GLAS
LETO XXI. ŠT. 1 (965) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 7. JANUARJA 2016
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Jurij Paljk
V novo leto!
  e vrstice pišem v ponedeljek, 21. decembra 2015.
Ta podatek je potreben, da boste razumeli, kdaj
je bil časnik, ki ga imate v rokah, pripravljen, in
da boste zato v njem zaman iskali novice okrog
Božiča in Novega leta. Da ne bi naše bralke in bralci
ostali brez tednika Novi glas, smo pripravili številko
zanimivega branja, ki ni vezano na dogodke, vsaj
na kroniko ne. Vse to pa zato, ker smo v velikih fi-
nančnih zagatah, ki nas silijo v take izbire. Uprava
Zadruge Goriška Mohorjeva, ki je naš izdajatelj, se
je za ta korak odločila tudi zato, da lahko zaposleni
porabimo dopuste, ki ob koncu leta bremenijo že
itak slabo finančno bilanco. Verjemite, da nismo
razmetavali ne z denarjem in ne z razpoložljivimi
sredstvi, a finančni rezi s strani Slovenije in nena-
klonjenost sedanje deželne uprave so naredili svoje.
V novem letu smo, letu, v katerem bo Novi glas
obhajal dvajsetletnico obstoja pod tem imenom. 11.
januarja leta 1996 je namreč izšla prva številka No-
vega glasa, ki je bila sad mlade redakcije, izkušenih
urednikov in predvsem pa združitve dveh sloven-
skih tednikov, kajti Novi list in Katoliški glas, naša
prednika, sta bila trdno vraščena v naš prostor. Kot
je tudi Novi glas, o tej združitvi sami lahko rečemo,
da je bila prva velika odprava sorodnih dvojnikov,
prva uspešna združitev, ki je spoštovala tako naročni-
ke kot izdajatelje obeh tednikov. Prav je, da se tega
spomnimo, saj je Novi glas samo nadaljevalec več
kot sedemdesetletne zgodbe demokratičnega tiska
pri nas.
Ko se danes kar tja v en dan in brez globljega razmi-
sleka govori o tem, “kako bi bilo potrebno odpraviti
dvojnike”, samo skromno povemo, da smo to nare-
dili že pred dvajsetimi leti in bi zato danes pričako-
vali, da bi imeli pristojni, ki ob porazdelitvah javnih
finančnih sredstev prevečkrat pozabljajo na nas in
naše potrebe, da se to upošteva in ceni. Še vedno
smo prepričani, da se bo našel potreben denar, da
bomo lahko tudi v prihodnje dobro delali, predv-
sem pa ostali zvesti bralkam in bralcem, naročnicam
in naročnikom, vedno zavezani slovenstvu, krščan-
stvu in demokraciji, trem trdnim temeljem, katerim
se tudi v prihodnje ne nameravamo odreči.
In naj bo tu javno izrečena zahvala neimenovanim
dobrotnicam ter dobrotnikom, ki so prispevali v
sklad za Novi glas denar, nekateri več, kot znaša pod-
porna naročnina, in tako pripomogli, da je bila iz-
guba manjša.
Predvsem pa zaupamo, da nam boste zvesti tudi v
prihodnje, kot smo tudi prepričani, da ima Novi glas
v našem prostoru nezamenljivo vlogo in poslanstvo,
ki se jima naša celotna narodna skupnost v Italiji ne
more in ne sme odreči!
T
Foto JMP 
www.noviglas.eu
Kot smo že večkrat pisali, so nas letos zelo
prizadeli finančni rezi s strani Republike
Slovenije in Dežele Furlanije Julijske krajine,
zato pozivamo vse tiste zveste naročnike in
naročnice, bralke, bralce ter prijatelje
Novega glasa, naj nam ostanejo blizu.
Sporočamo pa tudi, da nam lahko pomagajo
tako, da v sklad za izdajanje našega tednika
darujejo denarna sredstva na naslednja
računa:
Zadružna banka Doberdob in Sovodnje,
IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643
SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
Čedajska banka:
IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280
SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
Že vnaprej se zahvaljujemo in vam vsem
kličemo: “Ostanite nam zvesti tudi v
prihodnje!”
Ostanite nam zvesti!
7. januarja 20152
  znanem turističnem in zgodovin-
skem mestecu Bruneck - Brunico
je eden od šestih gorskih muzejev
Messner Mountain Museum (MMM), ki
jih je Reinhold Messner postavil v zad-
njem desetletju na Južnem
Tirolskem. Kljub temu da za-
hajam, skupaj z družino, že
skoraj trideset let v ta edin-
stveni kot Dolomitov, sem
šele letos odkril lepote in za-
nimivosti visokogorske kul-
ture, ki jih je veliki alpinist
zbral in prinesel z domala
vseh glavnih višinskih točk
sveta, od Himalaje do Pata-
gonije, od Mongolije do Kav-
kaza, od Nanga Parbata do
Sahare.
Ahrntal - Valle Aurina
Po zaslugi tržaškega prijatelja
Sandra, njegove sestre Laure ter njune
madžarske prijateljice Viki smo sredi
osemdesetih let “odkrili” tik Brunecka
malo in posebno lepo dolino Ahrntal -
Valle Aurina, ki nosi ime po reki Ahr (Au-
rino) in se ob tej vzpenja do bližnje av-
strijske meje, do vasi Kasern (Casere), kjer
se cesta konča in je možen prehod v so-
sednjo državo le skozi gorske poti in preko
prelazov. Tu smo preživeli skoro vse po-
letne počitnice, od “medenega” potovan-
ja z Danielo in ob odraščanju otrok vse
do danes, pa tudi marsikakšno božično,
zasneženo in tudi zeleno idilo. Naj bo ja-
sno. Kdor me pozna, ve, da nisem prav
kdo ve kakšen hribolazec ali pohodnik,
pa vendar mi je gorsko ali, bolje, planin-
sko okolje, od nekdaj blizu, od najstniških
skavtskih časov in tudi prvih mladostnih
pohodov, ki sem jih opravil s prijatelji iz
Mirna, z Marjanom in Romanom, ki mi
je pomagal kupiti v novogoriški športni
trgovini krasne (staromodne) gojzarje Al-
pina, ki jih, z obnovljenimi podplati, še
danes obujem za svoje družinske in pri-
jateljske pohode.
Seveda sem bil na Triglavu, pri Sedmerih
jezerih in še kje v Julijcih, po Jugoslovan-
ski vojni pa smo se počasi odtujili do-
mačim sprehodom in se napotili v
omenjeno južnotirolsko dolinico, ki meji
pri Brunecku s slavnejšo Pustertal (Val
Pusterio). V prvi vrsti zaradi lepote in
svežine krajev, številnih izvirov vode, ki
so posebno priljubljeni moji ženi Danieli.
Pa tudi, mislim, zaradi ljudi. Ahrntalci so
posebne sorte Južni Nemci. Še pred turi-
stičnim “bumom” počitnic na Južnem
Tirolskem in ne le v urbani “prestolnici”
Sand in Taufers (Campo Tures), ki se po-
naša z več sto penzioni, hoteli in garniji
in lepim srednjeveškim gradom, ali v so-
dobno urejenem Luttachu (Lutago), am-
pak tudi v manjših in bolj odročnih vasi-
cah, npr. v St. Jakobu (San Giacomo), ka-
mor vsa leta zahajamo z našo razširjeno
družino, so se izkazali za dokaj odprte lju-
di. Čeprav niso dobro poznali itali-
janščine, pred leti, so te vedno dobro
sprejeli in ne zgolj iz ekonomske računi-
ce. Zato se tudi še naprej radi vračamo v
te kraje.
Messner Mountain Museum 
Po osvojenih vseh 14 osemtisočakih, za
kar je vsepoznana zvezda svetovnega al-
pinizma, se je Messner pred več kot dese-
tletjem lotil še poslednjega, “petnajstega
osemtisočaka”, in sicer projekta
šest med sabo povezanih gor-
skih muzejev, ki se raztezajo od
zahodnega južnotirolskega po-
gorja Ortles (kraj Solda na 1900
metrih nadmorske višine), vse
do najvzhodnejšega dela v Cadoreju, že
v tridentinskem kraju Cibiana pri Bellu-
nu, na vrhu Monte Rite (2181 m). V šestih
etapah si je Messner zamislil, da bi pona-
zoril z raznimi zbirkami, od umetniških
del do etnografskih eksponatov iz
dežel, ki jih je prepotoval v svoji ka-
rieri, čar in moč vsestranskega
doživljanja gorske kulture s strani
človeka in ljudstev, arhitekture in tra-
dicije, gospodarstva in načinov
življenja, raznovrstnih barv in živali,
jezikov in verstev, ki jih povezujeta
edinstvena bivanjska razsežnost in
pogojenost daleč od udobja nižin, v
višjih naseljenih in neobljudenih
plasteh do najvišjih strmin.
1. V celotnem sistemu zavzema
osrednje mesto MMM Firmian v
bližini Bocna, urejen v slikovitem graj-
skem okolju gradu Sigmundskron - Fir-
miano, ob avtocestnem izhodu Bocen
Jug. V moderni stekleni in jekleni struk-
turi so na ogled, od tretje nedelje marca
do druge v novembru (zaprto ob
četrtkih), ob šestih stolpih, salonih in
dvoriščih, bogati likovni, zgodovinski ter
naravni eksponati, ki jih je izbral sam
Messner za svojo izvirno pripoved o tesni
povezanosti med človekom in gorami.
2. Že omenjeni MMM Ortles je v kraju
Sulden (Solda) ob vznožju istoimenskega
gorovja in se do tja pride iz kraja Silandro
(Schlanders) v smeri prelaza Stelvio. Z ar-
hitektom Arnoldom Gappom si je Mes-
sner zamislil poseben podzemski prostor,
namenjen ledu in snegu, kjer so razsta-
vljeni orodje, oprema in slike o osnovnih
tehnoloških pripomočkih, ki jih je človek
izumil in uporabil zadnji dve stoletji, da
bi preživel v skrajno zahtevnih pogojih
zledenelih visokogorskih površin, sten,
previsov, ledenikov in antartskih preho-
dov. Ta muzej je odprt od 2. nedelje v de-
cembru do 1. maja in od 4. nedelje maja
do 2. nedelje oktobra (zaprto ob torkih).
V bližini je tudi turistična kmetija Yak &
Yeti, kjer Messner redi yake.
3. Rezidenca družine Messner,
grad Juval, v Val Venosti na poti
iz Merana proti prelazu Resia, ki
je odprta spomladi in jeseni, go-
stuje istoimenski muzej MMM
Juval. Ta je posvečen svetim go-
ram, Kailaš, Nepal, Fudžijama,
avstralski Ayers Rock in hrani
več umetniških zbirk, gorskih
slik, verskih in obrednih predmetov,
mask, ki pričajo o bogatem duhovnem
življenju v gorah petih celin. Grajska ka-
pela je okrašena s tisočletnimi simboli ve-
likih svetovnih verstev: hinduizem, bu-
dizem, islam, hebraizem, krščanstvo.
Posebne sobe so namenjene Tantri,
Milarepi, na ogled je tudi oprema iz
Messnerjevih ekspedicij. Muzej Juval
je odprt od 4. nedelje marca do 30. ju-
nija in od septembra do 1. nedelje v
novembru, zaprt ob torkih.
4. Messner je posebne sorte svetovljan
in povezovalec kultur, en mandat je
bil tudi evropski parlamentarec za
južnotirolske zelene. Zato se je morda
zameril tradicionalnim volivcem na-
cionalne zbirne stranke SVP, a v resni-
ci je prispeval k močnejšemu sožitju
in odpiranju obeh narodnosti, po sle-
di drugega velikega evropskega utopi-
sta Alexa Langerja. Morda tudi zato je
enega od šestih muzejev lociral v ita-
lijanskem delu Dolomitov, “muzej
med oblaki” Dolomites, na hribu Rita,
med krajema Pieve di Cadore in Cor-
tino, od koder je čudovit razgled na
vrhove Schiara, Agner, Cimon della
Pala, Civetta, Marmolada, Pelmo, To-
fana di Rozes, Sorapis, Antelao. Muzej
je posvečen zgodovini in tradiciji ple-
zanja in osvajanja vrhov v Dolomitih, od
Saussurea in Dolomieua (zato ime Dolo-
miti) do Angležev, alpinista slikarja E. T.
Comptona, ki je naslikal značilne podobe
znamenitih vrhov in našega Comicija...
Odprt je vse dni poleti od junija do sep-
tembra.
5. Njegov dvojček je najnovejši muzej Co-
rones, ki ga je svetovno znana arhitektinja
Zaha Adid izklesala na pobočju Plana de
Corones (2275 m), enem od epicentrov
evropskega smučanja, tako da je ves raz-
stavni prostor pravzaprav skopan v živi
skali. Gre za slavospev klasičnemu alpi-
nizmu, kot ga poznamo in je dokumen-
tiran zadnjih 250 let, ki izpričuje njegove
izjemne vzpone in padce (od Cervina,
Cerra Torre do K2), preko že omenjenih
eksponatov in pomnikov; iz velikih pro-
sojnih oken je čudovit razgled na krono
(ladinski toponim pomeni to) vrhov in
sten Dolomitov in Alp, na granitne
ahrntalske špice, na obzorje, ki je od
otroških let pri srcu Messnerju. Muzej, ki
so ga odprli poleti, je odprt od konca no-
vembra do polovice aprila in od 1. nedelje
junija do 2. nedelje oktobra, vse dni.
6. Muzej Ripa, ki je urejen v impozan-
tnem bruneškem gradu, prikazuje preko
slik, videopričevanj, rekonstrukcij, drago-
cenih izvirnih predmetov, pohištva in
vrat, življenje in kulturo narodov, ki živijo
v najpomembnejših gorskih regijah sve-
ta, od Alp do Himalaje, od And do Afrike.
S predstavitvijo etnografskih vzorcev ma-
terialne in duhovne kulture nam oddal-
jenih ljudstev, do katerih je prišel v stik,
nam sugestivno ponazarja razne prehode
evolucije od nomadske do ustaljenih ci-
vilizacijskih oblik.
Do gradu se pride s prelepe steze, ki se vije
iz zgodovinskega središča mesteca. V zad-
njih desetletjih opravljajo na Južnem Ti-
rolskem temeljita obnovitvena dela v me-
stih in vaseh, urejajo okolju prijazne ce-
stne povezave, pogumno obnavljajo bi-
vanjska jedra, tako da pride do harmoni-
zacije tradicionalnih tipičnih pročelij
zgradb in sodobnih stekleno-cementnih
struktur. Tudi bruneški muzej so obnovili
leta 2009-2011 in je sedaj povsem prime-
ren za večbarvne in poduhovljene upri-
zoritve gorskega življenja in kulture v
svojski Messnerjevi režiji. Tibetanski in
kurdski šotor, turkmenska in mongolska
yurta, zavetišča Mazajev, Tuaregov, kav-
kaških plemen Svani iz Karpatov, Hindu-
kuša, Hunz iz Karakoruma, Šerp s Hima-
laje, domorodcev Severne in Južne Ame-
rike in še bi lahko naštevali, posmrtne
maske iz Tanzanije ali verski predmeti in
simboli iz še drugih nepoznanih kultur
dajo misliti, da je prikazani gorski in tudi
naš svet, kljub površinski raznolikosti, do-
sti bolj sorodno uglašen in enako
sočustvujoč kot domnevamo. Muzej je
odprt od 2. nedelje maja do 1. novembra
(zaprto ob torkih). Več informacij se dobi
na spletnih straneh www. messner-
mountain-museum. it.
Pot
Bruneški grajski stolp na terasi je okrašen
z živobarvnimi trakovi budističnega
izročila, ki ti vrne nenaden mir, kljub
vsem “zločestim” znamenjem, ki priha-
jajo iz nemirnih krvavih vojnih dogod-
kov. V zadnji sobi pod stolpom, čisto na
vrhu, je razstavljen kak ducat velikih
knjig iz svetovne alpinistične literature,
Messnerjevih in drugih sorodnih duš, tu-
di knjiga fotografij o Afganistanu poljske
fotografinje Monike Bulaj, ki živi v Trstu.
Mislil sem si, kako bi bilo lepo, ko bi bila
tam tudi Nejčeva Pot, morda v angleškem
ali italijanskem prevodu, če bi se morda
našel kakšen mecen, planinsko ali huma-
nistično navdahnjen, ki se loti tega pod-
viga. Na spletu sem videl, da že obstaja
hrvaški prevod Božice Papeš Mokos.
Po obisku Messnerjevega muzeja sem po-
tegnil iz knjižnice Pot Nejca Zaplotnika
in jo počasi, kot po požirkih čiste stu-
denčnice, prebiral letos poleti. Kupil sem
že davno tretjo izdajo iz l. 1985, menda
na predlog prijatelja Ivana, ki je zelo ljubil
gore in tudi umrl v eni od naših najlepših
sten nad Devinskem morjem. Kakšen je-
zik, kakšna življenjskost, igrivost, kakšna
ljubezen do življenja, socialni čut, do
sočloveka, do prijateljstva, do kosanja s
samim seboj v samoti in naporu, ki zah-
teva vedno nove meje.
“Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo
dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v
sebi”.
S temi verzi se končuje pesem ob koncu
prvega poglavja Našel sem pot. Nejc Za-
plotnik je bil deset let mlajši od Reinhol-
da Messnerja, pa vendar, ko je 31-leten
umrl na ledeniku Thulnagi pri Manaslu-
ju, je bil med redkimi na svetu, ki so se
povzpeli na tri osemtisočake (Makalu, l.
1975, Gašerbrum, l. 1977, Everest, l.
1979), in to po novih prvenstvenih sme-
reh. O tem je sicer večkrat krasno pisal al-
pinist in pisec, Nejčev prijatelj Viki
Grošelj, ne nazadnje v Sobotni prilogi De-
la 21. novembra letos, ko se je spomnil
prav prvega velikega slovenskega vzpona
na Makalu l. 1975, ki se je vpisal v zgodo-
vino svetovnega alpinizma. Grošelj je za-
pisal: “Pred dvaintridesetimi leti smo
Nejčevo telo iztrgali ledeniku in ga poko-
pali na njegovem robu, sedaj pa se je spet
vrnilo vanj... ”. Tudi Messner je izgubil
brata Güntherja, ki je izginil l. 1970 ob
njunem vzponu na Nanga Parbat. Gre za
zelo različni in morda neprimerljivi de-
diščini dveh vrhunskih alpinistov, ki sta
ustvarila in puščata izvirno sled in novo
zavest ne le na svojem ožjem področju. V
teh časih velikih sprememb in pretresov
je za vse nas dragocen tudi vpogled v
višino in iz višine, po nakazani poti in
zbirkah raznovrstnih človeških izrazov in
izkušenj, ki čeprav se javljajo v zelo ra-
zličnih inačicah, so si v mnogih primerih
zelo slični.
Davorin Devetak
V
Spokojnost na Južnem Tirolskem
Mir višav
MMM Ortles (foto Tappeiner AG)
KATOLIŠKA KNJIGARNA vabi na kavo s knjigo
Vili Prinčič, avtor knjige
V BRUCKU TABORIŠČU 1915-1918:
2015: ob stoletnici dogajanja
bo govoril o “slovenskem” taborišču v Brucku 
na Litvi v tedanji avstro-ogrski monarhiji.
v četrtek, 14. januarja 2016, ob 10. uri 
v Katoliški knjigarni na Travniku 25 v Gorici
Pod 
pokroviteljstvom
Kavo bo 
ponudilo podjetje
  knjigi Vilija Prinčiča V
Brucku taborišču 1915 -
1918: 2015: ob stoletnici
dogajanja so razkrite podrobno-
sti begunskega življenja v tabo-
riščih, ki jih doslej javnost, ne
strokovna ne ljubiteljska, ni
poznala, tudi zato ne, ker se do-
slej vanjo ni nihče tako poglobil
kot avtor knjige. Preplet ra-
zličnega gradiva, ki ga je v pre-
teklih desetletjih avtor zbral, v
knjigi združuje v edinstveno ce-
V loto, kot so bila edinstvena zatedanji čas begunska taborišča,ki so v desetletjih, ki so sledila
koncu prve svetovne vojne, do-
bila povsem nove in uničujoče
dimenzije. Kot lahko spoznamo
iz knjige o “slovenskem” tabo-
rišču Bruck na Litvi, je bil te-
danji namen human v okvirih
možnosti, ki jih je imela tedanja
Avstro-Ogrska na razpolago, da
je iz območja vojne nadzorova-
no umaknila več tisoč Slovenk
in Slovencev,
Furlanov in Ita-
lijanov ter jim
nudila skrom-
no, s poman-
jkanjem in odrekanjem, a ven-
darle z osnovnimi potrebščina-
mi preskrbljeno vojno življenje.
Vili Prinčič že nekaj desetletij
trka na vest našega vedenja in
znanja z velikim bogastvom
osebnih zgodb, pričevanj, spo-
minov in zapiskov iz vojnega in
begunskega življenja, ker je znal
izkoristiti čas, svoje odlično
poznavanje zgodovine in veliko
sposobnost spoštljivega po-
slušanja sogovornika, da mu je
ta zaupal osebne, intimne zgod-
be, doživljaje in doživljanja vi-
harnega vojnega časa.
Knjiga prihaja med bralstvo v
času, ko svet pretresajo nove po-
dobe o beguncih, ko na vrata
naših meja, domov in vesti po-
novno trkajo zbegani pogledi
otrok, zaskrbljenih mater in po
boljšem in predvsem varnejšem
življenju željnih mož. Morda
nam bo knjiga podala kakšen
odgovor, morda nas bo opom-
nila, da begunci niso novost se-
danjega časa, temveč najbolj
žalostna in pretresljiva podoba
nedolžnosti, ki umira v vsaki
vojni.
Naš vrhunski alpinist Nejc Zaplotnik, avtor kultne knjige Pot
Na levi zemljevid
s šestimi muzeji
Reinholda
Messnerja 
Raziskovalni trud Vilija Prinčiča
V Brucku taborišču 1915 -1918
Aktualno 7. januarja 2016 3
  P. Marko Rupnik je predstavil novo knjigo, ki je izšla pri založbi Družina 
“Če ne ljubiš, ne moreš ustvariti ničesar”
LJUBLJANA 
  o se teologija, duhovnost in
konkretno življenje skladno
prepletajo in spajajo v or-
gansko celoto, je sporočilo močno,
verodostojno in prepričljivo. Zazna-
ti je pristno in intimno povezavo
med Božjim in človeškim, utrip
živega srca, ki bije in povezuje, ve-
ličino novega, odrešenega življenja,
v katerega smo vsi poklicani.
Srečanje slovenskih prijateljev in
dobrotnikov rimskega Centra Aletti
je letos bilo 12. decembra 2015 v
župnijski cerkvi v Dravljah. Po zah-
valni sv. maši v prostrani cerkvi v
severozahodnem predmestju Lju-
bljane, kjer so se zbrali rojaki iz vse-
ga slovenskega prostora, je direktor
založbe Družina Tone Rode vodil
pogovor s p. Markom Ivanom Rup-
nikom ob izidu knjige Rdeča na zla-
tem trgu. Gre za intervju, ki ga je
teologu in umetniku naredila s. Na-
taša Govekar o odnosu med umet-
nostjo, vero in evangelizacijo. So-
govornika sta se dotaknila številnih
vprašanj, od Rupnikove mladosti
do vsakdanjega življenja v študij-
skem središču v Rimu, zlasti pa sta
govorila prav o (krščanski) umetno-
sti, ustvarjalnosti, evangelizaciji, o
tem, kaj sploh je vera, kaj je novo
življenje in kaj občestvo, “največja
novost krščastva”.
Knjiga je razdeljena na sedem dni
dinamičnega pogovora, je povedal
Rode. Je zelo zgoščena, vsebuje ve-
liko zanimivih in globokih misli,
“da jo moraš brati počasi, preudar-
no, skoraj kot meditacijo”. Vse je
prepleteno z življenjem. V vseh
Rupnikovih delih je veliko ključnih
misli, “ki se jih nikoli do konca ne
naužijemo”.
Od zmaja prek Mojzesa
do ateljeja
Do knjige je prišlo, ker je veliko ljudi
spraševalo p. Rupnika, naj kaj pove
o umetnosti. Začel je z življenjem.
Kot vsak mlad umetnik je tudi on
startal iz sebe, iz izrazne sile v času
akademije. V Rimu je ustanovil sku-
pino sedmih umetnikov, ki so bili
“revolucionarni, kar se je dalo”.
Kmalu pa je spoznal, da je umetnost
“zmaj, ki te lahko popolnoma
uniči”. Postaneš pozoren na to, kaj
drugi pravijo, mislijo, pišejo… Začel
je čutiti razliko v tem, kako je
doživljal stvari, ki so mu bile podar-
jene in jih je sprejemal, ali kako je
doživljal tiste, ki so rastle iz njega, ki
si jih je sam želel. Ob neki Veliki
noči v Rimu je doživel “neke vrste
spreobrnjenja”. P. Špidlik je to po-
komentiral: “To je šele začetek”. P.
Marko je začutil, da nas je Kristus
prišel odrešit od nas samih “in da
je največji sovražnik Rupnika Rup-
nik sam”! Sprejel je to milost in
“začel pogumno razmišljati dru-
gače”. V baziliki sv. Pavla je molil,
da bi Gospod sprejel njegove
čopiče, barve, paleto, vse! Ko se je
vrnil domov, je s črno barvo pre-
barval vse slike, kar jih je imel do-
ma. “Da bi se osvobodil Rupnika”!
Rešile so se samo tiste, ki niso bile
doma. Od takrat ni več slikal, dokler
mu niso predstojniki rekli, naj se
spet loti. Ko se je to zgodilo, je začel
slikati čisto drugače…
Po Evropi je s p. Špidlikom srečeval
umetnike, ki so živeli osamljeni, za-
prti v ateljejih. Začutil je, da bi radi
nekaj skupaj naredili v duhu
služenja. Ko je pripravljal mozaike
v papeževi kapeli Odrešenikove Ma-
K tere, je ob Mojzesu razumel “bistve-no stvar”: preko puščave je Bog po-klical Mojzesa, da bi šel osvobodit
narod; točno to, kar je on hotel de-
lati. Jezuitskemu generalnemu
predstojniku p. Petru Hansu Kol-
venbachu je Rupnik kot mlad in
navdušen študent napisal, da bi bilo
potrebno “ustanoviti katoliško aka-
demijo, da se stvari v Cerkvi malo
spremenijo”. Modri predstojnik je
odgovoril, da so misli sicer lepe, “to-
da zdaj ste še mlad, pustimo to pri
miru”. Po 20 letih mu je Rupnik
spet pisal, da bi v Centru Aletti od-
prli atelje duhovne umetnosti; p.
Kolvenbach je takoj odgovoril:
“Prišla je ura”. In atelje je bil uradno
ustanovljen 29. novembra pred 20
leti.
“Biti umetnik ni nič posebnega”
Stvarjenje spoznamo samo
po odrešenju, odrešenje pa je
več kot stvarjenje. “Odrešen
človek je dosti več kot po
Božji podobi ustvarjen člo-
vek”. Kot pravi ruski filozof
Nikolaj Berdjajev, ustvarjati
“pomeni dvigniti življenje na
nivo, kjer bo ostalo, ko ga črv
več ne bo požrl”. Samo Cer-
kev s svojimi zakramenti lah-
ko postavi stvari tako, da več
ne bodo razpadle. “Ko ti
rečem, da so ti odvezani gre-
hi, so ti res odvezani. In ko si
šel skozi ogenj krsta, si res
nov človek. In res ne boš več
umrl, če boš tisto življenje res
čuval”. Ustvarjalnost je dvi-
govanje življenja na odrešen-
jsko raven.
Umetnik v preteklosti “ni bil
nič posebnega”, je nadaljeval
p. Marko. “Z renesanso smo
se napihnili”. Mama, ki kuha
za otroka, ni nič manj kot
umetnik, ki riše, je dejal. Vsakdo
ima svojo nalogo, svojo službo. Biti
umetnik ni nič posebnega. Vsakdo
po svoje ‘zavije’ stvari v ljubezen.
Zakaj ni več ustvarjalnosti? “Ker ni
več odrešenosti. Te pa ni, ker ni več
ljubezni”. In: “Če ne ljubiš, ne mo-
reš ustvariti ničesar. Če pa res ljubiš,
potem ljubiš s solzami, z ranami, s
križem, z jokanjem, z vsem. Kristus
je kričal in molil, piše v pismu He-
brejcem... Če pa ljubiš, boš gotovo
zvezal pamet in roke. In takrat se
začne ustvarjalnost”.
Kristjani smo se v drugem tisočletju
'zaplankali' samo v prvi del našega
potovanja, od greha do odrešenja:
vse pridiganje se je omejilo na
nauk. “In narod se izmuči, to ne
funkcionira! Po krstu bi morali
začeti verouk ne z desetimi božjimi
zapovedmi, ampak z osmim po-
glavjem pisma Rimljanom, s prvi-
ma dvema poglavjema pisma
Efežanom, z novim življenjem, z
novim človekom! Ne pa s staro za-
vezo”. Deset zapovedi daje razume-
ti, da jih sam ne moreš živeti, da po-
trebuješ odrešenje. “Mi pa mislimo,
da jih bomo uresničili. To je ošab-
nost”!
Na odrešenjski poti je glavna os Je-
zus Kristus; ko pa stopimo v Cerkev
in zaživimo odrešenje, je glavna os
Sveti Duh. “On je prazničnost, lju-
bezen, ustvarjalnost, pogum”. Da
pridem do odrešenja, je potrebna
pokorščina. Ko pridem do odrešen-
ja, pa so potrebni pogum, ustvarjal-
nost, drznost. Naloga ustvarjalnosti
je, da vsa moja človeškost razodeva
življenje Boga.
“Še danes smo pre-
pričani, da bomo s
pokoro izprosili več
milosti kot z ustvarjal-
nostjo. Še danes smo
prepričani, da bomo
dosegli več milosti, če
bomo na Brezjah mo-
lili na kolenih, kakor
pa če bom v Planici
treniral smučarske
skoke”. Če je človek
veren, naj pokaže, da
je njegova človeškost
prežeta z Bogom.
“Potem naj skače in
naj ne bo ošaben,
ampak vesel, ljubeč,
veder. In vsepovsod,
kjer se bo pojavil, bo
razodeval odrešenega človeka”.
Vsaka stvar, ki nam je blizu, naj po-
stane sredstvo ustvarjalnosti in no-
vega življenja.
“Če živimo tako, da se poslavljamo
od telesa, da se darujemo, žrtvuje-
mo, da se iz ljubezni iztrošimo, po-
tem se je duša že poslovila od tele-
sa”. Če kristjan živi svoje življenje
kot daritev, se že pripravlja na smrt.
“Kdor se pa celo življenje ‘špara’, ve,
da bo divje umreti! Pa nobenega
drugega življenja nima razen tega,
vezanega na kosti. Mi imamo pa
božje življenje in v tem življenju te
kosti darujemo drugim... Trdno
sem prepričan, da je to ustvarjal-
nost. To je cerkvena tradicija, to je
zakramentalnost naše Cerkve”. Pri
maši se govori o kruhu, sadu zemlje
in dela človeških rok. Človekovo de-
lo postane hrana za večno življenje.
“Lahko zmoliš milijon rožnih ven-
cev, pa nisi dodal čisto nič”. Če kaj
naredim iz ljubezni, “bo to pri evha-
ristiji postalo hrana za božje življen-
je, ki mi daje, da živim na Božji
način”.
Nostalgija in primat življenja
Vsi smo otroci tega časa, korenine
imamo v renesansi, a nazaj se ne
moremo vrniti. “Vsaka nostalgija je
bolezen”, trdi Vjačeslav Ivanovič
Ivanov. “Mladi duhovniki, ki imajo
radi ceremonije... to je patologija,
to ni zdravo”! To je prebujanje
nečesa, kar je mimo. “S spominom
moramo stopiti ne v nostalgijo, am-
pak v anamnesis, v bogoslužni spo-
min. V tem spominu stvari večno
živijo”. Ne moremo iti nazaj, “lahko
pa se navdihujemo, to ja”! Navdih
ni citat! V postmoderni dobi so mo-
derni citati: “Mladi imajo na majici
Coca Colo in Che Guevaro”…
Bazilij Veliki je v 4. stoletju naredil
veliko kulturno sintezo, ko je za-
trdil, da za kristjane ima primat lah-
ko le novo življenje v Kristusu.
“Občestvenost, to je edini primat”.
Mi smo “novo stvarstvo, novi ljudje;
živimo na način Boga, ki vključuje
drugega”. To je absolutna novost.
“To življenje se izraža in ustvarja no-
vo miselnost, novo inteligenco. Mi
kristjani ne moremo drugače, kot
da imamo primat v življenju, v du-
hu in da tu ustvarjamo novo
življenje”.
Zadnjih 400-500 let imajo prven-
stveno mesto ideje, miselni svet, fi-
lozofija, znanstvena metodologija,
ne pa življenje. “Življenje je nepo-
membno, z njim delamo, kar
hočemo... V 20. stoletju smo z dve-
ma grozotama pokazali, da življenje
velja manj kot ideja. Zaradi idej smo
pobili milijone ljudi”...
Zato kristjan ne išče navdiha v zad-
njih 400 letih. “Hegla sem študiral
samo to, kar so me prisilili. Kanta
enako. To je mimo”! Zato išče nav-
dih v dobi, ko je imelo primat
življenje, “novo življenje. Ko smo
imeli ustvarjalnost, inteligenco
občestvenega življenja”. Cerkev je
občestvo! Zato kristjan razmišlja na
način novega življenja. “Svetniki se
nikoli ne predstavijo sami, ampak
v občestvu z drugimi”. Zato “pra-
vilna krščanska misel ni osamljena,
ampak vedno tke skupaj druge, ker
skupaj povemo resnico”. Znanstve-
na metoda, nasprotno, zahteva, da
stvar izoliraš in analiziraš. Če tako
ravnamo s teologijo, bo “nekoristna
in nepotrebna”.
“Mama in oče sta edina kateheta,
ker sta edina resna teologa za otro-
ka”. Kje se bosta naučila teologijo?
“V cerkvi, v bogoslužju in na zido-
vih cerkve”, kjer je teološka vizija,
ki združuje vse skupaj.
V cerkvi imamo pobožnost, misel-
nost pa hodimo iskat na univerzo,
je poudaril pater. “Zato že dolgo
časa živimo posvetno”. Mislimo kot
svet, ideološko sicer zagovarjamo
nekatere vrednote, a ne živimo po
njih. Miselnost je ločena od življen-
ja. “Ko si stopil v romansko, bizan-
tinsko ali koptsko cerkev, si notri
našel vso teologijo”. Nekaj podob-
nega so umetniki Centra Aletti ne-
davno naredili v svetišču sv. Janeza
Pavla II. v Washingtonu: vsaka po-
doba vleče pozornost na drugo itd.,
“stvari se povezujejo, da se bomo
spet učili organske miselnosti, ko
eno kliče drugo, eno najde smisel v
drugem… Brez tega ne bomo prišli
nikamor”: stvari bomo sicer ime-
novali pravilno, življenje in kon-
kretna miselnost pa bosta tista, ki
nam ju ponuja svet.
Evangelizacija? Hoditi
s človekom
Pot Cerkve je prijateljstvo, je zapisal
Janez Pavel II. “Evangelizacija po-
meni, da človek hodi s človekom in
se ga skuša dotakniti z ljubeznijo”.
Kdor je dotaknjen z ljubeznijo, bo
prej ali slej spoznal obličje ljubezni,
ki je Kristus. Naše
poslanstvo je poka-
zati ljudem, kakšne
milosti smo de-
ležni, ne pa dokaza-
ti, kako smo pridni,
je dejal sv. Pavel.
“Preprosto: biti z
ljudmi”! Naša Cer-
kev je še vedno na-
pol državna: “Še
dolgo bo treba, da
župnik ne bo neki
funkcionar, ampak
res pastir”. Kot
anekdoto je p. Rup-
nik povedal, da v Ri-
mu včasih, ko mu
pri delu npr. man-
jka vijak, sede v tak-
si kar v delovni
obleki. S taksistom
se takoj sproščeno
pogovarjata. Če bi v
taksi stopil kot du-
hovnik, bi ga voz-
nik imel za funkcio-
narja, bi ga vikal...
“Če smo v svetu kot kvas, sol in
luč, bo to neizmerno več, kot če
se nekaj napenjamo”...
Center Aletti oziroma 
velikonočni realizem
Kako skupnost Centra Aletti ure-
sničuje to vizijo? Imamo to mi-
lost, je odgovoril p. Rupnik: “Vsi
naši odnosi so poglobljeni v Bo-
ga”. Če se dva resnično spreta,
se sama ne moreta rešiti, potre-
bujeta tretjega. Največja milost
pa je, da so po 20 letih umet-
niškega ateljeja uspeli prenesti
način življenja in razmišljanja
na umetnike, ki z njimi živijo.
“Določenih stvari ni mogoče
učiti: treba je, da vidijo, kako se
nekaj živi”. Ekipa je bratska, zelo
raznolika, a enotna. “Zraščeni
smo drug z drugim in razmišljamo
drug z drugim”. Nobena plača, sla-
va, pozornost “ne odtehta ene
večerje med nami ob pršutu, kruhu
in vinu”! V tako usklajeni ekipi je
ogromno energij za ustvarjalnost!
Posebna milost je, ko jim ljudje
rečejo: ‘Kar ste nam zapustili, je le-
po; še lepše pa je vas gledati, kako
ste delali’.
“Ekipa, ki jo sestavljajo umetniki 14
narodov, pravoslavni, grko- in rimo-
katoliki itd., dela tudi po 12 ur dnev-
no. “To ni noben idealizem ali ro-
manticizem. To je velikonočni rea-
lizem”! Zato je p. Rupnik trdno pre-
pričan, da so dela naseljena z Bo-
gom. Kjer je nekaj storjeno v ljubez-
ni, tam je Bog. Po vsem svetu so z
umetniškimi deli opremili že več
kot 140 cerkva: v njih “ljudje res
molijo, to je res prostor srečanja z
Bogom in v občestvu”.
Pater se je ob koncu srečanja zahva-
lil prijateljem in dobrotnikom, saj z
njihovimi darovi podpirajo mlade
umetnike v Centru Aletti. “Pravkar
sta se vrnila na Kitajsko prva dva
študenta, ki ste ju podpirali pet let”.
Če Bog da, je dodal, se bo na Kitaj-
skem še kaj rodilo… “Hvala, ker nas
imate radi. Če nas vi imate radi,
imamo ljubezen, ki jo lahko delimo
drugim. Ljubezen steče preko dru-
gega, preko rok, preko obličij”.
Danijel Devetak
Umetnost je zmaj, 
ki te lahko
popolnoma uniči
Mama, ki kuha za
otroka, ni nič manj
kot umetnik, ki riše
Sveti Duh je
prazničnost,
ljubezen,
ustvarjalnost,
pogum
Vsaka nostalgija 
je bolezen
Evangelizacija
pomeni, da človek
hodi s človekom 
in se ga skuša
dotakniti 
z ljubeznijo
Naše poslanstvo je
pokazati ljudem,
kakšne milosti smo
deležni, ne pa
dokazati, kako 
smo pridni
P. Marko Rupnik
Tone Rode
V draveljski cerkvi 12. decembra 2015
7. januarja 20164
  ri založbi Lara v Zagrebu je
izšel nov trojezični izbor
njene poezije
Na Dunaju leta 2006 umrla dvo-
jezična slovensko – avstrijska av-
torica in publicistka Milena Mer-
lak Detela bi letos 9. novembra
praznovala svoj osemdeseti roj-
stni dan. Ob tej priložnosti
je zagrebška založba za pe-
sništvo LARA izdala nov tro-
jezični slovensko – hrvaško
– nemški izbor njenih pe-
smi, ki je izšel novembra v
posebni knjigi z naslovom
Moja neandertalska pom-
lad.
To je že druga pesniška knji-
ga Milene Merlak pri tej za-
grebški založbi. Lansko leto
je namreč založba LARA ob-
javila že obširno slovensko
– hrvaško – nemško – an-
gleško zbirko njenih pesmi
pod naslovom Pepel v očeh.
Za obe pesniški zbirki ima
poleg kulturnega oddelka
avstrijske zvezne vlade na
Dunaju, ki je sofinancirala
natis knjige, največ zaslug
hrvaška avtorica in prevajal-
ka Ksenija Premur, ki je pre-
vedla že več sodobnih slo-
venskih pesnic in pesnikov
v hrvaščino.
Milena Merlak je leta 1960
iz političnih razlogov zapustila
tedanjo Jugoslavijo in se naselila
v Avstriji oziroma na Dunaju.
Objavila je pet slovenskih pe-
sniških knjig in dve nemški pu-
blikaciji. Njena prva pesniška
zbirka Sodba od spodaj, ki jo je
opremil arhitekt Boris Podrecca,
je izšla leta 1964 v Trstu. Pri za-
ložbi Mladika v Trstu so leta 1976
natisnili zbirko njenih z narod-
nimi motivi povezanih pesmi
Zimzelene luči. Širši izbor pe-
sničine lirike in lirične proze je
zbran v knjigi Svet svitanja iz leta
1997, ki jo je izdala celovška Mo-
horjeva založba.
V najnovejši knjigi Moja nean-
dertalska pomlad te na Dunaju
več desetletij živeče in ustvarja-
joče slovenske avtorice so zbrane
predvsem pesmi iz zadnjih let
njenega življenja. Večinoma jih
je napisala v slovenskih izvirni-
kih, nekatere pa je tudi sama pre-
lila v nemščino, vendar je večino
slovenskih tekstov prevedla v
nemščino pesničina dolgoletna
prijateljica, literarna zgodovinar-
ka in prevajalka dr. Hilde Ber-
P
Niko Grafenauer ob 75-letnici 
Kritičen do slovenske
družbe, politike in kulture
  esnik, prevajalec in akade-
mik Niko Grafenauer je
praznoval 75. rojstni dan.
Kot je povedal za Slovensko ti-
skovno agencijo, ga danes bega
več vprašanj. Sprašuje se, zakaj
smo po osamosvojitvi države
zdrsnili na dno evropske lestvice,
zakaj smo se v dobrih 20 letih za-
dolžili za 30 milijard evrov in za-
kaj nam propada javno zdrav-
stvo.
Grafenauer je kritičen tudi do
“razsutega družbenega gospodar-
stva, ki ga nismo po vzoru dru-
gih vzhodnih držav EU pra-
vočasno prestrukturirali in priva-
tizirali”. Čudi se temu, “zakaj se
ne počisti s klikami in lobiji v
naših bankah skupaj z njihovimi
udbo-mafijskimi ozadji”. Kot je
opozoril, “se kraja nadaljuje,
državljani pa koruptivne banke
kar naprej zalagamo z novimi
kontigenti denarja za njihovo sa-
nacijo”.
Obenem se sprašuje, od kod Slo-
vencem takšna “privrženost k
prividu, ki ga utelešajo nekateri
politiki z napenjanjem svojih vo-
tlih mišic in zagotavljanjem, da
se bodo spravili na korupcijo,
medtem ko se razmere doslej ni-
so spremenile niti za las”.
Boli ga, da se moramo ves čas
vračati k vprašanju sprave, ob
čemer je prepričan, “da nas bo-
do, dokler ga ne bomo razrešili,
Huda jama, Teharje, Rog, Črni
grob in vsa druga grobišča po
vojni brez sodbe pobitih in zako-
panih, opozarjali, da smo civili-
zacijsko in etično pohabljena na-
cija, ki se ni možna izkopati iz
P tranzicije”.O kulturi, kot poudarja, ne morereči ničesar, ker je v duhovnem
smislu relativizirana do te mere,
da o meritorni kulturi ni več mo-
goče govoriti. Podobno je s kul-
turno elito, ki po njegovem
mnenju v sedanjem občestvu in
razmerah ne more preživeti.
“Egalitarizem je postal vse-
pričujoč in uničujoč”, meni.
O poeziji pravi, da jo je več kot
dovolj. Težavo pa vidi v kriterijih,
ki določajo estetsko vrednost. Ti
so, kot pravi, marsikdaj premalo
zaznavni in razvidni, “zato je ob-
javljeno preveč odpadka”.
Grafenauerja skrbi tudi slovenski
jezik kot konstitutivno kategorijo
slovenske identitete. Po njegovih
besedah je z vprašanjem jezika
povezana globalizacija, znotraj
katere pa že zaznava nekatere an-
ticipacije upadanja avtentične
skrbi za slovenski jezik.
Skeptičen je tudi do medijev, ki
ponujajo laž in resnico, ki se pre-
krivata in skupaj tvorita virtual-
no resničnost, za katero verjame-
mo, da je prava in edina. “V vir-
tualnem svetu je tudi smrt le pri-
vid”, je sklenil Grafenauer.
Grafenauer velja za enega najpo-
membnejših sodobnih sloven-
skih pesnikov, obenem je preva-
jalec in esejist. Njegovo ustvar-
janje obsega tako poezijo herme-
tičnega simbolizma in skrajnega
modernizma kot otroško in mla-
dinsko poezijo (Pedenjped, Ne-
botičniki, sedite in Stara Ljublja-
na) ter knjige pravljic (Majhni-
ca).
Triindvajset let je bil urednik le-
poslovja za otroke pri Mladinski
knjigi. Vrsto let je bil tudi glavni
urednik mesečnika Nova revija
ter glavni urednik in direktor za-
ložbe Nova revija. Za svoje ustvar-
janje je dobil številne nagrade,
med njimi večkrat Levstikovo na-
grado, Jenkovo nagrado in Sovre-
tovo nagrado za prevajanje. Je tu-
di prejemnik Župančičeve nagra-
de za življenjsko delo ter male in
velike Prešernove nagrade.
Na Slovenski akademiji znanosti
in umetnosti (SAZU) so 16. de-
cembra lani počastili 75. življen-
jski jubilej Nika Grafenauerja. Pe-
sniku, prevajalcu in akademiku
so se poklonili njegovi prijatelji,
kolegi in sodelavci založbe Mla-
dinska knjiga, s katero je bil več
let povezan. Literarni zgodovinar
Boris A. Novak ga je
označil za pesnika
ednine in ljubezen-
ske dvojine. Slove-
snost sta pripravili
založbi Mladinska
knjiga in Grafena-
uer. V prvi je bil, kot
že povedano, ured-
nik predvsem za
otroško leposlovje.
Kot je povedal, je de-
loval s polno paro, v
svet so prodirali s sli-
kanicami in hodili
po sejmih. Bilo je
živo obdobje, ki se ga
rad spominja, med
drugim tudi zaradi
ljudi, s katerimi je so-
deloval. Pošalil se je
še, da so velikokrat
imeli kaj povedati drug čez dru-
gega, a ne čez mero. Urednica za-
ložbe Grafenauer in pesnikova
hči Eva Grafenauer je delila spo-
mine na to, kako je oče ustvarjal
poezijo. Kot je povedala, jih je
vprašal za mnenje, a se je držal
lastne odločitve. Neštetokrat pa
je rekel: “To moram še pošteno
izpiliti”.
Slovesnost sta uvedla glasbenika
Ana Vipotnik in Igor Leonardi z
uglasbitvijo Grafenauerjeve pe-
smi Samota. To stanje je po No-
vakovih besedah na neki pose-
ben način zaznamovalo njegovo
življenje in poezijo. Označil jo je
za temeljno travmo, ki je “obzor-
je njegove eksistence in najbrž
eden od virov njegovega pisan-
ja”. Grafenauerju je namreč takoj
po njegovem rojstvu umrla mati,
kmalu zatem še oče.
gner, ki živi v Nürnbergu.
Nemški prevodi Hilde Bergner so
objavljeni tudi v prvi zagrebški
zbirki Milene Merlak Pepel v
očeh, kjer so natisnjeni poleg
hrvaških prepesnitev Ksenije Pre-
mur še angleški prevodi na Du-
naju živečega ameriško – avstrij-
skega avtorja in prevajalca Her-
berta – Harryja Kuhnerja.
Milena Merlak Detela je znala
ustvariti verze z intenzivno izpo-
vedno močjo, kar dokazuje tudi
njena najnovejša postumna zbir-
ka. Razpolagala je, kot je poudar-
jeno v kratki spremni besedi v
najnovejši izdaji njene lirike, z
neverjetno bogatim repertoar-
jem odtenkov poetičnega izraza.
V njeni liriki najdemo podobe te-
snobne neizprosnosti in podobe
v načinu surrealistične sanjske
logike, s katero je na poseben
način med drugim oblikovala v
zbirki objavljeno pesem Jetnišni-
ca v podzemlju. V nekaterih be-
sedilih avtorica poleg tega opo-
zarja na negativno politično in
ekološko realnost.
To so velikokrat težke, mračne
pesmi. So odsev travmatizacije
zaradi tragične očetove smrti,
materinega trpljenja zaradi ubi-
tih sinov in dogodkov v drugi
svetovni vojni in po njej. Priroda
in ponotranjena duševna pokra-
jina, mit in zgodovina se spajajo
v nov svet. Pesnica prepriča tudi
tedaj, če uporabi kot motiv
bližnjo ali daljno zgodovino, o
čemer pričata dve v najnovejši
zbirki objavljeni pesmi. V tekstu-
Carnuntum ali smrt imperatorja
na tujem je glavna oseba rimski
cesar in mislec Mark Avrel, ki je
umrl v nekdanji Vindoboni, iz
katere se je razvil da-
našnji Dunaj. Druga
pesem Alkimisti v zla-
tem mestu je obsodba
invazije čet varšavskega
pakta pod vodstvom
nekdanje Sovjetske zve-
ze v Češkoslovaško leta
1968, kjer so zadušili
tamkajšnjo kratko de-
mokratično pomlad, ki
je obetala oblikovanje
socializma s humanim
obrazom. Včasih pesni-
co močno nagovori tu-
di svet likovne umetno-
sti, kar je razvidno iz
pesmi Danse macabre
in bastard, nastalih ob
podobah mednarodno
znanih slikarjev Otta
Dixa in Paula Kleeja.
Zanimivo je, da zna Mi-
lena Merlak Detela
obuditi tudi izročilo
starih mitov, vendar jih
prestavi na izviren
način v popolnoma
nov moderen družbenokritičen
kontekst, kot dokazuje večdelna
pesem Desetnica.
Poezija Milene Merlak Detela je
vedno znova vtkana v kontekst
človekovo stvarnost presegajoče
kozmologije bivanja. To avtorica
nakaže s pomočjo različnih izvir-
nih prispodob, ki se prelivajo v
širokem liričnem toku med prvi-
nami, ki so povezane s spomini
na lastno otroštvo in mladost ter
narodno tradicijo, in med izrazi-
to modernimi eksperimentalni-
mi izzivi. Te je pesnica znala obli-
kovati s psihoanalitičnimi zarisi
razpetosti med mračno osamlje-
nostjo, zapostavljenostjo
zavrženih in pozabljenih ter
krčevitim občutkom iskanja
osvobajajoče svetlobe in
osrečujoče lepote življenja.
V zbirki je v treh jezikih objavljen
kratek bio – bibliografski prikaz
avtoričinega večdesetletnega lite-
rarnega delovanja, natisnjeni pa
sta tudi beležki o obeh prevajal-
kah Kseniji Premur in Hildi Ber-
gner.
L. D.
Ob osemdesetletnici pokojne pesnice Milene Merlak Detela
Pesniška zbirka Moja
neandertalska pomlad
  ulturni center Lojze Bra-
tuž je osrednje kulturno
središče Slovencev na
Goriškem; svoje delovanje raz-
vija že več kot pol stoletja. Od
leta 1962 do leta 1996 je kultur-
no središče bilo poznano pod
imenom Katoliški dom. Po pre-
novi, ki se je končala leta 1996,
pa je stavba prevzela naziv Kul-
turni center Lojze Bratuž. Ta no-
vi naziv na celovitejši in sodob-
nejši način izraža odprtost pro-
stora do vseh Slovencev. Spo-
min na Lojzeta Bratuža, goriške-
ga mučenca, ki je umrl zaradi
fašističnega nasilja, nazorno
spominja na miroljubno zave-
K zanost slovenski narodni zave-sti.Prenova je dala središču novega
delovnega in ustvarjalnega za-
gona, ki ga lahko razdelimo v
tri sklope. Prvi je vezan na
osrednji del, kjer so velika dvo-
rana (284 mest) s koncertno
školjko in dodatnimi prostori,
komorna dvorana (64 mest),
razstavni prostori in dvoranica
za družabna srečanja. Za do-
godke, prireditve in razstave v
omenjenih prostorih skrbi
združenje Kulturni center Lojze
Bratuž. V drugem delu stavbe
ima svoje prostore Slovenski
center za glasbeno vzgojo Emil
Komel. V tretjem delu so po-
krajinski sedež Sveta sloven-
skih organizacij za Goriško,
sedež Zveze slovenske kato-
liške prosvete, sedež
Združenja cerkvenih pevskih
zborov, sedež in uradi Kultur-
nega centra Lojze Bratuž, se-
dež radia Spazio Punto Zero,
sedež MePZ Lojze Bratuž in
dvoranica za balet. Na razpo-
lago pa je tudi večja soba, ki se
v glavnem uporablja za seje.
Okoli stavbe je več parkirišč in
zelenih površin. V bližini sta tu-
di goriški sedež Slovenske za-
mejske skavtske organizacije in
telovadnica, ki nosi naziv Slo-
Naši domovi, bogastvo ali breme? (4)
Kulturni center Lojze Bratuž
(nekdanji Katoliški dom)
venski športni center Mirko
Špacapan. O obeh bomo še pi-
sali v prihodnjih tednih.
Celoten sklop Kulturnega cen-
tra Lojze Bratuž je last Katoliške-
ga tiskovnega društva, ki je od-
govorno za redno in izredno
upravljanje, kar stane letno ne-
kaj več kot 150.000 evrov, k te-
mu pa je potrebno dodati še od-
pise, ki jih je skoraj za 83.000
evrov. Pri stroških ima največji
delež občinski davek na nepre-
mičnine, za katerega KTD
odšteva skoraj 25.000
evrov letno, kot tudi pora-
ba plina in elektrike, ki
skupaj znašata slabih
42.000 evrov. Upoštevati
pa je treba še izredne
stroške, ki jih je bilo v zad-
njih letih kar nekaj. Bolj ali
manj nepredvidenih pose-
gov je bilo kar nekaj. Po-
trebna je bila zamenjava
kurilne naprave za veliko
dvorano in popravilo ohla-
jevanja komorne dvorane,
kar je pomenilo izdatek za
približno 200.000 evrov.
Vsa dela so bila že izvede-
na. V prihodnje pa bo po-
trebno poskrbeti še za ob-
novo naprave za hlajenje v ve-
liki dvorani, za obnovo obloge
stebrišča na zadnji strani in za
prilagoditev novim protipožar-
nim, varnostnim predpisom ter
multimedialnim potrebam.
Julijan Čavdek
7. januarja 2016 5
  o, ne še pravi svetnik. Za
zdaj je še božji služabnik,
saj se je 10. junija 2010
zanj začel postopek za razglasitev
za blaženega. To je Igino Giordani
– Foco (1894 -1980). Nekaj naved-
kov iz njegovih del daje hitro slu-
titi, kakšen mož je bil: “Bog se
spušča vame prek kruha, jaz se
dvigam k njemu prek brata”.
“Svetnik končno ni kaj drugega
kot zaljubljenec: zaljubljen v
Božje, ki odseva in je približano v
Mariji. Svetnik, moški ali ženska,
je kopija Marije”.
Med vojnama in po drugi svetov-
ni vojni je bil med pomembnimi
kulturniki in politiki v Italiji.
Predvsem je bil pisatelj in časni-
kar, urednik več revij in časopisov.
Napisal je na tisoče člankov in
prek sto knjig, predvsem duhovne
vsebine. V duhovnosti je iskal po-
ti svetosti predvsem za laike in po-
ročene, saj se je kot tak čutil v pri-
merjavi s tistimi “v stanu popol-
nosti” le del proletariata. Rešitev
mu je pomagala najti Chiara Lu-
bich, po njegovem Katarina Sien-
ska dvajsetega stoletja. Lahko
rečemo, da se je z Giordanijem
odprla pot posvečenosti tudi za
poročene laike. Bil je tudi med
pionirji dialoga in ekumenizma.
Kot mlademu fantu, kmalu po
maturi, se mu je zgodilo, da se je
znašel v vihri prve svetovne voj-
ne. Maturo – zrelostni izpit je v
šali označil “kot jasen dokaz, da
je bil zrel za to, da bi bil ubit v voj-
ni”.
Meseca maja 1915 je Italija stopila
v vojno, s čimer je pokazala svojo
dvoličnost, saj je bila do tedaj za-
veznica Nemčije in Avstrije, pre-
lomila je zavezništvo, “zaradi
'svetega egoizma', če je egoizem
lahko svet”. Tudi enaindvajsetlet-
N
Ob stoletnici četrte soške ofenzive
Svetnik v strelskih jarkih 
na Oslavju
ni Igino je bil poklican pod
orožje, v nekaj mesecih se je
naučil osnovnih vojaških veščin,
postal podporočnik in po krat-
kem slovesu od domačih je v treh
dneh vožnje z vlakom iz Rima
prišel naravnost v strelske jarke
soške fronte.
Znašel se je na ozemlju slovenskih
vasi v okolici Gorice, med Štever-
janom in Oslavjem, v decembru
1915, kjer je v dežju, mrazu in bla-
tu in seveda sredi bombardiranja,
napadov in protinapadov preživel
“ne več kot dvajset dni”. Na srečo
jo je tam dobro odnesel, le “na
griču Oslavje mu je nekega dne
na strani krogla preluknjala čela-
do, ne da bi se dotaknila kože”. Iz
tega je sklepal, “da je njegov tilnik
neprebojen za razstrelivo”.
Potem so ga premestili na po-
dročje Asiaga, kjer je bil v bitki
ranjen v roko in desni kolk. Pre-
peljali so ga v vojaško bolnišnico
v Milan. Dobo okrevanja more-
mo primerjati tistemu, kar se je
pripetilo Ignaciju iz Loyole: srečal
se je z Božjim načrtom. “V bo-
lečinah je Igina, med obupanci in
umirajočimi, presunila čudovita
požrtvovalnost redovnic. Da bi
'spoznal skrivnost evangeljske od-
povedi in svetosti', ki so jo pričale,
jih je nekega dne prosil za knjigo
verske vsebine”. Iz te knjige je raz-
bral, da “svetost ni nekaj zastare-
lega, rezerviranega za samostane,
ampak more biti osrednje dejstvo
našega življenja, v našem času,
potujočega z nami laiki na poteh
sveta”.
“Ta novost je pretresla tega mla-
dega fanta, ki je dozorel sredi
življenjskih preizkušenj. Ni mu
več zadoščal Kristus, kot ga je poz-
nal do takrat. Sedaj se je srečal z
'novim' Kristusom, ki ga je klical
k mnogo globljemu krščanstvu.
In podal se je na pot, na kateri je
zavzeto vztrajal do konca”.
V letih zdravljenja je imel Igino
dovolj časa tudi za razmišljanje o
dogodkih, ki so se mu pripetili na
bojiščih. Spomine na prve tri ted-
ne v strelskih jarkih blizu Soče
pod Sabotinom je ubesedil v 788
verzov dolgo pesnitev, ki ji je dal
naslov Obrazi mrtvih (I volti dei
morti, Pri Fabrisu Oslavia – Dic.
1915).
Zanimivo je, da so v pesnitvi slo-
venski kraji napisani v slo-
venščini. Verjetno je Giordani ta
imena prepisal z vojaške karte. Ta-
ko omenja Podgoro in Pevmo. Po-
zornost pritegne oznaka “pri Fa-
brisu”. Svojčas sem šel poiskat ta
kraj. Našel sem ga pod Števerja-
nom. Še sedaj velja ta vzdevek,
čeprav lastnik ni več Fabris, am-
pak družina Maraž (Oče Maraž je
bil oskrbnik pri De Fabrisovih in
je od njih kupil hišo in posestvo).
V pritličju se nahaja klet, ki je še
iz zidov, ki jih je med vojno videl
Giordani.
Seveda izstopa Oslavje, glavna in
verjetno edina pridobljena točka
četrte ofenzive. “V šestindvajsetih
naskokih je že bilo osvojeno in iz-
gubljeno in ponovno osvojeno to
prostrano mrzlo pokopališče
mrtvih in živih”!
Pesnitev Obrazi mrtvih je zelo za-
nimiv dokument o tem, kaj se je
dogajalo med četrto soško ofen-
zivo, ki se je končala 11. decembra
1915, prav blizu Gorice. Lahko
sklepamo, da je podporočnik
Giordani prispel v vojni vrtinec
prav sredi te ofenzive. To niso opi-
si kronista, ampak v pesniške be-
sede prelita občutja in doživljanja
mladega oficirja, ki nam dajo, da
še z večjo grozo zaslutimo, kaj se
je pravzaprav dogajalo
med vojno. Obrazi
mrtvih: tako močno so se
vtisnili v pesniško dušo,
da so se pozneje lahko iz
te duše ubesedili na papir.
Koliko jih je tam umrlo!
“Ne da bi se borili, se jih
je od tristo vrnilo osem-
deset …”
Nekaj odlomkov pesnit-
ve:
“Oslavje.
O blatno sedelce Smrti/
polno kavern v mla-
kužah; posejano / s krva-
večimi in črnimi, v blatu
gnijočimi človeškimi udi!
/ Obrazi polni zemlje še v
poslednjem krču skrčeni,
/ obrazi Italijanov in Av-
strijcev / pobratenih v
zadnji misli: hišica, / kjer
bodo otroci sirote in sami
…
Strašni modrikasti obrazi
/ polni ne sovraštva, ampak neiz-
merne bolečine, / večje od smrti!
Ob zori smo prispeli tja: / Grič se
je zaradi dežja topil v blatu, / skri-
val je pasti vijug in jam / polnih
blata, da so bila mnoga trupla / v
nevarnosti, da potonejo. / Ko se
je megla malo razblinila, / smo v
ozadju zagledali, kako / se črni Sa-
botin, ves razparan, kot ranjena
zver.
Od tam ugledam po strmini
vzpenjajoče se krdelo, / utrujeno
in razkropljeno, / in kako se je z
vseh strani razbesnelo streljanje
topov: / od daleč s Svete Gore, / z
grmeče goriške ravnine, / z za-
dimljenih kraških planot. /
Od Podgore in Pevme nas je za
našimi rameni / zasledovalo re-
gljanje strojnic / in prebrskalo vsa-
ko skrito krivino terena, / širilo se
je in postajalo vedno bolj divje. /
Zdelo se mi je, da se hribi topijo v
plamene, / da se spreminjajo v
kraterje vulkanov. / Vojaki so se v
naglici vrgli / v jame, skopane od
granat, / poleg drugih živečih
omedlelih ali poleg mrtvih.
(…) Na robu smo videli, kako se
drevesce / upogiba pod tem
bičem. / Morda edino na tistem
kadečem se, / golem, gnilem se-
dlu Oslavja. / Ob vsakem udarcu
ga je obdal dim / in ko se je
ta razblinil, / ga je odkril
bolj zlomljenega in raztrga-
nega”.
“Fantje, pogum”! so nam
rekli. / “In naj vas dobri Bog
obvar'je”!
BOG!
Čutili smo ga kot nadčlo-
veški / Upognjen tempeljski
obok na nebu.  (…)
In upogibal nas je kot vihar
žito / in nas napravljal gi-
gante, da bi trpeli (…)
in bi cenili nepoznano vred-
nost življenja, / potrebo lju-
bezni med ljudstvi”.
“Poskrbite za male, ki bodo ostali
brez očeta, / da jim ne bi zvečer
zmanjkalo kruha in ognja / in vsaj
malo nasmeha žalostne matere /
- ubogi otročiči – in predvsem, /
da bi se vsaj od njih oddaljilo / to
prekletstvo vojne”!
Misel na Božič iz strelskih jarkov:
“O surovi in zoprni mesec decem-
ber,
ki tuliš z vetrom in topovi
v zaledenelih jamah strelskega jar-
ka:
ti nam ne prinašaš darov Božiča,
ampak grobe zasede in poke v
noči
in muko dragih, ki nas pričakuje-
jo.
“Mama, kmalu bo Božič
v temni noči
tam razvnel tradicionalni štor,
ki se iskri v tisoč očeh.
In okrog bodo nasmejane
oči otrok, v katerih se iskri žar
od veselega plapolanja
in prasketanje smeha; zunaj pa
zvonovi v temno noč razlivajo
val svetih želja.
“A tokrat zate, mama, Božič
ne vstopa v samotno sobo,
kjer stokaš in čakaš
na razkropljene sinove;
in tudi gola miza
ne bo oživela v neizmernem
veselju zbrane družine”.
V knjigi Spomini naivnega
kristjana je Giordani eno po-
glavje namenil svojemu voj-
nemu obdobju. V njem tako
razmišlja o nekoristnosti in
“prekletstvu vojne”.
“Nisem razumel, kako bi
mogli rojevati v življenje
mladega človeka, mu omo-
gočati, da se iztroši v študiju
in žrtvah z namenom, da
dozori za nalogo, v kateri bo
moral ubijati tuje, neznane
in nedolžne ljudi in bo mo-
ral biti on sam na razpolago,
da ga bodo ubili ljudje, kate-
rim ni naredil prav nič sla-
bega. Videl sem nesmisel,
bedarijo in predvsem greh
vojne.
Evangelij, ki sem ga že precej
meditiral, me je kot neraz-
družljivo dolžnost učil delati
dobro, ne pa ubijati, odpuščati, ne
pa se maščevati. Uporaba razuma
mi je dala skoraj mero nesmisla
početja, ki je izročalo sadove zma-
ge ne tistemu, ki ima prav, ampak
tistemu, ki ima topove, ne pra-
vičnosti, ampak nasilju.
Trpel sem zaradi milijonov člo-
veških bitij, katere so prisilili, da
so verjeli v svetost tistih ubojev,
svetost, o kateri so govorili tudi
cerkveni možje, ki so blagoslavlja-
li topove, določene, da prizadene-
jo Boga v mojstrovini stvarstva, da
ubijejo Boga v podobi, da izvedejo
bratomor v osebi brata, ki je bil
celo krščen.
Povsem drugače sem pojmoval
ljubezen do domovine. Pojmoval
sem jo namreč kot ljubezen in lju-
bezen pomeni služenje, iskanje
dobrega, večanje blaginje, za bolj
srečno sobivanje: za rast, ne pa za
zadušitev življenja.
Če sem petkrat ali šestkrat ustrelil,
v zrak, sem to naredil iz nujnosti:
nikoli nisem hotel usmeriti puški-
ne cevi proti nasprotnikovemu
strelskemu jarku iz bojazni, da bi
ubil Božjega otroka”.
Pripravil Vinko Paljk
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 22. decembra, ob 15.30
7. januarja 20166
Dne 29. oktobra letos je poteklo
60 let od smrti goriškega duhov-
nika, publicista, družbenega de-
lavca, urednika msgr. Stanka
Staniča. Počiva v Štandrežu pri
Gorici, v vasi, kjer je bil v zad-
njem triletju svojega življenja
dušni pastir. Nagrobni spome-
nik na štandreškem pokopališču
je napravljen po skici, ki jo je
pripravil znameniti slovenski ar-
hitekt Jože Plečnik.
Liku msgr. Stanka Staniča bomo
posvetili daljši zapis, saj je oseb-
nost, ki je pomembno posegla v
versko, kulturno in družbeno
življenje goriškega prostora v
daljšem časovnem razponu
predvojnega, medvojnega in po-
vojnega obdobja. V pomoč nam
bodo spomini profesorja Marti-
na Krannerja, ki smo ga obiskali
na njegovem domu v Pevmi v
soboto, 31. oktobra, dan po nje-
govem 97. rojstnem dnevu. Pro-
fesor Kranner je bil poročen s
Cirilo Stanič, Staničevo nečakin-
jo, zato je msgr. Staniča spoznal
tudi v družinskem krogu.
Podrobnosti Staničevega
življenjepisa, ki jih tu ne bomo
obnavljali, so objavljene v 14.
snopiču Slovenskega primorske-
ga biografskega leksikona, ki je
izšel leta 1988, geslo je napisal
duhovnik msgr. Kazimir Hu-
mar, ter v knjigi Stanko Stanič,
Življenje in delo, ki jo je leta
2006 napisal duhovnik Jožko
Kragelj in je izšla pri Goriški Mo-
horjevi družbi. V njej je objavlje-
nih tudi več Staničevih spisov.
Msgr. Stanič je bil soudeležen
pri Goriški Mohorjevi družbi,
najstarejši slovenski založbi v
Italiji, od njene ustanovitve. Od
leta 1924 do leta 1940 je bil njen
tajnik, nato njen predsednik. Si-
cer pa je bil na vodilnih mestih
in v ožjih odborih ustanov, ki so
na Goriškem bile ključnega po-
mena, da so se na tem košču
evropskega prostora ohranili
slovenska beseda, kultura in
sploh duhovno bogastvo. Od
ustanovitve leta 1923 je bil v od-
boru Katoliškega tiskovnega
društva (KTD), od leta 1934 do
smrti njegov predsednik. Bil je
tudi predsednik zavoda Alojzije-
višče, od ustanovitve je sodelo-
val pri Zboru svečenikov sv. Pa-
vla, bil v uredniškem odboru
Slovenskega Primorca in Kato-
liškega glasa, pri katerem je po-
stal leta 1950 odgovorni ured-
nik, kar je ostal do svoje smrti
leta 1955.
Kot slovenski duhovnik je bil
med drugim kaplan pri sv. Igna-
ciju na Travniku, pod fašistično
oblastjo najprej kurat in nato
župnik v Podgori, tudi v času
tragičnih dogodkov zločinskega
nasilja nad glasbenikom Lojze-
tom Bratužem.
Bil pa je tudi besedni ustvarja-
lec: pesnik in nabožni pisec, o
krajevni zgodovini in osebno-
stih je pisal od študentskih let
do svoje smrti; ljubil je umet-
nost in slikarje; bil je velik ljubi-
telj narave, ki ji je posvetil veliko
spisov.
Profesor Kranner, msgr. Stan-
ka Staniča ste pobliže spozna-
li v povojnem obdobju, ali ste
zanj vedeli že prej, v medvoj-
nem času?
Ko sem v letih 1942-43 prihajal
v Gorico in zahajal k Janku Kral-
ju, sem o Stanku Staniču marsi-
kaj slišal. Osebno ga takrat ni-
sem poznal, tudi v Podgori v
župnišču nisem nikdar bil, a v
pogovoru z goriškimi družbeni-
mi delavci je bil Stanič pogosto
omenjen, predvsem ko je bil go-
vor o GMD ali KTD. Spadal je v
ožji krog somišljenikov Janka
Kralja in njegovih sodelavcev.
Ko je bilo sklenjeno, da se arhiv
dokumentov, ki so se nanašali
na predvojno in medvojno
družbeno življenje Slovencev na
Goriškem, skrije, se je odločilo,
da bodo zakopani na vrtu nje-
govega župnišča v Podgori. To
škatlo ali zaboj, v katerem so bili
med drugimi tudi dokumenti
KTD o lastništvu, pa tudi drugi
dokumenti, ki so se nanašali na
goriške katoliške organizacije,
sem tudi sam iskal. Ko mi je po
vojni Staničeva sestra Zorka o
tem pripovedovala, sem se lotil
iskanja in kopal na določenem
mestu v župnijskem vrtu, a za-
man. To zadevo sem že omenil
v enem izmed prejšnjih inter-
vjujev.
O Staniču so mi nekateri pripo-
vedovali kot o eni tistih osebno-
sti, ki je skušala reševati naše
ustanove pred zaprtjem. Bil je
eden ključnih protagonistov te-
danjega časa. Vsaj tak vtis sem
dobil.
Zaradi svojega delovanja v kato-
liških ustanovah in v povezavi z
Jankom Kraljem je Stanko Sta-
nič leta 1944 moral zapustiti
Podgoro, saj je zvedel, da je na
komunističnem spisku za likvi-
dacijo. Po nasvetu goriškega
nadškofa Karla Margottija se je
umaknil v Italijo, v župnijo pri
Rovigu, za kar je prav nadškof
posredoval, kjer je pomagal
tamkajšnjemu duhovniku. V
Gorico se je vrnil po končani
vojni, vendar ne več v Podgoro.
Povedali so mi, da je bilo njego-
vo župnišče med fašizmom sha-
jališče vseh tistih, ki so bili žejni
slovenske besede, slovenskega
petja, slovenskih knjig, da je ve-
liko pisal in objavljal, bil odličen
govornik in pridigar.
Iz drugih virov sem zvedel, da je
še pred kapitulacijo Italije v svo-
jem župnišču nekaj dni dal za-
točišče znanemu goriškemu ko-
munističnemu aktivistu Simo-
nittiju, kateremu je potem po-
magal zbežati v Jugoslavijo in ga
tako rešil, ker bi ga sicer Italijani
zaprli. To vem zato, ker se je Si-
monitti nato umaknil k nečaku,
ki je živel v Devici Mariji v Polju
pri Ljubljani in ki sem ga poz-
nal, ker je bil član fantovskega
dela Marijine kongregacije.
Od takratnih duhovnikov sem
osebno spoznal še msgr. Mirka
Brumata in Franca Močnika, in
to zaradi njunega delovanja v
Katoliški akciji.
Kdaj pa ste ga osebno spozna-
li?
Bilo je takoj po vojni, ko se je
moja sestra Breda iz Žabnic
prišla učit kuhanja v goriško se-
menišče in v semenišču je bil
Stanko Stanič ekonom. Ko je le-
ta 1944 zapustil Podgoro, je
namreč nadškof tja imenoval
drugega duhovnika.
S Staničem pa sem se tesneje po-
vezal takoj potem, ko sem se leta
1950 poročil z
njegovo
nečakinjo Cirilo.
Sicer pa mi je o
njegovem med-
vojnem delovan-
ju veliko pripovedovala njegova
sestra Zorka, ki je pri njem go-
spodinjila. Pripovedovala mi je,
da so v podgorsko župnišče za-
hajali številni Goričani, od pro-
fesorja Rada Bednarika do Janka
Kralja, Iva Brica iz Dornberka in
drugih iz Kraljeve skupine.
Predvsem pa je v Podgoro iz
Kromberka veliko prihajal gla-
sbenik in duhovnik Vinko Vo-
dopivec. V Podgoro je prihajal
zato, ker mu je Stanič pisal be-
sedila za njegove skladbe, Vodo-
pivec mu je navedel snov in Sta-
nič je spesnil poezijo. Tako je na-
stalo kar nekaj Vodopivčevih
skladb na besedilo Stanka Sta-
niča.
Upam si trditi, da je bilo pri Sta-
niču v Podgori eno glavnih zbi-
rališč goriške demokratične slo-
venske družbe.
Kaj bi nam pa povedali o nje-
govem značaju in osebnosti?
Ni silil v ospredje, ni vsiljeval
svojih stališč, je pa znal o vsaki
zadevi povedati zelo stvarno in
jasno, tako da so dejansko po-
tem njegove predloge sprejeli.
Nekajkrat sem bil navzoč v
uredništvu Katoliškega glasa, ko
je po razpravi prevladalo njego-
vo mnenje, pa čeprav ni hotel
biti prvi, a so bila njegova sta-
lišča odločna in čista, tako da so
na koncu prevladala, tudi ker so
bila stvarna in uresničljiva.
Ko sem prišel z njim v ožji stik,
pa je bil že precej v ozadju, saj
sem nekajkrat slišal, kako je bil
pred vojno in po njej aktiven. Po
letu 1950 se je posvetil v glav-
nem Katoliškemu glasu, ki ga je
urejal, vanj pisal, pa čeprav se je
le poredko podpisoval; svojo
odločnost in premočrtnost je
pokazal pri tedniku, saj je zelo
jasno izbiral, kaj bo objavljeno
in kaj ne. Zato so prihajala tudi
protestna pisma, predvsem s
Tržaškega, od koder je prihajalo
precej dopisov.
Najprej je bil Stanič v ožjem
uredništvu Slovenskega Primor-
ca. Po smrti msgr.
Mirka Brumata
leta 1950 pa je
prevzel mesto od-
govornega ured-
nika Katoliškega
glasa. Zadnje ob-
dobje svojega
življenja je posve-
til predvsem
časopisu. Ohranjal je še nekate-
re druge funkcije: pri GMD je
ostal še naprej odbornik, a ni
več objavljal, za delo pri KTD pa
je pooblastil mene.
V svojih stališčih je bil odločen
tudi na drugih področjih.
Nadškof Karel Margotti mu je
očital, tudi pisno, da ne nosi
“rimskega” talarja, on pa je
vztrajal, rekoč, da njegova du-
hovniška obleka in kratki suk-
njič spadata v izročilo naših kra-
jev in naših ljudi. In se je oblačil
naprej po starem, “po avstrij-
sko”, do konca.
Kakšno je bilo njegovo delo
pri Katoliškem glasu?
Leta 1945 je začel izhajati Slo-
venski Primorec, v njem je Sta-
nič objavjal življenjepise, leta
1949 je nastal Katoliški glas, ki
ga je urejal Mirko Brumat, a ko
je umrl leta 1950, je uredništvo
prevzel Stanič, kar je obdržal do
smrti leta 1955. Bil je pre-
močrten, jasen, njegova stališča
so bila trdna in kristalna, njego-
vo mnenje so upoštevali. Pisal je
članke o naši zgodovini in oseb-
nostih, pa tudi nabožne vsebi-
ne, predvsem pa je urejal,
odločal o vsebini časopisa.
Imel je drobno in čitljivo pisavo,
veliko je kadil, pisal pa je prav
povsod, na platnice zvezkov in
knjig, uporabljal je vsak papir do
zadnjega prostorčka, tako da si
lahko na enem listu našel več
tekstov. Zapisoval je poezije,
krajše tekste, razmišljanja, pa tu-
di predavanja.
Spominjam se, da je bil govor-
nik na prvem prosvetnem
večeru našega novoustanovlje-
nega katoliškega prosvetnega
društva, ki smo ga imeli 4. ja-
nuarja leta 1950 v dvorani Brez-
madežne na Placuti, ko smo v
Gorici po daljšem zatišju ponov-
no začeli s prosvetno-kulturnim
delovanjem. Takrat je Stanič
imel predavanje o Jožku Bratužu
in Janku Kralju. Njegov poseg je
objavljen v knjigi, ki mu jo je
posvetil Jožko Kragelj in je izšla
leta 2006 (str. 102-108). No, pre-
berite si ta tekst in boste razu-
meli, kakšen človek je bil msgr.
Stanko Stanič. Ob njegovi smrti
mu je Ljubka Šorkli posvetila pe-
sem Odšel je svečenik...
V politiki ni bil nikoli v ospred-
ju, bil pa je angažiran, na primer
v skupini duhovnikov, ki so ob-
javili stališče ob volitvah leta
1948 in v njem pozivali ljudi,
naj volijo Krščansko demokraci-
jo. Bil je tudi v katoliški skupini
Slovenske demokratske zveze.
Kako bi zaobjeli zadnje ob-
dobje njegovega življenja?
Meni se je zdel umirjen človek,
povedali pa so mi, da je včasih
tudi zagrmel. Ko se je vrnil iz
Roviga in je prevzel ekonomat v
semenišču, je bil še zelo
odločen, v zadnjem obdobju pa
je pokazal manj življenjske
moči, zlasti ko je leta 1952 po-
stal župnik v Štandrežu. Njego-
va glavna skrb je bila urejanje
Katoliškega glasa. V času, ko
sem ga poznal (1948-1955), je
bil že nekam zadržan in manj
zagnan. Lahko si to razlagam, da
je takrat že izgubil svoje glavne
predvojne in medvojne sogo-
vornike, saj sta leta 1950 umrla
msgr. Mirko Brumat in časnikar
Polde Kemperle, leta 1952 je
umrl Vinko Vodopivec, vojne
nista preživela niti Ivo Bric in
Janko Kralj, nekateri so se tudi
preselili drugam.
Ko je umrl, je bil star komaj 62
let, umrl je nepričakovano v go-
riški bolnišnici, po mojem zara-
di nepazljive bolniške oskrbe,
imel je notranje krvavitve. Bilo
je okoli 22. ure 28. oktobra
1955, ko mi je soseda župnišča
v Štandrežu prišla povedat, da
so ga odpeljali v goriško bol-
nišnico, ki je bila takrat v stavbi,
kjer je danes policija ob mejnem
prehodu pri Rdeči hiši. Bilo je
na petek zvečer. V bolnišnici ni-
so takoj zadostno in temu pri-
merno zanj poskrbeli, tako da je
ponoči izkrvavel in zjutraj umrl.
Takrat sem predlagal, da bi s
sodno preiskavo prišli zadevi do
dna, a so
potem
odločili
drugače;
vse je šlo
v poza-
bo in
vzrok
smrti je
ostal za-
vit v me-
glo. Po
mojem,
če bi ta-
koj pose-
gli, bi ga rešili.
Pokopan je v Štandrežu, kajti
grob njegove družine je na po-
kopališču v vasi Cesta pri Aj-
dovščini in leta 1955 ni bilo ta-
ko enostavno prepeljati krsto
čez mejo.
Kako je prišlo do skice za na-
grobni spomenik, ki jo je
podpisal Jože Plečnik?
Za to je poskrbel njegov brat
Viktorin, ki je bil tudi duhovnik,
takrat župnik v Kamnjah pri Aj-
dovščini. Pred tem je bil Vikto-
rin dušni pastir v Ukvah v Ka-
nalski dolini, kjer je zelo jasno
nastopil za slovenstvo, uprl se je
italijanizaciji in pri ljudeh pustil
globok spomin, zlasti ker je bil
v pridigah zelo odločen. Do raz-
mejitve po drugi svetovni vojni
je bil nato župnik v Devinu, ko
pa so začrtali mejo leta 1947, se
je preselil v Jugoslavijo in bil
dalj časa in do smrti župnik v
Kamnjah. Oba brata sta bila ve-
lika ljubitelja umetnosti, Vikto-
rin je poznal arhitekta Jožeta
Plečnika in ga prosil za načrt za
nagrobni spomenik za brata
Stanka. Plečnik je v zelo krat-
kem času pripravil več osnutkov
in skic, kamnosek je nato nare-
dil nekoliko po svoje, a se
Plečnikova skica vseeno prepoz-
na.
Spregovorimo o poglavju
KTD. Stanko Stanič je bil do
smrti predsednik te pomem-
bne ustanove, ki je preživela
vojno, ker je svojo imovino
vpisala na nekatere posamez-
nike.
Stanko Stanič je bil predsednik
KTD od leta 1934 do svoje smrti
leta 1955, še prej pa je bil njegov
odbornik. Da so se pod
fašistično predvojno raznarodo-
valno politiko nekatere sloven-
ske ustanove ohranile, so morali
v tridesetih letih prejšnjega sto-
letja lastništvo teh imovin pre-
pisati na nekatere posameznike,
s katerimi so sklenili fiktivne
kupo-prodajne pogodbe z dogo-
vorom, da, ko bo fašistične nad-
vlade konec, bodo ti posamez-
niki oz. družbe imovino vrnili
KTD.
Po vojni pa je prišlo do nekate-
rih težav, ko so nameravali to
imovino oz. stavbe prepisati na-
zaj na KTD, t. j. na prvotnega
pravega lastnika. Vsi fiktivni “la-
stniki” niso hoteli tega napraviti
oz. nekateri posamezniki so
medtem umrli in so nastajale
težave z njihovimi dediči. Po
moji poroki februarja 1950 s Sta-
ničevo nečakinjo Cirilo me je
msgr. Stanič pooblastil, naj v po-
stopkih za vrnitev prej fiktivno
prodane imovine KTD le-to za-
stopam v njegovem imenu.
Do težav je prišlo zlasti pri stavbi
na Travniku, kjer je domovala
zadruga Katoliška knjigarna, ki
jo je upravljal inženir Rustja v
imenu podjetja, ki so ga prav ta-
ko ustanovili v dobi fašizma, da
bi dejavnost knjigarne rešili
pred zaplembo. Lastništvo same
stavbe na Travniku pa je bilo iz
enakih razlogov vpisano na dva
duhovnika, in sicer na gospoda
Kodermaca, ki je bil župnik v
Volčah na Kobariškem, in na
Staniča, ki je bil takrat župnik v
Podgori. Treba je bilo kar nekaj
poti, truda in dokazovanj, da je
bila stavba ponovno vpisana na
KTD. Župnika Kodermaca sem
prepričeval in prosil, naj pod-
piše prenos, ko je občasno pri-
hajal v Gorico, kajti sam nisem
mogel v Volče oz. v Jugoslavijo,
ker sem bil na “črni” listi. Do
gospoda Kodermaca je šel nekaj-
krat duhovnik Mirko Filej, ki je
tudi zastopal obnovljeno KTD.
Ko je oktobra 1955 umrl msgr.
Stanič, je bilo treba njegov delež
stavbe na Travniku urejati z nje-
govimi dediči, ki so vsi bivali v
Jugoslaviji. Njegov brat Franc,
moj tast, je imel posestvo na Ce-
sti pri Ajdovščini, njegov brat
Viktorin je bil župnik v Kam-
njah, njegovi sestri Zorka in Mil-
ka sta tudi stanovali v Jugoslavi-
ji, ena pri bratu Viktorinu v
Kamnjah, druga pa v Vrtojbi.
Župnik Kodermac se je končno
vdal in podpisal prenos la-
stništva na KTD, pa tudi s Sta-
ničevimi dediči smo z mojo po-
močjo lahko, kljub meji, ki nas
je ločevala, vso zadevo uredili in
KTD je spet postala lastnica vse
predvojne imovine.
Kaj pa stavba na Placuti?
Tam kakšnih večjih težav z de-
diči ni bilo, zanimiv pa je drug
zaplet, do katerega je prišlo takoj
po vojni. V stavbi na Placuti je
pred vojno delovala Katoliška ti-
skarna, med vojno so odnesli
črke in stroj, s katerim so potem
tiskali Partizanski dnevnik. Ta-
koj po vojni pa so se v tiskarno
brez dovoljenja vselili goriški le-
vičarji in od 7. julija 1945 začeli
tiskati Soški tednik, ki je bilo
glasilo OF oz. Demokratične
fronte. Tiskarno so si goriški ko-
munisti dejansko prisvajali in jo
v bistvu zasedli. Kar nekaj
ustnih in pisnih pozivov je bilo
potrebnih, da je bila stavba iz-
praznjena. Omenjeni tednik pa
ni bil ravno prijazen do Cerkve,
še manj pa do goriškega nadško-
fa Karla Margottija. Zato je 17.
avgusta leta 1945 nadškof Mar-
gotti pisno pozval msgr. Staniča,
naj vendarle kot predsednik
KTD poskrbi, da bodo tednik ti-
skali drugje. Sicer bo nadškof
posegel, je pisalo v pismu, da se
tiskarni odvzame naziv “kato-
liška”. Tednik se je izselil in 29.
avgusta 1945 so v Katoliški ti-
skarni začeli tiskati list Slovenski
Primorec. Leta 1947 je KTD pod-
pisalo pogodbo in tiskarno dalo
v najem družini Budin. Njena ti-
skarna deluje še danes v štan-
dreški obrtni coni.
Erika Jazbar
Intervju: prof. Martin Kranner
Spomin na msgr. Stanka Staniča
ob 60-letnici njegove smrti
BODI ČLOVEK!, LETNIK 6, ŠT. 1
PRILOGA TEDNIKA NOVI GLAS
LETNIK XXI., ŠT. 1 (965) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 7. JANUARJA 2016
Stražar pravi: “Prišlo bo jutro, četudi je noč!” (Iz 21,12)
BODI
ČLOVEK!
  b odprtju “leta usmiljenja” smo
sklenili pričujočo prilogo posvetiti
zlasti tematiki usmiljenja, čeprav
ne izključno, saj imamo tudi tri zapise, ki
ne govorijo strogo o njej, pa vendarle lahko
rečemo, da se prav tako dotikajo
usmiljenja. Usmiljenje je namreč ne le ena
od lastnosti Boga, temveč je njegovo
bistvo, tisto, kar on je v samem sebi. Bog je
usmiljen v polni meri, mi k temu težimo,
smo na poti. Evangelist Luka nam pravi,
naj bomo usmiljeni kakor naš nebeški Oče
(Lk 6,36). Evangelist Matej vabi v
podobnem povabilu k popolnosti (5,48). Si
navodili nasprotujeta? Nikakor, mislim, da
se dopolnjujeta. Oče Brown, ki ga
omenjam v svojem zapisu, je znal reči:
“Gorje tistemu, ki dobesedno razlaga Sveto
pismo”! V smislu, da se nam slabo piše, če
tako delamo. Kot marsikdaj velja, se je
treba vselej v svetopisemsko besedilo
poglobiti; “popoln” v tem primeru
pomeni namreč “zrel”, “dorasel”, “tisti, ki
je dosegel cilj”. Kdo pa si potemtakem ne
želi, da bi že enkrat bil tudi usmiljen.
Usmiljenje pa seveda ne izključuje niti
ostalih Božjih bistvenih lastnosti, ki,
čeprav v manjši meri, krasijo tudi nas ljudi,
ker smo narejeni po Božji podobi. Tu
mislim na pravičnost, svetost, modrost…
Tudi to bi radi bili bolj, kot smo že. Zato
tisto, da naj bomo popolni, dejansko
pomeni, da je to mogoče, da se da. Lahko
rastemo in tudi odrastemo v pravičnosti,
modrosti, svetosti, ljubezni … tudi v
usmiljenju, seveda! Prvi pogoj je seveda ta,
da nismo samo na mestu in čakamo, kako
bodo drugi usmiljeni, največkrat seveda
čakamo, da bodo usmiljeni do nas samih.
Povabilo je,
da bomo
sami pri sebi
naredili korak
naprej iz
zagledanosti
in zaprtosti vase. Konec koncev smo takšni
tudi v odnosu z Bogom, ko čakamo, da bo
on usmiljen do nas, sami pa za dosego
usmiljenja ne naredimo praktično nič.
Usmiljenje je seveda, če
govorimo o Bogu, njegov veliki
dar, a je dar vselej treba tudi
sprejeti. Torej gre vselej za neko
delo v smeri dobrega, za osebno
prizadevanje, za pripravo
“terena”. Če je že leto usmiljenja
tako univerzalno zastavljeno, da
ni rečeno “Božje usmiljenje”,
temveč le “usmiljenje”, potem
vse nas povabim tudi k temu, da
bi bili usmiljeni DO Očeta. Da bi
pomen tega razumeli, naj
omenim odgovor Gospoda Jezusa
Samarijanki: “Če bi poznala Božji
dar in če bi vedela, kdo je, ki ti
pravi: ‘Daj mi piti’, bi ga ti prosila
in dal bi ti žive vode”.  (Jn 4,10).
Kaj torej naredimo pri samih
sebi, da bi bili bolj usmiljeni v
vseh pogledih? Si res želimo
doseči usmiljenje, kakor pravi
eden od blagrov? Dandanes je
usmiljenje nekaj izredno
abstraktnega, oddaljenega. Najbrž ni niti
neka ideja več, temveč je neka pravljica,
neka naučena beseda, s katero se hočemo
tolažiti, pa nam ne uspe. Za antične
cerkvene očete je bilo usmiljenje nekaj
zelo stvarnega, oprijemljivega,
konkretnega, kot. Mi se sicer sprašujemo,
kaj naj storimo, da bomo veseli, srečni, da
bomo deležni usmiljenja, kot ne bi vedeli,
kaj je treba. Kristjan ni le človek ideje,
temveč je tudi človek akcije. Odgovor je
zato enostaven - potrebna so DELA
ljubezni oz. usmiljenja. Zato jih imamo pa
tudi na voljo, in sicer dva seznama po
sedem, telesna in duhovna dela. Kot
vidimo, gre za dela, ne le besede, ideje,
lepa čustva in še kaj v tej smeri. Tudi niso
drugi, ki morajo ta dela delati meni,
temveč najprej jaz drugim. Jezus je
tistemu, ki mu je povedal priliko o
usmiljenem Samarijanu, dejal: “Kdo od teh
je bil bližnji tistemu človeku”?. Dela torej,
ne le materialna, temveč širše, ker
krščanstvo ni le neka filozofija, skupek
lepih misli, modrih izrekov, ideja, temveč
je odnos z osebo. Imeti je treba odnos z
Bogom in z bližnjim. Tako pravi največja
zapoved. Ko pa govorimo o bližnjem kot o
sočloveku, ne mislimo na to, da človek po
par ur svojega časa posveti t. i.
“dobrodelnosti”, ali da gre za kak mesec v
Afriko, da bi tam v japonkah in kratkih
hlačah pomagal ubogim črnčkom ter lepil
selfije z njimi na Facebook ali drugam,
temveč se vse skupaj začne in konča v
našem vsakdanu, torej doma. Pri
častitljivem delu rožnega venca, ki ga
molimo zlasti ob nedeljah in sredah, pri
treh uvodnih zdravamarijah molimo k
Jezusu, da bi vodil naše misli, besede in
dejanja. Z nekom imam tako odnos v
mislih, besedah in dejanjih. To so naše
dolžnosti, če želimo z
nekom imeti odnos, če
imamo nekoga radi. Ne
torej pričakovanje, kaj
bodo drugi, tudi Bog,
naredili, temveč osebna
konkretna dejanja, kakor
so usmiljenje pojmovali
omenjeni cerkveni
očetje. Sv. Peter Krizolog
zato pravi: “O človek,
bodi sam sebi merilo
odpuščanja. Kakor želiš,
da bodo drugi usmiljeni
do tebe, bodi tudi ti
usmiljen do drugih”.
Jezus sam pravi: “Blagor
usmiljenim, kajti
usmiljenje bodo
dosegli” (Mt 5,7). Kako
pridemo, konkretno po
omenjenem cerkvenem
očetu, do tega
usmiljenja? “Molitev,
post in miloščina (torej, konkretno
izraženo usmiljenje v dejanjih, ki so lahko
tudi majhna, a so, op. A. V.) naj bodo za
nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj
bodo za nas edinstvena obramba, ena
molitev pod tremi različnimi vidiki”. O
usmiljenju in odpuščanju naj bo zato letos
predvsem manj govorjenja, razpravljanja,
modrovanja, temveč naj bo več tovrstnih
dejanj.
Andrej Vončina
O
Letu usmiljenja na rob
Bodimo torej usmiljeni
  ridružil sem bom seriji novinarjev,
kolumnistov, mislecev, predvsem
katoliških, ki v teh dneh vztrajno
polnijo različne, bolj ali manj bele, strani
z zapisi o vratih, o svetih vratih. Bil sem
opozorjen, da vsi to počno in da bo moj
zapis zgolj eden izmed mnogih. Pa vendar
ne morem mimo, ne da bi “odtipkal” še
svojega, četudi je največji absurd tega dela
ravno v tem, da z modrovanjem ne
morem doseči namena, ki ga nosijo v sebi
sveta vrata.
Vrata so simbol. Simbol je lahko
razumljiv, lahko ga ne razumemo, če pa
ga razumemo, je vprašanje, ali ga
upoštevamo oz. ponotranjimo. Cestno
omejitev razumemo vozniki, seveda tudi
tisti, ki ne vozijo, ampak našel bi se
kakšen triletnik, ki tega simbola ne bi
razumel. Razumemo, a vprašanje, če
ponotranjimo, kar pomeni: ko vidim znak
za omejitev hitrosti, nič ne premišljam,
ampak sam od sebe znižam hitrost. Če se
vrnemo k vratom, so v resnici tako
banalen simbol, da ga vsi razumemo, a o
njem ne razmišljamo, ga težko
ponotranjimo, saj so za razliko od
preteklosti, ko je bila kakšna čumnata tudi
brez vrat, sestavni del našega življenja. Kaj
naj bi pravzaprav sploh ponotranjili, da bomo
ob pogledu na sveta vrata samodejno
“spremenili hitrost”? Všečna mi je prva
definicija vrat, ki jo ponuja naš Slovar:
odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v
notranjost česa. Pojdimo po korakih, kot pri
znakih, kjer najprej pogledamo obliko, potem
vsebino in nato pridemo do dejanja.
Najprej so vrata nekakšno nasprotje zidu.
Razbijajo ga, rušijo njegov pomen. Če zid na
neki način varuje, pregrajuje in omejuje, so
vrata šibka točka zidu, hkrati pa tudi vstopna
točka. Odprta vrata vabijo, zaprta pač ne, pa
vendar dopuščajo možnost vstopa, kar je
seveda odvisno od več dejavnikov. Zid lahko
samo preplezaš, s tem pa
postaneš tat, vsiljivec,
nepovabljen gost. Vrata
pa so vedno neke vrste
možnost za vstop. Sveta
vrata tako najprej vabijo, razbijajo stene
predsodkov, ki jih premore naša Cerkev kot
skupnost verujočih. Sveta vrata so
absolutizacija Jezusovih besed, kjer nalašč
opuščam prilastkov odvisnik, ki sicer sledi:
“Pridite k meni vsi, … ” (Mt 11,28). Pridite
prav vsi, vrata so odprta.
Vrata nadalje omogočajo dostop v notranjost
česa, v njegovo bistvo, v srce. Odprtje svetih
vrat na dan, ko se je končal II. Vatikanski
koncil, torej moremo razumeti v smislu:
omogočen vam je vstop v usmiljeno skupnost
verujočih, v usmiljeno Cerkev. Koncil je
namreč odprl bogastvo zavedanja, da smo
Cerkev vsi verniki, da smo vsi, kleriki in laiki,
povabljeni k svetosti in sedaj moremo reči, da
je ta svetost bistveno povezana z usmiljenjem.
Vrata torej simbolno omogočajo vstop v to
skupnost.
In sedaj pridemo do tistega absurda, ki sem ga
omenjal na začetku. Slovar izrecno tega ne
omenja, a če vrata omogočajo dostop, potem
mora biti nekdo, ki mu je ta dostop
omogočen. Vrata kot simbol so notranje
neizmerno povezana z usmiljenjem. Kajti tudi
usmiljenje potrebuje nekoga, ki se ga lahko
usmili. Usmiljeni Samarijan ne obstoji brez
pretepenega človeka, usmiljenega očeta ni
brez izgubljenega sina. Božje usmiljenje
potrebuje mene, da se me lahko usmili, in
vrata potrebujejo mene, da vstopim. Zame bi
bilo torej bolje, da bi uredniku oddal prazen
list papirja in se odpravil k najbližjim vratom.
Ravno zato jih imamo premierno po vseh
stolnicah ter drugih cerkvah, da bi mogli
vstopiti v notranjost, torej v usmiljeno
Cerkev, v kar se da velikem številu. Odprta
vrata nimajo pomena, če ne vstopim skoznje,
v notranjost, v usmiljeno Cerkev, vrata me
potrebujejo.
Z zapisom sem morebiti pripomogel, da sem
komu odstrl pomen svetih vrat v tem letu
usmiljenja. Samo pri sebi pa morem doseči,
da bom ponotranjil pomen vrat, ki je v tem,
da jaz, ki sem potreben usmiljenja nebeškega
Očeta, vstopim v notranjost, v našo skupnost
verujočih, v Cerkev. Ne morem doseči, lahko
pa upam, da se pri teh vratih srečam s teboj.
Matevž Vidmar, teolog
P
Leto usmiljenja / O vratih
Kam, skozi kaj pravzaprav vstopamo?
Ne morem doseči, lahko pa upam, da se pri teh vratih srečam s teboj. 
Bodi človek!7. januarja 20168
  a klasike katoliške literature se vedno
najde kaj časa, saj si ga tudi zaslužijo.
Lepo se je tako družiti z
Guareschijevim Don Camillom, lepo tudi s
Chestertonovim očetom Brownom, če
povemo le dva junaka. Lahko bi omenili še
Tolkiena, Bernanosa, Mauriaca in še koga, ki
so tudi vredni naše pozornosti. Očeta
Browna sam berem v italijanščini, ker imam
kompletno zbirko v tem jeziku, kakor imam
tudi vso zbirko Don Camilla v italijanščini.
Lepi prevodi nastajajo sedaj na novo v
slovenščini pri Mohorjevi družbi, a niso še
gotovi. Chesterton je res dečko in pol,
zagotavljam! Čeprav je umrl že daljnega leta
1936, je njegovo pisanje neverjetno aktualno
še danes. Njegov glavni literarni junak je
detektivski duhovnik oče Brown. Ko
govorimo o usmiljenju, je najboljša zgodba
Skrivnost očeta Browna, ker v njej izvemo,
kako mu je uspelo razvozlati toliko čudnih
zločinov. Oče Brown tako pove svojo
skrivnost: “Skrivnost je … Glejte, dejstvo je,
da sem tiste ljudi ubil jaz … Prav jaz sem jih
ubil … Zato je jasno, da vem, kako se je
zgodilo”. Grandison Chace je seveda
začuden še enkrat vprašal duhovnika, katera
je njegova skrivnost uspeha, saj seveda ni
mogel verjeti, nato mu je duhovnik odvrnil:
“Zelo skrbno sem načrtoval tiste zločine …
Natančno sem premislil, kako je mogoče
napraviti kaj takega in s kakšnim stilom in v
kakšnem duševnem stanju lahko človek to
naredi. Ko pa sem bil gotovo, da se počutim
natančno tako kot morilec, je jasno, da sem
vedel, kdo je bil”. Ko se je Chace oddahnil,
ker je mislil, da je razumel, pa je napravil
eno silovito napako, ki jo delamo pogosto
tudi mi, saj je dejal: “Za trenutek sem
pomislil, da ste vi zares morilec. Predstavljal
sem si vse časnike ZDA … Seveda je to samo
neki način izražanja in pomeni, da ste želeli
skupaj spraviti psihologijo…”. Sedaj
pomislimo, kako bi se lepo strinjali s tem
sogovornikom očeta Browna, ker bi naduto
mislili, da smo razumeli. Ta detektivski
duhovnik, torej Chesterton sam, bi skoraj
jezno ali užaljeno dejal tudi nam: “Ne, ne …
Ni samo način izražanja … Hočem reči, da
sem zares videl samega sebe, resničnega
samega sebe, kako morim. Nisem v resnici
umoril teh ljudi, a to ni bistveno. Katerakoli
opeka ali slučajna nesreča bi jih lahko ubile.
Želim reči, da sem spet in spet razmišljal,
kako lahko človek pride do tega, da stori kaj
takšnega, dokler nisem razumel, da sem bil
tudi sam tak v vsem, razen, da bi si dovolil
storiti sklepno dejanje. Nekoč mi je to vajo
priporočil neki moj prijatelj, gre za neke
vrste pobožno vajo, ki jo je najbrž vzel iz
naukov papeža Leona XIII., ki je vselej bil
moj junak”. To je skrivnost ne samo
psihoterapije, kot to velja za italijanskega
strokovnjaka Roberta
Marchesinija, temveč
je tudi skrivnost naših
odnosov, pravzaprav
naše duhovnosti. To je
skrivnost našega
usmiljenja. Vse delajo
namreč vedno
predvsem drugi, pa
tudi usmiljeni bi
morali biti najprej
drugi do nas, če že o
tem govorimo. Če pa
kaj drugi storijo,
neodgovorno nanje
gledamo kot na neko
napako narave,
njenega sistema, kot
na neko rakasto
tvorbo, ki je nastala na
sicer zdravem telesu,
pa jo je treba odrezati
in bo vse v redu. Temu
seveda ni tako in ne
sme biti tako! Za očeta
Browna kriminalci
niso neki čudni stvori,
temveč normalni
ljudje, ki imajo svoj
razum in voljo kakor ti
in jaz, zato je mogoče
njihova dejanja tudi
razumeti. Ali ni tudi naš Gospod Jezus tako
gledal na bližnjega, pa najsi je šlo za
“uradne” grešnike tedanje družbe, kakor tudi
za tedanje veljake, ubožce, izrinjence? Ali ni
tako gledal tudi na svoje apostole? Vsak od
nas bi si moral najprej reči: “Tudi jaz sem
tak, le da v večini primerov ne naredim
sklepnega dejanja”. Zato ni čudno, da so
sveta vrata tudi vrata zaporniških celic, saj bi
kaj lahko tudi sam sedel v eni od njih – ne
vem, morda se komu od nas res kaj takega
pripeti, nikdar ne vemo. Zagotovo je
nevarno, če bomo naduto vztrajali v svoji
lastni pravičnosti nasproti drugim in v
prepričanju, da pa mi česa takšnega nikdar
ne bomo sposobni storiti. Pokojni škof Janez
Jenko je dejal, da bi lahko napravil prav vsak
možen greh – če ga ni, je to Božja
milost. Dejstvo je torej, da bi, v
določenih okoliščinah in pod
določenimi pogoji, tudi sami
storili marsikaj nemoralnega in
lahko tudi še bomo. Zato je
pomembno, da razumemo pri bližnjem, ki je
nekaj storil, ki je v določenem položaju,
kakšne so bile in so njegove okoliščine?
Zakaj je tako naredil, zakaj tako dela ali se
obnaša? Odkod vse to izvira, kaj želi s tem
povedati, kakšen je namen tega? Lahko bi še
naštevali vsa možna pametna vprašanja, ki bi
si jih lahko zastavili, ker jih je veliko. Morda
res ne razumemo težav, dokler ne vidimo
samega sebe v njih. Zadeve se nam ne zdijo
mogoče, logične, razumne, možne tudi za
nas same. Dvomi pri takšnem početju so isti,
kot jih je imel Chace: “Ali se vam ne zdi, da
ta vaša ideja o človeku, ki se skuša počutiti
kot kriminalec, ne privede do tega, da je
malo preveč toleranten do zločina”? Ali se
ne sprašujemo tudi mi podobno glede greha,
če ne bi bili preveč tolerantni na ta način?
Oče Brown odgovarja vsem: “Mislim, da
privede prav do nasprotnega učinka …
Obstajata dva načina odpovedi Hudiču in
razlika predstavlja morda najgloblji prepad v
sodobnem verovanju. Eden je ta, da čutimo
gnev do Hudiča, ker je tako daleč, drugi pa,
da ta gnev čutimo zato, ker je tako blizu …
Lahko bi imeli za grozen neki zločin zato,
ker ga nikdar ne bi mogli storiti. Jaz ga imam
za groznega zato, ker bi ga lahko storil”.
Torej je potrebno, kot nam pravi tudi sv.
Tomaž Akvinski, nehati gledati na življenje
tako materialno in na druge tako vzvišeno,
po drugi strani pa tudi ne sebe jemati preveč
resno, kot da ne bi bili česa sposobni:
“Noben človek ni dober, dokler ne ve, kako
slab je lahko”. Pobožna vaja, ki jo predlaga
oče Brown je zelo skladna z nauki sv.
Ignacija v njegovem temeljnem delu
“Duhovne vaje”. Med temi vajami je tudi
vaja v tem, da se poistovetimo z osebami v
evangeliju in vidimo, slišimo, čutimo kakor
oni. To je vaja, da bi začutili svojo lastno
grešnost kot posledico izvirnega greha, ki
druži prav vse ljudi v krhkosti, ko se
spopadajo z zlom. Tako lahko vidimo, kako
tudi sami nismo nič več od koga drugega,
ker bi kot navadni grešniki lahko storili to in
ono. Če nismo, to ni naša zasluga, ker se
proti zlu sami v svoji krhkosti ne moremo
uspešno boriti, kaj šele, da bi zmagali.
Osvoboditev lastnega egoizma je zelo
pomembna, da bi se pustili nagovoriti
drugemu in Drugemu, kakor da bi istemu
tudi pustili, da nam pomaga.
Andrej Vončina
Z
Leto usmiljenja in literatura
Usmiljeni kakor oče … Brown
Oče Brown nas vabi, da bi se čim bolj poistovetili z bližnjim v njegovih dejanjih. To je pobožna vaja, 
da se osvobodimo egoizma, zagledanosti vase in nadutosti.
  Parizu so se, da bi
omejili podnebne spremembe, na 21.
konferenci Združenih narodov
(Cop21), od 30. novembra
do 11. decembra 2015,
zbrali voditelji okoli 200
držav. Ob koncu
konference so podpisali
Pariški sporazum, ki naj bi
l. 2020 nadomestil
sporazum iz Kyota (1997).
Vsekakor potrebujemo
spreobrnjenje in
spoštovanje narave,
potrebujemo ekološko
etiko, ki jo bo potrebno
šele začrtati. Prav tako je
potrebno več narediti na
vzgojnem področju. Pri
tem nam je lahko v pomoč
tudi okrožnica papeža
Frančiška Laudato si'. Za
vse bo dobro, če bomo
dihali čist zrak, pili
neonesnaženo vodo in jedli
zdravo hrano.
S političnega vidika je
pariška podnebna
konferenca poskus ustvarjanja “svetovne
vlade”, kar je potrebno, saj so problemi, s
katerimi se srečujemo, globalni. Zato sta
potrebna svetovno soglasje in svetovna vlada,
kar pa bo gotovo omejilo suverenost
posameznih držav. To pa ni brez nevarnosti.
So konkretne politične izbire res upravičene in
temeljijo na neoporečnih znanstvenih
dokazih? Ali pa politika le zlorablja znanost za
dokazovanje svoje legitimnosti? Je cilj
vladajočih elit ustvariti paniko in kaos? Se za
vsem tem skrivajo še drugi interesi in v resnici
sploh ne gre za zmanjšanje emisij CO2?
Kot dogodek predstavljajo mediji, naj bi bila
pariška podnebna konferenca zgodovinski
dosežek. Mnogi, ki so prepričani, da je vzrok
za segrevanje zemlje industrializacija in
naraščanje prebivalstva, pa s tem
dokumentom niso povsem zadovoljni in mu
očitajo premajhno ambicioznost.
Ne glede na tiste, ki so
zadovoljni, in tiste, ki so
razočarani, si lahko
postavimo mnoga vprašanja:
Poznamo vse vzroke za
segrevanje Zemlje? Je v igri le
5% CO2, ki nastane zaradi
človeških aktivnosti? Če se
Zemlja tako hitro segreva, nas
lahko reši načrt, ki
predvideva nevtralizacijo
CO2 med leti 2050 in 2100?
Prav je, da skrbimo za čisto
naravo, in res je, da človek v
zgodovini ni imel takega
negativnega vpliva na okolje,
kot ga ima danes. Cilj
človeštva je, da temperatura
na zemlji ne preseže 2
stopinji C v primerjavi s
temperaturo pred začetkom
industrijske revolucije. Je tak
cilj formuliran dobro, če pa
vemo, da je bila v srednjem
veku temperatura za 3
stopinje C višja, kot je danes? Takrat ni prišlo
do katastrof, kot jih napoveduje IPCC
(Intergovernmental Panel On Climate
Change). Kaj pa če se znanstveniki v svojih
napovedih motijo? Je zagotovo vzrok za
segrevanje Zemlje zgolj v človeških
dejavnostih, ali pa je vzrokov več? In še eno
zelo pomembno vprašanje: je rešitev
omejevanja segrevanja Zemlje res le v
človeških rokah in t. i. “trajnostnem razvoju”?
Mar niso bile ledene dobe tudi v preteklosti?
Mar si voditelji narodov in deklarirani
ekologisti ne pripisujejo prevelike vloge
nekakšnih malih bogov?
Ekološki ekstremisti menijo, da klimatske
probleme lahko rešimo s kontrolo rojstev
(kontracepcija, abortus, promocija istospolnih
zvez). Tovrstni »zeleni totalitarizem« napada
življenje in družino. Mar ni s takšnimi
vizijami »klimatizem« protičloveški? Lahko
pobijamo otroke zato, da ne bodo izumrle
rastlinske in živalske vrste? Mar niso tudi
otroci del narave?
Kdo stoji za tem gibanjem in politiko? Mar ne
podpirajo te ideologije multinacionalke, ki
najbolj onesnažujejo planet, na katerem
živimo? Če to drži, pomeni, da nas ima nekdo
za norca in se je potrebno vprašati o interesih,
ki so v ozadju. Mar nimajo svojih interesov
tudi tisti, ki formalno napadajo interese in
egoizem kapitalistov? Mar nimajo svojih
sebičnih in velikih interesov tudi razne
ekološke organizacije?
Morda pa je interes, da bi bili ljudje pod
popolno kontrolo. Nam bo svetovna politična
elita določila, kolikokrat na dan lahko
vdihnemo, in kazni za prekoračitev izpustov?
Nekdo pa bo od tega imel velike koristi. Mar
ne vodi to v še večje izkoriščanje revežev in v
še večje onesnaženje, pa ne le narave, temveč
tudi človeške duše?
Bogdan Vidmar
V
Pariška podnebna konferenca Združenih narodov
Zgodovinski dosežek 
ali norčevanje iz ljudi?
Vsekakor potrebujemo spreobrnjenje in spoštovanje narave, potrebujemo 
ekološko etiko, ki jo bo potrebno šele začrtati.
Bodi človek! 7. januarja 2016 9
  o si poskušam predstavljati Boga, mi
najprej pride na misel podoba očeta iz
prilike o izgubljenem sinu, kakor jo je
naslikal nizozemski mojster Rembrandt. To je
res usmiljeni oče, ki objema svojega blodečega
sina. Oče, ki mu je ime Usmiljenje. In ves je
tak: majhen, sklonjen nad sina, objema ga,
nekateri pravijo, da izgleda celo slep. Vendar pa
je na tej sliki tudi podrobnost, ki me je vedno
vznemirjala bolj kot druge, malenkost, ki je
moje dojemanje te prilike in s tem Očetove
podobe stresla v temeljih: na kakšen način je
slikar upodobil Očetove roke. Kdor pogleda
malce bolje, lahko takoj opazi, da roki nista
povsem enaki. Vidi se namreč, da je ena roka
nekoliko bolj robata, malce večja in malce
močnejša. Druga pa je bolj drobna, gladka in
nežna. Ja, kakor bi imel oče na sliki eno moško
in eno žensko roko.
Rembrandt naj bi s tem hotel pokazati, da je
Božja ljubezen vedno nekoliko “materinska” in
nekoliko “očetovska”. Torej ljubezen, ki boža,
tolaži in ziblje, kakršna naj bi bila do otroka
materina ljubezen, in ljubezen, ki je stroga in
zahtevna, torej očetovska ljubezen. In jasno je,
zakaj je tako. Samo ena ali samo druga “vrsta”
ljubezni bi iz otroka napravili duhovnega in
socialnega invalida – bodisi razvajenca bodisi
travmatiziranca. “Ljubezen obeh rok” pa ga je
naredila za sina. Roka, ki zna pobožati, a ki zna
tudi zadržati – kar je pač bolj koristno in bolj
potrebno v tistem trenutku.
Kot sem povedal, sem zaradi te podrobnosti
začel drugače razumevati Očeta in njegovo lju-
bezen, ki ni vedno taka, kot bi si jo želel, je pa
vedno takšna, kakršno jo potrebujem. Nekatere
stvari v svojem življenju res težko sprejemam.
Tako težko, da bi zaradi njih lahko podvomil v
temelj vere, namreč da Bog resnično ne-
skončno ljubi človeka. In samo če razumem, da
je ljubezen Očeta kakor njegovi dve roki, po-
tem lahko razumem tudi, kaj pomeni biti
usmiljen. Usmiljen kakor Oče.
Usmiljen je Oče, ki me ima vedno v svojem
obzorju. Se zame zanima, mi naklanja svojo
pozornost in svoj čas, predvsem pa me rešuje.
Vzame me na svoja pleča in me prenaša. Ne
obsoja, čaka me. In me kliče. Včasih preko
prijetnih, včasih preko
grdih dogodkov, vse
samo zato, da bi prišel
nazaj. Kajti kdaj se v
zavedanju obdarjenosti
z njegovo ljubeznijo
zgrudim na tla pred neizmerno lepoto, drugič
pred dogodkom, ki v meni zbudi zavedanje
svoje majhnosti in grešnosti. Nisem vedno
enak. Oče mi pošlje tisto, kar takrat
potrebujem, da ga spet najdem. Da se spet
spomnim, da sem sin. Četudi za to nisem
prosil. Sem pa to potreboval. Pa naj bo to
nežnost ali strogost.
Ko govorimo o usmiljenju, bi ga lahko kaj hitro
razumeli samo kot materinsko ljubezen. Toda
ta ne zadošča. Usmiljenje – če je pravo – ima
tako materino kot tudi očetovo roko. Nežnost
in strogost. Ne samo ene in ne samo druge, obe
skupaj. Biti usmiljen do človeka tako pomeni
ljubiti ga in biti hkrati do njega pravičen. Samo
oboje hkrati namreč daje človeku občutek, da
je ljubljen tak, kot je. Samo oboje hkrati ga
spremeni. Kajti do nekoga ne morem biti
usmiljen, če nisem prej do njega pravičen.
Človek ne more vedeti, da mu je nekaj
odpuščeno, če ne ve, da je prej naredil nekaj
narobe. Če pa se tega zaveda, potem ga
usmiljenje spremeni in ga reši – ker ljubljenost
čutimo, kadar nam je nekaj podarjeno,
zavedajoč se, da si tega nismo zaslužili.
Usmiljenje mora namreč človeka rešiti. In
včasih rešuje objem, včasih pa graja. Vedno pa
rešuje to, da se začne zavedati, da je obdarjen.
In to se najbolje pokaže v bližini. “Ljubezen
pomeni v sebi narediti prostor za drugega,
čutiti, trpeti in se veseliti z bližnjim. ” (papež
Frančišek)
Zato usmiljenje ni razvajanje, je bližina, je skrb,
je pozornost. Je čakanje, je razumevanje, je
sprejemanje. Je hoja skupaj z njim po
njegovem življenju. Usmiljenje pomeni dati
človeku tisto, kar takrat zares potrebuje. Kar
seveda prej pomeni, da ga moram spoznati.
Razmišljati o njem, si vzeti zanj čas. Imeti
odprta vrata. Vzeti ga v svojo »dnevno sobo«,
da ga spoznam in mu potem dam jesti. Da, biti
usmiljen je težko. Ker sprejeti nekoga v svoje
obzorje pomeni tudi, da mi bo lahko povsem
spremenil življenje.
To pomeni biti usmiljen kakor Oče: spomniti
človeka, da je Očetov sin, s tem, da sem njegov
brat. Brat, s katerim živim.
Marko Rijavec
K
O dveh Očetovih rokah
Usmiljeni kakor Oče
“Oče, ki mu je ime Usmiljenje. In ves je tak: majhen, sklonjen nad sina, objema ga, 
nekateri pravijo, da izgleda celo slep.”
V začetku je ljubezen ne usmiljenje
Sveti Janez začenja svoj evangelij: »V začetku je bila
Beseda«. Ne pravi, da je bila Beseda začetek, izvir, am-
pak, da je bila Beseda v izviru: »in Beseda je bila pri
Bogu. « Z ubogimi človeškimi besedami moremo
reči, da je Oče izvir ljubezni. Sin prejema vse od
Očeta, ker je popolnoma ljubljen od njega. Oče roje-
va Sina v Svetem Duhu, to je v Ljubezni. Sveti Duh
ju povezuje. Ljubezen tu ni neka milost ali usmiljen-
je, ampak je njihov način življenja, njihova bit, samo
bivanje. Le v Bogu se uresničuje polna ljubezen, ki
ne išče razlogov in prednosti izven sebe, njena pred-
nost je v tem, da je. Božje Osebe so, ker ljubijo in lju-
bijo iz ljubezni za ljubezen.
Ljubezen postane dar
Ljubezen tako kot dobrota teži po tem, da se razširja
in se podarja še drugim. Ne more ne ljubiti, to je
njeno življenje. Iz svoje polnosti se ljubezen razliva
iz Boga v svet in k človeku, to je dar, ki ni po naravi,
ampak milost. Bog bi sveta lahko ne ustvaril, nihče
ga ni k temu obvezal. Vendar je tako hotel v svoji
svobodi in v prekipevanju ljubezni. Božje usmiljenje
je tako predhodno grehu, da se skloni k človeku in
ga pokliče v življenje. Po milosti in usmiljenju smo
bili izvoljeni v Kristusu pred stvarjenjem sveta, piše
sveti Pavel.  (Ef 1, 4-5)
Dar postane odpuščanje
Po grehu se je vzpostavila nova razsežnost usmiljenja
in milosti, da ni samo dar in čutenje drugega v nje-
govi krhki človeškosti, ampak tudi odpuščanje. Kdor
ljubi, mora delati dobro drugemu v vsem, kar je
možno, poleg tega pa je odnos ljubezni povezan tudi
s trpljenjem, z drugim je treba potrpeti in potrpeti,
včasih celo hudo, kar je huda preizkušnja ljubezni.
Pogled na Boga v sebi kot popolno bitje izključuje
bolečino in trpljenje, vendar v njegovem odnosu do
sveta in človeškega greha pristopa z milostjo, usmil-
jenjem in odpuščanjem, zato tudi trpi. Sveta knjiga
govori o Očetu, ki ima sočutje do človeka in deli z
njim bolečino. Očetovo trpljenje je povezano z bo-
lečino Sina, ki se je učlovečil, in Svetega Duha po-
svečevalca, ki je Božja ljubezen v Osebi, pa tudi bo-
lečina, kot pravi teolog Mühlen.
Usmiljenje kot ljubezen
iz drobovja
Poudarili smo, da je Bog
netrpljiv in presežen v
večnem življenju Svete
Trojice, vendar pa sočuten, trpeč in usmiljen v od-
nosu do sveta in človeka. V Stari zavezi so usmiljenje
primerjali drobovju, notranjim organom, ljubezni
od znotraj, iz globine. Že pod Sinajem, v katerem je
bila v ospredju vzvišenost Boga, polna strahu, se je
razodel Mojzesu kot Gospod dobrote in usmiljenja.
(2 Mz 34,6)
Bog je hesed: dobrota, zvestoba, usmiljenje, ki od-
pušča. Ta dobrota je spodbudila sklenitev zaveze Jah-
veja z Izraelom in jih obvezala, da ostanejo zvesti,
čeprav je bilo toliko odpadov in pozabljenja nanj
med ljudstvom, kajti hesed Boga je večja od vseh iz-
daj ljudi. Beseda Hesed je povezana z hemet, ki izraža
trdnost, varnost, zvestob. Če je Bog dober in zvest,
kako ne bi bil usmiljen do nezvestega ljudstva.  (2
Mz 36,22)
Pojem rachamim doda dobrohotnosti značaj nežno-
sti, skoraj strastne. Beseda rahamim prihaja iz rehem,
ki kaže na maternico. Čudovito misel najdemo pri
preroku Izaiju:
“Mar pozabi žena svojega otročiča
in se ne usmili otroka svojega telesa?
A tudi če bi one pozabile,
jaz te ne pozabim. ” (Iz 49,15)
Ker je Bog Oče, prekipeva v njem nežna ljubezen do
Efraima, dragega sina.  (Jer 31,20)
Beseda hen izraža milostljivost polno sočutja, usmil-
jenje, ki se sklanja na revščino: “Vendar jih v svojem
velikem usmiljenju nisi uničil, nisi jih zapustil, kajti
milostljiv in usmiljen Bog si. ” (Neh 9,31)
Vsi izrazi dobrote in nežnosti so v srcu Boga. On “lju-
bi z resničnim srcem. ” (Oz 14,5) Lahko bi rekli, da
Oče deluje kakor mati.  (Oz 11,3) Tudi Božja jeza se
hitro izgubi, medtem ko njegova dobrota traja za ved-
no.  (Ps 30,6)
Usmiljenje prve zaveze je imelo izvor v Božjem
očetovstvu v odnosu do Izraela, v Novi zavezi pa se
je to očetovstvo razodelo predvsem v odnosu Očeta
do Edinorojenega. On je: “Oče našega Gospoda Je-
zusa Kristusa,
Oče usmiljenja
in Bog vse to-
lažbe. ” (2 Kor
1,3)
Ta Oče ni priza-
nesel učlo-
večenemu Sinu
(Rim 8,32), ker
je predvsem za
njega Bog
usmiljenja in
tolažbe. V naj-
večji za-
puščenosti in
oddaljenosti, v
kateri je bil kot
greh,  (2 Kor
5,21) ga je Oče
napolnil z ocea-
nom usmiljenja
in ga je obudil v
neskončni to-
lažbi Svetega
Duha. Zato v Sinu prekipeva Božje usmiljenje, v njem
“sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga,
našega odrešenika, ki nas je rešil, a ne zaradi del pra-
vičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmil-
jenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem
Duhu. ” (Tit 3,4)
Usmiljenje je bilo posebnost Jezusovega poslanstva,
v njegovih gestah, besedah, v vsem se je razodevalo
usmiljenje Očeta. Vsako usmiljenje ima izvor v
Očetu, on je suveren, izvor vsega in večni Ljubitelj,
zato more izkazati tudi svoje usmiljenje. Jezus je ra-
zodetje njegovega usmiljenja, njegovo učlovečeno
usmiljenje, ki se je razodelo v vsem njegovem delo-
vanju: “Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede:
Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel
klicat pravičnih, ampak grešnike. ” (Mt 9,13)
Ker je Bog Oče in prvi, ki Ljubi, ne gre nikoli čez svo-
bodo drugega, vsem se približa z usmiljenjem. To
usmiljenje se razodeva v njegovi dobrohotnosti in
občutljivosti, ki se odpirata v odpuščanje. Jezus gre
iskat grešnika,  (Lk 15,2) ker Oče ne želi, da se izgubi
kateri od izgubljenih sinov. Zato pa je Oče tako gan-
jen, ko vidi izgubljenega sina, da se vrača domov.
(Lk 15,20) Grška beseda izraža ganjenost vse do glo-
bin.
Tudi Pavel je bil nasilen preganjalec Kristusove Cer-
kve in jo je hotel zatreti, toda tisti Kristus, ki ga je pre-
ganjal, se mu je prikazal in mu pokazal Očetovo
usmiljenje po njegovi bližini in prekipevajočem od-
puščanju. Sam je zapisal: “čeprav sem bil prej bogo-
kletnik, preganjalec in nasilnež. Vendar se me je
usmilil, ker sem delal v neveri, iz nevednosti - in mi-
lost našega Gospoda je bila izredno bogata, z njo pa
v Kristusu Jezusu vera in ljubezen. Zanesljiva je tale
beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus
je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa
sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus
najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled
tistim, ki bodo verovali vanj - za večno življenje. ” (1
Tim 1,13-16)
Kljub tako velikemu daru in gotovosti Božjega usmil-
jenja se je treba bati, da bi se ne bi zaprli pred usmil-
jenim očetovstvom in izgubili njegov dar. Človek, ki
se zaupa Očetu z neomejenim zaupanjem, ima pravi
odnos do Boga. Potem se to usmiljenje širi v vse od-
nose in tudi v družbo. Usmiljenje bo dobilo svoje
mesto med ljudmi, ko bomo zopet priznali Očeta in
Očeta bomo priznali, ko bomo usmiljeni. Svet in člo-
veštvo pa kliče po Očetovem usmiljenju. Kjer je Oče,
so svetost in red, spoštovanje, pravičnost in tudi
usmiljenje.
Primož Krečič
Usmiljenje izhaja iz ljubezni
Očetova usmiljena ljubezen
Bodi človek!7. januarja 201610
  ot je splošno znano, je krščanstvo ena od treh prvin opusa
Alojza Rebule. Ostali dve sta namreč slovenstvo in antična
tradicija. Časovno so se trije elementi razvili v različnih ob-
dobjih, ki sem jih tudi sam v preteklih prispevkih o Alojzu Rebuli
že obravnaval, zato se tu ne nameravam ponavljati. Še enkrat pa je
vredno poudariti, da Rebulovo
krščanstvo temelji v letu 1961 in je
sad njegove osebne odločitve, do
katere se je dokopal po precej za-
pleteni poti. Sam namreč pravi, da
je iz semenišča po koncu druge sve-
tovne vojne prišel bolj pogan kot
kristjan. Rebulove miselne preho-
de in zorenje za vero je lepo opisal
njegov dolgoletni prijatelj in
sošolec, danes že pokojni akade-
mik Stane Gabrovec, in sicer v uvo-
du k njegovim teološkim razpra-
vam, ki so zbrane v manj znanem
delu Skozi prvo zagrinjalo iz leta
1994. Ob esejih in meditacijah iz
zbirke Smer Nova zemlja je prej
omenjena knjiga pomemben in
pomenljiv spomenik avtorjevega
približevanja Bogu, Kristusu in Cer-
kvi. Naravnost pretresljivo namreč
izzveneva njegova izjava, da spada
med manj srečne, torej take, ki jim
ni bilo dano zrasti v veri ter vanjo
nikoli ne podvomiti ter da se je mo-
ral do nje dokopati po precej zaple-
teni in vijugasti poti, kot bi plezal
na Triglav po najbolj zahtevni sme-
ri. Podobno delujejo njegova raz-
mišljanja o tem, torej s kopico ar-
gumentov in protiargumentov o
tem, zakaj se odločiti za oziroma
proti Bogu, zakaj oziroma ne izbrati
Kristusa, kako se prepoznavati v katoliški Cerkvi, kako uskladiti
zvestobo svojemu narodu in veri. Mistične in duhovne krize Alojza
Rebule, ki jih Stane Gabrovec v svojem zapisu obravnava zelo na-
tančno, saj gre velikokrat in medias res, je avtor tudi sam parafra-
ziral v svojih pomembnejših pripovednih delih.
Roman, ki je hkrati poglavitno delo Alojza Rebule, in sicer V Sibi-
linem vetru – nastajal je dolgih sedem let – vsebuje največ njega
samega. Količinsko in vsebinsko zelo obsežna pripoved premore
veliko med seboj različnih dogajalnih prostorov, od Jacigije, Rima,
Grčije, Partije, Sinajskega polotoka vse do naših krajev. Urednik
Slovenske matice France Koblar, ki je leta 1968 v prvem natisu ro-
man izdala, je tedaj avtorju zaupal, da je po njegovem mnenju
zmogel tako delo napisati le kristjan. In to kljub temu da je v naraciji
krščanstvo omenjeno kot ena tolikih veroizpovedi, ki se prepletajo
v tedanjem rimskem cesarstvu. Tri duhovne krize, ki so Alojza Re-
bulo pripeljale do sprejetja krščanstva, pa so v delu nazorno para-
frazirane s tremi zasutji, ki jih je protagonist Nemezijan (nekdaj
Marbod) doživel v rudniku na Sinajskem polotoku, kjer je od-
služeval kazen za rovarjenje proti državi.
Časovni predhodnik omenjenega avtorjevega najpomembnejšega
dela je roman Senčni ples, ki predstavlja vrh Rebulove ustvarjalnosti
prvega obdobja. Izšel je namreč leta 1960, torej leto dni pred Re-
bulovim dokončnim sprejetjem krščanstva. Čeprav je delo po-
svečeno bratu Niniju, ki ga v romanu predstavlja lik Sandra Kan-
dorja, se glavni protagonist Silvan, predvsem v pogovoru in kon-
frontaciji z Noro, hčerko svojega nekdanjega profesorja Pilada de
Martinisa, sprašuje o tem, ali Bog je. Dokončnega odgovora nam
Senčni ples ne postreže. Našli ga bomo v dobro desetletje starejšem
Divjem golobu, v prvi osebi napisanem pripovednem delu, ki se v
zadnjih poglavjih idejno naveže na Senčni ples. Izseljenski duhov-
nik, ki službuje na Tržaškem, namreč naleti na Silvana Kandorja,
ki tedaj piše svojo pripoved o Jerneju Jerobniku. Pot do vere pa
Kandorju zgladi hospitalizacija v psihiatrični kliniki, v katero se je
prisiljen zateči po pomoč. Iz zdravstvenega zavoda pa prihaja tudi
ena od novel, ki so zbrane v delu Snegovi Edena. Protagonist nam-
reč med svojim zdravljenjem besedno napade tako psihiatra, ki ga
zdravi, kakor tudi duhovnika, od katerega v deliriju zahteva, naj
mu pokaže Boga, če seveda le-ta obstaja.
Omenjena dela obravnavajo najbolj razburkano obdobje življenja
Alojza Rebule, ko je slednji kolebal med različnimi svetovnimi in
življenjskimi nazori. Ironičen oziroma celo nekoliko posmehljiv
odnos do katoliške vere je namreč moč zaslediti v njegovi noveli
Utrži, Adam. Izšla je v zbirki Vinograd rimske cesarice leta 1956,
dve leti pa je starejše prvo Rebulovo samostojno knjižno delo, ki
ga nekateri imenujejo povest, drugi pa roman. Gre namreč za De-
vinskega sholarja. Motiv vere je tu prisoten v večji meri, kot bi mor-
da lahko pričakovali. Povezan je predvsem s tedanjim življenjem
in zločinom devinskega graščaka, ki zlorabi Gomerjevo mater, ki
kasneje izgubi življenje v nepojasnjenih okoliščinah. Bližina Ogleja
nam prinaša prizore romarjev, vera pa je, podobno kot v Manzo-
nijevem delu Zaročenca, prikazana predvsem kot priložnost, ki je
posamezniku dana, da se spokori in poboljša. Postransko vlogo pa
slednja igra v naslednji Rebulovi povesti, tudi tokrat manj znanem
Klicu v Sredozemlje, ki je zgodba slovenske družine v namišljenem
zaselku Goljak na dolenjem Krasu v prvi polovici dvajsetega stolet-
ja.
Sedemdeseta leta so za Alojza Rebulo v verskem pogledu čas po-
membnega družbenega angažmaja, predvsem na področju idej-
nega boja proti tedanjemu režimu v matici. O tem pričajo mnogo-
teri zapiski v njegovih dnevnikih, in sicer o velikem številu preda-
vanj na temo vere in krščanstva.
Omenjeno obdobje je tudi čas izi-
da posebne številke revije Zaliv, v
kateri je Alojz Rebula v sodelovan-
ju z Borisom Pahorjem počastil
70-letnico Edvarda Kocbeka.
Čeprav je kasneje za slednjega za-
pisal, da je njegov fenonem poli-
tično falimentaren in zato katoli-
ku nesprejemljiv, ostaja v sloven-
skem prostoru še danes zaznavna
veličina njegovega duha.
Skoraj prepotentno se krščanstvo
v Rebulovo fikcijo vrne na začetku
osemdesetih let, in sicer z roma-
nom Zeleno izgnanstvo, v kate-
rem je avtor opisal življenjsko
zgodbo Eneja Silvija Piccolomini-
ja. Zanimivo je namreč, da je Re-
bula za svojo obravnavo izbral
težko obdobje petnajstega stoletja,
ki za katoliško Cerkev pomeni po-
skus preseganja avignonske shiz-
me in priredbe za to namenjenega
koncila v švicarskem mestu Kon-
stanca. Čas namreč le za nekaj de-
setletij prehiteva danes še obstaja-
joči prelom v evropskem krščan-
stvu, in sicer začetek Reformacije.
Toskanec Piccolomini pa je prav
gotovo prevelik duh in prefinjen
mislec, da bi ga lahko Rebula kar
tako pustil mimo sebe, v pripoved
pa je vpletel tudi lik Tilna, ki ga je povzel po prezgodaj preminulem
izsleljenskem duhovniku Frančku Križniku.
Roman Jutri čez Jordan, ki nosi letnico 1988, je marsikdo v času
njegovega izida bral kot eshatološko parafrazo slovenske nacional-
ne epopeje, ki je bila tedaj tik pred ustanovitvijo samostojne države.
Delo je danes moč brati v popolnoma različni luči. Njegov prota-
gonist, sicer egiptovski Jud, se namreč tudi sam odloči, da bo sledil
svojemu narodu, ki je za Mojzesom odšel čez Rdeče morje, njegovo
kolebanje pa ga pripelje v ponovno suženjstvo, tako da se sam ne
uspe podati obljubljeni deželi naproti. Hoja, za, ob in pred množico
pa utegne biti tudi metafora za Rebulovo versko občutenje. Sam
namreč pravi, da je vera v Boga predvsem stvar osebne odločitve,
hkrati pa tudi potrebna vsakodnevne potrditve, saj je dvomov v
zvezi z njo ničkoliko.
Od druge polovice devetdesetih let dalje je Alojz Rebula objavil
celo vrst del, ne samo romanov, ki so količinsko zelo obsežni in v
katerih je nadaljeval v svojem zrelem obdobju načete teme. Med
tistimi, ki utegnejo biti nekoliko bolj mistično oziroma versko obar-
vani, prav gotovo izstopajo Nokturno za Primorsko z opisom usode
duhovnika Florjana Burnika, Skrivnost kostanjevega gozda, ki
obravnava versko čutenje pri pripadnikih nekdanje jugoslovanske
tajne službe UDBE, ter Četverorečje, v katerem se bije boj med ra-
zumom in vero. Iz Rebulove bere kratke proze izstopa predvsem
Arhipel, panorama slovenskih stoletij, ki so neločljivo povezana s
krščanstvom.
Rebulov knjižni opus je tako obsežen, da ga v za stran tednika ko-
ličinsko omejenem zapisu ni moč podrobneje obravnavati. Med
njegova dela o veri in krščanstvu, ki niso pripovednega značaja,
spadajo študije o teologu Jacquesu Maritainu, misijonarju Frideriku
Ireneju Baragi, apostolu sožitja Jakobu Ukmarju, blaženemu škofu
Antonu Martinu Slomšku. Poleg teh je tu še pogovor v vinogradu
z Alojzijem Šuštarjem, pa tudi dnevnik s sinode evropskih škofov
v Rimu Koraki apostolskih sandal. Intelektualno-filozofska kon-
frontacija z nevernikom-ateistom nam je dostopna v njegovem do-
pisovanju z danes že pokojnim Manliom Cecovinijem v zbirki Car-
teggio scazonte.
O neločljivi povezanosti in vsakodnevni odločitvi Alojza Rebule s
krščansko vero nam že več kot desetletje pričajo njegove kolumne,
ki pod geslom Credo vsak teden izhajajo v Družini. Brez težav je
torej moč zapisati, da bi opus Alojza Rebule brez njegove odločitve
za krščanstvo na začetku šestdesetih let preteklega stoletja bil veliko
bolj siromašnejši od tistega, ki ga poznamo danes. Predvsem pa bi
avtorja brez verskega občutenja sploh ne mogli zaznamovati pro-
dornost in ostrina, ki sta prišli do izraza v za slovensko usodo naj-
pomembnejšem obdobju in okoliščinah. Poleg že omenjenih teo-
loških predavanj in razprav ter Kocbekove knjižice gre Alojzu Rebuli
prav gotovo pripisati veliko pomembnih zaslug za razvoj svobodne
misli, ki se je v našem prostoru v prejšnjih časih razvila predvsem
okrog Drage, pa tudi nekaterih drugih njenih podobnih sredin.
Čeprav je danes Alojz Rebula v slovenski javnosti v veliki meri
prezrt – sam pravi, da se ne more prepoznavati v današnjem času
– ostaja (in bo tudi ostal) pisec še kako aktualen ne samo zaradi
univerzalnosti lastne misli, ampak predvsem zaradi svoje duhovne
širine.
Primož Sturman
K
Pomembna snov velikega pisca
Krščanstvo v pripovedništvu
Alojza Rebule
Smo jamski človek z atomsko bombo?
Vojna je nevarna
igra številk
  družbi in v javnosti se nabirajo
neki čuden gnev, zadušena je-
za, bes in nezadovoljstvo, ki pri-
tiskajo posameznika in družbo. Veliko
govorimo o spoštovanju in strpnosti,
vendar to je “selektivna strpnost”, saj
je namenjena samo tistim, ki so naši
somišljeniki. Do drugih nismo ravno-
dušni, ampak če že nismo sovražno
razpoloženi, pa jih gledamo zviška in
podcenjujoče. Vsaka vojna – velik med-
narodni konflik ali preprost medsosed-
ski spor – se začne v mojem srcu, rodi
iz mojih ust in zgodi preko mojih rok.
Nasilje je neke vrste igra, umetnost
kombinatorike dovoljenega in prepo-
vedanega ter sovražnih dejanj, ki se
prepletajo z resničnimi ali namišljeni-
mi argumenti. Iz tega se rodi vojna, ki
je v resnici velika igra številk... Če se
vojskovanje ne bi na kakršenkoli način
izplačalo, nihče ne bi tega počel.
Besede papeža Frančiška, da smo na
pragu “tretje svetovne vojne na obro-
ke”, so resno svarilo civilni družbi in
politikom, da zadeve lahko še ustavi-
mo. Če želimo.
Vsaka vojna je najprej finančna igra
številk. Nekje sem zasledil podatek, da
vsak dan v Afganistanu, zahodne sile
pod ameriškim vodstvom porabimo/jo
ok. 200.000.000 EUR za financiranje
boja proti teroristom, za delovanje
države, za boj proti upornikom… Vsak
dan! Če bi en sam dan ta denar preu-
smerili za kaj drugega, bi recimo lahko
v Afriki postavili 5.000 bolnišnic, v
Evropi 10 ali 20 popolnoma opremlje-
nih šol… Naenkrat.
Nekateri finančni analitiki, na podlagi
dostopnih poročil ameriške vlade
ocenjujejo, da je bilo za vojno v Afga-
nistanu v prvih sedmih letih (2001 –
2008) porabljenih 620 milijard dolar-
jev, v 13 letih pa preko 1.000 milijard
dolarjev. K tej številki je potrebno do-
dati še stroške obresti bančnih posojil
(cca. 100 milijard), stroške za zdrav-
niško zdravljenje vojakov z odškodni-
nami veteranom (cca. dodatnih 900
milijard) ter dodatki k pokojninam
vseh, ki so služili v Afganistanu za cca.
1.270 milijard dolarjev. Strahotne šte-
vilke, ki bi nas morale zmraziti ob mi-
sli, kaj bi lahko naredili dobrega s ti-
stim denarjem.
In vendar vojna je velikanski posel, ki
vedno znova cveti in napaja tiste, ki že
imajo preveč. Najbolj so prizadete
države in posamezniki, ki že tako ali ta-
ko živijo v slabih razmerah in poman-
jkanju. Nato pride vojna, jim vzame
poleg varnosti, miru, kruha in brez-
skrbnosti še dostojanstvo... in na kon-
cu, jim vzame še življenje.
Vsaka vojna je tudi igra številk člo-
veških življenj. Največ žrtev je vedno
med civilisti. Ko preberemo, da je bilo
v nekem spopadu ubitih več deset lju-
di, se niti ne zganemo in to prištejemo
med črno kroniko in gremo dalje. To
je eden od pokazateljev, da smo postali
skoraj imuni na smrt, ki je vse okrog
nas in je postala del našega vsakdana.
Toda ta smrt ni tista naravna, ki omo-
goča svojcem, da pospremijo pokojni-
ka, ampak gre za pravo industrijo
smrti.
Zagotovo ni nobeno odkritje, da je voj-
na res velikanski posel in igra številk,
vendar sem kot teolog prepričan, da
kdor izvaja in izziva nasilje z dobičko-
nosnim namenom, kdor se okorišča na
račun drugih, celo njihovih življenj,
mu bo na sodni dan zelo hudo. Orožje
ne more služiti ničemur drugemu, ka-
kor poškodovanju ali ubijanju drugega,
zato je nedvoumno, da kdor ga proiz-
vaja, financira in prodaja, posredno ali
neposredno napaja industrijo smrti in
nasilja.
Pretrgati ta krog bi pomenilo iskati
druge miroljubne rešitve, ki zagotovo
niso tako dobičkonosne, ampak bi ter-
jale mnogo manj žrtev.
Ključno vprašanje pri tej tematiki je po-
raba javnega denarja za financiranje
vojnih projektov in nakup orožja, na-
mesto da bi se ga porabilo za razvoj,
odpravljanje lakote in revščine, šolanje,
infrastrukturo... Eno samo vojaško le-
talo stane preko 50 milijonov evrov,
najdražji lovci F22 pa preko 160 mili-
jonov. Italija je v zadnjih 25 letih pro-
dala za preko 90 milijard evrov orožja...
Dokler nisem začel zbirati gradiva in
pisati ta članek, si nisem zastavljal
vprašanja, koliko stane ena vojna ali
kolikšna je vrednost trenutnih vojn. Po
prvih iskanjih sem hitro ugotovil, da v
ozadju nasilja, vojn in spopadov ne gre
za ideje, prepričanja, željo po neodvi-
snosti ali priznanju, ampak da gre sa-
mo za velikanski posel, ki prinaša stra-
hovit dobiček posameznim elitam.
Vsem ostalim pa trpljenje in smrt.
Del odgovora, zakaj imamo ljudje tako
močno željo po vojskovanju in nasilju
je podala velika italijanska neurozna-
stvenica, zdravnica in nobelova nagra-
jenka za medicino Rita Levi Montalci-
ni. Ob neki priložnosti je dejala, da
smo bili ljudje prehitro deležni evolu-
cije; možgani, kjer deluje razum, pa so
se zelo hitro povečali, žal pa temu ni
uspelo slediti malim možganom, kjer
domujejo čustva. Ta so ostala na ravni
jamskega človeka. Smo torej jamski
človek z atomsko bombo.
Aljoša Vodopivec
V
Vsaka vojna se najprej začne v mojem srcu, rodi iz mojih ust 
in zgodi preko mojih rok.
7. januarja 2016 11
  igrantsko-humanitarna kriza, s kakršno
se zdaj soočata Bližnji vzhod in Evropa,
postavlja na preizkušnjo vse, ki živijo na
tem koncu sveta. Pogrošne analize v medijih
krčijo to dogajanje v zadnji instanci na spopad
islama in krščanstva.
Toda ta religijska sistema, krščanstvo in islam, sta
lahko kvečjemu navdihovalca takšnih ali
drugačnih dejanj v tej krizi, igralci in odločevalci v
njej pa so ljudje, in med njimi tudi muslimani in
kristjani. Religije, ki so nastale v obdobju med 7.
stoletjem pred Kristusom in 7. stoletjem po njem,
so univerzalistične, kar pomeni, da nagovarjajo
slehernega človeka, ne glede na njegove siceršnje
pripadnosti. V tem tisočletnem obdobju, ki ga
nemški filozof Karl Jaspers označuje kot “osno”,
ker se je človeštvo zasukalo od nabiralsko-lovskega
preživljanja in plemenske družbene ureditve v
poljedelsko-živinorejsko in v državno ureditev.
Sonaraven temu zasuku je zasuk religije od
domorodske k univerzalistični.
No, danes smo verjetno v novem “osnem”
obdobju, ko se svet dokončno globalizira in se
zato dosedanje oblike preživljanja in družbene
urejenosti vidno spreminjajo. In zopet, sonaravno,
so v to dogajanje vpete tudi religije hkrati kot
nosilke in kot nošenke. Ob vseh teh spremembah
– in tudi migracije so del teh procesov – se počasi
izrisuje nova podoba religije oziroma nova
interpretacija religije. Glede na to, kako v njej
delujejo muslimani in kristjani, se verjetno že
nakazujejo tudi smeri razvoja religije.
Ko tukaj govorimo o delovanju muslimanov in
kristjanov v sedanji migrantski krizi, imamo v
mislih ljudi in njihovo skupnost, se pravi Cerkev
in Ummo*. Le tako se je namreč mogoče izogniti
nejasnostim in zmešnjavi, ki nastanejo, ko kar
povprek govorimo bodisi o krščanskem in
islamskem svetu bodisi o krščanskih in islamskih
državah, civilizaciji, umetnosti ipd. Toda tudi ko se
omejujemo na verski skupnosti, Cerkev in Ummo,
nimamo pred seboj enotnega pojava. Načelno sta
namreč Umma in Cerkev vesoljni, univerzalni,
nad vsemi drugimi pripadnostmi, sta krovni
skupnosti nad plemenskimi, narodnimi,
državnimi in drugimi pripadnostmi. V realnosti
pa sta to galaksiji večjih in manjših skupnosti, ki
vsaka po svoje deluje v procesih globalizacije.
Če je nekoč enotnost Umme predstavljal (če ne že
zagotavljal) kalif – za ene Mohamedov namestnik,
za druge Alahov – danes Umma nima več takšnega
simbolnega povezovalca, kar v precejšnji meri
ovira njeno delovanje in ukrepanje v zvezi z
globalnimi pojavi. Če že ni skupnega vodstva in
avtoritete Umme, pa je skupna, in to neomajna,
zavest njenih članov o svoji večvrednosti v
primerjavi z “neverniki”, “pridruževalc”« in
drugimi ne-podrejenci, ne-muslimani.
Moški musliman je namreč Alahov podrejenec –
islam pomeni podrejenost – zato je nad vsem, kar
je na zemlji, najprej nad žensko, četudi je
muslimanka, potem pa nad vsemi, ki se ne
podrejajo Alahu. Ta zavest večvrednosti je še
posebej neomajna med širokimi ljudskimi
množicami, ki tudi na ta način lažje prenašajo
revščino, stiske in mnogokrat brezpravnost, v
kateri živijo. Podobno psihološko kompenzacijo
množic razčlenjuje nobelovec Solženicin v
stalinizmu, ki so ga ljudje dokaj voljno prenašali,
ker je vsakomur omogočal, da je bil “mali Stalin”,
ki je bil vedno nad kom drugim in, če nič
drugega, ga je lahko prijavil tajni policiji kot
subverziven element. Muslimanski mislec
Abdelwahab Meddeb pokaže v delu Bolezen
islama (La Maladie de l’Islam, 2002), kako je prav
ta miselnost vzrok za neprilagodljivost
muslimanov sodobnemu svetu in njegovim
humanističnim vrednotam, vzrok za odsotnost
kritičnega mišljenja in raziskovalne strasti. Kot
pove že naslov njegovega dela, je to “bolezen
islama” in dokler muslimani od nje ne ozdravijo,
bo težko njim samim in nič manj težko tudi
drugim z njimi.
O splošni razširjenosti takšne mentalitete med
muslimani kaže tudi odnos do šeriatskega prava.
Ko je bil Osman Đogić mufti v Sloveniji, je v
pogovoru za časnik Dnevnik (18. januarja 2003) v
nebo povzdignil šerijatsko pravo, kritičnost do
njega pa pripisal “evropocentričnosti”. Takratni
vodja Islamske skupnosti v Sloveniji je tako dejal:
“Šeriatsko ali islamsko pravo je le ena od
razsežnosti islama; na državni ravni je bilo, kot
sem že rekel, uveljavljeno le tam, kjer so bili
muslimani večina. V Iranu so se, denimo,
študentje hoteli znebiti vladavine prosekulamega
šaha in uvesti teokracijo. Spet drugje, denimo v
Bosni in Hercegovini, je bil namesto šeriatskega
prava uveden sekularni sistem.  (…) Bistvo
islamskega prava je v tem, da obsega vse življenje,
vsa njegova področja, in sicer od trgovanja do
odnosov med zakonci, in da ne dela razlik med
duhovnim in sekularnim. To je kakovost
šeriatskega prava. ”
Na vprašanje, ali je pravično kamenjati žensko, ki
je zanosila zunaj zakona, pa razloži:
“Na to vprašanje vam ne bom odgovoril, kajti ne
živim v sistemu, kjer je uzakonjena takšna kazen,
denimo v Alžiriji, kjer so se ljudje za uvedbo
šeriatskega prava odločili na referendumu. To je
stvar tamkajšnjega sodnika in sistema. Ni
pomembno, ali je to zame grozno ali ne. Tako kot
ni pomembno, ali je glasba Beatlesov zame
umetnost ali ničvreden hrup. Brez zamere, ampak
vaše vprašanje izžareva evropocentričnost. ”
Ameriški zgodovinar Richard W. Bulliet je v delu
Za islamo-krščansko civilizacijo (2004) dokazoval,
da se bo spreminjanje te miselnosti začelo na
obrobju Umme, torej na Zahodu, ker je v njenem
jedru – v arabskem svetu – pretrda in preveč
izolirana od zunanjih vplivov. Z drugimi besedami
povedano, kolikor bo te množice, ki zdaj prihajajo
tja, uspelo uspešno integrirati, se bo ta miselnost,
ki je eden redkih veznih tkiv Umme omehčala in
muslimani bodo dopuščali, da drugi niso manj
(vredni) od njih, da je enako (pravnost) zagotovilo
mirnega sožitja in blaginje, solidarnosti in
sodelovanja.
Raziskave trendov Pew Research Centra
napovedujejo, da se bo do leta 2050 muslimansko
prebivalstvo v Evropi dvignilo na 15%, Francija in
Nizozemska bosta večinsko ateistični in
agnostični, drugod pa bosta ta nazora krepko
nazadovala. Število kristjanov se ne bo bistveno
spremenilo. Razlog za hitro rast muslimanske
populacije v svetu je rodnost. Medtem ko ima
muslimanka 3,1 otroka, ima kristjanka 2,7 otroka
na svetovni ravni, povprečje vseh ne-muslimanov
pa je 2,3 otroka. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali
se bo potrdila Bulliettova teza in se bo miselnost
muslimanov spremenila, ali pa se bo nasprotno še
okrepila, ker bodo hitro rast in visoko rodnost
razlagali kot znamenje Alahove naklonjenosti
njegovim podrejencem. Tudi od dobrega
reguliranja in prebavljanja migrantske krize je
odvisno, kam se bo miselnost muslimanov
nagibala v 21. stoletju.
Kar zadeva Cerkev v tej krizi, je treba tudi tu
najprej poudariti, da jih je v stvarnosti več kot ena
sama. Tu so najprej starodavne vzhodne Cerkve, ki
pod pritiskom večinskih muslimanov in njihove
politike zapuščajo svoje domovine in odhajajo na
Zahod. Te so zelo kritične do množičnega
sprejemanja muslimanov v Evropi. Do njega so
zadržane tudi pravoslavne Cerkve, ki mejijo z
islamskimi deželami in nemočno opazujejo, kako
turška država stiska in zatira carigrajsko Cerkev in
patriarha. Protestantske Cerkve podobno kot
katoliška zagovarjajo pomoč migrantom, ne glede
na njihov izvor in vero. V ospredju je pomoč
človeku, druge zadeve naj
rešujejo za to pristojne
(državne) oblasti.
Naj ponazorimo katoliško
stališče z Izjavo o begunski
krizi, ki jo je 24.10. podal
predsednik Slovenske
škofovske konference Msgr.
Andrej Glavan:
“Slovenija se nahaja v težkem položaju, ko več
deset tisoč beguncev in migrantov iz Vzhoda in
Afrike dnevno vstopa v našo državo. Njihovo
sprejemanje, nastanitev in prevoz proti Avstriji
zahteva izjemne materialne in človeške napore.
Zato v imenu Slovenske škofovske konference
izrekam hvaležnost in priznanje vsem policistom,
vojakom, pripadnikom civilne zaščite in številnim
prostovoljcem humanitarnih organizacij za vse
njihovo dosedanje delo in zavzetost. Posebno
zahvalo izrekam vsem članom Slovenske Karitas
in župnij, ki v teh dneh požrtvovalno sprejemajo
begunce in skrbijo, da je njihov odhod proti
končnim državam čim bolj organiziran. Obenem
pozivam pristojne državne oblasti, da beguncem,
ki se v teh dneh nahajajo v Sloveniji, nudijo varne
razmere, primerno namestitev in oskrbo. Pri tem
lahko državne oblasti računajo na pomoč naše
krajevne Cerkve in zlasti Slovenske Karitas. Prav
tako naj državne oblasti dosežejo čimprejšnji
dogovor o begunski problematiki na ravni
Evropske unije in sosednjih držav, da v prihodnjih
dneh in tednih ne bo prišlo do humanitarne krize
in neredov. Vse državljane zato vabim, da smo v
času te preizkušnje, kljub nekaterim
zaskrbljujočim pojavom, enotni, mirni in da
begunce po naših najboljših močeh sprejemamo
kot brate in sestre. Katoličane pa še posebej vabim
k zavzeti molitvi tako za vse begunce kot tudi za
mir na svetu. ”
Stališče Katoliške cerkve do vseh pojavov v svetu
lahko strnemo v misel, ki jo je papež Frančišek
izrekel ob koncu sinode njenim udeležencem:
“Dragi sobratje, iz izkušnje sinode smo bolje
razumeli, da pravi branitelji nauka niso tisti, ki
branijo črko, ampak duha, ne ideje, ampak
človeka, ne obrazce, ampak zastonjskost Božje
ljubezni in njegovega odpuščanja”.
V kakšnem duhu ravnajo in bodo ravnali
muslimani in kristjani in njihove skupnosti
(umme in Cerkve) v sedanji migrantski krizi, bo
gotovo eden od pomembnih kazalcev njihovega
nadaljnjega razvoja v procesih globalizacije. Od
njihovih odločitev, ali bodo v središče postavljali
človeka ali (versko) doktrino, je odvisen nadaljnji
razvoj vsega človeštva, saj ni mogoče, da ne bi
pogledi dveh tretjin človeštva ne vplivali na
njegovo rast oziroma njegovo nazadovanje. V
migrantski krizi gre potemtakem za mnogo več,
kakor se zdi na prvi pogled.
umma (arab.) pomeni skupnost muslimanov po
vsem svetu
Drago K. Ocvirk
M
Razlike, na katere moramo biti pozorni
Kaj migrantska kriza prinaša ali odnaša
muslimanom in kristjanom?
7. januarja 201612
Pomoč Afriki s projektom botrstva
“Mladi zmorejo vse, le pravo
pot jim je treba pokazati”
  isijonar, salezijanec
g. Jože Andolšek iz
Celovca in vodja
Slovenskega pastoralnega
centra v Celovcu, nam je ne-
kaj dni po predavanju, ki ga
je v začetku decembra imel v
Šentjakobskem društvu v ul.
Concordia v Trstu, poslal tole
sporočilo:
“Sestra uršulinka Abeba De-
bessay iz Koba ter b. Cesare
Bullo, ravnatelj salezijanske
prokure v Addis Abebi, sta mi
v pismih napisala tole spo-
ročilo:
Cesare Bullo piše:
‘Etiopijo je prizadela najhujša
suša v zadnjih 30 letih in se-
daj je ogroženih več kot 8 mi-
lijonov prebivalcev.
Vremenski pojav el nino, ki
segreva vodo Tihega oceana,
je kriv, da je druga deževna
doba – v juliju in avgustu –
izostala. V mnogih delih
M Etiopije je ogroženih več stotisoč kmetov.Domače rezerve ne za-
doščajo, zato so za pomoč na-
prošeni mednarodni daroval-
ci! Če ne bo pravočasnega
odziva, bomo v naslednjih
mesecih v medijih spet lahko
zasledili – tako kot v letih
1984/85 – skelete umrlih
otrok.
Odposlanec OZN pravi, da je
to najhujša suša v zadnjih 30
letih – zaradi nje so že
ogrožene poljščine, živina
zboleva in vodostaj rek je ni-
zek. Zaradi suše bo uničenih
do 90 % poljščin.
Združeni narodi opozarjajo,
da bo leta 2016 potrebovalo
pomoč v hrani več kot 15 mi-
lijonov ljudi v Etiopiji.
Zato že zdaj načrtujemo na-
kup multivitaminske hrane
in mleka v prahu, da bomo
delili pomoč potrebnim in
ranljivim osebam, zlasti po-
dhranjenim otrokom. Ocen-
jujemo, da bodo pomoči po-
trebni vsaj nadaljnjih devet
mesecev! Število tistih, ki so
potrebni pomoči, je zelo vi-
soko, vendar pa želimo do-
seči vsaj 6.000 ljudi, predv-
sem otrok, družin brez sred-
stev in starejših.
Vsak znesek bo ublažil lakoto
in trpljenje mnogo ljudi v sti-
ski’.
Sestra Abeba pa takole:
‘Kobo leži 570 km severno od
glavnega mesta Etiopije Adis
Abebe, v pokrajini, ki se ime-
nuje North Wollo. V tem de-
lu države prevladuje vroče in
suho podnebje.
V tej pokrajini živi 260.000
ljudi. Večina nas je odvisna
od pridelave
poljščin in vzreje
živine, pri čemer
zemljo še vedno
obdelujemo
ročno. Ker je bi-
lo v letošnjem
letu zelo malo
dežja oz. v neka-
terih predelih
sploh ni deževa-
lo, je nastalo ve-
liko pomanjkan-
je osnovnih
živil, ki jih pri-
delamo sami.
Posledično ljud-
je in živali že
umirajo zaradi
lakote in bolez-
ni.
V Kobu deluje-
mo sestre
uršulinke že od
leta 1969; tu vodimo majhno
bolnišnico in sirotišnico ter
otroški vrtec. Poleg tega pa s
pridelavo tefa (tef je starodav-
no etiopsko žito) preskrbuje-
mo tudi veliko pomoči po-
trebnih ljudi. Doslej smo
večino hrane pridelali sami,
zaradi letošnjih izrednih raz-
mer, ker ni dežja, pa jo mora-
mo kupovati.
Ker naša sredstva ne za-
doščajo niti za nakup najbolj
potrebnih živil, se obračam
nate.
Dragi p. Jože, naprošam vas,
sestre redovnice in vaše do-
bre ljudi, če nam lahko po
svojih najboljših močeh po-
magate’”.
/ str. 13
Igor Gregori
Izkoriščanje afriške celine je
strukturno prisotno v vsestranski
politiki zahoda
Kdaj ste stopili na pot misijonov in zakaj?
“Klic sem začutil že v nežni otroški dobi, ko nam
je mama zvečer prebirala zgodbe o mi-
sijonih in o življenju škofa Friderika Ba-
rage in sv. Damijana, ki je misijonaril
na havajskih otokih. V svoji otroški do-
mišljiji sem si predstavljal, kaj bi z mano
bilo, če bi tudi sam stopil na to pot. San-
je so se mi nato uresničile. Vesel sem,
da mi je omogočeno tudi s pomočjo ve-
likega števila dobrih ljudi delati za
najšibkejše in revne v Afriki. Prvič sem
se z misijonsko izkušnjo v Etiopiji srečal
leta 1984/85, ko je huda suša terjala v
Etiopiji najmanj 2 milijona ljudi, po
večini otrok. Naša salezijanska družba
in naša skupnost v Celovcu sta takrat
veliko pomagali. Želja, da bi pomagal
revnim, me od takrat ni več zapustila.
V tem nisem sam. Rad izpostavljam
širokodušnost naših koroških rojakov,
saj, kadar gre za dobrodelnost, nimajo
meja. Posebno bi izpostavil dijakinje in
dijake Slovenske gimnazije v Celovcu,
ki so se vključili v dobrodelne projekte
že v času begunske krize, ki so jo sredi
90. let povzročile balkanske vojne. Od
takrat naprej vsako leto v postnem času
zbirajo na Gimnaziji in drugih šolah
živila, ki jih nato odpeljejo v Salezijan-
ski center v Podgorico, kjer jih salezijanci razdelijo
socialno ogroženim družinam. Finančno je po-
magal smetiščarjem v Kairu. V Gani je pomagal
absolventki Slovenske gimnazije Tanji Mak, ki je
devet mesecev delovala v cerkveni bolnišnici; se-
demkrat sem že bil v Angoli, sedemnajstkrat pa
že v Etiopiji”.
Med predavanjem ste izpostavili nekaj grozlji-
vih podatkov, na primer, da vsakih 5 sekund
umre v Afriki zaradi bede otrok, 36 tisoč ljudi
pa vsak dan umre zaradi istih razlogov …
“To je toliko, kolikor lahko gledalcev sprejme no-
gometni stadion v Celovcu. Če to številko sešteje-
mo za 365 dni … no, lahko kar sami izračunate.
Marsikdo je mnenja, da je na podlagi teh podat-
kov nesmiselno ponujati pomoč, da majhne ka-
pljice vode v oceanu revščine ne bodo mogle
rešiti problema. Prepričan pa sem, da vsaka po-
moč, tudi tista, ki jo ponujajo naši mladi na ce-
lovški gimnaziji in na Slovenskem, je bistveno po-
trebna: če je ne bi bilo, bi manjkalo nekaj bistve-
nega”.
Kako ste organizirali pomoč v etiopski prestol-
nici?
“Salezijanci nudimo pomoč na obrobju Adis Abe-
be, etiopskega glavnega mesta. V ta kraj, ki mu
pravijo Mekanissa, zahaja vsak dan od 500 do 700
otrok. Tu dobijo topel obrok in na podlagi priza-
devanja prostovoljcev imajo na razpolago številne
delavnice, tudi angleškega jezika”.
Kakšen odnos imajo prebivalci teh revnih
držav do zahodnega sveta: ali nas imajo za kri-
ve za položaj, v katerem so?
“V pogovoru z najstniki, ki šole že obiskujejo, sem
začutil njihovo prepričanje, da res smo jih mi za-
hodnjaki svojčas kolonizirali (čeprav to za Etiopijo
ne velja, ker ni bila kolonializirana država). To-
vrstno ozaveščenje sem začutil v Gani, še bolj pa
v Angoli: tu se še kako zavedajo, kaj vsega smo
jim belci prizadejali. Verjamem zato, da je sedanja
begunska kriza le odgovor temu, kar smo mi pred
stoletji povzročili s kolonialnimi politikami v Afri-
ki in na Bližnjem vzhodu”.
Ali menite, da ima vaša salezijanska človekol-
jubna dejavnost podporo krajevnih oblasti?
“Oblastem dejansko odgovarja, da se položaj bede
ohranja. Korupcija in socialna nepravičnost sta
tako razširjeni, da bi vsaka novost, ki predposta-
vlja neko višjo izobraževalno raven prebivalstva,
škodila sedanji politični garnituri. To je bilo še
zlasti očitno v Angoli”.
Dejanskih groženj pa niste bili deležni?
“Slabo izkušnjo sem imel takrat, ko smo v Etiopiji
pripravljali prispevek z ekipo RTV Slovenija, ko
so nam kamero zaplenili. Še to moram povedati,
in sicer, da tudi oblasti v Etiopiji nerade kažejo
navzven, kako hude so življenjske razmere prebi-
valstva. Sedaj pa morajo omogočiti video doku-
mentacijo zunanjih medijskih dejavnikov, saj je
država zaprosila za izdatno finančno pomoč med-
narodne organizacije”.
Kakšen odnos imate kot misijonar do teh med-
narodnih ustanov?
“Rekel bi, da je odnos dober. Pomoč nam nudijo
na lokaciji na vzhodu države, v kraju Gambeli,
kjer gradimo šolo. Redno prileti letalo z živežem.
Na tem mestu deluje italijanski škof Angelo Mo-
schetti, ki si močno prizadeva, da bi rešil tam-
kajšnja plemena sebičnih računic tujih investi-
torjev. Ti sklepajo pogodbe za izkoriščanje po-
dročja za stoletje in obljubljajo krajevnemu pre-
bivalstvu zaposlitev. Lažejo se jim, saj jih potiskajo
na rob svojega ozemlja in se nad tem znašajo z
vsemi mogočimi stroji, da bi izkoriščali naravne
dobrine. Hinavci so do take mere, da načrtno ne-
tijo sovraštvo med različnimi plemeni po načelu
divide et impera. Tudi v tem primeru je odnos
krajevnih oblasti dvoličen, če že ne popolnoma
skorumpiran”.
Od kod prihajajo tuji investitorji?
“Veliko jih je iz Pakistana in Indije,
Kitajska pa je itak že prisotna do-
mala po celotni afriški celini. V
Etiopiji so investitorji načrtno
začeli gojiti riž, to je rastlina, ki na
tem področju nima ugodnih pod-
nebnih razmer: ustvarjajo jih pa
umetno, denimo s črpanjem vode
iz bližnjega jezovega bazena, s ka-
tero poplavljajo površine, ki bi av-
tohtonemu prebivastvu služile v
druge namene”.
Šokantni so podatki, ki ste jih na-
vrgli med predavanjem: s 37 mili-
jardami evrov bi lahko revščino v
Afriki odpravili; s sedmimi milijar-
dami bi lahko že uredili vodovod-
ne sisteme, ki bi prebivalce afriške-
ga kontinenta oskrbeli s pitno vo-
do; če pa bi se najbogatejši osebki na svetu od-
povedali 1% svojega premoženja, bi preprečili
smrtnost otroške populacije. Na podlagi teh
številk se lahko preprosto vprašamo: ali si za-
hodni svet ali, bolje, svet kapitala sploh želi
reštiti problem afriške bede?
“Odgovoril vam bom s preprostim primerom, ki
sem ga neposredno spoznal. Evropski inženir, ki
je deloval na naftnem polju v Angoli, je mesečno
prejemal preko 20 tisoč evrov plače in možnost,
da se je vsak teden vračal domov; domačin pa za
isto delo ni prejemal niti tisočaka plače! To je le
majhen primer tega, kako je izkoriščanje afriške
celine strukturno prisotno v vsestranski politiki
zahoda”.
Ne glede na vaše izkušnje, ki so globoko zrle v
revščino ljudi, na pogled delujete kot naj-
srečnejši človek na svetu. Od kod ta vaša no-
tranja radost?
“Vsak dan, v jutranji uri, v tišini nagovarjam Boga
in ga prosim, naj mi da moč, da pomagam tistim,
ki nimajo vsega tega, kar imamo mi”.
Pogovor / g. Jože Andolšek
Konto Misijonske pisarne je odprt pri:
Zveza Bank Celovec
IBAN: AT10 3910 0000 0005 6747
BIC: VSGKAT2K
Bančna številka: 39100
Številka konta: 56.747
Namen: botrstvo Etiopija
Kotakt: P. Jože Andolšek SDB:
andolsek@gmx. at
Misijonska pisarna
Viktringer Ring 26
A-9020 Klagenfurt/Celovec
T: +43/463/54587–3101
Bančne koordinate za pomoč
G. Klemen Zalar, g. Franc Vončina, g. Jože Andolšek in Simon Triessnig
7. januarja 2016 13
Z izobraževanjem proti revščini!
Na milijone otrok mora po svetu opravljati naj-
težja dela, namesto da bi hodili v šole ali se po-
klicno izobraževali. Da bi ti otroci dobili
možnost za boljšo prihodnost, podpira avstrijska
dobrodelna organizacija Jugend Eine Welt - Mla-
dina en svet postavitev šol, programe za otroke,
ki živijo na cesti, in izobraževalne centre v ju-
govzhodni Evropi, Afriki, Aziji, Latinski Ameriki
in na Bližnjem vzhodu. Organizacija pri tem so-
deluje z Don Boskovimi salezijanci in Don Bo-
skovimi sestrami, ki pomagajo zapostavljenim
otrokom in oskrbujejo mlade ljudi v 130
državah sveta. Geslo dobrodelne organizacije
Mladina en svet je Z izobraževanjem proti
revščini. Mladina en svet pomaga tudi v prime-
rih katastrof, ko je potrebna hitra pomoč. Ne-
odvisna nevladna organizacija opravlja tako po-
membno razvojno in izobraževalno delo in pod-
pira številne socialne dejavnosti. Več informacij
o organizaciji najdete na: www. jugendeinewelt.
at.
Na avstrijskem Koroškem, kot rečeno, vodi pi-
sarno organizacije Simon Triessnig, ki tesno so-
deluje tudi z g. Jožetom Andolškom v Etiopiji.
Oba sodelujeta pri projektu v Gambeli/Etiopija,
kjer pomagata salezijancem graditi prepotrebno
srednjo šolo. Salezijanci vodijo tu osnovno šolo,
tehnično šolo in mladinski center. Manjka pa
srednja šola, ki omogoča šolarjem nadaljnje izo-
braževanje. V izjemno revni regiji je to edina
možnost za pot iz revščine in za samostojno
življenje. Dobrodelna organizacija Mladina en
svet se zavzema tudi za begunce, bodisi za tiste,
ki so že v Avstriji, bodisi za tiste, ki čakajo v be-
gunskih taboriščih v Turčiji in ne vedo, kakšna
bo njihova prihodnost.
Kje je projekt botrstva najbolj razširjen?
“Projekt botrstva je bolj prisoten med Slovenci
na avstrijskem Koroškem kot pa v celotni Avstri-
ji. Čeprav je naša organizacija vsedržavnega ob-
sega, se s tem načrtom kapilarno še ne ukvarja
po celotnem ozemlju. V Sloveniji pa je botrstvo
še bolj razširjen pojav kot med rojaki na Ko-
roškem”.
Katere pa so vaše življenjske in poklicne ko-
ordinate?
“Rodil sem se v Beljaku in na celovški gimnaziji
imel g. Andolška za vzgojitelja. Po študiju slo-
venščine in zgodovine ter dodatnem izo-
braževanju v marketingu sem bil vrsto let sou-
deležen pri projektih Avstrija-Slovenija. V naši
organizaciji so iskali profil, ki bi se ukvarjal z
mednarodnimi projekti, in sem se na to odzval.
Na podlagi poznavanja slovenščine sem imel ta-
ko dostop do južnoslovanskega sveta, kjer sem
pristojen za področje južnega Balkana. Na Ko-
sovu na primer gradimo šole, v Albaniji pa de-
lamo v tesnem stiku s salezijansko skupnostjo.
Naša ustanova je dejavna na socialnem področju
domala po vsem svetu, zlasti v Afriki in Aziji”.
Evropa se čez celo leto spopada z begunskim
izrednim stanjem. Val migrantov je preplavil
tudi Slovenijo. Kako gledate na to?
“Ko se s to tematiko danes ukvarjamo, rad upo-
rabljam prispodobo, ki ji pravim boomerang
zgodovine. Nekoč se je Evropa na podlagi kolo-
nialne politike širila v Afriko in v arabski svet.
Zgovoren je primer Sirije: ko se je v Siriji začel
širiti konflikt, smo lahko slišali ugotovitev, da
smo nekoč Evropejci začrtali meje, in to pred
približno sto leti. To je primer, kako dolgo lahko
učinkuje zgodovinski spomin. Tudi odnos, ki so
ga zunanje diplomacije ZDA in evropskih držav
imele do diktatorjev arabskih držav, je vprašljiv.
Položaj v Siriji je zato zgovoren, ker priča o tem,
da zahodne države ne najdejo odgovorov na od-
prta vprašanja”.
Kako se bo stara celina odzvala na migrantske
valove?
“Vprašanje je, kako se bo tako veliko število ljudi
integriralo v našo družbo in njen ustroj. Podoba
našega okolja se bo najbrž močno spremenila,
saj bomo imeli ob naši tradicionalni veri še dru-
go močno religijo, ki dejansko kuje vsakdan svo-
jih pripadnikov. To razmerje bo postavilo najbrž
na kocko celo vrsto vprašanj, od enakopravnosti
med spoloma, do svobode izražanja itd. Veliko
dela nas čaka, zlasti na področju kulturne me-
diacije in komunikacije”.
Pogovor / Simon TriessnigZ 12. STRANI
Za človekovo dostojanstvo gre!
Ti pričevanji zgovorno opozar-
jata na nevarnost, ki bo v bližnji
prihodnosti prizadela že itak ne-
srečni predel afriške celine, v ka-
terega je nadut in vsega prepoln
človek našega sveta (sebe iz tega
diskurza nikakor ne izvzame-
mo), vsaj kar zadeva ustreznega
in dostojnega odnosa do sočlo-
veka, odstrl pogled; niso pa vsi
zatajili človeških vrednot, kot
smo imeli priložnost slišati v
šentjakobskem društvu, ko sta
slovenskim vernikom predavala
p. Andolšek in njegov sorojak Si-
mon Triessnig, ki na avstrijskem
Koroškem vodi pisarno
vsedržavne organizacije Mladi-
na en svet. Srečanje je priredil in
uvedel predsednik Slovenskega
pastoralnega središča g. Klemen
Zalar.
Sorojaka iz Koroške sta v Trstu
predstavila lep način, da poma-
gamo salezijanskim skupnostim
v Etiopiji in njenem glavnem
mestu Addis Abeba. Njihova naj-
večja skrb je, da omogočajo si-
rotam in družinam s številnimi
otroki človeka vredno življenje.
Zato iščejo posameznike,
družine, šole in druge ustanove,
ki bi bili pripravljeni sprejeti t. i.
botrstvo. Vključitev v ta projekt
preprečuje, da bi otroci in mladi
zašli v kriminal in prostitucijo.
Projekt botrstva
znaša letno 250
evrov: ta vsota
omogoča otroku
šolanje, vključno s
šolskimi pripo-
močki, in njegovo
vzdrževanje, to je
topel obrok hrane.
V ta proces sta
vključena otrokova
družina in njegovo
okolje. P. Andolšek
je obrazložil, da bo-
tri redno prejemajo
informacije o izo-
braževalnih uspe-
hih ‘posvojencev’,
o razvojnem proce-
su katerih priča tudi
redno priloženo fo-
tografsko gradivo.
Če želite biti boter
otroku v Etiopiji, lahko pokličete
ali pišete na: Viktringer Ring 26,
A-9020 Klagenfurt/Celovec; tel.
št. +43/463/54587–3101.
V Etiopiji živi več kot 97 milijo-
nov ljudi, pričakovana življen-
jska doba prebivalstva je nižja
od 50 let, več kot polovica otrok
je nepismenih, v glavnem me-
stu Adis Abeba živi več kot 70 ti-
soč otrok na cesti.
“Mladi zmorejo vse, le pravo pot
jim je treba pokazati”, je dejal g.
Andolšek pred občinstvom. Te
besede je izrekel Kindalem Kassa
iz Adis Abebe, ki ga je revščina
potlačila na rob družbe: “Spal je
v kanalizacijskih jaških. Neke
noči mu je podgana pojedla
prste na levi roki. Danes je ta
oseba odličen študent, ki se je
izšolal pri nas”, je dejal misijo-
nar. Na avstrijskem Koroškem in
v Sloveniji je doslej botrstvo
sprejelo 580 osebkov: se pravi,
da ravno toliko otrok ima ve-
drejšo prihodnost. Na čakalnem
seznamu pa je še 750 mladih, ki
upajo v pomoč botrstva.
Da bi se občinstvo prepričalo na
lastne oči o vsem dobrem, ki ga
projekt botrstva in celotna sale-
zijanska družba v Etiopiji dopri-
našata, je g. Andolšek predstavil
dva krajša dokumentarca, ki pri-
kazujeta njegovo delo z revnimi:
očitno je bilo, da se še prej kot z
ljudmi v stiski g. Andolšek boju-
je za ohranitev človekovega do-
stojanstva! Na predavanju je tu-
di zaupal, kako veliko mu poma-
gajo mladi študenti celovške
gimnazije, kjer uči verouk 33 let.
“V oktobru, misijonskem mese-
cu, so naši mladi s trkanjem na
vrata od hiše do hiše zbrali tudi
do 25 tisoč evrov”! Salezijanec
ni pozabil niti na sodelovanje z
medicinsko fakulteto v Ljublja-
ni: v misijonu sester uršulink iz-
menično za 3 mesece delujejo
študentke zadnjega letnika lju-
bljanske univerze.
IG
  evija Ciciban je v letu 2015 praznovala
70 let. Prvo številko so otroci v roke
dobili septembra 1945. Člani uredniške
ekipe so si bili enotni, da bo revija,
poimenovana po Župančičevem liku,
literarna, poučna in zabavna ter predvsem
dosegljiva vsem bralcem. Jubilej sta med
drugim zaznamovali antologija in razstava.
Ena izmed odločitev uredniškega odbora, ki
so ga sestavljali Josip Ribičič, Oskar Hudales,
Albert Širok, Zorka Peršič in Kristina
Brenkova, je bila, da bodo poskrbeli, da bo
revija opremljena s kakovostno barvno
ilustracijo. Kot se spominja sedanja odgovorna
urednica Cicibana Slavica Remškar, ji je nekoč
Brenkova povedala, da so papir in tiskarske
barve, ki jih je bilo težko dobiti, naročili na
Madžarskem. Prva številka je bila, čemur se
lahko po besedah Remškarjeve čudimo še
danes, napisana, narisana, urejena in
natisnjena v dveh mesecih, in to v času brez
računalnikov.
Objavam v reviji je sledilo več kot 100
knjižnih izdaj, ki koreninijo v Cicibanu, med
njimi tudi kultne zbirke ljudskega slovstva
Pojte, pojte drobne ptice z ilustracijami
Marlenke Stupica ter Babica pripoveduje in
Mamka Bršljanka z ilustracijami Ančke Gošnik
Godec. Zadnja antologija Medvedi in
medvedki obsega več kot 70 avtorskih in
ljudskih pravljic, črtic, pesmi, ugank, stripov
in odlomkov, ki so zajeti iz “medvedjih” knjig
založbe Mladinska knjiga in vseh letnikov
Cicibana.
Nič manj
pomembna kot
leposlovna so bila
vselej tudi poljudno
- poučna in
publicistična
besedila ter
enigmatika. To
področje se je najbolj razcvetelo v času
urednikovanja naravoslovca,
karikaturista in humorista Boža Kosa
med letoma 1975 in 1992.
V 80. in 90. letih je Ciciban v šolah in
vrtcih postal skorajda obvezno
dopolnilno učno gradivo, pohvalil se je
lahko s skoraj 100.000 naročniki. Tega
naročniškega dosežka danes Ciciban, ko
se mora za pozornost šolarjev boriti ob
privlačnih učbenikih, računalniških
igricah in spletu, ne dosega več, bralcev
pa ima še vedno toliko, je za STA
pojasnila Remškarjeva.
Izziv novih medijev in konkurence je bil
občuten že v začetku 90. let. Prelomnica
je bila odločitev Kosove naslednice
Nataše Bucik, da revijo Ciciban prenovi
vsebinsko in oblikovno, vse od večjega,
prijaznejšega formata do vključitve
starih in novih sodelavcev ter
ustanovitve Cicidoja, revije, namenjene
predšolskim otrokom.
Za vključevanje drugih medijev v
Ciciban sta v prvem desetletju novega
tisočletja največ naredili urednici Irena
Matko Lukan in Alenka Veler. Revija je
dobila spletno stran, prilagajo tudi zgoščenke
z računalniškimi didaktičnimi igrami, izbrano
vokalno in instrumentalno glasbo,
pravljicami in animiranimi filmi.
K praznovanju Cicibanovega rojstnega dne so
povabili tudi otroke. Na natečaj Medvedi in
medvedki se je odzvalo okrog 500 šol in
vrtcev. Septembra so javnosti predstavili
antologijo Medvedi in medvedki ter razrezali
Cicibanovo rojstnodnevno torto, novembra
so naročnikom podarili slikanico Kam, pa
kam, Ciciban - izbor najlepših pravljic, pesmic
in podob, ki ga je opravila urednica Maja
Žugič. Na Vodnikovi domačiji je bila v
septembru 2015 razstava, na kateri so bili
razstavljeni stari izvodi Cicibanov, ki so jih
zbrali v sedmih slovenskih mestih: Ljubljani,
Mariboru, Celju, Kranju, Novem mestu,
Ribnici in Pivki. Ker so prve številke Cicibana
v povojnih letih zaradi pomanjkanja
učbenikov služile kot učno gradivo, je bil del
razstave zasnovan kot učilnica.
Revija je bila vedno celovita zastavljena, je
poudarila Grafenauerjeva, ki je za razstavo
preučila stare izdaje in uredniške koncepte.
Čeprav jo danes cenimo predvsem po njeni
literarni in umetniški vrednosti, je revija
skrbela za vsa področja otrokovega
razvoja.
Veliko prostora je namenjala bontonu,
etiki ter v prvih letih po vojni, pa vse do
danes, tudi državnopolitični vzgoji. Tako
že v prvem letniku najdemo Cenčka, ki
pooseblja otrokovo vest, med
zanimivejšimi političnimi zgodbicami pa
je Grafenauerjeva izpostavila zgodbo
Kapitalizem in socializem. V njej
nastopata gospod Kapitalizem, ki je imel
celo vrsto hlapcev, in Socializem, ki je
pomagal zatiranim podložnikom.
Koncept, da se tudi otrokom predstavi
družbena realnost, se ponovi v 90. letih,
ko so jih nagovorili akterji osamosvojitve
Slovenije Janez Drnovšek, Jože Pučnik,
Jožef Školč in drugi.
Že v prvih letih najdemo tudi fizkulturne
vsebine, pravopisno rubriko Cinca
marinca, v 50. letih se pojavijo prve notice
o filmskih in gledaliških predstavah. V 60.
se z Janezom Bitencem uveljavi glasbena
vzgoja z notnimi zapisi. Med
zanimivejšimi rubrikami velja omeniti
tudi bolšji sejem, kjer so lahko otroci
podarjali ali iskali stvari.
Ekološke in računalniške teme so svoje
mesto našle v zgodnjih 80. letih v času
urednikovanja Boža Kosa. V sodelovanju s
svetom za preventivo v cestnem prometu so
takrat začeli izhajati tudi prispevki o varnosti
v prometu. V tem času se pojavi tudi
Šiškarijada, ki se je pred 20 leti prelevila v
vseslovensko Cici Veselo šolo.
R
Ciciban je praznoval okroglih sedemdeset let 
Zvest spremljevalec otrok
in odsev duha časa


Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko
Goriške Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR GMD 2016 
- Danijel Čotar: PTIČJE KVATRE - ilustriral Matej Susič
- Mira Zelinka: KRALJESTVO MORJA - ilustrirala Jasna Merku’
- Stanko Sivec: SKOZI OGENJ 
NAROČNINA ZA LETO 2016 ZNAŠA:
za Italijo 50,00 evrov
za Slovenijo 50,00 evrov
za inozemstvo 100,00 evrov
PODPORNA NAROČNINA: 100,00 evrov