11 _3ne___a išmlM snopiilia (Dalje.) »5000 rupij! Že zopet 5000 rupij! Haha! Mohamed bo ubožal, pa niti opazi ne! Kak osel je ta le Mohamed! Še par dni, imeli bomo celo njegovo premoženje!« Rama vse sliši in se razjezi. Zagrabi ga nestrpnost, že komaj čaka, da bi iztrgal zlobnežem bogati plen. Prikrevsala je po temi ženska in vprašala: »Ali sta na varnem, mali podgani? Sta li bila mirna? Sta pozabila na pobeg?« Pogledala je na mokre lise na steni proti oknu. »Tukaj imata riž!« V noči je hotel Rama odstraniti še zadnjo kamenje in poskusiti .svobodo. Sproženi kameni pa so glasno zaropotali proti vratom. Šefkija je zbežal s svetiljko iz svoje sobe in se vrnil s .astitljivim starcem. Sita se je stisnila k bratu, je zrla na dvorišče in šepetala: »Ta je svetnik, ki je ogoijufal kačjega zagovornika.« »Je-li je vse pri deci v redu?« je vprašal tuj glas. »Da, Sahib«, se je glasil Šefkijev odgovor. Stopnice na hodnik so ječale pod težkimi koraki. Rama in Sita sta smuknila &kozi odprtino v sobo, legla in se delala, ikakor bi trdno spala. — NekSo je posvetil po sobi; neznanec je vprašal: »Bedita, otroka?« Nobeden se ni ganil. Pobeg Rame. Po dogovorjenih štirih urah je stopil modri iz čumnate nazaj na verando. Zgledal je utrujen in zaspan, smehljal pa se je Mohamedu prijazno in zaupljivo. Slednjič je prišla tudi vrsta nanj. Oborožil se je z uro, se poslovil molče od prijateljev, ki so mu voščili z roko vse dobro, zamenjal je pridi- garja, iki je mešal sanjavo in počasi po velikem .ebru. Položil je uro pred se na tla, vzel iz rok že trudnega pridigarja drog in se podal na delo. Piidigar mu je namignil k »najboljšemu uspehu« in se odstranil. Ura je kazala 8, njegova naloga je bila, mešati do polnoči. Skraja se je lotil posla z naglim dreganjem In premetavanjem, kmalu pa je iividel, da mora štediti z močmi. Koncem prvo pol ure se je že sukal počasneje in je moral roki zamenjati. Da, zagrešil je veliko napako in pričel šteti. Dognal je z vzdihljajem, da je minila komaj osminka odločencga mu delovnega časa. Eno uro se je trudil. Po rokah je čutil gomaze.o utrujenost, roke so ga začcle boleti. Stisnil je zobe in mešal naprej. Nikakor ni smel ogrožati poskusa. Ko je oznanil zvon po mestu 10. uro, se jc počutil medlega in bolnega. Z zadnjimi silami je 6e brodil po čebru. Prenchal ni. Neprestano so <nu zvenele .po u.esih besede modrega: »Ako prekineš mešanje lc za trenutek, je čarovnija iibita.« Ura je oznanila 11. Bil je že slab, bal se je, da se vsak trenutek zgrudi; delo prekiniti, tega se je ustrašil. Ura, trenutek zamene, se je vedno bolj bližal. Zahvala Allallu! Prihodnjič bo mešal le dve uri! Polnoč se ni hotela pomakniti bliže! Gledal je hrepeneče na uro, koje kazalci so ga strašili pri medli luči. Kazalci sp bili kakor pribiti! Skoraj bi bil delo prekinil, da pogleda, če ura sploh gre. Pravočasno sc je še zavedel, in ko je posluhnil, je ugotovil enakomerno fktakanje ure. Celo telo s. mu je treslo. Glava je bila težka. Bilo mu je, kakor bi mu bil ovil glavo z železnim obročem in ga ncprestano privijal. Siromak je bil, pa vzdržal je kot junak. Iz mestnih stolpov so odmevali po mestu dvanajsteri odrešilni udarci. Čutil jih je s celim telesom in jih štel. Vzdihljaj olajšave mu je dvignil prsa: Ura osvoboditve je napočila! Ni hotel in ni smel prekiniti mešanja, dokIer ni bilo zamene. Pridigar se je moral pojaviti vsak trenutek. Glas brona se je porazgubil. Nastala je tišina. Neznosno tiho. Nicesar ni bilo slišati, prav ničesar nel Udaril mu ni na ubo niti odmev korakov, ki bi bili morali oznaniti bližajočega se pridigarja. Mohameda je privijal obup. Kaj naj to pomeni? Mar so li pozabili nanj? Ne! Takoj bo tukaj, o tem ni bilo dvoma, z zadnjo močjo je mešal in vrtel jeikleni drog po čebru. »Moram!« si je šepetal z zadnjo silo volje. »Moram! Sicer je vse zgubljeno!« »Pridigarja sta gotovo _aspala. Že ju je hotel Mohamed poklicati. V zadnjem trenutku se je spomnil, da bi zamogel klic ravno tako potisniti v nevarnost podjetje kakor prekin mešanja. Nekako brez zavesti je sukal in zibal roke. Vse se je že vrtelo krog njega. Omotica in slabost sta se ga oklepali. Ledeno mrzla zima ga je spreletela. Onemogel se je zgrudil. Jeklena palica je zaropotala po čebru. Mohamed se je skotalil po tleh do stene, ikjer ga je objel trden spanec, ali pa je bila nezavest vsled utrujenosti in n4petosti. Konečno se mu je vendarle vrnila zavest. — Nekdo ga je divje potresaval, prepoznal je pridigarja, ki bi ga naj bil zamenjal. Istočasno mu je šinilp skozi glavo, kaj vse se je zgodilo, ves potrt in v popolnem obupu je vzdihnil: »Čarovnija ni uspela!« »Da, pes ti, prokleti!« je zakričal nanj jezno pridigar. »In modri se je penil od jeze! Je že ostavil tvojo hišo!« »Ali me je videl?« je še vprašal Mohamed z žalostnim glasom. »Vse je videl. Odšel je. Ne bomo ga videli ni-> koli ve_! Kaj naj počnemo brez njega?« Da, pridigar je govoril istino. Modri je zgii nil. Ta najnovejša vest je duhovnika čisto po-i trla. Celo oba pridigarja sta kazala izraz obupa« Tudi njima je segla zguba zlata globoko v srce« Vsi trije so pričeli preiskovati vsebino čebra, odlili so vodo in našli na ob.o začudenje na dnu le baker iz Damaska. Zlata ni bilo niti trohice več. Vse so preobrnili ter premešali. Z modrim vred je odromalo tudi zlato. Pridigarja sta kazala očitno jezo in prisegala, da bosta pois-kala svetega moža, ga privedla zopet v hišo, da jim bo nomagal. Odbrzela sta na ulico. Ko si je telesno in duševno zbiti Mbhamed počasi opomogel in zamogel zbrati svoje misli, se mu je povrnila prebridka zavest, da je brezpogojno uničen, niti za življenje potrebnega ne poseda, niti toliko ni v celi hiši, da bi si privoščil enkrat kosilo. Med solzami, kletvicami in molitvami je tožil svoje gorje. Pridigarja sta se vrnila. Modrega nista mog-Ia odkriti. Glasno sta jadikovala tudi ona dva o neusmiljeni usodi, ki ju je ravno tako razočarala kakor njega. Po razburljivi noči, nad ikatero je vzšlo solnce, se Je ojlasil počasi glad. Pridigarja, _i sta občutila globoko usmiljenje do Mohameda, sta izjavila, df. mu bosta dala denar za kosilo. Iz žepqy sta nabrala vse mogoče bakrene novce, ka^ tere sta mu podarila s prošnjo, naj naroči za vse tri nekaj za pod zob. Mohamed je odšel nekoliko potolažen, da je otel vsaj dva zvesta prijatelja, ki ga ne bosta zapustila v največji sili. Od daleč mu je sledil eden od pridigarjev: Omar. Rama in Sita sta prebila tudi mvikepolno noč. Ko je odšel Sahib, sta takoj planila s svojih ležiš. in premišljevala. Ako sta hotela na svobodo, se je to moralo zgoditi še to noč, jutri bi ju naj spravili v Gudjerat in bogznaj, če ju ne bodo ločili. Tukaj v Bombajru bi se mogla, enkrat osvobojena, zateči k patru Sahebu. Tamkaj v novem prognanstvu bi ne imela nikogar. Nikdo se v noči ni zmenil za otroka. Sahib je bil uverjen, da spita. Posrečilo se jima je, da sta ga prekanila. Sahib, Šefkija in njegova žena niso nameravali spati v tej noči. Dalje sledi.