Majniški izlet. Ves mesec se je razred pripravljal za izlet. V računski uri so računali izdatke, seštevali, odštevali in polagoma prehajali v bistvo umnega knjigovodstva; pri zemlje* pisju so študirali vozno karto, v duhu sledili teku rek, ki jih bodo premostili in se veselili teme predorov v prevrtanih gorah; v zgodo= vinski uri so predelal; vsa točna in netočna zgodovinska dejstva in znamenitosti krajev, mimo katerih se bodo vozili; v odmorih so prinašali prispevke za izdatke izleta in ugi= bali kakšno bo vremc na tem velikem dnevu. Mrzlično razpoloženje se je večalo od dne do dne, tako da je bil učitelj izleta sit, še preden se je začel. Ko jc napočil dan odhoda, so rogovilili otroci pod oknom učiteljevega stanovanja že dve uri pred določeno uro. Ko je pa do* ločena ura odbila, se je izkazalo da manjka temu še to, onemu še ono Pozabljivci so stekli domov in se vrnili tako, da so morali zaradi tega vsi skoro v dir na eno uro od= daljeno postajo. Tu jih je že pozdravil po= stajni načelnik: »Ampak, gospod učitelj, zaradi vas vendar ne bo imel vlak zamude!« Končno so se zbasali v vlak in posedli vsi na en kup. Pol ure jih jc učitelj razvrščal po vozu in kmalu je sedel vsak na svojem mestu. Učitelj se oddahne in sam sede. Ali se spomni, da jih še ni preštel. Veli najrazumnejšemu učencu, naj prešteje vse. Ta šteje in našteje 48. Pa zavpijejo vsi, da jih je bilo 49 ko so odšli izpred šole. Učitelja zaskrbi in veli še enkrat prešteti. Učenec na= šteje spet 48. Učitelja oblije zona. Eden se je izgubil, ali pa sedel v napačni vlak, kajti vstopili so na postaji, kjer se križajo vlaki. Ali pa je morda celo zašel med kolesa Hitro vstane in sam šteje. Srce mu močno bije med štetjem. Ali našteje 49. Izkaže se, da učenec ni sebe štel. Žarek dobre volje posije na izletnike. Prične se opazovanje narave in krajev, ki beže mimo. Ali že ob prvih učiteljevih besedah se oglasi Janezek s kota: »Gospod, Mihcu je slabo!« Mihec mora urno v kloset, ali je v klosetu že Pepček, ki ga tudi zvijajo slabosti. Ne gre drugače — Mihec se mora nagniti skozi okno. Preveč so se bili najedli. Že pri čakanju pred šolo so pojedli skoro vse, kar so jim ljubi starši dali za na pot. V voz prilomasti sprevodnik in se jezi na Mihca in na izlet in na šole, s katerimi so same sitnosti. Komaj ga učitelj potolaži. Mihec se vrne in milo joka, ker mu je veter klobuk odnesel Kolesa udarjajo, izletniki se zibljejo, vpijejo, se čudijo, izprašujejo to, izprašujejo ono. Učitelj odgovarja, uči, privleče zdaj na tem, zdaj na drugem koncu voza učenca za noge spet v voz, ker se je bil predaleč nagi* bal skozi okno; udari stekljivca po roki, ker vleče za varnostno napravo, obveže nerod* nežu roko, ki si jo je obrezal ob črepinjah razbite steklenice, pomaga zapirati in odpi^ rati okna pred in po predorih in dospe na cilj betežen in postaran z edino željo do počitka v-srcu. Cilj je Ljubljana. Tam švigajo avti na vse strani. Učenci stopajo po ulicah v vrstah in se ne menijo ne za avte ne za druga pro* metna sredstva. Učitelj teka ob vrsti gor in dol^ poriva izletnike na pločnik, presliši klet= ye šoferjev in vpitje voznikov in se oddahne šele ob Prešernovem spomeniku, ko spravi svoje varovance v varen kot ob mostu. »Sedaj pa glejte, pol ure glejte in se do= bro zapomnite vse!« de s hripavim glasom ter se nasloni na ograjo in zapre oči od vsega hudega. Kakor v sanjah vjame besede mimoidočega gospoda, ki pravi: »Če bi se še enkrat rodil bi šel za učitelja. Ali je prost, ali pa gre s šolo na izprehod!« Ali učitelj je preveč izmučen, da bi mogel odgovoriti. Še veke ne dvigne. Le domov, čimprej domov si želi. Ali dan je dolg. Pa mine Ko se truden plazi za učenci spet v železniški voz, ugotovi v duhu, da človek več prenese kot žival, posebno če je ta človek še mlad in trga hlače še po šolskih klopeh. Kajti učenci so divjali v vozu, vstajali, begali sem in tja, iskali najnevarnejša mesta, kot da bi ravnokar stopili s postelje po dobro prespani noči. Na domačo postajo so dospeli brez nesreč. Zaradi tega jih je čakala tam. Komaj stopijo na pot proti domači vasi, se vsuje ploha. Ni pomoči. Naprej morajo, če ne jih bo zajela noč. Hodijo po blatni cesti, s klo- bukov jim curlja in skozi obleko že sili mos krota. »No. to pa že ni več krščansko, tako mučiti uboge otročiče,« se oglasi z okna neka gospa, ko gredo čez trg. Učitelj molče lomasti za učenci. Kar bi ji odgovoril, vse bi bilo premalo. Ko dospo v domačo vas se razbeže na vse strani in učitelj hiti v posteljo. Komaj leže, že zaspi Ali sredi noči ga vzbudi skrb: Ali so se pa vsi vrnili? Preštel jih nisi! — In mu skrb ne da spati do jutra. Zjutraj vstane, kosti ga bole, glava mu jc težka, v grlu čuti bolečino, v nosu pa nahod. Stopi v razred in prvo mu je vprašanje, če so vsi v šoli. Mlinarjev iz sosednje vasi manjka. Učitelja zaskrbi, ali se oddahne, ko izve, da se je bil Mlinarjev vrnil skupno z drugimi. Najbrž leži doma zaradi utrujenosti. Ali se nenadoma odpro vrata in v sobo stopi Mlinarjeva iz sosednje vasi: »Kje je Francelj? Ni-ga bilo domov!« Učitelj omahne na stolu in ne ve kaj bi. Pa pokaže neki učenec skozi okno: »Tamle gre.« Izkaže se, da je Francelj prenočil pri teti, ki jc osamljena živela na koncu vasi. Ni ga pustila v nalivu domov. Mlinarjeva odide in vse je spet po starem. Ko je učitelj sam z otroci vzdihne sam zase: »Nikoli več!« Ali komaj izreče že ve, da to ni res in da se k letu maj spet povrne. J. Ribičič.