Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. iabaja vsak petek. Ljubljana, 16. februarja 1934. P«Stnin» plačana ▼ gotovini. Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1’50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Romanci Če pogleda kdo v kak številčni pregled švicarskih narodov in jezikov, bo našel po navadi naštete tri narode, oziroma jezike, ki sestavljajo enotni politični švicarski narod: Neince, Francoze in Italijane, če je bil tisti statistik bolj vesten, je morda pri zadnjih zapisal še: Italijani in Retoromani. In kdor se ni spoznal, je kajpada mislil in uganil: »Aha, Retoromani, to so pač italijanski drobec, njihov jezik je italijansko narečje, kako naj bi bilo tudi drugače, saj o kakšnem retoroman-skcm narodu še nismo nikoli nič slišali in še celo v šoli se nismo učili o njem!« Razume se, da so to naziranje potrjevali in širili najbolj tisti, v katerih korist se je zdela ta domneva: Italijani. Seveda, kako naj bi bilo drugače! Že ker je teh Retoromanov tako malo, komaj kakih 60.000. Saj se jim niti ne »izplača«, da bi gojili svoj jezik, ko jim pa svojega ponujamo kar zastonj. Naj ga torej opuste, in iz 60.000 jih bo kar čez noč z nami vred celih 40 milijonov. In tako naprej, v političnem žargonu kakega jugoslo-vena, kakor so Bulat, Zubovic, Ilešič. V resnici pa so Retoromani prav tako malo Italijani, kakor Francozi ali Španci ali Romuni ali Portugalci. In tudi nočejo biti. Bolj ko jim ponujajo Italijani narodno ujedinjenje z njimi, bolj odločno ga Retoromani, ali kakor se sami imenujejo, Romanči, odklanjajo. Ohraniti hočejo svoj blagoglasni, častitljivi jezik, in ga zapustiti v najlepšem kulturnem razvoju svojim otrokom in vnukom, kakor so ga podedovali sami od svojih sta-rišev in dedov. Kajti ta jezik beležijo že različne latinske listine iz 9. stoletja, torej nekako iz časa, ko so nastali slovenski brižinski spomeniki. In stopnja razvoja retoromanščine v 9. stoletju odgovarja skoraj natančno razvoju francoščine v istem stoletju. Italijani seveda slej ko prej ne marajo priznati naroda Romančev. In ker ne morejo kratko in malo utajiti globokih in osnovnih razločkov med italijanskim in retoromanskim jezikom, jih skušajo — kajpada! — razlagati z »zgodovinskimi« in podobnimi »znanstvenimi« razlogi, češ, da ni re-toromanščina nič drugega, nego ostanek zgornje-italijanskega narečja, ki je ohranilo prvotno obliko v svoji gorski osamljenosti. Toda Romančev ne gane vsa ta italijanska »znanstvena« in : zgodovinska« in »kulturna« zgovornost. In če so Italijani začeli tudi njihovo deželico prištevati med svoje neodrešene pokrajine, so jim odgovorili Romanči s tem, da so poudarili svojo švicarsko politično pripadnost. Še bolj odločno pa odklanjajo italijansko imperialistično kulturno skupnost, češ, če in kadar se zaradi svoje številne malosti moramo res nasloniti na kak narod, se bomo naslonili raje na Francoze. Kajti Francozi so nam kot Romani prav tako blizu kot Italijani, zato pa niso tako vsiljivi in nasilni, in zlasti in poglavitno: njihov jezik nam more nuditi vse kaj več v vsakem oziru, kot italijanski. In tako ne bo kazalo italijanskim »ujedinjeval-cem« drugega, nego da zbrišejo iz seznama ne-odrešenih italijanskih dežel graubiindenski kanton, domovino Romančev. Tam bodo živeli, kakor doslej, ponosni na svojo zgodovino in kulturo, ki so si jo ustvarili sami, še bolj ponosni, ker so si jo ustvarili navzlic vsej svoji maloštevilnosti. Ustava Granbiindena, švicarskega kantona, priznava popolno enakopravnost njihovega jezika z italijanščino in nemščino že davno, sedaj zahtevajo Romanči tako enakopravnost tudi za švicarsko republiko v celoti. Nekaj nezaslišanega za podložnike in podložne možgane imperialističnih sestavov! Pa ni dvoma, da bodo tudi to Romanči dosegli, švicarska republika se zaveda, da je poglavitni obstoj njenega obstanka in moči zadovoljnost vseh državljanov, pa če še tako malega njih (irobca, in zato večini še na misel ne pride, da bi čisto odveč ustvarjala nezadovoljnost. V tem primeru tembolj, ker bo hkratu lahko krenila po prstih laški fašizem, ki bi hotel v imenu nacije zasužnjiti tudi svobodne Švicarje. Sirite in naročajte naš tednik! Dr. Henrik Tuma: Utopije in fantazije Podpisujem svoje članke s polnim imenom, radi tega ne vem, ali je vredno odgovarjati precej anonimnemu članku v »Ponedeljskem Slovencu« z dne 5. februarja t. 1., in to tem bolj, ker pisec kaže po eni strani nepoznan je dogodkov, posebno vsebine pogajanja, ki so našla završetek v Rapallu, po drugi pa nepotrebno animoznost. Svoj članek sem spisal na posebno željo uredništva »Slovenije«. Odgovarjam le radi pomembnosti vprašanja. Ne pripadam od konca 1. 1920. nobeni stranki, v prostem času se pečam največ z našo zgodovino, predvsem zgodovino naše kulture. Historia vitae magistra je geslo realne politike. Ugotovitev dejstev in činiteljev, ne glede na stranke in osebne nazore, pa je naloga zgodovine. Nimamo samosvoje zgodovine plemena, zemlje in kulture, vsa naša do sedaj napisana zgodovina je izvora germanske ideologije, vsa naša politika posnemanje bivših nemško-avstrijskih strank. Radi tega mislim, da je med nami bila težka realna politika. Zdi se, da g. kritik v »Ponedeljskem Slovencu«« izhaja iz omejenega stališča naših zgodovinarjev, zaradi tega mu je vse tako jasno in pri- bito, in vsako drugo mnenje, če tudi pridobljeno še po tako dolgih in težkih študijah, utopija in fantazija. Vsaj nisem se motil na dejstvih, katere sem navedel v svojem članku. Sem prepričan, da je obilo novega v mojem članku, česar g. Lojbe ne ve, zato mu ne zamerim, da šteje vse, kar mu je neznanega, za fantazijo. Nisem se spuščal v podrobnosti, moji zaključki se v bistvu nanašajo na končni uspeh »realne politike« nacionalistične in socialistične stranke, t. j. na eni strani katastrofalni Rapallo, na drugi še bolj katastrofalni nastop fašizma. Za g. Lojbe-ta je vse do Rapalla zgodovinski in nepobitno ugotovljeno, a pozablja popolnoma, da so se dolga pogajanja pred Rapallom tolikokrat bližala mojemu stališču, da bi torej lahko z realno politiko dosegli vse kaj drugega nego Rapallo. Posebna samoupravna skupina v Primorju je bila ponovno predmet pogajanj, ter Italija ni bila docela nepristopna. Nikakor ne valim glavne krivde na oficielne zastopnike pogajanj, ampak iščem intimnejše vzroke v revščini slovenske politike, ali že nacionalistične ali socialistične. Znano mora biti tudi g. Lojbetu, da je slovenska deputa-cija, če se ne motim na čelu dr. Podgornik in Lastni repertoar slovenske * Narodne opere Abraham, Lehar, nazadnje Zeller, potem Čehi, Francozi, Rusi, Puccini, Verdi itd. — slovenskih del, razen nezrelih poskusov ali par slabotnih modernih stvari, pa sploh ni v repertoarju slovenske opere v Ljubljani, ki naj bi bila naša narodna opera. Prav tako je v Mariboru, če naj bo slovensko gledališče kaj vredno, seveda ne sme zapirati vrat veljavnim umetninam narodov, ki so dosegli vrhove gledališke glasbe: nasprotno je treba, da stoji slovenska umetnost v tesni zvezi s kulturnimi ustvaritvami najboljše vrste. Resnično slovenstvo zametuje vsako topoglavo »nacionalistovstvo«, sovraži puhlice o ^nacionalnosti«, ki jih dan za dnem ponavljajo tisti, ki teptajo lastno bit, pa hočejo govoriti v imenu naroda, ki jih ni pooblastil. Narodnost ni marnja, še manj tržno blago, s katerim naj bi delali kupčije puhloglavci. Slovenstvo je zgodovinska in naravna resnica. Iz tega vidika je treba gledati tudi slovenske kulturne zavode, ki morejo človeškemu občestvu, ki živi na 25 tisočih štirjaških kilometrov zemlje, edini biti prvi in prvotni ustvarjalci duševne rasti in kulturnega razvitka — seveda, če rastejo ti kulturni zavodi res organsko iz tega občestva. Za to slovenski kulturni zavodi niso in ne smejo biti le za olepšavo besedovalcem v javnosti, da se lahko nanje sklicujejo ob slovesnih prilikah, poudarjajoč našo kulturnost, ampak biti morajo naravna potreba vsega slovenskega občestva kot so vodovodi in elektrarne potrebe vasi, trgov in mest. Kajti brez slovenskih kulturnih zavodov bi ostalo celo slovensko občestvo na 25 tisočih kvadratnih kilometrov brez kulturnih gibal, kakor bi ostali brez vode in razsvetljave ljudje na ti zemlji, če ne bi bilo vodnjakov in vodovodov in elektrarn. Slovenski kulturni zavodi pa morajo biti svoje vrste, če so res slovenski, drugačni kot so taki zavodi med Hrvati, Srbi, Nemci, Italijani, ker sicer niso zakoreninjeni v slovenstvu, še za znanost to velja, predvsem pa gotovo za umetnost. Slovenska Narodna opera, če hoče biti res slovenska in ne le posnetek kakšne pokrajinske opere sosednjih dežel, mora imeti vsaj nekaj prav svojega, čisto posebnega, seveda slovenskega repertoarja. To zahteva že reprezentanca sama. Takega lastnega repertoarja kot ga ima Narodni di-vadlo v Pragi seveda slovenska Narodna opera ne more imeti, pač pa bi ga imela lahko domalega toliko kot hrvaška ali srpska Narodna opera. Prva slovenska opera »Belin« J. Zupana je dosti starejša kot prva hrvaška ali srbska opera. Ne mislimo pa, da bi »Belina«, če se sploh še kje nahaja partitura, vzeli v slovenski operni repertoar, čeprav bi pa slovenska Narodna drama najbrž brez vsake škode lahko poskusila enkrat vprizoriti poleg Linhartovega »Matička« tudi prevod Linhartove žalo-igre »Mis Jenny Love«, katere nemški izvirnik je menda v dunajski državni knjižnici. V slovenski operni repertoar pa spada na vsak način Benjamin Ipavic. Ipavčeve »Teharske plemiče« so peli leta 1892 prvič v Ljubljani, leta 1895 pa tudi v Brnu, Pantomima Joiipa Ipavca »Možiček« je bila okoli leta 1906 uprizorjena večkrat v operi v Gradcu (takrat je bila graška opera za dunajsko in praško prva v Avstriji), v Celovcu in Olomucu. Ljubljanska opera ni uprizorila že celo vrsto let nobenega dela Viktorja Parme, čeprav jih je cela vrsta in so nekatera, čeprav niso svetovnega kova, dosegla tudi na tujih odrih gledališke uspehe. Že Parmova »Stara pesem« (libretist Menasci je pisal libreta tudi za Mascagnija) je tako pesniška stvar, da bi polnila ljubljansko opero prav gotovo, zlasti današnji dan, ko so ljudje že siti jazzovskega sloga in žele lepih, sladkih melodij. i)o danes pa ni še nikomur padlo v glavo, da bi poiskal in preštudiral partiture oper Jurija Mihevca. Edino predigro Mihevčeve opere »Recht behalten die Planeten« je Glasbena Matica enkrat igrala na koncertu. Ta predigra pa dokazuje, da je bil Jurij Mihevec (Micheuz) izvoljen glasbenik. Če so že leta 1826. na Dunaju, ki je bilo takrat najmogočnejše mesto v Evropi (bolj kot tedanji Pariz) in povrh še domačija Beethovnova in Schubertova, igrali tri komične opere: »Das Kind der Fee«, : Ein treuer Diener^ in Die Radikalkur« Jurija Mihevca, ko je bil Mihevec star šele 22 let in je Mihevcu zaradi njegove kantate Der Wanderer und der Bach«, ki je bila igrana leta 1927 na Dunaju, prišel čestitat sam Franc Schubert. Mislimo, da bi bilo vendarle vredno misliti na to, da bi vprizorili vsaj par Mihevčevih oper v Ljubljani, Mihevčevem rojstnem mestu. Mihevčeva opera »Recht behalten die dr. Vilfan po Rapallu šla v Rim, prosit za ustanovitev neke politične samoupravne tvorbe. Prav imata gg. Golouh v »Delavski Politiki« in Lojbe, da se v zadnjem trenutku zastopniki Antante pač niso mogli ozirati na brzojave. Tudi Wil-son bi se ne. Popolnoma naravno je, da so zastopniki Antante brzojavko odbora za javni blagor iz Trsta izročili italijanskemu zastopniku. Gotovo je tudi, da bi manifestacija tržaškega delavstva za samostojno svobodno mesto v zadnjem trenotku, ako ni bila pripravljena po premišljeni akciji, ostala le manifestacija, vendar manifestacija velikega zgodovinskega pomena. Storilo pa se ni ničesar ne od nacionalistične ne od socialno-demokra-tične stranke pravočasno. Svojim spominom dodam še nekaj. Bil sem leta 1917. imenovan od slovenske'socialno-demokratič-ne stranke za delegata na stockholmsko konferenco. Šel sem par tednov poprej na Dunaj, da se iz dosegljivih virov poučim o položaju. Prof. I. Pr. bil je tako pogumen, da mi je odprl na svoj riziko pristop v tako zvani »Kriegsarchiv«; Bilo je tam nabranih kakih 2000 del, katere je avstrijska vojaška in tajna policija nabrala po vseh državah. Proučeval sem jih cele dneve ter vsako drugo noč celoma žrtvoval. Dobil sem tako pogled v splošni politični položaj vojne. Bil sem v stanu sestaviti natančno vsebino londonskega pakta ter vsebino londonskih konferenc meseca aprila 1917, na katerih se je ponujalo avstrijskim Slovanom svobodo. Po drugi strani sem se prepričal, da je avstrijska vlada sama ponudila Slovanom avtonomijo v okviru Habsburške države. Na Dunaju me je večkrat obiskal dr. Žerjav, ki je bil tajnik državnozborskega kluba pod predsedstvom dr. Korošca. Obiskal me je vsak dan ali za kosilo ali za večerjo ter skušal od mene izvedeti namere socialno-demokratične stranke za Stockholm. Pri tej priložnosti sem ga opozoril na vsebino londonskega pakta ter svaril voditelje naše politike. Osebno sem obiskal dr. Laginja, s katerim sva si bila še od prej dobra ter ga opozoril na nevarnost, ki preti od londonskega pakta. Dr. Žerjav mi je sporočil, pač v imenu dr. Korošca, dr. Laginja pa mi je smehljaje odgovoril, da so popolnoma gotovi svojega jugosiovenskega stališča. Nisem se dalje vsiljeval. Habeant sua! Da se od socialno-demokratične stranke niti slovenske niti italijanske ni nikdo brigal za celo stvar, izhaja iz splošnega taktičnega stališča, da se je stranka kolikor moč ogibala političnim vprašanjem, ki so se količkaj tikali nacionalne politike. Prav z namenom, da opozorim centralo socialno-demokratične stranke na Dunaju in dam priložnost ob enem slovenskim politikom, da se pobude, sem spisal vrsto člankov za socialno-demokratično levijo »Der Kampf« in sicer članke: »Zur sudsla-vischen Frage«, »Die nationale Grenze zwischen Slovenen und Italienern« ter »Triest«. Za Stockholm sem pripravil po prav napornih zgodovinskih, sociologičnih in ekonomičnih študijah obširno spomenico. G. Lojbe si jo lahko ogleda. Seveda ob >realni politiki« zastopnikov nacionalistov in socialnih demokratov vse to ni štelo. Tudi mojo opo-zoritev socialno-demokratične stranke v reviji »Lega delle Nazioni«, ki je začela izhajati septembra 1918, na važnost vprašanja svobodnega pristanišča in sodelovanja Amerikancev pri ureditvi tržaškega vprašanja, so odklonili italijanski socialni demo-kratje z očitanjem, da uganjam nacionalistično politiko v prid Jugoslaviji, nacionalistični krogi se pa za to sploh niso brigali, ne takrat in ne slej pri pogajanjih do Rapalla. Kako nepoučeni so bili vsi ti Planeten«, ki je imela leta 1833 velike uspehe na Dunaju (Dunaj je bil takrat v glasbi nekaj drugega kot je danes, ko pobiramo Leharjeve izdelke) je šla tudi na druge odre, n. pr. Pešto itd. Še več uprizoritev je pa doživela Mihevčeva opera »Div Maske«. Milievec je deloval tudi v Londonu in v Franciji, kjer je leta 1882 umrl. Noben slovenski glasbenik razen Gallusa-Petelina, ni doživel toliko zunanjih uspehov kot Mihevce. Čeprav ni bil tako izviren in močan, da bi ustanovil svojo strujo, je bil pa glasbenik z vso dušo. Najzanimivejša Mihevčeva dela ima shranjena narodni konservatorij v Parizu. Mihovec spada gotovo poleg Benjamina in Josipa Ipavca, Parme, Forsterja in Risto Savina v slovenski operni repertoar. Vprizoritev par Mi-hevčevih oper bi ne povzročila posebnih stroškov. Seveda pa bi slovenski operni repertoar moral biti tudi režiran s pijeteto v duhu tistega časa in v slogu tistega časa, v katerem so posamezna dela nastala. Režiser in pevci bi se morali prilagoditi slogu in duhu starejših del in ne bi smeli pačiti starih resničnih odlik z modernimi šablonami — Pa bi imel slovenski operni repertoar tudi gmotni uspeh, če bi kdo trdil, da so slovenska operna dela primitivna in zastarela v glasbeni tehniki, je pa nasprotno resnica, da je tisto, kar je danes sodobno, jutri zastarelo, pojutrišnjem pa klasično! rl udi priprostejše stvari učinkujejo, če so podane z razumevanjem in z občutjem, to pa seveda v pravem, pristnem slogu, v katerem je delo zasnovano! Narodne pesmi bi sicer sploh ne smele nikjer v glasbeno dvorano. Veliko stvari v slovenskem opernem repertoarju je pa tudi tehnično dobrih. krogi o dejanskem položaju, Laže najbolj okoliščina, da so istrski Hrvatje pripravili še na predvečer Rapalla narodne zastave, da bi praznovali priklo-pitev k Jugoslaviji. In to niso bili samo preprosti kmetje, tako je bil poučen tudi bivši narodni zastopnik dr. Andrej Stanger. Poznam dobro naturel Italijanov, občeval sem z njimi doma in drugod še pred vojno dobrih 30 let ter sem opozoril nanj naše politike. Morda se spomni dr. Puc, ki je bil, kakor sploh goriška inteligenca, zavzet proti Avstriji in raje za Italijane, da je na moje opomnje 1. 1915., da naši ljudje ne poznajo lokave italijanske politike, ter da se bojim, da pridemo Slovenci z dežja pod kap, izrazil precejšno gotovost glede bodočega italijanskega režima. Poznam tudi Beneško Slovenijo in vem, kako je Italija tam ravnala. Seveda moram ob enem dostaviti, da se živ krst med nami ni resno brigal za Beneške Slovence. Ker sem se takoj po polomu zavedal vse nevarnosti, ki preti slovenskemu Primorju, sem še davno pred Rapallom na vse to opozoril takrat najbolj treznega, globoko rodoljubnega politika v Gorici, duhovnika dr. Kobala, ki se je večkrat prišel posvetovat z menoj. Prepričeval sem ga, da je vsa nacionalistična politika v Gorici in Trstu po avstrijskem vzorcu do dna zgrešena, da se s tem le draži italijanska iredenta in delajo nezaupljivi tudi rimski icrogi, ter da ne kaže Slovencem drugega, nego sprejeti status quo, se izreči za lojalne italijanske državljane, dokler se ne reši mirovno vprašanje, vse delo pa naj se osredotoči na kulturno polje, pa tudi tod ne prešumno, marveč naj sicer skušajo kolikor mogoče vzdrževati gospodarske in kulturne organizacije, vso moč in delo pa naj osredočijo na narodno vzgojo v družini. Opozarjal sem ga na obnašanje Nemcev v enakem položaju. Prikrivajo na zunaj svoje politično stališče, v družini pa goje vneto svoj jezik in narodni duh. Za svojo osebo sem bil prepričan, da se iredenta na Primorskem pomiri, ako se slovenska in hrvaška politična agitacija neha ter omeji na kulturno vzgojo. Ne smemo pozabiti, da so Giunta in iredenti javno priznavali, da jih je požig Narodnega doma v Trstu poučil, kako naj izvršujejo teror tudi v Italiji. Realno stališče mi je po končani vojni bilo, združiti slovensko socialno demokratično stranko brezpogojno s splošno italijansko, ker sem le v državni socialistični stranki videl zagotovljene tudi svoboščine slovenskega in hrvaškega naroda. Pač lahko sodi vsakdo, da bi bil ob socialističnem režimu v Italiji naš slovenski živelj ohranil svoje politične, kulturne in gospodarske ustanove. Močna socialistična državna stranka v Italiji je bilo edino poroštvo za državne svoboščine Slovencev in Hrvatov. Seveda so mi realni politiki okoli »Edinosti« očitali narodno izdajstvo. G. Lojbe in z njim velika večina primorskih emigrantov ne bo mogla razumeti mojega stališča realne politike, t. j. vzeti nasprotnika takega kakor »Ker torej demokracija — ta kuga zapada — nudi vse pogoje za korupcijo, nepotizem, bizantinizem in končno intervencionizem v korist privilegiranih rodbin, staležev itd., zato o demokraciji v naši državi ne more biti govora... Gospodje marksisti, demokracije po 6. januarju v Jugoslaviji ni in je ne more več biti, edina realna in v „Karel in Ana“ v Prekmurju Prinašamo naslednje poročilo, čeprav je od stvari potekel že mesec dni. Toda, ker se o njej in o njenem pomenu ponovno govori, se nam zdi umestno,, da o njej informiramo še svoje čitatelje. Prekmurski akademiki doslej niso veljali doma kot enoten činitelj v javnem življenju. Sedaj se je to stanje izpremenilo. Z dejstvom, da so 5. januarja t. 1. uprizorili v Murski Soboti dramo Leon-harda Franka »Karel in Ana«, so s samozavestno kretnjo, ki je dobila glavni poudarek v uvodnem govoru (govoril je Tiberij Škrlak), postavili prekmursko javnost pred dejstvo, da pokol enje, ki stopa v življenje, prevzema v življenju naroda svojo vlogo in da mora z njo odslej vsakdo računali. Da so kot predmet prvega nastopa izbrali prav »Karla in Ano«, je pač razumel vsakdo, ki je natanko opazoval, na katere stavke in momente je polagala režija glavno važnost, kje je — recimo tendenčno — rahlo izpreminjala besedilo — zlasti pa, kdor je razumel poudarek nekaterih tez v uvodnem govoru. Tukaj tek podrobnosti naštevati ne moremo. Da bi igra z umetniške strani čim bolje uspela, je režiser naprosil g. Cirila Debevca, da je nastopajoče osebe igralsko nekoliko izdelal. Režiral je Vladimir Škrlak. Zamisel režije je bila vtelesiti idejo, da je dejstvovanje ljudi določeno po vplivu razmer, v katerih živijo, in po notranji potrebi po svobodnem izživetju, uresničenju želj in hrepenenja. K tej misli se pridružujejo še ideje, podane v stavkih »mi kopljemo jarke, go- je ter po tem prilagoditi svoje obnašanje v tisti smeri, ki edino mogoče daje pot kolikor toliko samosvojemu življenju. Ne velja morda šele danes moje obsojevalno stališče proti nacionalističnim in šočialno-demokra-ličnim strankam po vojni. Z likvidacijo slovenske socialno-demokratične stranke sem krenil na pot realne politike. Vzdrževanje samostojne slovensko-hrvaške socialno-demokratične stranke bi vsak njen politični vpliv izključil. S solidarnim delom po načelih marksizma, bi slovenski zastopniki splošno socialistične stranke imeli možnost, boriti se ob splošni svobodi tudi za svobodo slovenskega ljudstva. To so dobro čutili razsodnejši goriški duhovniki. Ko sem imel velik shod v Sv. Križu pri Nabrežini, prišli so razni vplivni duhovniki s Krasa. Sledili so z zanimanjem mojim izvajanjem ter ga docela odobravali, prišli so, da se morebiti dobi način za vstop članov ljudske stranke v socialistično stranko. Zahtevali so le upoštevanje njih verskega stališča. Odklonil sem pa kako posebno izjavo, izhajajoč iz stališča, da je socialna demokracija načelno in vedno stala na stališču, da se v verske zadeve ne vtika. A tudi v italijanski socialistični stranki sem meseca maja 1920 v odločilnem momentu, takrat, ko je italijanska vlada ponujala socialistični stranki po izberi pet ministrov ter, ko sem po drugi strani bil gotov, da je cela Italija godna za revolucijo, zavzemal stališče, naj se stranka odloči ali za eno, ali za drugo smer. Ako prevzame vlado, dobi možnost, da po zakonih in evoluciji preuredi italijansko državo v socialnem smislu, ako tega ne mara, je pa zadnji moment, da revolucijo izvrši. Takrat je štela kmečka sindikalna organizacija skoraj milijon členov, prav toliko metalurgična, vse sindikalne organizacije so bile skrajno revolucionarnega stremljenja. Zagovarjal sem večkrat pred vojaškim sodiščem revolucionarne vojake. Velik del častnikov je bil za republiko. Republikanska stranka z D’Annunziem vred je bila za izklicanje republike. Socialistična stranka bi se bila takrat brez krvo-prelitja polastila vlade, kakor pozneje Mussolini. Stranka za take »utopije in fantazije« ne po eni ne po drugi poti ni bila zrela, pač pa je jeseni na kongresu v Livornu prišlo do razpora. Takrat sem izjavil, da ne morem slediti ne eni ne drugi struji, ker se ne ena ne druga ni držala načel in taktike marksizma, ter ga po novi poti tudi za bodoče ne bi vzdrževala. Od takrat se nisem več udeleževal dejanske politike, bil sem pa do svojega odhoda 1. 1924. učitelj goriškega ljudstva. Shod za shodom sem prirejal med Furlani in Slovenci ter jih pridobival za samoupravo in socializacijo. Brez očitka lahko trdim, da je goriško ljudstvo zaradi mojega stvarnega učenja ohranilo toliko odpornosti proti italijanskemu pritisku. Rapallo in Koroška pa naj ostane g. Lojbe-tu in njegovim somišljenikom, Mussolini in fašizem pa socialnim demokratom za simbol — realne politike. osrečiti jugoslovanskem nacionalnem smislu izražena težnja stremi za izpopolnitvijo današnjega avtoritativnega režima in njegovih nedostatkov.« Tako beremo dobesedno v mariborski »Borbi« od 29. decembra 1933. Pa povejte, če ni te vrsto nacionalizem velikopotezen, borben in neobremenjen z zgodovinskimi predsodki. Treba bo zares spoda, ki je prej kadila importke, tudi zdaj ne bo — žrla repe«, »ljudje ne crkajo samo na fronti« »vojna se v družinah nadaljuje«. S tem je vodilna zamisel igre določena in nastopajoče osebe niso »junaki« v običajnem pomenu besede, temveč nositeljice idej, ki jih hoče prinesti uprizoritev do izraza. — Iz tega je nujno sledila potreba nerealistične, psihološke režije. Vsa drama je bila izdelana kot niz psiholoških občutij, realni dogodki so bili kolikor mogoče rahlo nakazani. Ponovno omenjeni uvodni govor je pozival občinstvo k strogi kritiki, h kritiki, ki je res? ocena dobrih in senčnih strani uprizoritve, ne pa pohvala dobre volje, kot je bila morda navada doslej. — Iz kritike, ki jo je pozneje zapisal absolvent Skrbinškove dramatske šole, navajamo: »... Po uprizorjenem sodeč so zmožni prav tako režiser, kakor tudi predstavitelji, da podajo ob primernih pripravah res umetniško igro. Soditi in ocenjevati jih gre gotovo po drugem merilu kot diletantske predstave.« »... želja akademikov je bila podati nekaj umetniškega, nediletantskega, pa tudi prejeti kritiko, ki je temu primerno stroga. S tega stališča presojamo vso uprizoritev.« Zasedba vlog je bila: Rihard — Vladimir Škrlak, Karel — Jože Tivadar, Ana — Liese Berger, Marija — Emilija Kreps, paznik — Štefan Kovač, stražarja — Štefan Cuk in Tiberij Škrlak. * Prvi nastop je torej izvršen. Sledili bodo drugi. Pričakujemo, da bodo na prav taki višini kot prvi in da bo pokazalo občinstvo za nje prav toliko razumevanja, kot je za prvega. S kakšnim nacionalizmom nas hočejo korenitega preokreta v našem gledanju na politično zgodovino Slovencev in Slovanov. Vsi tisti možje, ki smo jih doslej slavili kot največje borce za politično osvoboditev slovanskih narodov in ki so bili vsi z dušo in srcem demokrati, so pritlikavci proti našim nacionalistom modernega kova. Vsa borba zapadnih narodov v svetovni vojni, ki je v znamenju demokracije zrušila gospostvo fevdalnega germanstva in madžarstva nad slovanskimi narodi, ne pomeni za nas nič, in vsi tisoči in tisoči, ki so za idejo demokracije žrtvovali svoje življenje, so se borili za prazno stvar. Nespametno je v zgodovinskem razvoju iskati kako notranjo zakonitost in smisel. Vsi vekovni napori največjih duhov za človečansko misel so nam prinesli samo zlo. Naši Masaryki, Havlički, Kreki so širili samo zapadno kugo. Tej kugi se imamo sicer zahvaliti, da smo se Slovenci in z nami vred drugi slovanski narodi v Avstriji po malem uveljavljali nasproti privilegiranemu germanstvu in madžarstvu, zmaga demokracije je pomenila sicer zanje vstajenje od mrtvih, demokratična misel je bila tista, ki je predvojnemu slovanskemu Sokolu dala notranjo moč in borbenost, a kdo bi vse to pogreval. Enakovrednost in enakopravnost narodov, duhovna in politična svoboda — to so varljiva in pogubna gesla, importirana iz zapada. Pomenijo politično dekadentnost in rasno šibkost. Res je sicer, da parlamentarno vladane države danes še kulturno in gospodarsko prednjačijo in za zdaj še vladajo pretežnemu delu sveta, a kajpada so na znotraj gnile, medtem ko so tam, kjer vladajo avtoritativni režimi, korupcija, nepotizem, protekcionizem in drugi izmi skoraj nepoznana stvar, in kolikor se Pri vsem tem so pa tudi pri beguncih napake. Nesmiselno bi bilo o njih molčati. Ko govorimo o problemih primorske emigracije, se moramo obrniti najprej nanjo samo. Mislimo predvsem, da je bilo zadržanje primorskih izselnikov naproti političnim prilikam in bojem v naši deželi in v državi češče napačno. Da je ta emigracija v pogledu na razmere doma tvorila in da še tvori takorekoč skupino zase, ki ostro zasleduje težnje in potrebe svojega ljudstva v Primorju, je razumljivo, je naravno in je v redu. V tem pogledu vrši ona le svojo funkcijo. Drugo je vprašanje, če je prispevek, ki ga daje s svojim sodelovanjem v političnem življenju zlasti naše dežele, pravilen, preudaren, če je res tak, da more služiti ugledu emigracije in ljudstva, iz katerega je izšla. Z drugimi besedami, če more pospeševati simpatije celotnega naroda v državi za primorsko stvar. Dolžnost vsakega človeka, še posebej pa političnega emigranta je, da uravnava svoje javno delovanje po nekih odrejenih, trdnih, stalnih političnih nazorih. Za svojo stvar, n. pr. ne more nihče pridobivati simpatij in podpore okolice, v kateri prebiva, ako so njegovi splošni politični nazori neurejeni ali reakcionarni, nazadnjaški, ali pa, ako je njegovo delovanje v javni areni bolj podobno vlogi ljudi, ki se dajo, čeprav nesebično, izrabljati — z drugimi besedami, vlogi podrejenih, drugovrstnih ljudi, ki jih stranke in skupine izrabljajo za svoje namene, ki jih pa, brž ko jim niso več potrebni, prezirajo in zavržejo. Kakšno je v tem pogledu zadržanje primorske emigracije? Politična miselnost Primorca se je ustvarila in utrdila v razmerah, ki so se v mnogočem ločile od razmer v ostalih slovenskih krajih. Njegovo nacionalno in socialno prebujenje je bilo težko, toda naglo in jako. Pojav odpadništva, n. pr., in nacionalnega dvoživkarstva je bil med Primorci že dolgo pred vojno neznan. Toda medtem ko so se na Kranjskem že vršili politični boji po strogo ločenih nazorih in strankarskih programih, se je v Primorju (razen na Goriškem, kjer so se bile nazadnje politične borbe po približno istih vzorih kot na Kranjskem) radi bojev z italijanskim življem nadaljevala politična borba še vedno v znamenju tako zvane narodno sloge. Dober naprednjak je bil tudi dober katolik, dober katolik je bil tudi dober naprednjak. To idilo je prav za prav motila do izbruha svetovne vojne edinole slovenska socialno - demokratična stranka, ki je nastopala ves čas strogo programa-tično in bila ves čas ljute načelne borbe z narodno stranko. Narodno gibanje v Primorju se je omejevalo v glavnem na narodnovzgojno in narodnoobrambno delo. V tem pogledu je to gibanje izvršilo svojo nalogo v polni meri in s polnim uspehom. Objektivno pa lahko priznajo danes tudi narodni nasprotniki slovenske socialne demokracije v Primorju, da je prav za prav edino ta boj socialne demokracije dajal neko programatič-no in načelno vsebino političnemu udejstvovanju tamkajšnjega slovenskega življa. V teh razmerah se je primorski človek razvijal politično le v dveh smereh: ali je bil socialist ali nacionalist. V normalnih razmerah bi se bila tako razvila polagoma v Primorju le dva močna slovenska pokreta: nacionalni in socialistični. Oba bi imela v ondot- le pojavljajo, je treba samo avtoritativni režim in njegove nedostatke izpopolniti, torej okrepiti in izgraditi. Kaj ne? Preprost recept. Treba je zares čestitati tistim, ki so našli to Kolumbovo jajce za reševanje vseh stisk in političnih težav. Le čudno je, da nacionalistični listi tako radi govore o korupciji v našem javnem in političnem življenju. Morali bi na primerih pokazati, koliko so se pri nas razmere zadnja leta izboljšale. Čudno se nam tudi zdi, da se nacionalistični listi te vrste hkrati, ko pišejo take članke, zavzemajo za sokolstvo, ki je vendar vtelešeno nasprotstvo taki miselnosti. Čudno se nam nadalje zdi, da se nam taki listi predstavljajo kot nekaka glasila narodnih delavskih organizacij, katerih najboljša izročila so prepojena demokratičnega duha. To zbuja videz, kakor bi se teh izročil danes sraitiovali. Nemogoče nam je take vrsle nacionalizma jemati resno. Nacionalizem, ki mu je tako tuje vse, za kar so se naši predniki borili, ki tako nesamostojno posnema tuja gesla in se tako malo zaveda posebnih življenskih pogojev malih narodov, kakor je naš, in njegovega posebnega političnega položaja, nacionalizem, ki nadomešča idejno tehtnost z bobnečimi frazami in primojduševskim patosom, je in ostane tuje telo v našem narodnem telesu. On samo izpričuje, da se naša inteligenca še vedno ni otresla tiste duhovne odvisnosti od nemštva, ki je zanje tako značilna v vsej naši preteklosti, dokazuje, kako nesamostojno in površno pojmujemo in posnemamo tuja idejna in politična gibanja in kako malo smo v resnici nacionalni, t. j. duhovno zvezani s svojo zemljo in svojim narodom. * nih prilikah naglo se razvijajočega industrijalizma, pomorstva, denarstva, trgovine in kmetijstva svojo važno in za ves slovenski narod koristno funkcijo. Toda z izbruhom svetovne vojne je bil ta normalni proces opredelitve političnih nazorov in funkcij v narodu nasilno prekinjen. Po vojni, v popolnoma spremenjenih razmerah, spremenjenih, na žalost, skrajno na slabše, sta ta dva politična pokreta le zaostrila, kar je spet razumljivo, svoje stališče in svoje udejstvovanje. Delavski pokret se je večinoma naglo premaknil v skrajno levo, nacionalni v skrajno nacionalistični. Politični begunec iz Primerja je še danes v glavnem usmerjen po teh dveh ekstremih: neredkoma celo niha med obema. Primorski emigrant je v političnih razmerah Slovenije, kjer se i meščanski i delavski tabor delita ostro na več strank in struj, radi tega težko našel svoje mesto. V kompliciranih, njemu češče neznanih razlikah zlasti med meščanskimi strankami, je ali kolebal semintja ali pa zapadel najbolj rabijatnemu šovinizmu. To je ustvarilo o njegovi politični zrelosti neko posebno mnenje. Kratko in malo: tudi za primorskega begunca je postalo nujno, da se opredeli politično, ako se hoče udejstvovati v našem političnem življenju in v njem soodločevati in ako hoče sploh delovati, tudi z ozirom na svoj nared v Primorju, po strankah in gibanjih, ki so se tu razvita Preko tega emigracija ne more in ne sme, ako hoče igrati iste podrejene vloge, ki smo jo prej omenili. Saj je bilo nazadnje tako z vsemi emigracijami: s poljsko, dokler se ni Poljska spet združila, z itaijansko itd. Pri vsem tem lahko ohrani emigrant z ozirom na svoje posebne težnje neko svoje ravnotežje in neki širši pogled na politično življenje in politične boje v deželi, v kateri prebiva. Ravno zato štejejo, da je bila groba napaka, da so nekateri primorski emigranti igrali češče zavestno ali nezavestno vlogo najhujših nasprotnikov modernih gibanj pri nas, zlasti pa socialnega, da so skušali celo presaditi semkaj metode italijanskega fašizma, katerega dobrote so imeli sami priliko spoznati. Primorska emigracija se ni hotela vmešavati v naše politične boje, del te emigracije se je pa vendar vmešaval, in sicer ravno v take boje, ki niso bili in niso večini naroda niti najmanj simpatični: S tem niso služili niti svojim idealom niti primorski stvari vobče, ki je nazadnje stvar vseh Slovencev in vseli Jugoslovanov. Da je padel ugled emigrantov, je iskati tu v največji meri vzroka. Priporočam vsem primorskim emigrantom, zlasti pa primorski al