157 RAZGLEDI, VPOGLEDI Stati in obstati 15(2019): 157-169 https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(30)157-169 Vincenc Rajšp AVSTRIJSKI PROTESTANTIZEM V OGLEDALU SVOJE PRAVNE ZGODOVINE Schwarz, Karl W. 2017. Der österreichische Protestantismus im Spiegel seiner Rechtsgeschichte. Tübingen: Mohr Siebeck (Jus Ecclesiasticum 117). 333 strani. Karl W. Schwarz, rojen leta 1952 v Beljaku, je evangeličanski teolog, pravni zgodovinar, strokovnjak za cerkveno in državno cerkveno pravo, odličen poznavalec tozadevne problematike v Avstro-Ogrski, Avstriji in vzhodnoevropskih državah. Na dunajski univerzi je bil promoviran leta 1986, kjer je leta 1995 postal titularni profesor. Služboval je kot ministeri- alni svetnik in vodja referata za protestantske verske zadeve pri avstrij- skem Ministrstvu za znanost, nato v Kanzleramtu, obenem pa je deloval kot gostujoči profesor na univerzah v Bratislavi, Budimpešti, Celovcu, Leipzigu in Prešovu, kjer je leta 2009 prejel tudi častni doktorat. Je tudi vodja Inštituta za cerkveno zgodovino podonavsko-karpatskega pros- tora (Institut für Kirchengeschichte des Donau- und Karpatenraumes/ Inštitút pre cirkevné dejiny v oblasti Dunaja a Karpát). Karl Schwarz je eden najboljših poznavalcev Primoža Trubarja in slovenske reformaci- je na nemškem govornem področju, o čemer pričajo številne znanstve- ne razprave. Z znanstvenimi prispevki sodeluje tudi v reviji Stati inu obstati. Znanstveno-raziskovalni opus Karla W. Schwarza je zelo obsežen in je sumarno zajet v knjigi Avstrijski protestantizem v ogledalu svoje prav- ne zgodovine. 158 RAZGLEDI, VPOGLEDI Osrednja tema knjige je prikaz spreminjajočega se odnosa med evan- geličansko cerkvijo in državo v habsburških deželah od obdobja refor- macije v 16. stoletju ter protireformacije in kriptoprotestantizma v 17. in 18. stoletju do jožefinske tolerance. Sledi prikaz razmer po razglasit- vi Tolerančnega patenta cesarja Jožefa II. leta 1781 do marčne revolucije leta 1848 in v obdobju nadaljnje postopne emancipacije »akatolikov« v 19. stoletju ter pravnega položaja obeh cerkva, augsburške in reformira- ne veroizpovedi do konca prve svetovne vojne. V nadaljevanju so pred- stavljeni odnos evangeličanskih cerkva do države v Republiki Avstriji med obema vojnama do anšlusa leta 1938, čas med drugo svetovno vojno ter obdobje po njej. Avtor posebno pozornost posveča odnosu vladarske družine Habsburžanov do evageličanskih cerkva, kot na primer vpra- šanju, ali rimokatoliški vladar zase lahko zahteva vodstveni položaj oz. cerkvenopravne kompetence nad evangeličansko cerkvijo augsburške in reformirane veroizpovedi. Posebno pozornost posveča še posameznim perečim vprašanjem, kot je bilo v vsakdanjem življenju zakonsko pra- vo pri porokah in mešanih zakonih med katoličani in protestanti. Ker gre za dogajanja v državah, v katere je bil državnopravno vključen tudi slovenski prostor (Sveto rimsko cesarstvo, Avstrijsko cesarstvo, Avstro- Ogrska ter s strani Nemčije okupirano ozemlje med drugo svetovno voj- no), je knjiga silno pomembna tudi za poznavanje protestantskega ver- skega in družbenega dogajanja na Slovenskem. Knjiga je razdeljena na sedemnajst poglavij in številna podpoglavja. I. »K pravnozgodovinski uvrstitvi avstrijskega kriptoprotestantiz- ma«, II. »Jus resistendi« Erazma Tschernembla in njegov konfesional- ni prestop od Wittenberga k Ženevi; III. »Exercitium religionis priva- tum«: zgodovinska analiza pojma; IV. O koristi krščanske tolerance za državo: pripombe k vlogi religije pri poznih kameralistih Justiju in Sonnenfelsu; V. Ius circa sacra in ius sacra v ogledalu protestantske po- litike Habsburžanov v 19. stoletju; VI. Protestantizem v Gornji Avstriji med sponami tolerance in strahom pred »ljudsko suverenostjo«: noti- ce ob »konferenci predikantov« v Gmundenu 16. julija 1849; VII. Med revolucijo in restavracijo: »Predsinoda« 1849; VIII. Evangeličanski la- ični škof: ob 200-letnici Josepha Andreasa Zimmermanna (1810–1897); 159 VINCENC RAJŠP IX. Od Exercitium religionis privatum do privatiziranja verskega izpo- vedovanja: protestantizem v ogledalu boja za versko svobodo med le- toma 1848 in 1938; X. Cerkvenopravna usmeritev v vojni: dr. Hans Eder – prvi evangeličanski škof v Avstriji; XI. Od Božje sodbe k »avstrifika- ciji«: Evangeličanska cerkev augsburške in reformirane veroizpovedi v Avstriji, njeno samorazumevanje in njen verskopravni status po letu 1945; XII. Od včeraj do danes: avstrijska verska politika (Kultuspolitik) v ogledalu manjšin; XIII. Teološka izjava iz Barmena (1934) in njena recepcija v Avstriji; XIV. Zakonska zveza je »svetna zadeva«: pripom- be k avstrijskemu zakonskemu pravu iz protestantske perspektive; XV. Toleranca in verska svoboda v donavsko-karpatskem prostoru: njun pomen za etnično-kulturno identiteto in oblikovanje verskega plura- lizma; XVI. »Svobodne cerkve« v Avstriji – v zgodovinskem pregledu od tolerance (1781) do zakonskega priznanja (2013); XVII. »Ne pusti, da bi bil red nad vero!« V spomin na Alberta Steina (1925–1999). Sledijo še: Seznam avtorjevih prvotnih objav; Izbrana bibliografija Karla W. Schwarza 2012–2017; Imensko kazalo in Stvarno kazalo. Prvo poglavje avtor posveča pravnozgodovinski uvrstitvi avstrijske- ga kriptoprotestantizma, ki se je ohranil v pokrajini Salzkammergut, na Salzburškem, Štajerskem in Koroškem (tukaj tudi slovenski protestan- tizem v Zagoričah). Te skupnosti niso imele predikantov, sem so priha- jali občasno (največkrat pod pretvezo, da so trgovci) in skrivno obhajali bogoslužje, sicer pa so bili verniki vezani na skrbno čuvano literatu- ro, ki so jo največkrat uporabljali v družinskem krogu, na molitvenike, postile in katekizme. V osemnajstem stoletju pa so obstajali kodeksi ve- denja, tako imenovani »Ortenburgerratschläge«, kako se vključevati v katoliško obredje in obenem ohranjati evangeličansko vero! Pravno to obdobje razmejujejo prepovedi opravljana protestantskih verskih obre- dov (za Dunaj 1579, za Notranjo Avstrijo s Štajersko, Koroško, Kranjsko 1600/1628) in Tolerančni patent cesarja Jožefa II. leta 1781. Pravno osnovo urejanju verskih razmer je dajal augsburški verski mir iz leta 1555, avtor formulacije »cuius regio eius religio« je Joachim Stephani (1544–1623). Načelo cuius regio eius religio je pomenilo osnovni princip državnocerkvenega prava v konfesionalnem obdobju. Prineslo 160 RAZGLEDI, VPOGLEDI je »konfesionalno parcelacijo« in bilo do konca obstoja države Svetega rimskega cesarstva leta 1806 v zgodovini razvoja državnega cerkvenega prava pomemben instrument delovanja, z vso ostrino pa se je uveljavi- lo šele v času tridesetletne vojne. Usoda protestantskih stanov v Avstriji predstavlja izstopajoč primer ambivalence glede »ius reformandi«, pra- vice do reformiranja, saj je služila »starovercem« katoličanom in »no- vovercem« protestantom kot medij, s katerim so hoteli uresničiti svoj teološki program v politični in cerkveni stvarnosti ter se braniti pred na- padi verskega nasprotnika. Protestantsko zahtevo po svobodni izbiri in ius reformandi, ki bi veljal tudi za deželne stanove, je vladar Ferdinand za habsburške dedne dežele kategorično zavrnil na zboru predstavni- kov dežel na Dunaju leta 1556. Zaradi tega pa sta pravica do izgona in pravica do izselitve zaradi vere v habsburških deželah dosegli večji po- men kot v drugih delih cesarstva. Čeprav Habsburžani protestantizma pri deželnih stanovih niso uspeli zatreti takoj, jim je to dolgoročno ven- darle uspelo. Habsburžani so tudi po vestfalskem miru leta 1648 ohra- nili absolutno pravico reformiranja (ius reformandi illimitatum). Kljub temu je protestantizem ostal dovoljen na nekaterih njihovih teritorijih. Delno se je ohranil pri nižjeavstrijskem plemstvu, pri katerem deželni knez ni uveljavljal pravice do izgona ali prisilne spreobrnitve, temveč mu je dovolil obiskovanje verskih obredov zunaj dežele, ter v Šleziji, kjer je bila v skladu z vestfalskim mirom protestantom dovoljena gradnja no- vih cerkva, »cerkva miru« (Friedenskirchen). Drugo dovoljeno področ je so predstavljale cerkve, ki so bile evangeličanom vrnjene v skladu s pri- znano versko svobodo po konvenciji med švedskim kraljem Karlom XII. in cesarjem Jožefom I. leta 1707 v mestu Altranstädt. S tem sporazum- om so bile protestantom v Šleziji vrnjene cerkve, ki so jim bile odvzete po tridesetletni vojni, ter dovoljena gradnja novih cerkva, ki so dobile ime »milostne cerkve« (Gnadenkirchen). To pa ni pomenilo širšega pri- znanja obstoja protestantov, saj se je preganjanje nadaljevalo; iz dežele Salzburg je bilo v letih 1731/32 izgnanih 20.000 protestantov, pod cesar- jem Karlom VI. in cesarico Marijo Terezijo pa so bili protestanti pod poj- mom trans migracije nasilno izseljeni na Sedmograško. To obenem do- kazuje, da se je kriptoprotestantizem ohranil in da so ga večkrat molče 161 VINCENC RAJŠP tolerirali. Pri izgonu pa je v knjigi opozorjeno na določena dejstva, kot na primer, da so se protestanti medsebojno povezovali preko deželnih meja, zaradi česar so jih cerkvene in svetne oblasti imele za politično ne- varne. Na boj oblasti proti protestantom pa je vplivala tudi zunanjepo- litična okoliščina, namreč protestantska Prusija s svojo versko politiko. Kot izstopajočo protestantsko osebnost v obdobju pred začet- kom tridesetletne vojne avtor predstavi Jurija Erazma Tschernembla (Črnomaljskega) (1557–1626). Njegova vloga pri vztrajanju gornjeavstrij- skih stanov pri protestantizmu je bila zelo pomembna, ker je zagovarjal teorijo o pravici upora deželnih stanov (ne pa tudi podložnikov) pro- ti deželnemu knezu za obrambo vere. Tako so se gornjeavstrijski stano- vi borili na protestantski strani v bitki na Beli gori 8. novembra 1620, kjer pa je zmagala cesarjeva vojska; Tschernembl se je uspel umakniti v Ženevo v Švici, kjer je prestopil iz luteranske v kalvinsko veroizpoved.1 Pomemben preobrat v pravnem odnosu med protestanti v habsbur- ških dednih deželah je prinesla jožefinska tolerančna politika, ki sta ji posvečeni dve poglavji. Eno obravnava pojem »Exercitium religionis Privatum«, ko je bilo na osnovi Tolerančnega patenta cesarja Jožefa II. akatolikom cesarjevih dednih dežel dovoljeno opravljanje verskih obre- dov v zasebnem okolju (Privatexercitium), ne pa tudi javno. Kljub temu je bil to velik napredek, ker je bilo verskim skupnostim augsburške in reformirane veroizpovedi ter pravoslavnim dovoljeno organizirati mo- lilnice in šole, če je na nekem področju bivalo najmanj sto družin. S tem pa se je pojavila potreba po pravni ureditvi novonastalega verskega po- ložaja protestantov. Kar zadeva protestante, je bil Tolerančni patent v okviru verskopravnega reda države (Svetega rimskega cesarstva), ki je temeljil na določilih vestfalskega miru, presegal pa ga je glede vključit- ve pravoslavnih. Na osnovi tega prava pa so izvajali različne stopnje iz- vrševanja verskih zadev: »devotio domestica«, opravljanje v družinskem 1 Stara kranjska plemiška družina Tschernembel (Črnomaljski) je v letih 1534–1569 postopoma prodala svoja posestva v Beli krajini in kupila ali pridobila nova v Gornji Avstriji, kamor se je tudi v celoti preselila. O tem piše Janez Kramarič v članku »Črnomaljski izzval tridesetletno vojno? Jurij Erazem Črnomaljski in tri- desetletna vojna«, Rast 9, št. 5 (1998): 486–87. Gl. tudi Milček Komelj, ur., Črno- maljska in metliška knjiga (Ljubljana: Slovenska matica, 2010): 189–93. 162 RAZGLEDI, VPOGLEDI krogu, »exercitium religionis privatum«, ko izvrševanje seže preko dru- žinskih meja, vendar skupnost ni natančneje določena, in »exercitium religionis publicum«, ki presega pravico do javnega bogoslužja, ki so ga poleg domačih lahko obiskovali tudi verniki od drugod, ko skupnosti niso vzdrževali zgolj verski pripadniki, temveč vsi podložniki, in ko je zaradi državne koristi takšna verska skupnost postala državna ustano- va. Jožefinska tolerančna politika je temeljila na prepričanju, da dolžnost vladarja ni le zagotavljanje zunanje dobrobiti države, temveč služenje pravi veri. Tako Tolerančni patent s priznanjem »akatoliškega« bogo- služja ni uvedel kakšne konkurenčne cerkve, temveč je akatolikom do- puščal le opravljanje verske prakse. Drugi vidik tolerančne politike je bil gospodarski. Velik vpliv na takšno tolerančno politiko sta imela poznokameralista Johann Heinrich Gottlob von Justi (1720–1771) in Joseph von Sonnefels (1732–1817), ki sta toleranco uvrstila med pomembne dejavnike gospodarstva države. Tako je tudi terezijansko-jožefinsko reformo katoliške cerkve mogoče gle- dati s stališča gospodarskega interesa na poti k izoblikovanju moder- ne državne forme. Koristi tolerance je kameralistika videla predvsem v pomenu cerkve za moralo in državno mišljenje (Staatsbürgerliche Gesinnung) podložnikov, zaradi česar je cerkve integrirala v moder- no državo. Pomembno vlogo so igrali tudi populacijski motivi. Tako v habsburški transmigracijski politiki v času cesarja Karla VI. ter Marije Terezije kriptoprotestantov niso več izganjali iz države, temveč so jih preseljevali znotraj imperija (npr. na Sedmograško). Justi pa je v svojih delih še posebej poudarjal, da toleranca v verskem pogledu pospešuje priseljevanje; priporočal je predvsem veroizpovedi, ki so bile javno pri- znane v drugih regijah. S toleranco, ki je omogočala priliv prebivalstva drugačnih krščan- skih veroizpovedi, je stopila v ozadje dotedanja osnovna politična mak- sima verske enotnosti. Kljub temu ni bilo lahko preseči miselnosti, ki jo je izrazil protestantski ekonomist Johann Joachim Becker leta 1668, da je potrebno pri nastavitvi uradnika gledati na to, ali pripada isti ve- roizpovedi kot gospodar; tudi Justi ni zanikal problemov, ki bi lahko izhajali iz verske različnosti. Zaradi tega je kot rešitev nakazal potre- 163 VINCENC RAJŠP bo po posebnem državnem nadzoru. V socialnopedagoškem progra- mu kameralistov je religija zavzemala pomembno mesto kot sredstvo za vzgojo državljanskega vedenja, pri čemer države niso več razume- li kot ekskluzivno katoliške, temveč kot odprto za vse krščanske ve- roizpovedi. Teološke razlike med veroizpovedmi niso več igrale vloge. Integracija religije v državni ustroj pa je ustvarila tudi pojem »verske policije« (Religionspolizei), ki naj bi skrbela za cerkve, za njihovo do- volj veliko število, za spoštovanje ter vzdrževanje duhovnikov in učitel- jev. Pod policijski nadzor je spadalo tudi sodstvo duhovnikov (geistliche Gerichtsbarkeit), vendar ne za področje »spiritualia«. Času do konca 18. stoletja je posvečena dobra četrtina knjige, ostale tri četrtine pa času 19. in 20. stoletja, pri čemer je čas do konca prve sve- tovne vojne enakovrednega pomena tudi za slovensko ozemlje. V uvod- nem poglavju, »Ius circa sacra in ius in sacra v ogledalu protestantske politike Habsburžanov v 19. stoletju«, je predstavljen razvoj protestant- skih cerkva v državi z vidika pravnega razumevanja ureditve, kot je iz- hajala iz tolerančnega časa Jožefa II. Osrednji vprašanji sta bili odnos in povezanost evangeličanske cerkve z vladarjem – cesarjem ter vladarje- va vloga v cerkvi. Po koncu prve svetovne vojne se je pojavilo vprašan- je, ali dotedanje pristojnosti cesarja v protestantskih cerkvah preide- jo na državo – Republiko Avstrijo – ali na samo evangeličansko cerkev. »Ius circa sacra« je pomenila oblast nad cerkvijo (ius reformandi = pra- vica dopustitve neke cerkve, ius advocatiae = pravica do varstva cerkve in ius inspectionis = pravica nadzora nad cerkvijo). Ius in sacra so ime- li deželni knezi v protestantskih deželah , kjer je bila cerkvena oblast v rokah deželnega kneza kot »zasilnega škofa« (Notbischof). Na poti od tolerirane protestantske cerkve pod Jožefom II. do popol- ne emancipacije s protestantskim zakonom leta 1961 so bile glavne pre- lomnice: revolucionarno leto 1848/49 s Pillendorfovo ustavo, ki je zago- tavljala enakopravnost državljanov, protestantski patent leta 1859/1861 ter ustava iz leta 1867. Dilema glede vloge cesarja v cerkveni upravi protestantskih cerkva je ostajala nerešena. Profesorji cerkvenega prava na evangeličanski teolo- ški fakulteti na Dunaju, med njimi predvsem Karl Kuzmány, so v drugi 164 RAZGLEDI, VPOGLEDI polovici 19. stoletja zagovarjali tezo, da je deželni vladar »glavni dejav- nik cerkvenega reda«, »najvišji škof« (summus episcopus), ki mu ne pri- pada le nadzor, temveč tudi polnopravno soodločanje. Na nadaljnji razvoj pa je močno vplival tudi slovaško-madžarski cerkveni spor. Že z novo tolerančno politiko se je postavilo vprašanje vključitve protestantskih cerkva v pravni okvir državnega reda. Kot iz- hodišče iskanja rešitve je dobil pomembno mesto cerkveni red, ki ga je sestavil Gottfried Scheidemantel (1739–1788), profesor fevdnega prava na univerzi v Jeni, za potrebe protestantov na Poljskem, ki so dobili versko svobodo z Varšavskim traktatom leta 1768. Po vzoru tega je dal tudi cesar Jožef II. izdelati cerkveno ustavo (Kirchenverfassung), ki pa ni stopila v veljavo. Vendar ta ni ostala brez pomena za nadaljnje iskanje rešitev, saj je vsebovala kolegialistične prvine, ki so kasneje igrale pomembno vlo- go. Za Ogrsko je bila pomembna sinoda v Pešti leta 1791, na kateri si je »kyriarchia«, to je svetna oblast, utrdila nadvlado nad »hierarchia«, to je duhovščino. Iz tega so izhajali nadaljnji konflikti, med drugimi tudi na- cionalnopolitični, med slovaškimi protestantskimi duhovniki in mad- žarskimi patronatskimi gospodi. V 19. stoletju je glede organiziranosti protestantskih cerkva po- membno vlogo igralo vprašanje vzpostavitve vseavstrijske državne pro- testantske cerkve (Reichskirche). Protestantizem v Habsburški monar- hiji je bil v 19. stoletju razdeljen na različne cerkve. Na Ogrskem je po letu 1848 obstajala težnja po združitvi protestantskih cerkva v okviru ogrskega kraljestva in Sedmograške. To je pripeljalo do odpora na kon- fesionalni in etnični podlagi pri slovaških luteranih (znotraj evange- ličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Ogrskem) in odpora sa- mostojne luteranske ljudske cerkve (Volkskirche) sedmograških Sasov. V času neoabsolutizma po zatrtju madžarskega upora so se težnje po vzpostavitvi protestantske državne cerkve v Habsburški monarhiji kre- pile. Dotlej samostojne luteranske in reformirane cerkve na Ogrskem in Sedmograškem naj bi se združile s cerkvami augsburške in reformirane veroizpovedi v Cislajtaniji (v Avstriji, na Češkem, Moravskem, v Šleziji, Galiciji in Bukovini). Takšne pobude so prihajale predvsem s strani slo- vaških luteranov, ki so v naslonitvi na dunajski centralizem videli zaščito 165 VINCENC RAJŠP pred Madžari. Karl Kuzmány je leta 1849 predlagal združitev evange- ličanske cerkve augsburške veroizpovedi v enotno korporacijo z enim vrhovnim konzistorijem na Dunaju, ki bi bil direktno podrejen pristoj- nemu ministrstvu. Skupni ogrski cerkveni organi (Generalni konvent in generalni inšpektorat), ki so bili vir konfliktov med duhovnimi nosilci funkcij (hierarhia) ter plemstvom (kyriarchia), naj bi prenehali obstaja- ti, cerkev augsburške veroizpovedi pa bi naj bila organizirana na naro- dni osnovi. »Da bi v enotnem avstrijskem cesarstvu obstajala samo ena evangeličanska cerkev ene ali druge konfesije, nikakor pa bi ne moglo biti govora o posebni ogrski, češki, galicijski evangeličanski cerkvi«, je bilo zapisano v memorandumu iz leta 1850. Vendar do oktroiranja ta- kega reda zaradi odpora Madžarov ni prišlo. Pod vplivom odpora je ce- sar leta 1854 odredil ločeno urejanje, začenši z Ogrsko. Leta 1859 je cesar pod vodstvom prosvetnega ministra Lea Thuna izdal Protestantski pa- tent za Ogrsko, ki so ga podpirali Slovaki. V Bratislavi je bila organizi- rana tako imenovana superintendentura, vendar je patent zaradi odpora Madžarov že leta 1860 nehal veljati. Poleg novoorganiziranih cerkvenih okrožij je ostalo pereče vprašanje glede nadzornih pravic nad cerkvi- jo (Kirchenaufsichtsrechte). Te so temeljile v vladarjevi suverenosti in so preko »iura circa sacra« zajemale tudi »iura in sacra«. Madžarski avtor- ji so odločno odklanjali vladarjevo cerkveno upravo, medtem ko so slo- vaški cerkvenopravni strokovnjaki kralju in cesarju dopuščali regula- cijske kompetence, četudi ni pripadal dotični cerkvi. Brez težav ni šlo niti pri Protestantskem patentu (Protestantenpatent) z dne 8. aprila 1861 (ni veljal za ogrsko kraljestvo), predvsem glede in- terpretacije vladarjeve vloge pri vodenju cerkve (landesherrlichen Kirchenregiments). Patent je v Avstriji veljal dobrih 100 let, do sprejema Protestantskega zakona 6. junija 1961. Patent je veljal za »magno carto« avstrijskega protestantizma. Čeprav je izgledalo, da je bila z ustanovitvijo glavnega cerkvenega odbora (Oberkirchenrat) protestantskim cerkvam zagotovljena cerkvena avtonomija v skladu s temeljnimi svoboščinami iz leta 1849, v resnici ni bilo tako. Cesar je patent izdal brez sodelovanja državnega zbora. Cesarjeva pravica nadzorovanja (Aufsichtsrecht) je bila pojmovana kot osebni atribut monarha. Kako močna je bila v evangeli- 166 RAZGLEDI, VPOGLEDI čanski cerkvi pozicija cesarja, se je kazalo, na primer, pri volitvah supe- rintendentov, ki so jih na Češkem morali v nekem primeru trikrat po- noviti, predno je kandidata potrdil cesar. Pojmovanje vloge cesarja pri upravljanju evangeličanske cerkve je odmevalo v kontroverzi med libe- ralci in novoluteranci, kar je v knjigi predstavljeno na osnovi literatu- re številnih avtorjev, ki so posegali na to področje. Vprašanji vloge vla- darja v protestantskih cerkvenih zadevah in pri avtonomiji je v ustavni dobi odmevalo tudi v parlamentu. V letih 1861–1871 se je za enakoprav- nost veroizpovedi zavzemal evangeličanski superintendent Carl Samuel Schneider. V upravi evangeličanske cerkve v drugi polovici 19. stoletja je bil vse do leta 1939 uveljavljen dualizem. Glavni cerkveni odbor so pojmova- li kot državni in cerkveni organ. Zaradi tega ni bil v celoti avtonomen; leta 1939, ko je bil izločen kot državna ustanova, je predsednik glavne- ga cerkvenega odbora zapisal, da šele sedaj ta pripada le cerkvi in cer- kev njemu. Posebno poglavje je posvečeno razvoju protestantizma v Gornji Avstriji od Tolerančnega patenta do leta 1849. Pomembna je bila konfe- renca predikantov v mestu Gmunden 16. julija 1849, ki je pomenila uvod v diskusijo o ureditvi protestantske cerkve v okoliščinah, ki jih je nudi- la nova doba. Do izraza je prišel tudi demokratični princip, ki ga je za- govarjal predikant iz Trsta Gustav Wilhelm Steinacker, ki pa ni prodrl. Vprašanje je postalo aktualno na prvih shodih duhovniških in svetnih zastopnikov evangeličanskih skupnosti iz vseh dežel Habsburške mo- narhije avgusta 1848 in poleti 1849. Prvi cilj je bil prestop iz tolerančnega obdobja, za katero je značilno »exertitium Religionis privatum«, v obdob- je enakopravnosti s katoliško cerkvijo. Vodilni so bili Gustav Wilhelm Steinacker (1809–1877) župnik lutrovske skupnosti v Trstu, superinten- dent v Vanovicah na Moravskem Samuel von Nagy (1802–1863) in refor- mirani superintendent na Dunaju Gottfried Franz (1803–1873). Slednji je bil doma iz Nassaua, študiral je v Tübingenu, Göttingenu in Herbornu, od leta 1829 deloval na Dunaju in velja za očeta prezbiterialno-sinodal- ne ustave avstrijskega protestantizma. Leta 1849 je bilo v Habsburški monarhiji 260.680 protestantov augsburške in reformirane veroizpove- 167 VINCENC RAJŠP di v 150 skupnostih. »Tolerančna cerkev« je bila razdeljena v štiri super- intendature augsburške veroizpovedi (Notranja in Nižja Avstrija z dva- indvajsetimi skupnostmi in s 33.415 člani, Gornja Avstrija z enajstimi skupnostmi in s 15.683 člani, Češka s štirinajstimi skupnostmi in s 51.204 člani, Moravska z osemnajstimi skupnostmi in 32.663 člani ter superin- tendenca augsburške in helvetske veroizpovedi Galicija-Bukovina (augs- burška 22 skupnosti in 27.491 članov; reformirana 1.876 članov), ki sta ju vodila konzistorija na Dunaju (augsburške in reformirane veroizpo- vedi) po »konzistorialni instrukciji« iz leta 1784. Predsedoval je skupni konzistorialni predsednik, ki pa je do leta 1859 moral biti katoliške vere. Avstrijska »tolerančna cerkev« ni bila v nikakršni organski povezanosti s protestantizmom na Ogrskem in Sedmograškem. Tam naj bi bilo 1,6 milijona reformiranih in 840.000 luteranov. Cerkvi augsburške in refor- mirane veroizpovedi sta bili 31. julija 1849 uradno združeni in sta odtlej nastopali enotno. Konferenca superintendentov in zaupnih mož je po- tekala istočasno kot konferenca katoliških škofov, za dosego mnenja o »medsebojnih odnosih med državo in cerkvijo«. Pri podlagah za izdelavo »cerkvene ustave« sta služila dva predlo- ga, eden, ki je bil na kraljevo pobudo sprejet v Württembergu decemb- ra 1848, in drugi, ki so ga sprejeli teologi in juristi v Köthenu aprila 1848. Prvi je zagovarjal konzistorialno ureditev, ki se je imenovala tudi kraljevi konzistorij, prednostni položaj (Vorrangstellung) pa je imela duhovščina, medtem ko je drugi predvideval večjo cerkveno avtonomi- jo in večjo vlogo laikov. Vodja te smeri je bil predikant v Trstu Steinacker, ki je zahteval sklic sinode, ki bi izdelala načrt. Konzistorij augsburške ve- roizpovedi je Steinackerjev predlog odločno zvrnil. Sigmund von Kéler, direktor pisarne konzistorija, je izdelal drug predlog, ki se je naslanjal na württemberškega, poudarjal pa je programatično povezavo med dr- žavo in cerkvijo. Odpor proti sinodalni ureditvi je prihajal iz Koroške, Štajerske in Gornje Avstrije. Prosvetni minister grof Leo Thun (minister je postal 19. avgusta 1849 in to ostal do leta 1860) se je resno lotil pravne ureditve protestant- ske cerkve augsburške in reformirane smeri, kar pa mu ni uspelo, za- radi izključujočih se pogledov na ureditev znotraj teh cerkva. Naslednji 168 RAZGLEDI, VPOGLEDI problem je bila Ogrska, saj naj bi bila cerkvena reforma del celotne državne reforme, ki je predvidevala tudi enotno državno protestantsko cerkev (Reichskirche), kar pa so Madžari odločno zavračali. Del vlad- nih ustavnopravnih obljub glede enakopravnosti iz leta 1849 je uresni- čil oktroirani Protestantski patent iz leta 1861. Na njegovi osnovi je bila leta 1864 sklicana skupna sinoda cerkva augsburške in reformirane ve- roizpovedi, ki je sprejela skupno cerkveno ustavo (Kirchenverfassung). Posebno poglavje je posvečeno pravnemu zgodovinarju Josefu Andreasu Zimmermannu (1810–1897), ki je imel pomembno vlogo v tem procesu pravne ureditve ter delovanja evangeličanske cerkve v Cislajtaniji vse do upokojitve leta 1874. Rojen je bil v mestu Schäßburg (Sighișoara), kot profesor je poučeval na pravni akademiji v Hermannstadtu (Sibiu) na Sedmograškem. Med drugim je leta 1861 izdelal cerkveno ustavo za saško in sedmograško cerkev. Posebno poglavje, »Od Exertitium religionis privatum k privatiziran- ju veroizpovedi: Protestantizem v ogledalu svojega boja za versko svo- bodo med 1848 in 1938«, daje sumarni pogled dogajanja s posebnim poudarkom na problemih zakonskih zvez, glede katerih je bila katoliška cerkev privilegirana. S Protestantskim patentom 1861 je evangeličanska cerkev dobila status »korporacije javnega prava«, vendar so državi osta- le pridržane pravice glede imenovanja članov »Oberkirchenrat«-a, pravi- ca dajanja soglasja pri sklicevanju sinod, pravica do potrjevanja cerkve- nih zakonov in volitev superintendentov ter pravica do odobritve pri na stavljanju župnikov in učiteljev iz tujine. Nadaljevanje knjige je posvečeno razmeram po prvi svetovni voj- ni, ko je evangeličanska cerkev doživela tri velike spremembe. Prvo po koncu prve svetovne vojne, ko so cesarjev vrhovni nadzor ter pristoj- nosti glede imenovanj pripadle državi Republiki Avstriji, drugo z an- šlusom, ko je bila sicer odpravljena dotedanja vezanost evangeličanske cerkve na državo, kar pa je privedlo do tesnega sodelovanja z nacistično stranko, in tretje, obdobje po drugi svetovni vojni, ko je evangeličanom v Avstriji Protestantski zakon leta 1961 zagotovil popolno enakoprav- nost s katoliško cerkvijo. 169 VINCENC RAJŠP V knjigi so predstavljene tudi nekatere vodilne osebnosti prote- stantske cerkve. Za Slovence je nedvomno najzanimivejša osebnost dr. Gerharda Maya (1898–1980), ki je bil do leta 1944 župnik protestantske fare v Celju, kjer se je angažiral v nacionalnopolitičnem delu tamkajšnjih Nemcev ter opravljal v Švabsko-nemškem kulturbundu visoke funkcije. Leta 1944 je nastopil službo evangeličanskega škofa na Dunaju in nato ig- ral pomembno vlogo pri reformi evangeličanske cerkve leta 1949 ter pri protestantskem zakonu; v tem obdobju je deloval tudi na ekumenskem področju, pri zbližanju med katoliško in protestantskimi cerkvami. Knjigo zaključujejo tri poglavja, ki se ne nanašajo neposredno na staro monarhijo in novo Avstrijo. V prvem avtor predstavlja toleran- co in versko svobodo v podonavsko-karpatskem prostoru, njen pomen za etnično kulturno identiteto in za oblikovanje verskega pluralizma. V naslednjem poglavju, »’Svobodne cerkve’ v Avstriji v zgodovinskem pregledu od tolerance 1781 do zakonskega priznanja 2013« (gre za Menonitsko svobodno cerkev, Zvezo baptističnih skupnosti, Zvezo evan- gelikalnih skupnosti, Svobodno krščansko skupnost binkoštnikov in Elaia-krščanske skupnosti), je predstavljeno priznanje teh cerkva z za- konom leta 2013 ter njihova vključitev v Ekumenski svet cerkva v Avstriji (Ökumenischer Rat der Kirchen in Österreich, ÖRKÖ), v katerega je po- leg Evangeličanske cerkve kot polnopravna članica od leta 1994 vključe- na tudi Katoliška cerkev v Avstriji. Zadnje poglavje je posvečeno Albertu Steinu (1925–1999), prav- niku in teologu, katerega znamenita knjiga nosi naslov Evangelisches Kirchenrecht (1980), Evangeličansko cerkveno pravo. Ob odličnem prikazu pravnega razvoja evangeličanskih cerkva v Avstriji, vplivov na ta razvoj od zunaj, predvsem iz nemških protestant- skih dežel, prikazu razvoja na Ogrskem in Sedmograškem je potrebno poudariti še neprecenljiv pomen uporabljene relevantne znanstvene li- terature, ki predstavlja popoln pregled obravnav te problematike.