LIST 5 PODOBAMI ZA 5L09EN5K0 MLADINO 5 PRILOGO ANGELČEK. aei&ssaesaeseeessieisssa^^ I leto SZ. I 0ffiSGsa«9G$se pomlad. Crato odéli CYetoyi so beli, ptički so se zbudili veseli. Vse živi, vse V radostih drhti — zlata pomlad čez polje hiti. Oj mlado srce*, zdaj peyaj ic\ piskaj, zdaj rajaj in vriska/ — ti dnevi ko reka hite. Greš sedemkrat spat, pa že bo pomlad za góro katero — ßog yć . t Papež Benedikt XV. Nenadoma, da smo se komaj dobro zavedeli prve žalne novice o težki bolezni svetega očeta in zadrhteli v skrbi, je bila tu že druga: Svetega očeta Benedikta XV. ni več med živimi! Umrl je v nedeljo 22. januarja ob 6. uri z/utraj. Čudovito naglo kliče Odrešenik svetà v tem stoletju svoje namestnike z zemlje. Papež Pij X. je vladal le 11 let, Benedikt XV. le dobrih 7 let. Ali so postala krmarjem Petrovega čolna vesla pretežka v teh hudih iasih? Ali svet ni vreden dalekovidnih mož, ki jih ne mara poslušati? — Visoki rajnik — prej Jakob della Chiesa — je bil rojen 21. novembra 1S54 v mestecu Pegli blizu Genove iz plemenite rodbine markizov della Chiesa. Po dovršenih gimnazijskih razredih v Genovi se je lotil pravoslovja. Leta 1874. je postal doktor svetnega prava. Poslej se je posvetil bogoslov,'a. Leta 1878., 21. decembra, je prejel mašniško posvećenje. Potem je v Rimu proučeval razne vede za diplomatsko službo. Postal je doktor cerkvenega prava. Nato ga je imenoval papež Leon XIII. za tajnika cerkvenega zastopstva v Madridu, Tam je ostal do leta 1887. Takrat ga je poklical papežev državni tajnik kardinal Rampolla za svojega tajnika v Rim. Leta 1907. ga je imenoval papež Pi; X. za nadškofa v Bo) ogni, svoje smrtno leto (1914) pa za kardinala. Isto leto je bil pa kardinal Jakob della Chiesa že tudi izvoljen za papeža (3. septembra) in tri dni kesneje kronan s papeško tiaro, trojno krono, kot namestnik Kristusov na zemlji, kot poglavar svete Cerkve in kot oče knezov in kraljev. Benedikt XV. je bil papež med svetovno vojno; v letih, ko je bil domala ves svet en sam vo/ni tabor; ko se je zdelo, da je umrla med ljudmi ljubezen, resnica in pravica. Stotisoč vdov in sirot je jokalo za svojimi redniki; stotisoče bednih ujetnikov hrepenelo po domov ju; stotisoče ranjencev stokalo po bolnicah, milijoni krvaveli in mrli po bojiščih. Prvi in edini, ki si je upal zaklicati v ta svetovni trušč očetovsko pomirjajočo besedo, je bil papež Benedikt XV. »Prvi,« je dejal, »ki bo ponudil roko v spravo, si bo priboril najlepšo zmago.« A ko /e videl, da govori gluhim ušesom, je hitel celiti vsaj rane tega usodnega Časa. Nikdar ne bo pozabljeno v povestnici človeštva, koliko je storil sveti oče Benedikt XV. za izmenjavo invalidov, za pomiloščenje rodoljubov, obso/enih na smrt, za ubežnike in begunce, za vojne sirote in vdove, za opustošene pokrajine, za varstvo človeških življenj po aeroplanih i. t. d. In nele prosil in rotil, ampak tudi žrtvoval je mili/one v pomoč po vojni prizadetim narodom brez razlike vere in mišljenja. Naj omenimo na tem mestu le njegovo veliko skrb za osirotele in stradajoče otroke. Dvakrat se je obrnil do vseh narodov, ki v vojski niso preveč trpeli, s prošnyb, naj priskočijo na pomoč bednim in osirotelim. Papež sam je otvoril nabirko s 100.000 lirami. Od nabrane vsote je razdelil med otroke Nemčije 4,100.689 lir, Avstrije 3,654.317 lir, Poljske 2,052.000, Madžarske 1,291.000, Čehoslovaške 1 milijon 75.000, Jugoslavi/e 500.000 lir, Boigarije 500.000, Rumunije 400.000, Ukrajine 350,000, Latiške 350.000, Litve 260.000, Kavkaza 226.150, Armenije in Krima 300.000, Cilicije 50.000, Sirije 25.000, Severne Francije 200.C00, Benečije 265.000, Ženevski zvezi za vodstvo otrok 669.310, švicarskemu odboru za pomoč otrokom 464 137, Ta prva zbirka je dala vsega skupaj t Papež Bened.Kt XV mnogo milijonov lir; druga se je pa nedavno začela s 664.077 lirami in se nadaljuje. Še več pa ko v denarju se je dalo bedni mladini v obleki, perilu in zdravilih. • Kaj čuda — Če pogledamo nazaj na vso to ogromno mirno dobrodelnost Benediktovo — da so mu postavili spomenik v Carigradu celò Turki in poslali ob njegovi prezgodnji smrti v Rim sožalnico, v kateri pravi/o: »Njegov spomenik v Carigradu, prestolnici izlama (mohamedanstva), ki bo večno pričal o njegovi bogoljubni duši, prizadevanjih za svetovni mir, globokem spoštovanju pravičnosti in mednarodnega prava kakor tudi svobode narodov, nas .nekoliko tolaži nad neprecenl/ivo izgubo,« Taka izjava — Turek o papežu! — več pove ko debele knjige. In memoria aeterra erit justus, — V večnem spominu bo pravični. --iS^re-v iiil||liiii[||liiill|iliNii||imtmiii'il||liiill|lii'ie zavela v mojo izbo pomlad. Otroci so jo prinesli v žarečih očkih in {o v belih rožah razgrnili po mizi. Kakor sanja je zavela mimo mene .. . Na mizi leže cvetovi rosnooki, rožnati. Božam jih in skrbno poslušam trepet zornih listkov. Saj je v njih pozdrav iz daljnih krajev, pozdrav pomladi. Otroci za pomlad — zahvaljeni! Vi ste mi jo prinesli poln naročaj — v trepet teh večernih sanj. A. Čebular : Na ptičji svatbi. Na svalbo iz gozdov, dobrav, veselo prikramljajo ptice, saj pestrobarvni ščinkavček je ženin gizdave sinice. To vam je danes dirindaj! Vse gnete se, vse se dobrika — ni čudo, da je vzklik: „Zakaj ni prišel kos, da nas naslika?" Po trati pari se vrsté, saj svirajo jim zlatokljuni takó lepó, da ptički z gnezd zijajo v svet kot na tribuni. In v hram poglej! Kakó kalin bokale lične prazni vina, ta rdečelični gizdalin — gotovo jim je starešina? Do poznih uric rajajo-- Ko dan pa iz livade vstane, pa s solncem vetrič šine v log in svate dražita zaspane. t* w w P J. E. Bogomil: Težka pot. rzojavko je dobil. Nepremično je strmel vanjo. Zgodilo se je, česar ni pričakoval. Zdelo se mu je, da to ni mogoče, a vendar je bilo mogoče. Vzravnal se je možato* Z brzojavko v roki je odhitel v pisarno. Poprosil si je ondi za teden dni dopusta. V par urah ;e bil na kolodvoru. Kupil si je vozni listek in sedel na vlak. Zdaj je spet vzel brzojavko iz žepa.. Kdaj je oddana, kdaj je približno umrla? Njegova žena doma. Mati! In kaj bo zdaj s Tončkom, kaj z Dorico? Ali naj ju pusti doma? Komu naj ju zaupa? Ali naj proda kajžico? In kaj, ko pride starost? Kam bo šel, če na celem svetu ne bo imel pedi zemlje, ki bi jo lahko imenoval svojo? Ali naj vzame otroka zdaj s seboj v mesto? Mlada sta še. In mesto je mesto. Dalj ko s»t od njega, boljše je. — A nekaj je le treba ukreniti za prihodnost! Take misli se podé po očetovi glavi, ko vlak dirja in drdra po poljanah in med njivami, po nasipih in čez mostove ko besen duh, ki beži pred nesrečo. O pravem času še pride domov. Tonček in Dorica sta mu prišla naproti na kolodvor. Komaj ju še spozna. Rasteta ko slak... Če bi Dorica ne imela žalne obleke, bi ju gotovo ne spoznal. Tako pa! Dà vsakemu nekaj svojega bremena, pa hajdi naprej! Težka pot je to .A prestana mora biti! Molče pridejo v vas. Ko zagleda Dorica razsvetljena okna domače hišice, ko se spomni, kdo spava ondi v svitu tiste svetlobe, se obrne k očetu, pa pokaže proti oknu in nič drugega ne reče ko to: »Tamle!« Drugi dan je bil pogreb. In ta pogrebni dan je nekaj neskončno težkega leglo na tri srca. Vsem trem je postala tuja in mrzla tudi hišica, kjer je živela mati. Luči in gorkote ni bilo več v nji... Težka pot je tol Fr. Govekar: Novo življenje. rasen pomladni dan — v solnčni Opatiji, Okna mogočnih vil se leskečejo in blesté v solne« kakor zlato. Beli pesek v parkih ob vilah se ßjveti, da čfloveku malone jeml,e vid, in se zdi, kakor bi bila pota posuta s samimi belimi zrnci najčistejšega srebra. Nebo ie jasno. Gorki solnčni žarki božajo sveže kvarnersko lice. Kakor čisto oko se blesti v najlepših barvah sinje morje. Po mirni morski gladini brzé čolni, iz njih pa se svetlikajo bela oblačila in rdeči solnčniki. Bolj daleč tam pluje mogočen parobrod proti Reki. Tik ob morju pri ograji, ki loči lepi park vile »Angela« od skalnatega morskega obrežja, stoji mehak blazinast stol-naslonjač. Na stolu sedi, skrbno zavita v gorko, s kožuhovino podloženo jopo, deklica v najlepšem cvetu let. Toda kam je izginil cvet teh mladih lic? Zlati, kodrasti lasje padajo deklici na čelo. Beli, gladki obraz kljub temu, da jev upadel, bled, kljub bolnim, globokim in trudnim očem ter bledim ustnicam priča o angelski lepoti, ki jo razdeva zavratna, neusmiljena morilka. Nekdaj ta deklica obdana od bleska in bogastva, ljubljena, slavljena, oboževana, srečna — nato eno leto naglo hiranje — in danes? Ovenela cvetka, življenje, ki bo vsak hip ugasnilo. Nepričakovano hitro je prišla nad njo, sredi sladkega veselja, sredi neskaljene sreče, ta nesreča, bolezen, in se vgnezdila v njenih prsih . , Zdravniki so jo tolažili, ji dajali zdravil, jo pošiljali v kopališča in letovišča v Nico, iz Nice v M.eran, iz Merana čez morje v tropične kraje, v Kairo, potem zopet v domovino in odtam na lepo morsko obal ob solnčni Adriji, v Opatijo. A ne več, da ozdravi, temveč, da — kdo bi tajil? — umre pod krasnim sinjim nebom, v mehkem, balzamovem zraku, med šepetom vedno zelenih palm--— In zdaj naenkrat... nekaj nezaslišanega, nerazumljivega! čudež, ki deklici že ugaslo upanje nanovo poživi, ki ji obeta — novo življenje! Veliko hrepenenje po solneu, po sreći, po šetanju jo poživi. V zmedeni omami si predstavlja krasno, sijajno prihodnost in živo sanja sladke sanje. Zdi se ji, da je rešena, da je že zdrava. Že vriska samega veselja, novo moč čuti v žilah, vstati' hoče, hiteti domov, tja, kjer je ves njen svet, vsa blaženost... Kar govori iz teh velikih oči, to ni več srepo, mrtvo gledanje, ne, to i« Čist, jasen pogled, ki odseva iz njega upanje na novo življenje. Pred kratkim tako blizu smrti, brez upa rešitve! Že se je vdala v neizprosno usodo v neizmerni boli, s premagovanjem sicer, s silno brid- kostjo v srcu — danes pa, komaj je tega nekaj minut, se ji pa smehlja rešitev, gotovo ozdravljenje ... Krčevito stisne nežne, tenke, kakor vosek blede roke in zgrabi z njimi svileno, višnjevo pregrinjalo, ki ga ima na kolenih. S sanjavim pogledom obvisé njene oči na očetu, ki ga vidi v živi domišljiji, kako stoji pri n;ej in drži v roki časopis z veselo novico o njenem ozdravljenju, ki se je raznesla v enem samem dnevu po širnem svetu, o zdravniku, ki jo )e ozdravil... Bleda lica bolnice zalije rdečica, njene na pol odprte, blede ustnice se jamejo pregibati, kakor bi koprnele po hladni vodi. Tedaj za-jecljä s tihim, drhtečim glasom: »Ali je res, oče, ali verjameš?« »Dà, otrok moj. dà. verjamem. To ni domišljija, to je resnica. Ti ne boš umrla, draga moja Irena! Ne, ne, zaklad moj, živela boš! Kmalu greva na pot, Irena, še danes ... In potem še dva dni... in midva sva — doma, doma!« »Oče ...!« Ničesar drugega ne more izpregovoriti. Veselo, vriskajoče vzdihovanje pretresa njene prsi, in ko ji padajo vroče solze veselja po licu, si pokrije s stresočimi rokami razburjeni, vroči obraz. Nato pa nenadoma zgrabi v živi domišljiji roko očetovo. »Ali mati že vé?« »Ne, otrok moj. Saj veš, mali spi. Vso noč je bdela pri tebi in sedaj je tako trudna ...« »Pojdi, papa, prosim te, pa zbudi jo in povej ji vse ...! Kako se bo z veselila! Veselila... z menoj!« Toda on jo noče pustiti same. A ker le milo prosi z jokom in : mehom, ji izpolni željo in odide s hitrimi koraki. Irena ostane na stolu, nežno glavico nasloni na mehko blazino. Nič več ne zadržuje solz. Tresoče se roke položi v naročje in gleda s svetlimi očmi. .. Kam? Nič ne vidi lepega sinjega neba niti svetlega solnca niti pestre obali ne vedno zelenih palm ne sinjega morja .. . Vsega tega ne vidijo več n;ene sanjave oči. Gledajo le eno, vedno le eno čudovito: njeno povrnjeno zdravje, njeno lepo novo življenje! Vedno burneje pljuskajo in se zaganjajo morski valovi ob obal, drevje se giblje, vrši, šumi. Začela je vleči bora. Vsega tega šumenja in vršanja ne sliši Irena. Nič tudi ne čuti bolečine prsih, kjer jo bolj in bolj zbada . .. Saj je menda to le bolest prevelikega veselja? Takó lahko prijetno ji je pri srci. Zdi se ji, da je Čisto zdrava in že hiti naglih korakov po zelenih travnikih med cvetočimi rožami ob toplih solnčnih žarkih. Kar je bilo že pokopano v njenem srcu, čemur se je že odpovedala — vsi lepi spomini na srečno življenje doma ji hipoma ■cživć: spomini na prijetni dom, na drage znance, na prijateljice, na zabavo, aa šumno mes'tno življenje, na družbo, glasbo, gledališče, srečo, ljubav ... Leži naslonjena na mehko blazino. A spet je srep njen pogled, spet brez življenja. Skoro pojema, ugaša njeno dihanje. Toda v duši je še veselje, še upanje. Sladka omama prevzema čuvstva, v zmedeni blodnji ji rojé slike v razburjeni duši in se vrsté kakor na odru. Kaj se ne pelje na kolodvor v MatuJje? Iz daleč še vidi Opatijo in višnjevo morje, a ji že izginja izpred oči. Kras, skalovje, železnica ... Sedi v vlaku, ki leti ko ptič in jo pelje domov... In tam . .. mogočno, veliko mesto. Po cestah polno ljudi. Ona se pomeša med nje, med tisočglavo množico. In ondi, kakor na visokem prestolu, stoji mož z lepo brado ... Kakor solnce se svetijo njegove oči... In z roko se dotakne vsakega, ki gre mimo. Tudi ona stopi predenj, in tudi nje se dotakne, in izbrisano je z njenega čela znamenje smrti. Globoko vzdihne. Že čuti, kako vre v nji in se pretaka nova kri. Že čuti novo življenje, novo srečo, polno nade j. Med smehom in jokom, v rajskem veselju, se prerije skozi gnečo ljudi in tedaj najde med množico svoje drage, svoje domače, znance, prijateljico . . Vsi ji častita/o, ji stiskajo roke, jo objemajo, poljubljajo, pritiskajo k sebi tako strastno, tako silno, tako tesno! »Ah, ne tako hudo, ne tako hudo — boli — dragi moji! Saj me zadušite, saj mi zdrobite prsi... Ah, kako tesno v prsih . ..!« Vrše palme, morje pljuska in sumi. Burja pritiska vedno silneje Nobenega čolna ni več na morju. Kam jih je zanesel veter? V daljavo? V domovino? ... Hitri koraki se bližajo po pesku v parku. Začuje se govorjenje. Irena bi moral slišati te korake, čuti ta glas? A ne sliši ga. Mirno leži naslonjena na blazino. Na mrzlih ustnicah t bridkim nasmehom . .. Tiho, ne-opaženo je prišlo nad njo — novo življenje. Prof. Fr. Pengov: Sreča, vzcvela v snegu. (Koncc.) rno so minevali dnevi. Otroci gospe sinice so bili /e odrasli, a naš krivokljunče je bil še vedno zaničevan, nepoboljšljiv samec. Toda polagoma so postajali dnevi v gozdni grapi krajši in krajši. Vetrovi so pihljali hladneje, in ob potočiču so postajala zelišča zlateničasta. Narod music in hroščev se {e bil že davno stisnil v svoje zimske šotore, v kolikor ga ni bila vzela starost in druge nadloge. Smreke so šumele močneje ko prej svojo pesem o bežnos'ti časa, marsikaki mladi ptičici je pa postajalo tesno pri srcu, ko je to sliSala. Dedki in izkušene babice med njimi pa so zrle s skrbipolnira očesom v bodočnost; 'lobro so namreč vedele, da prihaja zdaj nadnje sedem ali še več tednov hude zime. Mnoge ptice pa so se sploh izselile in šle v daljne, neznane kraje; druge pa so šle osebenkovat v bližino Človeških koč. Gospe sinici se je godilo zdaj prebito slabo. Na jesen je imela smolo, da si je zlomila krilo (laket), in zdaj je le z velikim trudom frfotala od veje do veje, kljuvala ob lubje in iskala pičle .hrane. In ko so bile odpihale jesenske vihre nad vrtovi smrek neznano kam, tedaj se je zgodilo neko jutro: skrivnostno slovesno je bilo po vsej zemlji in tako svečano tiho, da je umolknil celo potok, ki sicer ni nikoli miroval. Zima je nastopila vlado. Snela je z nébesa svoj hermelinov kožuh in zavila vanj zemljo. Po vejah in mladikah smrek je ležal beli tovor in jih upogibal skoro do tal. Zdaj so obmolknila tudi drevesa, in nobena sfvar ni motila miru v globeli. Toda čujl Kakšen mehki glas, kakšna nežna pesmica pa gre skozi tišino? — Ali se niso vsi pevci izselili, in ali ni ona peščica izmed njih, ki je ostala tu, že davno onemela? Gospa sinica, ki je lačna potrkavala ob kosec s snegom nepokrite skorje, začudena dvigne glavó in prisluškuje. A še večje je njeno čudenje, ko se prikaže prijatelj krivokljun. Od sile je brhek: skoraj gotovo si je bil dal suknjico na novo prebarvati, kajti njena rdečica je res sveža in blesteča. Možakar se vede vse nekam živahneje, in iz njegovega kljuna žubori nežna pesem. Sicer ta spev ni ravno* čudolepe melodije, toda v njem je nekaj tako ljubkega, da prevzame celo srce gospe sinice. Kar pa je jiajbolj čudovito — prej tako zaničevani fant se je očividno nenadoma izpreobrnil. Na njegovi strani stoji namreč boječe in sramežljivo —■ krivokljuna gospica. »Dovolite, gospa sinica,« prične krivokljun s skoro elegantnim poklonom, »dovolite, da vam predstavim svojo ljubo soprogo. Kakor vidite, me je ena vendarle hotela, navkljub mrzli -Ami. Jaz vendarle nisem tako mrzel in brezčuten, kakor si vi mislite. Glejte, 1/ubezen se je naselila tudi v mójem srcu. Kaj menite, kateri izmed naju ima zdaj lepše? Poleti se veselim lepega solnčnega svita, pozimi pa, ko žaluje in zmrzuje vesoljna narava, me pa greje plamen ljubezni. Kaj velja, da sem /az vendarle na boljšem?« Gospa sinica postane močno malodušna, in njena glavica s črnim čopkom se povesi. Mora dati krivokljunu prav. Kmalu za tem uživata krivokljuna veselje prvega materinstva, in v kratkem času je njuno, s snegom obtkano gnezdeče polno majhnih kričačev, ki slrmé vsi začudeni v novo živl,tenje in krasno uspevajo vkljub zimi in snegu in mrazu, ; Krivokljun popelje gospo sinico k zibelki svoje sreče in ji pokaže poln očetovskega ponosa svoje'otroke. Od lakote in bridkosti vsa potrta ženica misli na svoje lastne otroke — skoro ji silijo solze v oči, a premaga se in vpraša začudeno: »Toda, gospod krivokljun, odkod pa vendar dobivate v tem mršavem letnem času hrane za svoje lačne otročiče?« Zopet, kakor svoje dni že enkrat, krivokljun ne odgovori, ampak zleti v stran k smrekovemu storžu, razpre s svojim čudaškim kljunom r.^egove luskfe in se vrne s semenom, ki ga poda gospé sinici. Toda ta ga tudi zdaj ne more in noće užiti. »Ali zdaj vidite, gospa sinica, zakaj ne pokladam kljuna lepo eno polovico na drugo? Ali veste zdaj, zakaj se navadim že v gnezdu na to svojo pičo? Vi ste seveda vajeni imenitne)'se pojedine. I no! Pa uživajte tudi zdaj svojo pečenko!« »Zakaj ima pa teta sinica tako čuden kljun?« povprašujejo zdaj mladi krivokljiraci vsevprek. Gospod krivokljun se pa vesel vsede k njim in jim pripoveduje prečudno zgodbo. — Bilo je že pred davnim časom. Takrat so imeli njegovi pradedje v tuji deželi palestinski tudi take ravne kljune. A bila je tedaj velika težava, najti pozimi hrane. Nekoč so bili pa hudobni l/udje v deželi ujeli svetega moža in ga pribili n^ križ. Ko je tako visel brez pomoči, z nepopisnim izrazom tihega trpljenja in vendar božanske ljubezni na obličju, tedaj so priletavale ptice in so se trudile, da bi mu pomagale. Krivokl/unov praded je tudi poizkušal, da bi izrval težke žeblje iz ran trpinovih. A poizkus je presegal njegove moči, in mesto da bi bil njemu pomagal, si je ukrivil celo kljunček. A čudo! Odtlej je preiskoval mnogo uspešneje smrekove storže ter razpiral njihove luske. Dobival je svo/o hrano lažje nego vse druge ptice. Njegova dotlej siva peresa pa so bila vrhu tega poslej s krvjo trpinovo pobarvana rdeče, »Glejte,« je končal krivokljun svojb zgodbo, »na ta način smo dobili v svojem kljunu neprecenljiv dar, ki ga nas zanj lahko zavidajo vse druge ptice.« » » • Ko so zapuščali mladi krivokljuni svojo zibelko in poizkušali prve poletke, je ležal ob vznožju smreke majhen mrliček: gospa sinica je postala žrtev morečega boljševika, gladu. (Po E. Dennertu »Idile iz narave«.) Conè J)ebeljak : pomladna sličica. 2emlja dehti... sinče'; pa l^jnja poganja: hi! — h6! ^melič ji brazde odkriva: da stopa Irdó in maha z grivo, s plugom reže v zemljó /Viali pa seme zakriva in ledino razriva z brano, moli in drhti: v plodno grud, „polju in njivi daj za naš trud, Oče seje pšenico, o JJog, bi goslov z rokó — križem jo siplje na njivo, daj nam naš vsa'danji kruh I" Ksaver Meško: Esterina sreča* V radosti osa drhteča izpred Asoera kralja je Estera šla, krasna, da nikdar krasnejše ni bilo solnce na modrem soodu neba, luna nikoli, ne drugih biserou v kroni nebesni noben. Njo je izoolil sam Jahoe iz vseh deklet in žen. Da po njeni lepoti bi rešil suoj izvoljeni rod, dahnil ji trojno lepoto o telo in lice je Bog Sabaót: ogenj so njene oči — kdaj s srdom — z ljubeznijo, srečo zdaj razvnel: usta so roža, čebela nanjo bi sela. da srka iz nje si med ; lica njena blesteč rubin, med snežne cvetove ukovan. Krona na glavi gori In plamti ji ko solnca žar v opoldan. Z njo lepoto stri jahoe je Amana črni načrt. Kar je pripravljal otrokom Gospodovim, Aman je sam okusil: smrt. Stopi na vrte kraljeve kraljica. Kot v sanjah med drevjem gre po prebelih stezdh, ki — mlečni potoki — skoz url hite. Kot iz škrlatnega plašča vzletela metuljčka bi, bete dvigne roké, dvigne oči in — bliskoviti golobi — o višavo besede ji kipé: „ Sanjam ? . .. Bedim ?. . . Še živim ?. . . Živim .. . govorim ? Kakor otrok, hi iz sanj se zbudi, v ta čudežni svet strmim. Cvetke, glei, v potokih gred neštetih cvetó in dehté — v svoji krasoti iz tebe, o Bog Sabaol, življenja vir, Hvé. Vsega življenja vir, iz lebe, po tebi, živiva še jaz in moj rod, delo prečudcžno storil na meni si, vsemogočni Bog Sabaót. Ljudstev nešteti.bogovi, ustanite, pridite vsi, vsi iz Susana, od indijskih mest in morjó, iz etiopskih vasi. Vsi pred gospoda vstopite in pomerite se z njimi Moč, dobroto svojo postavite zoper Gospoda ... jaz čakam, nič se ne bojim. Vem: kjerkoli kak bog je v deželah svela, hol Bog naš on ni. Sabaót naš Gospod, rešitelj iz zank Amanovih — svet ues ga naj časti — On me je deklo nevredno iz žen neštetih vzel in me postaoit pred kralja in ljudstvo je svoje po meni otel. ' Estero, rodom judinjo, je vzet perzijski kralj Asver za stiojo ženo. A njo in Jude Je silno sovražit državni poglavar, po imenu Aman. Že Je dobil od kralja dovoljenje, da sme pomoriti v enem dnevu use Jude Sirom kraljestva. To pa prepreči Estera. Vso sie 'na. da Je rešila svoj narod, zapoje Bogu zahualni speu. Hudobni Aman pa končd na vislicah. (Otej: Vole. Velike zgodbe str. 103.J Aman sovražni nas kanil je zmleli, kol suženj žilo zmlè, da mu uničil naklep je Gospod, na/ svet in nebo ga slaoé." Slopa globlje med drevje kraljica. Z vej glasi se pličic spev. Sluša kraljica ko v sanjah. Smehlja se. kes blažen je njen nasmev. „Ptičke mu o vejah z glasovi stoter/mi slavo pojó, pa ne kipel s lemi soevi slauospeu bi moj o nebo7 Srečna jaz, da tebi, o Bog očetov, živela lela sem vsa. Jebi cvetela v misli slednji, v slednji želji sred. Komu tudi bi naj? Saj iz tebe solnce na nebu gori, cvetka slednja iz lebe cveti, iz tebe ptička cvrčt in žgoli. Miloši tvoja, da jelen po togih lomasti in drobni črvič gazi prah u tebi, po tebi življenje in moč vsa, ti naših sovražnikov strah." Krono vzame z glavé, poklekne Eslra v prah na zemljó. Kakor igral bi veter zlat se z zlatimi listi nad njo, ali kakor po dneh deževnih iz vira valčki žuborč, vsa vznesena njena molitev o višave nebeške vrè: „ Ti si stori! to, Oospod naš, s premočno svojo rokó, kakor prah si razpihal Amana sklep, poteptal ga s srdito nogó, kot še nihče ponižan ni bil, ponižal si ga, potrt ga čisto do tal, ko za komolcev peidesel nad zemljó ga povišal gospod je moj, kralj. Solnce na nebu raduj se, kol se radujem jaz, da li gledam še živa in srečna v svetli obraz, slavo pevaj Gospodu kol pel bo naš mu presrečni rod, pel lu v Susanu, pel mu jo večno in povsod. Poje naj luna deviška mu, ko se pripelje čez vrhe gör, poje naj zvezd brezštevilnih mu blesteči zbor. Od vzhoda tja do zahoda naj ljudstva mu vsa pojó, saj jim on vodi usodo z modrostjo in z močno rokó. — Vse li naj poje, Gospodi — Kakó šele peti bi'morala jaz, jaz, ki pogledal je nóme najmiteje tvoj sveti obraz. Pela bi naj kol kerubov zbor... /I tisa sem slabotna . . . drhtim. Pred veličasloom tvojim grudim se v prah . . ■ strmim . .. molčim .. . Leop. Podlogar: Iz zgodovine kranjskih trgov. 5. Kropa. (Konec.) •g Kropa je občina samazase. Spada pod glavarstvo in sodnijo v Radovljici. Župnijo upravlja župnik z enim duhovnim pomočnikom. Spada pod radovl/iško dekanijo. Šola je dvorazredna. Župnijo je ustanovil ljubljanski škof Tomaž Hren 10. julija 1620. Ustanovno pismo se hrani v farnem arhivu. Župniku je oskrbel škof dohodke s tem, da je kupil Mulejevo posestvo in dosegel, da mu je plačevala tudi vlada letnih 100 K (tedanje vrednosti). Previdnost božja je naklonila Kroparjem naklonjenost škofovo ravno v času, ko so je bili najbolj potrebni. Kropa je spadala namreč prej pod radovljiško župnijo. V verskem oziru so bili Kroparji precej zapuščeni, Luteranstvo, ki se je takrat širilo, je imelo tu zelò pripravna tla. V radovljiškem gradu so gospodovali Dietrichsteini, strastni privrženci nove vere. Od tam so imeli Kroparji rudarskega sodnika. Zapeljali so Dietrichsteini menda tudi Kovorskega župnika Petra Kupljenka, da je odpadel. Bil je Radovljičan, sin nekega kovača. Zgled duhovnika-odpadinjika, in celò domačina, je mnogo ljudstva potegnil za seboj. Kupljenek je pridno misijonaril tudi v Kropi. Leta 1601., dne 12. marca, je prišla v Radovljico protireformacijska komisija s škofom Hrenom na čelu. Kakor povsod, je tudi tukaj imel škof govor v mestni hiši. Kot vladni komisar je brezpogojno zahteval prisego na katoliško veroizpoved.. Na dan 13. marca so bili povabljeni okoličani, krivoverci pa prisiljeni, da pridejo pred škofa. Prišli so tudi kovači iz Krope in prisegli zvestobo. Trije so bili pa trdovratni. Dva sta bila izgnana iz dežele, eden pa obsojen na sramotni kamen. Ondi je moral stali in držati odprto luteransko knjigo. Kazen ga je izpametovala. Kroparji so prosili pri tej priliki škofa za samostojno župnijo. Škof je prošnjo uslišal. Leta 1603., meseca marca, je pastiroval v Kropi škofov kapelan Adam Sontner kot upravitelj s popolno oblastjo. O sv. Juriju i. 1. )'e prišel tja Krištof Novak ter ostal tam eno leto. L. 1604,, dne 27. aprila, je bil pa potrjen Jernej Namor, ki je bil tu še tudi leta 1614.1 Leta 1616., 25. avgusta, je škof Hren sporočil v Rim o verskem stanju svoje škofije. V poročilu omenja tudi Kroparjev, Te nekako izgovarja in pove, da je ljudstvo dobro in višjemu pastirju vdano. Le oddaljenost od cerkve in duhovščine je kriva, da se je dalo nekaj ljudi zapeljati v krivo-verstvo.2 1 Škofijski arhiv. s Dimitz G. Kr. III. 369. - Na obljubo, da dobio Kroparji župnijo, škof Hren ni pozabil. Prišel je ob ustanovitvi (1620) sam v Kropo. Na očitnem prostoru je odkril in šibal zmote krivih prerokov in rotil ljudi, naj ostanejo zvesti veri svojih očetov. Kraj, kjer je škof govoril, zaznamue danes spomenik. Stoji med Dolenčevo in Pibrovo hišo tam, kjer pelje pot na Jamnik. Župnijska cerkev sv. Lenarta v Kropi stoji nad trgom. Zidal jo je Lenart Kacijanar 1. 1468. Prvi stalni župnik je bil Lenart Muley (1620 do 1629). V njegovem času je bila v Kropi v navadi »sodba vpričo mrliča« (exa-men feretri, Bahrrecht). Kogar so imeli na sumu, da je umoril človeka, so ga pripeljali k njegovemu mrtvaškemu odru. Tam se je moral mrliča dotakniti in izpovedati vpričo župnika, sodnika in sorodnikov, da je nedolžen. Zanašali so se torej na čudež, da se bodo mrliču vpričo morilca odprle rane in da bo kri izdala hudodelca. Osumljeni se je navadno kaj rad podvrgel taki sodbi. Saj, če že živ človek ne dola čudežev in znamenj, kaj bi mogel šele mrtvec? Priče in sploh vsi prisotni so potem priznali, da je osumljenec nedolžen, prosili so ga celò odpuščanja. Cerkev ni priporočala te navade, pač pa jo je molče dopuščala kot izraz posebno žive vere in trdnega zaupanja v bož;o pravico. Ta navada je ostanek Župnik Erhard Ruessinger à Rosenheimb (1680—1717) je 1. 1694. srednjeveške sodbe božje (ordalia), ki se je ohranila še celo v 17. stoletju, razširil in prenovil župnijsko cerkev. V precej strmem bregu nad trgom stoji prostorna romarska cerkev, podružnica Matere božje. Na tem mestu so našli trije dečki, sinovi fužinarjev, 1. 1705. na tleh Marijino podobo, ki je seda; v velikem oltarju. Vsled čudežne pomoči, ki so je bili ljudje deležni, so zidali 1. 1712. ondi sedanjo cerkev, ki jo je posvetil julija 1729. ljubljanski škof Feliks grof Schratenbach. Dne 12. novembra 1712, je imel v njej novo mašo domačin Simon Bogataj. Nad malimi vrati pri kapelici se vidijo na sliki še dečki, ki so našli čudodelno podobo na hribu. Eden je bil mutast in je baje takrat izpregovoril: »A, a, a, Gospod Bog, ne znam govoriti.«3 Med neštetimi, ki so hodili molit pred to podobo, je bile tudi mnogo fužinskih delavcev. To je fužinskega gospodarja jezilo. Dvakrat je odnesel podobo, a so jo zjutraj zopet našli v šotoru. V tretie pa je podobo odnesel in jo vrgel v plavž. A drugi dan, ko je prevrtal z železnim drogom topišče, je priplavala podoba iz žrela na gorečem železu nepoškodovana. Ta čudež je gospodarja tako zbegal, da je skočil v plavž in v hipu zgorel, V »Slov. večernicah« (1874, str. 84) je natisnjena preprosta pesem, ki opisuje ta dogodek, Iz te pesmi navedemo le besede: »Vsi vaši čudeži so preči In vrgel je podobo v peč. Potomcem v večni bo spomin podoba..., ki skoz rdeči, vroč tolmin je šla, pa ne zgorela.« * Jeremija 1. 6. Ta cerkev Mater božje se imenuje navadno »Pri kapelici«. Nad glavnim oltarjem ima mal stolpič, kjer visi zvon za zadnjo uro (navček) — omenili smo ga že. Vlil ga je ljubljanski zvonar Huetterer L 1752. Podobe na njem so: Kristusova glava (Ecce homo!), Lavretanska Mirija in Marijina hišica. Vrh podob pa je v latinskem jeziku napis: »Sveta Marija iz Lorete, prosi za nas!«4 Izmed kroparskih nesreč bodi omenjena le ona iz leta 1854. Dne 30. avgusta se je unela fužinska shrambi za oglje, imenovana kabernov (Kohlbahre ali Kohlenware). Takrat so mislili, da bo trg upepeljen.5 Med odličnejše Kroparje štejemo naslednje može: 1. Potočnik Ivan (1752—1834), gluhonemec, a se je izučil slikarstva pri Valentinu Mencinger in na dunajski akademiji. Okrasil je skoraj vsa znamenja v okolici Krope in slikal tudi v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in v Nazarju na Štajerskem. 2. Globočnik pl. Jožef (1753—1808), ljubljanski župan, apelacijski svètnik in predsednik merkantilnega sodišča v Trstu. Cesar Leopold II. (1790—1792) mu je podelil plemstvo 7. oktobri leta 1790. Umrl je nenadoma v Šmartinu pod Šmarno goro 7. avgusta 1. 1808., ko je šel obiskat svojega prijatelja. O njem je zapel dr. Jakob Zupan: »Pred bo riba govorila, Ararat preplavala, k' mat' Krajna dožalila zgubo sina edinega.«0 3. Šolar Janez (1827—1883), duhovnik, profesor in dež. šolski nadzornik. Spisal je več jezikoslovnih in šolskih stvari, spisal tudi nemško-slovenski slovar. Kot profesor v Gorici je imel 1. 1858. učenca Simona Gregorčič, v katerem je zbudil ljubezen do slovenskega jezika in petja. 4. Zupan Jožef (1811—1886), vélik dobrotnik Krope. Umrl je kot ljubljanski stolni prošt (1876—1886). Kot stolni župnik je razširil pokopališče pri Sv. Krištofu v Ljubljani in prenovil ljubljansko stolno cerkev. * Već o tem beri v: Volčič, Življenje D. M. in sv. Jožefa IV, 259. 5 Danica 1854, 155. 6 Carniolia 1844, 29. J. E. Bogomil : Moderna punčka. apol zasopljena, napol objokana, vsa pa obupana je prinesla Boštičeva Minka svojo punčko v hišo k staremu očetu. »A, kaj pa je, Minka, tako hudega ?« so se zavzeli oče. »Oh, oče, moja punčka, moja punčka!« je ihtelo dekle. »Kaj pa je ž njo 7« r^ »Roko si je zlomila, uboga punčka, uhuuu !« Minka je zajokala, kakor da je njena roka proč. Pa so jo oče brž potolažili, da bo punčka kmalu zdrava, in za hip je tudi Minki odleglo. Pregledali so oče tista polomijo in odločili, da bo morala biti roka nova in lesena. Pa tudi kar sami so se brž lotili dela. Par domačih otrok je očetu »svetilo«, da so lažje delali. Saj veste, kako »sveti« tak drobiž? Gleda in zija, vprašuje in presoja, da bi angelu pošla potrpežljivost. . Boštičev oče so pa še dosti mirno prenašali to »svečavo«. Delali so po svoje, pa malo godìi vmes, tudi po svoje. Pa jih je bilo še prav prijetno poslušati. »Oh, no, saj pravim, no !« so zamrmrali. To je bil začetek. Večjidel vedno tak. »Saj pravim, no ! Takale kupljena roba ! Vse skupaj ni vredno, da bi v peč zadegàl. Nak, ni! Včasih so ravnali dekliči punčke kar iz cunj. Pravzaprav : drugi so jih jim ravnali. Pa so bile boljše kakor to žaganje. In Če se je kaj potrlo, vsaj škode ni bilo kdovekaj. Kar malo prevezati je bilo treba, pa je bila punčka spet nova.« »Kaj pa fantiči konje?« je vprašal Tinek. »Konje smo pa delali iz repe pa iz korenja. Bohinjčev pastir je imel še uro iz repe.« »Iz repe, hahaha !« se je zakrohotal Tinek. »Kakšna pa je bila ?« »Ravno pravšna za pastirja je bila. Poznal tako ni nič na uro. Šla je pa takrat, kadar je pastir sam šel. Navijati je tudi ni znal. Polomil bi jo bil. Ura iz repe je bila čisto pripravna zanj. Imel jo je pa zato, da se je postavljal z njo, za drugo mu tako ni bila. I ja, otroci, včasih smo imeli vse rajši domače igrače. Bolj preproste so res bile, pa so bile vsaj tudi dobre in trdne. Zdaj imajo pa otroci kupljene igrače, šmenta, da ni za od enajstih do poldne. Pripravne so že, čedne tudi, drage pa še bolj. In trpežne manj ko pastirjeva ura.« »Na, Minka !« In punčka je imela novo leseno roko. Spet je bil mir v hiši. »Za par dni !« so rekli oče. »Saj pravim, no ! Ta reč novošegna, samó da je za oči, obstanka pa nobenega, kakor tam breznov sneg na strehi !« Modrost v pregovorih, domačih in tujih. Ljubezen in denar vladata svet. Kjer ljubezen tam mir; kjer mir tam blagoslov; kjer blagoslov, tam Bog; kjer Bog, tam ni naćlog. Prave ljubezni sklep je .močnejši ko železen oklep. Ljubezen polajša vsako breme. Ljubezni ni noben veter prehud. Ljubezni ni nič nemogoče. Ljubezen je hujši ko smrt. Ljubezen še psa poljubi. Ljubezen pokrije vse madeže. Ljubezen ne misli hudega. Če ljubezen očali natakne, vidi v zamorcu angela. Če ljubezen kamene nosi, misli, da je perje. Če ljubezen praska, gladi. Kdor ljubezen seje, veselje žanje. Kjer prava ljubezen živi, tam prepira ni. Ljubezen je zakon nebes, črt zakon pekla. Kjer ljubezen vlada, ni treba mnogo postav. . Ni učiteljice nad ljubezen. Ljubezen je najboljše varstvo. Ljubezen je čez vse postave. Ljubezen je jedro postav. Ljubezen rada uboga. Ljubezen je sad ponižnosti. Ljubezen stori mnogo, denar vse. Ljubezen bolje potegne ko oedem vclov. Kjer je veliko ljubezni, tam je malo besedi. Ljubezen ne zna molčati. I jubezen dobro pomni. Ljubezen ima svoj jezik. Ljubezen je tatica. Kjer je ljubezni sladkost, je tudi bridkost. Ljubezen ne mara druščine. Ljubezen se ne da kupiti. Ljubezen se prične pri samem sebi. Iz ljubezni še volk ovco sne. Kjer ni ljubezni, ni zvestobe. Zgodnja ljubezen, zgodnja bolezen. Zgodnja ljubezen — ogenj v slami. Ljubezen in bolezen ata sestri. Na ljubezen in ogenj je zgodaj paziti. Ljubezen v očeh pade v srce. Ljubezen je slepa. Ljubezen ni slepa, le vidi ne. Ljubezen nima oči. Ljubezen ima štiri oči, pa je vendar slepa. Ljubezen oslepi kot lastovičje blato. Sladna ljubezen in hud mraz, oboje se ujé. Prva ljubezen drugo ujé. Na ljubezen in vreme se ni zanašati. Otroška ljubezen je voda v rešetu. Ljubezen tudi modrijane ponori. Ljubezen je kot rosa: na rože pade in kravjeke. Ljubezen in modrost bivata pod eno streho. Ljubezen je dobra dekla, pa slaba gospodinja. Od same ljubezni nihče ni sit. Od same ljubezni se iz dimnika ne kadi. Preveč ljubezni in medu želodec po--kvari. Ljubezen brez čednosti je zver. ©9 A Čebular: Uganke. l. Kima, kima, kima dolgo brado ima, v žepih malih zrna lesketajo se srebrna. Kima, kima, kima, preden se prikrade zima: zrneca bogata smejejo se zlat^. ('sepj ra?#) 2. Brhka žanjica žanje le mlado, jaz pa ne gledam kar nič na lica: rado — nerado! (jjms) 3. Za vasjo se vije cesta, razsvetljena z mesečino, ob straneh oddelka gresta zmršenih vojakov nekam daleč v domovino, {'P3J0A3JQ) 4. Iz daljine nedogledne je priplul na prod zibajoče se — labod, («jop) 5. Ptica zlatokrila preletela je nebo, gora pa jo je požrla, ko se zadnjič je ozrla. (•aaojos) 6. Po zraku se sprehajamo, po zemljici, po morji — že daleč na obzorji, ti še kaj ponagajamo. (■pjrBz tttjujos) 7. Štirje se točijo, štirje ropočejo, eden se sklanja, vseh osem priganja. ('5JIUZOA ';(uo3f *zoA) 6S9 Drobiž. Volitve novega papeža. Papeža volijo ?amo kardinali šele od tretjega laieran-skega koncila (1179). Konklave je bil vpeljan na lyonskem komcilu. Končlna definitivna odločitev glede volitve datira od papeža Pija X. iz leta 1904. Volijo samo kardinali, ki imajo najmanj diako-nat. Kardinalom ni treba, da bi bili posebej pozvani v Rim, Voli se navadno na mestu, kjer je papež umrl, in sicer deset dni po papeževi smrti. (To je enajsti dan.) V izrednih razmerah smejo kardinali z večino glasov sami določiti kraj volitve. Volitev se vrši na sledeči način: V katedrali sv. Petra se vrši slovesna sv. maša s klicanjem sv. Duha. Nato gredo kardinali v konklave, popolnoma zaprt in od ostalega sveta ločen prostor. Prostora ne smejo zapustiti. Prvi dan sunejo podeljevati še avdience. S seboj smejo vzeti samo dva, s posebnim dovoljenjem največ tri sluge. Kardinali se zbero pred vsakim volivnim aktom v kapeli v kon-klave; če traja volitev več dni, vsak dan dvakrat, predpoldne in popoldne. Glasuje se pofcom posebnih glasovnic. Ce je kak kardinal v konklavu bolan, gre posebej izvoljena komisija kardinalov k njemu po glasovnico. Kot ' skrulinatorji fungirajo trije najmlajši kardinali. Za izvolitev je potrebna dvetretjinska večina vseh oddanih glasov. V svrho kompromisa je potrebna soglasnost vseh voliv-nih upravičencev. Nobeden ne sme samega sebe voliti. Ko je papež izvoljen, ga naprosijo trije capita ordinum (najstarejši kardinal škof, najstarejši kardinal duhovnik iti najstarejši kardinal dia-kon), če volitev sprejme. Če je sprejel, si izbere papež ime, ki ga bo nosil. Nato oblečejo novoizvoljenega papeža v zakristiji v papežev ornat. Pred oltarjem sprejme prvo poklonitev kardinalov v obliki poljuba roke. Kardinal camerlengo mu natakne ribičev prstan. Nato proglasi eden izmed kardinalov diakonov raz balkon volitvene kapele rezultat volitve: »Annuntio vobis gaudium magnum: Papam habemus.« (»Naznanjam vam veliko radost: imamo papeža.«) Nato pove ime novoizvoljenčevo. Druga poklonitev se izvrši v sikstir.ski kapeli. Tretja v presbiteriju v katedrali sv. Petra. Papeža posveti kardinal dekan, škof Ostije. Par dni pozneje gre papež slovesno v Lateran. Cene zlatu in srebru v Nemški Avstriji. Po poročilu časnikov so plačali meseca decembra 1921 na Dunaju za kilogram čistega zlata 4,500.000 avstr. kron, za kilogram čistega srebra pa 120.000 avstr. kron. Za stokronski cekin 135,000, za dvajsetkronski cekin 27,000, za deset-kronski cekin 13.000, za petkronski tolar 2590, za dvekronski 980, za enokronski 490, za gcldinarski 1330 avstr. kron. GŠ9 Slovstvo. Gledališke igrice. Iz nemščine prevel V. S. V Ljubljani 1921. Samozaložba. Knjižica podaja burko v treh dejanjih »Zdravnikov strežnik«, igrico v štirih kratkih dejanjih »Sv. Janez in ropar« ter burki v enem dejanju »Prevarani hišnik« in »Konvencijonalne laži«. Prve tri igre so za moške vloge, drugo igro igrajo lahko tudi ženske, četrta je za mešane vloge. Vse igrice so prav živahne. Gorko priporočimo. Dobi se v Jugoslovanski knjigarni. Cena 2-50 Din. Svetilnik na morju življenja. Spisal Anton Čadež, duhovni svetnik, katehet. V Ljubljani 1921. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. Zeh lična in zanimiva knjižica, polna najlepših naukov za mlade ljudi. Služi lahko tudi kot molitvenik, osobito za premišljevanje. Vsem našim čitateljem in čitateljicam jo gorko priporočimo. To je točno čtivo, ki ne utrudi. Kupi se v Jugoslovanski tiskarni. Cena 4 Din. 6S9 Rešitev naloge v 1.—2. štev. »Vrtca«: Slovenski svet, ti si krasan! Rešitev rebusa v 1.—2. štev. »Vrtca«: Vsak pravi: daj, daj — nikogar ni, ki bi rekel: na, na, na! (Pripomba in vprašanju odgovor: Če smo rebus nalašč narobe obrnili, da bi bila rešitev težja? — Bog obvari! Tisti spak tiskarski je iz hudomušnosti to storil — da bi ga plent pobral in v Ljubljanico stresel!) Listnica uredništva. Gojtnir Gorjanko: Nemogoče je reči, da so pesmice za tisk, a še bolj nemogoče, da nimate talenta. Glavna hiba je ta, ker opevate stvari in zadeve, že stokrat na enak in boljši način opete. Izkušali bomo, da priredimo vsaj III., ki ima vsaj originalno misel. — Zorko: Hvaležnosti vsa čast, le na j živa ostane do konca dni. Za javnost so pa take zahvalnice man' primerne. Morda bi celo dobrotniku ne bilo ljubo? — A. J. Nandnik: Drugo še ni zrelo. Znabiti godovnico popravimo. Z apostrofi ne pesnikujtc! Pisma morate frankirati. — Fr. Ks. A.: Tudi še pesni, kujete z apostrofi? Žal, da so tudi rime ponekod slabe. Vendar, ker so delca že 18 let stara, jim oprostimo. Morda s časom pošljete kaj boljšega? Hvala lepa za prijaznost. — Št. J. na J. Risbe niso slabe, a kliše.i so za začetne poizkuse vendar predragi. Glede pesmic Vam je bržčas že g. Bogomil odgovoril? — H. Kristina: Hvala za spomenik. Ker smo svojčas že objavili isto ime, nam ga ne kaže še drugič. Morda kaj drugega? — A.: »Sv. trije Kralji« — stara zgodba v stari obliki. Hvala za dobro voljo! Izberite kaj izvirne j -šega in pazite na čistost rim. Živeli — deželi se takoj slabó rima. Re*itev in imen» re*ilcev — ki »e sprejemajo le (trkom M dni po izidu list« — v prihod, številki.)