JOSIPA JURČIČA

ZBRANI SPISI
založila in na svetlo dala
narodna tiskarna
uredil
fr levec
VII. ZVEZEK:
PRIPOVEDNI SPISI.
V LJUBLJANI, 1888.
NATISNILA ,,NARODNA TISKARNA."
•
JURČIČEVIH ZBRANIH SPISOV W. ZVEZEK.
VSEBINA:   LEPA VIDA. — IVAN ERAZEM TATENBAH.
V LJUBLJANI, 1888.
ZALOŽILA 13 NATISNILA .AAIIi.iH.Yl TISKAIIVA".
pripovedni spisi
inv št. 030018756
KAZALO.
1. Lepa Vida. Roman. („Zvon",   1877.)   ... 9
2. Ivan   Erazem  Tateilbah.   Izviren historičen
roman   iz   sedemnajstega  veka slovensko zgodovine. (^Slovenski Narod", 1873.)    . 125
orno

I.
Lepa Vida.
Roman.
(»Zvon«, 1877.)

Prvo poglavje.
Irijansko morje se je nekega popoludne o prvi jeseni leta, katero je skončevalo prejšnje stoletje, burno gibalo, kakor vselej pred viharjem. Dtve so letale nad valčki in valovi, ki so se vedno nemirneje zibali, dasi je bilo vetra še prav malo čuti. Ovčji pastir Stoklas, ki je šepal na edno nogo, a ven-der visoko nad morjem na redki in pičli travi mej skalovjem pasel po skromnih kraških tleh svojo brav, opazoval je z veščim očesom nebo, ogrnil svoj dežni plašč od lipovega lubja čez ramo, tako da je bil videti kakor kak po konci hodeč oven, stopil na visoko skalo in zagnal preko doline glasan „hoj-hoj!" Na onem hribu, daleč proč, odzval se mu je tovariš in zategneno vpijoča sta se čednika zmenila, da denes je treba prej domov gnati, ker bode vihar.
Oni prekogorski pastir kmalu izgine s svojo čedo za skalami v notranjost suhe zemlje od morja strani, ker je bil s posestva Ba sn i g o j e vega, katero je ležalo v rodovitni, z drevjem lepo obrasteni oazi kraške zemlje.'Ovčar Stoklas pa je služabnik Samorodov,
2
— 10 —
gospodarja, čegar posestvo je ležalo prav na morski obali, komaj za dober streljaj od morja vzreber, tudi na samoti. Da bi ga vihar predaleč od doma ne prehitel , požene Stoklas čedo proti jugu. Zvižgaje pada njegov dolgi bič po kosmatinskih hrbteh ovnom in ovcam, da se gnetoč in rijoč spuste v hiter dir proti potu, bosopeti pastir kakor strela šepa jim vedno za petami z divjim kričem in neusmiljenim bičem.
Tam na potu pa sta stala dva jezdeca in opazovala neusmiljenega pastirja delj časa, a tako, da ju on ni ugledal.
„Čakaj, jaz mu pokažem, žival tako pretepavati," reče eden jezdecev, skoči z malega konja, s katerega so dolge noge velikanske njegove postave tako uže skoro do tal mahale, vrže vajeti svojemu driigu in zavihti mali konjski bič ter z gromovitim glasom zavpije Stoklasu ovčarju: „Kaj je to, ti pes! Semkaj k meni !*
Kakor okamenel obstane pastir; njegova prej preplašena čeda dirja še nekaj korakov "dalje, potem se pa zopet začne pasti. Mož je bil njegov gospodar, Anton Sam o rod in oni na konji obsedeli Samorodov brat, duhovnik, župnik pri cerkvi dve uri strani.
„Pusti ga zdaj, razkačen si, kaznuj ga drug pot," reče duhovnik, mož okoli petdeset let star in mnogo manjši od brata Antona.
Ali Anton Samorod je uže svojega ovčarja imel v železni pesti;  z edno roko ga je za obleko pod
hrbtom čez sredo ubral in privzdignil suhega Stoklasa kakor snop ovsen, z drugo pa z bičem neusmiljeno udrihal po zadnji pastirjevi oplati, tako, da je prej tolikanj pogumni ovčar zdaj na vse čeljusti kričal: „ Jazes! Jazes! Jazes!" Njegovo vpitje se je razlegalo tjakaj do morja, da so celo pomorske utve strmele ter sta tudi konja na potu ušesa nastavila in gledala, kaj tu gospodar Samorod z ovčavjevim eestitim se-dalom vrši in dela, da vrli Stoklasek kriče pači sveto ime Vzveličarjevo.
„Dovolj, dovolj, pusti ga!" prosi duhovnik, ali Samorod tepe prilično dolgo, naposled pa izpusti pastirja ne ravno na mehko ob tla.
„Obležal je! Bog pomagaj, ubil si ga!" vpije prestrašen dobrodušni duhovnik dolzemu bratu, ki je počasi korakal proti njemu in proti konju nazaj. Zdaj se Samorod obrne, postoji in vidi, da se pastir res ne gane z mesta.
,,Za Boga, kam te spravlja nagla tvoja jeza!" toži duhovnik in hoče uže tudi s konja splezati, da bi šel ubogi potepeni človeški podobi pomagat.
„Ubil sem ga?" zagrohoče se Anton, naglo stopi k ležečemu Stoklasu ter govori: „Pritajil se je, žaba, pritajil; stoj, da vidiš!" Rekši dvakrat ležečo kepo po bosih nogah z bičem švrkne. Kakor blisk je bil pastir na nogah in se je brzonog spustil v beg in točil čez kamen in brin, tako, da se je sam duhovnik ta hipec malo nasmehnil.
2*
— 12 —
„Prekleta mačka!" jezi se Anton, ko zopet konja zaseda, ves bled.
„To je prav, da kaznjuješ takega človeka; ali prav ni, da se sam tako raztogotuješ, da ne moreš nagle svoje narave pre vladava ti," kara starejši brat, morda uže po svojem poklici karanja vajen.
„Pusti, izpremenil me ne bodeš. — Kaj sva govorila prej ? Obtičalo mi je nekaj v možjanib, ali ne domišljam se, kaj. Pomagaj mi. Da, uže vem! Tebi ni po volji prijatelj moj in gost Alberto Paoli. Zakaj ne? Zopet satno zaradi tega ne, ker je Italijan? Ti imaš rajši Nemce, Spanjole in vse druge, to vem. Ali kaj pomaga ? Mi tu ob morji imamo največ z Italijani posla, oni s trgovino vladajo in jaz sem trgovec."
„To mi še na mislih ni bilo. Res , da sem dostikrat obžaloval, da naš rod dozdaj ni pokazal še toliko moči, da bi bil mogel tuj element odrivati, ali zdaj o tem nisem mislil. Temu tvojemu prijatelju, Paoliju, jaz iz drugih razlogov ne bi zaupal in ga ne bi vabil na tako dolga gostovanja, kakor ti. Benečana se je treba paziti, posebno pa tega."
„A zakaj govoriš tako?" vpraša Anton z nekim nejevoljnim glasom.
„Vidiš, uže zopet si na pol vskipel; kako bi ti mogel kaj mirno povedati ? Kako dolgo je bil zdaj zopet pri tebi?"
„Paoli? Včeraj jutro je odplul domov v Benetke, ni ga več pri meni; ne boj se, ne bodeš ga videl, če
— 13 —
ti je tako zopern , čemur se moram čuditi, ker nima nič strašnega na sebi. Sicer pa je bil samo štirinajst dnij moj gost."
„Bilo bi morda bolje, ko bi imel kaj strašnega na sebi, kakor praviš ti," reče svečenik z naglasom, „in bolje, da ne bi po štirinajst dnij ostajal."
„A zakaj? Kakov razlog mi vender moraš povedati ? Ali si pozabil, da je uže najin oče s Paolijevim dedom po trgovini in prijateljstvu znan bil in vezan, in da sem jaz morda za polovico zdanjega premoženja in vsa svoja potovanja hvale dolžan samo temu znanju ?"
„Vse res! Ali zaradi tega ni potreba, da zdaj mladi Paoli brez trgovanja, brez posla, brez dela kar po tri dni, ali celo po štirinajst dnij pri tebi na domu gostuje. Ti hodiš po kupčevalstvu in po poslih na okoli in okoli, ni te po več ur na dan, časih po ves dan doma; a doma — ne zameri, da ti naravnost govorim — doma puščaš mladega gosta z mlado in lepo svojo ženo, ti, ki sam nisi več tako mlad."
„Mlado in lepo svojo ženo!" zakliče Anton, ustavi konja, prestrašeno pogleda brata, kri mu šine v zarjavelo, uže malo nagubančeno suho lice in oko mu divje iskri. „Kaj si rekel?"
„Nič!" odgovori brat duhovnik naglo; ustrašil se je bil vtiska, ki so ga naredile njegove besede na Samoroda. „Jaz nisem nič rekel, da kaj vem. Samo tako malo opominjati sem te mislil."
— 14 —
„Ti si kaj slišal!" grmi brat.
„Nič, verjemi, da nič. Ali jaz sem duhovnik, iz izpovednice poznam slabosti človeškega bitja in imam v vednem vidu in spominu, da molimo vsak dan Boga: „Ne vodi nas v izkušnjavo!" No, vidiš, kar prosimo Boga, naj nam stori, to storimo sami prvi, kjer moremo, to je: kjer je kakova izkušnjava, ogibljimo se je, če se da. Tako sem jaz mislil, nič drugače, brate!"
„Pojdi drugam s takimi nauki in pridigami, a meni prizanesi; vsaj v delavnik," reče Anton in požene svojega konja, tako da tudi duhovnikov konj poskoči in dolgi otepki duhovnikove črne suknje čudno v vetru zafofotajo.
„Menim, da ravno jaz imam pravico rtet ti, kar spoznam, da je potrebno."
„Da! da,, in vedi še, da ko bi ti ne bil tist, ki je moje žene s tako mislijo omenjal, zgovoril bi se bil Anton Samorod drugače ž njim, brate moj !" Rekoč naredi v zraku naglo s pestjo razumno znamenje.
„Petinštirideset let si star, mnogo morja si uže prevozil, v drugič si uže oženjen, a še vedno si tako nagel iu hitro jezen, kakor si bil pred tridesetimi leti."
Anton ne reče na to novo pripovedovanje nekaj časa ničesa.
„Zdaj bode pa treba brže pognati, če ne, prideva mokra domov," izpregovori potem mirno in oba izpodbodeta konja, da sta zaporedoma v diru bežala,
— 15 —
kolikor hitro se je pač dalo po vrlo slabem kame-nitem potu.
Res je bila uže sila. Preoblačilo se je bilo po vsem nebesi in morje pod njima je uže metalo velikanske valove.
,,Smo uže tukaj, hvala Bogu!" reče duhovnik, ko se jima naglo z vrha odpre razgled v dolinico, kjer je stal komaj streljaj nad morjem dom Samorodov.
„Rojstvena hiša! Glej, komaj pol leta je, kar sem bil tu pri vas, a zdaj ko zopet vidim dom svoj, zdi se mi, kakor bi bilo uže dolgo in dolgo."
Anton zopet ničesa ne odgovori, molče jezdi pred bratom proti svojim dvorom, od koder ga je pozdravljala z glasnim lajanjem tolpa velicih psov, čuvajev samotne hiše.
Drugo poglavje.
omovje Samorodovo je imelo več poslopij. Najviše je stala njegova stnnovalna hiša, sicer samo pritlična, ali od belega kamena zidana, na širjavo prostrana in lepo s korci krita zaradi znane silovite kraške burje. Na severo-vzhodu se je raztezal precej daleč rodoviten kraj, porasten z oljko in hrastjem. Proti jugu pa se je kmalu zopet začel bolj kraški kameniti in špiljasti zemeljski značaj.
Razven Samorodove — tako bi smeli reči — gosposke hiše, bilo je pa še več poslopij, za njegovo gospodarstvo ter shrambe in za stanovanja mnogim služabnikom, katerih je kot pomorski trgovec kakor tudi kot kmetovalec in prekupec na suhem potreboval.
Narava pa je bila pod Samorodovim domom uže sama naredila malo luko, prostorno za zavetje nekoliko čolnom in neveliki Samorodovi trgovski ladji na jadra. Velikanska in visoka skalna pečina je namreč kakor objemajoča roka tako v vodo molela, da je bilo Samorodovim prednikom le z nekolikim delom mogoče luko napraviti, in najbrž je bila ravno ta naravna
— 17 —
naredba prvi in morebiti edini razlog, da se je tukaj kedaj naselbina začela, ker sicer zaradi samote in burje kraj sam na sebi ni bil posebno vabljiv.
Hlapcem izročita konje in stopita v dom.
rKje je žena moja?" vpraša Anton Samorod deklo na hodniku.
„Pri Tončku. Gospa pridejo, videli so Vas," odgovori dekla.
Z mračnim čelom stopi Anton v veliko izbo, duhovnik za njim. Tam ukaže gospodar prinesti vina in prigrižljaja ter poklicati ženo.
Krasna mlada žena pride in pozdravi najprej svaka hladno rekoč: „Bog Vas vsprejmi, duhovni gospod !"
,,Zakaj me ne pozdravljaš za svaka?" reče duhovnik prijazno in ji seže v mehko roko.
„Jaz sem Vas najprej poznala duhovnika in odvaditi se ne morem."
„A klicati te je treba, če mož domov pride in gosta privede s seboj ?"
„Nisem vedela, da si prišel — da prideš uže nocoj."
„Uže nocoj?" zategne on in jo ostro pogleda. Ona očij ne povesi; še ponosneje nego je bila sicer vsa njena krasna mlada prikazen, dvigne lasato glavo in njen bister pogled premaga moževe oči.
Niso zastonj obvisele celo oči pobožnega in ven-der ne več mladega duhovnika občudujoč nad krasno
—  18 -
postavo in dovršeno lepoto života in obraza te svakinje njegove, žene Samorodove.
Bila je šele ednoindvajset let stara, bolj močnega nego šibkega telesa; obraz najblažji oval, krasni svilnati lasje, oči v srce človeku sezajoče, sicer pa nekako zarjavelo gladko lice, kakor se je zdelo, da pristoji temu obrazu.
„Pojdi, Vida," reče zdaj gospodar z nekako mečjim in prijaznejšim glasom svoji ženi, „ukaži in preskrbi nama dobre večerje, da moj brat tu ne poreče, da pri nas na svojem rojstvenem domu slabše živi, nego na svoji župniji poleg dolgočasnega kaplana in sitne stare svoje kuharice."
Ko mlada žena odide, reče župnik: „Ne pravijo ljudje po okolici zastonj ženi tvoji še zmerom: lepa Vida, kakor so jo zvali, ko je bila še deklica gori pri sosedovih na Basnigojevini. Res je vedno lepša in lepša."
„Ali jaz bi nekaj njene lepote rad oddal za nekoliko več — srca, ljubi moj; tebi menda uže smem to povedati," reče Anton Samorod polutiho, vstane ter stopa potem gori in doli po obširni izbi, v kateri so bili videti lepi stoli, stolci, omare — vse drago in tuje, toda raznovrstno in brez ukusa.
Brat si natoči črnega vina, kraškega terana, pazno ogleda lepe rudeče pene v čaši, pokuša prej, kakor bi grizel, a potem vince hrabro popije in odgovori :
- 19 —
„Več srca? Morda si pa ti sam kriv, če ga ne vidiš, več srca. Glej, jaz sem pred oltarjem sveto obljubo storil, in sem jo držal, da ti povem, ali ne spodobi se mi o tem mnogo govoriti. Vender mislim, da bi jaz na tvojem mestu drugače ravnal s svojo ženo, ko bi jo imel, bolj mehko, bolj nežno."
„Tega ne znam, to ni v moji naravi," odgovori Anton nekako tožno. „Ce poskušam ljubeznivejši biti, smešim se sam, to vem uže. Pustitite me tacega, kakor sem, jaz ne morem drugačen biti. Da nisem človek zlega srca, to si vsaj sam mislim, in morda mi bodeš tudi ti, vedni moj koritelj, priznal, in priznala mi bode žena moja. Njo sem prosil z vsem srcem, naj ima časih potrpljenje z mojimi slabostmi, in rekel sem, da ji bodem hvaležen, ako potrpi z menoj."
„Pritože"vati se menda ravno nimaš, kakor vidim."
„Ne pritožujem se. Ali vender je tako trda! Nisi li opazoval ? Vidiš, ti ne veš, kako človeka v srce peče, ako je dva dni z doma, vedno o domu misli, potem pa je tako vsprejet, kakor sem jaz vsprejeman skoraj vedno. Cisto ednako ji je, zdi se mi, ali sem doma, ali ne. To ti je bila pokojna moja Tereza vsa drugačna: sicer v vsem nagla, časih sitna, vedno bo-lehna, ali imela je nekaj, za kar bi jaz pol premoženja dal, ali vse, da bi Vida imela, nekaj prave ženske udanosti."
„Ha-ha! Da se tudi pri tebi vdovec pokazuje, tega pa nisem še vedel," smeje se brat duhovnik. „To
— 20 —
je stara vdovska slabost, da se, tako kmalu zopet po drugi poroki, začenja hvaliti prva žena ali pivi mož."
„Jaz sem prve žene svoje po poroki zdaj prvič omenil, in samo tebi."
„Nič ne de, pusti jo še zdaj, naj počiva. Premisli pa tudi, da si bil nekdaj dvajset let star, zdaj si jih pa nad štirideset!"
„Sem li Vidi leta skrival, ko sem jo snubil, ali ko mi je, to veš, tako rekoč ona sama pritekla naproti?"
„Da, in ko si ti srečen bil, kakor sedemnajstleten dečak. Da, da, in ti se domisliš, kako sem zopet jaz bil tist, ki ti je odgovarjal, in ki je odgovarjal Vido in odgovarjal očeta Basnigoja, da opustite to neravno ženitovanje. če se kesaš, pripiši sam sebi, jaz ti ne morem pomagati, bratec."
„Kesam? Oj, nikdar ne! Tega nisem rekel, to mi ne more na misel! Očitaj mi ti starost, kolikor hočeš, vender je moje srce tako mlado, kakor v sedemnajstem letu, če se prav ne pokazuje; sicer pa starosti še sam nikakor ne čutim. In kaj je to, petinštirideset let? Ti veš, da so nama oče bili osemdeset let stari."
„Da, ali najini starejši bratje pa so vsi pred njimi šli na 6ni svet."
„Nič ne de. V tej stvari me ne smeš napačno razumevati. Jaz ljubim Vido, če je prav taka, bolj jo ljubim, nego vse na tem svetu, bolj nego sem pokojno
Terezo, in vse bi rajši izgubil, nego njo, ker ne zabi mi, ona je tudi mati sinka mojega."
,,A da, kje je mali?:' vpraša duhovnik vesel. Opomin o Samorodovem deteti je obema brzo zaobrnil misli.
„Sedaj uže spi. Potrpi do jutri zjutraj. Videl bodeš, kak čvrst in lep dečko je postal."
Zdaj vstane Samorod in zakliče. Dekla pride. On ji reče zapovedno:
„Kje je žena moja? Poišči jo iu reci, naj pride sem. Pokliči mi tudi Bernarda."
.,Prej si ji ukazal za večerjo skrbeti, čakaj," tolaži duhovnik.
„Ljudij imam dovolj v hiši, da ona lehko samo ukazuje in naroča, ni ji treba sami povsod poleg biti," odgovori brat.
Tretje poglavje.
I.ida hišna gospodinja pride. Sede k njima, vpraša duhovenskega svaka, kako dolgo ostane tukaj, kje sta se z možem dobila, ali je bil kaj na njenem domu, na Basnigojevini, kako so ji starši.
Duhovnik je obširno odgovarjal in glas njegove besede je bil vesel in dobrovoljen; vidno je bilo, da bi bil rad sorodne svoje ljudi razvedril in smejoče videl pred seboj.
A ni se mu posrečilo. Vida, katero je nekdaj, pred tremi, štirimi leti kot najveselejšo deklico poznal, bila je denes nenavadno resna. Nobena šala ji ni obraza razvedrila, noben dovtip se je ni prijel. Kakor neobčutna in nepazljiva je govorila, kar je govorila kratko in tako, da se je videlo, da je posiljeno, neiskreno.
Zakaj to ? vprašal se je župnik, oster opazovalec. Tudi njen mož je videl, da je žena bolj bleda, nego drugekrati, in vprašal je je, ali je morda kaj bolna; ona mu je odločno in skoraj nejevoljno dejala, da ne.
Zdajci stopi v izbo Bernard, prvi mej Samo-rodovirni služabniki in krmilec njegove ladje.
Anton mu da piti iz svoje čase črnega vina terana ter pravi:
„Davi sem bil v Trstu in tam sem nekaj zvedel, česar ne bodeš vesel. Zato sem te dal p iklicati."
Preko obraza mlade gospodinje, katera se je pri tej priliki močno zgenila, premeknil se je mal oblak zarudenja, vender oči obeh prič so bde v Antona obrnene.
„Kaj takega, gospodar?"
„Pom6rski razbojniki od Afrike so se zopet na naših obalah prikazali. Trebalo bode, da smo mi obrež-niki pripravljeni in da se pazno stražimo."
„Kdo ti je to povedal?" vpraša Vida in se pri-pogne nekaj pobirat.
..Govorilo se je glasno v gostilni, kjer smo bili," odgovori mož.
„Ali nisi človeka poznal?"
„Ne. A zakaj vprašuješ ti to?".
„Zato, ker sem denes popoludne sama videla malo ladjo, manjšo, nego je tvoja, ob obali navzdol pluti in ljudje na nji so se mi zdeli sumnjivi," reče gospodinja možu; a ne pogleda mu v lice, nego igra se z oglom miznega prta.
„Kje si jih videla?" vpraša Samorod.
„Onkraj Pečin."
„Od blizu? Kakovi so bili?"
„0d daleč samo."
„In to mi šele zdaj praviš, in tako, kakor bi bilo kaj navadnega! — Bernard, glej, da imajo te dni vsi moji ljudje orožje pri roei. Vso noč mora eden od vas stražiti. Vrata morate povsod zapirati. V luki veliko verigo potegnite. Za nocoj se ni bati ničesa, dokler je vihar. Vender, kadar potihne, potem ne smemo biti brez pažnje, zlasti nekoliko dnij Lopovi se dolgo ne bodo upali tod strašiti, odšli bodo, ako jih prej ne ulove. Pojdi in precej stori, kar sem ti rekel," ukazuje Samorod.
,,Vso noč morate biti po konci!" kliče prestrašeni duhovnik za njim.
„Tako se bojite?" vpraša Vida z ne posebno spoštljivim nasmehom.
„Previdnost je povsod potrebna," reče njen mož karajoč.
..Nisi li slišala, kako so bili nekdaj — naju dveh ni bilo še na svetu, še menj pa tebe, ali pokojni najin oče je rad to pripovedoval — kako so bili taki pomorski razbojniki edenkrat napati našo hišo, dva človeka nam ubili in storili mnogo škode?"
Duhovnik začne obširno pripovedovati, kako je tačas bilo grozovito, da nikdar tega, kako je še dandanes treba čuvati se, in kako je res človek dalje od morja strani, globoče v deželi stanujoč, vender še bolj gotov svojega življenja, katero pa je sicer v božjih rokah povsod in povsod."
„A kam si hodila, ko si videla ono ladjo?" vpraša Samorod.
„ Domov, k staršem." „Sama?"
„Z "Volkom," odgovori ona. Volk je bil velik pes, ki je rad spremljal gospodinjo svojo.
„Sama mi nimaš več hoditi ob morji in sploh nikamor z doma," reče mož.
„Nimaš?" zategne ona.
„Ne izpotikaj se ob malo besedo, ko vender vidiš, da zate skrbim," odgovori on.
Odslej pa sta govorila samo brata mej seboj. Mlada žena je molčala; ako jo je duhovni svak kaj vprašal, odgovarjala je pač, ali tako kratko, da se je videlo, da sedi še samo iz uljudnosti pri njima. Zatorej se je župnik pobrinil, da je v prilično kratkem času toliko pojedel, kolikor mu je trebalo, in popil oni del terana, katerega je bil vsak večer vajen, da je dobro spaval; potem je pa vzdignil ude svojega telesa in rekel, da želi v božjem imeni spat iti.
Oba, gospodar in gospodinja sta ga po stari hišni šegi spremila v veliko izbo, ki je bila nalašč za spalnico tujim gostom odločena. Tam je Vida na-žgala gostu luč v svečniku, drug svečnik pripravila možu in hotela oditi.
„Zadnji je bil mladi Paoli, ki je tu spal, ne li?" vpraša duhovnik in pogleda odhajajočo gospodinjo, ki se pa še ozrla ni.
3
— 26 —
„Lehko noč!"' reče ona in odide iz izbe.
„Ne pojdeš z menoj ?a vpraša Anton za njo gledajoč po hodniku.
„Ne, nocoj hočem spati pri dečku, bolan je," odgovori ona osorno in si sveti do zadnjih vrat po dolgem hodniku ter tam zaloputne vrata za seboj.
Četrto poglavje.
dimo v sobico za njo. Tam ukaže dekli, ki je čakala gospodinje pri posteljici malega spečega dečka, kateremu se je sama črnolasa glavica izpod odeje videla, naj ide denes v kuhinjsko izbo spat, ker ostane sama tu. Dekla odide. Mlada gospa postavi svečo na mizico, povesi obraz in se zamisli.
„Tu spati tri noči sem mu morala obljubiti," šepeta. „Nocoj je druga noč. In kar je obetal, to je storil. V Trstu je raztrosil novost o pomorskih tolovajih, da jo je zvedel moj mož. Moj mož?"
Pri tfj besedi se Vida stresne, vrže od sebe nekaj vrhovne obleke, kakor v nejevolji zapahne duri. Sede potem na stolec pri mizi, odpne si naprsje in iz belih nedrij izvleče malo jajčje-okroglo podobico, obrobljeno z rudečo svilo ter jo začne gledati, gleda jo dolgo, nepremično.
Slika je kazala mladega, lepega moža z italijanskim tipom, s črnimi lasmi in črnimi obrvmi, živimi
3*
simpatičnimi očmi, grškim nosom in mladeniško-smelim, krasnim obličjem.
Strastno začne Vida čez nekaj časa to sliko poljubljati, solze ji prilezejo po gladkem lici in polu-glasno jame govoriti:
„0j, ti mož ljubljeni, zakaj nisi prišel prej, prej uže pred moje oči, ko je bil še čas za mojo srečo, ko nisem bila še na večno vezana, vezana na tega človeka . . ." stresne z lepo glavo, postane, potem se se pa zopet na podobico pripogne in nadaljuje:
„Večno nanj navezana — do smrti nesrečna; in vender si ti na svetu, ki bi bil moja sreča, ki te je Bog ustvaril za me, a peklenska volja te mi je pre-kasno pokazala, privela pred oči, prej slepe, predno se niso odprle, tebe videč, sladki moj, ljubljeni moj Alberto, Alberto, oh — oh!"
Zunaj buči vihar, dežne kaplje udarjajo na okno, ona pa nasloni komolce na kolena in skrije mlado, razjarjeno obličje v beli roki ter sloni, kakor bi dremala.
Psi zalajajo. Mlada žena skoči po konci prestrašena, mahom vtakne sliko v nedrije in stori dva koraka proti oknu, toda obstane takoj in posluša z naprej pripogneno glavo.
Psi ne lajajo več. Vse je tiho. Le posamezne kaplje še bijejo ob okno in doli spodaj se čuje plus-kanje morsko.
■
— 20 —
„Ni ne," odgovori si sama na svoje misli in se
obrne.
„Ko bi pa res prišel, kakor je obetal! Ko bi prišel, dasi sem ga prosila, naj ne hodi! Prosila? Oh, ne vselej! Uže sem bila na pol odločila se, vse vezi pretrgati, vse vojnice podreti, svoje spone poteptati in se vreči svoji sreči v naročaj. In ko bi zdaj-le prišel ? Da, pridi, pridi, Alberto moj, brez tebe jaz um rje m!"
„Mama!" začuje" se zaspano zategnen otročji glasek iz posteljice, in mlada žena skoči tja, odene razgaljenega dečka, sede na posteljo k njemu in oprijemši z obema rokama vročo njegovo glavico, poljubi ga na čelo.
„Kako morem zabiti tebe, sladko dete moje? Samo moje, njegovo nič, ne! Ob, zakaj ni Alberto oče tvoj ? Potem bi tebe vzel s seboj in jaz bi lehko šla ž njim daleč strani, kjer je lepši svet in kjer biva sreča. A zdaj on pravi, da si Samorodov, tega odurnega človeka kri, in nima te rad, kakor ima mene. Ali jaz te ne pustim, tebe ne, ne, zlato dete moje!"
Sinek pa ni poslušal mlade matere, kajti spal je uže zopet z vso trdnostjo otročjega spanca, vender so bili njegovi prstki instinktivno ovili se kazalca Vidine roke, kakor bi hotelo dete pridržavati mater: „Pri meni bodi, matka rodna, zlata matka!"
Ko je nekaj časa sedela pri deteti, vstane in korači proti mizi, da bi se pripravila iti spat. Tam
— 30 —
pa zopet obstoji, zopet izvleče ono sliko iz nedrija, zopet jo dolgo gleda, nazadnje pa moško, odločno s peto ob tla udari in govori strastno, s plamenečimi očmi ter v pest stisneno desnico:
„Moj Bog, moj Bog, kaj bode iz mene! Moram li zblazneti, živeti, ali poginiti? Dva dni šele je, kar je od mene šel, a zdi se mi, da tretjega in četrtega dneva uže ne prebijem, če ga ne vidim. Če se silim misliti na kaj druzega, mislim le nanj; če si ga hočem iz glave izbiti, prikaže se mi še lepši, zmerom in povsod on! In kako bi mogla vse življenje biti brez njega? Zdaj, ko sem ga videla! Bog, zakaj si mi ga pokazal, če mi ga ne daš, zakaj ?"
Sede, nasloni se in zopet zatopljena v svoje misli dolgo tako čepi.
Nekdo potrka na okno.
Silno prestrašena Vida po konci skoči in strmi na okno. Pri luči stoje v temo gledajoč ni mogla razločiti, vender je opazila pri oknu nekaj črnega, kakor človeško glavo, a samo premekniti se prvi hip z mesta ni mogla.
nVida!" zakliče nekdo zamolklo in zopet potrka na okno.
Ona skoči tja, hlastno odpre, in reče:
„Ti tukaj?! Za Boga svetega, beži, beži, da te
ne izdado psi, da te hlapci ne zapazijo!   Beži! On,
on . .
„ Odpri mi!" reče oni zunaj.
— 31 —
„ Jezus! ..." hoče ona ugovarjati.
„Odpret pojdi brzo, če ne, izgubljen sem, pse uže težko krotim in na onem konci sem videl, da nekdo hodi, da ne spe vsi. Odpri!"
Vida se obrne od okna, hlastno poseže po sveči, ali ker je preveč razburjena, preobrne tresoča se njena roka svečnik z mize na tla, da luč ugasne, svečnik glasno zaropota, dečko v posteljici se vzbudi in začne jokati, psi zunaj pod oknom zalajajo . . .
sZenska, ne pogubi me, ali mi nisi obljubila? Odpri!" sili oni skozi okno.
„Bog mi pomagaj!" zaječi ona, tipajoč po steni za ključem, in ne misle, za kaj Boga potrebuje in kliče Boga, ostrega in pravičnega.
„Mama!" vpije dete in joka na vse pretege, kajti prepih hladne nočne sape vleče skozi odprto okno in skozi odprta puščena vrata in poleg nezdravega hlada prinaša v temno izbo tudi tuleče glasove lajajočih psov.
Peto poglavje.
»feSrfHjolnce je ravno pogledovalo izza skalnatega kri-bovja in sijalo na dolgo kamenito klop pred M veliko Liso očeta Basnigoja, katerega smo omenjali uže v prvem poglavji. Basnigoj je bil siv starček, drobne postave, ali da-si uže nad sedemdeset let star, vedno še čil in krepak; in dasi so mu bili razven lepe Vide, Samorodove žene, vsi drugi otroci pomrli ali onesrečili se, bil je zdaj na stara leta vender vedno dobre volje in ni nadlegoval sveta in Boga z neugodnimi vzdihljaji ter sitnimi tožbami.
Na prag pride sedaj postarna žena, Basnigojeva žena, kacih deset let mlajša od njega, nekoliko rude-čelična in okrogla ter zakliče:
sOjmene, stari, ne sedi tu v hladu tako golorok, kašelj boš dobil."
„Ne vidiš solnca?" odgovori Basnigoj, žena pa gre k njemu in poleg njega sede rožljaje s ključi, katere je imela na rudečem jermenčku privezane za pasom poleg nožička, ki je na sreberni benečanski verižici visel doli do tal.
— 33 —
„Vino iz srednjega velicega soda mora pretočeno biti, ali Jarnej ne utegne, da bi mi pomagal," reče stari.
„Tedaj pretakaj jutri ali pojutranjem," tolaži ga starka.
„Ni tako, glej jo!" odgovori moški starina in strese svoje dolge, na lamo viseče, čisto bele lase. „Vsako delo ima svoj dan, to sama veš. Ne bode drugače, da pojdem pretakat sam, ker tudi Jarnej ima drugo delo."
Zdaj pa mati gospodinja nejevoljna še bolj s ključi zarožlja in pravi:
„Ne boš sam pretakal, ne, jaz ne pustim. Bolje je, da se vino nikoli ne učisti, ali da se zavrelica iz vsega vina naredi, nikari le iz srednjega velicega soda, nego , da bi se ti pri pretakanji ali prevzdignil, ali kako drugače pohabil. Ni ti treba, ne! Hvala Bogu in svetemu Florijanu, toliko uže imava, da kadar naju Vzveličar k sebi pokliče na oni svet, ne bode mogel Samorod govoriti, da bi bil kje drugje tod blizu več priženil, nego je pri Basnigojevih; toliko ostane, če vse delo pustiva. Zakaj bi potlej na stare dni toliko trpel, kakor ti trpiš z delom."
Ženi oko zarosi, on pa se nasmehlja in reče:
„Glej jo, glej! Ti sama začni, sama. Nisi li vedno na nogah in pri delu, tako da še umreti ne boš utegnila, kadar pride pote božja dekla, bela smrt."
— 34 —
„In še ona se nasmehne ter pravi:
„Beži mi, ne veš, da volka ni smeti klicati? Sicer pa vem, da brez dela bi ti bilo dolgčas, vajena sva ga oba. Le preveč ne dej."
„Kdo je pa tam?" vpraša starec in kaže v dolinico, kjer je nekdo oddaljen še za kake tri streljaje jezdil proti Basnigojevemu domovanju.
„Anton je, tako se mi zdi," pravi starka in z roko nad čelom braneč se solnca, ogleduje jezdeca, ki je v diru podil konja po slabem, od dežja razjede-nem in skalnatem potu.
„Kaj bi rad? Včeraj je bila Vida tukaj, a ni ni-česa povedala, da hoče on denes priti ali da bi imel po kaj hoditi, posebno v delavnik," reče stari Basnigoj.
„Ali si kaj opazil, kako je Vida čudna zdaj? Bog moj in sveta mati, prav bojim se za njo. Vsa se je izpremenila. Poprej je bila vesela, poskočna, bolj še nego mi je bilo ljubo, a zdaj! Bog sam vedi, kaj ima," toži mati v srčni svoji skrbi.
„J6je, kaj bi moglo biti hudega? Ne veš li več, kako si mi ono leto, ko se je možila, odsvetavala in govorila, da ni prav; in zdaj vidiš, da jima gre dobro in da je vse po volji božji," teši zopet oče.
„Bog si ga vedi in mati njegova, je li vse prav, ali ni morda," žalostno govori mati. „Ne da bi Antonu rekla žal-besede. On je dober človek, če je tudi časih nagle jeze.   Pa saj so skoro vsi ljudje, ki so
— 35 —
nagle jeze, tudi dobrega srca ljudje; glej, ni li bila naša Vida, dokler je bila še doma, nagla kakor vihra, svojeglava in trmasta? On je dober, nič ne rečem. Ali ko sem jo videla včeraj, da je tako čudna, in sem jo vprašala: Vidka, kaj ti pa je? in ni nič hotela povedati mi, veš, prišlo mi je na misel: morda pa vender ni bilo prav, da si jo dal temu Antonu tako brž."
„Dal?   Ali ga ni sama vzela?"  zagovarja se
stari.
„Pst! Glej, uže je tu."
Res je bil jezdec Anton Samorod, zet naših dveh starih, uže v dvorišče prijezdil in s konja skočil; prihajal je po trati k starima.
„Kje je Vida?" vpraša Samorod.
„Vida?" zavzameta se obadva roditelja in vsta-neta prestrašena s klopi.
„Ni je pri vas? Ni prišla denes na vse rano jutro?" vpraša Samorod hlastno.
-Ne!" klikne mati.
„Kaj je to?" vpraša stari.
Anton Samorod obledi kakor zid. „Morda sem se zmotil," pravi, obrne se, zasede konja in brez druge besede v najhitrejšem diru odjaha.
„Jezus, kaj je to?" jadikuje starka. „Kaj se je prigodilo ? Precej pojdi za njim gledat, ali pa idem jaz; ne, pojdi ti, ali pa Janeza pošlji; Janez! Janez!"
— 36 —
„Tiho. tiho! Nič ne bode hudega. Čakaj! Jaz stopim sam doli in pogledam." pravi starec in z drobnimi, negotovimi, starimi stopinjami koraka v hišo po palico in pokrivalo.
■
■
Šesto poglavje.
red štirimi leti so bile tir na kraškem posestvu,
na Basnigojevini, čisto druge skrbi za lepo
IBisaaBi \id01 nego denes, ko je je prišel njen mož iskat, a je prestrašen ni našel.
Tačas je bila ona še deklica sedemnajstletna, ravno vrha dorasla in razcvela, razposajena, nemirna, vesela, tresonoga, vriščeča — hoj! — dekletce, kakor mlado žrebe ognjevita, nagla kakor strela in lehkih mislij tako, kakor iskrih očij in nestanovitna pri delu. Delala je namreč vse in ničesa, bila je povsod in nikjer. V vinogradu, ko so kopali, vzela je mlada Vidka prvi delavki motiko iz rok in kopala je s tako na-glostjo in pridnostjo, da je drugi s potom v obrazu niso mogli dohajati. Ali uže čez kake polu ure je Vida vrgla motiko ob tla, poskočila navzdol in vse popustivši pevajoč koračila na travnik, kjer so se konji pasli, in jim je nagajala ali dajala kruhovih drobtin; nekoliko časa namreč, dokler ji ni na misel prišlo,
— 33 —
da denes ni mladim inačicam, ki so visoko gori na senu prišle na svet, nesla še nič mleka, tedaj je treba, da brzo sopiha zopet proti domu. In hajdi po soko-lovje urno navzgor!
Oče in mati sta jo pri tacih prilikah rada karala in grajala. Ali ker jima je bila Vida edinica, imela sta jo prerada, vzgojila sta jo bila le z mehkobo in ljubezensko prizanesljivostjo; zatorej ni vselej mnogo pazila na to, kaj mamka karajo, ali za kaj oče s staro glavo majo. Na taka karanja je imela različne odgovore. Časih se jima je nasmijala izpod las ljubo izza ušes po lici zmršenih, zasuknila se na peti in — pij! — uže je bila izginila za oglom. Drugekrati je obadva stara pošteno sama okarala ia ja zmagala, večkrat pa je skočila mamici na vrat ter ji s poljubi zamašila usta, ali pa hudega očko prijela za obe rami in ga glasno smeje se zasuknila, kakor bi hotela plesati ž njim, tako; da je stari le še na pol jezen, a uže na pol zadovoljen dejal: „Ali mi pojdeš strani, seme ti, semensko!" Časih pa, kadar je karana Vida videla, da je stvar resna, umolknila je tudi in umekni!a se, ali potem se je na njenem vedenji dva dni poznalo, da ni pozabila. Poleg vsega tega pa je deklica roditelje svoje jako rada imela in, kar nekaj pomenja, berači so jo daleč okoli po Krasu hvalili, da je deklica „dobrih rok"; a tudi Basnigojeva velika družina hlapcev in dekel ni bila zlogolčna o nji, da-si so nekateri, zlasti mlajši, mogli pritoževati se, da
je njihovo uho uže culo in čutilo drobno pa dovolj težko njeno ročico.
Taka je bila Vida tedaj štiri leta prej.
In tačas je bila Vida nek dan hudo pokarana, najprej jo je mati, potem pa še bolj oče, in sicer tako, da edenkrat zopet ni bila šala. Ona pa je bila uver-jena, da se ji godi krivica, zato se je skrila za poslednji hišni ogel in tam sedela na solnci ter na ležeči kladi celo jokati začela — od jeze in samo-usmiljenja. Poslednji čut je, slišali smo, posebno pri prenežno in ljubeznivo vzgojenih otrocih udomačen.
„Kaj ti pa je, Vida?" vpraša nekdo. Ona glavico dvigne in vidi Antona Samoroda pred seboj. Vs i se zarudi, ker ni ji bilo prav, da jo je ta mož videl jokajoče
„Kaj te briga!" odgovori mu dekle, podpre glavico z edno roko in spodnjo ustnico malo naprej pomoli, kar ji je pa kaj lepo pristojalo.
„No, meni, staremu svojemu prijatelju bi pa vender smela tožiti, kaj ti je," reče on, nič užaljen, nategne svoj vedno resni obraz na legak smeh in brez okolišev prisede k nji na klado.
„Piisti me in pojdi, kamor si mislil," reče ona vedno bolj jezna, kar je pa Antona vedno bolj veselilo.
„ Povej mi, zakaj si jokala, potlej pojdem; drugače ostanem tu," reče on smeje se. Bil je sosed in najboljši znanec tu v hiši, smel je tako siten biti iz dobre volje.
Pojdi!"  reče ona srdito in zamahne po strani
z roko.
„ Hoj, deklica, tepla me pa menda vender ne bodeš V smeje se on.
,, Precej, če ne greš!"
On se zasmeje, ali v tistem trenotku mu močno lopne njena dlan po obrazu, po ustih in po nosu.
Ne vem, kako je to, ali je bil udarec res težji, nego se more od nežne, drobne, dekliške ročice pričakovati , ali pa je bilo oblično predgorje velikana Sa-moroda ta dan nekako mečje — nekoliko kapelj krvi udari Antonu iz nosa.
Ko deklica to vidi, obledi in vstrepeta, oklene se velicega svojega soseda z edno roko okoli vratii in reče z nepopisno nežnim in skrbljivim glasom: „Ne, ne, ne, ne!"
„Dobro znaš," reče on brišoč se.
„Jaz te nisem . . dahne ona boječe, in njena usta pridejo tako blizu njegovemu zagorelemu licu, da so ga mehki njeni laski gladili po obrazu.
„Ne ti; sam sem se," reče on na pol šaljivo, na pol očitajoč.
„Jaz nisem mislila tako," govori ona s pro-sečim glasom. Kri se mu je bila tako uže precej ustavila.
„Ne bodi hud," prosi deklica dalje, še vedno nedolžno sestersko roko okoli njegovega mogočnega vratii držeč.
„Ce me edenkrat poljubiš," reče on zopet smehljaje se.
„Hočem, če ne ... če nikomur ne poveš." „Da si me poljubila?"
„Da sem te udarila, m materi, ni očetu, ne . . ."
„ Nikomur, no . . ."
Dekle vstane na pol, prepogne se čez njegovo koleno in ga poljubi; v tem hipu jo on objame in stisne k sebi za trenotje, da ji vrne poljub, a potem izpustivši jo poleg sebe, obdrži njeno ročico v svoji velikanski roci, česar mu ona ne brani, ter reče nekako v zadregi, zarudel in na pol tiho:
„No, zdaj mi pa morda poveš, zakaj si prej jokala?"
„Zato, ker me vedno zmerjajo." „Kdo?"
„Ysi, mati, oče . . . vsak, kdor nima druzega dela, pa se ob mene huduje," reče ona zopet zlovoljna in glasna.
„Tedaj meniš, da se jim posebno prijetno delo zdi, tebe karati, ti ubožica?"
„No! Zdaj misliš še ti začeti!" reče ona in ga ljuto pogleda s svojimi velicimi očmi.
„Nečem ne," odgovori on, „a zakaj bi mi ne povedala, kaj ti je bilo?  Glej, zdaj ti precej lehko
— 42 —
svetujem, kako naredi, da te ne bodo več karali. — Omoži se!"
„Kam?" vpraša ona brezmiselno.
„K nam," reče Anton pol šaljivo, pol resno, ali vender mu obraz zopet malo od rudečice zatemni. „K vam? doli na Samorodovino?" ,:Da! Ali ni prijetneje, nego tu pri vas?" „Povsod je prijetneje, nego pri nas."
„No, bodi žena moja in potem je vse tvoje, kar je moje in domov sem lehko prideš, kadar te bo volja," reče Anton in želja, hipoma v njem vstala, da bi on, uže štiridesetletnjak, dobil to krasno deklico za ženo, razvnela mu je govor in odvzela mu ono neumno moževsko sramežljivost, ki junake pred slabotno žensko izpreminja v strahopetce.
Čudno, deklici je stvar bila po volji! Doma tu ji ni bilo več po volji. Želela je strani, drugam, kamor bodi ... In kar je bilo spočetka na pol šala, postala je prava, pravcata resnica.
Samorod je uže čez nekoliko dnij stopil k očetu Ba^nigoju in prosil lepo Vido za ženo, rekoč iznena-denemu starcu, da ima od deklice uže besedo zagotovljeno.
Oče Basnigoj je Antona Samoroda močno spoštoval zaradi njegovega moštva; premoženja je imel tudi dosti; bil je iz čestitega doma in roda; in celo
— 43 —
župnik, ki je tudi Basnigojevino obiskaval in ki ni nikdar zastonj dajal dobrega sveta, bil je Antonu brat. Kdo bi bil mogel vrtavostnemu dekletcu biti boljši varuh, nego Anton? Ce je bil uže bolj prileten in vdovec, no, ona ga hoče, in čudno je, da je še tolikanj pametna, da ne sanjari tako, kakor navadno neumna mladost.
To so bili razlogi starega Basnigoj a.
Njegova žena se je sicer čudom čudila, ko je zvedela za to snubitev, celo odgovarjala je nekoliko, ali uvaževala je vender tudi moževe razloge. „Naj bi bilo v božjem imeni, ali vender premisli, če ti je prav," rekla je Vidi.
Vida je najprej zbežala in ni hotela o tem govoriti. Drugič je pa rekla: „Ne, kar nalašč ga bo-dem vzela, samo, da me ne boste vsak dan karali; veste, mati?" Tako je dejala Vida in se poredno smijala.
„1, dete, še gledalo bodeš kedaj, kadar me ne bode uže več in prosilo bodeš Boga, da bi me imelo, ko bi te tudi karala," reče stara mati s pol jokajočim glasom in užaljeni se obrne v stran.
»No, no, no!" vsklikne Vida. „Le neumni ne bodite." Rekši to neuljudnost z ljubim smehom, zgrabi mamico in se zasukne po svoje plešoč trikrat okoli braneče se roditeljice, potem pa iz veže skoči na polje.
4*
Štiri tedne potem je bilo svatovanje. Pekli so pod milim nebom celega vola, pcpili so mnogo sodov vina, pojeli skladanice pogač in Stoklasek, Samo-rodov ovčji pastir, bil je tačas tako pijan, da je bil izgrešil ljubega Boga in da je mački rekel botra.
Sedmo poglavje.
o je stari Basnigoj prišel na Samorodino , bilo je vse v strahu in vse po konci. Vide ni bilo nikjer. Pomorski razbojniki so jo davi ugrabili, ko je menda mislila iti gori na Basnigojevino, na rojstveni svoj dom k roditeljem.
Tako je Samorodova družina pravila starcu na prva usta, in ubogi oče je moral brzo sesti, da se ni zgrudil na tla. ko je čul to strahovito novico.
In takoj ko so mu povedali to groznost, ni se nihče več menil za šibkostnega starca. Tekali so sem-tertja, drug druzemu ukazovali, povpraševali se, mešali se in ne vedeli, kaj bi. ter so bili drug druzemu na potu.
„Kje je Anton, za Boga svetega, Anton, Anton?" vprašuje oče Basnigoj in po doberšnem času zve, da je Anton tekel ali jezdil na jug ob obali, njegov brat na sever iskat, povpraševat, da je ribičem dajal ukaze, naj pozvedujejo in Bog ve kaj, vse za Vido, ki je od
— 46 —
davi ni, in ki so jo gotovo odnesli razbojniki, o katerih se je uže včeraj govorilo.
rEazbojniki? Ni mogoče, ni mogoče," jadikuje stari, ali ne ve si pomoči, ne ve odločiti, kaj bi storil.
Naposled mu na misel pride, da je morda ona, ki je iščejo, kje v hiši, a drugi je iščejo zunaj; ali pa je morda na izprehodu, kje ne daleč od tod. „Raz-bojniki, razbojniki, to ni mogoče! Dostikrat se je uže prigodilo, da smo iskali česa daleč strani, toda bilo je nam blizu in ni bilo izgubljeno, ni ne, ne bode ne daleč."
A neusmiljeni ljudje so povedali dedu, da je uže od zore iščejo, da je vse preiskano, daleč okoli uže, povsod se je klicalo ime gospodinjino, vender ni bilo ni glasu, ni sledu. Glasii ne, ker ni slišala klicev, sledi ne, ker ga je lehko izpral dež, ki je šel pred dnem in še potem po malem zopet padal.
In starec se je tresel, kakor mrzličen, kakor pribit na svojem sedeži in je klical v poluglasnih stokih Boga na pomaganje in svetce njegove. V svojem strahu se še takoj domislil ni, da ima svoji ženi takoj poročiti, kaj se je zgodilo. In ko mu je to prišlo na um, obvzel ga je znova strah, kaj bode iz matere, ko bode cula, da je njen edini otrok pomorskim razbojnikom, divjim, neusmiljenim ljudem prišel v roke.
Pošiljati sicer na Basnigojevino poročila ni bilo treba, ker tudi gori je družina brzo zvedela, da iščejo
— 47 —
Vide, in kaj sumnijo, da se je zgodilo ž njo. Došlo je tudi starki na ušesa in jo podrlo na tla v nesvest.
Prvi, ki je jenjal iskati, bil je starši Samorod, župnik. „Tu je vse zastonj, treba je samo v božjo previdnost zaupati, ki bode še vse prav izvela," rekel je in ustregel vsem upehanim.
Ko je prišel tudi Anton domov, ves zamolklo tih, s strašnim obrazom, truden in obupan, spustil se na stol ter obraz pokril z obema rokama, približal se mu je brat in rekel z lehko modrostjo in tolažljivostjo onega, kogar nesreča v prvi vrsti ne zadeva:
„Anton, v Boga zaupaj, še ni izgubljena."
„Izgubljena!" reče veliki mož, roka mu opade, kakor otrpla ob životu.
„Ce so jo razbojniki ugrabili in s seboj vzeli, poslali ti bodo gotovo poročilo, kam pridi z odkupnino ponjo. Za odkupnino jim je, denar, to je vse."
„Misliš?" reče Anton in naglo vstane.
„Gotovo", in nekaj še imamo."
„Potem niso šli daleč, lopovi. Dohitel bi jih," reče Anton in premišlja.
„Jaz idem na n.orje," reče potem naglo. Poroči ti prijateljem mojim v Trst, naj skrbe tudi oni od svoje strani. Bodi še nekaj dnij tu, če mene ne bode. Skrbi za dete. Če ti treba za kaj denarja, dala ti bosta oče in mati."
„Dala, dala bova," prikima stari tast Basnigoj z ginenim, na pol otročjim glasom.
— 48 —
Anton korati iz sobe in ukazuje pripraviti ladjo. Povsod mu je brat- na pomoč s svojo večjo hladnostjo in stari tast bi rad pomogel, rad svetoval, ali strašna, iznenadna novica ga je bila tako potrla, da ni mogel še govoriti, le zdaj pa zdaj je klical tiho Boga.
„ Ali, brate, tako prav gotovo pa tudi ni, da bi jo bili razbojniki vzeli, morda jo je kaka druga nesreča zadela, morda ..."
„Ne, glej!" In Anton pokaže košček njene obleke, ki jo je bil našel na malem obsteznem kolci. „Tam doli je hodila. In pozna se, da se je tam nocoj čoln izkrcal. Ribič je v jutro čul veslanje."
Tedaj je bilo dokazano.
Anton je odplul rote se, da brez nje ne pride domov, in ko bi jo imel, imel vzeti iz globočine morja ali z onega konca sveta.
Vest pa, da je tako čudovito izginila lepa Vida, razširila se je mej ljudmi daleč po deželi, nastale so pripovedke, v katerih se je natanko pripovedovalo, kako je prišel „črn zamorec preko sivega morja, ladjo ustavil, ko je lepa Vida plenice prala," pa jo je zvabil in odpeljal v daljno deželo ter da jo mož išče ali kakor se še dandanes v pesmi, katero je slovenski narod o naši lepi Vidi zložil, poje:
„.....tvoj mož je šel od hiše,
Se po morji vozi, tebe iše, Tebe iše in se grozno joka, Od bridkosti njemu srce poka."
Osmo poglavje.
FŠffSjrat župnik, ki je bil tako ob nesrečnem dnevi pri-BlrClS šel brata na domu obiskat, moral je zdaj nekaj MlBfl dnij tu ostati, kajti ni bilo po odhodu Antonovem nobenega domačega človeka.
Prvo, kar je storil, bilo je to, da je premestil dete na Basnigojevino, k babici Basnigojki, ki se je strastno oklenila vnučiča,  ko hčere ni več imela.
Drugo delo pa je bilo župniku, da je od kraja začel preiskavati in povpraševati zaradi Vide. Zvedel in videl je mnogokatero znamenje, ki ga v burnosti prej ni Anton, ni on ni bil zapazil. In po vsem tem je mož z glavo majal in sumnjivo molčal.
Na pesku namreč doli, kjer je moral tuj čoln čakati, ni bilo poznati mnogo sledu. Čoln je bil majhen. Imajo li pomorski razbojniki male čolne? Dalje tudi psa Volka ni bilo nikjer, pač pa se je poznala edna stopinja njegova skoro do tja, kjer je bila Vida nesena v čoln — če je bila.   Čudno, da bi bil pes
miren. A vsi sledovi so bili jako slabi, negotovi, zato se ni dalo trdno sklepati o ničimer.
Bolj čudno pa se mu je zdelo — da, celo ostrmel je sam pri sebi — ko je od dekel čul, da so one na vse rano jutro našle velika dvorska vrata odprta, in da so slišale Tončka samega jokati. Kako je to, da je denes tako zgodaj odšla, kakor nikoli? Kako da ni prej kake dekle poklicala ter ji svoje dete izročila, predno se je napotila k roditeljem?
Strašna misel mu je urezala preko glave, zlasti ker se je domislil sinočnega pogovora in Antonove pritožbe o svoji ženi.
Ali dobri mož ni hotel sumničiti, obrisal si je hladen pot z obraza in se izkušal razmisliti, hodeč od tod do tam, mej družino, ki se je zopet dela polotila.
V mraku je sedel župnik zamišljen na južnem oglu hiše in gledal po ednakomernem morji.
Ovčar Stoklasek je bil prignal ovce v hlev, pa se je bil postavil ne daleč, kacih deset korakov od duhovnega gospoda in ga gledal nekako posebno. Nekaj je držal v roci in noga se mu je kakor krčevito večkrat premeknila, da bi stopila naprej do gospoda, a strah ga je bilo blagoslovljenega moža, dasi ga je Stoklasek rad imel, ker je včeraj dobro slišal, k.iko ga je župnik branil gori mej skalami, ko ga je Anton Samorod tepel z bičem.
— 51 —
„Kaj bi rad?" vpraša ga župnik, ko zagleda blizu stoječega in proti sebi obrnenega ovčarja.
»To-le," reče Stoklasek in predse moli nekaj okroglega v roci, pa samo z edno, šepavo nogo stopi naprej.
„Kaži sem, kaj je?"
Pastir priskaklja in izroči gospodu majhen, rudeče obrobljen portret. Slika je kazala mladega lepega moža. Župnik jo je samo edenkrat pogledal, barvo na lici izpremenil, oči v starega pastirčka uprl in naglo vprašal:
„Kje si to dobil, povej!"
„Našel," reče šepec.
„Kje? Kedaj?"
„Davi, tam doli." Rekoč kaže s prstom ob morji.
„Pojdi z menoj, da pokažeš," reče župnik hlastno in dasi je bil uže mrak, stopal je postarni duhovnik tako hitro, da ga je Stoklasek s težavo dohajal.
„Tu-le," pokaže pastir. — Ni bilo daleč od mesta, kjer se je poznalo prislonjenje čolna na pesku. Duhovnik je iz pastirja izvlekel, da je to davi našel rano, ko je ovce mimo gnal, da je bilo uže rosno, da je uže od daleč z vrha videl in ponj stopil, da ni še nikomur pokazal, nikomur ničesa pravil, kaj je našel.
„Molči tudi zdaj. Nikomur ne pripoveduj, da si kaj našel. Če ne pomolčiš, greha bodeš kriv," zabi-čuje mu duhovnik nekako slovesno in v nekem strahu.
— 52 —
Iz tega je Stoklasek videl, cla je gospodu ustregel s to podobico, zatorej se je upal vprašati:
„Bog ve, kako v svetnik je tisto, ali je svetnica?"
„Ni svetnik, le pojdi, pa molči."
Pastir odide, župnik Samorod starejši pa na mestu obstane, prime se za glavo in vzdihne:
„Bog, je li vender res! Tako daleč! Oj, ubogi moj brat, ubogi Anton!"
■
■
■
Deveto poglavje.
rišla je sobota. Župnik moral je zapustiti rojstveno svojo hišo in prepustiti družini gospodarstvo. A opravivši v nedeljo svojo cerkveno službo, šel je k starima Basnigojevima tolažit ja in jima je skrivnostno govoril tako-le:
„Jutri za dne jaz tudi odidem iskat je. In če je volja božja, najdem jo jaz, ne moj brat Anton. In če hoče' Bog moje delo blagosloviti, dovedem jo nazaj. A vidva molita za to, molita pa še posebej, da bi jaz ž njo prej prišel domov, nego Anton. Ne vprašujta, zakaj: molita."
In mati Basnigojka je molila, da si je skoro srce in dušo iz telesa izmolila, noč in dan, skoro neprenehoma, še v sanjah, vse dni, kar je bil starejši Samorod odšel. Oče Basnigoj pa je hodil skrben za ogel gledat, kedaj zopet pride kdo od župnije navzgor po stezi s kakim poročilom. Ob ednem je pošiljal povpraševat doli in v Samorodino, zjutraj pa je opazoval, da mu sivi lasje izpadajo in mislil si je: zadnji las bi
— 54 —
dal, vse bi dal, da bi jo le dobili. In ko je videl svojo ženo vso obupno, vedno jokajočo in molečo, celo kadar je z malim vnukom posel imela, moral se v stran obrniti, da je solzo skril in mislil si je: „Bog, ti sam veš, s čim je zaslužila, da mora toliko trpeti, jaz bi dejal, da ni zaslužila, in ni."
Vrnil se je župnik res, a sam. Vrnil se je prej, nego Anton, toda brez Vide, in žalosten je z glavo majal in rekel starima: „Zmotil sem se, zmotil sem se!" Več ni hotel povedati, ni kje je bil, ni o čem se je zmotil. Tolažil ja je z verskimi besedami, kakor je bila njegova dolžnost in navada, potem je odšel.
Vrnil se je tudi Anton, tudi on sam. Vse njegovo prizadevanje je bilo zastonj. M duha, ni sluha, ni sledu, ni tirii o njegovi ženi, celo o kacih morskih razboj ničih ob vsi drugi obali ni nihče ničesa vedeti hotel, kar je bilo neizrečno čudno in nerazložno. Da so prekomorski lopovi prišli in niso ničesa in nikogar druzega zaplenili, nego samo Samorodovo ženo!
Nekoliko časa je bil Anton kakor top. Ni delal, ni mislil, ni govoril. Sedeval je sam in glava mu je ob tacih prilikah sama zlezla mej roke ter oči so se mu zatisnile same, glava pa je začela siveti in lice je postajalo še bolj podolgasto in nabrano.
A le nekoliko časa. Hladnejši starejši brat njegov je premišljal, kako bi ga zdramil in kmalu je pravo našel: klin s klinom, skrb s skrbjo izbiti, kar se mu je posrečilo.   Samorodovo dete, nežni Tonček, jel je,
—  00 —
morda zaradi malega prehlada, bolehati. Na to je žup^ nik brata opozoril, in res je pravo zadel, kajti velika očetovska briga, da ne bi izgubil poslednjega, kar ima še, sinka, delovala je ugodno tolikanj, da se je Anton razživil, in ko je otrok kmalu zopet dober bil, začel je Anton delati to in ono, delo pa je najboljši raz-mišljevalec in prvi tešitelj.
Upanja nekoliko pa, da bode svojo ženo še videl, ni mu ugasnilo, dasi ni imel nobenega razloga ni opravičenja do njega.
Kako jo je ljubil, to je vedel in videl šele zdaj, ko je ni imel; ko je bila tako kruto odtrgana od njega. Ko bi bila umrla, vedel bi bil vender za gotovo, da je ni več na tem svetu, a tako je, Bog ve kje, Bog ve v čegavi oblasti. To je bila strašna misel vselej, kadar mu je prišla. Zajela se mu je v možjane vselej, kakor se lačen kragulj oprime prijetega plena. Trpel je mož hude duševne muke, trpel človek zaradi druzega človeka, a vprašal ni, je li pa dragi tudi vreden, da trpi zanj?
Deseto poglavje, vetla luna je čarobno srebrila morske pretoke
benečanskega mesta in  orisavala temne, v
gladki morski površini odsevajoče velike, vi-sokoknate dome in palače.
Na malem, tako rekoč morju ukradenem vrtiči benečanskem, poleg menj obiskovanega in prevoževa-nega pretoka je v večernem hladu stala mlada žena, bolj močnega, nego šibkega telesa, ovalnega obraza, krasna postava! Nestrpno je gledala po morski stezi, ki je držala za hišami okoli in ker dol«o ni nikogar pričakala, pomeknila se je nazaj, sela na klopico, obraz podprla in se zamislila. Naposled se začuje šum lehkega vesla, ona skoči po konci in ko vidi, da se je mala. gondola približala stopnicam na njeni vrtič, zakliče hlastno in veselo: „ Alberto?"
„Uže čakaš?" vpraša veslač, ovijaje verižico svojega čolniča na priveznico.
Ona je bila stopila naprej, da bi mu šla naproti, a kakor bi se pomislila, vrne se in sede na klopico,
in tam čaka prišleea, kateri polagoma prihaja in sede poleg nje vprašaje:
„Kaj ti je, Vida?"
„Kaj mi je? Tako pozno prihajaš, toliko časa me puščaš samo, da moram čakati in hrepeneti po tebi, in potem vprašuješ, kaj mi je. O!"
In solze se ji udero po gl-idkem, malo zarjavelem, a krasnem lici.
On ji odreza roko od plakajočih očij in govori hladno tolažilno: „Bodi mirna, draga moja, in premisli, da po dnevi moram jaz biti pri delu; oče moj me ne pušča, da bi posel zanemarjal, in glej, ali nisem zdaj pri tebi?"
»Tvoj oče te ne pušča? Sem li jaz vpraševala, da-li me oče moj pušča. ko sem vse zapustila, vse, dom in dete svoje? Da, kje je ljubo moje dete? Ali mi nisi obetal, ko sem šla s teboj, ko sem tvoji ljubezni vse žrtvovala, da mi kesneje prineseš dete moje? Kje je? Zakaj ga še ni tu? Zakaj mi vedno obetaš, a me. vedno puščaš samo? Alberto, Alberto, ti me ne ljubiš, ti nimaš srca, kakor je moj» ..."
„Nikar tako ne govori, Vida! Ko bi te ne ljubil, bi li bil pri tebi?"
„Pri meni?" odgovarja mu jezna. „Le zdaj, samo na večer, ves dan pa moram sama biti in čakati in sem, kakor zaprta. In še tega mi ne storiš, kar si mi obetal, da bi mi moje dete, Tončka mojega dobil in sem privel k meni. Oj, Alberto, stori mi to, stori mi to,
5
— 5S —
jaz te hočem na kolenih hvaliti in če je mogoče še bolj ljubiti, nego te ljubi to vroče srce; tvoja skrb, kako, samo ljubo moje dete mi pri vedi!"
,,Povedal sem ti uže, da to ni tako Iehko, kakor si misliš," odgovarja on nejevoljen.
„A zakaj si mi tačas obetal?" vskipi ona.
„Mari ti ni ljubezen moja zadosti, Vida? Zakaj hočeš. da bi jaz svoje življenje v nevarnost cleval, samo da ti to dete dobim, ki je — njegovo, čuješ, njegovo."
„Moje!" vsklikne razdražena žena.
„A moje ne. Jaz pa hočem tebe, ne njegovega deteta. Zakaj mi vedno tega deteta spominjaš; zakaj mora vedno njegova senca temniti mojo srečo? Ce mene ljubiš, moraš pozabiti vse, kar je za teboj, kar je bilo, njega in to dete njegovo."
„Ne morem, ne, deteta svojega ne! Ne govori mi tega; ti ne veš, kako mi je pri srci. Moje zapuščeno dete mi je huda moja vest, ki me teži noč in dan; dete mi pripravi in vse hočem pozabiti, vse, vse! Potem ne bode nikaka senca več temnila najine sreče, potem se ti hočem samo smijati v ljubo lice, da, smi-jati in veseliti se te in dobra biti, in pokorna tvoji besedi, kakor jagnje. Samo dobodi mi je. Ti moreš in znaš, idi, vzemi jim otroka, ukradi ga, ali šiloma ga vzemi, samo dobodi ga. Jaz brez njega ne prebijem."
— 59 —
„A ljuba moja, misli, da si pri meni in domišljaj se, kaj si mi obetala, kako si me ljubila, predno ti je začelo to dete po glavi rojiti. Čakaj ..."
„Čakaj?" zaklikne ona, stopi ob njem po konci in ga svetlo, ostro gleda. „Jaz nečem čakati. In nič več ne bodem prosila, ti moraš, jaz ukazujem!"
„če pa ne morem?" izvija se on z nasmehom, ali izprememba na lici, ki bi se bila celo v mesečini videla, pričala je, da se sili.
„Ti ne pojdeš prej od mene, da mi zopet obljubiš moje dete dobiti. Nečem, da bi bila denes ves dan zastonj o tem mislila. Če ne . . ."
„No, kaj, če ne?"
„Pustim te in vrnem se domov."
„Dom6v? Kam? Tvoj dom je samo tu pri meni, druzega nimaš. Le pojdi, tvoj mož te ne bode hvalil, ni gladil. Da te je njegov brat uže tu v mestu iskal, to sem ti pripovedoval uže večkrat. Torej tvoja in moja povest o morskih razbojnikih najbrž ni tako trdne vere našla na Samorodo^em domu. Pojdi, da skliče stare kmete Kraševce, da te bodo po vaših šegah sodili in obsodili . . . ."
„Moj Bog!«
»Tako je, ljubica, in čas je, da jenjaš govoriti o tem, kar je bilo. Jaz sem zate tu, jaz sam, in nečem te z nikomer deliti, dozdaj še ne."
„Dozdaj še ne?" ponavlja ona strme.
5*
— 00 —
On naglo vstane in reče odločno : „Uenes ni, da bi s teboj govoril. Ti si čudna "
.,Kakeršna sem!11 vpije mlada žena jezno.
.Bolna, ali sitna, ali kar hočeš. Premisli in pozdravi se, pridem jutri ali pojutrišnjem, če hočeš biti pametnejša in boljša."
Reksi naglo odide proti stopnicam, clriečim do čolniča. Ona prestrašena in neverna gleda za njim. Ko on stopa v gondolo in veslo jemlje v roko, za-kliče ona:
, Alberto!"
„Z Bogom!" odgovori on.
Kakor blazna in otrpla gleda ona za plujočim čolničem , in ko ji za oglom izgine iz vida, pade na kolena in z rokami zatisne oči.
Ednajsto poglavje.
trgovsko  pisarno  daleč po obmorskem svetu
znane firme Paoli je stopil malo raztrgan in
bosopet dečak ter naravnost šel v drugo sobo in pismo izročil mlademu možu, v katerem mi takoj spoznavamo znanca svojega Alberta Paolija. Mladi mož vtakne hlastno pismo v žep, zarudi se in nejevoljno migne dečaku, naj odide.
„ Rekli so ..." začne dečak. „Nič ne! Pojdi!"  osorno odpravlja Alberto malega sla, ki prestrašen ubere pot pod noge proti vratom in ven na ulice.
Tam pri drugi pisalni mizi pa sivobrad mož vtakne gosje pero za uho, bistro pogleda zarudelega se mladega tovariša in se sumnjivo nasmehne z vprašanjem :
»Odkod je ta deček? Kaj ti je prinesel? Denes ga vidim uže drugič tir!"
»Nič! Prijatelj . . ." odgovori Alberto, a zadrega se mu na lici pozna.
— 62 —
»Sinko, le glej, da zopet kakove neumnosti ne zvem. Menim, da sem ti jih uže dovolj pozabil. Še kaj tacega — uže veš kaj — potem je potipljivosti moje konec. Delaj, delaj!"
Rekši odide stari v notranjo izbico. Ko pride nazaj, ne najde sina več. Hitro stopi k steni in potegne dvakrat za zvončni ročaj. Sluga pride. Stari mu reče:
„Jakob, pojdi gledat, kam gre Alberto. V tem hipu je odšel. Za njim! A tako, da te ne opazi. Ce le moreš izkušaj zvedeti, kam ide."
Stari Jakob se pripogne in obrne.
Naglo doide v ozkih ulicah Alberta ter ga za-
kliče.
„Kaj hočeš?" vpraša ta nejevoljen.
„Gospod so me za Vami poslali, da bi pazil, kam greste in jim prišel povedat," reče sluga in reže se odpre široka usta.
„Tako?" začudi se Alberto in obstane. Po kratkem premolku izvleče zlat iz žepa in ga da slugi rekoč:
„Na, tu imaš; hodi nekaj časa okoli, koder se ti zdi, potem pa pojdi staremu mojemu povedat, da si me videl na Markovem trgu iti v to ali ono gostil-nico. Spravi se!"
Brzonog odide sluga dalje in zavije v stran. Alberto pa mrmra sam s seboj: ^
»Vražja stvar utegne še iz tega biti! Starec je začel tedaj slutiti! Zakaj nisem boli premislil?"
Ko je Alberto s to mislijo dalje koračil, sreča ga mlad znanec, ki ga že od daleč pozdravi z vsklikom in vpraša, kam gre. Ne dobivši odločnega odgovora, počne ž njim stopati in vpraša prisiljivo:
»Ne da bi šel k ljubici svoji, kaj? Je li res, da imaš zopet nekaj čisto novega, skritega, lepega?"
»In kaj bi bilo, ko bi bilo res?" odgovori oni.
»Nič, nič! Le presrečen človek si ti, ko ti veselje nikdar ne poide in se ti vse posreči. Za Boga, da ne vem, kaj imajo in vidijo ženske na tebi; res si čeden dečko, nič ti ni reči, ali mi drugi smo vender tudi ravnih kostij in obrazov ravno tudi nimamo tacih, da bi jih pes oblajal, a jaz se trudim zastonj, tebi pa vse samo priletava. Ti si srečen, Alberto, ne li ? Glej, prijatelji ti moramo to dopovedati, sicer bi morda ne vedel tako natanko, in to bi bilo škoda."
»Ko bi ti vedel, kako bi ti jaz ta hip vso svojo srečo z ženskimi rad na vrat obesil in pobegnil od tebe!" reče Alberto potrt.
»Oho, kaj pa je? Povedi no, nekaj te peče. Ali se prepirata? Ali je nezvesta? Povej, bratec, odpri mi svojo dušo in modu- svet ti je od mene gotov; svet in pomoč, če le hočeš in če le morem."
»Ne moreš, menda. Vender pojdi, popijeva čašo vina, da vidim, kaj mi moreš svetovati."
- 64 -
Stopita v pivnico in tam sedeta v poseben oddelek pri oknu, narejen za dva posamezna gosta, kakor se po redkem nahajajo še vedno v italijanskih vinskih pivnicah.
»Neko žensko imam, lepa je kakor pomlad, ali vender sit sem je skoraj. Daj mi svet, kako bi se je zlepa iznebil," reče Alberto in se leno z glavo nasloni na svoje dlani.
„Lepa je, praviš?" vpraša čini hlastno in zažari preko obraza.
Alberto se nesramno zasmeje, pa reče, ugenivši misli vrednega prijatelja:
„Meni se zdi, da se motiš. Nič kaj navadnega ni, nič lehkega, temveč težko in s trudom pridobljeno. Skoraj bi bil utonil tisto noč, ko sem jo dobil, prej sem bil pa v opasnosti, da me psi raztrgajo. Vidiš, in vender sem se je uže naveličal."
»Ali povej, razloži malo to reč. Kje jo imaš^ Kje si jo dobil? Kje bi bil utonil? Kakšni psi? Vraga, kdo te more razumeti? Govori jasneje! Ti si zopet nekje edno odpeljal, ne?"
»Onkraj morja."
„Tako daleč? No, kaj potem? Vender od tam ne bode nihče ponjo hodil; če si je pa sit, ej, potem jo pošlji domov. Devica alL#ena?"
»Žena."
»Tem bolje. Če je še lepa, vzame jo mož onkraj Adrije gotovo rad nazaj, ali pa nerad.  Pošlji jo, ipa
— 65 —
bo; samo da prej jo poštenemu prijatelju vsaj pokažeš, drugače smemo misliti, da je tvoja hvala le prikrivanje slabega ukusa."
„Ko bi ti njenega moža poznal, vedel bi, da s pošiljanjem domov tu ne gre. Ce zve, da je bila pri meni, ubije njo in mene."
»Potem se je pa uže treba ogibati. Kajti da bi zaradi ženske prezgodaj pod travo prišli, zato smo predobri, dejal bi," govori vredni tovariš ter lije vino v grlo. »Kaj pa meni, oni srečni mož, kateremu si sladko polovico izvabil iz gnezda, kam je šla, k izpovedi v Rim, ali kam?"
»Skrbel sem sicer za razširjenje govorice, da so jo morski razbojniki odveli. Ali neki prekleti pop, brat njegov, je bil uže dvakrat tukaj in je hodil tako sumnjivo okoli mene, da sem se ga bal. Denes pa je začel uže tudi oče moj sumnjati, tako da sem res v veliki zadregi. Iznebiti se je moram. A težko jo bom pogrešal, navadil sem se je."
»Kdno ali drugo. Najprej pa je treba, da mi jo pokažeš," reče oni.
„Pojdi z menoj." »A ne zastonj." »Plačeval te ne bodem."
»Ce si pa jaz z znano svojo ljubeznivostjo sam pridobim plačilo, ne bodeš branil vzeti mi ga, kaj ?" Oba se surovo zasmejeta.
— 66 —
»Bodeš videl, ženska je res lepa Jaz sem bil prej prav resnično zaljubljen v njo in z li se mi, da sem nekoliko še, dasiravno me je s tem najbolj ozdravila, ker zmerom o svojem otroku govori. Dobro je res, da ni razumela tako dobiti me in držati, kakor vem, da bi me bila mogla."
,,Dolgo vender nobena.1'
„Ta pač. Ali da jo vidiš! Pojdi z menoj, samo previden bodi, jezik pazi, kajti neumna ni, drugič seji bode pa čudno zdelo, kako si z menoj prišel. Legati znaš menda še?"
.Izvrstno."
„Jaz ti dajem vse pravice, samo da si jih moraš sam izvajati, razumeješ?"
.,Dobro!" reče oni, popije vino in oba čestita rojaka vstaneta, zapustita krčmo in posedeta v isto. gondolo. Alberto ukaže brodniku veslati v oni vodotoč, kjer smo v prejšnjem poglavji našli Vido ž njim.
Dvanajsto poglavje. O variš Albertov, Pietro Musolino po imeni, bil
je dolg, tenak mlad človek, z nemškimi rdeče-
"^^afl rumenimi lasmi in izredno velikim ostrim nosom, skozi katerega je zategujoč in nekako leno govoril. Spadal je v vrsto činih ljudij, ki ničesa nimajo, ničesa ne delajo, a vender vedno dobro žive, vedno se lepo oblačijo in imajo svoboden vhod v sobe sinov prvih rodovin: bil je igralec, pivec, zapeljivec, eleganten go-Ijufivec, ali kakor se hoče uže imenovati znana vrsta ljudij, ki so mogoči le v večjih mestih.
Ko sta prišla na določeni kraj in izstopila iz gondole, premisli šele Alberto nekoliko, kaj je storil, da je vrednega si prijatelja s seboj vzel, in se zarudi, ko se zmisli, da se ni lebko šaliti z Vido.
„Ti moraš nekoliko tukaj počakati, jaz jo sem privedem, svojo prijateljico," reče prijatelju, a misli.' hitro bodem nekoliko govoril ž njo, potem ga zopet odvedem od tod.
„No, nič ne de, če me ne moreš v stanici predstaviti svoji lepoti,  pa me tu; samo ne daj,  da bi
dolgo čakal," rekši sede Musolino na klop pred cvetice, kjer sta prej tolikokrat uže sedela Alberto in Vida.
Ko Alberto mala zadnja vrata za seboj zapre in stopi v prvo stanico, pride mu stara žena, pri kateri je imel Vido, in morda pred njo uže drugo lepotico na stanovanji, na videz v velikih skrbeh naproti in govori:
„0 sam Bog, da ste prišli, in Mati božja! Kako Vas želi, ubogo dekle! Kako hoče, da bi vedno po Vas pošiljala, ni mogoče povedati. Bala sem se uže, da bi uma ne izgubila, ker ne spi. Bog ve, kaj ste ji zadnjič rekli, mladi gospod! In tako dolgo Vas ni!"
Tako pozdravljen stopi Alberto tiho v drugo sobo. Tam je stala Vida, od durij strani obrnena proti oknom. Oblečena je bila v tanko belo domačo obleko, okoli okroglih golih rok so se svetili zlati zapestniki. na polnem vratu je lepo sedel niz biserov — vse darila Albertova. Z edno roko se je držala vzglavja od-grnene postelje, kateri se je poznalo, da je mlada ženska ravnokar ležala v nji, z drugo roko pa je podpirala čelo, kakor bi gledala v solnce, tako, da je ro-kavček nazaj odpadel in se videla vsa lepota njene krasne lehti.
Alberta ni slišala, ko je vstopil. Šele ko ji je roko na ramo položil in jo po imeni zaklical, obrnila se je naglo, hlastno, in s ponavlpnimi vskliki njegovega imena pritekla,  oklenila se ga strastno ok-uli
— 69 —
vratii, poljubljala ga, pogledovala in vpraševala po rečeh, o katerih odgovora ni čakala.
Bodisi, da je njen ogenj tudi njega, to je: njegovo telesnost, ogrel, ali pa, da je to storil iz navade, ali da bi jo potolažil, stisnil jo je tudi on nase, vzdignil in posadil poleg sebe. Nji se solze v očeh zasvetijo, ko mu zre v obraz, v oči, iz katerih pa uboga žena ni brala duše in misli njegove, brala je svojo željo izpolnjeno.
„Kaj ti je, zakaj solze?" vpraša on lehko.
»Pusti mi, to so sladke solze sreče in veselja, veselja, da te imam zopet pri sebi, da me še ljubiš. Glej, jaz sem uže čudne in grde misli imela te ure, kar te ni bilo — zakaj te ni bilo, ti, ti? Oh, jaz sem mislila, da me ne ljubiš več, tudi ti ne, da sem te razžalila. Povej, sem te li? S katero besedo, povej!"
»Nisi ne."
..Kaj ne, da te nisem? Oh, sij je nemogoče, nemogoče, da bi me ne ljubil ti, da bi me pustil ti. Nisi li ti vse, kar imam na svetu? Vse si ti: mož moj, dete moje, roditelji moji, dom moj, vse si ti, vse sem pustila, ker sem ljubila tebe. Ali je mogoče, da bi ti mene ne ljubil? Kaj ne, Alberto, da je to nemogoče?"
»Ali, draga moja, bodi nekoliko veselejša," reče Alberto, »to sva uže tolikokrat govorila."
»Zakaj mi ne odgovarjaš? Odgovori mi, potem hočem biti vesela,  da,  tako vesela, kakor sem bila
— 70 —
nekdaj kot dete, kot šestnajstletna dekiica. Oh, Alberto moj, zakaj ni Bog dal, da bi bila jaz tačas tebe spoznala, tebe le edenkrat ugledala tačas! Zakaj moja dobra sreča ni tebe prinesla, milega tvojega obraza, sladke tvoje podobe na dvor, kjer sem bila jaz mlada, taeas, ko sem bila še mlada I"
„Tudi zdaj nisi stara, kaj ti na misel ne hodi," vrže on vmes in jo izpusti iz rok.
»Zdaj? Oh, čemu me domišljaš, kak razloček je med tem, kakor sem, in onim, kako bi mogoče bilo, da bi sicer bila, ko bi ti prvi prišel, ti edini."
,.Jaz te tega domišljam? Kolikokrat sem ti uže rekel, da pozabi, kar je bilo, in uživaj to, kar je."
»Pozabiti?" vpraša ona in njen obraz močno prešine zopet neprijetna zavest njenega greha; najprej glavo povesi, potem jo pa počasi nasloni ljubimcu na ramo in tožeče govori: »Oh, da bi mogla pozabiti? Da bi mogla izbrisati iz spomina vse one podobe, ki mi možgane mešajo, kadar tebe ni tu pri meni! Le pri tebi mi je moči pozabiti jih, ljubljeni moj. sicer me one prikazni mučijo in preganjajo noč in dan. Glej, in tebe tako dolgo ni bilo k meni."
»Jaz ne utegnem; zato ti bom pa skrbel še za kako drugo družbo," odgovori on.
»Kako družbo?" vpraša ona in glavo vzdigne. »T, no, kak prijatelj moj, ali kaka prijateljica . . ." Kakor nalašč odpro se malo duri in stara ženica strežajka vpraša, sme li pustiti gospoda, ki zunaj čaka
— 71 —
in hoče po sili priti v sobo, rekoč, da je gospodov znanec in da sme vstopiti."
„Tu sem k meni?" zavzame se Vida.
„Reci mu, naj me zunaj počaka," reče Alberto stari služkinji A komaj ona vrata za seboj zapre, čuje se zunaj glasan govor in takoj vstopi Musolino v izbo.
„Če sta tako, ne vem, kako bi mogel dober prijatelj, kakor sem jaz, nadležen biti. Predstavi me gospodični ali lepi gospe tu! Čemu si me sicer vabil s seboj?" reče usiljenec nesramno in se jima približuje.
„Kaj hoče ta!" vsklikne mlada žena.
„Pojdi ven, prosim te, jaz pridem takoj; saj vidiš, da nisi dobro došel," šepeče mu Alberto nejevoljen in v zadregi zaradi svoje lehkomiselnosti.
„A tako?" . . ."
„Tiho!" ukaže Alberto.
Vidi se je bil v tem povrnil ves prejšnji ženski ponos. Vspela se je v vsi svoji lepoti in visokosti in ukazalno tujcu s prstom in z obrazom pokazala vrata.
Musolino se je vrhu vse svoje spačenosti in vse-gavajenosti vender zarudel pred to podobo; imponirala mu je, da se je dva koraka nazaj pomeknil, priklonil ji in rekel potem s prisiljeno šalo Albertu:
„Krasna je tvoja prijateljica in divna, to moram priznati, res, četudi obžalujem, da ne vsprejema ravno preuljudno gostov, katere ti v hišo vabiš. Oprostite!"
— 72 —
Rekši zapusti sobo, toda s pogledom, o katerem bi bilo težko reči, ali je imel izraz surove poželjivosti, ali vrebajoče, prežave zlobnosti, ki zaničevalno-pomiluje govori: čakaj, ubožica, pridejo ti še drugi časi in drugačni.
Albertu, leliki duši, bila je stvar neprijetua, ali menil je, da jo bode lehko odpravil. Stopi k oknu in tja od sebe govori: »Na, to je siten človek, draga moja, da-si sicer dober; obesil se mi je, ko sem k tebi šel; rekel sem mu, naj me zunaj čaka; ali ker je uže prišel tu sem, mogla in smela bi ž njim lepše ravnati, uže zaradi tega, ker je prijatelj moj, veš!"
Nič odgovora.
»Sploh ti moram reči, da ti preveč zahtevaš od mene in nisi več taka, kakor si bila prej," nadaljuje poluglasno Alberto v okno.
Še nič odgovora.
»Misliš li, da je res taka nesreča, če se seznani dober mi znanec s teboj, in zve od mene, kaj si mi in kako? To ni nič. To se imenuje svobodno živeti in svoboda je vsem ljudem lepa reč."
Zmerom nič odgovora. To se mu čudno zdi, obrne se od okna in pogleda po nji.
Stala je zopet ob postelji, glavo naprej predse držeč, lasje so ji bili pali čez polovico obraza, po vsem ednem lici, drugo vidno oko je pa strmelo vanj in lice njeno je bilo bledo in tem nelepše, ker po
— 73 —
njeni nekoliko temnejši lični boji ni postalo od bledote belo, nego voščeno.
»Ti me ne ljubiš, ti me prodajaš!" zavpila je ona s strašnim glasom in po vsem dolzem svojega života pala na tla.
6
Tri i lajsto poglavje.
ve leti potem je sedel zimskega večera župnik Samorod za mizico, primakneno h gorki peči, izpil zadnji požir iz pred seboj stoječe čaše, nateknil velike naočnike pod visoko čelo in sivkaste redke lase, da bi bral iz velike knjige italijanske kraikočasne stvari, ki bi samotarju nadomeščale večerno dražbo. Njegov kapelan je bil z doma za več dnij, razven njega pa ni'bilo žive duše, s komer bi se bil rad razgovarjal ; kajti staro svoje gospodinje Polone je bil ves dan uže sit, stala je vsak hip za njim vprašujoč in pripovedujoč. V takih pričinah mu je bila knjiga ljuba tovarišica in edina tolažnica ter odga-njalka dolzega časa. Gorka peč mu je prijetno grela hrbet, ocopatane noge pa je bil starec preširno po mehkem poleg stoječem drugem stolu razpoložil kakor mož, ki ve in zna, kako človek pripravno živi in si zna pomagati.
Zunaj je sneg na okna naletaval, da se je slišalo, kakor lahno žvenketanje na šipe, zlasti kadar ga je burja z večjo silo nameravala Veter je zapiskaval zdaj
pa zdaj ob oknih, da se je slišalo to stokanje narave, kakor bi od daleč, daleč tam izza gore žalostno tulili mladiči sive volkulje.
„Ubogi ljudje, ki morajo zdaj zunaj biti," mislil je župnik in se stisnil ter nogo preložil.
V tem hipu zazvoni doli pri tleh znani njegov zvonček pri veiicih vratih in veliki pes v veži dvakrat zalaja.
»Hoj, pa vender ne bolnik! Ne, nocoj pa ni mogoče nikamor hoditi, ne pojdem !" reče župnik, nejevoljen vstane s stola in se ob peči nasloni nejevoljen čakaje, da pride Polona povedat, kaj je.
Kmalu je bila tu, starka, huda, glasna in ne uljudna rekoč:
»Nič ni hoditi! Za božjo in Kriščevo rano! Psa človek pred prag ne bi pustil iz usmiljenja in srca, pa bi starega človeka gonil na daljni pot! Bog tega ne terja, Bog ve, da ne, do jutri bode uže živela, če ne, naj se pa tako skesa, bolje, da ona umrje, kakor da bi se gospod župnik prehladih in umrli, oh, ti moj Bog!"
»In kdo pa je?" vpraša župnik.
„Naj bode, kdor hoče, jaz ne pustim, da bi šli; posebno gori v to goro ne, saj še priti ne bode, pravim," huduje se mogočna kuharica.
»A kam? Kdo je zvonil?"
»Saj še doli čaka, Smučiper je, ogljar z Goljvrha, tisti dolgi, črni, grdi."
»Smiičiper? Ta nima ni žene, ni otrok, nikogar. On ne bode k bolniku klical, ima kaj druzega, kaj je rekel?"
„Ima, ima! Misli si, naj bi šli nekovo mlado beračico previdet. Bog ve, kakšna sitna babnica je, in če je beračica, moli tako dan na dan, dejala bi, in ne bode tako brž umrla," misli stara kuharica.
»Pokliči ga, naj pride sem," reče župnik.
Smiičiper, dgljar z Gdljvrha, ki je stopil v snažno veliko župnikovo sobo, prinesel je na vsaki nogi velikansko obtovorjenega snega, tako da ga je moral župnik brzo pred duri zavrniti, kjer ga je kuharica ošte-vaje z metlo očedila.
Ko je osnažen zopet smel v župnikovo sobo stopiti, potegne s svojo silno roko edenkrat od kazalca blizu do komolca pod nosom, hoče nekaj reči, pa ne ve kako.
„No, kaj bi rad tako kesnd in ob tem vremeni?"
„1, grdo je, grdo, ali ko sem siroto videl in videl in mislim, da jutra ne učaka, jaz nisem mogel drugače ; dejal sem, kaj bode pa tebi, kadar te začne smrt tipati in sem mislil, povem gospodu, kako je, naj store kar hote\ samo da ne poreče Bog: ti, Smiičiper, nisi vedel telesnih dobrih del, ali kako se jim pravi, saj gospod to bolje vedo, kakor jaz, ki le malo tako kaj poberem iz krščanskega nauka, kadar nimam kope užgane tudi v nedeljo popoludne."
— 77 —
Po dolzem in širokem je potem s težavo povedal, presekovan z raznimi vprašanji, katera so zaradi jasnote stvari potrebna bila, da je denes ob mraku, ko je ravno sneg začel mesti, na stezi, katera vodi od one severne strani, pri tem in tem kameni našel bolno žensko, na pol mrtvo, na tleh, da bi bila umrla tam na mestu, kakor kakova podlasica v meji, ko bi njega ne bilo.
On jo je s seboj vzel, nesti jo je moral domov v svojo hišo; ker ni mogla prav nič na noge stopiti, ni na levo, ni na desno, in vrat se ji je šibil, kakor pozebli travulji. Le dobro, da ga ni mogel nihče videti, ker je bil že pomrak in ga srečal ni nihče, samo vrane so se pojale od smrečja doli do treh lesnik in nazaj, ko je ono tujo žensko na rami domov nesel, kakor kakovega otroka. No, pripovedoval je, težka ni bila, ali vender je precej sloka, nesel bi še dve taki, za to mi ravno ni bilo, da bi dejal; ali sitno bi mu vender bilo, ko bi ga bil kdo videl. Zdaj pa v njegovi koči leži, sama za sebe govori, ne sliši nič, ne vidi dosti, kar umrla bode, in ker je Smiičiper na samoti, ne bi rad, da bi brez Boga umrla pri njem, posebno ker se mu je celo blagoslovljena voda uže vsa posušila, in ima ženska Bog ve kakove grehe na sebi, ne da bi ji ravno kaj očital, tega ne, ker če je Bog ne pozna bolj, kakor on, Smiičiper, potem bosta težak obštev imela, kadar umrje, in če umrje v njegovi koči, česar ne bi rad, ali vsaj rad, da se prej z Bogom
— 78 —
spravi, ker, da-si on dozdaj duhov še ni vide), ne bi rad, da bi potlej nazaj hodila z onega sveta.
Po nadaljnih vprašanjih je župnik zvedel, da je ta tuja ženska mladega lica, le upalega; da je drugače oblečena, kakor so v onem kraji ljudje, da se obleki pozna, da je bila nekdaj lepa in mehka. Mej seboj govori take reči, katerih Smiičiper ni razumel.
Torej je bila poleg moškega čutja poklicne dolžnosti morda tudi nekoliko zvedavost pri dobrosrčnem gospodu odločilna, da je mirno ukazal kuharici, naj pošlje dečka po cerkovnika, naj mu pripravi plašč, kučmo, škornje, naj pokliče še hlapca, da pojde tudi ž njim, ker je gaz slaba, naj malo čiitarico z vinom napolni, cerkovniku pa v culo priloži malo boljšega kruha.
Pol ure potem so štirje možje, prvi mej njimi dolgi Smiičiper, predzadnji stari župnik, v gosjem redu koračili prav počasi, kakor je gospod želel, po ozki snežni gazi, katero so si morali s samohojo delati po vedno naletujočem snegu in katero je brleča cerkvena svetilnica le slabo osvetljevala. Tako so potrebovali v reber več nego uro hoda za pot, ki se je sicer prehodil v pol ure.
Došedši na mesto in vstopivši v samotno, temno kočo Smiičiperovo, katera še železne ključanice ni imela, najde župnik bolnico, ležečo na slami, ki je bila sicer ležišče staremu ogljarju. Ogrnena je bila s staro njegovo plahto, obrnena v črno leseno steno.
— 79 —
„ Ženska !" zakliče Smiičiper in z okorno pa krepko pestjo prime vse vkup in bolnico preloži, da je bil obraz obrnen po mali izbi, razsvetljeni zdaj s cerkov-nikovo svetilnico in velikansko leseno trsko, katero je bil ogljar užgal, da je visoko bakljala in obsevala vse kote.
Ko je župnik ugledal obraz bolne ženske, ob-ledi in počasi ter, nepogledavši od postelje, z levo roko nazaj sebe mahne proti durim. Vsi trije možje so razumeli to znamenje tako, da zdaj se izpoved začne, in so odšli v vežo. Tam je Smiičiper trsko ob tla nse-kaval, kadar je imela preveč utrinka, pa mrmraje molil češčenesimarije za cerkovnikom za ,,srečno zadnjo uro".
Prve besede župnikove, ko je še edenkrat, še dvakrat, trikrat pogledal v obraz raztrgani, suhi, raz-mršeni, a mladi bolni ženski v lice, bile so na polu glasno, s tresočim glasom in s strahom izrečene: »Jezus Marija, ona!"
Potem je sedel župnik poleg bolnice in zamišljen, z največjim zanimanjem, pa tudi s strahom poslušal, kaj govori mlada tujka v svojih bolezenskih fantazijah. Razumeti jo je moral, ker večkrat se je čudeč stresni], večkrat čelo v pest naslonil in dejal koncem:
„Oh, moj Bog, tako je tedaj, tako grozno!"
Štirinajsto poglavje.
nizki izbici, kateri so bila okenca skrbno za-grnena, slonela je v postelji mlada žena, poleg nje je sedela stara mati in solze veselja so se ji iskrile v očesi, ko je videla, da izgubljena, najdena, na smrt bolna hči Vida zopet ozdravlja.
„Kako sem prišla sem, mati?" vpraša z bojazljivim glasom bolnica.
„Tiho, tiho bodi, ne govori!" reče starka. „Go-spod je ukazal, da ne smeš nič govoriti, dokler njega ne bode. In ko bi gospoda ne bilo, umrla bi nam bila. Zato nikari ne govori, ljuba moja, škoduje ti, rekel je, gospod je rekel."
Ce je stara o ,,gospodu" govorila, vedel je vsakdo, da je to starejši Samorod, župnik.
„Tiho bodem. — Ali povejte mi ... me li še zdaj ljubite, mati?"
»O Vidka, Vidka, kako to vprašuješ? Kako dolgo te nisem videla, kako sem prejokovala noči in dni, mislila sem, da utnrjem, in hudo mi je bilo, ko nisem
— 81 —
mogla. In nam vsem je bilo hudo, strašno! Ali tiho bodi, nikar ne govori, gospod je rekel, da bi ti škodovalo, potrpi, saj pride kmalu, potem nam bodeš povedala, kje si bila, kaj ti je bilo, ti ubožica, ti! Le tiho bodi!"
Temna rdečica zalije obraz bolnici, ki res molči dobro dolgo ter posluša mater, kako ji na njeno zo-petno prošnjo pripoveduje o njenem sinku Tončku, kateri je uže „ velik" in lep. A župnik je tudi prepovedal, da ne sme prej k nji, predno on ne vidi, da je dovolj zdrava. Njega, gospoda, treba je pa poslušati, ker je najmodrejši med ljudmi.
„In kaj je on . . . Anton . . . rekel?"
„Vse ti povem, on sam ti pove, kadar pride k nam, ali dozdaj še tudi ni smel zvedeti. Tiho bodi, škoduje ti," prosi starka.
„ Mladi bolnici se oči zaiskre, srepo pogleda mater in jo šepetaje ter naglo vpraša:
„Sam6 to še: ve li Anton, kje sem bila? Misli li kaj?"
„0 Bog, kako bi vedel? Ni li rekel, da bi šel do konca sveta, v globočino morja, v deveto deželo pote, ko bi mu bil živ človek povedal, kje si in mej kakovimi ljudmi si? Ali nobeden ni prinesel poročila ni s suhe zemlje, ni po vodi, tako da smo uže mislili: Bog te je nam vzel za vselej. — Pa lezi in minij, kaj gospod poreče, ako zve, da ga nisva poslušali."
— 82 —
„0n ne ve nič, kje sem bila . . mrmra mlada žena kakor sama zase, zatisne oči, dene roko na celo in umolkne za dolgo časa. Hipoma iztegne roki in za-kliče:
,Mati!"
Prestrašena se starka obrne k nji, toda ona molči in hladno reče čez nekaj časa: »Naj spim, spim in prespim."
Starka meni, da je zaspala in hoče za nekaj časa iz izbe izlesti prav tiho po prstih stopajoč. Ali mlada jo opazi, iz svojih sanj se vzburi in kliče:
„Ne hodite strani od mene, zdaj-le ne, pomagajte mi misliti, mati, misliti, veste? Kako je uže tista povest, ki ste mi jo pripovedovali, ko sem bila še otrok, znate, ob onem samci-moži, ki je ob morji kočo imel, pa sta prišla vihar in povodenj; vihar je možu dom podrl, povodenj ga je odnesla v široko morje, a mož se je držal panja, na katerem je prej tesaril, in panj ga je odnesel v čudno, daljno deželo, iz katere je nazaj prišel, pa ni smel in ni hotel povedati . . . mati, mati, kako je bilo to?"
Stara mati s skrbjo in začujenjem gleda v žareče hčerino lice in misli, da se ji meša v glavi.
»To je za otroke povest, ti si bolna, Vida, čakaj, kadar ozdiaviš, hočemo take pripovedi pripovedovati, zdaj se umiri; o Bog ti pomagaj!"
In kakor bi poslušna bila materini prošnji, zatisne bolna Vida oči in miruje. Le zdaj pa zdaj se
— 83 —
ji ustna zagibljejo, kakor bi tiho sama s seboj govorila ali molila. Tiha je ostala potem ves dan.
Župnika ni bilo. Drugi dan pošlje mati Basni-gojka ponj. Ko hčeri pove, da pride ta dan, zgane se ta in se od matere z nekim strahom obrne strani. Kmalu pa vpraša:
»Nisem li tisti večer, ko sem jaz odšla, ko me niste več našli, govorila o pomorskih razbojnikih? Ste li culi? Kaj ne, da sem govorila, in drugi so govorili?"
Mati ji to potrdi in pri tej priči radovedna ženska v nji pozabi ostrega naročila župnikovega in vpraša:
„Za Boga svetega, tedaj so te bili vender tisti grdi ljudje ugrabili? In kam so te peljali? Kaj so ti hudega storili?"
»Kesneje Vam povem, zdaj ne, pustite me," reče Vida nekako razdražena, skrije glavo v vzglavje in molči.
t__t
i ?
Petnajsto poglavje.
osied dveh dnij je župnik zopet prišel in našel Vido uže močno okrevano v izbici. Sicer se je pa strogo po njegovem ukazu ravnalo, razven starih dveh ni nihče v hiši vedel, kaj je s tujo žensko in kdo je ter tudi nihče je ni še videl.
„A zakaj jo skrivamo, zakaj ne bi brž po Antona poslali?" vpraša župnika stara majka na dvorišči, ko je bil prišel.
„ Zakaj ? Jaz sem se sam že tako vpraševal, ali treba je še premisliti, kako in kaj, le potrpite," reče župnik zamišljenega obraza.
Mož je vedel več, nego bi bil rad, a ni vedel, kako bi ravnal, da bi še večje nesreče ne bilo, nego je bila uže.
„Pojdiva k nji," leče potem in oba počasno stopata v hišo.
Ko Vida župnika ugleda, odloži svoje jelo, s katerim se je ravno pečala s slastjo človeka, ki se ravno okreva, vstane in pogleda župniku tako naravnost v oči, da bi bil skoro ta svoje povesil in da
- 85 —
razven prvega hladnega pozdrava ni vedel, kako bi razgovor začel.
„Mati, pojdite ven," reče Vida, in starka poslušno
odide
Župnik sede. Ona tudi.
»No, kako je?" vpraša duhovni svak.
Ona zatisne oči pa reče:
nKaj ne, kar se na izpovedi pove duhovniku, mora on zamolčati in mora molčati o tem do smrti. Ni li res tako?"
»Res je."
»Kar sem Vam jaz povedala pri izpovedi, ko ste me dobili pri tistem črnem moži, Vi ne smete več povedati nikomur?"
»Kar sem pri izpovedi od tebe slišal, tega ne vem več, ne smem vedeti," reče duhovnik resno.
»In Vi morate izpovedno skrivnost čuvati tudi bratu nasproti?" vpraša ona hlastno.
»Tvojemu možu tako kakor vsakemu človeku," odgovori duhovnik in upre oči v tla.
»Vi ne veste nič, nič, nego kar Vam zdaj le povem: pomorski razbojniki so me bili odpeljali, bila sem na Španjskem, pri zleh ljudeh, težko sem ušla, težko sem prišla na ljubi dom. Tako je. Tako sem Vam povedala in Vi ne veste ničesa druzega. Recite mi še edenkrat. Le Vas se bojim, dragi . . . drugi nihče ne bode zvedel, ne sme. Moj, moj — mož ne sme, on bi me . . ."
— se —
,.Ne govori dalje; premisli, da zdaj ne govoriš na izpovedi z menoj," reče on zamolklo.
Mlada žena pade na kolena predenj, sklene roki in ga prosi:
»Usmilite se me, pokore sem dovolj storila in vse življenje me bode pokorila vest! Vse Vam hočem povedati, potem me ne boste obsojali tako ostro, kakor me zdaj. Usmilite se me in ne povejte bratu, mojemu ..."
»Možu!"
„Vem, da nisem vredna tega imena izgovarjati, ali zar.idi deteta svojega moram k njemu, moram, in Vi mi ne smete otemniti, kar mi je sam Bog na konci nesreče moje posvetil."
„Pred njim*1 bodeš tudi sama odgovarjala. Stori kar hočeš.  Jaz brat Samorolov ne vem ničesa."
»Povedala Vam bodem vse."
»Ničesa ne! Bolje, da ne. Vstani in čuvaj se, da zopet ne zboliš. Mene ne bode več sem. Tudi k vam, če se vrneš domov, pridem malo odslej; kadar pa pridem, pojdi mi kolikor moreš, s pota, da me obraz ne izda. Zdaj grem. Vzroka ni več, da si sama, pokliči očeta, pokliči moža, ali zopet pojdi, kar sama hočeš. Uže vidim, da . . . znaš!"
Župnik odide. Vida glavo nasloni na blazinico in premišlja, kaj početi.
Šestnajsto poglavje.
asno solnce in vedro nebo je drugi dan delalo milijone bliščečih demantov po snegu ob obeh straneh ozke gazi, ki je držal od Basnigo jevega do Samorodovega doma. In po gazi je gojto-peto stopical sivi oče Basnigoj, z dolgo palico, zatikaje jo v sneg za podporo starim kostem. Sel je doli na obalo, da sam pove tastu nezaslišano, preveselo novost, oj, novost, katere stari ni več upal doživeti: da se je našla izgubljena hči, Vida, da je prišla iz daljne dežele, kamor so ju odvlekli bili zli ljudje, da jim je morala služiti kakor zadnja dekla, stradati, trpeti in sam Bog ve kaj hudega še, saj je on star in ne more uže vsega v glavi obdržati, kar ljudje pripovedujejo. Ali zdaj je tu, gori doma v gorki postelji, kjer ima hvala Bogu, ki nam je dal, vsega dovolj. To veselo novico torej koraca sam stari Basnigoj povedat tastu Antonu Samorodu.
In kakor starec tako z upognenim tilnikom predse gleda v razgaženi snežni pot, raztezajo se mu usta na
— 88 —
dva kraja, tako, da tam bliže okučmanih ušes dve luknjici delajo, na vsaki strani, brezzobe čeljusti po edno. In sosedni delavec, ki sreča očeta Basnigoja, gleda za njim ter se smeje, češ: kaj ima, starina stari?
Ko je prišel na dvor tasta svojega, ugleda ga njegov vnuk, Tonček, in hitro zavpije:
»Stari oče, stari oče!"
»Pojdi sem, Tonček, pojdi, pojdi!" kliče starec s tacim čudnim glasom, da ni povedati.
Dečak priskoči k njemu in ga vpraša: »Kaj ste mi prinesli? Pokažite."
»Mater sem ti prinesel, mater, pravo mater," reče starec vesel.
»Kje jo pa imate? Saj je nimate," odgovori mala sirota.
»Gori pri nas je, oče ide ponjo, po pravo tvojo mater," pripoveduje ded.
»Zakaj je pa nimate pri sebi? Saj je nimate! Vi lažete . . . Kje ste pa to palico dobili, ki ima kljuko, oče, kje ste jo dobili?"
„0j, ti ljuba malopridnost mala ti; ne veš in ne umeš, kaj ti pripovedujem; ne včš, kaj je mati, pa te palica moja bolj briga," toži ded.
»Dobro jutro, oče! Kako je to, da ste Vi prišli po takem poti ?" pozdravlja ga zdajci iz hiše prišli gospodar Anton Samorod.
Starec usta raztegne in od veselja ne more iz-pregovoriti, le na glas se zasmeje.
— 89 -
„Kaj pa je?"
„Vida je prišla!" sune stari iz sebe. Anton ga samo srepo gleda, a se ne gane. »No, da, "Vida, Vida, naša Vida, tvoja Vida je nazaj prišla," ponavlja stari.
„Oče, ali ste zdravi?!" zavpije Anton. »Zdrav! Kaj ne bi bil? Kaj meniš ....?" »Kaj govorite?"
»Ne verjameš, da je Vida prišla? Da, dejal sem, to je tako čudno, da ne bode hotel verjeti. Glej, jaz sam nisem verjel, predno jo nisem videl; starki svoji nisem verjel. Pa še ti pojdi pogledat, skoči gori, skoči! Midva s Tončkom prideva bolj počasi za teboj. Jaz ne morem tako hitro stopati kakor ti, mali tudi ne. Pojdi, pojdi!"
In ko je kmalu potem Anton res šel po gazi proti domu svojega tasta, hodil je štirikrat tako brzo kakor starec. V glavi pa mu je bilo, kakor bi zvonilo po nji. Verjeti ni mogel in vender bi bil rad verjel.
Ko pa je prišel v Basnigojevino, videl je tu na licih družinčet, ki so bila po dvorišči, da je res, kar mu je tast prišel pravit! In vrabci na seniei izpod slame so čivkali, da je Vida prišla!
»Od truda in dolge hoje je bolna in nekako čudna, Anton," s temi besedami ga stara tašča na pragu vsprejme. A on je imel le edno vprašanje:
»Kje je?"
7
— 00 —
In ko jo je ugledal, bledo, upalo, a svojo poročeno si ženo Vido, lepo še zmerom, kako je ob postelji stala, z edno roko se zglavja držala in velike oči vanj upirala, kakor bi ji bil on iznenadna prikazen, priskoči s preglasnim vsklikom njenega imena k nji in objemši jo, zjoka se dolgi, trdi mož, kakor bi se bil dečak njegov.
„Ali si res ti? Izpregovori, da bodem vedel, da se mi ne sanja, kakor se mi je uže tolikokrat sanjalo, da te imam, a bil sem sam, ko sem se vzbudil; izpregovori, da si res ti, ki te imam."
„ Anton!" reče ona in se ga z edno roko oklene ter skrije obraz na njegovo ramo.
„Ti se treseš in bleda si? Trudna in bolna. Lezi in počij tu pri meni. Vida," govori srečni mož z otroškim srcem in jo položi na posteljo, pa jo poljublja.
„Ti me nisi pozabil?" vpraša ona in vzdihne. Morda ji je ta vzdih iz globočine srca prišel in govoril: „Jaz te nisem vredna. Hinavčevati moram, a še tega ne znam."
Ali Anton Samorod je bil presrečen, da je dobil zopet ženo svojo, mater sinu svojemu.
«
Sedemnajsto poglavje.
aleč s Krasa vkup so ljudje hodili povpraševat in pozvedovat čudovito zgodbo, ki so jo slišali. Divji, črnokoži pomorski razbojniki so bili lepo Vido, Samorodovo mlado ženo, uplenili in odveli onkraj morja v deveto deželo. Tam so jo bili prodali kraljičini, da je služila in bridke solze točila pa vzdihovala po domu, po moži in deteti. In čudovito jo je Bog rešil iz rok njenih mučiteljev, pomogel ji ubegniti, in bežala je noč in dan, dolgo in dolgo, po pustinjah, daljinah in tujih vaseh, da je prišla srečno do blizu Basnigojevine, kjer jo je na pol mrtvo od dolzega pota v snegu našel in k roditeljem prinesel ogljar Smiičiper. Zdaj pa je doma na Samorodini in gospodinji svojemu možu in pestuje sina svojega kakor nekdaj, ko je niso bili še prijeli ljuti pomorščaki in na prodaj odpeljali tja daleč za morje v deveto deželo.
Tako so ljudje pripovedovali daleč okoli, in kdor je mogel priti Vido pogledat, prišel je in se satn prepričal, da je res Vida prišla nazaj. Nekateri so znali
7*
vso povest bolj obširno, edni tako, edni drugače, ti bolj grozno, oni bolj zanimivo.
In tudi "Vida je bila nekako tako povedala, pa ne natanko. Ko so jo pa hoteli izpraševati, stresnila se je in prosila, naj jo puste, da pozabi grozno preteklost.
In Anton Samorod ni pustil, da bi jo bil kdo z vprašanji mučil, pa tudi sam je ni hotel. Kar ji je na očeh bral, storil ji je. Čuval jo je kakor zenico v očesi, kakor bi se bal, da bi mu ne bila še edenkrat odvedena.
A tudi ona je bila vsa drugačna nego prej. Izginila je bila nekdanja ošabnost. Prejšnjih časov svojeglavost in upornost sta se umeknili nasprotnim lastnostim: udanosti in pohlevni pokorščini.
Svojemu možu nasproti je bila tiho ljubezniva, storila mu je vse, pazila na njegove želje, povsod je bila njena mehka roka.
Z res preveliko ljubeznijo pa je ljubila dete svoje, katero bi bila najrajša zmerom gledala. Mož jo je moral nežno opozarjati, naj ne dela preveč dobrega v svoji ljubezni, da sinka svojega ne preneguje.
„Zakaj ne prideš več k nam, zdaj ko smo zopet srečni?" vprašal je Anton brata župnika.
BStar sem in najrajši sem sam," odgovori župnik pa tiho posluša dalje Antonovo hvalepolno pripovedovanje o Vidi. Molči, in s časom na drugo stvar zavije pogovor.
— 93 —
Tako sta pretekli Antonu Samorodu dve leti srečno, izvzemši smrt tasta in tašče, katera je bil Bog oba v edni zimi poklical k sebi.
Je li bila tudi Vida srečna ta čas? Pogrešala ni ničesa. Vsi ljudje so mislili, da mora biti srečna. Ce ona ni, kdo bi bil? Samo obilico ima okoli sebe, dobrega moža, zdravo, ljubo dete, česa more več zahtevati? Da sta ji roditelja umrla, to je pač samo naravno, ker stara sta bila oba in pripravljena zameniti dolgo življenje polno dobrih del in pobožnosti z boljšim onim svetom.
Ni bilo videti, da bi bila srečna. Usta njena, ki so nekdaj na Basnigojevini gori v dekliški dobi znala lehko regečoče nasmijati se, da je od skal odmevalo, držala so se zdaj vedno resno; vse lice je imelo nekak tožen izraz in kadar jo je Anton izkušal v dobro voljo spraviti, opazila je to in poskušala ustrezati mu, toda njeni nasmehi so bili vidno prisiljeni.
Osemnajsto poglavje.
ida ni ves čas po svoji vrnitvi nikamor z doma šla dalje nego do cerkve.   Z nekako naglo strastjo se je branila iti z možem h kakim daljnim znancem ali v tržaško mesto.
„Ali jaz bi rad, da greš edenkrat z menoj," reče Anton, ko se je pripravljal v Trst.
Imela je sicer namen in vzrok, da bi ne šla. Ali prvič želja moževa, drugič urojena ženska radovednost, in poleg tega tista morda tudi človeška lehko-miselnost, ki nas goni v nevarne položaje, ako smo nevarnost uže večkrat srečno prebili, ali strah pred njo pozabili; vse to jo je nagnilo, da je šla z možem. On je hotel tri dni v mestu ostati in z bratom sta bila zmenjena, da on tretji dan tudi pride tja.
Prvi dan je hodil po svojih opravkih, drugi dan pa je spremljal ženo okoli. Ko sta hodila ob morji, opazovala je "Vida izredno vesela velike in male ladije vseh narodov in vetrov.
Zdajci pa glavo upogne, obraz na pol zakrije in začne se tresti.
„Kaj ti je?" vpraša mož ostrašen.
Ona ničesa ne odgovori, ampak zavije v stranske ulice. On, držeč jo, gre ž njo in jo izprašuje, ali. ji je slabo, ali kaj je?
»Nič," reče naposled. On ne odjenja. »Nič mi ni," odgovarja ona. »Pojmo domov!" Vede jo v svojo gostilno. Od tam je ni bilo več nikakor v mesto spraviti, neprestano je silila, kakor razvajen otrok, domov in domov!
Na vse zgodnje Antonu res ni kazalo druzega, nego ustreči ji ter peljati jo domov, da-si je moral drugi dan zopet v mesto. A storil je to rad, da-si mu nenadna slaba volja žene ni bila po godu.
Tretji dan je bil zopet sam v Trstu in je z bratom v pogovoru stal na javnem trgu, ko zapazi dva moža mimo gredoča.
»Paoli!" zakliče in pustivši brata stopi k njima.
»To je tisti, ali ga ti poznaš?" vsklikne veselo dolg, tenek mlad človek z nemškimi rdeče-rumenimi lasmi in izredno velikim, ostrim nosom, vredni tovariš Paolijev, katerega uže poznamo, Pietro Musolino.
»Kdo tisti?" vpraša Samorod osorno po strani, ker Musolina ni poznal in je hotel govoriti s Pao-lijem.
»Nič, nič, pusti, pozna te po videzi," odgovarja hitro in očito v hudi zadregi Alberto Paoli.
To pa je Samorodu še bolj vzbujalo sumnjo. Izrek »to je tisti!" zdel se mu je razžaljivo, nekako porog-
----- 96' —
ljivo rečen, hotel je torej vedeti, kaj pomeni, in on ni bil človek, ki bi se dal oplaziti, zapored ostro tujca vpraša, kaj pomeni ta beseda.
Musolino je bil s tem tudi žaljen. Torej se je jezno vspel in grobo odgovoril vso istino:
„To je tisti, ki za Paolijem ostanke pobira, tisti, ki sem ga včeraj videl doli pri morji hoditi z ono žensko, ki je pred dvema letoma nama ušla, ali pravo za pravo le Paoliju, on jo je v Benetkah imel. No, ali ste zadovoljni s to novico? Ali pa jo morda uže veste? Midva sva časih govorila o tem, zato sem mu ravno zdaj pravil, da sem jo videl. In z Vami je šla. Vas si človek pač lehko zapomni, za edno glavo ..."
Dalje ni mogel izgovoriti, kajti Antonova silna desnica se je bila iztegnila proti njemu in dolgi Samo-rodovi prsti so ubrali kakor železne klešče naprsno obleko Italijanovo.
„Kaj si rekel!" zamolklo vpije Anton.
„Pomagaj!" vpije Musolino, ali ko se ozre, vidi, da je bil prijatelj Paoli pobegnil.
„Anton, kaj pa delaš?" tolaži ga brat, ki je bil pristopil in se ustrašil videč divji pogled brata svojega.
„Si h čul, kaj je rekel?" vpije Anton.
Ljudje se začno nabirati in gledati.
„Pustite me!" prosi Italijan.
„ Rekel je, da je bila žena moja pri njem in Paoliji, ni li res? Nisi tega rekel?"
— 97 —
„Ne pri meni, tega nisem rekel! Pri Paoliji! Jaz nisem vedel, da je Vaša žena."
»Pusti ga, Anton, in pojdi z menoj, glej ljudi," pravi župnik, katerega je bilo strah, kaj utegne še priti iz tako naglo in strašno razkritega tajnega greha.
»Ljudje, kaj so mi ljudje! Kje je oni? Paoli, jaz ga hočem imeti. Zakaj je pobegnil? Brate, ali je res?"
S trudom ga je brat pregovoril, da je pustil Italijana in da so odšli, češ, da gre iskat Paolija. Anton je bil nekaj časa potem tako zmeden, da se je dal v gostilno peljati, da ni videl, kdaj ja je bil Musolino zapustil. Ali v tem je mislil, in razni slučaji, razne podobe, izkušnje, prikazni, besede, celo molčanje njeno, čas, vse vkup mu je vrelo po glavi in se strinjalo v edno strašno podobo.
»Laž je bila, kar mi je pripovedovala? Ona me je bila sama zapustila, ž njim šla in mu potem ušla, ko se ga je naveličala? Reci mi, da ni res, reci, brate, da ni res tako!"
Brat župnik ni nikoli legal, on ni mogel reči, da ni res tako, on, ki je uže davno vedel bridko resnico.
Devetnajsto poglavje.
lizal se je večer, a vedno je še župnik Samo-rod v velikih skrbeh čakal v gostilni svojega brata Antona, ki je bil popustil ga in šel iskat Italijana Paolija. V navadnih stvareh je imel dober svet starejšega brata duhovnika vselej veljavo pri Antonu, ali kadar je govorila strast, tačas bi bil župnik zastonj govoril. Tako tudi denes župnik ni ničesar opravil, ko ga je prosil, naj izkuša mirno premisliti stvar in ne prenagljeno delati. Kakor vihar je Anton zdirjal po mestu s prisego, da mora najti Italijana. Župnik je Boga molil, da bi se bratu ne posrečilo dobiti Paolija, ker vedel je, da tu mu pojde za življenje-in smrt. Zatorej se v strahu ni upal geniti nikamor in minute so mu bile dolge kakor ure.
Edino, kar je bil storil, bilo je, da je odposlal hlapca na dom Samorodov, Vidi poročat, da Anton vse ve, naj se torej umakne z doma, naj se dobro in kam dalje skrije, dokler moža prva divja jeza ne mine. Kajti kaj  bode Anton z ženo storil,  tega se župnik
misliti ni upal, kakor je pa brafa poznal, bal se je najhujšega.
Mrak je uže bil, ko Anton ves spehan pride k čakajočemu bratu v gostilno. Truden sede za mizo in glavo podpre. Obraz mu je bil ves izpremenjen, pogled divji, lasje razmršeni. Župnik se ga je bal ogovoriti.
„Nisem ga našel, ušel mi je za denes," reče Anton zamolklo.
„Bog je tako hotel, da ne storiš česa v naglosti, kar bi ti kesneje žal bilo, kadar stvar hladno premisliš."
„Zal? Meni žal? Morem li ga večkrat ubiti, gada? Ko bi imel vsaj sto src, da bi ga stokrat zaboli Bog? Kaj ima Bog tu opravka? Zakaj ga ni z nebeško strelo zadel ali v zemljo pogreznil tačas, ko mi je prinesel hudiča s seboj v hišo? Zato naj zdaj meni delo prepusti in jaz je dovršim, če sam poleg tega devetkrat poginem."
„Ne kolni Boga!" prosi župnik.
„Ne boj se zame. Prej ne poginem, predno ne kaznujem obeh. Njega in nje." (Tir da, Anton ženi svoji ime, ki ga nismo zapisali.) „Ha-ha-ha! Pojdi sem in pljuni mi v obraz, brate! Jaz nisem mož. Se stara krmežljava baba, ki sama sebe pozablja, ne bi se bila dala tako grdo za nos voditi, tako slepariti, kakor sem se dal jaz. Brate, zaničuj me, prosim te, smej se mi!   Smešen sem prekleto!   Uteče mi žena za
— 100 —
laškim fantalinom. Kadar se ga naveliča, pride nazaj zopet k meni in jaz vsaki pripovedki rad verjamem! Povej mi, ali bi bil še kdo verjel? Povej mi, kako jo naj zadavim?"
„Kazen prepuščaj Bogu, sodba je njegova. Ona je tudi dovolj kaznovana za mlado svojo lehkomisel-nost, skesana je, odpustil ji bode še Bog," reče župnik.
„DovoIj kaznovana? Koliko je dovolj? Mlado lehkomiselnost, praviš ? Ti hočeš reči s tem, da je starega zapustila in šla za mladim laškim gizdalinom. Mene, starega? Pa ne samo mene, ne, ne samo mene!" vpije Anton in iskre se mu divje oči. ^Zapustila je mlado dete svoje, dete moje. Mačka bi se s tigro v boj spustila, predno bi mlado svoje ostavila in šla, plaha zajka brani svoj zarod, le Bas-nigojeva prekleta hči je mogla dete svoje zapustiti in za tujim obrazom ubegniti! In to mi svetuješ ne kaznovati ? Bog tega ne sme odpuščati! Pa če hoče on, Anton Samorod neče, veš, čuješ? Ko bi bila samo mene pustila, dejal bi bil morda, pa le morda: prestar, pregrd sem ji, prepust, naj ide, naj se nasiti ..." (govor Antonov je bil tu nadalje nezapisen), „pa naj se ne prikaže več. Ali ženska, ki more svoje dete zapustiti, ki prestane biti mati, ne more pri meni živeti. Si li uže slišal kdaj o taki materi? Nisi! Vida sama je to mogla, in glej, jaz sem to žensko rad imel, jaz. Ali te ni sram takega brata?" Zakrije si oči in mej prsti so mu tekle solze od silne jeze.
— 101 —
Kaj je mogel župnik na take besede odgovarjati? Kar bi bil rekel, bilo bi olje v ogenj. Oba molčita nekaj časa. Anton potem le zdaj pa zdaj v mizo za-renči, znamenje, da se mu divje misli v možjanih dalje razpletajo.
„Pij, potem ideva počivat in jutri bodeš bolje sklepal, kar ti je storiti," reče župnik.
Anton je pač pil, a rekel: »Kaj mi je storiti, to je uže skleneno. Počival prej ne bodem, predno nimam njega pod pestjo. Kadar oni ..." — naše pero ne sme zapisati imen, katere je Samorod Paoliju dajal — »jenja dihati, potlej pride ona na vrsto. Potlej hočem počivati, ali kar bode. Morda pridem potem sam na vrsto; vse ednako mi je. Ona za njim! Ti greš domov. Vzemi otroka od nje strani, ž njo ne govori, če si brat moj. Ona ni več žena moja. Žena? Ha-ha-ha! Kako jo naj imenujem? Ali mi ne veš povedati najgršega imena, da je dam tej babi, katero iskaje sem pol sveta prehodil, od bolesti skoraj zblaznel, za katero bi si bil dal iztrgati srce iz telesa? Povej mi najgrše ime zanjo!"
„ Nikar ne pozabi, da je bila zapeljana, da je bila premlada, ko te je vzela. Misli sam na sebe več," reče župnik.
»Zapeljana! Da, ali zato je treba dveh, zapeljivca in nje, ki se je dala. — Spal ne bom prej, to ti pri-sezam, predno ne dobim zapeljivca."
%
„Kje ga moreš iskati, če je mesto zapustil? Jutri idiva rajši domov ..."
„Ne. Se nocoj gre ladija v Benetke in jaz ž njo. Drugam ni šel kakor domov. Jutri ga najbrž nže imam. Potem pridem domov. In potem pride ona na vrsto . . . "Vidiš ga!"
S to besedo zasadi s silno močjo svoj dolgi nož v mizo. „Tako gotovo, kakor je Bog za nas umrl, ti povem: Krvav in še gorak prinesem ta nož domov, izpiiljen iz prsij one italijanske kače in potlej je njen, če me doma, počaka, če se mi ne umakne tako daleč, da naše solnce ne prisije za njo več. Pa otroka ji vzemi, precej! Ali pa molči! Da, tiho bodi, da pridem jaz domov."
Strah je bilo župnika. Poskušal je tolažiti, pogovarjati, ali Anton je ednako govoril dalje in ko je ura prišla, ob kateri je začel mesec vshajati, odšel je na ladijo, ki ga je imela nesti v Benetke na krvavi pot osvete.
Župnik je mogel le Boga prositi, naj varuje brata umora. Ali vedel je, da se reši le, če Bog tako stori, da Paolija ne najde doma. Odhod Antonov bi bil potem še celo ugoden, ker bode mogoče Vido daleč od razljučenega moža odpraviti in rešiti.
Dvajseto poglavje.
reverjen je bil župnik na potu domov, da Vide ne najde več na Samorodini, temveč da se je na njegov opomin in svet, ki ga ji je bil v naglosti pismeno iz Trsta poslal, uže umeknila in skrila. Da on zve njeno bivališče, to je trdno upal in namenjen je bil, če ni šla dovolj daleč in če ni dovolj varna, skriti jo še bolje. Cas, mislil je, bode tudi Antona izpremenil, ohladil mu maščevalni duh in Bog ve, dali se ne bode dala stvar zravnati toliko, kolikor je mogoče. Saj je bil dober posrednik za pri-hodnjost tu, nežni sinko, najboljši prosilec za mater. Torej časa dobiti in morda bode še vse dobljeno in popravljeno.
Kako pa se začudi, ko pride na svoj in Antonov dom, na Samorodino, in Vido tam najde. Bila je prvi hip, ko je dobila njegovo poročilo, poslušajoč le naravni nagon samoliranjenja res zbežala v rojstveno svojo hišo, na Basnigojevino, kjer bi je Anton vsaj prvi hip ne bil iskal in kjer bi se mu bila utegnila skriti, ako bi prišel.   Ali drugo jutro se je bila uže
— 104 —
sama zopet v Samorodino vrnila, predno je bil župnik tja prišel. Vrnil se je bil oni kljubovalni ponos, kateri ji je bil lasten kot deklici. Naj se zgodi, kar hoče! Naj stori ž njo, kar hoče! Naj jo ubije, ali zapodi po svetu, če hoče!
„Za Boga, kaj delaš tu, pojdi strani, da te ne najde, doma ne smeš biti," prosi župnik.
„A jaz hočem biti," reče ona.
„Ti ga ne poznaš, kakšen je v divjosti svoji. On te more — usmrtiti!"
„Naj me! Toda poslušati me mora prej. Povedati mu hočem, da sem kriva, da me ima pravico umoriti. Ali nisem sama jaz kriva, on tudi, Vi tudi, moji starši tudi, vsi vi ste krivi. Pomagajte mi, da mu to v obraz povem, potlej me pa naj ubije. Vi znate to bolje povedati, in veste vse in razložiti si morete vse. Kolikrat sem premišljala jaz, ali povedati ne znam, zato. mi Vi pomagajte. Kadar bode to vse slišal in pozneje vse premislil, kakor sem jaz, odpustil mi bode morda vsaj nekoliko. Ne bežim, ne! Ko sem prišla sem nazaj iz sramote svoje, nisem mislila legati. Ničesa nisem mislila zakrivati. Menila sem, da on in ves svet uže ve in zna sramoto mojo. Sele ko sem videla, da m on, ni mati, ni nihče ne ve, kaj je res z menoj bilo, porabila sem one izmišljene govorice. Hotela sem, ko sem hodila domov, le svoje dete še edenkrat videti. Potem naj me mož ubije, če me hoče. Ostala sem potlej pri njem, saj veste, ničesar ni slutil, da mu lažem. "
— 105 —
Ali po noči se trdno spati poleg njega nisem upala iz vednega strahu, da mu v spanji in sanjah ne bi izdala, kar mi je težko ležalo na vesti. Kaj mi je pomagalo, ko sem se moža spoštovati naučila šele potlej, ko ga več nisem bila vredna. Nikamor se nisem upala, govoriti nisem več znala, vse misli so me bole, o vsakem tujem berači sem se ustrašila izdajalca, vsak pogovor mej ljudmi me je pikal, vsako vprašanje me je vznemirjalo. Tako sem živela. Zatorej naj zve vse, vsaj bo edenkrat tega konec. V Trstu, ko sem onega nesrečnega človeka ugledala, »trepetala sem in slutnja me je obšla, da zdajci pride, kar je res prišlo. Zato le pustite, naj me umoii. če me hoče. Le poslušati me mora. Zakaj je bil tak z menoj od kraja? Cemu mi je onega človeka pripeljal v hišo in dal priliko ? Vi ste vedeli, da ni prav, če Vašega brata vzamem, Vi ste mi edenkrat odgovarjali, dobro se domišljam. Ali zakaj mi niste vsega povedali, da bi bila jaz, mlada in neumna kakor junica na paši, razumela zakaj! Vi vsi mi niste povedali, da ga moram ljubiti, če gi hočem vzeti in če hočem srečna, biti ž njim. Kdo mi je to povedal? Mati ne, oče, ne, on ne, Vi ne, a jaz sama nisem vedela. Vzela sem ga iz lehkomisel-nosti in otročje nevednosti. Oni človek šele, njegov znanec Paoli, moral je priti, da mi je povedal, česa pogrešam v zakonu, da mi je ukresal iskro, ki je dremala v men>^ iz katere se je razpalila vroča strast, ki me je gnala do tja, kjer sem bila in kjer sem, ki
8
— IOG —
mi je kazala v nebesa, pa me pehnila v pekel. Mlad je bil kakor jaz, lep, meni vrsten, govoril je, kakor je moje vroče srce hrepenelo in kakor še nikdo z menoj ni govoril prej. Jaz sem mu verjela. Kako ne bi bila, saj se mi je zdelo, da vsak dih v meni tisočkrat potrjuje resnico njegovih besedij. Tačas sem vas preklinjala vse vkup, da ste me nepoučeno in prenagljeno pustili v jarem, ki mi ni bil znan, preklinjala, da ste mi tako odtegnili vso srečo, vso ljubezen, katero sem imela pravico zahtevati jaz, kakor vsaka druga ženska pod solncem, da, še bolj jaz nego vsaka druga. Zakaj ste me pustili tako nepoučeno, zakaj me je on vzel, zakaj mi dal priliko, da sem verjela človeku, ki ga zdaj kolnem do nebes? To, to mu dopovedati mi pomagajte, potem naj me zabode, če hoče, ali pa pojdem sama na pečino in naj me sune v morje."
„Ubožica! Tudi ko bi ti bili prej pripovedovali in te učili, ne bi bila verjela. Mušfci ugaja svetla luč, leti k nji po večjo srečo, nego je v navadnem večernem hladu, pa najde trpljenje in smrt. Jaz to urnem. Ali tvoj mož tebi nasproti tega zdaj ne bode hotel, ne mogel umeti. Pusti ga samo meni, s časom mu dopovem sam, kar mu hočeš ti. Zato se moraš odtod umekniti strani," reče župnik.
„Nikamor ne «rem." Pri tem, rekel bi, svoje-glavnem izreku je Vida ostala. Bila je zopet vsa ona kljubovalnost, ona ponositost v nji, ki se ji je dek-
— 107 —
lici tako dobro pristajala, in vender kak razloček v nji mej tedaj in zdaj!
Kar je župnik rekel in dejal, da bi jo pregovoril, bilo je zastonj. Udala se je v neko apatijo in nič ni odgovarjala. Staremu možu je bilo strašno težko pri srci in silno se je bal vsakega prihodnjega dneva.
Ostal je na Samorodini. Hotel je in moral je osebno navzočen biti, kadar pride brat domov, ker le on ga je mogel zadrževati, in bil je tudi namenjen z vso životno močjo, da ne bode storil kaj silovitega.
Čakal je dva, tri dni, pet dnij, teden. To je bil strahovito dolg čas, vsak dan leto in več.
Antona ni bilo.
Župnik je od dne do dne bolj bledel. Poslal je posle v Trst pozvedavat.
Štirinajst dnij potem je dobil pismo.
Nesel je pismo Vidi, zaničljivo jo je pogledal, oh, tako kakor ta zmerom dobri obraz nikdar pogledati ni znal, vrgel ji pismo pod noge na tla in rekel:
„Ne boj se, ženska, ničesa hudega ti ne bode storil tvoj mož, ne more ti več, ti si mu vse."
S temi besedami se obrne in odide.
Vida se hlastno pripogne po pismo, ali ko ga ima v roci, trese se vsa, ne upa si pogledati, kaj je v njem. Naposled bere, bere, bere, pismo ji odpade na tla, počasi vzdigne obe roki, objame lepo svojo ža-rečo glavo in zavriska tako strahovito, da se je ra*z-leglo po vsem Samorodovem dvorci, potem se pa zgrudi.
8*
Ednoindvajseto poglavje.
clrijansko morje je ležalo gladko in svetlo v večernem jesenskem solnci. krasen pogled z vzvišene kraške obale. Človek bi bil ta prizor gledal in se ga nagledati ne mogel, pa rekel: ej, lep je ta svet, radujmo se ga, dokler živimo, saj dolgo ne bomo, in kadar nas ne bode, veselili se ga bodo drugi, če bodo pametni.
Ali Samorodov ovčar Stoklas ni gledal velikanske, podobe gladkega morskega lica v večernem jesenskem solnci. Koracal je za ovcami, ki so se pasle pred njim mej skalovjem po borni travi, pa skoro ničesa ni videl, ni svoje ljubljenke velike bige, ki je zadnja mlade imela, ni najmlajše backe, posebno ljube, ni starega ovna, na katerega je imel sicer posebno pozorno oko, ker znal je njegovo čedo zapeljavati.' Ničesa ni videl, razven zadnjim ovcam repe in časih malo hrbta, pa svo jega psička, ki ga je žalostno hodil gledat, kakor bi hotel vprašati: „Kaj ti je, Stoklasek, suha goba, kaj jokaš? Glej, ti in solza, to se ne sklada, kdo bi dejal, . da si tak?"   In tam za skalami se oglasi znani klic
- 109 —
,hoj-lioj!" Vselej je znal Stoklasek odgovoriti preko skal in dupelj še z lepšim „ hoj-hoj!" Ali denes mu je tako grlo zdrhavalo, tako goltanec davilo, glas jemalo, sapo zapiralo, da še s psom govoriti ni mogel, m z veliko bigo, kamo še da bi zaiikal, da bi slišal sosednji pastir ovac najemnikovih na Basnigojevini. Ali ravno ker mu je. v njegovi žalosti treba bilo človeka, in ker ga je tudi prijatelj ovčar zopet klical, začne svoje ovce poganjati navzgor proti njemu, oni pa svoje poganja doli. Pa denes Stoklasek ni srdito bičal svoji 'jati debelih malo občutnih kožuhov, temveč pomalo in mehko je padal suka ni jermen po ovčjih hrbteh, kakor legak opomin ali pastirska prošnja: stopi, stopi, živalca, dve pedi naprej! Ko sta blizu prignala, drug do druzega, pustita čedo ter se bližata kakor dva vojskovodji v Agamemnonovem času, in psa sta jima za pribočnika.
„Sedi no, da kaj poveš. Kaj je vender doli pri vas na Samorodini? Čudno govore in pripovedujejo ljudje. Je li res, da ni gospodarja več? Da so ga ujeli tisti grdi hudi zamorci in ga ne dado več od sebe, temveč ga bodo živega deli na raženj in pekli, zato ker jim je ušla žena njegova?" vpraša sosednji ovčar Sto klasa, ko je bil do njega prišvepal in trdo sel na trda tla, kakor bi se spustil na mehko blazino.
^Zamorci?" vpraša poslednji. „E, kaj pa! Kdo je dejal, da je mej zamorce pal? Mej Lahe je pal, mej Lahe,
— 110 —
tam mej one onkraj morja in nikoli več ga ne bom videl, umorili ga bodo, pravijo vsi takisto." Stoklasa zopet posili jok.
»Soli se, soli! Ce ne bodeš njegovih ovac pasel, e, na, bodo pa, čegaver uže druzega. Ne veš, kako te je edenkrat tepel tii-le doli?"
„0 tepel! Naj me tepe, da me potepe, naj koža od mene visi, kakor od lipovega ličja plašč, naj mi oklesti pol zadnje oplati strani in strani, samo da bi me še mogel, da bi ga še živega videl," reče Stoklasek, poštena duša, in jaz verujem, da mu je bila živa istina, kar je možiček govoril.
»A zakaj ga bodo umorili, praviš?"
»Ko bi jaz vedel! Ali nekaj hudega in groznega mora biti, ker od tistega časa, kar je naša gospodinja to zvedela, čisto je iz uma, ne ve kaj govori, blede se ji, da je človeka strah pred njo. Pomisli si, včeraj me je dobila za hlevom, in kaj stori? Poleno, leseno poleno s tnala mi moli in pravi, da je nož, nož, čuješ! in hoče, naj ji ga jaz v srce zasadim. Hitro sem bil na oni kraj hleva zbežal in smuknil po lestvi na hlev, od groze sem se tresel, dokler nisem zmolil dva očenaša in vero," pripoveduje Stoklas.
»Ali kaj je vender naredil? Nekaj vender pravijo ?"
„1, meni se zdi, da jih je sila potolkel, tako za kakove pol vojske. Menda so ga uže dražili, da so mu vzbudili jezo. Kadar je pa naš gospodar jezen, joj, ti ne veš, kakovo moč ima!"
— 111 —
„A Lahi so ga vender."
„Ni vrag, ko jih je toliko. Saj še ose, ako jih je poln osir, človeka do smrti opikajo, če mu vse pridejo do kože," dejal je pastir.
Jezdec se je prikazal po potu proti Samorodini.
„Kdo je oni V"
„Jej, to so gospod," reče Stoklas in vstane. Gospod je bil samo župnik, ki je počasi na konji prihajal.
„Tega' vprašaj, on natanko ve vse, ker je brat," svetuje sosednji pastir.
„To je, da ve. Ali jaz si ne upam vprašati. Pojdi ti. Jaz vem, da je dolgo z doma bil uže dvakrat. Gotovo je bil šel čez morje in mislili smo, da ga bode otel ali izmolil, ali odkupil, ali kakor je volja božja. A glej, sam je. Pojdi, vprašaj!"
Oba stopita k bližnjemu potu.
„Kako je gospodinji?" vpraša župnik Stoklasa.
„Nisem je videl denes," odgovori ta in župnik počasi jezdi mimo.
„Ali je res, da bodo gospodarja Samoroda Lahi umorili?" vpraša boječe sosednji pastir.
»Molita zanj!" odgovori župnik in odjaha.
Ko sta pastirja ugibala, da mora biti res hudo zanj, če je uže molitve treba, kakor za umirajoče, prišel je bil župnik do rojstvene svoje hiše.
— 112 —
Poznalo se je, da ni tu pravega očesa več. ^se je bilo razvlečeno, družina je delala, kar in kolikor je kdo hotel: jemali so, kjer je bilo kaj.
Notri v veliki izbi je našel Vido. Srepo ga je pogledala, ali nič ne izpregovorila. Sedela je na klopi-pri veliki peči, oblečena samo na pol, neomita, zmr-šenih las, utlih očij, bleda in suha — Vida, a nobena podoba lepe Vide več.
»Kako ti je?" vpraša župnik.
Nobenega odgovora.
„Pojdeš z menoj? Anton bi rad s teboj govoril, rad bi ti povedal, da je vse pozabljeno, vse odpuščno," reče župnik mehko in glasno.
Vida se ne gane. Dekla pride noter in župniku pove: »Največ tako sede in ne govore in ne slišijo." Zastonj se je župnik trudil, da bi jo pripravil do govorjenja. Ničesa se ni spominjala, ničesa vedela v tem hipu.
Zblaznela je bila, ko je brala vest, da je njen mož umorivši njenega zapeljivca in ednega onih, ki so ga za to prijemali, v zapor dejan in čaka smrtne kazni od neizprosnega tujega zakona.
Ona je bila grešnica, a njega je spravila v smrt! On, najpoštenejši mož, za njen greh mora pustiti življenje svoje. Misel, ki je pač tako velika, tako strašna, da je zmožna uničiti vezi, ki vežejo duh in telo, uničiti ono veliko moč, ki človeka dela šele človeka.
Žalosten je župnik naposled poleg neme ženske sam obsedel nem in se udal tožnim mislim. In daleč jih ni bilo treba iskati. Tu pred njim je sedela ženska, ki se v sreči svoje sreče ni zavedala, ki je hotela srečnejša biti, a je prišla v največjo nesrečo. Nezadovoljnost z malim želi velicega; z dobrim in dosežnim ne nasičen, išče človek boljšega, najboljšega, toda najde ne le slabše, nego pogin svoj in druzih ljudij.
Dvaindvajseto poglavje, ej štirimi stenami tesne izbice v Benetkah,
HBBaM ženo okence nekoliko solnčne luči, sedel je nekdaj ponosni Anton Samorod na surovem lesenem stolu in podpiral glavo ob mizo. Kakor se je pregenil, zarožljalo je železje na njem, ki mu je težilo roko in noge. Na mizi je bil vrč z vodo in vinom, kruh in druge jedi. Anton ni tajil pred sodniki, in tajiti bi bilo zastonj. Vpričo ljudij je našel Paolija v krčmi, pritisnil ga v kot, tam sta šepetaje govorila, vender le malo časa, potem je Paoli zakričal in padel v srce zaboden. Samorod je bežal skozi duri. a ljudje za njim in zunaj so ga prijeli. Ali ni šlo lehko, več jih je bilo ranjenih, mej temi eden, ki je bil javni stražnik, tudi usmrčen. Zdaj je Samorod čakal sodbe. Ni bilo dvojbe, kakšne. „Glavo za glavo" je veljalo pri benečanskih republikancih tako, kakor drugod.
Prvi dan zapora Samorod ni mislil druzega, nego o zadoščenji svojem, o sebi nič. Zdelo se mu je kakor
v katero je puščalo samo malo, debelo omre-
samo ob sebi razumno, da tir ne ostane, da uže kako premaga vsa protivja. Ali kmalu je prišla hladna kri, premislek mu je razjasnil vse njegovo stanje. Smrti se ni bal, ali zdaj še ne bi bil rad umrl, doma bi bil rad še opravil, kar se moževi pristaje, potem naj bi bilo, kar hoče. Pa tudi v tej misli se je izpremenil, čem jasneje mu je bilo njegovo položje.
Pisal je bil bratu. On je bil prišel precej. Prepričati se je moral nesrečni mož le, da ni z denarjem, ni s prošnjo ne more za brata storiti ničesa, ničesa. Kar pa je bilo poskušati mogoče, poskusil je vse.
Samota Iti bližnjost smrti omeči človeka. Tako se je tudi Anton v ječi svoji predrugačil. Naročil je bratu, naj mu privede sina, da ga vidi še edenkrat. In ko mu je brat prigovarjal, naj tudi ženo pusti k sebi, ker to je edini pomoček, da zopet pride k umu, bil je zadovoljen in pripravljen pozabiti vse.
Z nestrpnostjo je čakal svojcev. In ko je ob nenavadnem času zarožljal ključ v ključanici, stresnil se je čuvši glas sinka svojega.
Vzel ga je v naročaj, na edno koleno, dete se ga je oklenilo okoli vratii in zapazivši železje na očeti, vprašalo je nedolžno:
„Kaj imate pa to?"
Dete ni vedelo, da sedi zadnjič očetu na kolenu, vtisek novega prizora mu je bil imenitnejši, nego ka-kova skrb.
— 116 —
»In kje je ona? Ni hotela priti?" vpraša Anton
brata.
„Ne more več," odgovori župnik zamolklo.
Jetnik obledi, izpusti dečka svojega, da mu s kolena zdrsne ter vstane počasi, kakor ne bi mogel sedeč slišati, kar je precej slutila duša njegova.
„Zakaj ne, izreči, ne čakaj!"
„Na tem svetu je ne boš več videl."
„Umrla?" hlastne Anton še bolj obledel.
„Da! Bog jo je rešil vsega duševnega trpljenja."
Samorod pade na stol, glavo povesi in nekaj časa potem reče:
„Ti veš, kaj mi je storila, koliko bridkosti, in kako je kriva, da sem tu, in da dolgo ne bom več. Ali tega ti ne veš, kako sem hrepeneče želel še edenkrat videti jo, videti jo le še edenkrat na tem svetu."
Ko je to izgovoril, dvignejo se mu korenjaške, široke prsi, kakor bi se hotele razpoeiti, in glasno zajoka. Starejšemu bratu so se tudi tihe solze polile in ko je otrok videl plakati očeta in strijca, plakal je še on; celo stari jetničar, vajen podobnih prizorov, pogledal je v stran in zarožljal s ključi, kakor bi hotel reči: »Pustite jok, kar je, to je; malo še utegnete, dogovorite se o svojih stvareh."
In res so malo utegnili.
Štiri dni po tem prizoru je terjala državna pravica benečanska Samorodovo življenje.
-   117 —
Sin njegov, nežni Tonček je dorastel, šolal se, in bil velik gospod. Ni nam znano, ali se je večkrat spominjal roditeljev svojih; to pa vemo, da narod je to daleč okoli dolgo in različno pripovedoval v pripovedi in pesmi o ,lepi Vidi'.
r.
Pripomenek.
o smo se leta 1870. na Dunaj i neki večer raz-govarjali, kaj in kako bi bilo Slovencem pisati, povzel je Stritar besedo ter Jurčiču po priliki rekel tako: „Cudno se mi zdi, da se še nobeden pisateljev naših ni lotil ,Lepe Vide'. Ne poznam hvaležnejšega predmeta, nego je ta. To Vam je ženska! Le pomislite, kakšen roman, ali tudi, kakšna drama bi se dala pisati!" Stritar je še nadalje razvijal zanimive misli in nazore svoje o ,Lepi Vidi' in Jurčič mu je pritrjeval; ali z obraza mu je bilo brati, kako živo so se ga prijele Stritarjeve besede.
Narodna pesem, katero je imel Stritar v mislih, slove po Stanku Vrazu tako: („Narodne pesni ilirske" str. 149.)
..Lepa Vida.
Lepa Vida je peljnice prala — ,
Per kraja morja na sinji skali.
K nji pa se perpelje čemi zamorc.
Tako nji je reko černi zamor'c :
,.Kaj je tebi, lepa moja Vida!
K' nis' več lepa kakor perve leta?"
„,,Kako hočem ti jaz biti lepa —
Biti lepa kakor perve leta,
— 119 —
Dom;i 'mam star'ga moža, boljno dete; Celi dan mi dete prejokuje, Celo noč pa mož mi prekašljuje."" Tako nji je reko černi zamorV: „Le. z meno, le z meno, lepa Vida!3 Tako mu je rekla lepa Vida: ,,Komii bom sirota jaz pustila Starega moža in boljno dete?"1-Tako nji je reko černi zamorc: ,Le z meno, le z meno, lepa Vida! Le z meno pojd' n Špansko deželo. Po tebe pošlje me Španska kraljica. Tam ti ne boš druziga delala, Kakor bele postlje postiljala. In na belih postljicah ležala. In dojila Španskega kraljica."
Lepa Vida v barko je stopila, Ko sta uže od kraja odtegnila. Je začela jokat' lepa Vida: , „Komu sem sirota jaz pustila Starega moža in bolno dete?"" Perpeljao njo je u .Špansko deželo — D Špansko deželo k Španski kraljici. Vida zjutrej je zgodej ustala — Zgodej ustala, per okni stala, Gori pride to romeno sonce, Tak je rekla soncu lepa Vida: ,„Kaj te prašam, ti romeno soiice-1 Kaj deteee moje bolno dela?"" Sonce pravi: „Kaj hA zdej delalo! Ranno zdej so svečo mu deržali; Tvoj stav' nvlž pa se po morji vozi, Se po morji vozi. tebe iše,
— 120 -
In se po tebi, Vida, milo joka/ *
Takrat še bolj se je zajokala,
Bele roke sirota je lomila,
In zvečer je spet per okni stala.
Gori pride ta presvitla luna:
,,„Kaj te prašam, ti presvitla luna!
Kaj detece moje boljno dela?""
Luna pravi: „Kaj bo zdej delalo!
Rauno zdej so ti ga zakopali;
Tvoj star' oče se po morji vozi —
Se po morji vozi, tebe iše,
In se po tebi, Vida, milo joka."
Še bolj se je zajokala Vida
Takrat pride k nji Španska kraljica:
,,Kaj je tebi, moja lepa Vida!
De se mi ti tako milo jokaš?"
,,.Kaj bi sa sirota ne jokala?
Ko sem zjutrej jaz per okni stala,
Ino zlato kup'co pomivala,
Padla mi je u morje globoko.""
Tako rekla je Španska kraljica :
,Nič ne maraj, moja lepa Vida!
Jaz bom tebi spet drugo kupila,
Tebe bom per kralju 'zgovorila:
Le lepo doji mi moj:ga kraljica!"
Ko sva se poznejša leta v Ljubljani časih na daljših sprehodih z Jurčičem menila o njegovem pisateljevanji in mi je Jurčič našteval razne predmete in snovi svojim povestim, nikdar ni pozabil omeniti ,Lepe "Vide'.
„ Vidiš, ,Lepo Vido- bi tudi pisa), pa je ne morem Morja ne poznam, niti življenja po velikih pomorskih mestih; pokrajine naše ob Adriji so mi tudi neznane, in brez teh si ne morem misliti ,Lepe Vide'. Opisa-.vati pa jaz ne morem nobene stvari, ako je nisem vidtl s svojimi očmi!"
Tako mi je večkrat tožil Jurčič. Toda lepo idejo, katero je Stritar zasadil v njegovo srce, hotel je na vsak način upodobiti. Zatorej je leta 1875. in 1876. večkrat zahajal v Trst. in poleti 1876. se je lotil pisanja.
Ko je dunajskega „Zvona" prva številka leta 1877. prinesla začetek njegove ,Lepe Vide', rekel sem mu: ,,Ti, kraj, kamor si postavil Basnigojev in Samo-rodov dom, pa jaz poznam. To je goriški Kras okoli Devina I"
„Res je!" odgovori mi Jurčič. »Dolgo časa nisem vedel, kje bi svoji Vidi postavil domovino. Lani (dne 5. marcija 1. 1876.) smo šli, kakor veš, VViesthaler, Kersnik in Drenik v Gorico k dr. Lavričevemu pogrebu. Začelo se je dobro daniti, ko pridemo na goriški Kras. In ko se peljemo z Nabrežine proti Tržiču, odpre se nam neizrečeno lep razgled čez Kras proti Devinu in Ogleju na Jadransko morje. Solnce je baš vzhajalo in obsevalo redko brinje po skalovitem Krasu. Tisti hip mi šine v glavo misel: To je pravo prizorišče za .Lepo Vido'! Našel sem kraj, katerega sem prej iskal brez vspeha, in takoj sem začel pisati povest."
9
A kakor vse druge povesti svoje, poslal je Jurčič ,Lepo Vido' Stritarju prej, predno je zvršil vso. Ravno leta 1877. imel je pa Jurčič pri ,,Slovenskem Narodu" mnogo posla. Tisto poletje je bila v Ljubljani huda politična agitacija zaradi volitev v kranjski deželni zbor, pri katerih je propala narodna stranka po Widmann-Vesteneckovem pritisku in Jurčič se je te agitacije strastno udeleževal tudi osebno. „Inter arma silent Musae" in tudi Jurčič je pretrgal v »Zvonu" svojo povest s XIII. poglavjem (glej „Zvon", III., št. 11. na 164. strani) tako, da je bil Stritar prisiljen v 13. št. na 208. strani svojega lista pripomniti: ^Neprijetno je nam, da .Lepe Vide', ki je bila namenjena za ves list, ne moremo nadaljevati. G. pisatelj ima, kakor je videti, zdaj toliko opravila na političnem polji, da nima časa misliti na lepoznansko delovanje. Želimo mu dobrega vspelia," In res pet mesecev, od dne 1. junija do dne 1. novembra, .Lepe Vide' ni bilo v „Zvonu" na dan.'
A da je počivala toliko časa, temu je še drug vzrok. Ko je namreč Jurčič meseca avgusta Stritarju poslal prvo nadaljevanje svoje povesti, izgubilo se je pismo na pošti. Misleč, da ima Stritar morebiti drugega gradiva na izobilje, in da je zategadelj odložil povest njegovo, pisal je Jurčič ,Lepo Vido' dalje ter čez nekoliko tednov poslal Stritarju drugo nadaljevanje. Stritar, ki ni prejel prvega pisma, bil je preverjen, da je to (drugo) nadaljevanje nepretrgana povest, in je natisnil Jurčičev rokopis. Izostalo je ondukaj
— 123 —
popolnoma jedno poglavje. Pozneje Jurčiču ni bilo možno te napake popraviti. Jezil se je, a tudi trdil, da mu jedne stvari nikakor ni moči dvakrat pisati. Natančen bralec takoj Opazi, da proti koncu povesti nečesa manjka, kajti nezadelana praznina zija med sedanjim trinajstim in štirinajstim poglavjem.
Zanimivo je tudi naslednje: Takoj, ko je bil pričel pisati Jurčič svojo ,Lepo Vido', tožil je večkrat, da ni težavnejšega dela, nego opisovati — lepo žensko. »Desetkrat sem uže poskusil, pa spet vse izbrisal in raztrgal," dejal je. In res je one skromne vrstice, v katerih v drugem poglavji riše .Lepo Vido', napisal stoprav, ko je bilo prvo poglavje uže tiskano. Pa tudi ta opis ima zgodovino svojo. S Kersnikom sta sedela nekega večera januvarija meseca J. 1877. v krčmi, kar izproži Jurčič znova besedo o svojih gori omenjenih težavah. »Veš kaj? Pridi jutri na veliki ples v čitalnico, videl jo boš" — Kersnik je imenoval tu znano ,beaute' iz ljubljanskih narodnih krogov — »v svoji največji krasoti. Boljšega vzora za tvojo ,Vido' ti ne vem." Jurčič je šel v istini na ples, akoprem je ono damo uže prej poznal, in posledek njegovega opazovanja so bile tiste tri vrstice v drugem poglavji, v katerih pa človeka nekako čudno dirne, ko poleg »bolj močnega telesa", »najblažjega ovala obraza", »svilnatih las", poleg »očij v srce sezajočih" zdajci bere: »nekako zarjavelo lice". No, to zadnje je bila Jurčičeva iznajdba, ker lepi svoji Kraševki na Samo-
9*
— 124 —
rodovem pečevji vender ni smel dati tako čistega belega in umetnega ,teinta', kakeršnega je imel njegov — vzorec.
Naudajala je Jurčiča dolgo časa misel, da bi porabil idejo ,Lepe Vide' v drami. A zvršiti ideje svoje ni utegnil. Nagovarjal je mnogokrat Kersnika še potem, ko je bila ,Vida' uže natisnena, naj poskusi pisati dramo. „Taka ,Lepa Vida' — realna, kakor mora biti, pa postavljena v naše živoče kroge — to bi bilo hvaležno delo," rekel je večkrat. Lotil se pa istega ni nikdar.
Habent sua fata libelli!
V Ljubljani, dne 31. majnika 1887.
Fr. Leveč.
L'-I_lI1L-Lii!LJ_'l l l 1 ' ij l l_J_Mjl_ll l l l l II i Ij iii i i t I i I I l i i i i f- *" i i i i i 11! i li ii Ji ii ii i li i i i i t 'i i i i n n t n i i i lil ii i ii ii
II.
Ivan Erazem Tatenbah.
Izviren historičen roman iz sedemnajstega veka slovenske zgodovine.
(..Slovenski  Narod," 1S73.)

Prvo poglavje.
Krat inter illustres Stiriae peacerus EcasmiH Tattenbachius nobiHtate opihus milli setumlus, in Frannoauie circulo et (a saeratione Styrorum.
sredi sedemnajstega stoletja so se pripravljale
na našem slovanskem jugu, na Hrvatskem ,
11 v Pri mor j i in tudi na Slovenskem, naj-boI| pa na Ogrskem velike stvari', katere bi bile sredini Evrope in posebno naši domovini odmerile ves drug tok zgodovine nego ga je imel naš narod, da bi usoda ne bila zadela glavnih poeetnikov prej nego so mogli zvršiti namene svoje. V te velike načrte državnih prevratov je bil vpleten glavni ud na slovenskem Štajerskem naseljene plemenite rodovine, bogati in veljavni grof Ivan Erazem Ta te n bali, knez Ravenštajnski, posestnik štajersko - slovenskih graščin: Konjice, Račje, Podova in Oreliovavas pod Pohorjem, Tribenek, Podčetrtek, Štatenberk, Frajštajn, Sonenberg in Videršnik; dalje posestnik hiše v Mariboru, v Vildonu itd. Šlo je v teh velikih političnih namerah za nasilno odcepljenje Ogrske in južno-slo-
— 128 —
vanskih dežel od nemške Avstrije in za ustauovljenje svobodne Ogrske ter osnovanje neodvisne Hrvatske, kateri bi se bila pridružila Slovenija.
Za razumljenje razvitka usode tega moža, katerega glavni kos življenja in truda opisati je namen te vseskozi na našo zgodovino opirajoče se pripovesti, vsekako treba, da prej ob kratkem opišemo občezgo-dovinski položaj tedanjega časa ter bralce seznanimo z osebami, ki so stale na čelu velikega kretanja, katerega druge vrste faktor je bil naš Tatenbah in katero bi bilo kmalu vso mogočno habsburško državo vrglo iz starih stal.
Odkar so bili Cehi v slavni usodepolni bit vi na Beli gori premagani, začel je bil v Avstriji veti nemški duh, protiven drugim narodnostim. Najprej so to bridko čutili Ogri, potem Hrvatje. Oba ta naroda sta bila pristopila iz svobodne svoje volje pod habsburško vladavino. Oba niti nista svojih narodnih pravic „izgubila" s tacimi upori kakor Cehi. Zato se je nezadovoljstvo razvilo najprej v teh deželah, in sicer V narodni aristokraciji madjarski in hrvatski. Do vrhunca pak je v obeh teh deželah vskipela nezadovoljnost z nemško dunajsko vlado cesarja Leopolda I. po bitvi pri S t. Gothartu (cistercijenskem kloštru na meji Štajerske in Ogrske, mej ogrskimi Slovenci) leta 1064. (1. dne avgusta), v kateri so bili Turki te-peni od cesarske armade, vojene po vojvodi M o n t e-kukul ij i.
— 129 —
Ta bitev je bila jako važna, a za habsburško monarhijo dobljena samo po posebni hrabrosti Slovanov, osobito Hrvatov, ki so se bili pod vodstvom grofa in bana Zrinjskega, dalje po boirosti Maljarov in celo Francozov, kateri poslednji so bili Avstrijcem poslani na pomoč. Vender se je cesarju Leopoldu in njegovim nemškim svetovalcem tako mudilo mir s Turki sklepati, da dobljena bitev ni im^la skoraj nobsae koristi za kristijane. Za Hrvate in njihovega bana je mirovna pogodba, katero so nemški diplomati s turškimi na pol skrivaj sklopili, ne vprašaje ni Hrvatov ni Ogrov, bila tembolj razžaljiva, ker je Dunaj izrecno Turkom pritrdil na njihovo terjatev, da se po njih razsuta, prej od Zrinjskega edno uro od Kaniže na Muri zidana in po Zrinjskem imenovana trdnjava Zrinivaroš ne sme sezidati nikoli več.
A ne samo taka in ednaka mala preziranja in ničev mir s Turki, tudi druga važnejša naredba dunajskega dvora je ogrske in hrvatske veljake v dušo pekla. Po bitvi pri Št. Gothartu so namreč ostali nemški vojaki na Ogrskem in Hrvatskem. Povsod so se ti Nemci nosili mej domačini kakor gospodarji,' surovo, prisvojevalno, razžaljivo. Tudi se je zlasti mej Hrvati s srdom opazilo, da se višje vojne in civilne službe oddajejo Nemcem, domačini se pak odrivajo. Tako je bil Nemec Herberštajn postavljen za višjega vojnega poveljnika v Karlovec, da-si je na to mesto po svojem dostojanstvu in domačinstvu pravico imel
— 130 —
samo hrvatski ban in »vel-mož" Peter Zrinjski. V vo-j aški granici, ki je imela še samostalno narodno orga-nizaeijo, opaževalo se je, da se domači hrvatski vojvode, kakor so bili: Mitar O s tr o vi j a n i n , Petar-Trifunac, Si m a Omudjevič iz Korbave, S t e-v a n O r 1 o v i 6 iz Like, Pavle Ornovčanin iz Po-savja, Gruica V u k a š i n , uskoški vojvoda itd. —ne vidijo radi, in da dela cesarjeva gospoda na to, kako bi dobila vso oblast nad granicarji. Vse to je razvnemalo kri. Na Ogrskem je k temu še prišla nezadovoljnost luterancev, katere so preganjala in zatirala versko netolerantna oblastva cesarja Leopolda.
Počiti je torej moralo, in zgodilo se je to v povestno-znani Zrinjski-Frankopanovi zaroti, ki se je raztegnila čez Ogrsko, Hrvatsko in (po Ta-tenbahu) čez naše Slovensko ter je razprostirala mreže svoje daleč na Poljsko, Francosko, Benečijo, da,
celo--na Turško, torej pri ednem so vragu iskaje
pomoči proti drugemu sovražniku.
Najprej so  stopili  ogrski veljaki in plemenitaši v dogovore in zvezo.   Na čelu zarotnikom so od po-četka  stali   mej   ogrskim  plemstvom najveljavnejši možje:   palatin   ogrski grof Veselenj,  grof Na-, dasdj,  najvišji   deželni sodnik  ali   „judex curiae"> škof Lipaj, in Nikolaj Zrinjski.  A nesreča zarotnikom je hotela, da so prej nego je bilo vse urejeno, umrli trije izmej teh: Nikolaja Zrinjskega je bil na lovu  veper ali mrjasec raztrgal, Veselenj je tudi hitro
umrl (baje zarad družinskih razporov od nekoga ostrup-Ijen), in škof Lipaj ni dolgo preživel svojih dveh tovarišev.
Tako je snovana zarota v početku uže izgubila tri genijalne odvažne može. Izmej zgoraj imenovanih je torej ostal Nadasdj, kateri je z mladim knezom Rak oc i jem sklical tajen shod v Trenčinu in kesneje v Banjski Bistrici. Tu se je ogrsko plemstvo navdušilo za svobodo domovine svoje.
V tem ko so ogrski veljaki preudarjali, kako bi organizovali upor proti nemškemu Beču, hotel je fanatični Madjnr precej delati. Neki mož, z imenom Vitnjedj, luteransk duhovnik iz Šopronja, sklene cesarja Leopolda uloviti ob priliki, ko se je ta imel voziti v Šotvin nevesti svoji naproti. Kadar bi bil fanatični Vitnjedj cesarja imel ujetega, hotel je od njega svoboščine ogrske dežele imeti potrjene; ako pa bi cesar ne bil vseh podpisal, ali, ako bi Vitnjedj bil zavoljo zapiranja cesarja nadlegovan, nameraval ga je umoriti. Da bi ga ulovil, zahteval je od Petra Zrinjskega vojaške pomoči. Peter Zrinjski, Hrvat, najbrž ni luteranskemu, na svojo pest delujočemu popu zaupal, ali pa se mu je tako energično početje zdelo še prerano, zato mu ni poslal vojaške pomoči. Zarad tega cesar ni bil ujet, pač pak so se zarotniki tovariša duhovnika Vitnjeda in njegove možne izdaje tako bali, da so ga hoteli s sveta spraviti, in je le-ta res
— 132 —
kesneje (1669. 1.) nagle smrti umrl na Nežiderskem. jezeru.
Glavni zarotniki na Ogrskem so iz početka mislili na vse. Prva stvar je bila, denarja dobiti si za, vojsko. Da-si so se zaiote udeležili bogati plemenitaži, vender so hoteli imeti gotove vsote. Zato je bilo skle-neno s silo odvzeti državni denar, kateri se je imel voziti iz gorskih mest na Dunaj. Nadasdj sam je potoval v Kremnieo, da bi zvedel, kdaj se denar vozi. . Ali iz tega ni bilo ničesa, ker vojaški stotnik" C o-bornjak (po drugih virih Sobijanič) se je tačas napil, ko je imel voznike napasti. Tako so se prvi črteži unesrečili in so ogrski zarotniki dalje delali brez prave organizacije.
Cutivši, da jim po tacem treba zunanje pomoči, poslali so nekega Ladislava Balo v Carigrad. Ali tu je bil zopet kal nevspeha, ker to, kar je Bala govoril v Carigradu, izdal je neki navzočni Grk z imenom Panajoti, tolmač na dunajskem dvoru. Zarotniki so za to ob pravem času zvedeli, ker je bil vodnik Nadasdj svetovalec dunajskega dvora; tedaj so znali izdajstvo paralizovati in so od odločnega delovanja upali vse. Tudi v drugih zunanjih državah so ogrski zarotniki iskali zaveznikov. Škof Lipaj se je bil obrnil v Rim. Še več pak so računali na Poljsko in na Francosko.
Drugo poglavje.
Za domovinu, za veru kršćansku Boga višnjega na pomoć zazovte, Vaših starih glas ponovte, Xa svoje protivnike navalte ognjeno, Jedan drugoga izmete ljubljeno, Živte bratinski, i>oginte viteški.
Grof Fran Frankopau.
ij[SMa Hrvatskem je bil duša zarotnega priprav-cra^pjl Ijanja grof Peter Zrinjski. hrvatski ban. bUksI On je bil vseskozi pravi narodnjak. Zato je Madjare mislil samo upofcrebiti, a namen njegov je bil vidno, vspostaviti zopet hrvatsko državo, katera bi bila obsezala vso denašnjo trojedino kraljevino z vojno granico in bi se bila potem raztegnila na jug mej Srbe in na severozapad mej Slovence. V tem njegovem namena ga je podpirala duhovita, krasna njegova žena, Anka Katarina Zrinj-ska, ki je tudi brata svojega mladega Frana Krsta Frankopana, kneza trsatskega, pridobila za to idejo-Na dvorih Petra Zrinjskega in Frankopanov, namreč v Cakovci, Ozlji, Bakru, Grobniku in Novem v Vinodolu, posebno pa na prvo imenovanih gradovih, udo-
— 134 —
mačile so se po tel) hrvatskih veljakih domače slo-, vanske modrice, govorilo in pisalo se je hrvatski, ne pa samo latinski in nemški, kakor je drugod bilo tačas v navadi.
Dokaz temu imamo še dandenašnji. Fran Fran-kopan, bogataš in veljak se uže tačas ni sramoval peti in pisati hrvatske pesmi in delati drame celo v našem — slovenskem jeziku.*) Eavno tako je preložil Peter Zrinjski ,,Sireno morja adrijanskega'". katero je speval brat njegov Nikola. Žena Zrinjskega je sama napisala hrvatsk molitvenik. Koliko spisov pa je utegnil kruti čas uničiti, ki je vladal teh dveh sto let, odkar so živeli ti junaki!
Misel, da se velika slovanska država na jugu mora raztezati tudi na našo Slovensko, imela je in vršila baš duhovita Anka Katarina Zrinjska. To misel izvesti pak ni bilo lehko, kajti tačas narod ni veljal dosti, tačas je bila vsa početna moč v rokah višjega duhovenstva in plemstva. Pač so imeli Madjari in Hrvatje tačas domače, narodno plemstvo. Na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in drugod pri nas pak je bilo plemstvo nemško, iz tujine naseljeno. To plemstvo in višje duhovenstvo se ni dalo prijeti pri narodnem, pa-trijotičnem čutji.   S srcem za svobodo slovenske do-
*) Njegove hrvatske pesmi in odlomek njegove slovenske vesele igre je na svetlo dal, kakor jih je našel v dvornem arhivu na Dunaji, g. Iv. Kostrenčič 1. 1871. v Zagrebu. Pis.
— 135 —
movine se ni dalo pri njem opraviti ničesa, ker ni imelo srca za slovensko stvar.
Katarina Zrinjska je morala torej misliti ter svojega moža in brata na to nagovoriti, da so izkušali drugim potem delati preko meje, z drugim vabilom vabiti zaveznika. Cestilakomnost, želja po oblasti, moči, veljavi, gospoclstvu — to so svojstva, ki mogo nadomestovati (čeprav ne nadomestiti) rodoljubje v velikih početjih.
In to je Katarina Zrinjska razumela. Poznala je moža, ki je bil na slovenskem Štajerskem dovolj vpliven, da je mogel pomoči; ki je bil tudi, da-si Nemec in torej tem protinemškim težnjam ne po naravi nagnen. vender pridobljiv, ker je imel baš zgoraj omenjena svojstva. Leta 1660. ob sijajni priliki, ko so velikaši in ljudstvo cesarju Leopoldu I. v Nemškem Gradci prisezali vernost in zvestobo in kjer je bila z možem in bratom Franom Frankopanom tudi ona, spoznala je Ivana Erazma Tatenbaha. Ta je imel tačas sto-prav devetnajst let, a bil uže dve leti oženjen z Ano Terezijo grofico Forgačevo.
Katarina Zrinjska je, kakor vsaka žena take reči hitro opazi, tudi uvidela, da je storila na mladega, neizkušenega in v ljubezni vsekoliko razkošnega grofa Tatenbaha globočji vtisek, nego bi mu smel Tatenbah sprejemljiv biti. Ni je torej tudi kesneje stalo težko, znanje z mogočnim Tatenbahom ponoviti in rabiti svoj vpliv — kakor je bila prepričana — za domovino. To
se ji je zdelo z njenega, nad navadnim ženstvom vzvišenega stališča, (katero soditi ni nalog pripovedovalcev), dovoljene, da, celo — ukazano. Tako je bil grof Ivan Erazem Tatenbah pogosto vabljen gost na Zrinjskega grad Cakavec, ali na grad Zrinjskega prijatelja Lo-katelija, na Lepšino, kjer so ga počasi pridobivali. Dali so mu tudi v njegovo okolico ljudi, kateri so bili popolnoma poučeni in so prevzeli nalog Tatenbaha vneti za skrajne namere, katere je imela zarota. Imena teh so: Vukovački, prej stotnik hrvatskih strelcev, poslanec Zrinjskega, kapitan Kaldi, Zrinjskega nad-konjar Rudolfi, in več drugih. Ti so pridobili tudi Tatenbahovega tajnika Baltazarja Riblja.
Predno je Erazem Tatenbah vedel, kako, bil je v zaroto zapleten; misel, ime svoje oslavljeno imeti, oblast svojo, bogastvo poveličati, ali — celo — morebiti — vlaclarsk prestol zasesti! — Komu v dni dobi bi ta misel ne bila laskala!
V nekem veselem društvu v Lepšini, pri grofu Lokateliji, podpisal je bil Tatenbah tako imenovano „ligo", to je pismo, v katerem se je zavezal zarotnike z vsemi pomočki podpirati in na štajerskem Slovenskem, noter do Nemškega Gradca pripravljati tla za upor. Na pomoč so mu bili zgoraj imenovani možje: Vukovački, Kaldi, Rudolfi, Ribelj.
Tretje poglavje.
„Le vkup, lo vkup uboga gmajna." Pesem slovenskih upornikov 1. 1035.
arij Gornik (v nemških kronistih tedanjega časa n. pr. v ostankih mariborskega arhiva nahaja se njegovo ime spačeno v ime: Gurnigg)
je bil veliki vinicar, ali kakor so ga delavci in mali kmetje okoli imenovali „majer" (pristav) v velikem vinogradu, katerega je Erazem Tatenbah imel v Visov-Ijah, vinski gorici na Pohorji blizu Slovenske Bistrice. Bil je petdesetleten mož, visok in krepak. Da-si je bil sam sluga, ravnal je ostro z delavci in kmeti, ki so morali tlako delati njegovemu gospodu. Pri tem pa tih in nezgovoren ; vedel je o samem sebi, da more človeku škoditi tudi edna beseda. On ni ljubil nikogar, in njega nikdo — razven edine njegove hčere, najlepše deklice pod faro Sv. Benčesla, kakor je ondotni naLodno-slovenski govor krstil češkega svetnika Vaclava, ali Večeslava kateremu na čast je tam cerkev zidana ob •   času. ko so Cehi pod Otakarjem (predno jih je Rudolf
10
— 138 —
habsburški zmagal na Moravskem polji) izkušali oblast dobiti in utrditi si tudi na Slovenskem.
Jurij Gornik torej je bil lepega dne avgusta meseca 1. 1669. v velikih skrbeh in opraviti je imel okoli gosposke hiše v vinogradu toliko, da si je želel denes imeti štiri roke. V jutru mu je bil namreč posel iz bližnjega Račjega grada, kjer je tačas bival njegov gospodar, mogočni grof Tatenbah, prinesel poročilo, da se popoludne ali« proti večeru več gospčde in veljavnih mož zbere v vinogradski gosposki hiši, mej temi grof sam. Ukazano mu je bilo pripraviti vse, kar je za pogoščenje potrebno.
Juriju Gorniku se je to sicer, ker nenavadno, zdelo čudno, kajti ob tem času, ko niti grozdje ni zrelo, ni bil običaj, da bi prihajala gospoda. Da, poslednje dve leti niti jeseni ,,v branje" ni bilo nikogar.
Samo pisar ali tajnik grofov, mladi Baltazar Ri-belj, ta je prihajal. Ta pač mnogopot. Večkrat ko ni bilo zarad gospodarstva in računov čisto nič treba. A Jurij Gornik, star poznavalec sveta in ljudij, vedel je dobro, da grofov pisar Baltazar Ribelj prihaja — zarad njegove hčere Marijanice.
Denes pa ni utegnil ugibati, zakaj pride več gospode. Trebalo je v kleti stare pajčevine omesti, sobe 08nažiti, posodo pripraviti, misliti za jed, okoli hiše in vinogradov odstraniti nerednosti.
Popoludne je bilo precej vse prirejeno. Marljivo je Gorniku in njegovim ljudem pomagala hčerka, lepa
— 139 —
Marijanica. Zanjo je bilo v sobah, v kuhinji in kleti še dosti dela. Vender ko je oče videl, da se bliža ura, ob kateri imajo priti visoki gostje, ukaže hčeri, da mora za denes od hiše strani, in sicer v malo vinicarsko kočo, ki je dva streljaja od gosposke vinogradne hiše stala na gori, vrhu vinograda.
Marijanica se je veselila videti krasno gosposko družbo. Ko so bili zadnjič tir, bila je ona še na pol dete, in vender so bili prijazni ž njo, ta in oni gospod jo je prijel za obradek in hvalil njene lepe oči, rmene lasce in prerokoval, da „bode lepo dekle". In kako lepo so bili oblečeni! A denes ji oče ne pusti, da bi vse to gledala!
Posebno pa ednega je želela videti mej njimi, in tudi tega oče ne dovoljuje! Stari Gornik se ni dal prositi, edna beseda pri njem je bila volja, kateri se ustavljati nihče ni mogel, komur je imel on ukazovati.
Solze v očeh, a brez ugovora se je morala mlada deklica seliti v vinicarsko kočo, kjer navadno ni prebival nihče.
Solnce je popoludne stalo še visoko, ko so jeli od raznih stranij po samosti ali po dva, po trije vkupe prihajati gostje. Bilo je več duhovnikov iz obližja, od Sv. Martina na Pohorji, iz Tinj, od Sv. Benčesla s Poljskave, Prihove itd. Razven njih je bilo prišlo tudi županov in svobodnih kmetov s Pohorja in s Ptujskega polja. Videlo se je, da eden za drugega ni vedel, vsi
10*
— 140 —
vkupe pa vzroka niso poznali, zakaj so povabljeni. Stikali so torej glave, ugibali in v glavni reči morebiti ugenili.
Kmalu za. njimi pride grof Erazem Tatenbah sam-
Tatenbah je bil lep, visok vitešk mož, ki je zanimal vsacega, kdor ga je videl. — On in spremljevalci njegovi so pustili konje pri cesti in peš prišli po stezah mej vinogradi. Spremstvo Tatenbahovo je bilo majhno. Razven dveh manjših plemenitažev iz bližine, čijih imen ne vemo povedati, bili so ž njim samo še: Zrinjskega agent stotnik Vukovački, stotnik Kaldi, Rudolfi in pisar Baltazar Ribelj. Poleg teh nekoliko služabnikov z jedili in z drugimi za postrežbo potrebnimi rečmi.
Duhovniki, županje in kmetje so vsprejeli grofa s ponižnostjo, kakor je slovenskemu značaju prenavadna, in kakor se obično daje visokemu pogostniku.
Pod postreškom pred vinogradskim hramom je bila kmalu pripravljena miza. Tam posedejo. Tatenbah je bil prijazen z vsaeim, akoprem bi bilo bistro oko opazilo, da se nekoliko sili; spremljevalci njegovi so storili vse, da bi se povabljencem prikupili. Pogovor je bil dolgo splošen, izpozivljali so gospodje od duhovnikov, županov in kmetov, da so le-ti pravili o različnih pritožbah in javnih neprilikah, katere imajo. In ko je kmalu močno staro vino iz grofovske kleti jezike razvezalo, in gosposka nenavadna prijaznost odvzela prvotno boječnost: ni manjkalo gradiva.   Naveli so
— 141 —
govor brzo tako. da se je ostro zabavljalo o cesarskih in drugih gosposkah, o hudem stiskanji ubozega ljudstva in krivičnosti mnogih davkov in davščin. Vse to je može navdušilo, tembolj ker je tudi vino burilo duhove.
Hrvat Vukovački, velikansk mož, isto tako dober vojak, kakor dober govornik, napije grofu Tatenbahu, katerega slavi prijatelja slovenskega ljudstva, plemeni-taža, ki je pripravljen braniti „stare pravice", kakor jih branijo ogrski in hrvatski plemenitaži.
Ednako govori eden duhovnikov in to ohrabri preprostega navzočnega kmeta, da vstane in pove, kako se vse vzdigne za tistega, ki bi odpravil davek in tlako.
Ta odkritosrčnost kmetova ni bila po volji Tatenbahu, kateri je poslednji čas uže največ tiho sedel ih prepustil govor spremljevalcem svojim. Mrklo je obrvi zavlekel in se obrnil strani.
To je opazil njegov tovariš Kaldi in boječ se, da bi gospodar ne izpridil vsega dobrega vtiska agitacije, skrbel je z drugimi vred, da se je društvo poslovilo in razšlo.
Pred odhodom so možem zabičevali, ne govoriti o tem shodu, skrivnostno pristavljaje, da se bodo kmalu godile velike izpremembe. Tatenbah sam je na migljaj Kaldijev vsakemu posebej pri slovesi vender še v roko segel.
— 142 —
„Ta komedija s kmeti in pokmetenimi popi, ki mi jo napravljate zdaj tukaj zdaj tam, res je precej dolgočasna, gospodje/ pravi Tatenbah, ko je bil sam s svojimi drugi.
„Ali potrebna," odgovori Vukovački. „Ako hočemo, da ob pravem času z veliko močjo udarimo, moramo ljudi pridobiti, da vstanejo za nas."
„A jaz bi rajši videl, da to pridobivanje opravite sami, meni se gnusi."
Vukovački se od jeze ugrizne v ustna. Ali premagati se mora, in pravi:
nMilostni gospod grof, to delo je za Vas. Ako hočete nositi klobuk štajerskih vojvod, ali (če srečno poteče, kar nameravamo) ako hočete doseči, da se boste dejansko opravičeno imenovali vojvodo vseh Slovencev, katero ime so si celjski grofje v zadnjem času pridevali*), toda ga ne dosegli — potem morate tudi sami kaj storiti za to."
„ Celjski grofje, ha, ha!" — roga se Tatenbah in se zaradi v lice — „vi in Zrinjski mi vedno celjsko grofovstvo prinašate na um. In kolikokrat sem vam uže povedal, kar sami veste, da je celjski Ureh za trujenje svoje dobil — smrt! Kadar se tega domišljam,   pognal bi vas vse najrajši hudiču v pekel."
„Ali zdaj . . ." ugovarja Kaldi.
*) Celjski grofje so si kakor znano pridevali naslov; .Herzoge aller Winden.u Pis.
— 143 -
»Dosti tega! Idimo!" pravi Tatenbah naglo in vstane. Kadar je bil take volje, vedeli so, da ni govoriti ž njim. A vedeli so tudi, da dolgo edno mišljenje ne traje pri njem. In precej se je to pokazalo. Komaj tri korake stori, pak se obrne in pravi:
»Kesno je uže. Lep večer je, kaj bi bilo, če tu ostanemo čez noč? Ali o svojih rečeh mi ne govorite nocoj več. Naredimo si veselo noč. He, Gornik!"
Vinicar pride, upogibaje se.
»Pošlji strežaja na cesto in reci, [naj konji v krčmi ostanejo do jutri. Mi tu prenočimo."
„Kakor zapovedujete, gospod."
„Stoj, bedak! Je li kaj lepih deklic tod okoli? — Ne gubaj tako neumno obraza svojega, temveč teci in pogledaj po vinicarskih in kmetskih gnezdih okoli. Za večer mora tukaj biti nekaj mladih deklin, ki znajo lepo peti. Ce jih ne bode in če ne bodo lepo pele, dobiš batin, in v klado bom dal utekniti stare tvoje kosti. Si li razumel? Zdaj idi brž!"
Gornik odide s poklonom. Za njim grofov pisar Ribelj, kateri starca ustavi in mu šepeta: „Za Boga, Marijanice ne kličite! Ste jo li skrili, kakor sem Vam rekel?"
„Sem," odgovori Gornik.
»Kam? Kje je?"
»V mali vinicarski koči nad vinogradom." »Dobro.   Nikomur ne povejte.   Grof je ne sme videti."
-Bgp-
Četrto poglavje.
Zdaj klije tebi dvojni cvet, Pomladi cvet, čas mladih let.
S. Jenko.
tem je mlada hčerka Jurija Gornika morala sama biti v mali vinicarski koči nad vinogradom. Sama, in niti ni vedela, čemii in zakaj ! Da — prepričana je bila, da je to samo trma njenega očeta, in v lepi glavici Marijaničini se je vzdigovalo kakor neka jezica na očeta, katerega je sicer rada imela. In ni bila šala, sama brez dela tu stati in čakati, da odidejo gospoda! Ali je mari tako grda, da se ne bi smela ljudem pokazati? Nejevoljno strese glavico, da se rmeni lasci unerede in se plave oči- zasvetijo od solz. — Veliki pes Gornikov, sicer njen prijatelj, on edini jo je prišel obiskat, dobrikal se ji, toda ona ga je jezno pognala od sebe, česar ji pa on ni za zlo jemal, kajti vedoč. da neprijateljstvo ne bode trajalo dolgo, legel je ob ogel in čakal. —
Doli v dolini pak je šla baš pred mrakom njena prijateljica Anka po vodo na studenec in je pela ve-
— 145 —
selo, da se je razlegalo po dolu in ob gorici gori do nje. Kako rada bi bila Marijanica zletela po stezi za vinogradom k studencu, da bi bila vsaj ž njo govorila, da bi ji bila naročila, (šele na konci razgovora in tiho), naj nese vodo mimo gosposke hiše preko vinograda ter naj — malo pogleda, malo po strani, ali — ali je z drugimi vred prišel tudi mladi grofov pisar Ribelj Baltazar.
V tem hipu je začula šum mej zelenim trsjem po stezi proti sebi. Pes je bil zalajal, a precej utihnil, torej mora biti znan človek, ki prihaja. Trte so ob kolji previsoke, pregoste, da bi videla, kdo je, da-si je bil prav blizu. Odskoči nazaj in na pragu se oprime stebra in čaka: je li oče, je li stara dekla, je li morebiti . . .
V tem hipu ugleda klobuk, roko, mlad moški obraz; in lice, prej solzno, zjasni se ji kakor bi je obsijalo jutranje solnce. On je bil, on, njen Baltazar. Dže je bila hipom storila dva koraka, da bi mu z veselim vsklikom hitela naproti, toda v njeni glavici se t»aš tako naglo izrodi druga taktika. Stopi v vežo nazaj, vrata pripre toliko, da je samo njena smehljajoča se glava molela venkaj. Ko Baltazar Ribelj pride do vrat, zapre mu jih pred nosom in tišči. A po kratkem par-lamentovanji se trdnjava uda brez pogojev, njena za-poveljnica odpre in stopi ven, da od truda zardeli obraz skrije v naročaji ljubljenega mladega moža.
Sedeta na klopico pred kočo.
— 146 —
In zdajci so letela vpraševanja in odgovarjanja, očitanja in zatrjevanja preko in preko: „Kje si bil tako dolgo, zakaj te ni bilo, kako si hudoben," pa zopet : „kako si dober, samo to ni prav, da nisi prišel večkrat." A on ji je odgovarjal kratko. Videti pak je mogla z njegovih očij, da jo ljubi z vso strastjo mlade duše. Dvojiti o tem ji seveda ni prišlo na um, bila je prenedolžna. In v tem je imel poroštvo tudi on, da je našel v tej deklici dijamant, sicer nebrušen in nelikan, a čist.
V tem ko srečna mladost ljubuje, utegnemo mi o glavnem udeleženci izpregovoriti obširneje.
Baltazar Ribelj, pisar ali tajnik pri grofu Erazmu Tatenbahu, imel je kakih osemindvajset let, bil je srednje postave, a čvrstega telesa. Obraz njegov je kazal umnega človeka, in pri prilikah, kakor ga nahajamo tu, bil je celo lep, da-si je bilo sicer opazovati na njem nekoliko znamenj nezaupne lokavosti, ki ga na prvi pogled ni pri-kupovala, baš tudi nasprotno nezaupanje budeča. Vender mu je Tatenbah zaupal vse. Kar je Tatenbah vedel, to je znal tudi njegov pisar Ribelj, in skoraj nobenega pisma ni brez njega pisal ali pisati dal. Pisem, ki so se tikala Tatenbahove zveze z Zrinjskim in Prankopanom, pisal ni nihče drug kot Ribelj. Da mu je zaupati smel, o tem se je imel prilike dovolj prepričati, ker nikdar ni imel ni najmanjšega dokaza, da, niti sumnje, da bi bila katera tajna stvar po Riblji prišla na dan.   Isto tako je bil  marljiv in zvest delavec.
— 147 —
Edino, kar mu se je moglo očitati, bila je precej vidna lakomnost — ne po časti, kajti Ribelj je bil skromen in se ni nikamor silil vznad svoj krog, temveč po imetji. Ribelj je ščedljivo živel in zaslužek svoj, kakor tudi darila, katera je dobival, pazno spravljal in množil. A tudi tega mu ni bilo zamerjati. Vzrastel je bil iz bornih razmer, naravno, da je skrbel za brezskrbnejšo bodočnost.
Ribelj se je imenoval po materi, očeta ni poznal ni po imeni niti po glasu. A tudi mati mu je umrla, ko je imel sedem let. Pustila je bila toliko imovine, da je varuh njegov, star župnik, dal ga po želji materini v šolo v Nemški Gradec. Ker je tudi varuh umrl, predno je Ribelj dorastel, ni poslednji o sebi in svojih roditeljih zvedel nikdar nič dokazanega. Spominjal se je, da sta živela z materjo sama na kmetih, da ga je rada imela, da se je ljudij ogibala. Ljudje so mu mogli povedati, da je mati, nekdaj lepa deklica, služila daleč nekje na neki graščini, od koder je prišla v to vas in porodila njega. Da je bilo malo imetje, katero je poteklo za njegovo učenje in odgo-jevanje, vsota, s katero je kak gosposk zapeljivec njegovo mater odpravil daleč strani od sebe, to si je mogel misliti.
Ribelj je imel kot tajnik pri Tatenbahu dobro službo. Lehko bi bil izbiral neveste v mestu, a poleg tega, da je imel svoje misli o ženskih (in prilike je imel mnogo opazovati svet), hotel je tudi, olkar je
— 148 —
poznal cvetočo Marij anico Gornikovo, greh nepoznanega svojega očeta, storjen na materi svoji, oprati s tem, da je bil trdno namenjen v zakon vzeti to preprosto deklico, katera je z vsemi žilicami prve ljubezni visela na njem, odkar ga je spoznala. — Eden najlepših večerov je razgrnil poletno svojo tišino čez dol in goro. Cerički so mej trtami živo in kakor bi se bili ohladili, strigli in žvrleli večerno svojo pesem. Mesec je izza vzhoda velikansk vstajal in dviguje se dobival vedno manjši obraz, kakor bi ga minevalo začujenje, kaj se mlada dva človeka, Ribelj in Marija-nica, katera je obseval obraz njegov, pred vinicarsko kočo tako ljubo drug drugemu nasmehujeta in govoričita sto nepotrebnih otročjih stvarij, da-si bi mogla in*imela ukrepati pametnejše reči.
»Čakaj, ti" — pravi po mnogih dragih razgovorih deklica. — „Ne vprašaš me, zakaj nisem doma, doli; zakaj sem tukaj? In pa, povej, kako si ti vedel, da sem tukaj ?"
„Oče so mi povedali. A vedel sem uže prej, jaz sam sem očetu rekel, da te morajo poslati sem, kadar pridejo drugi z menoj, veš?"
„Ti? Ti hudobnež si hotel, da sem morala več kot dve uri sama tir čakati! Nič več te nimam rada!" In klubuje dekle pod prsimi prekriža roki in se obrne od njega.
— 149 —
On je imel levo roko okoli njenega tilnika. Ob-jemši jo še z drago vpraša s smehljajem: „In mi ne boš odpustila?"
„Ne!" pravi ona, ali resno ji ni bilo, to je videl. „Bilo je tako prav, a ti tega ne razumeš, ljubica moja."
Ta hip pride deklici misel, in predno jo izgovori, otrese se njegovega objetja, .žalijo jo solze — to se ve, ne baš težke, temveč dekliške — in pokrije obličje.
„Razumem, vem," ihti ona.
„No, kaj ti je?"
„Tebe je sram mene. Nečeš, da bi me kdo videl pri tebi. Pojdi, jaz ti ničesa ne verjamem."
To je bilo vender preozbiljno in Ribelj od po-- četka ni vedel, kako bi vso sumnjo odvrnil; mogoče, da se je tudi nekoliko zadetega čutil.
„To ni tako, Marijanica ..."
KJe! in dekla Mreta prav govori, zdaj vidim, kar pravi, da si gospod, in me nimaš prav rad, temveč samo za zdaj; sram te je, da bi gosposki tvoji tovariši vedeli ..." Dalje od plakanja ne more govoriti ter hoče vstati.
Ribelj jo potegne k sebi na klop in pravi: „Poslušaj me, dete ljubo. Jaz se te ne sramujem. Počakaj še malo in pred vsem svetom bodeš žena moja, ako me bodeš ljubila. Zakaj zdaj precej ne moreš biti, to vprašaj očeta, njemu sem povedal. Dokler sem v službi, ne smem se ženiti. A kmalu se zgode velike reči, jaz.
— 150 —
dobim potem imetja in vsega dovolj. Tačas pridem pote in moja bodeš za vselej. In poiščeva si tih kraj, in tam si hočeva gnezdo znesti kakor dva ptička spomladi, ako me bodeš ljubila zmerom kakor zdaj. Me bodeš li? Reci!"
To je bilo dovolj. Solze so se ustavile in razgled v tako lepo bodočnost razvedri dekličino lice. Nagne glavico njemu na prsi.
„A da znaš vse" — nadaljuje on — „povem ti tudi, zakaj sem želel, da denes, ko je grof prišel sem, ne strežeš ti, temveč da za ta čas greš iz hiše. Zato, ker moraš moja biti, samo moja. Ako ti to dalje razlagam, ne bi razumela vsega, ker ti, ljubica, ne poznaš sveta. In zato te imam rad. — Svet je izprijen, grd, nič mu ni sveto, ni ljubezen ni druga lepa čutja. Jaz nečem, da ti, ki si moja, prideš v dotiko z ljudmi, kakor so navadni, kakor so ti-le doli."
„Ti, povedi mi, ali je tudi naš grof tak?" vpraša deklica.
„Tudi," odgovori Ribelj, a po kratkem premisleku pristavi: „vender je v drugih rečeh tudi dober. Samo nečem, da bi te videl."
„Zakaj ne?" vpraša deklica otročje.
„Ne govoriva o tem. — Ti samo glej, da ■ostaneš pridna, poštena deklica moja. Nimam rad, če se z ljudmi preveč pečaš, razven z očetom, katerega moraš ljubiti, in z menoj. Vidiš, tako bodo morali vsi ljudje, ki bodo o tebi slišali, reči: ta je dobra, pa-
metna, poštena. In srce moje bode tega veselo in ljubezen moja ti ostane na vedno."
Kako hvaležna mu je bila deklica za te ljube besede! Tako — mislila je — ni ji govoril še nikdar prej, da-si je bil ljubezniv za njo zmerom.
Zdajci stara dekla Mreta prinese mladi jetnici večerje in naznani, da ima nalog od Gornika ostati za varstvo pri deklici.
Ribelj, ki si je moral misliti, da ga družba doli v vinogradu uže pogreša, vstane in se poslovi od ljubice obetajoč, da pride, ako bode mogoče, nazaj še nocoj ali pa vsaj pred odhodom v jutro.
•
Peto poglavje.
Dekleta napajal, Pa sam ga jo pil. Narodna pesem.
jjosposka hiša v Tatenbahovem vinogradu je bila obširno poslopje. Zidali so je nekdaj menihi. Ti pa so povsod znali narejati si na dobrem vinskem prostoru lepe kleti in za kako pojedino ali popivanje dobre božje kaplje — tudi primerne prostore. Tako Gornik ni mogel priti v zadrego, kam bi del goste, da-si mu ni bilo ljubo, da ostanejo tu čez noč. Na solnčno stran sta bili dve veliki sobi, uže od nekdaj oskrbeni za take prilike, isto tako je bila pod streho čedna spalnica za dve osebi.
V edni velikih sob spodaj so kesno v noč pri vinu sedeli Tatenbah in njegovi spremljevalci; društvo je bilo veselo po svoje, barem glasno petje se je razlegalo iz sobe. Jurij Gornik je bil namreč Tatenbahov ukaz, poiskati nekoliko pevk, kolikor se je dalo, srečno izpolnil. Pol ure je tekal krog po vinicarnicah in ubož-nejših kmetskih kočah, kjer je vedel za kako deklino. Ker je bil mož zvit, pravil ni naravnost,  da je pri
— 153 —
njem večja moška dražba, temveč pravil je, dr je sam grof, ki je prav dobre duše denes in hoče kaki deklici, ako mu zapoje lepo pesem, pokloniti drag dar. Poleg tega tudi ni mnogo prosil, nego kar rekel, da, ako dotična deklina ne ide takoj, ne sme na jesen in pomlad pričakovati nobenega dela za plačilo, kakor je žugal tudi na druge načine. Tako je dovel štiri dekline, katere so morale, premagavši prvo boječnost in sramežljivost, prepevati narodne pesmi in pridno piti in jesti gospodom, ali pravo za pravo Tatenbaha na zabavo.
Tatenbah je bil nocoj posebno razposajen in uboge štiri žrtve so imele dovolj posla braniti se njegovemu, ne preveč aristokratskemu usilju. Ker pa je uže pred "Večerom mnogo pil in zdaj tudi pri vinu sedel ne brez okoriščenja svojega grla, bil je kmalu tako omočen, da je zaspal. Hitro za njim tudi drag veseljak, nad-konjar Rudolfi. Ker je Ribelj tiho zopet odšel in Gor^ nik odpravil dekline svoje, ostala sta stotnik Kaldi in Vukovački sama.
Štefan Kaldi, dolg suh mož kacih petinštiridesetih let, bil je eden tacih vojakov, kakeršnih je tedanji čas imel dosti. Služil je razne vladarje in vojskovodje in z raznih bojišč si je bil prinesel imetja toliko, da je samec in brez posla živel nekaj časa ob njem, dokler ga ni Vukovački, s katerim sta bila znana iz ogrsko-turških vojsk, pridobil za namene Zrinjsko-Frankopanove in priporočil Tatenbahu. Od tačas je živel pri Tatenbahu,
H
— 154 —
zdaj na tej zdaj na oni graščini, in njemu je bil nalog namenjen, pri splošnem uporu, kateri se je imel po spodnjem Štajerskem ob pravem času vneti, orga-nizovati in voditi vojsko.
Vukovački je bil mej nižjimi zarotniki duša vsega dela. Kacih petintridesetih let, po postavi junak, kakor jih nam predstavlja srbska divna narodna pesem, bil je on zdaj pri Tatenbahu na Račjem, v Mariboru, Gradci, Konjicah ali kje drugje, kjer je baš Tatenbah bival, zdaj zopet v Primorji pri Frankopanu, zdaj v Zagrebu ali v Vojni granici, ali pri Zrinjskem v Ca-, kavči.
Vanj sta imela Zrinjski in pogumna njegova žena največje zaupanje, zato je bil uže prej v Carigrad poslan, da bi Turke, katere je Zrinjski hotel porabiti in potem prevariti, pridobil za črtež, kakor je bil viden. On je tudi bil mej njimi eden tistih, ki je delal iz srca in iz prepričanja.
„Glej, brate," izpregovori Kaldi, ko sta bila sama, „meni se časih roka dviga, da bi tega našega gospoda grofa treščil okoli ušes. Trudimo se mi drugi za ozbiljno stvar, za njegovo slavo in moč, a hudiču tolikrat ni mari nič drugega nego vino in babe in bedasto petje. Časih bi pa zopet na eden hip imel rad zgotovljeno vse in z glavo rinil v zid. Ni veliko manjkalo in bil bi nam pokvaril vse, kar smo storili denes. Toda v drugič res ne vem, ali ne zdi se mi nemogoče, da se zdajci odtegne   in   vse   naše   delo   je   zastonj,    ali pa
— 155 —
še za naše glave nas prikrajšajo. In vrag me je dal, če bi mi to bilo ugodno."
Vukovački mirno izpije vino iz svoje čaše in reče: „Ne boj se še za svoj vrat. Predno midva prideva na vrsto, morale bi prej padati druge glave."
„No, da! Jaz strahu baš ne poznam. Tudi vem, da mora tisti zgodaj vstati, kdor hoče lisjaka zasačiti. In prej ga ni še nihče deval iz kože, predno ga je imel v pesti, ha, ha!"
»Kolikokrat si uže v bitvi glavo imel bolj na tehtnici" — pravi Vukovački. — „No, kar se tiče Tatenbaha, nekoliko prav govoriš, tudi meni se zdi bolj omahljiv, nego je bil. Ne vem, kako bi se temu pomagalo."
»Grofici Zrinjski piši, naj mu zopet uravna in popravi pamet. Zanjo je ves v ognji, v pekel ga zapelj e ako hoče."
„Res, tega bode treba," pravi Vukovački zamišljen. ,.Ali večkrat uže je bilo treba, mi bi ga morali, navezati še kako drugače."
»Čemu neki? On dobro ve, kaj je podpisal v Lep-šinskem gradu pri Lokateliji. Podpis ga veže, ker cesar bode rekel, ako je tako brezpameten, da sam izšeprtlja vse, kar je storil, da je podpis sam uže vele-izdajstvo."
„Da. Vender strah dela slabe zaveznike. Ni dovolj, da se boji storiti kaj proti nam, on mora na svoje
11*
— 156 —
ime in odločno delati. Zarad imena njegovega smo ga
vzeli v zvezo."
Kaldi se primakne Vukovačkemu bliže in na pol
smehljaje se reče tiho:   »Brate, zdaj-le si mi nehoteč
nekaj povedal, kar sem si uže sam v pameti svoji
mislil, cla drugače ne more biti."
Nagne se k Vukovačkemu in mu na uho zaše-
peče, da-si ni nikogar v sobi: „Vi upotrebljujete samo
Tatenbahovo ime in njega, dokler ne zmagamo. Potlej
bodo drugi seli na stol!"
Vukovački stisne obrvi vkupe in s prebodljivim
pogledom žarkega jugoslovanskega svojega očesa po-
gledavši tovariša pravi:
„Kako ti je to prišlo na um?"
»Tiho, brate, tiho," odgovarja Kaldi. ■— »Menda
se vender poznava uže dosti časa, da se ne boš bal jezika mojega. Kar se pa tiče te reči, ne moreš mi je utajiti. Kaj meniš, da nimam zdravih možjtin in ne morem preudarjati? Da nimam bistrih očij, ki vidijo malo preko nosa v daljavo? Vi imate svoje hrvatske in slovanske misli in načrte. Zato hočete tudi Poljake pridobiti, zato ste poslali onega patra Bariglia v Varšavo. Vaš boj — nič se ne strašite, meč moj je tudi vaš, dokler ga more nositi desnica — vaš boj velja Nemcem, katerih videti ne morete. In bogme, v pravici ste. Ta Tatenbah je pa vender tudi nemške rodovine, čeprav se je od kmetov svojih naučil slovenski jezik. Nemške krvi in nemškega mišljenja in nagnenja mu
— 157 —
koncem ne morete odvzeti. In kadar bode zmaga naša, skrbeli boste, da vi žanjete, njega boste pak odpravili tako ali inače. In tu ste zopet v pravici, kajti tak nezanesljiv človek, ki vas naposled ne bode umel, ni za vašo stvar."
Vukovački je strmel. Kaldi nadaljuje: „Ti veš, da je Kaldi italijanskega rodu in mu ni vzroka v Nemce zaljubljenemu biti. Prekleto.' Povsod so me odrivali, in golobrade nemške dečake porivali predme. Bodi brez skrbi: z isto vernostjo s teboj na Nemce, kakor prej z Nemci na druge. To je naš posel. In kadar končamo, veš, zanašam se na tebe, da se ne bode treba pritoževati."
„ Gotovo ne" — odgovori Vukovački. — „ Ali prosim te, ne govori več in z nikomer več ob oni domišljenosti svoji, z nikomer!"
„Na roko, in posuši naj se ter v živi koži naj me vrag odnese, če s kom govorim o tem."
Nekoliko časa razgovor utihne in moža sta pridno posezala po čaši. Kaldi je opazil, da Vukovačkega njegova slutnja ali njegovo pogojenje stvari ni razveselilo. Izkušal je torej hitro izbrisati vtisek, pripoveduje tovarišu to in ono nevažno bajko, da bi se razmislil. Tako je ponevedoma zašel zopet na Tatenbaha. Na vse Vukovački ni odgovarjal, samo ko je Kaldi mej drugimi slabimi svojstvi (dobrih ni hotel videti) naštel tudi to,  da Erazem Tatenbah zelo veruje
v vraže in čarovnosti, povzdigne Vukovački glavo in ga jame natanko izpraševati o tem.
„To bi se dalo izvrstno porabiti," pravi Vukovački zamišljen. »Opomni me jutri ali kesneje, o tem je treba preudarjati."
Jurij Gornik pride v sobo in ko na vprašanje pove, da je uže kesno čez polunoči, vzdigneta se tudi zadnja dva pivca, da bi šla počivat.
Šesto poglavje.
Iz spanja grof se prebudi, Tako mi pravi, govori: Brž, hlapci konje osedlat', Tak se hoče dozdevat', Da mlada vpije Aleučica.
Narodna pesem.
rugo jutro je bilo solnce uže visoko na obzorji, predno je bil Tatenbah pripravljen na odhod. Mnogozaužito sinočnje vino mu je bilo spanje podaljšalo in nasledki tudi niso zaostali. Bil je raz-dražljiv in sluge so to morali neugodno občutiti.
Okoli desetih se vzdignejo. Cetrtinko ure navzdol so morali po slabem, bolj stezi nego kolovozni cesti podobnem strmem poti peš hoditi do ceste, kjer so jih v samotni krčmi od včeraj čakali osedlani konji.
Bili so komaj šestdeset korakov od vinogradske hiše, ko prav tik njih v vinogradu mej gostim zelenim trsjem Tatenbahov veliki pes zalaja in se ob ednem začuje prestrašen krik ženskega glasti.
Eden strežajev zažvižga psu in žival pride mirna nazaj. A Tatenbah, ki je krik čul, obstane na poti in reče Gorniku :
— 160 —
»Pogledi, kdo je v vinogradu. Kaj ima zdaj delati v njem? To bode kak tat. Ti premalo paziš. Glejte, da mi tega človeka privedete sem; pokažem vam, kako se kaznuje." Gornik in dva hlapca stopijo mej trte in koga najdejo?
Namestu tatu, ki bi kazen zaslužil in dobiti imel pride na videlo Gornikova Marijanica.
„Oh, krasno dete, kako je to vzraslo v tej pusti rebri!" pravi Tatenbah ves obveseljen.
Dva pa sta bila mej grofovimi spremljevalci, katerim ta prikazen nikakor ni godila: Ribelj in Gornik.
Marijanica je namreč hotela, uagnena po svoji ženski zvedavosti, videti iz skrivališča »hudobnega" grofa in »izprijeni" gosposki svet in morebiti tudi, da bi še edenkrat videla ljubega svojega, in kako hodi v visoki družbi. Nesrečni pes jo je izdal. Tii stoji zdaj osramočena in tresoča se od strahu. Nikomur si ne upa pogledati v lice.
»Cegavo je to dekle, stari?" vpraša Tatenbah Gornika.
»Moje!" odgovori ta.
»Hči tvoja?"
„Da, gospod!" odgovori stari vinogradnik.
»In zakaj nam je nisi sinoči pokazal? — Pojdi sem, dete, ne boj se!" pravi grof, in ko se dekle z mesta ne gane, stopi on k nji in ji pogladi pod-bradek, da deklici šine rdečica preko ušes, Riblju pak se stisne pest za hrbtom.
i
— 161 —
„čedno dekletce, krasno, ne?" obrne se Tatenbah k tovarišem.
„Kvara velika, da bode taka rožica tu v divjini ocvela," pravi dolgi, suhi Rudolfi, poželjivo gledaje na Marijanico.
„Prav govoriš" — reče grof. — „Semkaj malokdaj prihajamo.   Presadimo jo.  Kaj praviš, Baltazar,
Ribelj se obrne v stran, kakor ne bi čul. Tatenbah, ki je sicer imel dober spomin in je natanko spregledal vse gospodarsko svoje razmerje, domisli se, da na svojem gradu Podčetrtku nima oskrbnika.
„Ti stari, Gornik, ker imaš lepo hčer, in ker si zanesljiv — preseliš se iz teh drč na moj grad Podčetrtek. Tam se ti bode godilo bolje." — K deklici obrnen pa pravi: „Da se vidimo, srce!"
Družba odide.
V radovednosti svoji zaločena in osramočena deklica se razjoka. Da, plakaj dekle, ne znaš — kaj si storilo!
kam ?
Sedmo poglavje.
Kaj mi mar je domovina, Kaj mi sliva mar in čast? Ti si moja domovina. Ti si moja sladka last!
B 6 r i s M i r & n.
a d trgom Konjice se dviga majhen grič. Tam so še denašnji dan razvaline konjiškega grada, ki je bil ob času naše povesti edno velikih posestev Tatenbahovih.
V Konjicah je gospodoval Tatenbahov oskrbnik Simon Juda Stupan. Tu je tudi najrajša bivala grofica. Z okna edne najlepših sob Konjiškega gradu je po cesti, katera se vije čez griče mej Konjicami in Slovensko Bistrico, pričakuje pogledovalo oko mlade gospe domačice.
Ana Terezija grofica Tatenbahova, rojena grofica Forgačeva, bila je blaga, mehka ženska duša, kakor jih Bog malo posadi na ta svet — da v srci svojem svoj svet stvarjajoče, hrepene ne nahajajo v istini tega, česar iščejo, da venejo kakor nežne rože mej osatom.
— 163 —
S Tatenbahom se ni omožila ona tolikanj iz ljubezni in iz volje svoje, temveč omožili so jo njeni starši in sorodniki. Oni, slavni ogrski magnati, pripovedovali so ji, kaka čast in sreča je zanjo, da jo snubi Tatenbah, najbogatejši in najveljavnejši plemenitaž štajerske dežele. In ona, sveta ne poznajoč, niti ne po-znajoč svojega srca, vajena pokoriti se volji izkuše-nejših sorodnikov, udala se je brez ugovora. In kaj ter kako bi bila tudi ugovarjala?
On, ki jo je snubil, Erazem Tatenbah, bil je lep mlad junak, kakor si ga izmisli fantazija mlade deklice, on se ji je bližal ljubezniv, on je moral biti dober človek, srca ljubezni polnega in ljubezni potrebnega.
In res je tako bilo prva leta. Srečno je živela ž njim, srečna — akoravno morebiti se niso izpolnile vse njene nevestinske lepe sanje.
Ali zdaj, zadnji čas, bilo je drugače. On se je izpremenil. Malo je doma, malo se peča zanjo. Nekdanje njegove ljubeznivosti ni več, in — čudno raz-mišljen in zamišljen se ji zdi, kadar je doma in sam. Večkrat je uže doživela, da jo je osorno od sebe odbil. Na vprašanja svoja ni dobivala lepih odgovorov, zato si vpraševati ni upala. Vender ga je ljubila. In ostro je žensko oko, ako gleda z ljubečim srcem. Slutila je ona mnogo, vedela za gotovo ni ničesa. To boli. Slutila je, da njenega moža čestilakomnost goni iz navadnih prejšnjih kolovdznic življenja, slutilo je
— 164
morebiti njeno srce, da zavoljo tega — in Bog večni vedi zakaj še — gine ljubezen njegova do nje.
To jo je peklo v srce, globoko v dušo in se je izobraževalo na njenem še vedno krasnem obrazu, katerega lice je bilo vidno obledelo in upalo. Opazovali so to drugi ljudje, opazila je to v zlato-okvir-jenih zrcalih svojih sob ona sama — le on, on tega ni opazil nikdar.
A tožila ni. Upala je, da se zopet vrno stari časi in stara moževa ljubezen. Samo, da bi pustil zdanjo svojo druščino, izlete svoje, da bi ostajal pri nji! To si je mislila dan na dan, sama v sebi. In zdaj je bila polna sklepov in mislij. katere mu je namerila na vsak način naravnost povedati.
Zato ga je denes težko čakala domov. A ne samo zato, da bi razložila, kaj tare njo, ne, tudi zato, ker ga je ljubila z vsem neopisnim ognjem ženske ljubezni in je njega želela videti srečnega. Da zdaj ni bil, to je spoznavala iz nemirnosti njegove.
Glej! Trije jezdeci jahajo proti gradu. Ta, prvi, ta je on, Erazem!
Kako je mladi ženi hipoma poskočilo srce. Ni mogla na oknu obsloneti, odmeknila se je.
Na stopnicah, kamor mu je šla naproti, podal ji je roko, hladno, in rekel, da pride takoj v njeno sobo za njo, naj ide tja.
— 165 —
Ona odide v sobo nazaj. Solza ji zaigra v očesi — a otare jo in vzkloni se. Bila je prej dekliška postava — zdaj nekako veličastna, odvažna.
Erazem vstopi. Ali je imel slučajno dober trenutek, ali se mu je vrnilo kaj stare ljubeznivosti, ali pa ga je zdolaj na dvoru posebno razveselila kaka novost: ko stopi v sobo žene svoje, smehlja se. Ana pozabi ta hip vsa očitanja, steče možu naproti, objame in poljubi ga. Tudi on oklene desnico okoli nje in smijoč se pravi:
„Kako si denes ljuba!"
„Bog, ali nisem zmerom ednaka?" reče ona po-gledavši ga z očij v oči.
„Ha-ha, misliš li, da bi zopet zaljubljenca igrala," odgovarja grof ter ob ednem ženo rahlo od sebe odrine, vrže klobuk na stol, koračeč proti srebrnemu ptičniku, kjer jame malomarno dražiti malega ujetega pevca.
Grofica sede. Vzdihljaj njen je bil tako glasan, da ga je Erazem čul in se obrnil kakor z začujenim obrazom vprašuje, kaj to pomenja. A ona ni odgovarjala. Belo lice ji je oblila lehka rdečica, oko je obračala od moža na stran.
. „Meni se zdi, da mi imaš nekaj povedati; kaj novega?" pravi on.
„Pač bi ti imela dosti rečij. Ali ti me ne poslušaš kakor nekdaj," reče ona.
— 166 —
„A, poskušajmo. Vsa pozornost moja je Vaša, milostiva. Govorite," pravi on, primakne si k nji stol in sede nji nasproti. »Prosim, grofica!"
Mladi ženi je solza igrala na očesi; a ko je cula, da jo mož ogovarja na ta način, zatrla je solzo in rekla:
„Ne, grofica! Ti si z drugim imenom imenoval nekdaj poročeno svojo ženo ..."
„In kake pritožbe ima poročena žena moja? Ali ji ni postreženo, kakor se spodobi njenemu imenu? Ako ji je dolgčas tii v Konjicah, zakaj si ne izbere stanovališča na kateri drugi graščini Tatenbahovi, ali v Mariboru, ali v Nemškem Gradci, ali kjer poželi? Ali nimastami svojega vredne veljave v sosedstvu in svetu?"
»Vse to ima, vender to ženskemu srcu ni vse, to je malo. Erazem, kaj mi je vse bogastvo, vsa sijaj-nost — ko izgubljam tebe, tvojo ljubezen."
»Pozabljaš, da nisem več dvajset let star," reče on, a videč, da so se ženki prej zatirane solze ipak polile po lici, umeči se ter prijemši jo za roko, pristavi: »No, kaj pa naj storim, da bodeš zadovoljna?"
»Oh, Erazem, bodeš li slušal prošnjo ljubečega srca? Ti si se izpremenil, zelo izpremenil. — Zame, za mladega sina svojega ti ni mari, doma te ni . .
»Za te in za sina? Ti tega ne umeješ, jaz hočem skrbeti, da bosta ti in sin moj več nego zdaj."
»Ne, ne! Kaj tega treba. Srečen si lehko s tem, kar si.   Oj, jaz slutim, kaj misliš s temi besedami.
i
Jaz slutim, kaj pomenjajo skrivni tvoji pogovori z onim Vukovačkim, s tvojim Ribljem, kaj namerava tvoje vedno bivanje v Cakavci pri Zrinj-skih, na Lepšini pri Lokateliji . . ."
„M61či o tem! Kdo ti je kaj šepetal? Gotovo Stupan."
„Ne morem, nečem molčati. Jaz ne razumem, kaj nameravate, ali bojim se za tebe, bojim se za sina tvojega, za srečo tvojo. Cestilakomnost ti je izpodrinila ljubezen do svoje žene, ona te more tirati do pogubnih korakov."
On je bil vstal in hodi po sobi.
„In po čem ti je treba hrepeneti?" — nadaljuje Tatenbahova žena. — „Kaj ti je treba teh tihih shodov in sklepov, tega tovarištva z ljudmi, ki nameravajo Bog ve kaj. Tii doma imaš vse, kar je k sreči potrebno. Imaš neskončno ljubezen žene, ki bi ti rada vsako željo brala na očeh, da jo izpolni; imaš ljubo dete, ki more srcu tvojemu biti na radost; imaš blaga dovolj in ime spoštovano."
„Vse to morebiti imam, vse mi tudi ostane, in k spoštovanemu imenu pride še slavno ime. A ti tega ne umeješ. Zato te prosim še edenkrat, da ne govoriš ni z menoj ni z nikomer o tem, kar praviš, da veš. Mogoče, da prav veš."
„Moj Bog, ti si na poti v pogubo."
„Na višino, na višino!" reče on smehljaje se.
„ Erazem! ..."
— 168 —
„Tiho" — prestriže ji osorno besedo. „Sicer bodem naposled prepričan, da midva res ne spadava vkupe. Vem, da bi ti rada, naj bi jaz kot večno mladeniški čestilec tvoje vse slave vredne lepote in milote bil od jutra do večera pred teboj na kolenih, da bi malemu našemu Antonu (ki ga sicer rajši imam od tebe, čeprav drugače kot ti) gladil lasce s čela, da bi kakor mestni ded veselil se samo svojega kruha; — vse to vidim. Ali to ti bodi za vselej povedano, da bi jaz bolj potreboval žene, ki je toliko duhovita, da me povzdiguje, da me hrabri, a ne vedno zavira — kakor izkušaš ti. Poznam žene, ki imajo drugo srce do moževskih dejanj. In prav obžalujem, da ti ne razumevaš tega, niti mene. Zato me pusti pri miru. Z Bogom!"
Bekši odide Erazem Tatenbah iz sobe.
Ana pokrije obličje z belimi rokami in nasloni glavo na mizo. Ali solze, ki so tekle izmej drobnih prstkov, niso utolažiti mogle nesreče te ženske.
Na dvorišči je suhi stari oskrbnik Simon Stupan, lokav in prebrisan mož, stal z Vukovačkim v živem razgovoru, naštevajoč mu koliko orožja in oborožencev se da ob potrebnem času v nekih dneh spraviti vkupe.
Ko Tatenbah pride k njima, umolkneta. Razgovora ž njim nadaljevati tudi ni bilo kdaj, kajti Tatenbah ukaže oskrbniku pripraviti lovske pse in kmalu odjezdi na lov.
Osmo poglavje.
Povejte vender, Odkod imato čudno vest, zakaj Ustavljate nam pot po suhi pnšči S preročnim tem pozdravom?
M a c h c t h,
a Ptujskem polji je stala poleg Drave samotna koča. Ribiči so jo bili nekdaj postavili. Stene so bile spletene od vrbovja in ometane z blatom. Streho je imela od ločka in bičja, na katero je bilo po vsem vrhu naloženo kamenje in polenje, da ni veter, brijoč preko širnega Dravskega polja, vsega vkupe vzel s seboj.
V to kočo ljudje niso radi zahajali. Govorilo se je po okolici, da tamkaj vrag gospodari, kajti zadnji ribič, ki je prebival tam, izginil je bil v viharni noči, da živ človek ni vedel kam. Utopiti se ni mogel, rekali so, ker čoln njegov je bil ostal privezan, koča zaprta ; samo v strehi so našli veliko luknjo. Ker je mož klel in ne rad molil: kdo je bil ljudem porok, da ga ni skozi ono luknjo odnesel sam vrag? In ko je bila koča potem dolgo let prazna, pravili so po-
12
— 170 —
nočni potniki, da so culi časih čudno žvižganje okoli one bajte.
Se bolj so bili v tej veri vsi potrjeni, odkar je tam stanovala stara baba Grgulja, katere so se ljudje ogibali, dokler so bili zdravi in srečni, in je samo iskali, ako je bolezen prišla v hišo ali hlev, ali če se je oglasila sploh kaka nesreča. Ce prav ne radi, hodili so ob tacih nezgodah od blizu in daleč h Grgulji po zdravila in svet. Vsekako niso smeli hoditi s praznimi rokami, kajti zastonj dajani niso koristili njeni pomočki.
Ob Dravi po poti, ki je držala od Ptuja proti Mariboru, jahajo trije jezdeci. Naši znanci so: Tatenbah, Kaldi in Vukovački. Nekoliko za njimi sta dva oborožena hlapca, tudi na konjih. Tatenbah je bil baš na gnidu Turnišči in tam j-rejel pismo od grofice Katarine Zrinjske. Ljubeznivih besedij menda ni manjkalo v pismu. To je uzrok, da je denes Tatenbah izredno dobre volje.
Ko prijezde blizu Grguljine kolibe, namigne Vukovački, tako da ni grof opazil, Kaldiju, ki je bil za nekaj konjskih korakov zadaj ostal. Ta je moral na-migljaj razumeti, ker vzpodbodši konja, dojaše grofa in mu z jahalskim bičem pokaže kočo rekoč:
„Gospod grof, tam v le-6ni koči stanuje prekleto razumna in vešča stara baba.   Pred nekoliko leti, ko sem bil tu, prerokovala mi je, da bodem, predno mine i leto in dan, dvakrat v smrtni nevarnosti, a da se bodem obakrat srečno rešil, in sicer prvič brez izgube,
— 171 —
drugič z izgubo. In res, kmalu potem bi me bili Turki pred Zrinivarošem skoraj ujeli, v bitvi pri Št. Gothartu pak sem obležal in okreval od rane na desnih prsih šele v šestih tednih. Vse to je vražja baba uže prej vedela, da-si me niti poznala ni, kdo sem in kaj."
,,Čudno," pravi Tatenbah. „Kako tako surovo ljudstvo pride do te znanosti brez učenja ?"
„Gotovo se je v prostem narodu ohranilo mnogo poročil, tradicij iz najstarejše dobe. Kdo bi ne veroval, da prosti ljudje, ki so zmerom mej zelišči, bolj ne vedo, kaj to in ono pomaga, nego-li mi, ki se za to ne pečamo."
„A Vi ste govorili o prerokovanji te babe," pravi grof.
„No, povsod se nahajajo taki ljudje, ki znajo več nego drugi, ki vidijo v prihodnjost," reče Kaldi in skrivaj porogljivo namežikne Vukovačkemu.
„0b vsakem času so bili taki vecleži" — vtiče se Vukovački v govor. „Kaldejci in Egipčani, Grki in Rimljani so imeli svoje preroke. Mislite samo na Mojzesov čas, ali na rimsko Sibilo."
„In mislite li, da ta baba ve tudi bodočnost?"
»Poskusimo!" pravita oba ob ednem. Njiju namen je bil dosežen.
Vštric koče razjašejo, dade hlapcem vajeti in korakajo proti bajti.
Vrata pri koči vešče babe na Dravskem polji so bila zdaj od znotraj zaprta. Vukovački potrka z roko
12*
— 172 -
in ko se nihče ne oglasi, sune z nogo v trhlene deske, da so skoraj v zapahu odnehovale. Hitro se čuje v veži ropot in polagano se odpirajo vrata.
»Kaj hočeš!" zagrči starka, suho, rjavokožno, velo lice svoje pomolivši ven z lisičjim pogledom.
Tatenbah se obrne k Vukovačkemu, in ta odgovori namestu njega:
»Gospod hoče, da mu prerokuješ, poveš, kaj bode doživel."
„Naj čaka!" pravi starka in zopet zapre duri.
Tatenbaha zalije rdečica. Sram ga je nekoliko bilo, da se druži s takšnimi ljudmi.
»Pojdimo" — pravi — »jaz bi več veselja imel babo dati pretepsti, nego li svetov iskati pri nji."
„To so čudne šege tacih ljudij. Potrpite! Precej pride. Grgulja, odpri, če ne, tebe in tvojo kočo pre-kopicnem v Dravo!"
Starka odpre vrata na iztezaj. V veži, potlakani z iiovico, na pol temni in z dimom zakajeni, leži na tleh butara tenkih šibic. Baba, ne zmenivši se za gospode, razveže butaro in šibice zloži v krog.
»Tu noter stopi, kdor hoče kaj vedeti od mene/' pravi potem Tatenbahu z zadirljivim glasom. On stopi v krog smejoč se. A smeh njegov je bil prisiljen, znalo se mu je na obrazu, da mu je položaj nevšečen, da-si mikaven.
»Štirje rmeni morajo tii biti," pravi starka, ob ednem sune velicega mačka Tatenbahu pred noge.
■
— 173 —
Vukovački vrže babi štiri cekine. Ona dene na vsako stran ob robu šib po eden cekin, potem pa Vu-kovačkega in Kaldija iz veže spodi in zapre.
„Kaj to?" pravi Tatenbah v temi in prime nehote po svojem noži za pasom.
„Luči daj!" zavpije baba v hišo, kakor bi se ne brigala za Tatenbaha, in majhna, razcapana, umazana deklina prinese iz koče užgano trsko in sveti.
Starka začne pobirati šibine okoli njega in jih okoli mačka, katerega vedno drži, da ne bi ušel, po konci postavlja v piramido. Kadar skoraj vse postavi, izpusti mačka in s klicem »v-š-c!" v beg zapodi. Maček skoči in podere po konci nad seboj postavljene šibine, katere na kup padejo vse vprek.
Čudne besede momljaje starka premišljuje nad kupom šib, vzdigne zdaj to zdaj ono in jo vrže strani, tako da ostane samo malo šibin na tleh, ki delajo dve figuri.
Starka vzame gorečo trsko deklini iz rok in si sveti sama ter pravi tihotno in zamolklo:
„Stara Grgulja, ki pozna ljudij brez števila, tiste, katere je videla, in tiste, katerih ni videla, tebe ne pozna. Ne ve ali si iz jutrovega ali večernega kraja. To pa vidi in ji pravijo palice, .da si velik gospodar in da še večji bodeš."
In še bolj tiho, v tla gledaje in le semtertja s svojimi sivimi malimi očmi namežikuje začne baba strmečemu Tatenbahu praviti reči iz njegovega živ-
— 174 —
Ijenja, o katerih je mislil, da jih živ človek ne ve. „To je prava coperniea," mislil je. — »Srečo si imel in nesrečo," nadaljuje ona — »a še večja sreča te čaka, če jo hočeš; če je pa nečeš, pa še večja nesreča. Tebe so ženske, lepe, bele in mlade, rade imele; in te še imajo. Dosti sladkosti si uže užil, toda še večje te čakajo. To pomenjajo te-le palice na križ."
»Če se pa palice premaknejo — tako-le — vidiš meče tri! To pomenja, da boš zbral dosti vojščakov, ali zbrali se bodo za tebe, in tvoje bode, kar bodeš hotel. Velik vojvoda in tak gospod, kakor so kralji in cesarji!"
Tatenbah se zgane.
»Ce se pa palice zlože tako-le, in drugače se zdaj ne smejo, vidiš skrinjo zaveze. To pomenja bogastvo , katero pridobiš, in dobre prijatelje, katere imaš. Teh se moraš držati in prijateljstva ne razdreti. Ne razdreti! Ker gorje tebi in rodu tvojemu in tvoji duši in glavi tvoji, če razvežeš zvezo s prijatelji. Glej kaj se stori iz tega, če vzamem od teh štirih palic edno ali dve strani, če zvezo razderem? Kaj je to?"
»Ne vem", pravi Tatenbah.
»Poglej!" — kaže starka, gole čeljusti s hudobnim zopernim smehom na ogled moleča.
„Sama povej !" reče grof nejevoljen in nestrpljiv. »Vešala!" — zavpije baba reže. —-
Tatenbah zabledi in odskoči k durim, tavaje po zapahu, da bi odprl vrata.
»Vezala, ha, ha! — obesili te bodo, gospod veliki, tebe, da, plemenite tvoje kosti, obesili na taka-le vesala, ako razdereš zveze in pustiš prijatelje," ponavlja grohotaje se starka, pobere cekine s tal in visoko dvigne gorečo trsko, da bi videla učinek svojih besedij. Videč, da je junaški mož bled kakor zid, in da se mu roka trese, povesi svetilo in pravi še edenkrat:
»Visoko kakor kralji in cesarji ali pa nizko kot tatovi in lupežnici!"
V tem hipu se Tatenbahu posreči najti zapah pri durih. Odpre, hlastno in plane ven, na zrak.
Tam se oddahne.
„Kaj Vam je prerokovala stara vešča?" vpraša Vukovački.
„Nič!" odgovori Tatenbah in naglo krene proti poti, kjer so stali konji.
»Dobljeno je, vtisek je, kakor sva si mislila," šepeta, Vukovački Kaldiju na uho.
Precej potem so jezdeci v divjem diru odjahali preko Dravskega polja.
Deveto poglavje.
Stoji, stoji bi'.li grad,
V l»elem gradu mlad gospod,
Mlad gospod, mlada goslia.
Narodna pesem.
riprave za upor so se s časom množile na Ogrskem in Hrvatskem.
Posebno hrvatski ban Peter Zrinjski je nabiral doma vojsko, bolj še pak se trudil zaveznikov dobiti. Njegova pogumna žena Katarina je dopisovala s francoskim poslanikom v Benetkah, Briziersom, kes-neje je Zrinjski sam imel osebne pogovore s francoskim poslanikom na dunajskem dvoru, nekim Gremon-villem. Ravno tako so madjarski veljaki Nadasdj, Ra-kocj in Štefan Baikocj posredovali s Francosko.
Bolj še pak je, izkušal Zrinjski zaveznikov dobiti na Poljskem. K poljskemu kralju Vesnovickemu je bil Zrinjski poslal nekega patra Bariglio.
Iskal je pa Zrinjski pridobiti tudi Turke, najbrž, da bi si stališče za hrbtom varno ohranil. Mej drugimi poslanci, katere je Zrinjski poslal v Carigrad, bil je zadnji: bralcem uže znani — Vukovački.
Zdi se, da so vse te vlasti bile bolj ali menj voljne upornikom pomagati, vendar obljubiti in takoj začeti ni hotela nobena; pričakovali so povsod, kako se bode stvar razvila.
Po prizoru na Dravskem polji je bil Tatenbah mnogo delavnejši za svojo in svojih zaveznikov svrho. Obhodil je mnogo svojih prijateljev in oskrbovati začel gradove svoje z orožjem.
Vukovački, to videč, bil je odšel k Zrinjskemu v Cakavec, od koder je bil kakor baš prej povedano, precej poslan v Carigrad.
A ker so se v Cakavci vedno bali Tatenbahove omahljivosti, sklene grofica Zrinjska sama obiskati ga v gradu na Račjem.
Lepega dne se krasna velika gospa res pripelje, na Tatenbahovo nemalo veselje.
Katarina Zrinjska je imela blizu trideset let. Vender je njena majestetična postava ohranila še vso svežest in brdkost mlade ženske. Visoka rast in polne bohotne oblike njenega telesa kakor tudi energija, izražena v njenem obrazu, dajale so ji nekaj možev-skega, da-si nič trdega. V vedenji, govorjenji in na finem nežnem lici se je izražala slovansko-italijanska njena mešana kri familije Frankopanov. Ob ednem, ali kakor je slučaj zahteval, bila je sama živahnost in ogenj, takoj zopet pa ozbiljna premišljenost in duhovitost.
Sedita s Tatenbahom sama v sobi.
Grofica Zrinjska mu je znala mnogo ljubeznivega pripovedovati. Največ je govorila o njihovem velikem političnem podjetji. In on je radostno poslušal njen glas, navdušilo ga je oduševljenje njeno, ohrabril ga pogum te pogumne žene.
A ko tako sedita, odpro se duri in noter stopi Ana, Tatenbahova žena.
Slučaj je hotel, da se je bila baš ta dan odpre-mila iz Konjic, njenega navadnega bivališča, na Račje. Ker je Tatenbah njo in sina zadnji čas še bolj zanemarjal nego obično — ni bilo nenaravno, da ga je prišla sama obiskat.
Da nahaja tu pri moži lepo tujo gospo, to jo je osupnilo. A tudi on je bil neprijetno dirnen, da prihaja žena ravno v tem času. Vpraša jo torej z naprav prijaznim ^ačujenjem:
„Ti si tukaj? Tako nepričakovano?"
Žena odgovori: „Vidim, da vaju motim, idem."
„Idi v svoje sobe. Jaz se imam z gospo grofico Zrinjsko še nekoliko razgovoriti, potem se takoj zopet vidimo," pravi grof hladno.
„Kjer me mož moj pred tujko tako sramoti, da mi kaže vrata, tam ni ostanka za mene," odgovori grofica bleda, in glas se ji trese od jeze in od bolečine.
»Prosim te, ne žali mi gosta,"  reče Tatenbah
srdit.
— 179 —
»Ne hodite tako strani, grofica," reče ob ednem Zrinjska, vstavši in ženi svojega prijatelja roko po-dajaje.
Vender Ana Tatenbahova se z zaničevalnim pogledom na gospo, o kateri je sodila, da ji krade ljubezen zaročenega moža, obrne strani, solze se ji udero po lici in odide.
„To ni bilo prav" — pravi Zrinjska. — „Idite za njo, prosite jo oproščenja in razložite ji zmoto. Ona je žena Vaša."
»Vsa stvar nič ne de. Prenaglil sem se malo, ali lehko bode popraviti. Takih dogodkov je bilo mej nama uže več, a vse se poravna, kakor se da," pravi on.
»Jaz želim, jaz hočem, da to storite takoj," pravi Zrinjska.
»Ako Vi želite, moram," reče Tatenbah in odide počasi ven.
V tem hipu plemeniti ženi njen prijatelj gotovo ni bil po všeči. Kajti da-si jo je vodilo preračunjanje za stvar svojega moža in domovine svoje, vender ji je kazalo žensko srce krivico, ki se je godila edni njenih sospolovnic.
Nekaj časa potem pride Tatenbah nazaj in reče na pol jezen, na pol miren :
»Milostiva moja je stvar zmatrala resneje nego jaz. Baš zdaj se je odpeljala zopet, od koder je prišla. A to nič ne de. Poiščem jo in sprava bode lehka, če je bode treba."
— 1R0 —
Grofica Zrinjska je morebiti zdaj pomislila, da je žena njenega »prijatelja" in zaveznika eden glavnih zadržkov v stvari, katero baš ona pri Tatenbahu zastopa, zato je umolknila in govorila zopet druge reci.
Vender jo je ta prizor toliko motil, da se je še tisti večer odpeljala iz Račjega.
Drugi dan se je odpeljal tudi Tatenbah.
A vender ne v Konjice k ženi svoji, da bi jo prosil odpuščanja in poravnanja, temveč v svoj grad Podčetrtek.
Tam je bil grof Tatenbah, navzlic svojemu delovanju za svoje svrhe, zadnji čas natihoma mnogokrat, kajti tam je bil zdaj Gornik, prejšnji vinogradnik na Pohorji, oskrbnik gradu.
In novi oskrbnik Gornik je imel, kakor znano — lepo hčer, lepo Marijanico. Baltazar Ribelj, pisar ali tajnik, imel je mnogo posla, on ni mogel dostikrat v daljni Podčetrtek.
Tem pogosteje je tja hodil gospod njegov — kajti on je rad gledal mlade lepe deklice, kakor uže vodi ta grešni svet. Da bi ne!
Deseto poglavje.
[[isoko na hribu je stal utrjen grad Podčetrtek. Za obzidjem je na površini hribca bil vrtič. Gospoda so ljubili cvetje, in po leti je moral oskrbnik ta vrt braniti zelen in cvetoč. Mej senčnim drevjem so morale biti uravnane lepe grede. Tako je bila navada od nekdaj, in tudi zdaj, ko je ukazoval tu grof Tatenbah in je vladal novi oskrbnik Gornik.
In zdaj je bilo vrt in cvetje lehko oskrbovati, ker oskrbnik Gornik je imel mlado hčerko, Marijanico. In kako veselje je Marijanica precej od početka imela z vrtom in cvetjem. To je oskrbovala vse sama, z ljubeznijo in pridnostjo. Kaj ne bi, saj je znala ljubo in mehko govoriti z vsako rožico, z vsakim cvetom, z vsako bilko. Vse so bile lepe in nedolžne kot njeno srce. Vse, vse te lepe cvetice bi bila potrgala pa jih dala njemu, ljubemu! On naj bi se jih veselil!
Precej od početka je bilo namreč tako. A zdaj? Mnogo mesecev je bilo od tedaj, ko smo jo videli poslednjič.
— 182 —
Popoludne je, na mrak se bliža dan. Marijanica je na vrtu, in opravlja svoj posel, rože in cvetlice poliva. Ali mladostne rdeče barve na belem lici, te barve, ki jo je tako lepšala, ko sta z očetom sem prišla — ni več. Oko, ki je nekdaj veselo po vsem svetu pogledovalo, bilo je zdaj najrajše uprto v tla in od tihega bolenja mokro. Mehanično, brez radosti' so delale roke, iz navade.
Grof je bil večkrat sam na Podčetrtku.
Ljubo in lepo je znal od početka visoki, krasni gospod delati ž njo.
Kaj je hotel, prej ni vedela. Zato ji je ugajalo.
Zdaj?
Grof je dva dni uže zopet tu. Prišel je sam.
Delo je zvršeno. Na robu, vrhu zunanjega obzidja, deklica spusti iz rok svojo posodo in pogleda — ne da bi baš hotela kaj videti — po dolini. Cesta se vije, proti gradu jadrno jaše jezdec. Še je daleč, tako daleč, da ni spoznati kakov je, tem menj kdo je.
A vender, kaj ti je, deklica lepa, da se stresaš ? Da ti vsi živci igrajo od strahu, ko pozoriš na prišleca vedno s tem večjo razburjenostjo, čim bolj se bliža?
Da, prav je slutilo notranje tvoje, prav ti kaže ugibajoča duša, vedno bolj razločujejo napete tvoje oči: — on je! On, Baltazar Ribelj, na katerem je visela vsa deviška tvoja duša, katerega misli si mislila, kateremu si srce in dušo pila z usten, ko je še k tebi hodil v tihi vinograd.
— 183 —
Zdaj, le-sem ga dolgo ni bilo. Poročal je pač očetu in nji, da ne utegne. Zakaj ti ne zavriska srce v prsih, ko zopet prihaja? Uže je pod gradom, in uže je zasuknil upehanega konja proti gradu navkreber. Motiti se ne da več, Baltazar Ribelj je, ženin njen.
Deklica sede na travnat jarek; skrije se pred njim. Roko dene na oči in izmej prstov teko solze, ki prihajajo prekasno — po grehu!
Srce njeno je njegovo. Vleče jo k njemu. Pala bi pred njega in ga prosila, za odpuščanje njegovo bi dala zemljo in nebo — ali noge so preslabe, teži jih kakor centi težka vest, in morilna zavest, da ni več vredna ljubezni njegove. Odpustiti? Ali on more? Nikdar!
Kača — ki je prvo žensko zavela, da je pala v izkušnjavi, oglasi se tudi tu. Kdo ve tvoj greh ? Samo on, grof, zapeljivec tvoj! On bode molčal. Bog? Ta je milostiv! — Deklica si izbriše oči, vskloni se po konci. Hoče se premagati, vesela mu hoče priti naproti, kakor nekdaj.
Ali pa ni na njenem čelu zapisan znak njene sramote, tajne njene nezvestobe?
Zaide mej grmovje globlje od grada. Tu naj jo poišče. V tem pride vsa pamet, zbero se moči.
Jurij Gornik je imel na dvoru opraviti, ko Ribelj prijaše.
— 184 —
„Kje je Marijanica?" bilo je Ribljevo prvo vprašanje.
»Deklina? Na vrtu sem jo videl prej." »Sicer kaj novega?" »Nič!" odgovori Gornik.
»Je Ii res, da je bil grof uže večkrat tukaj, kar mene ni bilo?"
»Bil," pravi stari. — Da je tudi zdaj tu, to se starcu ali ni zdelo zanimivo povedati, ali je morebiti mislil, da mora Ribelj to vedeti sam.
Grofov tajnik zavije potem okoli ogla proti vrtu.
Bdnajsto poglavje.
Kaj od mene pvoč oko, rroč obraz obračaš mili ?
P r e a i r e n.
rva žena se je po grehu skrila. A ona je imela moža v tovarištvu. Marijanica se je morala skrivati za grmovje, sama, ne pred Bogom — pred možem. Delala je kakor bi trebila gredico. Cula je stopinje njegove, srce ji je rekalo, da gre on k nji.
»Marijanica!" zaklical je on. Deklica se vskloni po konci in pogleda njega. Obraz se mu je od veselja svetil in roke so se morebiti odpirale nehote, kakor bi menil reči: »K meni, srce moje!"
In vse je pozabila, stekla k njemu in se ga oklenila, lice svoje skrivši na njegove prsi. Tiho jo je pritisnil k sebi.
»Ne plakaj, ljubica, glej, jaz sem zopet pri teb:, in odslej, kmalu, bodem zmerom pri tebi," pravi on in vzdigne njeno glavico od svojih prsij.
To so sladke solze ljubezni, solze veselja, mislil je, in ganenemu so se samemu zarosile oči. »Pogledi me!" pravi on.
13
— 186 —
Ona povzdigne oči, pogleda ga, boječe, tresoča se. A samo za eden hip. Takoj zopet skrije glavo na njega in se ga strastno oklene.
„Kaj ti je?" vpraša on nekaj prestrašen.
Ona ne odgovori.
,,Pojdi, sediva na ono klop. Pa mi poveš vse, od srca, kaj te teži. Pojdi, ne plakaj, ubožica."
Vender ona se ne gane z mesta.
Pol s prošnjami in nežnimi besedami, pol s silo jo privede do klopice, tam sede in njo potisne k sebi.
„Kaj ti je, Marijanica?" vpraša zopet.
»Nič," odgovori ona tiho.
„Aii me ljubiš?"
„Da!«
„In zakaj me ne pogledaš? Zakaj nič ne govoriš? Nimaš li nobene ljube besede zame?"
To vprašanje je bilo stavljeno bolj z ostro besedo. Ona se zgane. On izpusti njeno roko.
,.Ti nimaš čiste vesti!" zavpije Ribelj, oči se mu zabliskajo in obrvi stisnejo.
„Jaz te ljubim!" pravi ona strastno in roke iztegne po njem.
Obadva sta bila tako v sebe utopljena, da nista cula stopinj tretjega, ki se je bil približal.
*Ha!"
Ta glas je bil grofov. Ribelj se obrne k njemu. Tatenbah je stal tu, paličico v roki, iznenaden in srdit, pogleduje zdaj tajnika svojega, zdaj duklico
„Kaj delaš tu? Kdo te je klical? Kaj hočeš temu dekletu?"
„Za to nisem odgovoren nikomar, gospod grof! Kar se tiče tega dekleta, nimate mi ničesa ukazovati niti prepovedovati," odgovori Ribelj osorno.
„Moj gospod pisar je učen dovolj, da bode vedel stare navade: najprej sede k obedu gospod, da se nasiti on, potem prihaja na vrsto hlapec," reče za-ničljivo Tatenbah.
„Kaj mislite! Ta deklica . . ."
„Je zdaj moja" — odgovori grof porogljivo. „Cez nekoliko časa bode gospodu pisarju morebiti slobodno."
Ribelj se prime za glavo. Bilo mu je, kakor bi ga bil kdo z debelim kijem udaril po glavi, v možja-nih mu je vrelo. Zdaj je razumel vse. Njegov gospodar mu je samopašno, brezobzirno in brezsrčno uničil vse upanje, vse srečno življenje.
Na deklico, ki se je bila pri tem prizoru zgrudila s klopi na tla, ni mislil, videl je pred seboj samo hladnokrvnega tatu svoje sreče, stisnil pesti in zavpil:
»Prekletstvo na dušo tvojo, ti . . ." Ni še skon-čal, ko ga grof s paličico udari preko lica, ob ednem pa za dva koraka odskoči in glasno zažvižga klic hlapcem, ki so bili nedaleč na dvorišči.
Ribelj skoči razljučen na gospodarja svojega. A Tatenbah je bil močan in oba moža sta se borila, ne
18*
— 188 —
da bi bil eden drugega mogel podreti na tla, dokler niso hlapci pritekli in Riblja odtrgali od gospodarja.
„Zvežite ga! Zaprite!" ukazuje grof. ko se je bil oddehnil od nenavadnega truda in boja.
Služabniki store po ukazu. Ribelj, ukročen, dal se je brez ugovora, brez daljše brambe tiho zvezati in odpeljati. Odhajaje je pogledal na stran. Gornik je vzdigoval svojo hčer s tal, toda obraz starčev ni bil nič izpremenjen, resen kakor zmerom. Ribljev pogled je veljal Tatenbahu in bil je divij kakor bi hotel reči: „Cakaj, srečava se še!"
Se tisto popoludne je bil Ribelj zvezan, na voz naložen in v Konjice odpeljan. Tamošnji oskrbnik, Simon Juda Stupan, dobil je od svojega gospoda Tatenbaha ukaz, Riblja v varnem zapora imeti in za to skrbeti, da se stvar malo razve, sicer pa reči, da je Ribelj gospodarja svojega prekanil za velike denarje, na svojo roko prodajaje les iz graščinskih gozdov.
Gomikova hči Marijanica je nevarno zbolela na vročinski bolezni. Stara dekla iz visovelj je bedela pri nji in molila.
Oče pak je osoren in nezgovoren lazil po dvorišči in po hodnikih, ko je na večer odšel tudi Tatenbah. Kaj se je in zakaj se vse to zgodilo, tega ni razumel. Prav mu ni bilo, ne. A naučen je bil pokoren biti in bil je. Ko mu je s strahom stara dekla povedala, kaj se povzemlje iz dekličinih besedij, katere v svoje bolezni nesvesti govori —■ vrgel je stari
— 189 —
Grornik jezen svojo kapo v kot. poklical vse hudiče, pretepal pse na dvoru, lasal pastirje, kmete, ki so prihajali v grad, metal skozi duri — a proti gospodi ga ni nihče čul govoriti nobene besede. Bolj pogosto nego prej pak je starec hodil v klet, kjer je bilo kakor kronike natanko pripovedujejo, štiritisoč veder Tatenba-hovega vina.
Dvanajsto poglavje.
ffatenbahova žena ni hotela ostati doma. Po neprijetnem prizoru s svojim možem in grofico Zrinjsko na Račjem gradu. Z mladim svojim sinom Antonom je šla k prijateljici svoji Regini Purgstalovi, porojeni Galer na Riegersburgu, ženi deželnega svetovalca Ernesta barona Purgstala. Tej edini je tožila nezadovoljnost svojo. Z njo je bila prej in pozneje v pismeni zvezi in nekoliko teh pisem se je rešilo še do denašnjega dneva.
Na Konjicah je torej vladal oskrbnik Simon Juda Stupan sam.
Ta človek, majhen in suh mož, bil je po Vuko-vačkem precej zamotan v politično stvar Tatenbahovo. Ker se mu je obetalo, da bode, ako se reč srečno zvrši, tudi on našel svoj račun, in posebno ker je bil tam domačin in po rojstvu kmetskega rodu — ugajalo mu je kaj tacega, kakor velik upor in velika domača država, jako zelo. Zato je mej prebivalstvom pridno delal za namenjeno svrho in bil mej kmeti v
— 191 —
poslednjem času prilično priljubljen. Ker si je bil še preveč v s vesti, da sam igra veliko ulogo v velikanski stvari, nosil je glavo po konci in imel je tega in onega svojih sovražnikov na rovaši, katerim je vsem obljubil maščevanje, kadar pride čas.
Eden tistih ljudij, katerih Stupan ni rad imel bil je Baltazar Ribelj. Ta je njegove račune pregle-daval, in mnogokrat je Stupan imel sitnosti ž njim. Ker je bil Ribelj vedno pri grofu, bal se ga je Simon Stupan in bil je ponižen in pokoren, da-si je mislil v srci svojem: „Kako bi te jaz stri, ko bi te mogel in smel!"
Lehko je torej presoditi, kako neizmerno veselje in zadoščenje je imel oskrbnik konjiški, gospod Stupan, ko so mu bili po noči iz Podčetrtka na vozu zvezanega pripeljali sovražnika njegovega, Baltazarja Riblja, in izročili ukaz grofov, naj ga zapre in v ječi hrani tako dolgo, dokler ne dobi druzega ukaza.
Roke so se mu od veselja tresle, ko je ogledoval veliki ključ od kletne ječe, s katerim je zaprl v svojo usodo udanega in kakor duševno topega Riblja.
Kadar je opoludne hlapec, ki je ob jednem bil jetničar, Riblju nosil jesti, stopical je Stupan mnogokrat ž njim, da bi jetnika pikalno povprašal, kako mu je, ali se ima kaj pritožiti?
In ko je nekdaj zapazil, da jetničar preveč prijazno in premnogo govori z jetnikom, brzo je upo-
— 192 —
trebil gospodarsko svojo oblast ter hlapca-jetničarja zapodil iz službe.
To je bilo pač slabo preračunjano in bolje bi bilo za Stupana da bi si bil prej premislil.
Nekaj dnij kesneje se namreč na Konjice pripelje iz Celja gospod Pavel Ahac, veliki sodnik, ali kakor se je tačas po nemški imenoval »bannrichter" v okraji celjskem.
Pavel Ahac je bil oblasten gospod. Cesarskega sodnika so se ga bali celo plemenitaži, kajti z možem, ki je naravnost s cesarskimi namestniki in celo z ministri neposredno občeval kakor on, moralo se je postopati rahlo.
V konjiški grad prišedši, vprašal je po grofu, in potem po grofici. Ko mu Stupa:i razloži, da ni ni-jednega tukaj, nejevoljno mrmra.
„Vi imate prejšnjega grofovega tajnika Riblja zaprtega?" pravi čt-z nekaj časa sodnik.
Stupan, ki je imel nalog o tem ne govoriti, začudi se in taji.
Sodnik mu pokaže, a brati ne da drobnega listka. Pisanje je bilo od Riblja. Izpojeni hlapec je je bil nesel od jetnika v Celje. Ker je Ahac iz prejšnjih časov poznal in spoštoval Riblja, šel je takoj v Konjice, da bi mu pomagal.
Simon Stupan je debelo gledal čuvši to obtožbo. Pač se je bal velikega sodnika iz Celja, a ravno tako se je takoj spomnil, da je Tatenbahov sluga in zdaj
— 193 —
njegov pooblaščenec. Zato je Pavlu Ahacu govoril moški:
„Mi uže vemo, kaj delamo. Moj gospodar, gospod grof ima pravico nezveste svoje služabnike kaznovati, kakor hoče. In ta Ribelj je velike prevare storil v prodajanji lesa iz gozdov; on je malopridnež, zato ga kaznujemo."
„Čast visokorojenemu grofu" — odgovori Pavel Ahac — „ ali vsi smo pokorni cesarju in tak mož, kakor je gospod Ribelj, mora biti preslišan in sojen. O grofu se marsikaj govori, kar cesarju morebiti ne bi bilo povšeči — jaz vsega tega ne verjamem — ali povejte mu, da želimo stvar preiskati. In jaz sam bi rad denes govoril z Ribljem."
„Kaj, o grofu Tatenbahu se govori?" vpraša Stupan hud, toda vender bled.
„Nič hudega nisem hotel rčči" — pravi sodnik. „Ali o Riblji ne morem verjeti, da bi se bil v gozdih pregrešil. Tu morajo biti tudi druge stvaii, alt pa niso. Jaz bi se rad prepričal. In ko bi bil grof tukaj, gotovo bi mi to dovolil."
Oskrbnik Stupan je bil v zadregi. Po/nul je oblast celjskega sodnika in samovoljno mogočnost Ta-tenbahovo ter odgovornost svojo. Vender ni dolgo dvojil, kaj mu je storiti.
»Brigajte se Vi za svoje Celjane in druge rokovnike," rekel je, »tukaj pri nas nimate iskati ničesa. Pregrešnike svoje  bodemo mi Vam uže izdali tačas,
— 194 —
kadar se nam bode dobro zdelo. Jaz ničesa ne rečem, kadar pride grof, potem boste slišali."
Sodnik Pavel Ahac vstane in pravi: „S teboj s© ne bodem prepiral. Drugič bodemo govorili."
Precej potem odide.
Simon Stupan mrmra: kako so ti mestni gospodje ošabni in prevzetni. Da bi prišel čas, ko bodemo poračunjali tudi ž njimi.
A vender ga je pekla stvar. Višji cesarski sodnik je izrekel besede, ki so kazale, da o Tatenbahu sluti več, nego li je prav. In da se zanimlje za Riblja, kateri pravo za pravo tudi po njegovem prepričanji ni po pravici zaprt — to se mu ni vse varno zdelo. — Zato še tisto popoludne osedla konja in odjezdi k grofu sam.
\
Trinajsto poglavje.
a Sv. Treh kraljev dan leta 1670. dajal je grof Erazem Tatenbah na svojem gradu Prajštajnu pri Poljskavi, mej Mariborom in Slovensko Bistrico, veliko pojedino. Povabil je bil najodličnejše plemenitaže s Slovenskega Stajerja v gosti.
Ker se je odločilni čas bližal in je bil tudi Tatenbah pripravljen in bolj nego li kdaj odločen, hotel je tukaj tudi svoje tovariše in soplemenitnike vneti za stvar, da-si jim je ni mogel razkriti povse, ker to se mu je zdelo nepotrebno. Vsega svojega in svojih rodoljubnih hrvatskih zaveznikov črteža razložiti po dogovoru ni smel. Vsi so namreč računjali na zadnji trenutek in so delovanje svoje sistematično tako osnovali, da so samo tla pripravljali, zaupajoči, da bode iskra, kadar je ukresana, užge vse v plamen. V tem zmislu je delal tudi Tatenbah na tem zgodovinsko znamenitem gostovanji v Frajštajnu.
Vseh tukaj zbranih spodnje-štajerskih plemeni-tažev imen nam zgodovinska kronika ni ohranila. Pač
— 196 —
pa iz zanesljivih historičnih pisem znamo, da so bili navzočni veljavni možje kakor Volk Kristofer, Kristjan iz Firstenberga, Žiga Friderik z Grotenave in drugi.
Vina se je pilo po stari navadi naših prednikov mnogo. In pri vinu so govorili mnogo moško besedo. Da nemško vladanje na Dunaji ne velja dosti, da bi to in ono moglo biti bolje, da bi posamezne dežele mogle in morale imeti boljšo samostalnost, kakor jo dovoljujejo ministri cesarja Leopolda L, o tem so bili vsi edini.
In na podlagi tega je Tatenbah vzdignil čašo na spomin celjskih grofov, kateri so znali svojo samostalnost z mečem v roci braniti in kateri so, »vojvode vseh Slovencev", raztegnili gospodstvo svoje nad južno Štajersko, Kranjsko in Koroško; spominjal je hrabrih Ogrov in Hrvatov, kateri od nekdaj branijo svojo državo in narod svoj. In vsa skupščina mu je pri-trjala.
Mej gosti Tatenbahovimi v Frajštajnu pa je bil tudi eden, kateri se je bil povabil sam. Tatenbah je bil neoprezen dovolj, da ga je z veseljem vsprejel in se zarad njega čisto nič ni zadržaval v prostem ravnanji in govorjenji. To je bilo morebiti tem narav-neje, ker je bil ta gost — Jurij baron Losenštajn je njegovo ime — prijatelj Tatenbahovega bratranca Otona Tatenbaha, kateri je na pol za vse podjetje vedel in bil pripravljen pomagati. Baron Losenštajn, prej v cesarski vojski bivši major, bil pak je bas za-
— 197 —
voljo prejšnje izjave ali izdaje Grka Panajotija od cesarskih poslan, da opazuje Tatenbaha. To častno mesto je baron tudi zvesto izpolnoval, kolikor se mu je baš dalo. Da o pozitivnih rečeh poročati ni mogel, toliko previden je Tatenbah pač bil, sosebno pa njegova okolica. Denes pač, pri teh gosteh je Losenštajn mnogo cul, in tega tudi zakrivati ni znal. — Akoprem tega Tatenbah ni zapazil, izpregledal je brzo stvari njegov novi tajnik Rudolfi, kateri je zdaj nadomestoval Riblja in Vukovačkega. Ta je tudi hitro skrbel za to, da je grofa dobil na stran, prej nego li je mogel, vina vesel in v prenagljenem oduševljenji svojem, vse povedati.
Rudolfi, prej nadkonjar pri Zrinjskem in uže delj časa v jednaki službi pri Tatenbahu, Italijan po rodu (kakor sploh vidimo, da je bilo ob istem času mnogo Italijanov v jednacih službah po naših krajih) — prej ni imel veljave pri Tatenbahu, dokler je Ribelj v milosti bil in Vukovački ni bil odpozvan. Zdaj je c*iševno vladal nad Tatenbahom. Bistrook je bil dovolj, da je vso situvacijo spregledal in ljudi opazoval tako, kakor tega hitro oduševljivi, nagli a vender površni plemenitaž Tatenbah ni mogel. Tako je uvidel tudi ta dan, da ni bilo politično od strani njegovega gospodarja v društvu nezanesljivih mož preveč izpovedovati.
Se bolj pak je bil v brigi, ko mu je baš ta dan konjiški oskrbnik Simon Stupan prinesel poročilo, da
— 198 —
se cesarski sodnik celjski Pavel Ahac zavzimlje za zaprtega Riblja, da torej to grofovo nasilje ni ostalo skrito. Rudolfi je namreč dobro vedel, da Ribelj pozna vso zaroto, da je mnogo najvažnejših pisem pisal za grofa on, da torej more vse izdati, ako pride do sodnega izpraševanja. Da pa Pavel Ahac to sodno pre-iskavanje lehko doseže in tudi hoče doseči, to mu je bilo tudi znano.
Gospoda gostje so bili še veseli pri polnih čašah vina, ko je Rudolfi grofa poklical na stran. Razložil mu je sumnjivost Losenštajnovo. Tatenbah se je takoj domislil mnogih znamenj in indicij v Losenštajnovem vedenji, tako da je bil brž prepričan, da ima njegov sluga Rudolfi dobro sodbo. V naglosti svoji je hotel dirjati v sobano nazaj in ogleduha z najkrajšim postopkom vreči iz družbe. Previdnejšemu Italijanu se je pa posrečilo, grofa utolažiti in na premišljenejšo pot navesti, to je, naj ga na miru pusti in ne govori več o važni stvari.
To je bilo tem lože, ker mu je takoj povedal črrugo stvar: kar se tiče Riblja. V tej stvari je imel Tatenbah sam slabo vest. Zarad proste deklice, za katero mu ni bilo mnogo, izgubil je bil prej najpotrebnejšega slugo. In baš ta sluga je mogel največ proti njemu izpovedati. Da se s Pavlom Ahacem ni šaliti, to je tudi vedel. Kako to stvar popraviti?
»Izpustite ga iz zapora!" svetoval je Rudofi naravnost, da-si je Riblja sovražil uže kot tekmeca svojega.
— 199 —
„A baš potem mi največ škoduje," pravi Tatenbah.
»Pustite to meni. Ribelj še ne ve, da nam je nevaren. Tudi ga zdaj ne moremo lehko uničiti tako, da bi nihče ne vedel. On se bode bal dolzega zapora. Jaz si upam od njega dobiti prisego, da molči. Samo denarja mu morate dati toliko, da bode mogel iz dežele strani in da bode hotel."
„Delaj, kakor hočeš. Denarja dobiš, kolikor treba," pravi Tatenbah.
Veselica na Frajštajnu je minila precej v neredu. Tatenbah ni govoril ničesa več.
Rudolfi pak se je odpravil precej drugi dan v Konjice po novem svojem poslu.
Štirinajsto poglavje.
Treti odpreti grada trdna vrata.
r r e š i r e i
ilo je 8. dne marcija meseca 1670. I.
Tatenbah je bil v Mariboru in je stanoval v svoji hiši, katere ime se je z nemškim priimkom do denašnjega dne, ohranilo, »Freihaus", kesneje lastnina Lanthierijeva.
Mariborsko mesto je bilo tedaj pač za tri četrtine manjše nego denes.
Ali vender je bilo v črteži Tatenbahovem, polastiti se tudi tega mesta. Ker je vedel, da so mariborski meščanje boječe duše, katerim vlada tisti, ki ima le malo oblasti, kopo oboroženih ljudij, ni se baš mnogo brigal za mariborsko prebivalstvo.
Pridobil je bil na svojo stran najvplivnejšega meščana, necega Bernarda Paumgartnerja. Temu je zaupal vse in ta mu je obetal vso pomoč, ker se je po edni strani bal mogočnega Tatenbaha, po drugi pa je pričakoval iz gotove zvršitve vsega črteža dober
— 201 —
dobiček. Prebivalstvo mariborskega mesta je bilo tačas izključno slovensko. Paumgartuer sam je bil sicer naseljenec, a udomačen. Ker je bil kot bogataš prvi mestni svetovalec in poleg tega po šolah izobražen človek, razumljivo je, da ga je Tatenbah izbral za svojega zaupnika.
6b tem času je vladal uže v vsem slovensko-štajerskem prebivalstvu nenavaden duh. Narod ni vedel, kaj ima priti; ali kakor se pred viharjem čuti težak zrak, tako je bilo tudi te dni čutiti, da se pričakujejo velike reči, da-si ljudje niso mogli vedeti, kaj pride.
V Tatenbahovi hiši v Mariboru se je skrivaj rezal in sekal svinec v kroglje, speljavalo se je vkupe orožje, strelivo itd. Vse to se je godilo tajno, vender pred vsemi ljudmi ni moglo ostati skrito. Temne in zamolkle govorice so se širile mej ljudmi, toda po večjem je bilo vse Tatenbahu ugodno, ker nezadovoljnost je bila velika, sosebno cesarskih oblastev meščani in ljudstvo niso mogli prenašati. Mej prvimi, katere so sovražili, bil je mogočni mestni pisar Jakob Koder v Mariboru.
V zadnjih dnevih so se pak prigodile posebno tri reči, ki so vzbudile velik nemir ne samo po vsem dolenjem Štajerskem, temveč tudi zmele one može,
ki so prav slutili, kaj se godi in pripravlja.
Zrinjskega vojaki, posebno jezdeci so bili namreč na naglem iz Čakovca predrli v slovensko Šta-
14
— 202 —
jersko in se razsuli povsod, ogleduje in opazuje. Kjer se jim ni nihče ustavljal, tam so bili prijatelji z ljudmi, a kjer so našli bran, tam so se hrvatski voj-niki tudi v slovenski zemlji nosili kot sovražniki.
V Svetinjah in v Mali Nedelji so se jim domačini postavili na pot. Začel se je bil boj, hrvatska vojska Zrinjskega je neusmiljeno vrgla ob tla od nemških graščakov vojene nerazumne Slovence, in Mala Nedelja je izgubila mnogo ljudij in blaga, in mej nevednim in nepoučenim ljudstvom se je širil strah.
A ne samo to. Dne 7. marcija so predrli isti vojniški jezdeci Zrinjskega tudi v celjski okraj in so požgali sv. Florijan pri Šetalah in še nekatere druge kraje, ki so se jim ustavljali.
Vse te strašne dogodbe so se zvedele v Maribor. In zvedel jih je tudi meščan Paumgartner. Zato je takoj tekel k Tatenbahu.
„Za božjo voljo, to ne bo dobro izšlo," rekel je Paumgartner Tatenbahu tresoč se od straha, ko je razpovedal vse govorice, ki so prišle v mesto.
„To ni nič hudega," odgovori Tatenbah mirno. „Vse mora tako biti."
„Ali da Hrvatje vpadajo v našo deželo! Da bode ljudstvo mislilo, da so naši sovražniki? In ti požari in poboji? Naposled pridejo celo do nas in ne ločijo ni prijatelja ni sovražnika?" vprašuje meščan.
„ Večina vojske pride iz Hrvatskega. Prej pa je treba, da poznajo našo zemljo.  Samo zato so se bile
— 203 —
one čete prikazale. Čas se bliža. Vam se ni bati ničesa. Samo gledite, da ste Vi pripravljeni in mi mestno sodrgo držite vkupe, da vsaj proti nam ne divja-."
„Pa kaj, če vas cesarski prenaglijo? Tega se jaz bojim. Uže se o stvareh preveč govori, a nikjer še ni ničesa videti, da mislite kaj začeti. Pripravljeni niste, gospod grof! Meni se tako zdi . . ."
„Nič Vam se naj ne zdi," pravi grof in potegne iz žepa pismo, katero pokaže meščanu.
Pismo je bilo od Frankopana, pisano latinski.
Narisan je bil v njem ves črtež, po katerem naj Tatenbah dela.
Zarotnikom je bilo največ do tega, da dobodo v svojo pest NemškiGradec, vladno središče. V tistem času to ni bilo tako težko. Kdor je imel grad in je vanj vrgel nekoliko vojakov, ta je imel v roci vse mesto in se je mogel polastiti vseh vladnih poslov in prostorov.
Posadka je bila tačas kakor povsod, tako tudi v trdnjavi graškega gradu majhna. Vender ni bilo mogoče Tatenbahu na tihem in brez hrupa vkupe spraviti toliko vojske, da bi se bil s silo mogel polastiti trdnjave. Kar s silo ni moglo iti, snovalo se je z zvijačo. Za to je Frankopan naredil črtež.
Z izgovorom, da hoče zarad nevarnosti pred tolovaji svoje zaklade spraviti v hiši svoji na Lugeku v Nem ■ škem Gradci, imel je po tem črteži Tatenbah spravljati
14*
— 204 —
več pokritih voz v Gradec. V teh vozovih bi bili skriti najčvrstejši hrvatski vojaki iz granice. Pri »železnih vratih" bi se moralo streti kako kolo pri vozovih, ali sploh najti kak zadržek, da bi se vozovi ustavili, hrvatski junaki iz njih poskakali in v zvezi z vozniki in nekaterimi uže v Gradci pripravljenimi Tatenbaho-vimi zaupnimi vojniki in hlapci stražnike pri mestnih vratih pobili, v mesto udrli in skozi skrivno podzemeljsko pot, ki drži iz cesarske hiše do grada, posadko na gradu nenadno napali ter se tako polastili grada. Ako je to dobljeno, dobljeno je vse.
Vse to je bilo v Frankopanovem pismu, katero se pozna dandenes v celoti samo po obsežku, iz originala so ostale dokumentarično samo početne besede: »Care frater, significo tibi, quod Turcae jam sunt in procinctu progressus facturi." (Dragi brate, naznanjam ti, da so Bošnjaci uže pripravljeni predreti. — Čudno je, da se v aktih imenujejo vojaki iz juga „Turcae", najbrž je to zarad osebnega zmenka, ali pa zato, ker so tačas pri nas imeli vse vojne čete iz juga za Turke, kakor še dandenes naš najprostejši kmet, kadar čuje o bodoči vojski, meni, da bode vojska s Turkom.)
Meščana strese groza.
»Zaupal sem Vam mnogo, a zanašam se, da nikomur, niti ednemu človeku ne govorite o tem," pravi grof.
»Jaz nisem ničesa čul, nečem ničesa vedeti . . . Bog nas varuj!" šepeta Paumgartner.
-- 205 —
In ker mu tir ni bilo dobro pri srci, poslovi se. Iz Tatenbahove hiše gredoč se ozre na pragu gori in doli po ulicah, ali ga ne vidi kakšen oseben sovražnik, da prihaja od Tatenbaha. Zavije se potem v plašč in s trdnim sklepom, da se bode odslej bolj varoval, ničesa vpraševal, ničesa govoril, temveč čakal, kako se razvijo stvari same brez njega, koraka brzo domov.
Petnajsto poglavje.
Kak ou hitro v hišo stopi, Ona mrtva uže leži.
N il r o d n a pesem.
ekoliko dnij prej nahajamo mladega popotnika na konci svojega pota, pred gradom Podčetrtek. Bil je to Baltazar Ribelj. Kako se je izpremenil v tem! Videl se je za več let starejši,  vsa postava je bila nekako  bolj sloka lice upalo in vsa zunanjost zanemarjena.
A ni čuda, da je bilo tako. Zadnje mesece je učakal več, nego mu je bilo ljubo, duševno in telesno prebil toliko, da se je izraževati moralo tudi na zunanje.
Zarad strahu, katerega sta Tatenbah in Rudolfi imela pred Pavlom Ahacem, prišel je bil Rudolfi nemudoma k Riblju v ječo. Prigovarjal mu je, ako hoče biti prost, naj priseže, da bode: prvič nasproti vsem in vsakemu molčal o tem, kar ve o Tatenbahu, drugič pa, da bode odšel precej iz dežele. Za to poslednje mu je ponujal znamenito vsoto denarja.
Pač je v samotnem zaporu Riblju razkipelo sovraštvo  do dosedanjega svojega gospodarja po vseh
— 207 —
žilah. Maščevati se onemu, ki mu je s smelo kruto roko potrgal vse lepe podobe o prihodnji sreči na tla ter jih tam hladnokrvno poteptal, to je bila njegova vroča želja. A kako jo izvesti! Oni, kateremu velja sovraštvo, visoko je zgoraj. Sto in sto rok mu je po-strežnih. On pa, Ribelj, bil je zdaj v njegovih rokah, zaprt, sam, razorožen, brez pomoči in prijatelja. In poznal je dobro svoj čas, vedel, da se ne šteje niti ne premišlja dolgo za edno človeško življenje. Kako lehko ga puste do smrti v tej temni ječi, ali kako lehko dobi jetničar njegov ukaz, na tihoma spraviti ga v kraj. Taki grozni preudarki so počasi štrli Ribljev vzklonen duh in — ko je bil prišel Rudolfi s svojo ponudbo, poprijel se je je Ribelj brž, kakor v strahu, da mu ne bi bila ta rešilna vrv zopet odtegnena.
Prisezal je najsvetejše prisege, kakor mu je Rudolfi nalagal.
Namenjen je bil na Nemško. Pa sam? Kam? To so bila vprašanja. In zopet je vstajala slika iz megle spominov, podoba one deklice, s katero ga je družila prva in edina srčna vez.
Ni mogel na pot, da bi je ne bil še edenkrat videl. A ipak ni tudi k nji mogel. Kaj je ž njo, o tem ni vedel ničesa. Ni imel nobenega človeka, s katerim bi mu bilo mogoče govoriti o tej stvari.
Prihajala mu je večkrat misel, da deklica ni kriva, da ves položaj ni tako v, kakor gaje on v prvem hipu videl, da se je prenaglil.   Z nekakim zadoščenjem se
— 208 —
je te misli oklepal in vedno bolj se mu je zdelo nemogoče, da bi se mu bilo izneveriti moglo dno prej tako srčno udano bitje.
Po drugi strani mu je govorilo srce, da more morebiti nji odpustiti mnogo, vse, vse. Ž njim naj deklica poj de, daleč v širni svet, kjer bode mogoče pozabiti minulosti, kjer ni brezvestnih zapeljivcev, kjer je mogoče začeti novo življenje.
Tih in skrit je živel Ribelj nekaj časa v Celji, odlagaje od dne do dne izpolnitev svoje prisege, pa tudi pot v Podčetrtek.
Naposled se je odločil za odhod in nahajamo ga tam.
Ko stopi na dvorišče, priteče mu veliki Gornikov pes naproti, a neče več v njem poznati starega hišnega prijatelja, katerega je prej pozdravljal. Sovražno laje nanj in mu zastavlja pot.
„Česa iščeš tod?" vpraša ga osorno Gornik, kateremu so te mesece, kar ga ni bilo tukaj, vidno osiveli lasje.
„Kaj je z Marijanico?" vpraša Ribelj.
Gornik trpko namežikne, obrne se strani in pravi: »Le pojdi, od koder si prišel, tukaj nimaš česa več iskati. Bolje bi bdo, da bi ne bil nikoli prišel pod streho, kjer sem jaz spal."
Rekši mu obrne hrbet in odide.
— 209 —
Ribljevo klicanje je bilo zastonj. Na dvorišči je obstal sam. Od raznih oglov so ga posli sumnjivo in kakor boječe gledali in stikali glave.
A tako on ni hotel oditi. Stopi čez prag, da bi šel sam pogledat v grad. V veži najde staro deklo Mreto. Starka ugledavši ga iztegne velo svojo roko po njem.
»Prekesno ste prišli, prekesno!" govori in solze se ji polijo po nagubanem obrazu.
„Kje je Marijanica?" ponavlja Ribelj svoje vprašanje in v strahu, ki je mladega moža zdaj obšel videčega vse izpremenjeno, pozabljena je bila vsa minulost, živo je bilo v njem samo hrepenenje deklico zopet videti.
„0 zakaj niste prišli, gospod Baltazar!" tarna starka. »Kako je Vas klicala po imeni, zmerom, po dnevi in po noči. Baltazar, rekla je, pridi k meni, odpiisti meni, je rekla. Lepa je bila, ko se ji je v glavi blelo od vročinske bolezni, rdeča kakor roža in bela kakor mleko, pa je molila k Bogu za Vas, tako lepo molila, in pri Bogu ji je odpuščeno, gotovo je v nebesih za angela. O zakaj niste prišli prej, kako bi jo bili obveselili, in še ozdravela bi bila, tako Vas je želela."
»Mrtva!" Bled kakor zid, na katerem je Ribelj bil naslonen, globoko vzdahne. Starka pripoveduje na drobno in gostobesedno, kaj je deklica govorila,
— 210 —
kako nikogar ni bilo blizu, le ona sama je trpela in bedela pri nji vse noči.
»In kaj so ljudje vse pripovedovali: da ste Vi, gospod, zaprti, da Vas ne bode nikoli več k nam. Ona tega ni verjela, ni jaz nisem verjela ter i nisem ničesa pravda, kaj ljudje govore. Zmerom me je vpraševala, če ste uže prišli. In mislite si, ona je mislila v svoji bolni glavi, da se je Vam zamerila tako, da ji ne boste odpustili. Gospod Baltazar je dober človek, tako sem ji jaz vedno pravila, on te ima rad, sem rekla, in na pomlad bode gotovo zopet prišel, sem rekla, in glej, res ste prišli, ali ona Vas ni učakala, ubožica."
„Kdaj je bil grof tu?" vpraša Ribelj.
»O gospoda ni bilo več od tistega dne, kar je z Vami tako grdo ravnal. Precej potlej je Marijanica zbolela; potem ji je bilo bolje, a vesela ni bila nikoli več; in potem je zopet zbolela. Grof, da! Ona ni mogla slišati o njem. Mene je bilo groza imenovati ga, ker se je ubožica kar tresla, kadar je slišala kaj o njem. Jaz sem uže prej rekla, da to ne bode prav, ko se je on začel sladkati okoli nje. Pa je res tako prišlo; Bog me varuj, da bi o gospodu grofu kaj hudega govorila, ali nesreča je k nam prišla ž njim. O da bi bili ostali v vinogradu na Visovljah, a ne šli v grad. Kako je bilo tam gori lepo, dokler ni grof prišel."
— 211 —
»Preklet bodi I" mrmra Ribelj mej zobmi, srepo gledaje v tla.
V tem hipu pride oskrbnik Gornik na prag. Dgledavši Riblja pri stari dekli svoji obstoji, kakor bi premišljal, ali bi stopil naprej ali bi se ognil nazaj.
Ribelj stopi k njemu in pravi: »Pojdi sem, stari, zadnjikrat je, da te nadlegujem. Ti nisi imel poguma, da bi bil nož zasadil v človeka, ki ti je uničil pošteno hčer. Zato poglej zdaj mene; česar ni storil njen oče, to bode vender storjeno."
Preko trhlega obraza starega oskrbnika zaigra čuden nasmeh. Gornik je rad čul te besede, ali poznalo se je, da govornika tudi prezira.
»Prinesi vina!" pravi starec dekli. In ko starka odide po vino, sede Gornik k mizi, ki je stala v veži in Riblju odkaže prostor poleg sebe. Ribelj sede in pokrije obraz z rokami. Ko imata vino na mizi in stara dekla odide, prične Gornik:
»Nož? Da, imel bi ga za njega in za tebe. Kaj si hodil k meni? Kdaj sem te klical? Gospoda mi je dajala kruh, ti in tvoj gospod. Ali s pelinom ste mi belili, z nesrečo solili."
Nema sedita potem oba moža.
Gornik, v služabnosti ostarel mož, nevajen svoje notranjosti odkrivati, vajen molčati in pokoren biti tudi tačas, kadar se mu ni godilo prav, izrekel je v kratkih besedah več nego kdaj prej. Ko je bil nekdaj prej izgubil ženo, ni tožil; ko je zdaj  izgubil hčer,
— 212 -
edino bitje, do katerega je imel toliko srca, kakor ga more imeti človek njegove nature — tudi zdaj je delal dalje in služil dalje gospodarja svojega, kakor mrtva mašina.
Ribelj bi bil pač protestoval vselej sicer, da starec tudi njemu očita provzročevanje svoje nesreče. Zdaj ga niti čul ni. Bil je poln svojih mislij. Nadvladovala pak je edna: maščevati se!
Pri vinu jo je povedal Gorniku. Ta mu ni prigovarjal, a tudi ne odgovarjal. Delal je obraz, kakor bi hotel pokazati, da mu je vse edno, ali svet še dalje stoji, ali se pogrezne.
Šestnajsto poglavje.
Ne vioVIo ga sunce ! On izdade čestitoga kneza, Gospodara i raoga i tvoga. Srbska narodna pesem.
ozno na večer 9. dne marcija meseca I. 1670. korakal je v plašč zavit samoten mož počasno skozi Gospodske ulice v Mariboru in zavil na velicem trgu proti mestni hiši.
Cim bliže je k tej prihajal, tem počasnejša mu je bila stopinja. Nekoliko korakov pred svojim ciljem postane. Mesečina mu obsveti obraz. Naši bralci bi spoznali takoj Baltazarja Riblja.
Bil je bled in zmršen in ko je pogledal, ali je v stanovanji mestnega pisarja Jakoba Kodra še luč in je zapazil še osvetljena okna, stresnil se je in se obrnil strani.
Tako je utegnil premišljati tudi Juda Iskarijot pri poslednjem koraku, ko je stopal k sovražnikom izdajat svojega Gospoda. Ali premislil se ni.
Ribelj stresne z glavo in kakor bi hotel klic boljše vesti odbiti od sebe, odgrne s pestjo edno plat
— 214 —
plašča ter se zavije proti vhodu mariborske mestne hiše.
Mestni pisar tačas nikakor ni bil kaka taka uboga služabna duša, kakor so denašnji mestni pisarji. Temveč ob onem času je bil pisar pravo za pravo prva oseba v mestu, kajti čeprav so uživali drugi večje naslovne cesti, združevalo se je v rokah učenega mestnega pisarja vse važno delo, sosebno vse pisanje — v onem času redka znanost.
Takov oblasten mestni pisar mariborski, Jakob Koder, imel je čez dan baš toliko posla, da se niti najesti ni utegnil ob pravem času. Zato je sedel ravno pri večerji.
Koder je bil debel mož. Sedel je pri večerji široko razperjen. Poznalo se mu je, da mu je zadoščenje želodčevim potrebam največje njegovo veselje. Ker je bil neoženjen samec in uže precej v letih, morebiti je bilo to naravno. Baš je bil Koder po zadnjem založaji svoje večerje natočil si vina in ga zadovoljno izpil, ko stopi njegov sluga v izbo in mu naznani, da čaka zunaj mož, ki hoče z gospodom mestnim pisarjem precej govoriti.
„Naj pride po dnevi!" zarezi Koder. Sluga odide, a vrne se kmalu nazaj in pripoveduje, da tujec neče oditi, temveč da hoče vsekako še nocoj govoriti z gospolom, da ima nekaj imenitnega povedati, za kar bi bilo drug dan morebiti uže prekasno.
— 215 —
„Kaj še, morebiti je kak tat ali razbojnik, odpravi ga!" reče Koder.
„Ne vidi se kakor bi bil tat. Mlad gospod je, čedno oblečen."
»Pusti ga noter; a potlej tukaj v sobi ostani, ne more se vedeti, kdo je in kaj hoče."
Precej potem privšde sluga Baltazarja Riblja v stanovanje Kodrovo.
„Gospod Ribelj!" začujen gleda Jakob Koder od mize vstanši. Nabere debelo lice in čelo v take gube, da se je poznalo, kako si z nepričakovanim obiskovalcem nista posebno v dobrem prijateljstvu. „Kaj hočete od mene?"
„Imam važno stvar govoriti z Vami," pravi Ribelj in nepovabljen sede na stol. Koder se odmakne, videz Ribljev mu ni bil po godu, niti njegov srepi pogled. Ali hlapec je bil v kotu sobe; ni se bilo torej bati ničesa.
„No, storite brž," pravi Koder, ,,noč je, k pokoju treba iti."
„Vi ste prijatelj deželnega profosa Franca Vil-skega?" vpraša Ribelj.
»Prijatelj? Ne, kdo se more imenovati prijatelj tacih visokih gospodov," odgovori plaho Koder.
„A znani ste ž njim. Rabelj je on, in Vi tudi delate v tem. Ali hočete, da Vam izročim plemenito glavo pod meč, da se Vam bodo duše vaše smijale od veselja?"
— 216 -
Rekši se Ribelj zagrohoče. Koder se odmakne še nekoliko dalje od njega.
»Vidim, da se me celo bojite," roga se Ribelj. »Neumni ste, hvaležni mi bodite, da Vam tako po-strezam. Poglejte! (Iz žepa vzame listino in razvije pismo.) Poznate li te podpise in imena ?"
Jakob Koder pogleda v veliko pismo, katero mu Ribelj moli naproti ter bere:
»Tatenbah, . . . Zrinjski, . . . Frankopan . .
Ribelj mu pismo odtegne in pravi:
»Veste, da so to izdajalci cesarjevi in njegove države?"
Jakob Koder ni mogel od kraja besedice ziniti, usta je odpiral in kakor nehote roko iztezal po pismu.
»Ne tako brž. Povedite mi, kaj boste storili s pismom, ako je Vam dam? Ali mi obljubite, da je pošljete brez zamude deželnemu profosu Juriju Francu Vilskemu? Ali obljubite, da boste vse storili, da upro-pastite grofa Tatenbaha s temi dokazi njegovega izdajstva, katere Vam izročam jaz?"
»Obetam, dajte semkaj!" pravi Koder.
»Tatenbaha v prvi vrsti. Tega hočem poteptati kakor črva v prah, tako, še bolj kakor je on mene in srečo mojo. Maščevanje me je prignalo k Vam, naredilo iz mene izdajalca."
»In kaj je v tem pisanji?" vpraša Jakob Koder.
»To je original »lige" ali pogodbe, katero je Tatenbah sklenil s hrvatskimi zarotniki na Lokatelijevem
gradu v Lepšim, v kateri jim je obetal vso svojo pomoč pri uporni vojni proti cesarju. Pogodbo sem pisal jaz. Tatenbah misli, da ima original v rokah, a original je tu, on ima samo moj prepis pisma in ' po mojem peresu ponarejene podpise. Ta dokument sem spravil, da mi prinese srečo, da ob svojem času oblast dobim zanj. Zdaj mi sreče ni več treba, mrtva je zame; zato naj prinaša maščevanje in smrt. Nate! Pošljite takoj, sicer bi bilo prepozno. Uže so njih priprave skoraj gotove. Uničen mora biti!"
Ko je Eibelj zapuščal Jakopa Kodra, kateri je imel zdaj velevažno dokazilo v rokah, in "bil baš vrata zaprl za sabo, tresle so se mestnemu pisarju roke od vzburjenosti in veselja, da mu je nenadoma dana prilika prikupiti se najvišjim gospodom.
A Ribelj se je sam obtožil, da je on pisal to veleizdajno pogodbo. Bil je sokrivec. Mogel se je prej svoje izdaje pokesati, nego li je to pismo prišlo v prave roke.
To je Jakopu Kodru po bliskovo šinilo v glavo, in ker hvaležnosti ni nikdar poznal, ker je po svoji naturi sovražil, vse ljudi katere je mogel ovaditi in izdati, pokliče brž slugo in mu pravi:
»Teci, sklici stražo, pa tiho. in veliko plačilo dobite od mene, če mi ulovite in zaprete tega gospoda, ki je šel od mene."
Blaga odhaja, da bi izpolnil povelje; mestni pisar pak se uglobi v branje dragocenega dokumenta, in kakor ne bi verjel, da-li ga ima resnično v rokah ali se mu samo sanja, bere zopet in zopet od početka.
Sedemnajsto poglavje.
ne 21. marcija je bil petek. Petek je po ljudski veri dan nesreče in nezgode. Nad stolnim mestom štajerske dežele Nemškim Gradcem je visel meglovit, pust dan. Po graških ulicah je bil zmrzel sneg, da-si se je čas bližal uže pomladi. Ljudij je bilo ob desetih dopoludne malo na ulicah. Vzrok temu so bile morebiti zamolkle govorice, ki so šle od ust do ust. Vojakov je bilo tu in tam mnogo videti, posebno dragoncev na konjih.
Tatenbah je bil v Nemškem Gradci. Danes pred poludnem so bili plemenitaši iz dežele sklicani k nekemu posvetovanju. Mej povabljenci je bil tudi on.
V svoji hiši na Lugeku se je bil baš svojemu dostojanstvu in bogastvu vredno opravil, da bi v krogu sostanovnikov svojih sijajno izpolnil mesto svoje. K njemu pride stotnik Kaldi.
„Kaj novega?" vpraša ga Tatenbah mirno. „Meni se vidi, da ne bode ničesa dobrega. Ni nemogoče, da smo izdani. Bil sem pred dvorcem. Tam
15*
— 220 —
so gospodje zbrani in tiho govore  mej  sabo. Meni ni dobro pri duši, in dozdaj sem še vselej prav slutil. Jaz bi Vam svetoval, da se tiho umaknete iz tega gnezda in da odidete naglo na posestva svoja." Tatenbah se nasmehne.
„Kdo li se bode upal nam kaj storiti ali samo reči?" vpraša ponosno. „Slabo Vam vojniku pristoja ta kov strah."
BVojnik nimam strahu, ako vidim sovražnika pred sabo, kajti pred takšnim se lehko branim. Drugačen je sovražnik v temi, za hrbtom, kjer ga ne vidim. In jaz se bojim, da imate Vi tacih."
„In kaj za to?J
„A ! mi imamo glave tikoma blizu zanjke, gospod grof! Cesar ima še dosti ljudij, ki se mu s tem žele prikupiti, da mu izdade soplemenitnika svojega", pravi Kaldi.
Tatenbah stresne z glavo, kakor bi hotel z za hip obledelega lica in iz glave otresti vsako bojazen; prehodi dvakrat, naglo sobo gori in doli in vpraša:
»Ali misliš, da bi se kdo upal roko položiti na grofa Tatenbaha, kneza Ravenstajnskega, skrivnega svetovalca cesarjevega?"
„Tu v Nemškem Gradci ni nič nemogoče", odgovori Kaldi.
„Ne poznaš ti naših ljudij" — odgovori grof. — „Ako tudi kaj slutijo, dokazov še nimajo, ne morejo imeti.   In predno se bodo odločili do tega, da proti
_ 221 _
moji osebi kolikaj počnejo, zvedel bodem gotovo vsaj nekaj, toliko imamo že prijateljev. In potem je treba stoprav misliti na odmikanje. — A zdaj je čas, da grem. Me li spremite? — Ne! ostanite tu, jaz grem sam. Kmalu se vidiva!" In šel je sam.
Ko pride pred cesarski dvorec, najde mnogo znancev v gručah stoječih in tiho mej sabo govorečih ljudij. Okoli je stalo mnogo vojakov. Opazil je, da se obračajo vse oči nanj.
Pristopi k edni gruči, kjer je stalo več njegovih znancev: grof Brajner, grof Stubenberg, baron Jehlin-gen in drugi. Vpraša, kaj je novega, a nobeden mu ne da pravega odgovora.
Začenja mu prihajati neizrecno tesno. Ko bi bil mogel iti nazaj, bil bi to storil precej. Ali potem bi se bila še bolj vzbudila sumnja. Ni se dalo. Moral je dalje, naj pride, kar hoče. Da hudega ne bode, to je upal še.
Ogovori potem Kelersperga. Ta se uda ž njim v legek navaden razgovor o vsem in ničem, kakor je navada. A Tatenbach opazi tudi na njem, da se nosi neobično hladno.
„Kaj pa imate danes vsi?" vpraša ga Tatenbah. Glas se mu nekako trese.
Predno je bilo treba Kelerspergu odgovoriti, pristopi k njima baron Losenštajn, isti, ki je bil uže prej, pri znanem obedu v Poljskavi, vzbudil Taten-
— 2-22 —
bahovo sumnjo. Baron je imel danes čuden, prijazen nasmehljaj na ustih, ko je Tatenbaha pozdravil in mu rekel:
„Grof Tatenbah, prijatelji Vas čakajo pred sve-tovalsko sobo. Hočete li vstopiti?"
„Idete z nami?" vpraša Tatenbah Kelersperga.
»Ne z Vami!" odgovori ta resno.
Ko Tatenbach stopi v prednjo sobo, najde zase strašen prizor. Ob stenah je bilo polno oborožencev, spredaj so stali: graški mestni sodnik, najhujši njegov sovražnik grof Franc Adam Ditrihstajn, deželni profos Jurij Franc Vilski (ali kakor se je nemški pisal: von der Will), obristlajtnant dragoncev Ivan Tomaž Sajer in drugi. Vse oči so bile prebodljivo uprte na Tatenbaha, in predno je mogel zbrati svoje misli, bila so vrata za njim zaprta, oboroženi vojaki so mu stopili za hrbet in ob straneh.
Obristlajtnant Sajer in graški mestni sodnik stopita pred Tatenbaha, in prvi dvigne roko ter glasno in slovesno pravi:
»Gospod Ivan Erazem grof Tatenbah in Rajn-stajn, jaz Vas v imeni cesarjevem v zapor devljem zarad veleizdajstva! Dajte meč svoj sem!"
Ponosni, veliki mož ni mogel nobene besede izustiti, ko je nanagloma videl, da je izgubljen. Njegov pogum, kateri ga je v zadnjem času spremljal povsod, zapustil ga je v zadnjem tem trenutku. Tresel se je na vsem životu.   Kakor mehanično je prijel za svoj
meč. A ne, da bi se postavil v bran, kajti bil je tu sam množini nasproti, vsaka bratnba bi bila zastonj. Hotel je meč odpasati in ustreči ukazu, naj ga izroči kakor jetnik. Toda roka se ura je tresla tako, da je precej časa potreboval,  predno je odpasal orožje.
Sajer vzame Tatenbaliov meč in migne, vojakom.
Dva podoficirja Zak-Gerliardovih dragoneev pristopita, vsak prime Tatenbaha pod edno pazuho in, s Sajerjem na čelu, odpeljejo oboroženci grofa skozi skrivni hodnik na grad.
Na gradu ga izroče stražmeštru Juriju Vam-brehtu, kateri ga zapre v posebno, dobro zatvoreno sobo. Obilo straž se nastavi na gradu. Govorica o tem, kar se je ravno zgodilo, razširi se zdajci po vsem mestu, in jako poveličano, olepšano in spačeno pripovedovanje o strašni zaroti, ki je zdaj preprečena, gre od hiše do hiše, od soseda do soseda.
Osemnajsto poglavje.
ismo, katero je Ribelj izdal mariborskemu mest-
nemu pisarju Jakopu Kodru, bil je le-ta precej
- drugi dan poslal v Nemški Gradec deželnemu
profosu Vilskemu, kateri ga je zopet nemudoma poslal na Dunaj knezu Lobkovicu, ministru cesarja Leopolda. Na Dunaji so uže s Hrvatskega in Ogerskega bili o zaroti precej poučeni, tudi baron Losenstajn je bil Tatenbaha ovadil uže prej. Ravno tako je bil celjski sodnik Pavel Ahac kmalu po Ribljevem izpuščenji iz ječe, obširnejše, akoprem ne jasno ovadno poročilo o Ta-tenbahovih namerah poslal v Nemški Gradec predsedniku grofu Brajnerju. Zdaj ko so imeli dokaz v rokah, niso se več mudili, temveč ukaz je bil prišel Sajerju v Nemški Gradec, naj z vso previdnostjo pa z vso odločnostjo postopa proti Tatenbahu. Kako se je to zgodilo, povedali smo v zadnjem poglavji.
Obristlajtnant Sajer je ravno tako brž in odločno postopal tudi po zaporu Tatenbahovem. Uže prej je bil povse na tihem poslal na slovensko Sta-
jersko, v Maribor, Slovensko Bistrico in v Celje čete vojakov, kateri so imeli čakati daljših ukazov. V Mariboru so bili cesarski dragonci uže pred 10. marcijem, ko je bil Tatenbah tam. A vse te priprave Sajerjeve so se vršile tako na tihem, da preveč brezskrbni Ta-tenbah ni slutil nobene nevarnosti. Tudi je bil v poslednji čas v srečo svojo že tako zaupan, da bi noben svet v tem zmislu ne bil nič izdal.
Takoj po zaporu grofa Tatenbaha je mogel torej obristlajtnant Sajer polastiti se njegovih gradov in imenja ter razorožiti posadke na Tatenbahovih gradovih. Ker je bil namreč uže čas blizu, ko je imel pokniti glavni upor po slovenskem Štajerskem, bili so zbrali in nekoliko tudi oborožili Tatenbahovi oskrbniki pri-lično število kmetov. Tako so čete čakale na konjiškem gradu, v Statenbergu, Podčetrtku, na Račjem itd. Posebno v Konjicah je bil Simon Stupan lepo četo nabral na Tatenbahov ukaz. Semkaj je bil Tatenbah tudi ukazal pripeljati svoje izbrane zaklade iz Račjega, ker se je bal za poslednji grad, kot čisto na planjavi stoječ in (tačas) samo z močvirjem okoli le nekoliko zavarovan. Dne 21. marcija je bil on v Nemškem Gradci zaprt, dne 22. marcija so, kakor kažejo protokoli, trije težko obloženi vozovi v Konjice pripeljali te dragocenosti.
Ali uže tri dni potlej, namreč dne 25. marcija, prišli so v Konjice in potem precej na druge Taten-bahove gradove Sajerjevi dragonci s cesarskimi ko-
— 226 —
misarji na čelu, kateri so vse dragocenosti in imetje zapečatili in odvzeli. Strah je obšel Simona Stupan a, ko je čul, da je zaprt gospodar njegov. Da-si je imel na konjiškem gradu zbranih trikrat toliko oboroženih mož, kakor je prišlo iz Maribora in Slovenske Bistrice cesarskih dragoncev — ni se upiral, temveč takoj izročil komisarjema vse ključe, dal svoje podložnike razorožiti ter jih posla! domov. Za cesarska komisarja sta bila namreč imenovana Gašpar Kelersperg in grof Adam Ditrihstajn. Da bi svojo vernost cesarju in svojo nedolžnost v vsi zaroti dokazal, pozival se je Stupan na svedočbo gospoda Pavla Ahaca, toda ta je moral slabo pričati zanj, kajti prijeli so tudi Stu-pana in ga odpeljali v Gradec kot pričo v veliki pravdi, ki se je imela goditi s Tatenbahom.
Isto tako se je zgodilo z oskrbnikom v Statenbergu, nekim Krištofom Jamnikom, s starim Jurijem Gornikom in Avguštinom Šmidom, oskrbnikom v Račjem.
Ko so Tatenbahovi prijatelji culi o njegovem zaporu, podvizali so se, uničiti sledove sporazumljenja in prijateljstva ž njim, povsod zatajevati ga, in so pokorno in prilizneno lazili, udanost svojo cesarju dokazovat. Drugi so naglo zapustili deželo. Mej temi je bil Tatenbahov bratranec Oton Tatenbah, kateri je bil (ne ve se kam) ubegnil. Rudolfi se je umeknil v Ca-kavec. Tretji pa, mej temi najodličnejši, grof Karel Turn, deželni glavar goriški, bili so možje dovolj, da tudi v skrajni nesreči Tatenbaha niso zatajili, a so
— 227
zato delili njegovo usodo, to je, bili so zaprti. Grof Turn je bil na gradu v Nemškem Gradci zaprt dolgih osemnajst let, namreč do smrti svoje 1. 1689.
Tatenbah je bil komaj šest dnij na gradu, ko je bila sodna komisija za njega sestavljena. Mej svojimi sodniki je Tatenbah našel največe sovražnike svoje, in to mu je moralo podirati upanje, da bi srečno izšel iz zapora, ali da bi otel življenje. Sodišče, katero je bilo sestavljeno samo za ta slučaj in je imelo skrivne seje ter se imenovalo tudi skrivni svet, bilo je sestavljeno iz naslednjih mož: predsednik grof Brajner, grof Jurij Žiga Herberstajn, kancelar baron Jehlinger, grof Stu-benberg, Stirk, Ditrihstajn, Auersperg, barona Tirndl, Javornik, Argento, Hiršfeld, Markovič, Kalanci, Prentek in Kelersperg. Cesarski tožnik o veleizdajstvu Taten-bahovem je bil komorski prokurator dr. Megerle, nevaren protivnik, ker eden najjezičnejših pravnikov svojega časa. Branili so Tatenbaha trije odvetniki, doktorji Jan Pfajfer, Matija Patricij in Julij Tencij.
Preiskavanje in sodno preslišavanje se začne vršiti z vso odločnostjo. Tatenbah je bil kesneje zopet dobil srčnost, in upanje v srečo svojo se mu je zopet vrnilo.
Devetnajsto poglavje.
tnalu za Tatenbahom je ednaka usoda zadela tudi ogerske in hrvatske zarotnike. Vse je bilo, posebno na Hrvatskem pripravljeno, da upor vsplamti in velikansk vzrase, ko bi ne bil prezgodaj izdan in da so bili zarotniki sami mej seboj zanesljivejši in previdnejši.
Zrinjski je na Hrvatskem zbiral vojsko. Nabral je bil uže 8000 mož. Računal je posve dobro, da, ako brž ima prilično število izurjenih vojakov v roci, vstane vsa Hrvatska zanj, kakor požar se bode upor širil na sever, in dobljeno je vse.
Frankopan je delal v Primorji in v Zagrebu. V Zagreb je vrgel 200 svojih mož in imel na ta način stolno hrvatsko mesto v roci. Isti dan 21. marcija, ko je bil v Nemškem Gradci Tatenbah zaprt, dobil je Frankopan od Zrinjskega pismo, v katerem ga uže svari, naj pazi na cesarske regimente, sicer pa naj se po-žuri, kajti ako se vse ponesreči, bode kriva njegova (Frankopanova) in drugih zaveznikov počasnost.
— 229 —
Posebno pa Zrinjski v tem pismu Frankopauu naroča, naj pazi na pisma, katera mu piše Vukovački iz Carigrada, ker ta pisma bi mu utegnila vzeti življenje. To je dokaz, da je Vukovački do zadnjega z vso odločnostjo delal in tudi druge k odločnosti vzbujal.
Ko je bil Tatenbah prijet, in še nekoliko dnij prej, poslali so bili iz Nemškega Gradca cesarju natančna poročila o gibanji na Hrvatskem. Ravno tako je cesarjev minister Lobkovic iz Karlovca in Zagreba dosti zvedel. Isto tako so Turopoljci, ti siivarski hrvatski „pleme-nitaši", hiteli cesarju poročat zvestobo svojo. Škof zagrebški, Martin Boronič je sam šel na Dunaj.
Cesarjeva vlada, tako za Zrinjskega prezgodaj poučena, mogla je z močjo delati začeti. Prosila je več državnih knezov za pomoč in jo dobila. Po oger-ski dvorski kancelariji je poročila Hrvatom, da ni Zrinjski več ban, in da ga ima „in juridicis" name-stovati zagrebški škof, „in militaribus" pa grof Nikolaj Erdedij.
Feldobristvahtmajster baron Spankau pak je dobil od cesarja povelje nemudoma iti v Nemški Gradec in tam stopiti na čelo onih regimentov, ki so se ta čas zbrali, in pomnožiti to vojsko svojo kolikor mogoče ter udariti na Zrinjskega, predno utegne urediti vojsko svojo.
Tako se je zgodilo, a ne brez nekoliko male nepoštenosti. Poročilo se je namreč, da hoče vlada poslušati svete zagrebškega škofa in se z Zrinjskim po-
— 230 —
goditi. Zaradi tega je bii zadnji hip Zrinjski, videč, da je Tatenbaii zaprt in d.i on sam nima upanja o velikem vspehu, poslal na Dunaj neeega patra For-stala s svojim sinom. Temu patru je Zrinjski dal polnomočje sklepati in skleniti zanj pogodbo in mir s cesarjem. Pogoji, s katerimi se je hotel Zrinjski udati, bili so mej drugimi: domačini v Hrvatski naj morejo postati brez pristranosti generali, obristi in kapitani; grofu Zrinjskemu naj se da za zmerom generalat Varaždin, grofovina Gisin in Kočevje, Reka in Trsat, splošna amnestija naj se dovoli; cesar plača 40-000 gld. dolga Zrinjskega; v Kapronei mora biti podka-pitan kakov Kranjec, takšen mož, ki mu more on zaupati; ako mogoče, začne se ofenzivna vojska; on (Zrinjski) ne terja prvega poveljništva vojske, ali terja takega poveljnika, ki ni sovražnik hrvatskega naroda. Gotovo ti pogoji delajo Zrinjskemu čast, a so takisto dokaz, da je mož, ki jih je mogel cesarju diktirati, imel tudi potem še mnogo srčnosti, ko je bil Tatenbah — uže v ječi.
Toda baš ob tistem času, ko so se cesarjevi svetovalci s slom Zrinjskega dogovarjali in pogajali, delali so za hrbtom z dejanskimi pripravami proti Zrinjskemu.
Več dnij so namreč visoki gospodje meniha, prijatelja Zrinjskega, varali in vodili za nos, da ni vedel, pri čem je; da, celo to so mu hoteli ubiti v glavo, da je Tatenbah zaprt bil samo zavoljo razsajanja svojega
— 231 —
v pijanstvu. To je trpelo tako dolgo, dokler ni v tem general Spankau svoje vojske organiziral in se Her-berstajn iz Karlovca vzdignil proti Frankopanu.
Tako so stvar zavlekli do 15. dne aprila. Zrinjski je mislil, in pater mu je moral to poročati, da so pogoji njegovi sprejeti. A 15. dne aprila z Dunaja pošljejo patra z naročilom, naj Zrinjski izroči gradove Cakavec, Legrad, Bakar, Kostariba in Bukavica. Ali v tem hipu so vedeli, da je Zrinjskega usoda uže določena.
Spankau je bil namreč Zrinjskega in Franko-pana v Cakavci, kjer sta bila vkupe, iznenada prijel. Ker je imel Zrinjski v Cakavci samo 2000 mož, Spankau pa nad 6C00 dobro oboroženih in izurjenih vojakov, bil je boj težak.
Grad Cakavec ni bil pripravljen na brambo proti toliki vojski. Dolgo ga tudi ni bilo mogoče braniti, ker ni bilo živeža za 2000 ljudij. Zrinjski je vsak dan pričakoval, kdaj z Dunaja pride to, kar mu je pater Forstal po poročilu obljubil, namreč pogodba s cesarjem. A iz Dunaja le ni bilo ničesar. Spankau je pritiskal čimdalje bolj, Cakavec se je mogel držati samo še nekoliko dnij, Zrinjskemu in Frankopanu je bilo vse na tem ležeče, da ju poveljnik cesarske vojske ne dobi ujetnikov v roke. Sama sta hotela iti na cesarjev dvor. Zrinjski je bil hrvatski ban. Od cesarja samega še ni dobil svoje odstavke. Na dvoru ga ne bi bilo lehko zapirati zarad starih ceremonij, zato je dvorska konferenca uže v seji 9. dne aprila meseca sklenila, da bi bil »škandal,"
— 232 —
ko bi prost prišel na dvor, da ga torej mora ujeti Span-kau na vsak način. Dober svet je bil drag, kako uiti.
Tir je bila zopet grofica Katarina Zrinjska, ki je mislila in delala. Ona je imela hitro črtež gotov, kako uideta njen mož in brat, a ona sama brani grad, dokler je mogoče.
Skleneno je bilo na nasvet grofice, da se v temni noči napade Spankauvova vojska, ki je ležala na strani proti Dravi. Ni bilo dvoj iti, da bode Spankau, kateri Zrinjskega moči ni mogel poznati, z vsemi silami ustavil se ponočnemu napadu. V tem lehko uideta Zrinjski in Frankopan.
To s? je zgodilo koncem meseca aprila. Noč je bila meglena in hladna. Na dravski strani je oril vojni kvik, kote po polji so gorele. V gradu Cakavcv pak je, bil Zrinjski s Frankopanom in kacimi petindvajsetimi izbranimi vojaki-spremljevalci — pripravljen na beg. Junaška njegova postava je bila kakor strta, in Fran-kopanu se je videlo, da tega koraka ne stori rad, temveč ker je prisiljen po svaku in sestri grofici Zrinjski, katera se pa sicer ni dala pregovoriti, da bi šla ž njima.
„Idite, za domovino je tako Tpva.v. Jaz pa ostanem tu do zadnjega, da se ne bode reklo, vsi smo zapustili mesto. Vidva morata iti, jaz hočem ostati."
Zrinjski jo prime za roko in stoji nem. Ona in drugi ga nagovarjajo, naj se odpravi brž. Naposled poljubi ženo in reče z drhtajočim glasom:
— 233 —
„Bog s teboj!"
Obrne se in vsi odhajajo, izgube se za oglom gradovega hodnika in iz grada na polje megleno. Nobena solza ni močila belega lica visoke gospe. Se je imela upanje in srčnost.
V divjem diru je gonila četica ubežnikov preko polja po stranskih potih.
Pri Muri so bili pripravljeni ribiči, kateri so uže čakali. Imeli so samo tri večje čolne, broda ne. V čolne so mogli samo Zrinjski in Frankopan, konji so morali plavati. Tako so prešli preko Mure, na oni strani zopet osedlali mokre konje in jahali vso noč dalje.
Drugi dan o poludne so se ustavili v Sigetu pri grofu Setsju, zopet vse popoludne so jahali dalje na severo-vshod na poti proti Dunaju ter prenočili v Kermendu pri Batijaniji. Ta je bil tudi vpleten v zaroto, a uže se je umikal, ni jih hotel spremiti, dal jim je pa nekoliko ljudij za spremstvo. Drugo noč so spali v neki madjarski vasi v kloštru pri jezu vitih. Tudi ti pobožni očetje so gledali, da so goste kmalu odpravili. Tretjo noč so nočevali pri grofu Kerji, edno.m zaveznikov svojih, blizu mesta K i se k. Ker so bili preutrujeni, ostali so pri tem madjarskem „pri-jatelji" več časa in mu zaupali popolnoma vse. A vrli madjarski prijatelj in kučegazda grof Keri ni imel bržega posla, nego da je izdal svoje goste. Poslal je namreč na lih orna cesarju Leopoldu sla z nazna-
16
— 234 —
nilom, da sta Zrinjski in Frankopan pri njem in na poti na Dunaj, kjer mislita oprati izdajstvo svoje. Zaradi tega je bilo vse pripravljeno, da bi ja na poti tii ali tam prijeli, ako ne bi sam;i šla naravnost na Dunaj.
Tam so ja zaprli, predno sta prišla k cesarju. Brž potem so ja poslali v ječo v Dunajsko Novo mesto. Takoj se je začela velika »pravda" proti njima. Preiskovalni sodniki se imenujejo : dvorni kancelar Haner, baron Hohengran, Krištof Abele; prisedniki sodišču: grof Vindišgrac, Ivan baron Hervart, feldmaršal-lajt-nant Gašpar Zdenko, in drugi.
Njih usoda je bila odločena, predno so sodniki svojo sodbo izrekli, kajti uže 20. dne marcija 1670. 1. piše cesar Leopold svojeročno svojemu poslaniku na španjskem dvoru, da, ker se je Zrinjski hotel za hrvatskega in jugoslovanskega kralja narediti („pro principe Croatiae et aliarum partium"), bode mu na prste potrkal, da bodo glave odskočile („will sie schon ad moreš bringen, und auf die Finger klopfen, dass die Kopf vvegspringen sollen").
Ravno tako žalostno kakor na Slovenskem in Hrvatskem se je končal tudi upor na Ogerskem.
Rakoci, ki je bil do zadnjega z Zrinjskim tako v zvezi, kakor Zrinjski s Tatenbahom, sklical je neki deželni zbor v Košicah. Tu je bilo skleneno, da se ima upor precej začeti in res se je začel. Rakoci povabi poveljnika cesnrske vojske v Tokaji, Starhem-berga, k sebi v gosti — in ga prime ter zapre. Takoj
— 235 —
se vzdigne s svojo nabrano četo proti mestu Tokaju, a ga vzeti ne more. Obrne se tedaj proti Munkaču. gradu matere svoje, ali mati mu ni hotela odpreti vrat, zato se vrne zopet proti Tokaju. Tii sliši, da so Tatenbah, Zrinjski, Frankopan, vsi njegovi mogočni zavezniki, ujeti in zaprti — začne igrati spokor-jenega grešnika, beži k materi svoji, katera mu res izprosi in za drage denarje odkupi od cesarja vsaj življenje.
Drugi glavar ogerskega upora Nadasdj je bil ujet (iz postelje vzbujen) v Potendorfu ter pripeljan na Dunaj, kjer se mu je naredila veleizdajska pravda, kakor drugim trem zarotnikom.
A da se vrnemo zopet k Tatenbahu.
16*
Dvajseto poglavje.
Onde j' pala krvca od junakali, Onde 3u ti sva tri poginula.
Srbska narodna pese m.
apuščen od vseli mogočnih prijateljev, zapuščen od vseh zvestih duš je sedel Tatenbah leto in dan na graškem gradu. Preiskavanje je teklo dalje, obširno, natančno. Bilo je v vsem vkupe petnajst sodnih izpraševanj ž njim.
Mej pričami je bil eden glavnih Baltazar Ribelj, kateri je bil po Kodrovem povelji v Mariboru prijet in zaprt tisto noč, ko je izdal lehkomiselnega svojega gospodarja.
Vsi prejšnji prijatelji so tega zatajili in se umek-nili. Samo dva človeka sta bila, ki sta se trudila rešiti ga: žena njegova Ana in stotnik Kaldi.
Ko je grofica Ana zvedela strašno novico, da je njen soprog zarad veleizdaje zaprt, vzdignila se je precej in se napotila na Dunaj. Na kolenih je hotela tam cesarja Leopolda za nesrečnega svojega moža milosti prositi.
Ali v tistem času se ni dalo tiho potovati. Mahoma so za to potovanje zvedeli gospodje Tatenba-hovi sodniki, poslali za njo brze konjike, in ti so jo došli uže v Fronlajtnu, prijeli tudi njo in ji celo odvzeli vso zlatnino in srebrnino, kar je je imela pri sebi.
Na drug način ga je od početka izkušal rešiti Kaldi. Posrečilo se mu je bilo uiti biričem, ki so ga zale-zavali. A potem ni iz Nemškega Gradca pobegnil, temveč preoblekel in prenaredil se je v delavca in ker je imel precejšnjo vsoto Tatenbahovih novcev na razpolaganje, znal se je ž njim v zvezo spraviti. Dal mu je pismeno svet, naj se dela kakor bi bil blazen; na ta način bodo menj pazili nanj, in mogoče bode rešiti ga. Toda tudi ta črtež se ni dal dolgo upotrebljevati. Doktor Ajzenšmid, eden prvih zdravnikov v Nemškem Gradci, kateri je bil od sodske preiskovalne komisije poklican, da bi Tatenbaha opazoval, spoznal je, da je Tatenbahova blaznost ponarejena ter to sodnikom dokazal s tem, da je naglo v Tatenbabovo izbo stopivši naznanil mu, da je grofica Katarina Zrinjska jetnica pripeljana na grad iz blizu njega zaprta. Ta novica je Tatenbaha tako prijela, da je ulogo svojo kot blaznik pozabil in se udal najbridkejšemu togovanju in žalovanju. Njemu se je videla grofica Zrinjska v duševni svoji vzvišenosti kakor angel varuh. Zdaj ko je čul, da je tudi ona v ječi, zdelo se mu je vse izgubljeno.
Dr. Ajzenšmid je bil precej potem neko jutro pri leski cerkvi na ulicah najden mrtev, zaboden s svojim mečem, in Kaldi je izginil.
Dne 26. novembra 1671 I. pridejo k Tatenbahu v ječo mestni sodnik, prvosednik sodske komisije in dva prisednika ter mu slovesno bero razsodbo, ki se je glasila:
„lvan Erazem Tatenbah izgubi svoje plemstvo in posestva svoja za sebe in naslednike svoje. Odsekana mu bode desna roka, z mečem bode glavo izgubil h tremi udarci."
Tatenbah jo še nekoliko upal na pomiloščenje. Ko zasliši strašno razsodbo, zgrudi se ves obupan. Ves dan ni mogel ničesa govoriti.
Drugi dan se toliko obodri, da piše ponižno pismo do cesarja, v katerem ga prosi milosti za sebe ali vsaj za sina svojega. Svojih jetničarjev prosi, da bi videl grofico Zrinjsko, katera je bila res po padu Cakavskega grada tudi jetnica v Nemški Gradec pripeljana, in da bi se poslovil od svojega sina. Oboje mu je bilo dovoljeno.
V spremstvu Jurija Vambrehta, stražmeštra na gradu, stopi grofica Katarina Zrinjska v izbo, v kateri je bil Tatenbah zaprt.
Kako je bila velika gospa izpremenjena!
Visoka veličastna postava je bila upognena, prej lepo polno lice je bilo upalo, žive gospodujoče oči so otemnele. Bila je komaj senca one odločne, navdušene
— '239 —
žene, ki je znala toliko mož v delavnosti ohraniti in oživljati v njih ogenj za veliko idejo - samostal-nosti domovine.
In tudi ona je videla, da se je Tatenbah izpre-menil. Komaj sedemintrideset let stari le.pi mož bil je bled, posušen, osivel in zguban.
Ko ga ona takega ugleda, sklene roki in skoraj bi se bila zgrudila. Tatenbah stopi ginen k nji in sam tolažbe potreben, tolaži njo. Menjala sta v tem žalostnem hipu ulogi: ona prej vselej srčna, zdaj vsa potrta — on prej omahljiv, zdaj odločen in nobene pogibelji znajoč.
Govorila sta delj časa, potem sta se poslovila — za vselej.
Dne 29. novembra je bil v Nemškem Gradci velik deželni zbor. Štajerski stanovi, zastopniki višjega plemstva in duhovenstva so se na poklic cesarjev zbrali, da bi culi Tatenbahovo obsodbo. V deželni zbornici, ki je bila črno po stenah preprežena, sedeli so zastopniki za-molklo-tiho s slovesno resnostjo na obrazih. Zapisnikar prebere obsodbo. Potem se prinese deželna knjiga, v kateri so bili zapisani plemenitaši imajoči pravico zborovati in sklepati. Mej njimi je bilo na odličnem mestu tudi Tatenbahovo ime.
Slovesno se je Tatenbahovo ime iz deželne knjige izbrisalo — „za večne čase!"
— 240 —
Potem se je stanovom dalo na znanje, da se odslej, ko je Tatenbah obsojen in ne več plemenita.?, more izročiti navadnemu mestnemu sodstvu.
Tatenbah je bil uže prejšnji dan, spremljan po jezuvitskem patru Zajci, v zaprtem vozu pripeljan z grada v mestno hišo. Tukaj je smel njegov mali sin Anton k njemu.
Poslovil se je solzen od sina, tudi za vselej. To slovo mu je bilo najtežje. Kako ne bi! Udal se je bil v zaroto, da bi proslavil svoje ime, da bi sinu svojemu pustil samostalno državico. In zdaj ostane njegov sin zapuščen, plemstva in dedine svojih očetov oropan!
Dne 1. decembra je bil tisti usodni dan. Mestna vrata v Nemškem Gradci so ostala edno uro delj kot navadno zaprta. Kolikor je bilo vojakov v mestu, pešcev in konjikov, vse je bilo na ulicah. Tudi mestna straža je bila oborožena in je morala izmarširati. Po vseh cerkvah so zvonili zvonovi, in graški duhovniki v ornatih so za Tatenbahovo dušo molili molitve . . . .
Zjutraj ob osmih je bil na dvorišči mestne hiše krvav oder postavljen, črno pregrnen. Mirno, udan in moški stopt Tatenbah nanj. Poleg njega pater Zajec, izpovednik njegov, s krucifiksom. Tii mu sodniki povedo, da je cesarjeva »milost" oprostila mu odsekanje desne roke. Se za to se Tatenbah zahvali, priporoči dušo svojo Bogu, poklekne in krvnik mahne
— 241 --
z mečem trikrat po vratu najmogočnejšega plemeni-taša štajerske dežele. Njegova glava odleti od života.
Zopet zapojo vsi zvonovi po mestu.
Zvečer pak je bilo njegovo truplo pokopano tiho in skrivaj na pokopališči dominikancev pri sv. Andreji v murskem predmestji, na severni strani cerkve, zunaj pri drugem oknu.
Tam počiva.
In ti, slovenski bralec, ki si do tir potrpljenje imel citati ta kratek obris zgodeb moža, ki je padel (čeprav je imel človeških napak mnogo) ipak za veliko idejo, katera bi, uresničena, bila našo slovensko in vso slovansko zgodovino predrugačila— — ti pojdi, ako ti prilika nanese, na grob njegov in obžaluj, ker je padel tako, da so triumfovali nad njim njegovi sovražniki, ki tudi niso prijatelji tvojega rodil!
Povedati nam je še usodo drugih v tem histo-rično-pripovednem spisu omenjeni oseb.
Kakor Tatenbah, bili so obsojeni in z mečem usmrčeni tudi drugi glavni zarotniki. Nadasdjeva glava je pala na Dunaji, Zrinjski in Frankopan sta umrla ednake silne smrti v Dunajskem Novem mestu. Z obema sta izumrli Hrvatom dve domoljubni mogočni slovanski plemeniti rodovini.
Tatenbahova žena je dobivala milostno penzijo 2000 gld. na leto.
— 242 —
Hrabra Katarina Zrinjska je umrla zaprta v kloštru karmelitarie v Nemškem Gradci po dolgem žalostnem življenji.
Nesrečni izdajalec Baltazar Ribelj ni dobil pohvale za svoje delo, temveč obsojen je bil na graškem trgu stati na sramotnem kolu, pet let v ječo, in po prestani kazni je bil izgnan iz dežele.
Rudolfi je bil v boji ustreljen v Čakavci, ko je po begu Zrinjskega in Frankopana branil za grofico trdnjavo.
Vukovački je po frjenji madjarskih zgodovino-piscev v Carigradu ostal in tam umrl v velikem uboštvu.
Sin Tatenbahov, Anton, bil je na državne troške v Nemškem Gradci izšolan in je moral stopiti v klošterRajn pri Nemškem Gradci, kjer je bil 1. 1685. za duhovnika posvečen. Še leta 1807. se je rabil masni plašč, katerega je ta Anton Tatenbah dal narediti od svilnega plašča, ki ga je nosil oče njegov, ko so mu jemali glavo.
Kot značajne črte onega časa končno ne smemo pozabiti omeniti strogega ukaza, katerega so nemški višji gospodje v Nemškem Gradci po Tatenbahovi smrti poslali v Celje, Pavlu Ahacu, namreč: naj poišče tisto veliko copernico na dravskem polji, ki je dala Tatenbahu hudobne svete. Ni pa kronistom znano, ali se je Pavlu Ahacu posrečilo copernico ujetj_jili ne.
A00000375471A