gotovini.
CENA 1 DIN.
Slovenska Krajina, Najlepša milina:
Lübléna Ravenska,
Gorička, Dolenska! Ne poznam jaz lepš’ga sveta, Vsa sladkost si moj’ga srca; Slovenska Krajina, mili moj dom,
Pozabo te nikdar, nikde ne bom.
Letna naročnina v državi 30 Din, mesečno 2·50 Din, v inozemstvi 72 Din, mesečno 6 Din, z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din, mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. položnice 11806 Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov: Cela stran 800 Din, pol strani 400 din. 1 tak niže. Poslano med tekstom vsaka reč 2 Din, mali oglasi do 10 reči 5 Din, više vsaka reč 1·50 Din.
Leto XXVII,           Štev. 1.
Vredništvo v Lendavi hš 67. — Uprava v Črensovcih,
Slov. Krajina.
Lendava, 7. januara 1940.
Zročitev Novin „Tiskovnemu Društvu! Katoliške Akcije
v Slovenski Krajini."
Sveta Drüžina, Jezuš, Marija, Jožef, napunite s svojim dühom
vse drüžine sveta.
Pred 26. leti sem podpisani po Božoj voli začeo za naš slovenski narod v Slov. Krajini izdavati Novine, da te svoj narod obdržim vu pravoj veri svojih očakov i njemi občuvam materno reč s vsemi narodnimi pravicami. Gnala me je na to samo čista, nesebična lübezen. V tistom Časi, gda se mi je zdravje popunoma zrüšilo i gda niti krajcara penez ne sam meo za izdavanje lista; v tistom časi, gda je divjala najhüjša madjarizacija i gda se je za veleizdajo držala borba za najosnovnejše narodne i naravne pravice Slovencov; v tistom Časi, gda se je za greh držalo slovenski gučati, celo katekizmuš slovenski včiti; v tistom časi, gda je vučitelstvo dobivalo mastne nagrade za madjarizacijo i gda so že po cerkvaj začeli školnicje treti slovensko reč i vpelavati Vogrščino; v tistom časi, v teh okolščinaj misliti na izdajo slovenskih Novin, bi bila predrzna norost, ki bi se morala dokončati z neuspehom. To je jasno kak beli den. Brez zdravja i brez krajcara penez, obdan z samimi sovražniki, sam ne mogo i ne smeo misliti na izdajo Novin brez Bože vole. Rad sam se zdržavao pred svojim Bogom, skritim pod podobov krűha v Oltarskom Svestvi, tű sam dobo to veliko miseo, da izdam Novine i tű sam dobo tisto veliko vüpanje i stanovitnost, da sem skoz neštetih nevarnosti i nesreč, skoz teških betegov i z obimanja smrti, pripelao Novine do praga 27. leta. Tisti Jezuš, po koga voli sem začeo izdavati Novine, me šteo do toga časa teršiti z tem velikim bremenom.
Zdaj je pa prišla njegova vüra, "da vzeme dol z mojih ram to breme, teško toti, a sladko, ar je bilo njegovo i je nosila lübezen, ki vse posladi. Naj bo njegova sveta vola.
Novine so moja last, rodile so se z lübezni mojega srca; Novine so moja last, ar sem delao pri njih vseh 26 let brezplačno; Novine so moja last, ar sem pretrpo ž njimi vnogo siromaštva,
— ve duga leta sam v kühnji pri maloj lampici delao za nje i niti hiše si ne küro — pretrpo vnogo teških betegov, tüdi smrtne nevarnosti;
Novine so moja last, ar bi je lejko odao za 500 jezer predbojnih koron, pa sam raj ostao pošten siromak i zavržen Slovenec, kak pa se kopao v bogastvi za tajitev verskih i narodnih pravic svojega slovenskoga roda; Novine so moja last, ar sem gotovi penez dao za gordržanje Novin iz moje poslanske plače 14 l.309 Din. 36 par, neračunavši obresti i nešteto potnih, poštnih i drügih stroškov, štere sam krio iz mojega žepa; Novine so moja last, po božem i sveckom zakoni, zato nema nišče drügi pravice ž njimi razpolagati, kak samo jaz.
I jaz ščem zdaj ž njimi razpolagati po Božoj voli. Tak sam spoznao po vnogih molitvaj i vnogih obiskaj Najsvetejšega, da je napočo čas za izročitev. V te namen sem se podao nov. 21. v Celje k sv. Jožefi i se potopo pred Najsvetejšim dva dni v globoko molitev, da spoznam Njegovo sveto volo. Tak sam se odločo za te korak. Tü leži zrok, da sam odposlao prečastitoj dühovščini pravila tiskovnoga drüštva K. A. v Slov. Krajini, štere je višja cerkvena oblast potrdila, da pris-
topijo k drűštvi, je vodijo i v smisli pravil začnejo izdavati Novine, kak last drüštva i ne več kak mojo last. Oproso sem tüdi oba g. dekana, da mi sporočita, gda i gde bi prišli vküp dühovniki, da bi v smisli pravil zvolili odbor, ki bi prevzeo Novine i skrbo za uredništvo i upravo.
Na Marijin den sem začeo Novine izdavati pred 26 leti, na Marijin den, marca 25., ki se letos obhaja 1. aprila, naj bi je prevzeo novi urednik po nalogi tiskovnoga drüštva. Do konca marca z božov pomočjov sklenem račune i pripravim vse, da drüštvo neovirano lejko dela naprej.
Novine dugov nemajo. Gda sam je pred par leti znova začeo vrejüvati, so mele 2200 naročnikov i duga nad stojezero dinarov. Na lastno ime sam morao vzeti na tiste obresti, kak vsaki drügi dužnik v črensovskoj Posojilnici 50 jezer dinarov posojila poleg drügih nad 50.000 Din. zaostanih dugov v štamparijaj. Strašno breme v tom časi.
Po zvünrednoj božoj pomoči se mi je posrečilo ves te dug, šumo i intereš pa vse duge v tiskarnaj do zadnje pare plačati. Prle bi mi
vsaki lejko v oči vrgo, „Novine ponüja, ar so zadužene“, zdaj vsaki mora spoznati, da me žene samo lübezen do Boga i svojega naroda, gda je izračam brez dugov. Dugov smo se pa tak rešili, ka smo delali vse brezplačno, ve sotrüdnikom i dopisnikom niti poštnine nesam poravnavao. Vsi so dragevole sodelovali, da Novine prido vö iz stiske i se okrepijo. K toj okrepitvi ste vnogo pomogli, ví dragi naročniki, ki ste v velikom števili na novo pristopili i Širitelje, ki ste za to agitirali. V petih letaj, kak sam prevzeo Novine, je število novih naročnikov naraslo za 1500, to je za jezero petsto, tak, ka smo je štampali okoli 3700 do 4000 komadov že 1. 1939. Pripomogli so pa k ozdravitvi Novin tüdi Vnogi naši izseljenci i domači dobrotniki — vnogih imena so skrita, samo Bog zna za nje — ki so nam pošilali lepe podpore za krščanski tisk.
Gda se dobromi Bogi zahvalim za njegovo Zvünredno pomoč, štero mi je nevrednomi skoz 26 let poklanjao pri izdavanji i vrejüvanji, njegovoj časti slüžečega lista, Novin, se toplo zahvalim vsem gospodom bivšim urednikom, — preč. g. Berden Andreji, Jerič Ivani, Halas Danieli i g. Bajlec Franci, Maučec Jožki i Novak Viliji, — vsem sotrüdnikom, širitelom i vsem dobrotnikom za pomoč, ka je z Vašimi trüdami ohranjen dober krščanski list za Slovence Slov. Krajine. Dober Jezuš naj vam povrne lübezen z blagoslovom svojega odprtoga Srca na tom sveti i z večnov dikov na drügom sveti. To diko prosim tüdi mojemi bratranci, dolenskomi pokojnomi plebanoši, bivšemi uredniki. Jaz pa, kak do zdaj, tüdi odsehmao, dokeč me dober Bog obdrži na sveti, vam lübezen bom povračüvao z vnogimi svetimi mešami.
Gda mi je čast to naznaniti, vam, dragi naročniki, vas lepo prosim, 1) molte v te namen, da se prenos Novin na novoga lastnika srečno dovrši do določenoga termina i 2) širite Novine do vsake hiše v Slovenskoj Krajini, ka se lepi nameni tiskovnoga drüštva K. A.,
2
NOVINE
7. januara 1940.
šteroga pravila ste čteli v božičnoj številki Novin, v popunosti dosegnejo.
Pod vodstvom svete Drüžine naj ostanejo vsikdar Novine Slovenske Krajine i vživajo njihovi naročniki vso globočino Jezušove smilenosti, Marijine materne lübezni i sv. Jožefa očinskoga varstva.
Črensovci, 1940. jan 7. na god sv. Drüžine.
KLEKL JOŽEF dühovnik.
Nedela
po treh Kralih prva.
Gda bi Jezuš bio dvanajset
let star, gori idoči oni v Jeružalem poleg navade svetešnjega dneva i spunivši se dnevi, gda bi se nazaj povrnoli, ostanolo je to Dete Jezuš v Jeružalemi i nej so v pamet vzeli roditelje njegovi Štimajoči pa, ka bi on bio med potnimi tivariši, šli so eden den poti i iskali so ga med rodbinov i med znanimi. I gda bi ga ne najšli, povrnoli so se v Jeružalem, iskajoči njega. I včinjeno je: po tretjem dnevi so najšli njega vu cerkvi sedečega na sredi med doktormi poslüšajočega i spitavajočega nje. Čüdivali so se pa vsi, ki so ga poslüšali nad razumom i njegovim odgovarjanjem. I videvši čüdivali so se I pravila je njemi Mati njegova: Sinek, zakaj si nama tak včino? Ovo Oča tvoj, i jas žalostna sva iskala tebe. I veli njima: ka je, ka sta me iskala? Nej sta znala, ka je vu oni, štera so Oče mojega, potrejbno meni biti? I njidva sta nej razmela te reči, štero je njima pravo. I doli je šo ž njima i prišao je v Nazareth: i bo je podložen njima. I Mati njegova je zdržavala vse ete reči svojem. I Jezuš se je povekšavao v modrosti, vu vrsti i vu milošči pri Bogi i lüdmi. *
Zakaj pa je Jezuš ostao v svetišči tüdi potem, gda so že svetki minoli i narod se je razišeo? On sam nam pove pravi razlog: „Moram biti v tom, ka je mojega Oče“. Ka je njegovoga Oče? Svetišče, cerkev? Ne, nego vola. Očina v nebesaj je, da se Sin zdaj prvikrat prikaže lüdem v svetišči i sveto volo božo šče spuniti.
V cerkvi pa je ostao tüdi iz lübezni do lüdi. Šteo je lüdem dati pojasnila od verskih istin, šterih drügi nišče ne znao pojasniti. Nešterni pravijo, da je Gospod (dečkec Jezuš) govoro pismoznancom ravno od Zveličara. Najbrž je je spominao na dogodke, ki so se vršili pred dvanajstimi leti v Betlehemi. Spominao jih je na sv. Tri Krale, na Šimeona i na Ano v cerkvi, na Herodešovo zapóved, da se naj deca pomorijo itd. Pa je s tem pripovedavanjom židovske poslüšalce pripravo za miseo, da mora Kristuš negde že biti.
Kak pa je dečkec zaostao, da sta ga Marija i Jožef ne vidila i za to ne znala? Pri Izraelcih je bila navada, da so moški i ženske hodili ločeno. Deca pa so lehko Šla ali z Očom, ali z materjov. Pa tak se je moglo zgoditi, da je Marija mislila: Jezušek je gvišno pri Jožefi, Jožef pa je mislo: Pri materi je!
Pa zakaj je Jezuš starišom ne povedao, da zaostane?
Dvojna je Kristušova narava, zato je v njem nekak dvoje delovanje: delovanje človeka i delovanje Sina božega.
Tak se nam pojasnijo tüdi drügi dogodki iz Kristušovoga živlenja. Na pr.: Zakaj je v Kani Galilejskoj zavrno mater Marijo z nekakšimi trdimi rečmi. Pravo njoj je: Ka mi je s tebov opraviti, žena? A bogao jo, reči so samo na videz bile trde.
Nekaj o delovanju Zveze polj. delavcev v M. Soboti v pretekli sezoni 1939.
Slovenski javnosti ni neznano, da v Murski Soboti že tri leta deluje delavska organizacija, tako zvana Zveza poljedelskih delavcev, ki si je nadela nalogo, da skrbi za svoje člane sezonske delavce tu in v inozemstvu. Predvsem skrbi za njihov dober socijalni in nacijonalni kakor tudi versko moralni položaj. Žal, da je še mnogo sezoncev v inozemstvu, zlasti v Franciji in Nemčiji, ki niso vsi upoznani z njenim delovanjem; Vsaj niti niso vsi včlanleni. Ven dar bi bil vsak zelo krivičen, ki je količkaj podučen o njenem delovanju in obstoju, ako ne bi uvaževal in priznaval njenega truda ter delovanja. Iz tihih in skromnih začetkov je organizacijo Uredil in dvignil g. Franc Kerec na dostojno višino s pomočjo vnetih in požrtvovalnih sótrudnikov. Zbral je okoli sebe tudi nekaj ljudi iz vrst akademsko naobraženih krogov, ki so bili voljni sodelovati in ki mu služijo kot posvetovalni organ, da je tako Vsaj deloma razbremenil delovni odbor društva. Tako je začela Zveza poljedelskih delavcev v Murski Soboti tiho in Skromno delovati v prid vseh, ki so iskali pri njej pomoči in nasvetov. Iz malih začetkov je letos organizacija narastla skoraj na 12 500 članov, ki pa žal niso vsi izpolnili svojih obveznosti in dolžnosti do društva. Niso namreč vsi plačali članarine, za katero jih Sicer ni nihče silil, vendar bi se moral vsak dober član zavedati, da je to njegova prva in največja dolžnost. Upamo, da to store še naknadno. Zveza ves čas točno in vestno izpolnjuje svoje dolžnosti, njena pisarna deluje brezhibno. Letos se je delo nakupičilo tako kakor še nikoli poprej. To pa zlasti Vsled nenadnih svetovnih dokodkov, ki so marsikateremu delavcu prekrižale račune. Zveza svojega delovanja ni obešala nikoli na veliki zvon, čeprav je storila mnogo dobrega za delavce, tako v 'Slovenski krajini, kakor v ostalih krajih Slovenije in Medjimurja. V mnogih listih beremo, kako so se gotovi činitelji potegovali za zboljšanje položaja sezoncev pri merodajnih oblasteh. Tudi Zveza poljedelskih delavcev pri vsem tem delu ni držala rok križem, ampak je bila ves čas čuječa ter je točno in objektivno obveščala oblasti in vse v
upoštev prihajajoče činitelje. Delavcem je pa neštetokrat svetovala v različnih težavah in potrebah. Posredovala je za člane ter bila zelo širokogrudna tudi za ne člane, ki so prosili informacije ter intervencije. Dajala je razne predloge merodajnim činitelom v prid sezoncev izseljencev na podlagi lastnih izkušenj. Po njenih predlogih je bilo marsikaj storjenega v prid sezoncev. Zveza kot strokovna in nepolitična organizacija je zbrala v svoje vrste mnogo zavednega članstva, ki je kljub verskim in narodnim razlikam živelo ves čas lepo in složno. Ako le bežno pogledamo v njen arhiv delovanja, dobimo lep pregled njenega dela, ki je v glavnem sledeče. Intervenirala je:
a) pri ministrstvu za soc. pol. za zboljšanje položaja 18 krat, pri prometnem ministrstvu 2 krat, na banovini 7 krat, pri Izseljeniškem komisarijatu 150 krat, pri sreskem načelstvu v različnih zadevah 16 krat, pri raznih konzulatih 8 krat, pri Narodni banki 10 krat, na raznih veleposestvih 13 krat, pol uradnih intervencij je bilo 82 krat. Skupno lahko rečemo je bilo 328 intervencij. Odgovarjali smo Vsakemu, ki je prosil nasvete ali se je pritožil v kaki svoji zadevi. Lahko rečemo, da je Zveza v zasebnem prometu imela najmanj 200 dopisov. Osebnih intervencij je bilo približno ravno tako toliko. V domače časopise t. j. v Novine in Mursko Krajino je bilo poslanih 12 dopisov, iz katerih so črpali drugi časopisi svoje vesti. V dnevnike je bilo poslanih 5 dopisov.
Cilj Zveze v bodočnosti je, da narod ohrani versko in moralno ter nacijonalno dober in ne pokvarjen. Da mu izposluje od delodajalcev ugodne delovne pogoje, uredbo o minimalnih mezdah, bolniško in nezgodno zavarovanje, socijalno pravičnost in primerno plačo, ki mu po sposobnosti in pridnosti po vsej pravici pripada. Učiti ‘pa hoče delavca tudi dolžnosti, ki jih ima napram delodajalcu. Posebno leži Zvezi na srcu zgradba Delavskega doma, ki bi naj sprejel pod svojo streho vse onemogle in siromašne člane, ki so si na delu izčrpali moči in telesne sile. Tako ti reveži potem ne bodo ostali nepreskrbljeni na stara leta in ne bodo v breme občinam
ter sorodnikom. Dokler bo potreba hoditi na Sezonsko delo, bo skrbela zanje, v glavnem bo pa skušala narod odvrnoti od sezonskega izseljevanja ter ga privezati zopet na domačo grudo. Seveda je ta ideal težko dosegljiv, posebno v današnjih težkih časih, ko se cene vsem predmetom, ki jih mora mali človek kupovati, dvigajo, medtem ko se kmečki pridelki prodajajo po zelo nizkih cenah; vendar to hoče in je trdno odločena ne odnehati, dokler vsega tega ne doseže. V letošnji zimi hoče Zveza reorganizirati svoje podružnice in uvesti v nje novo in delovno življenje.
Odborniki delovnega odbora kakor tudi posvetovalnega odbora so vedno z velkim zanimanjem poslušali na svojih sejah poročila tajnika in se z vso resnostjo poglabljali v vse potrebe in težave Zveze. Skrbno je bilo pretresano poročilo g. profesorja Potokarja, ki ga je Zveza poslalá na slavonska in vojvodinska posestva, da pregleda tamkajšnje razmere našega delavstva in se na licu mesta prepriča o položaju ter objektivno posluhne vse pritožbe od strani delavstva, kako tudi od strani gospodarja. Poročilo je bilo z veliko resnostjo vzeto na znanje ter so bili sprejeti marsikateri predlogi, ki bodo vpeljani Prihodnje leto v delovne pogoje. Marsikje so bile napake tako na eni kakor na drugi strani. Zvezi je poročilo g. profesorja Potokarja dragocen dokument za bodoče delovanje. Pisarniško osebje, ki ga ima Zveza nastavljenega v pisarni, je bilo zaposleno letos češče tudi čeznormalni službeni čas, ki se je pá rade volje posvetilo delu. Poudarjamo pa, da v bodoče za tiste, ki niso člani kakor tudi za tiste, ki članarine niso plačali, ne bomo več posredovali in se zanje potegovali, ker ne moremo dovoliti krivice te, namreč, da bi eni plačevali članarino drugi pa ne, organizacije se pa posluževali oboji enako. Državnih podpor Zveza nima, temveč se vzdržuje le s članarino in z eventuelnimi podporami članov, ki jih pa dosedaj še ni bilo. Apeliramo torej na vse naše zavedne člane, da v bodočem letu store svojo dolžnost napram svoji organizaciji ter plačajo članarino. Vsak opomin nas stane denar in ako hočemo vsakega člana posebej opominjati, nas jo' stane več kakor enoletna plača enega uradnika. Članarina 12·— din na leto je tako malenkostna, da mislimo,
da manjša biti ne more. Ako bomo drug drugega podpirali, bo naša moč tako silna, da bomo z lahkoto dosegli svoje cilje. Ako članstvo izpolni svojo dolžnost s tem, podpre svojo organizacijo, ona pa bo podprla svoje člane, ter jih zastopala na zunaj in pomagala notranjemu razvoju društva. Nobena organizacija se ne more Zdravo razvijati in biti delavna, ako nima dobro urejene centralne pisarne, iz katere vodijo vse niti k podružnicam in k članom. Vsi torej na delo, na vzajemno bratsko organizacijsko delo, izpolnimo svojo dolžnost drug napram drugemu s tem, da članarino, ki znaša letno 12·- din., točno poravnamo.
Prijatelj organizacije.
Družba sv. Rafaela
za varstvo izseljencev Slov.
Krajine naznanja:
Vučko Margita se je pritožila, da je izročila banki: Bauque de Pays de l’ Europe centrale Paris — 2500 Din. i da teh penez ne dobi. Poslanstvi je banka odgovorila, da ne more zadeve rešiti, dokeč Vučko Margita ne javlja, da li je dobila kakše potrdilo, da je peneze vložila i gda je je vložila. Naj se javi pri Drüžbi sv. Rafaela z odgovorom.
Novak Štefan i Uršula, ki sta se prek Rafaelove družbe pritožila obri svojega bivšega gospodara v Franciji, se taki javita v Črensovcih zavolo nešternih pojasnil, ki jih še moramo poslati na oblast v Francijo.
Ferenčak Štefan, Odranci 123, za kolesa trbej predložiti tovorni listek.
Trplenje polske dühovščine.
Francoski list „La Croix“ piše. Fulman, lublinski škof je zaprti. Zaprli so tüdi njegovoga pomožnoga škofa Gorala, prelata Pobozny, ravnatela i uradništvo škofovske pisarne. Z zapretimi gučati je nemogoče.
V ednom deli Kattawitzke škofije so zaprli 16 dühovnikov. I kak v teh malih krajaj Polske, tak, pa še hüjše, je v drügih velikih krajaj. Vse se dela za to, da verniki nemajo tolažbe po dühovnikaj vu veri i pomali od te odpadnejo. ˗ A Marija, Kralica Polske, občuva svoj katoličanski narod i ga po dugom trplenja nagradi z blaženim mirom v novoj, od bivše lepšoj domovini.
Bombnik X-13.
Nočni pohod.
„Poročnik R-9! Bombnik X-13. Smer severozahod. Na tridesetem kilometru napad. Odhod točno opolnoči. Ali ste me razumeli?“
„Razumel sem, gospod polkovnik.“
Oster pozdrav, na levo krog, in mladi poročnik je odšel iz štaba.
Zunaj je bilo hladno vreme, meglenega decembra. Poročnik je šel proti hangarju, v katerem je počival bombnik X 13
Ukaz, ki ga je dobil od poveljnika zrakoplovnega poveljstva, je bil zelo kratek, toda on ga je razumel dobro: točno opolnoči se mora usesti, skupno s svojim opazovalcem v bombnik in kreniti v določeno smer. A na tridesetem kilometru je bila neprijatelska četa, utaborjena v neki majhni vasi. Moral je prileteti nad vas in spustiti nekoliko ton bomb. ki naj bi uničile vse, kar je živega.
Ko je prišel v hangar, ga je pričakal dežurni podčastnik. Pogledal je na uro: enajst in deset minut. Časa samo toliko, da uredi najpotrebnejše za polet.
Slekel je bluzo, zavihal rokave in začel pregledovati motor.
Tipal in trkal je na vsak najmanjši del muhastega stroja, ki mu je bil najboljši prijatelj. Od njegovega delovanja je bil odvisen povratek ali pa smrt na sovražnem ozemlju.
Motor je deloval pravilno. Sedaj si je ogledal še ostale, a je z največjo radostjo dognal, da je vse v redu. Ura je kazala točno dvanajst minut pred polnočjo, ko je začel mehanik obešati bombe. Bil je skoraj že nared. Bombe so stale na svojem mestu raz-porejene kakor nakit, čigar zrna sejejo smrt.
Mladi poročnik, ki je nosil na prsih preprost znak, X R 9, je sedel poleg bombnika in kadil cigareto, čakajoč prihoda svojega opazovalca D. 5. Še deset minut do polnoči. Njega še nikakor ni bilo. Pet minut do polnoči! Opazovalec še ni prišel. Tu nekaj ni v redu. Pri njem je bil načrt poleta... Vzel je telefonsko slušalko in poklical poveljstvo.
„Tukaj poročnik R-9. Ali je tam narednik D·5, moj spremljevalec? Čez pet minut moramo odleteti, a njega še ni.“
„On je tukaj, a ne more iti z vami.“
„Zakaj ne?“
„Pred desetimi minutami je bi najden mrtev v svoji sobici.
Načrt mu je bil odvzet Poslali ram bomo drugega spremljevalca, ki bo prinesel prepis načrta. Odletite točno in izvršite svojo dolžnost!“
Tako se je glasil kratki vojaški razgovor, ki se je nanašal na življenje in smrt.
Dve minuti do polnoči. Tedaj se odpro vrata hangarja in prikazal se je bombarder. K njemu je s hitrim korakom prišel podporočnik A 8 in je izročil poročniku pismen ukaz, nato se je hitro povzpel na bombnik in sede! na svoje mesto. Isto je storil tudi poročnik.
V peklenski burji.
Leteli so skozi mrak, ki je bil tako gost, da so ga skoro čutili. Gor..., dol..., desno..., levo..., povsod okoli je zijal prepad, čigar dna niso mogli videti.
Bombnik je požiral kilometre. Deset... dvajset... pet in dvajset, še malo, pa bo nastopil trenutek njihovega dejanja.
Nenadoma je kakih sto metrov od bombnika zasijalo, in majhen predmet je siknil mimo poročnikovega obraza. Takoj nato se pojavi na drugi strani, a malo bližje aparata zopet tak plamen. Kmalu je bil ves bombnik v objemu plamenov, spremljanih z močnimi eksplozijami, a
vroče jeklo je začelo zasipati motor in ljudi, ki so bili v bombniku. Pogumni in odločni pilot, ki je spretno opravljal z aparatom med ognjeni in jekleno točo, je dobro vedel, kaj to pomeni. Prispel je v ogenj protiletalskih topov, ki so ga zasipali s šrapneli. Dobro je vedel, kako so ga našli brez reflektorjev: ukradeni načrt njegovega prvega spremljevalca D·5, ki je bil ubit, je pokazal neprijatelju točno mesto, na katerem bo bombnik v določenem času.
Nevarnost je rasla od trenutka, ker ogenj nikakor ni prenehal. Sedaj so šrapneli treskali v neposredni bližini aviona. Ognjeni krog se je bolj in bolj ožil. Ako se bo tako nadaljevalo, bo doletela tudi njih ista Usoda, kakor mnoge njihove prijatelje, ki jih zemlja ni pričakala živih.
Mahoma začuti hrabri pilot ostro bolečino v desni rami, in nekaj toplega se mu razlije po roki. Bil je ranjen. A rana je bila vsekakor težja, ker je že sedaj čutil hudo bolečino.
Nato se nenadoma spusti v globočino. Bombnik je padal hitro, a se mahoma dvignil in pričel leteti v ravni črti. Šrapneli so se raztreskali že daleč proč. Bombnik je bil že izven vsake nevarnosti.
7 januara 1940.
NOVINE
3
Še dva kilometra... še dve sto metrov... Zdaj!
Rahel pritisk na gumb je označil, da je sfrčala prva bomba na pot. Z zlobnim piskanjem se je bolj in bolj približevala zemlji. Mahoma se je zaslišala strašna eksplozija. Še en pritisk s prstom... še nekoliko pritiskov...
Pod avionom so se vrstile strašne eksplozije, druga za drugo. Velik del vasi je že gorel. A bombnik je še vedno sipal bombe, ki so brez usmiljenja uničevale življenje.
Ko je odvrgel poslednjo bombo, je poročnik okrenil letalo in je hotel povečati brzino. A tedaj je odjeknil v bližini oglušujoč pok, in že je bil sredi ognjenega morja. Vedel je, kaj se je zgodilo. Obrnil se je k svojemu opazovalcu ki je gorel. Motor je bil uničen. Njegov spreljevalec, ves v plamenu, je skočil iz aviona brez padala. Njegova usoda je bila itak zapečatena, A v pokvarjenem bombniku je bil samo še on, sam, obkrožen s črnim mrakom, v nepozabnem kraju, na katerem se je moral spustiti nizdol, ako je hotel odložiti svojo smrt.
Tako se je s širokimi zavoji bližal zemlji. Desno za njim se je širilo morje plamenov. Gorele so hiše ter se rušile s hrup-
nitni treski. Velik del ozemlja je moral biti posut z mrliči. Plod njegovih rok. Vse doslej je sejal smrt in uničeval vse.
Tedajci začuti močan sunek, da ga je vrglo iz aviona in je padel med veje drevesa. Bombnik, ali bolje njegov ostanek, je ostal zapleten v krošnji orjaškega hrasta. Osvetljen s plameni goreče vasi, je sličil prikazni, ki straši po gozdu.
Nekaj časa je ležal med vejami, zavedajoč se nevarnosti, ki mu je pretila. Tako je tudi zaspal. Ko se je zdanilo, se je prebudil, utrujen, premražen in lačen z ostrimi bolečinami v desni rami, iz katere je še vedno krvavel.
Tedaj opazi pod drevesom vojaka s puško, naperjeno v njega. To je bi poziv, naj takoj zleze z drevesa in odide z njim. Temu pozivu se je moral pokoriti, ako je hotel, da ga ne ubije na mestu.
Na smrti
Zlezel je z drevesa in šel pred vojakom, ki ga je odvedel naravnost na poveljstvo. Do poveljstva so šli po cesti, ob kateri ni ostala niti ena hiša cela. Na vseh straneh so se širila pogorišča in ruševine. Razkosana trupla so pokrivala razrito cesto.
Na nekem obzidju je bila glava triletnega otroka. Naravnost odtrgana. Njegove oči so bile v strahu razširjene, a usta odprta. Mogoče je hotel poklicati, mama‘,
Na vsakem koraku so bile stvari polne groze, kakršnih si ne more izmisliti najhujša domišljija. A vse to je bilo delo njegovih rok.
Tako je prišel na poveljstvo, mogoče v edino zgradbo, ki je ostalala v vasi še prilično nepoškodovana.
V vojaški pisarni ga je čakal starejši, višji častnik, ki ga je takoj nagovoril v njegovem maternem jeziku:
„Torej vi ste ta nocojšnji junak iz višav? Lepo! Ali veste, koliko žrtev imate na vesti?“ „Dolžnost, gospod polkovnik,“ izjeclja mladi poročnik.
»Vem, vem. Dolžnost, razume se. Toda... saj nimam časa, da bi se z vami razgovarjal.“ Nato ga je začel izpraševati o položaju sovražnika, o številčnem stanju in o vsem, kar bi jim moglo koristiti.
Po zaslišanju so ga odvedli v bolnišnico. Rana je bila zelo huda in tudi precej onesnažena, tako da se je moral zdraviti skoro mesec dni. Ko so ga odvedli pod močno stražo v drugo me-
sto, je bil postavljen pred vojno sodišče.
Sodba je bila zelo kratka: poročnik neprijateljske vojske je obsojen na smrt s strelom, zato, ker je pri priliki bombardiranja vasi M. metal bombe na nezaščitene dele in ubijal nedolžno Prebivalstvo. Obsodba se bo izvršila v najkrajšem času. Obsojeni ne sme vložiti prošnje za pomilostitev.
Obsodbo mu je prečital višji častnik, v njegovem materinskem jeziku. Ko jo je prečital, mu je predložil obsodbo, da jo podpiše, kar je mladi poročnik tudi storil.
Ko je bilo to opravljeno, so ga odvedli v zapor, kjer naj bi počakal do izvršitve obsodbe.
Tako je prešlo nekaj dni.
Mladi poročnik je bil ves čas v celici sam. Bil je popolnoma ravnodušen. Slišal je oddaljeno grmenje topov. Tam so bile ogorčene borbe.
Nekega večera, ko je opazoval kako padajo snežinke, so se hrupno odprla vrata njegove celice, a na pragu se pojavi vojak. Za vojakom je vstopil narednik z duhovnikom.
Mladi poročnik je zelo dobro vedel, kaj pomeni njihov Prihod. Njegove ure so bile preštete. Mogoče že nocoj, a jutri
bo z njim gotovo izvršeno. Niti malo ni žaloval za življenjem. Njegova edina želja, ki je v tem trenutku navdajala njegovo dušo, je bila, da bi izvršili kar mogoče prej, kar prej...
Ko ga je duhovnik blagoslovil je pristopil narednik in mu rekel:
»Kakor vam je znano, ste z obsodbo višjega vojnega sodišča obsojeni na smrt s strelom. Prišel sem, da vam sporočim, da se bo izvršila obsodba jutri zjutraj ob 6. Ako imate kako željo, mi jo lako sporočite, jaz jo bom dostavil.“
Mladi poročnik je začel trepetati, ko je začutil bližino smrti. To vendar pomeni, da ga bodo ustrelili. Do sedaj je upal v nekaj, kar bi ga moglo rešiti, a sedaj ni mogel več na to misliti. Jutri ob zori ga bodo odvedli iz vasi in ga postavili pred puškine cevi, ki ga bodo po nekoliko trenutkih zravnale z zemljo.
Vse te misli so mu blodne po glavi tako hitro, da je ves vztrepetal.
"Ali imate kako željo?" ga je vprašal narednik ponovno."
»Nimam*.
"Grešite".
"Zakaj grešim?"
"Obsojenim na smrt, se izpolni vsaka želja, ki je dovolje-
Moja izjava katoliški javnosti.
Titan Janez, akademik.
V teku 7 let moje emigra-cije se mi je podtikalo, da sem zagrizeni sovražnik katoliške cerkve in da zasledujem prevratne politične cilje. Večkrat sem poskusil poslati dementije po različnih potih, toda niti enkrat se mi te dementije. ni dovolilo objaviti. Ker pa se je po mojem povratku iz emigracije položaj temeljito izpremenil, sem se odločil, da dam glede zgornjih vprašanj potrebno pojasnilo.
Prvič moram predvsem ugotoviti, da jaz aktivne propagande proti katoliški cerkvi nikoli nisem vodil, čeprav sem bil aktiven komunističen pristaš. Da je to res, lahko kličem za priče mnoge tisoče naših ljudi, s katerimi sem prišel v Franciji v teku mojega dolgoletnega bivanja v dotiko. Res je, da so nekateri naši delavci v svoji preveliki vnemi napačno razumeli moje nasprotno politično stališče do nekaterih naših mož in so vero istovetili s temi, kar pa mora vsak logičen človek strogo ločiti. Nikoli se pa jaz nisem izražal slabo o veri. To naj bo enkrat za vselej pribito.
Kar se tiče mojih prevratnih idej pa moram pripomniti, da so se započele kot odpor na hud Pritisk Živkovičevega diktatorskega režima, ki sem ga mrzil iz dna moje duše in se tudi proti njemu dejansko boril. V moji emigraciji sem sodoživel celo vrsto političnih, socijalnih in revolucionarnih eksperimentov in sem nujno svoje preveč napete ideje v toliko korigiral, da sem
danes prepričani, da je možno socijalno in gospodarsko vprašanje rešiti mirnim potom na podlagi zadružništva. Smatram in vem iz zadnjih skušenj, da revolucija res popravi nekatere socijalne krivice, toda gre vedno v svojem zagonu predaleč in povzroči tudi mnogo gorja premnogim nedolžnim žrtvam. Če to vse pretehtavamo in merimo koristi in škodo, se gotovo odločimo za mirno reševanje takih problemov. Kajti na podlagi zadružništva in s pomočjo dobro organizirane propagande gotovo poženemo v akcijo ves narod in če ta val zajame ves narod, bomo mi socijalno in gospodarsko vprašanje reševali na Zadružni podlagi tako, kakor bo to narodu v korist. Katerokoli vprašanje vzamemo, moramo konštatirati, da je popolnoma zadovoljivo rešljivo na podlagi zadružništva. Če vzamemo kar primere iz Sovjetske Rusije, moramo konštatirati, da so bile vse velike reforme uvajane kljub izvedni revoluciji počasi, ker so nekatere vzbujale premočen odpor. Torej so morali tudi tam čakati dolga leta in imeti včasih skoraj nepremostljive težkoče, preden so kako radikalno reformo popolnoma izvedli. Ravno tako lahko mi socijalne in gospodarske reforme izvedemo na podlagi zadružništva, ki bo kos svojim nalogam, brez revolucije. Seveda je važna pri reformah stopnja, do katere se jih sme izvajati. Nekatere so radikalnejše, druge manj. Baš tu nam nudi ruski primer lepo polje za prelevanje. Izkazalo se je, da je Šla revolucija v premnogih primerih predaleč in je na večih toriščih prišla reakcija in so morali napraviti včasih celo več korakov nazaj. Zato je to ponovno en argument več za reševanje socijalnega in gospodarskega vprašanja mirnim potom, kajti le takrat se lahko izvede solidno vse te različne potrebne reforme.
Francoska in ruska revolucija sta naredili ogromen preobrat v ustroju dotedanje družbe. Toda niti francoska revolucija ni izvedla vsega tako, kot so si to njeni vodilni ideologi zamišljali, niti ruska ne bo mogla vsega tako izvesti, kot so si zamislili to njeni. I ena, i druga je naletela na odpor realnih dejstev, ki so njihovo ideologijo opilile in pustile v življenju samo
tiste reforme, ki so bile dobre. Posebno kar se tiče vere, sta se obe v temeljih zmotile. In ravno ta je največji razlog, da tudi vseh dobrih reform nista mogli izvesti, ker sta pač gradili brez temelja, ki je Bog. Pri obeh opazujemo slične si borbene grupacije: francoska je imela svoje jakobince, ruska svoje boljševike. 1 prva, i druga je imela na ves svet velik vpliv. Toda izven njihovih mej so bile Počasi sprejete le one reforme, ki so bile res dobre. Danes se že mirno lahko presoja dobre in slabe strani ruske revolucije. Vse kar je dobrega, bo brez dvoma prej ali slej prešlo v življenje vseh narodov, vse kar je slabega, je pa bilo v Rusiji sami že v precejšnji meri do sedaj spoznano kot napačno, veliko pa bo še, ker je ta proces čiščenja in spoznavanja dobrih reform od slabih in njihovih korektur šele v začetkih in bomo doživeli tozadevno še mnogo presenečenj. Zato bi pozval predvsem našo mladino, posebno ono, ki je naklonjena komunističnim naukom, da malo bolj kritično proučuje vse spremembe, ki so se v Sovjetski Rusiji zgodile od začetka revolucije do današnjih dni. Jaz sem prepričani, da bodo mnogi napravili pametne zaključke ter spoznali, da je še poleg mnogih dobrih reform tam precej slabih, da, zelo slabih, ki jih k nam ne moremo uvesti brez naše narodne škode. Če bo vsa ta ognjevita mladina zagrabila pri nas za zadružno delo, bi se mi Čez 15 let tudi ponašali s kolosalnimi socijalnimi in gospodarskimi pridobitvami, ki bi jih pa izvedli brez krvi in nedolžnih žrtev in bi tudi strli glavo kapitalističnemu monopolnemu znanju ter na njegovo mesto postavili zadružne monopole in dirigirano gospodarstvo, ki je v povojih. Poleg tega bi si pa še ohranili eno veliko pridobitev človeštva, to je demokracijo. Socijalne in gospodarske reforme pa mi izvedimo čimprej sami in brez kake tuje intervencije. Naš narod bo preko svojih zadrug, kjer bo čez nekaj časa ves včlanjen, najbolj znal, katere reforme so njemu potrebne in do katere meje se jih naj izvaja. Zato bomo na tem polju odločno odklanjali vsako tujo intervencijo. Suveren je samo narod!
Nazadnje moram še konstatirati vpričo vse naše javnosti, da hočemo delati odločno na katoliški podlagi in da priznavamo za svojega vrhovnega šefa
našega narodnega voditelja, dr. Anton Korošca, ki nas bo v naših stremljenjih za narodni blagor podpiral. Mi smo trdno odločeni izvesti na zadružni in katoliški podlagi zelo radikalne socijalne reforme, ki bodo v kratkih par letih našemu ljudstvu dosti koristile.
Če bi pa jaz nehote s svojim dosedanjim delovanjem komurkoli škodoval v strogo ka-toliškem prepričanju, ga prosim, naj mi oprosti in naj gleda v meni odločnega borca za katoliška načela.
Končno se še moram na tem mestu ponovno in javno zahvaliti našemo narodnemu voditelju dr. Anton Korošcu, za njegovo intervencijo pri merodajnih oblasteh, da sem se lahko brez
vseh težkoč povrnil. Ravno tako se zahvaljujem g. dr. Marku Natlačenu, banu dravske banovine, za visoko naklonjenost, ki mi jo je izkazal ob priliki mojega povratka. Zahvaljujem se tudi za naklonjenost uredniku „Novin“ in Prekmurskemu narodnemu voditelju, g. župniku Kleklu, ki je vse storil, da je zavezal zlobne jezike različnim obrekovalcem. Končno se še moram zahvaliti mojima intimnima prijateljima, g. Camplin Ivanu in g. Casar Ferkotu, ki sta s pravičnim in objektivnim poročanjem ter odločnim nastopom pri merodajnih naših voditeljih dosegla, da so storili vse potrebne korake za moj povratek.
Titan Janez,
akademik iz Kroga.
Zidava nove šole na Cankovi preglejena i odobrena.
Zidava nove šole na Cankovi. V staro malo šolo so hodili tudi urednik Novin svoj čas. Nova je prostorna zgradba z šestimi vučilnicami.
Cankovski farniki so si postavili lepo šolo, štera je koštála nad 600 jezero dinarov. V preminočih dnevaj je novo zgradbo
s svojov gospov lejko radüje, da se njima je dana žela spunila, da sta mogla to veliko delo doprinesti. Bog blagoslovi to
komisija pregledala i odobrila, kolaudirala, povedano uradno z latinskim izrazom. Šolo je zidao stavbenik Sraka iz Sobote. Gospod šolski upraviteo, Kočar, se
šolo, naj slüži za krščansko odgojo farnikov, naj pridejo ž nje goreči krščanski, zavedni Slovenci i verni jugoslovanski državlani.
Sestanek vlade pri poglavari pravoslavnih.
14. decembra je povabo patrijarh Gavrilo vse člane vlade na svečano slavnost. Pri toj priliki so govorili patriarh, šteri se je zahvalo zdajšnjoj vladi, štera je rešila pitanje materijalne pomoči srbskoj pravoslavnoj cerkvi stem, da je v posebnoj uredbi obečala svojo pomoč i to, da njoj plača milijardo i pol dinarov, polovico v gotovini, polovico pa v državnij obveznicaj. Tüdi predsednik
vlade je govoro i to od nalog, štere si je zadala zdajšnja Vlada, najmre od vpostavitvi znotrašnjega mira v državi, pri šterom morejo sodelüvati vsi činitelje. Vlada si je postavila dva Cila, je pravo predsednik, i to z edne strani državlanska sloboščina i popuna ednakopravnost, z drüge
strani pa potrplivost proti vsem veroizpovedim v našoj državi, od šterih računa tüdi na sodelüvanje.
4
NOVINE
7. januara 1940.
na in mogoča. Tudi vam je dovoljeno, da zaprosite vse, karkoli je dovoljeno."
„Rekel sem, da nimam nikake želje. Točneje: moja edina želja le, da me pustite na miru."
Pred cevmi smrti.
Niti premaknil se ni, dokler ni ob zori zagledal skozi okno svoje celice sivo zimsko nebo, izpod katerega je naletaval sneg. Torej še nekaj minut, pa bo odšel na pot, s katere se ne bo vrnil nikoli.
Ni dolgo čakal.
Že je zaslišal na hodniku težke korake, ki so se približevali njegovi celici. Takoj nato so se odprla vrata, in opazil je štiri vojake v vojni opremi.
Z enim pogledom je obletel bele zidove svoje celice in odšel z vojaki, ki so pazili na vsako njegovo kretnjo.
Hodili so več kakor pol ure, ko so se ustavni na polju, preko katerega so poletavale velike kosminke. Bilo je hladno. Nedaleč od polja so se videli hangarji sovražnega aerodroma. A malo na levo so ležali žalostni ostanki bombnika „X-13“...
Na drugi strani polja, pred nekim zidom, je stala gruča vojakov s puškami. To so bili vojaki, ki jim je bilo odrejeno, da bodo izvršili obsodbo.
Brez določene misli je šel
za vojaki, ki so ga gnali na mesto, kjer bo umrl. Ko se je ustavil pred vojaki, ki so dvignili puške in samo še čakali povelja, je stopil pred poveljnika neki mlad pilot in mu nekaj povedal na uho. Malo prej je prišel iz nekega majhnega bombnika, ki je bil nedaleč pripravljen za odhod.
„Samo hrabro, drug. Jaz sem tisti, ki sem ubil vašega prvega spremljevalca in mu odvzel načrt. Jaz sem tisti, zaradi katerega so našli vaš avion in ga poškodovali za polet. Torej jaz sem tisti, ki je kriv vaše nesreče.“
Nato je utihnil in začel razburjeno govoriti:
„Ako morete, mi oprostite. Oprostite mi zato, ker bom čez deset minut odšel na isto pot, na katero ste odšli vi pred menoj. Tudi jaz bom odšel čez pol ure nad vaše mesto in ga obsul z bombami. A kako se bo končal ta polet, — to ve samo Bog.“
Stisnil je roko na smrt obsojenemu in hitro odšel k svojemu bombniku, ki je bil pripravljen za odlet.
*
Dokler so vojaki zakopavali preluknjano telo mladega poročnika, je že letel drugi pilot v smeri neprijateljske zemlje, ravnodušen in hladen, kakor njegov stroj, ki ni imel ne srca ne duše.             (V "Slovenci" T. A.)
Brezverec pri maternoj smrti.
Spisao Pieter van der Meer, kalvinec, z Holandije. v knigi "Domotožje po Bogi", popolen brezverec, ki niti krščen še ne bio, gda njemi je mati vmirala. Materna smrt njemi je odprla vero v nemrtelnost düše i ta vera se je tak razvijala v njem, da se je sledkar odpovedao kalvinskoj krivoj veri i postao goreči katoličanec. Poslüšajmo njegove krasne reči od materne smrti :
„Ne je skoro nikaj več. Tak zgleda, kak da bi kaj čakala ... Jaz sem celi den pri njej ostao, tiho sam sedo. Drügo jütro pridemo vküp Kristina (žena), te mali (sinek) i jaz. — Doktor, šteroga sam pitao, mi je pravo, ka počasi, a neprezvano ide živlenje proti konci. Ne morem več jasno misliti, ne morem prav zapopasti; jaz sem reči toti čüo, a njihov pomen me ne prehodi. Po pravici, ka je smrt? — Mogoče, sam mislo, da je ta bridkost samo za drüge, ne pa za tiste, štere jaz lübim : za mater, Kristino i Pieterko ..., brez šterih se mi živlenje zdi samotno v püščavi?
Pozno v noč je. — Mati je mrtva. Dnes popoldne ob pol dveh je mrla. Vsi smo bili poleg, njena četvera deca, moje tri sestre i jaz. Zajtra, gda smo pripravleni na odhod šteli iti na kolodvor, smo dobili od oče brzojavko: "Konec se bliža". — Odločili smo se, da Kristina doma ostane pri deci, mi pa stopimo na vlak za Oostvoorne.
Potüvali smo v mučnoj napetosti. Gledali smo v brezbrižen den, v reči i lüdi, ki nikaj neso znali od našega trplenja.
Mati je ležala v posteli, mirno z odprtimi očmi i počasi jé dihala. Nas je spoznala? Je ovarala štiri lüdi, ki so njena deca, pri njej klečati? Je zaraz-mela naše srčne lübezni tihe reči i našo vročo prošnjo, da bi nas ešče ednok poglednola? Je občütila naše tople roke na njenij mrzlij i bledij rokaj i naša vüsta, štera so njeno mrzlo čelo küšüvala? — Predno se je v jütrašnjij vöraj tihi smrtni boj tela začeo, je pet küšcov pritisnola na očino roko, ednoga za njega i za vsakoga zmed nas ednoga.
Leta dozdajšnja so mi zdaj odpadnola. Jaz sam znova dete,
ki po materi hrepeni i štero je zdaj, kak je ona odišla, tak bridko samo. Do globine düše sam, pretresen. Odtrgalo se mi je nekaj dragoga. Viditi človeka kak vmira, je vsikdar pretreslivo. A viditi vmirati človeka, ki je nekomi drag i k tomi zraščen z mladinskimi spomini, viditi človeka vmirati, ki je nekomi lübleni kak svetlost dnevi i brez šteroga si živlenja niti misliti ne, da je to komaj za prenesti, to je težko. O, jaz sam v vganki v obraz gledao i ta je grozovito temna. Telo je težko dihalo i vsikdar z vekšimi presledki. Skuze so njoj tekle z odprtij oči na lice. Vmirajoči joče. Zakaj? Ka se koli zvršava zdaj v nevidnom sveti? Zakaj je düša zburkana? O, jasno čütim zdaj, da mi ne moremo vsega, ka se godi, s telovnimi očmi gledati. Mi stojimo v mraki i pred nami je, kak na vse strani, temna noč i ravno v toj noči se dogaja najvažnejše. — Neprestano sam ostao pri materi — z plamenečimi očmi sam gledao njeni obraz, šteroga poteze so bile negibne, — ali te velike grozne smrtne skuze ... Tak se mi je vidlo, kak da bi stao sklonjen nad ednov omamlivov globočinov i ne bi mogeo nikaj spoznati. Smrt je neskončno velki dogodek i more z ednim nekaj čüdovito lepoga biti. Dihanje več ne se opazilo. Zvišeni trenutek se je bližao i včasi se je vidlo, kak se vtegüje roka smrti na obraz. Zaprla je oči i obraz je postao smrtno bled. Poteze so se raztegnole kak da bi zaspala. Glava se je nagnola globoko v zglavje. Nato je postalo vse nepremično i smrtno tiho. Moj, od skuz namočen pogled, je iskao bolniško sestro, štera je, na drügoj strani postele opravlala molitve za vmirajoče i ona mi je kimala i jas sam zarazmo, da je vsemi konec. Vsi smo bili pri njej. Sklüčene roke smo njej položili na prsi, küšnoli smo njej kak kamen mrzlo čelo i nato smo se pali zdignoli. Ne sam se mogo zadosta nagledati mrtve. Njene poteze so bile v popolnom miri, obraz vpokojen. Želo sam si pogled toga čistoga obraza za vsigdar vtisniti v spomin. Znova i znova sam jo gledao i čüdno, te lepi mrtvi obraz mi je prineso mir i trdnost i oporo v zmešnjavi živlenja. Jaz sem bio čüdovito miren. Ne sam mogo zarazmeti niti divje bolečine, niti
glasnoga joča. Tü je ležalo telo nepremično, mrtvo, brez düše. V hiši so vgasnoli zadnji posvet; noč jo je popunoma pokrila. Ka se je pa pravzaprav zgodilo? Gde je zdaj tisto bitje, ki je moja mati bila i ki mi je bila tak draga dühovna prijatelica? ... Tü pa tam sam ponavlao reči,
štere so mi na pamet prišle: "Requiem aeternam drua ei Domine", i sam je ponòvo trikrat. O, zdaj znam, da je düša. Kak obstoji düša, ne morem povedati, ne morem si predstaviti ne morem zapopadnoti. Čütim pa, da je düša nemrtelna, da je večna, da je boža i nači to ne more biti."
Prihod treh Modrih iz jutrove dežele.
Evangelist Matej nam v 2. poglavju poroča: "ko pa je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji, ob času kralja Heroda, glej, pridejo Modri iz vshoda v Jeruzalem in poreko: "kje je Judovski kralj, ki je rojen?" Videli smo namreč njegovo zvezdo na vzhodu in smo se mu prišli poklonit."
Domovina Modrih.
Ni nam znano, od kod so prišli Modri, tudi koliko jih je bilo, nam ni točno znano. Iz besede jutrovega-vzhoda pa znanstveniki sklepajo, da so prišli iz krajev, ki so vzhodno od Palestine. Verjetno nekje iz Perzije ali Kaldeje ali Mezopotamije. Morda celo iz peščene Arabije. Nekateri bogoslovni učenjaki Arabijo ne smatrajo za domovino Modrih. Didon, veliki bogoslovni učenjak kakor tudi sv. Justin mislijo, da je baš Arabija njihova domovina. Sveto pismo vse dežele vzhodno od Palestine imenuje enostavno jutrovo. Kaldejci v Asiriji in Babiloniji so bili duhovniki, ki so poznali prerokbe, ker so bili Izraelci za časa sužnosti z njimi v stiku. Prerok Ezekijel in Daniel sta celo tam živela v sužnosti. Izraelci so prišli v Asirsko sužnost za časa vladanja kralja Sargona 722 leta pr. Kr. Šele Peržan Kir je dovolil Izraelcem povratek v njihovo domovino. Preroke so brali razni pogani. Zgodovina Asircev in Babiloncev nam pove, da so nji-
hovi duhovniki znali edini v tistih časih brati in pisati. Pečali so se tudi z zvezdoslovjem, zdravilstvom, naravoslovjem in filozofijo. Na vzhodu je namreč z vedo o zvezdah že od nekdaj radi bavijo. Še danes tako zvane okultne ali tajne vede prihajajo k nam iz vzhoda. Ljubitelji teh ved so se imenovali modri ali magi. Magi v semitskem jeziku imenovani, so imeli velik vpliv pri tedanjih viadarjih in so uživali čast knezov. Že rimski pesniki nam dajo slutiti, da so pogani v tedanjem splošnem upadku morale in v svetovnem nemiru pričakovali nekoga, ki bo prišel in dvignil človeštvo od moralnega propada (Vergil, Tacit, Ovid). Nekateri celo mislijo, da so mnogi pogani poznali Sibilske knjige in prerokovanja, ki so jih iste vsebovale. Vsa ta prerokovanja so se nanašala po mislih tedanjih ljudi na Odrešenika. Novejši katoliški znanstveniki sicer zanikajo, da bi Sibilske knjige vsebovale prerokbe o Odrešeniku. Na to zadevno mišlenje se bom ob priliki še povrnil v posebni razpravi.
Ime kralji iz vzhoda, je novejšega datuma. Od osmega stoletja dalje jih slike predstavljajo v kraljevskih oblačilih, poprej so jih pa slikali v duhovniških oblačilih. Kraljevska oblačila se pojavijo potem, ko so slikarji začeli slikati po zgodovinskih zapiskih, ki pravijo, da so na vzhodu duhovniški stan stavljali na enako časno mesto z knezi.
Od tretjega stoletja dalje imamo neko poročilo, ki pravi, da so bili trije kralji — knezi — magi. Celo imena se pojavijo in sicer Gašpar, Baltazar in Melhior. Slikajo jih tako, da je Melhior bele barve s sivo brado, torej evropejec, Gašpar rdečkast, torej azijanec, potomec Semov, Baltazar črn potomec Kama iz Afrike. To ni Zgodovinsko, ampak izvira iz neke legende. Pripovedovanje, da je tri modre sv. Tomaž apostol podučil o veri, ter, da so umrli kot mučenci, se ne da dokazati. Cerkev jih prišteva k Svetnikom. S. Helena, mati cesarja Konstantina je njih ostanke dala prenesti v CarigradKonstantinopol, danes Istambul, bivše glavno mesto turškega cesarstva, v cerkev Hagija Sophija — božje Modrosti, ki je danes muzej. Od tu so jih prenesli v Milan v Italijo, leta 1163 pa v Köln na nemško, kamor so v prejšnih časih celo iz Slovenije romali naši dedje in babice na njihov grob. O zvezdi, ki se jim je prikazala, so znanstveniki raz-
ličnega mnenja. Nekateri mislijo, da je bila čudežna zvezda. Mnogi pa pravijo, da je to bila nova zvezda. Judovske knjige so bile med Asirci in Babilonci razširjene, zato so ti vedeli, da Judje pričakujejo Mesijo. Vzhodni cerkveni znanstvenik, Jánez Zlatoust, pravi, da so vzhodni narodi imeli spis očaka Seta, ki opisuje, da se bo prikazala Zvezda pri rojstvu Mesije in so zato določili dvanajst mož, ki so neprestano pazili, kdaj se pojavi na nebu kaka izvanredna zvezda. Težko je reči o tem končno sodbo. Sv. pismo pravi, da je bila čudežna Zvezda. Sveti Tomaž Akvinski meni, da je bil to angel v podobi zvezde, ki je vodil modre. Gotovo je, da na tako dolgo pot ni so šli sami, ampak z velikim spremstvom.
Če so šli iz Babilona, so rabili najmanj tristo ur do Jeruzalema. Gotovolni so hodili peš, ampak so jahali na velblodih -kamelah, skozi peščene puščave. Kdaj se je Zvezda prikazala? Sv. pismo pravi, takrat, ko se je rodil Zveličar. Kako dolgo in kod so hodili, je uganka. Gotovo so hodili dolgo, ker Sicer kralj Herod ne bi dal pomoriti otrok do dveh let v okolici Jeruzalema. Če bi namreč prišli kmalu po rojstvu, bi to bilo ne smisel. Jeruzalem je bil ves na nogah, ko so prišli s svojim spremstvom in začeli izpraševati za novo rojenega kralja in pripovedovati o zvezdi, ki so jo videli. Po vsem tem sklepamo, da je Jeruzalemčani niso videli. Modri so vedeli za Jeruzalem, ki je bil glavno mesto Judeje in so se napotili na dvor Heroda, da ga kot državnega predstavnika o svojih načrtih in namenih obveste. Toda Herod se je prestrašil. Zdelo se mu je to vse skupaj sumljivo. Vedel je sicer, da se ima roditi Mesija.	(Dalje.)
Slika z negda slavne i zdaj pretužne slovanske države, Polske.
Gledališki trg s ftičje dalečine glavnoga mesta Polske, Varšave, pred bojnov. Zdaj je tű, kak pravijo izseljenci, küp razvalin.
Politični i drűgi glasi.
Predsednik vlade naznanja v novom leti aotonomijo Slovenije.
Dr. Cvetkovič, predsednik vlade, je za novo leto dao izjavo, da je lani z dr. Korošcom delao za sporazum med Hrvati, letos pa bo Slovenija dobila svojo samoupravo.
Rekviracije.
Naša vlada je podpisala i objavila v Slüžbeni novinaj odredbo, da se bo v državi rekvirirao živež, krma, živina, kola i drüge reči, za vojsko potrebne, če pride država v pripravno stanje za vojsko.
Grozoviti potres v Türčiji.
V pokrajini Anatoliji je divjao grozoviti potres, v šterom je našlo smrt na vnoge desetjezere lüdi. Samo v mesti Erzingjani je 20 jezero mrtvih, vnogo več jih je pa ranjenih. Lüdje nemajo hrane i obleke, ar so po noči zbežali z hiš, štere so se porüši-
le. Prek sto mest je popunoma porüšenih. Strahoviti zapiši so ceste spremenili v neprehodne snežne brege, zato je teško priti do ponesrečenih. Nastao je tüdi ogen po potresi i vničo vnogo zgradb. Ar je potres porüšo Kemal paše nasip, je nastala povoden, štera je porüšila 400 hiš, potopilo se je pa 700 lüdi. Grozovita nesreča v tom strašnom mrazi. Potresni sünki se ponavlalo i je ná novo porüšenih nad 100 hiš i več mrtvih i ranjenih.
Velika železniška nesreča v Italiji.
Pri Neapli na postaji Annunziáta je brzi vlak zavozo v potniškoga. Zavolo vküp treščenja je 40 potnikov mrtvih, 150 pa ranjenih.
Svetoznani
polski profesor streljen.
Nemška oblast je strlila v Varšavi svetoznanoga polskoga profesora, Bialoležescija, velkoga vučenjaka, ki je bio na niedna-
7. januara 1940.
NOVINE
5
rodnom kongresi naravoslavcov iz celoga sveta 1. 1938 predsednik. V njegovom laboratoriji so najšli nekaj gramov razstrelivne snovi, ka je on potrebüvao pri svojih raziskavanjih i zatogavolo so ga strelili, ka je prej Polakom dostavlao orožje.
Finsko bojišče.
Finci so v dvema mestoma prekoračili že finsko mejo i prišli do murmanske železnice, štero so deloma že pokvarili. 150 ruskih tankov so zaplenili, šteri so obtičali v snegi, bežeči boljševiki neso je mogli s sebov vzeti. Fincom prav pridejo.
Stalin je na odgovornost pozavle zdaj ruske generale, ki so vodili vojsko proti Fincom. Glavnoga generala, Mereškova je že odstavo i mesto njega imenüvao Šterna. Kakši nered je v ruskoj vojski, se vidi najbole s toga, da sta se dva ruskiva polke obstrelavala z strojnicami i tanki i samo te sta v pamet vzela, da sebe vničavleta, gda sta Šla na nože. Mrtvih i ranjenih je dosta zavolo te strelbe.
Rusi so poslali 150 jezer nove vojske proti Mannerheimovoj trdnjavi i jo obstrelavajo z neštetimi raznovrstnimi štüki. Njiho nameu je, da prederejo te
trdnjave, da se Finci morajo vdati i morajo skleniti mir, kakšega do oni diktirali.
Finski smučarski oddelki so v trej mestaj razvrgli murmansko rusko železnico, da je pošilanje hrane i orožja onemogočeno za dugši čas.
Polmiljona rdeče vojske je začelo napadati Mannerheimovo črto, a Finci so napad odbili.
V Srednjoj Finskoj so Rusi meli velke zgübe. Samo mrtvih je 2000, zgrablenih 700, jezero mrtvih so v eden grob zakopali Finci, ove pa pokriva debeli Sneg. Tü so Finci zaplenili 1580 pušk, 30 topov, 6 metalcov min, 214 strojnic. 426 strojnih pušk, 39 tankov i 3 oklopne aotomobile. — Treseti tankov je vničenih, samo en finski letalec je strelo devet ruskih letal, ar so ruski letalci slabo šolani. Obleko i hrano majo slabo ruski vojaki, zato pa podležejo tak hitro v borbaj. Vnogim so prsti zmrznoli, strelati nemrejo. Proti velkomi mrazi si tak pomagajo, ka telegrafske i telefonske droge podirajo i si ž njimi kürijo.
Stalin se je zavolo teh zgüb tak razsrdo, ka je novoimenüvanoga generala Šterna tüdi odstavo, prvejšega Mereškova pa dao strliti.
Glasi iz Slovenske Krajine.
Širitelom. Vsaki Širiteo bo skušao dobiti nove naročnike. Slabo svedočanstvo za gorečnost širitelom bi bilo, če bi njim naročniki odstopali. Širiteo mora znati za vse žele naročnikov i te proti sporočiti na uredništvo. Tak se število naročnikov povekšava.
Naročnikom. Naročniki dobijo z tov številkov položnico. Prosimo je, naj po njej pošlejo naročnino, ki so je ešče ne poravnali. Ki so jo pa, naj Položnice čuvajo na poznejši čas.
Marijini Listi za mesec januar so se dogotovili i se razpošilajo z prvov številkov Novin. Marijin List ma krasno zvünešnjo obliko i oznotraj se je ščista pomlado i olepšao, segajte po njem. Vsaki novi naročnik dobi brezplačno Kalendar Srca Jezušovoga. Prosimo nove naročnike, da se nam hitro javijo, i širitele novih naročnikov, da nam hitro javijo, keliko je novih naročnikov, da njim pravočasno moremo doposlati kalendar brezplačen.
Ne odstopite od Novin stari naročniki, nego nove še pridobite. Podpirati krščanski list, je veliko apoštolsko delo, posebno, če se ide za domači list, ki je zraseo z vašega srca na vašoj rojstnoj zemli i je s posebnov lübeznostjov privezan na vas. Takše so Novine.
Če idete v krčme, trgovine, zahtevajte povsod tečas, ka čakate, krščanski list Novine. Če je krčmari i trgovci dober vaš penez, te se njemi ne sme militi 30 Din. nego dužen je dati to malenkost iz dobička vaših penez za vaš krščanski list Novine, da s tem pokaže Zahvalnost do svojih pivcov i odjemalcov.
Ki nikak ne more zavolo pravoga zroka postati naročnik Novin v novom leti, naj dobleno prvo številko vrné taki i zapiše gor: Ne morem sprejeti, i se podpiše. Sam se mora lastnoročno podpisati. Sovražniki vere i Boga, kak smo meli že slučaje, večkrat sami napišejo na krščanski list mesto drügih, ka ga ne sprejmejo. Tak agitirajo proti krščanskoj istini. Zato če što lista ne bi dobo hitro do rok, naj ga včasi reklamira na pošti. Krščanski listi se majo boriti z vnogimi sovražniki, a Bog je ž njimi. Bodimo odločni krščeniki pri naročanji krščanskih Novin.
Naši dühovniki na tečaji KA v Maribori. Dvadnevnoga tečaja Katoliške Akcije, šteroga je priredila škofija v Maribori, so se vdeležili z Slovenske Krajine preč. gg.: Jerič Ivan, dekan, Halas Daniel, župnik, Šoštarec Alojz, profesor, Camplin Ivan, kaplan i Škafar Ivan, izseljenski dühovnik. Tečaj so odprli prezvišeni g. knezoškof z nad edno vüro trpečim lepim govorom, s šterim so dühovnikom na srce polagali svetniško živlenje, ki naj bi najšlo v vernikaj nasledüvanje. Govorili so nadale na tečaji Dr. Trstenjak, profesor bogoslovja, dr. Alekštč, ravniteo maloga seminišča, P. Laura, jezuit i Oberžan, voditeo KA. za žensko mladino, vsi z Maribora. Zbralo se je okoli 90 dühovnikov na tečaji. Jedro tečaja je bila zahteva, da se svetost dühovnikov potrdjava i da duhovniki vzgojijo svecke lüdi sebi na pomoč za rešavanje düš. To je dnesden tak potrebno, kak je bilo potrebno v začetki krščanstva, da so se ustanovili mali redovi, ki so pomagali mesto dühovnikov skrb nositi za siromake, včiti nevedne, krepiti vu veri slabe itd. — Jasno se je povedalo na tečaji, da niti Marijine drüžbe, niti tretji red, najmenje pa prosvetna drüštva, fantovski odseki i dekliški krožki neso nikaj včinoli za Katoliško Akcijo, to je za versko živlenje düš, za teh rešitev pri brataj i sestraj, pri delavstvi i mladini.
Prek Müre po ledi hodijo lüdje i se vozijo. Močna zima, je Müro stisnola pa vküp, kak pred desetimi leti.
Ivanci. Meli smo igro, a v adventi, i to s harmonikov. Bolelo nas je to. Boli nas tüdi to, ka nam aoto strašno pokvarja poti, da je komaj zadolemo zavažati.
Čebelarska podrüžnica Beltinci ma v nadelo dne 14. januara v Beltinskoj šoli svoj redni letni občni zbor, po navadnom vsporedi. Začetek ob 9 vüri. Pridite vsi rojarje, ar je to važno za vas.
Beltinci. Na Novoga leta den je glasna bila naša glavna vulica od bitja. Divjao z nožom je en Odrančar. Nekša ženska je prt zgübila v bitji.
Lendava. Ustanovo se mešani zbor, ki se pridno vadi v spevanji cerkvenih i narodnih pesmi.
V Franciji šparajo s krühom. Izseljenka naša nam piše, da v Franciji že delijo živež. Krüha dobi edna oseba 1/4 kg. na den. Vsaka reč je jako poskočila v ceni.
Aotobus mrtev. Mrla je stara škrlüta, štera je vozila potnike od Sobote do Lendave skoz Črensovec. Drügi aoto jo 2. jan. mrtev aoto vlekeo z Lendave v Soboto. Zdaj so njoj droba poslali v Ljubljano; če do jo mogli zvračiti, dobimo škrlüto nazaj, štero so Ptüjčarje že zavrgli. Zadnjič njej je spadno potač doli i je bila smrtna nevarnost za potnike. Pa vűpamo se, ka ednok mi tüdi pridemo do poštenoga aotobusa, ve zgübička ne pri njem, država lepe čiste dohodke vtekne v žep od naših prog. Zato pa zahtevamo tüdi poštene aotobusa vse.
Od naših v tüjini. Preminoči mesec je premino s toga sveta Lovenjak Kalman v S. Betlehemi v Ameriki. Slüžo je v več varašaj i nazadnje so ga najšli nezavestnoga na ednoj farmi, poleg njega pa prazen glaž. Kak je komisija dognala, je pokojni spio žganico i se Zastrupo, čeravno, ka je ne bio pivec. — Slovenci evangelske zapovedi so odprli v Betlehemi svojo dvorano, poleg toga so si postavili pri cerkvi sv. Ivana törem. — V Palme toni pa je auto povozo 13 letnoga Jožefa Dončeca. K sreči je bio samo malo ranjeni.
Slike iz glavnoga mesta Polske, Varšave:
Tak izgleda tam, kama so spadnole rüšilne i ognjene bombe.
Mestna četrt vil blüzi Belvedera v Varšavi.
Dobra kniga. P. Hugo Bren, frančiškan, je napisao lepo knigo: "Friderik Baraga v žaru svoje svetosti". Dobi se pri upravi "Cvetja" v Ljubljani, Marijin trg 4, i vu vseh frančiškanskih kloštraj v Sloveniji. Knigo toplo priporočamo.
Tišina. Decembra 17. po velkoj svetoj meši je bilo spravišče JRZ. na Tišini. Zborüvanja se je vdeležilo nad 200 naših vrlih dečkov i moškov. Na spravišči je govorio naš bivši narodni poslanec g. Bajlec. Od oblasti je bio navzoči g. sreski načelnik Dr. Bratina. G. Bajlec, je govorio od naših gospodarskih razmer, od naše domovine i zvünešnje politike. Zednim je pobijao naše komuniste, ki se v razna drüštva skrivajo. Vsi navzoči so govornikove reči z veseljom sprejeli na znanje. Zborüvanje je poteklo v najlepšem sporazumi med poslüšalci i g. Bajlecem. Po zborüvanji je bio občni zbor krajevne JRZ pa mladinske JRZ. Izvoljeni so bili naši dobri javni delavci i to gospod-
je: Flegar, Žohar, Gider, Šeruga itd. Pri mladinskoj JRZ. pa Gabor Franc, Pertoci Jožef, Gider Joško i še drügi naši vrli dečki. — Volilci.
Smrt v tüjini. Gubič Jožef, naš slovenski rojak, so vmrli v 47 leta starosti v S. Bethlehemi. Pokojni so bili tesač i že 30 let prebivali v tom mesti. Zapüstili so ženo i edenajsetero dece. V molitev naročnikov zročimo njegovo düšo.
Smrtna nesreča v tüjini. Pijani šofer Mitman je v South Betlehemi zavozo v drügi aoto, v šterom se je vozila 18 letna slovenska deklina Kovač Elizabeta. Aoto se je ščista pokvaro i ne več za popravit, deklina Kovačova pa je mrtva. Njeni stariši so z Sokolovec prišli v Ameriko. Naj njej bo Jezušek smileni, ga prosimo.
Doblena pravda. † Vöröš Lukač je zapüsto okoli 70.000 dolarov vrednosti v S. Bethlehemi. To vrednost sta štela dobiti dva bratanca pokojnoga. Žena pokojnoga jiva je dala na sodnijo, sod dobila i je polovica vrednosti njena.— Občni zbor. R. k. slovensko betežne pomagajoče drüštvo sv. Jožefa je obdržalo svoj občni zbor. Za predsednika je zvoljen Ropoša Alojz, ostale kotrige so po večini stare. — V Filadelfiji se je v cerkvi sv. Neže zdala Kos Helena z Lavan Ivanom. Sneha je bila pisarniška moč, mladoženec pa uslüžbenec v Steel Co fabriki.
Gumilice. 30. decembra smo pokopali † Bakana I., očo preč. g. Bakan Jožefa, bivšega salezijanca, zdajšnjega župnika v Zagorskih selih. Telo pokojnoga je bilo po sprevodi odpelano na pokopališče v Turnišče, da je bilo zakopano v njegovoj rojstnoj vesi. Izrekamo iskreno sožalje preč. g. župniki i vsoj rodbini, pokojnoga pa zročimo v molitev naših naročnikov.
Renkovci. Na sveti večer so vmrli Koren Ana, mati naše goreče širitelice Koren Bare. Naj Srce Jezušovo potolaži njene domače, njeno düšo zročimo v molitev naših naročnikov.
Črensovci. Prosvetno drüštvo priredi na Treh Kralovo pobožno igro „Trije Kralji", na štero vabi vse. Pri toj priliki je tüdi razstava dobroga tiska v Našem Domi.
Iz Francije nam je poslala naša izseljenka pismo svoje prijatelice Polakinje, da bi je poslali njenoj materi v Malo Polsko, wies Borowa poczta Czarna Dembica, Malopolska. Ne nam pa napisala svojega imena i svojega naslova, niti naslova polske prijatelice. Prosimo, da nam to kak najhitrej pošle.
Delavska knižnica v Soboti. Po posredüvanji tükaršne podrüžnice ZZD je Delavska zbornica v Ljubljani odprla knižnico tüdi v M. Soboti. Knižnica že zdaj ma veliko izbiro knig i se bo njena izbira še povekšala. Knižnica je javna i se je lehko vsaki poslüžüje. Knižnica se nahaja v Delavskom domi v zadrüžnoj pisarni i je odprta vsaki tork i petek od 4 do 6 vüre.
Pobožen film „Misteriji Vatikana“ bo prikazao Grajski Kino v Soboti v soboto na Treh Kralovo ob pol štiraj, pol šestih i pol devetih.
Ka pravite,
g. urednik?
V ednoj našoj vesi je v tej dnevaj eden madjarski podanik izjavo sledeče: „Na Vogrskom so držali i ešče dnesden držijo, ka so na celoj bivšoj vogrskoj najbolši vogri ešče dnesden v Soboti."“ Ali je to nej čüdno, g. urednik, kda je Sobota čista slovenska? ...
V lendavskoj fari so se dne 29. XII. 1939. vršile po staroj navadi kantorske volitve. Vogri so izvolili g. Tomori Ludvika, kantora pri Gradi za lendavskoga kantora. G. Tomori so se že pred volitvami odpovedali kantorskoj slüžbi v Lendavi, ar so spoznali kakše razmere so v Lendavi. To je na velko žalost lendavskoga cerkvenoga odbora. Tak bo edna najvekša fara Slov. Krajine brez kantora.
Lendava. Pripravlalni odbor Kat. podpornoga drüštva je za Božič prvič razdelo sirmakom božično podporo. — Na Števanovo sta se zdala v tük. cerkvi Pojbič Drago i Horvat Anica, privatniva uradnika. Bilo srečno. 
Ižakovci. Večkrat čtemo, kakšo sodbo izpred Okrožnoga sodišča. Mi pa tüdi mamo nekšo sodbo, štera se tiče našega šolskoga upravitela. Ta sodba je naša že štiri let trpeča lepa zadovolnost z našim šolskim upravitelom g. Sreš Martinom i njuvov gospov. Zavhalimo se njima za krščansko vzgojo naše dece i njima Želemo v tom novom leti obilno božega blagoslova.
Bogojina. Naši dečki — moški i dekle — ženske so dva tedna pred Božičom skoro vsaki večer hodili v Prosvetni dom,s kde so se včili spevati. Včili so se lepe božične pesmi pod vodstvom g. Maučec Ignacija. Spevali so pri polnočnici i na Sveti den ob 10 vüri pri sv. meši. Spevali so resan lepo, tak, da skoro človek moliti ni mogeo. Dragi pesmarje i pesmarce, dosta večerov ste žrtvüvali, predno ste se navčili tak lepo spevati. Dosta ste se trüdili i mantrali. Ali naj Vam ne bo žao zato. Vej ste se mantrali i trüdili Bogi na čast, Cerkvi, v ponos lüdem i sebi pa v korist. Ve že sv. Avguštin pravi: „Što speva dvakrat moli!“ Zato pa samo pogumno koražno tak naprej i napravite večkrat kaj takšega. Zaednok v imeni vseh iskren Bog plačaj. — Prosvetno drüštvo vprizori na den sv. Treh Kralov (6. jan.) po večernici i ob 7 vüri večer lepo igro „Pod Sovjetsko zvezdo“. — Pridite!
Kobilje. Zahvalimo se dečki FO pajdaši Vugrinec Petri za srčne pozdrave z vojaškoga stana, mi njemi tüdi želemo mirno i hitro novo leto, da mo se kem prle vidili. — Na sveti večer je FO priredo v šoli božično igro, štera je vsem navzočim globoko segala v srce. Zabolelo je pa vsakoga krščansko mislečoga človeka, da so ništerni Šmrklavci pod oknom šole kričali i se norčarili: „Auf biks, prosveta.“ Naj že ednok red pa mir bo.
Prakšenost tihotapca. V Trnji se je zgodilo, da so orožniki preiskali neko hišo, štere dva Člana sta tihotapila. Eden je pravočasno vujšeo, za tem drügim pa so bežali žandarje. On, se zna, se püsto v beg. Žandarje kričijo za njim: ne beži, stoji Te pa se nazaj zdere: Vi stojte, ve vas nišče ne plodi.
Lepi deo z Amerike je dobo g. Neubanur z Beltinec, ki je 3. januara zdigno v Lendavi na sodniji 18 jürjov. Bog blagoslovi lepi dar.
6
NOVINE
7. januara 1940.
V novo leto.
Na najrazličnejših sestankaj sam med letom ponovno povdarjao, da moramo v teh teških časih prav posebno zavüpau v Boga. Bog, ki je gospodar nas vseh i najvišji Vladar vseh narodov i držav, v svojoj neskončnoj modrosti i pravičnosti že zna, zakaj i nad šterimi narodi je dopüsto bojne nesreče. Vüpajmo se pa, da bo naš narod, šteri je prav gotovo, kak nam lehko zgodovina posvedoči, nikdar ne delao drügim narodom krivice, v teh teških časih očuvani bojnih grozot.
Naši politični voditelje so že do zdaj včinoli i so tüdi v bodoče trdno odločeni včiniti vse, da za vsakšo ceno obvarjejo našo državo od bojne. Mi se neščemo za nikšo ceno z nikim zmešati v bitje, zvün če bi bila naša država od koga napadnjena. I takša politika mislim, da je v teh resnih časih edino pravilna.
Dužnost naša je pa, da smo v teh časih, gda indri divja krvavo klanje i gda Vnogi nedužni trpijo süne krivice, mi doma v svojoj državi nadvse previdni i strplivi. Prav gotovo ne bomo meli vsega tistoga, ka bi si želeli, zato bodo v takšoj morebitnoj nevoli hodili okoli vnogi krivi proroki, šteri nam bodo ponüjali vse, naj bi je samo poslüšali i šli za njimi. Takši proroki bodo pod najrazličnejšimi kaputi skušali sejati med nami nezadovolstvo, nemire i svaje, pri tom bodo pa gledali samo to, kak iz vsega toga za sebe kakši kšeft napravijo. Oni bodo vnikoj devali to, ka so naši lüdje spravili, na velko bodo pa hvalili svoja obečanja.
Zato v teh nevarnih časih ešče prav posebno zavüpajmo svojemi političnomi vodstvi i svojoj dühovščini, s šterov naše zdajšnje politično vodstvo v najlepšoj slogi dela na najbolšem krščanskom fundamenti v istinsko korist našega lüdstva. Nej nam je potrebno vnogo dokazüvati, kelko je naša krajina v zadnjih letih, kak so naši vodilni krščanski lüdje na oblasti, pridobila, zato, ka je to prav vsem znano. Povdariti ščem samo, da je na priliko v državnom proračuni za sobočki srez samo za letos določena vekša šuma, kak skoro vsa leta vküp, kak obstoji naša država. (Izvzemši železnice, mosta itd. Vr.)
Tak je na priliko za regulacijo Müre določena visoka vsota, več miljonov za oba sreza, kak je g. ban omeno na proslavi 20 letnice v Črensovcih. Za Zidanje carinskih zgradb je odobrenih 2 miljona 400 jezero Din. Iz te šume bodo po naši občinaj zidane lepe stavbe, štere os-
tanejo last tiste občine, v šteroj bodo zidane. Vsakša od teh zidin bo koštala prek 400.000 Din. i bodo stale v Gederovcih, gde je že licitacija odobrena, na Cankovi, v Kuzmi, v Martinji i na Hodoši. Za podpore šolam je ministerstvo prosvete dovolilo znesek 80.000 Din, ka je večinoma že razdeljeno, za mostove i cestne potrebe je pa minister za gradbe dovolo znesek 25.000 Din, Poleg toga je ministerstvo za gradbe podržavilo cesto od novoga petanjskoga mosta do Sobote, ka je tüdi vnogo vredno. Če omenim ešče, da sam uspešno interveni-rao, da je Sobota dobila za zidanje šole 1 miljon 400.000 Din.
posojila, poleg drügih najrazličnejših ugodnosti, štere so bile pridoblene za naše lüdstvo, mislim, da smo na te uspehe lehko vsi naravnost ponosni.
Nalašč sam te uspehe povdaro, štere lehko vsi kontroliramo i si po tom stvarimo pravično sodbo od našega dela i uspehov. Vse to je najmre bilo dosegnjeno že v izredno teških časih. Čakajo nas pa gotovo ešče težji časi, zato računamo vsi na zdrav razum i trezno razsodnost našega lüdstva i tak gledamo v zavüpanji v Boga, kak sam že v začetki omeno, mirno i pogumno v novo leto.
Adv. Bajlec Franc,
biv. narodni poslanec.
Zelko Jozefiina, Pelcar Ema i Ana, Anglija. Zahvalimo se na rednom pošilanji naših listov, pozdravlamo svoje domače, rodbino i dühovnika g. Jerič Mihaela v Kuzmi.
VožarJožef i Rozalija, Francija iz V. Polane. Naši listi so nam v tolažbo i nas občuvajo vse nevarnosti med tem razburkanim narodom. Pozdravlava svoje stariše, rodbino, soside, polansko faro z g. plebanošom i g. Camplina.
Trojok Katarina, Francija iz Čentibe. Sedem let sam že v Franciji, gde delam z lübezni do Boga i svojih domačih, šterim sam iz svojega maloga slüža že poslala domo 13.690 Din. Lübezen nikdar ne merje, ta me živi, da pri slabom zdravji vzdr-žim v tüjini na pomoč svojim. L. 1935. sam hodila na eucharistični kongres v Ljubljano i od tam romala na Brezje gde sam goreče prosila mater Marijo, naj me reši nevarni sküšavcov i me poslühnola. V zahvalo Njej Pošlem za dar dobleni 100 frankov, polovico za dom sv. Frančiška, polovico na podporo Marijinoga Lista. Pozdravlam svoje domače, g. Camplina i Vas g. urednik.
Šadl Helena, Francija iz Ivanec. Prav Prisrčne pozdrave
pošilam svojim lübim starišom, brati, sestrama, vsoj rodbini, pri-jatelicam i g. bogojanskomi plebanoši.
Küzma Štefan i žena Rozina, Nemčija iz G. Bistrice. Lübi Jezuš naj Vam plača vaše trüde, ki je mate za naše düše, da je ravnate po Kristušovoj poti proti nebeskomi kralestvi. Prosimo Vas
izseljenci spomnite se nas pri božoj slüžbi, ar se je mi težko moremo vdeležiti. Delamo s 5 Polaki vküp, plače ne dobivamo ešče. Pozdravlava črensovsko faro z g. plebanošom, stariše, svojega maloga sineka, rod z decov, botrino, tetico Kato i urednika Novin.
Ančika i Marta Balažic, v Franciji iz Dokležovja. Pozdravlavi celo rodbino, stariše, brate, sestre z decov vred, vse beltinske farnike pa dokležovsko i bratonsko ves, celo Slov. Krajino i g. Urednika. Zahvalüjevi se na rednom pošilanji naši listov.
Zorko Frančiška, v Franciji iz Melinec. Vu veselom časi rojstva našega g. J. Kr. se Vam zahvalüjem na rednom pošilanji listov, štere, čeravno pridejo raztrgani, z veseljom prečtem. Vesele svetke i srečno novo leto želem vsem naročnikom i naročnicam Novin i Marijinoga lista.
Kreslin Matilda, Nemčija, iz G. Bistrice. Spominam se vseh sester Marijine drüžbe i lepih sestankov i razgovorov. Priporačam se vsem v molitev, ar sama ne dobim časa, da bi hodila v cerkev, posebno težko mi je bilo 8. dec., kda ste Marijine drüžbenke pristopile k sv. obhajili, a jaz sam ne smela nikam. Pa ščem ostati verna i lübeča sestra. Pozdravlam vse sestre Marijine drüžbe, dühovnoga voditela i Urednika i želem vsem veselo i milosti puno novo leto.
Vogrinčič Anton, Nemčija, z Cankove. Častiti gospod! Prisrčno vas pozdravlam i želem najprle blažene milosti pune božične svetke i blagoslovleno novo leto; daj Vsemogočni Bog še vrsto let zdravja, da njihovo delo naj vnogo sada prinese. Prav teško mi je, da se mi Novine več ne oglasijo, nej san nameravo dale ostati v Nemčiji, ar pa me je gospodar tolko nagovarjao ino oblüblao za prišestno leto nadzorniško mesto, drügo pa je, da sem z štirami prišeo v šumo, tű se bole zaslüži, pa še glavnejše, da sam
letos nej mogeo telko prihraniti, da bi vse duge poravnao, sem primorani tű ostati. Sem preveč zadovolen z vsem. Z lüdmi sem vse sam opravlao, peneze sam odpošilo i je šlo vse lepo redno, bilo nas je 31 delavcov, smo odposlali našim dcmačim za celo sezono 12400 RM. Bili so zamenjani za 14·30 D. Samo z edne partije prišlo je 177.320 Din. Smo do zadnjoga fenika dovolenje vöponücali, kelko šče pa blaga se domo spravilo. bicikli, posode, mašini, jedilno orodje itd. Da pa so se lüdje tožili zavolo hrane, pa ka so nej dobili, je napačno. Deputat je gosp. izplačo v gotovini, zvün mleka, krumpičov i krűha; peneze v žep, želodci pa remen, zato je gospodar nikaj nej kriv. Če bi delavec tisti penez potrošo, ne mogoče lačen biti. Tüdi nešterni preddelavci, ki dajo hrano, peneze primejo od gospoda za delavca, pa norijo z kropnov hranov; to sam meo priliko čüti na kolodvori, gda je šo transport; to samo mimoidoč omenim, Prinas smo možje meli sküpno kühnjo, zvolili smo si ednoga izmed moškov, šteri je vse to vodo, a ženske pa so po dve si pripravile hrano v lonec, da je žena nadzornika skühala, plačo je dobila od gospodara. Krščanske dužnosti smo spunjavali prav lepo, v cerkev smo po mogočnosti tüdi hodili. Julia 9. smo meli sv. spoved i sküpno obhajilo, tisti den nam je gospodar dao voz, šteri biciklov nej so meli, ka njim nej trbelo peški hoditi 9 km. Oktober mesec se je lepo posveto Rožnovenskoj Kralici, pri ženskaj celo svečano; kak koli trüdne so prišle iz dela, se je rožni venec vsaki večer sküpno na glas zmolo. Hvalim Boga, da tüdi nišče celo leto nej zbetežao. Zdaj pa končan moje pismo z željov, naj nji, častiti gospod i vse ostale gosp. pri krščanskom tiski Bog ohrani vnogo let, ar nam te tisk osvežüje v tüjini moč do vere i nam lejša naše trplenje. Zednim prosim, da mi Novine nadale pošilate na isti naslov, domači bodo že poravnali naročnino.
Novo!	Novo!
PRISTNA
LJUTOMERSKA VINA
naročajte le pri
VINIČARSKI ZADRUGI, LJUTOMER.
Z novim letom postante tüdi vi, ki šče nemate naše Novine, naš naročnik!
Glavni „grajskl“trg v Varšavi pred bojnov. Na levom kralevska palača, pred njov Zygmundov spomenik, ki je prineso esi prestolnico z Krakowa. To vse je zdaj küp razvalin. Polski narod je ostao brez šol. Daj njim dober Jezuš stanovitnost
M.
Od Miklina.
Gda so šče Miklin mali bili, so dugo nej mogli povedati „r“ pa „s“. Na mesto stari stric, so pravli „štali štlič“. Vsefele forme so delali, ka bi se navčili prav gučati, či je pa nej šlo pa je nej šlo.
Ednoga Poletnoga večera so se pa šli za „motore“ i so drkali po cesti, kak majo deca navado, gda se večer doma fest najejo. Za „motore“ so se pa mogli samo takši iti, šteri so znali praviti „r“, zato, ka šteri je šteo biti „motor“ je morao brnjariti „rrrr...“, drügi je pa prvoga za rame rivao pa vijao, kak da bi se pelao.
Miklin so tüdi šteli „motor“ biti, da jij pa nieden nej šteo rivati, ar so nej znali brnjaviti. Da pa to njim nej vzelo kuraže. Probali pa napinjali so se tak, kak bikec i si trli jezik. Nazadnje se njim je resan posrečilo
povedati „r“. Od velkoga veselja so bejžali domo, kak da bi jih s puške püsto. Pojdočki so se veselili, kak do oča radi, kda zvedijo, ka se je zgodilo. Oča so pa že na štalaj v seni spali. Miklin pa hajdi k oči na štale! Te pa, kda so do lestvice prišli, so se zmislili: „Ka pa, če sam pojdočki pozabo, ka sam tak bejžao. Dobro de, če se šče malo navčim.“
Začnoli so po podstinji drkati pa brüliti, kak bi pse dražiti. Nazadnje so pa skočiti na prvi klin lestvice, pa fejst zjörjali „rrrr...“, na drügom drgoč, na tretjem pali, dokeč so nej nikak do sredine prišli.
Oča so pa že na štalaj frkali. Gda so čüli, ka nikak pse draži, so pa gor skočiti pa z glavov tak v lemez pejnoli, ka se je streha zahujckala, oči pa tresti vlasi z glave spadnolo, tak so sledkar praviti.
Z velikim rožecom na glavi bežijo oča proti lestvici gledat,
ka za nevole je na gümli. Na sredi lestvice ovarajo Miklina, šteri rgülijo, kak da bi tereš šo.
„Ja, Miklin. to si ti?“ Ti, šmrklavec, ka pa rgüliš te, gda je čas spati !“
„Jezuneki, oča, kak šte me pa zošagali!“
„Pekleti zaškrnjač, včasi te jes „zašagam“, tak ka do ti hlačice drgetale!“ so brečali oča i že grmadili dol po lestvici za Miklinom. Liki lestvica je nej držala terše zmečave. Naednok je samo spraščalo, pa sta se Miklin i oča kotala po gümli kak ritovine.
Mali Miklin so biti bole brzni, kak oča i so tüdi vpamet vzeli, ka de zdaj oči žmetno dopovedati, ka veseloga se je zgodilo. Tak da bi smekno, so že Miklin smagnoli z gümla v škegenj, pa zjörjali, kak so grlo meli. Oča so se pa tüdi nej dugo obirali na gümli, liki skočiti za njimi, ka bi njim pokazali, kak se domou z tepešije hodi.
Bežala sta na drügi konec škegnja, kak je šteri mogeo. Miklin so poglejüvali včasi nazaj, če so že oča blüzi, te pa šče bole harili.
Oča so pa dobro žgali za Miklinom i kričali: „Pekleti magarec, včasi boš v rokaj!“ i že so Miklina lovili za kokotekove hlačice.
„Jas te že navčim, kak se domou pride! Celi den po tepešiji, večer pa te pse dražiti pa drüge gor büditi, namesto ka bi spat odišeo tak, ka ga nanč nišče ne bi čüo.“
Gnali so jij za vüho nazaj proti gümli i zdaj pa zdaj štunoli pod rebra, ka so šče Miklin bole zjörjali. Gda sta prišla v gümlo, so oča Miklina brez smilenja pri steni dol pritežili, ka so mogli klečati. Te so pa vzeti vajačko s klina, pa so zdignoli Miklina za hlačice i so njim tak nametali na r.. ka je vse pisana bila.
Miklin so pa drügo nikaj ne mogli spraviti z sebe, kak samo: „Nun več, oča, nun več! Jaj! jaj!“
Oča pa so se obregnoli: „Tak, zdaj boš šče bole jörjao? Tü nazaj poklekni! Či noš tüo, te tak šujsnem, ka ti cole z nosa spadnejo!“
Na zadnje so šče mati prišli gledat, ka za nevole je. Gda so pa zaglednoli Miklina, šteri je nanč večerje ne meo, kak cmüncka pri steni, so pa nazaj v hižo odbejžali. Liki v hiži so pa tak kavulili, ka bi šče očo skoro v joč spravili, či se nebi za čelo prijali, ge so pošlatali tak velki rožec, ka so se zosagali či je nej rogeo.
Prijali so Miklina za koler i pošiknoli v hižo k materi rekši: „Naj cmünckata v hiži, jes ščem zdaj meti mer.“ Te so se pa potegnoti nazaj na štale.
Tak so Miklinovi obslüžavali tisti den, gda so se Miklin navčili praviti „r“.
7. januara 1940.
NOVINE
7
MISIJONSKA POROČILA
Tak pravim, ar n. pr. tű v vesi Moskeri, kde sem zdaj, ne tak, nego mamo večno sprotoletje, vsigdar friško i blago podnebje. „Zakoj pa ta razlika, če si tüdi v vročem pasi?“ — bi me lehko što pitao. Zato, ar smo tű na ednoj prelepoj visokoj ravnici, 2600 m. nad morjom, štera se zove „La Sabána de Bogotá“, ar na jüžnovzhodnom robi toga brega stoji mesto Bogotá z 350 jezero prebivalci, glavno mesto Kolumbije. Zvün toga mesta pa v toj brežini šče je 30 vesnic i dve drügivi mesti: Facatativá i Sipakirá (izgovori Fakatativá i Sipakirá), vsako ma 30 jezero prebivalcov. Te kraj ali ta brižina je bila vedno središče vse Koumbije, šče prvle, kak bi prišli Španjolci i si osvojili to zemlo, pred l. 1538. Tü so živeli tisti čas indijanci ali divjaki iz roda Chibchas, (izg. Čibčas) najbole izobraženi od vsej drügi divjakov, ki so meli tű glavne bogove: sunce, mesec i vodo; so Vervali v nemrtelnost i v drügo živlenje, ali naopak, mislili so, da pokojni, prvle kak bi prišli v nebesa, bi mogli vnogo potüvati i se bojüvati. Zato so njim v grobe polagali hrano, maiz=kukorco, pitvino chicha, to je čiča, nekša kisila i odürna voda, pripravlena iz kukarce, štero šče dnesden pijejo nešterni Kolumbijanci, lok i strlico, njihovo edino orožje, zlato i srebro, vse, ka je bilo najbole lübo i dragoceno pokojnomi. Če pa je vmro kakši poglavar, so njemi šče zraven pokopali njegovo živo ženo, njegove robe i večkrat tüdi sinove. Vučiteo njihove vere i prosvete pa je bio Bocachica (Bokačika), izreden i čüdoviten človek. Mogoče je bajna oseba, čeravno nešterni pravijo, da je te bio sv. Jakob, apoštol Španske države, šteri se je mogoče prikazao Čibčom i je včio Kristušovo vero, a da so po vremenaj vse pozabili i dnesden se toga spominajo kak v pravlicaj. Kak pravi legenda, se je te Bokačika ednok prikazao na mavrici, kda je ta visoka ravnina bila šče eno lepo jezero, sploj zapreto od gorovja, štero bi on bio presekao z svojim žezlom tam na jüžnoj obali. Po tistoj odprtini je voda odtekla, jezero se je začnolo süšiti, voda se je pomali zdrüžila v najnižji brežinaj i tak povzročila reko Fúnza ali Bogotá na jüžnom robi pa slap Tequendáma, (Tukuendáma) ki meri 148 m. Reka Funza (zdaj je že mala, duga 240 km.) i slap Tequendáma sta šče dnesden. Té je 50 km. na jugi od Bogotá; dvakrat sem že bio tam na izleti z dečki: čüdoviten, veličasten je i najlepši na sveti. Pesmi najvekši kolumbijski pesnikov ga opisüjejo, občüdüjejo i proslavlajo; a tüdi je bio že i šče je skoro vsako leto strašen i smrtnonosen za vnoge omamlene, blazne i naveličane osebe. Denok, od gda so lansko leto postavili blüzi groznoga slapa podobo Marije Pomočnice, šče nesam čüo, da bi što tam napravo samomor.
Bokačika je včio indijance na nemrtelnost düše, kiparstvo, polodelstvo, pripravlati „čičo“ itd. Tak, da, gda so prišli Španci, te rod se je odliküvao od drügi Indijancov, (n. pr. od tistih, ki so živeli blüzi morja, šteri so se imenüvali Karibi i so bili lüdožerci,) ar so bili nekelko bole izobraženi, so se oblačili, za obleko so nosili nekši pas iz bombaža; govorica njim je bilo nekšo azijsko narečje, njihova pisava podobopisje. Živeli so najrajši v sküpinaj; njihove hiše so bile lesene kuče, preci lepe i z zlatom okinčane. Kda so Španci ob prvim zaglednoli to ravnino, tak lepo ino vse puno preci lepi i ograjeni hiš, so se zajokali od veselja i skričali; „Oh, dobra i lepa zemla, zdaj henja naša bolečina!“ Imenüvali so to ravnino „dolina gradičov“. Istina, pogled na to ravnino iz bližnjoga pogorja napravi genlivi i nepozabni vtis. Tüdi kipari so bili Čibči; blüzi mesteca sv. Auguština se najdejo vnogi kipi njihovi malikov. Vidi se, da so ščeli napuniti z pridelki svoje umetnosti tisto dolino pokrajine Huila. Ešče ne znano, ka so ščeli pokazati s tem. Bili so jako verni i preci moralni: svedočba tomi je, da so se na vsej krajaj zdigavala lepo pozlačena svetišča bogi sunci. Iz ednoga svetišča so Španci izvlekli teliko zlata, da so napravili tak veliki küp, da gda so se zdrüžili okoli njega, da bi si ga razdelili, tisti, ki so si stali nasproti, se neso mogli viditi. Več zlata bi šče lehko najšli Španci, če bi bolše ravnali z indijanci, ali ništerni osvajači so bili jako kruti i nečloveči i so zato indijanci rajši zežgali najlepša i najbogatejša svetišča, posvečena sunci. Tam v mesti Sogamósa i tüdi indri so zežgali ali pokopali ali pa vrgli v vode vnoge jezere kinčov. Ništerna jezera šče dnesden skrivajo v svojoj globočine vnogo zlata i kinčov. V zadnji letaj se je zaistino najšlo v ednom jezeri nekelko zlati posod. Svojo bogico, mesec, pa so častili tisto noč, kda je bio ščep ali mesec pun, z etimi navadami: zbrao se je ves rod okoli jezera z svojim poglavarom i gda je na bregi večina indijancov popevala, plesala i igrala pri ognji, je poglavar z svojov drüžinov stopo v edno ladjo, dve drügivi ladji so pa napunili z orodjom i posodov z čistoga zlata, potom so se vse ladje pelale do sredine jezera. Tü so med strašnim kričanjom indijancov preobračali ladji, napunjenivi z zlatom i z tov žrtvijov so častili svojo boginjo. Ar so jako lübili svojega boga sunce i boginjo mesec, so se preveč bojali mlada i mesečnoga zatemnenja, a najbole pa sunčnoga zatemnenja. Te so jokali, kričali, tulili i molili; žrtvüvali so vse, da bi je naj ne zapüsto njihov bog i njihova boginja i bi se znova povrnola i pokazala. Lehko si mislimo, kakšo je bilo njihovo kričanje, veselje i hvaležnost, kda se je končalo zatemnenje. Ne so lübili hüdobnoga düha, a so ga častili kak boga, ar so se ga jako bojali. Mislili so, da njim je cela hudobija bila povzročena od njega, zato so ga imenüvali „busiráko“. Tüdi živali so častili, planine, kamenje i zvezde. Svojim bogovom so žrtvüvali večkrat tüdi lüdi, posebno deco. Samo 3 km. na vshodi od Mosquére i 19 km. na severi od mesta Bogotá, stoji ves Funza z 3 jezero prebivalci. To je bilo ednok glavno mesto čibčevskoga casarstva i je melo tisti čas 20 jezero hiš z okoli 300 jezero prebivalci. Od toga mesta je vladao njihov vladar „sipa“ nad Čibci i šče nad Pánchesi i Pihái, nad vekšim delom zemle, štera se dnes imenüje Kolumbija. Zadnjiva dva vladara sta bila Tiskesüsa i Sagipa, obadva sta bila premagana od Špancov i poznej vmorjena. Casarstvo je spadnolo, čeravno sta ga varüvali dve velikivi vojski: edna je mela 20 jezero, drüga pa 50 jezero vojakov. Španjolci so prišli pod vodstvom Himeneza de Kesáda, najslavnejšega raziskovalca i osvajača Kolumbije, iz mesta Sv. Marte na Karibskom morji, aprila 1536 l. z vojskov, štera je štela jezero pešakov i 600 konjenikov. (Dale.)
Ka more edna doraščajoča deklina znati ?
Skrivnosti male deklice.
Ti si že gotovo čüla, da je čista mladost moč naroda i da tam, gde je ta zgüblena, čaka smrt i pogüblenje nas vse. Mogoče domnevaš ti tüdi globoko istino tej reči. Pa si na to tüdi mislila? Da te reči za tvoj žitek i vsakdenešnje živlenje majo tüdi namen i pomen?
Jeli je tebi čistost nekaj samoobsebirazumevnoga?Jeli je kaj temnoga zasenčilo tvojo düšo? Jeli se paradižoma tvojega srca že lotila hüdoba, jeli se na kakši način vrinila v tvoje srce? Kakkoli, poslüšaj, ka ti govori čista lübezen. Dobro poznaš razvoj svojega tela i dobro si znaš tüdi razložiti spremembe, štere tak jasno ločijo tvoje živlenje od tvoje dečinske dobe.
To je vse prav i čisto nekaj naravnoga, da se naednok začneš zgledavati po dečkaj, da iščeš sredstev, da bi bila „lepa“, date na njihov pozdrav sram grata, da občütiš tiho srečo, če je srečaš ali če se lejko ž njimi raz-govarjaš. To je vse naravno, toda ne preveč imenitno i lejko mi verješ, da majo starejši prav, če se nad tem posmehavajo. I nazlük tomi ti pravim: pazi se, mala deklica, da takša stvar nekoč ne zapela tvojega nedužnoga hrepenenja na pot, na šteroj te končno čaka smrt i pogüblenje.
Ne oženi se prerano.
Niedna postava ne prepovedavle, da se šestnajstletna deklina ne sme oženiti, pač pa pamet i zdravniške izküšnje tomi itak nasprotüjejo. V prejšnjih poglavjih si čtela, da postane po menstruaciji iz male dekline mladenka i da njeni organi delüjejo ravnotak kak pri odrasloj ženi i da tüdi ona čüti v sebi dosta močno velko telovno opravilo, najmre dati deteti živlenje, čeravno šče ne čisto dozoreli človek. Jako primerno povdarjajo
postave vnogih držav, da se toti žena pri sklenitvi zakona včasi proglasi za punoletno, pa samo za punoletno, to je zmožno opravlati punomočna opravila, kak je ovak dosegne po dopunitvi dvajset štrtoga leta.
Pa ne samo, da mladenka ne dühovno zrela, tüdi telovno je ne. Njeno okostje že ne popunoma doraščeno, niti do dvaindvajsetoga leta še ne doraslo. Kak more edno telo brezi kvara še drügomi dati kosti, če šče samo nema doraščenoga okostja? Tüdi mišice, stanice so šče ne sposobne za takše opravilo, so šče ne zadosta prožne, ar še nikak ne posedüjelo potrebnoga nategüvanja i prožnosti.
Ti že znaš, da je materinstvo ne samo telovno dogajanje. Predvsem more biti pripravna tvoja düša, razmeti moreš živlenje i njemi pritrditi v njegovih prvih zahtevaj, moreš viditi samo edno nalogo, štero ti je Bog postavo, štero spunjavaj po njegovi zapovedaj, po šterih boš ednok mogla polagati obračun.
I kak pametna deklina tüdi znaš, da moreš znati vnogo stvari, več kak si se mogla navčiti v šoli, da si vrediš samostojno živlenje, kak ščeš poleg svojega moža obstati, šteroga sprevodnica, tovarišica boš mogla biti, šteromi boš mogla pomagati, svetovati, šteroga boš mogla braniti i tolažiti. Če žena toga ne zmožna, bo zakon v obstanki gvüšno nesrečen.
Zato počakaj, se pripravi, zavüpaj na Boga, naj on vodi tvoje poti k velikim dejanjom, štere od tebe kak žene i matere pričaküje.
Obžalüvati pa ne, če gospodarske okolnosti preprečüjejo rane zakone. Kda zreli sklepajo zakonske zveze, bodo te zveze tem bole blagoslovlene.
(Dr. Csaba Margita.)
Ka pravi sv. Ambroz.
Ešče med samimi sovražniki so pravice i stališča, štera se morajo upoštevati. (De off. L. I. c. 29.) I v tom boji se nedužna deca i žene kolejo, se celi narodi trebijo z površja zemle.
Reči patriarha z Lisbone.
„Vsaka krivična bojna, štero vodi gizda, častiželnost i poželivost po liickom blagi, taji krščanske verske istine.“ Cererejeira, kardinal i patriarcha z Lisbone, Portugalska.
Cukrni betek.
Doktor: »Eli so že vašega moža preiskali zavolo cukra?"
Žena: „Zavolo cukra nej, liki zavolo srebrnij žlic.
*
Cigan se je lepo oblečeni šetao po varaši. V okni je vido torto i lepi püšeo rož. Bežao je po lestvico, prislono k zidi i je že segao po lepom falati i nadebeli požirao sline. Tisti hip se pa prikaže za voglom policaj i ga pita:
Ka pa delate tű gospod?
Cigan njemi odgovori: Šteo sam svojega prijatela presenetiti z malim darom, gnjes je najmre njegov rojstni den. Neščem pa, da bi on za to znao, zato sam njemi Odzvüna na okno nastavo.
„Tou nikak nejde, da bi tű odzvüna nastavlali. Friško se odnesite tű odnot,“ ga je pokarao policaj. Cigan si je nej dao dvakrat praviti, liki je zevsim odbežao domo.
Gospod sodnik, Boga zovem za svedoka, da sam nedužen.
Že kesno. Zaslišavanje svedokov je že dokončano.
*
Dedek pitajo dečka, šteri je bio prvikrat v šoli:
„Kak je bilo v šoli?“
Dečak: »Vse dobro. Samo to se mi je Čüdno vidlo, ka smo dvakrat molili, jeli smo pa niti ednok nej."
*
„Vi ste edini, ki ste preživeli železniško nesrečo“.
»Kak ste se pa rešili?"
»Tisti vlak sam zamüdo".
K odaji je
stanovanjska hiša
z gospodarskim poslopjom i 1 plügom funduša v Lendavi, Kolodvorska ulica 8. — Pozve se pri STANKO ŠTEFANI v D. LENDAVI.
Izpred okrož. sodišča v M. Soboti
Nemet Janez, prevžitkar iz Panovec, je bil obsojen 21. okt. 1939 na 10 dni zapora, ker je 28· avg 1939 lažno zoper svoje prepričanje ovadil svojega brata Ludvika in njegovo ženo Verono žandarmerijski stanici v Križevcih. Do te lažne ovadbe je prišlo na sledeči način: meseca januarja t.l. je Novak Ludvik prevzel posestvo po obt. Nemet Janezu. V izročilni pogodbi si je obtoženec na izročenem posestvu izgovoril dosmrtni hasek. Novak Ludvik se je namreč zavezal, dajati obtožencu dosmrtno oskrbo. Kljub temu, da je Novak Ludvik dajal obtožencu vsikdar v redu njegov prevžitek, pa je kmalu po izročitvi posestva prišlo med obtožencem in ženo njegovega brata do svaje. Obtoženec, ki je zaradi svoje starosti nekoliko čudne narave, je začel pogosto odhajati z doma ter se vrnil Čez par dni. Tudi meseca avg, t. l. je odšel zopet iz doma in ostal nekjer celo 10 dni. Vrnil se je šele 27. 8. 39 Ob tej priliki sta mu Novakoviva pripravila obed, katerega pa obtoženec ni hotel jesti, marveč je zopet odšel z doma. Novak Verona pa je obt. jesti postavila na mizo za slučaj, da bo pozneje jedel, ko se vrne domov. Res se je obt. proti večeru vrnil domov, vendar pa hrane ni jedel, temveč je zjutraj drugega dne odšel na orožniško postajo, kjer je orožnikom izjavil, da sta mu brat in njegova žena dala za večerjo kisilo zelje in gob ter v hrano najbrže pomešala strup, ker mu je bilo po noči, po zavžitju te hrane jako slabo. To ovadbo pa je obt. vložil v nameri, da bi bratu in ženi napravil velke sitnosti in da bi se nad njima maščeval, ker živi z njima v stalnem prepiru in sovraštvu. Obdolženec je krivdo tajil in vstrajal na tem, da sta mu brat in žena med jedilo pomešala strup. Po večerji se je takoj vlegel in nameraval zaspati, vendar pa mu je v žalodcu postalo tako slabo, da je začel bruhati. Ker je sumil, da se v jedi nahaja strup, je zadevo 'prijavil orožnikom.
Horvat Ignac, cigan iz Vadarcev, kateri je že bil preje obsojen na več let robije, je bil obsojen dne 25. okt. 1939 na eno leto robije, ker je v noči 8. apr. 1939 v Starih Beznovcih, sod. okraj M. Sobota, odvzel mesarju Bagola Antonu okrog 3 kg. govejega mesa, vredno 30 din, katero tatvino je storil tako, da je ponoči odtrgal z okna na mesnici železno rešetko in se splazil v mesnico ter vzel navedeno meso. Obtoženec je tatvino priznal.
Novak Terezija, delavka iz Raskrižja, je bila obsojena dne 10. okt. 1939 na 3 mesece strogega zapora in na povračilo stroškov kazenskega postopanja, ker je v Štrigovi na občinski cesti zapustila svojega majhnega otroka, za katerega je dolžna skrbeti, in odšla na obisk k sorodnikom v vas Rimščak. Imenovana je to storila iz sledeči razlogov. Na domu obtoženke se je dne 31. julija 1939 vršila javna dražba nepremičnin. Kó so po končani dražbi kupci z izvršilnim organom odhajali z dvorišča, je obtoženka močno razburjena kričala za njimi, naj ji sedaj vzamejo še njenega najmlajšega otroka. Hudo razburjena je še isti den vzela svojo 2 letno hčerko Marijo ter jo odnesla v Štrigovo. Tam je otroka pustila samega na cesti pred hišo posestnika Grubiča, ki se je med drugimi tudi udeležil dražbe in kupil nekaj zarubljenih predmetov. Za zapuščenega otroka se ni več zmenila, temveč je odšla naprej v vas Rimščak na obisk, na to pa domov. Otrok je na cesti ostal do večera. Šele zvečer po 8 uri je otroka našel na cesti zvonar. Ta je otroka prevzel v varstvo. Obtoženka pa je šele naslednjega dne poslala starejšega sina po hčerko. Obtoženka je pred orožniki to dejanje priznala, a na razpravi je pa spremenila v toliko, da je otroka pustila na cesti radi tega, ker je bil utrujen in da je dvema otrokoma iz Štrigove naročila, da naj na njega pazita.
Pošta.
Širitela. Renkovci. Černijova Trezika nam piše z Francije, da se njej domači tožijo, da večkrat ne dobijo do rok naročenih i plačanih listov. Prosimo odgovora, kak to delo stoji. Rajsar Štefan, Gutsverwaltung Demnitz, zdaj G. Lendava. Letošnja naročnina za Nemčijo plačana. Kalendar smo vam poslali v Nemčijo 27. nov. Šerüga Jožef, Pečarovci 86. Ne moremo prečteti ka pišeš. Razločno piši, za koj se ide. Ropoša Marija, Dokležovje. Sprejeli 100 din. Kalendar poslali. Od naročnine v Nemčiji ostane, ali naj za tisto pošilamo liste v Dokležovja? — Gumilar Aleksander, Vidonci. Za Vrečič Klaro v Franciji sprejeli 42 din. naročnine. — Žitek Ivan, Rakičan. Doplačate še 2 din. na letos. — Zakojč Franc, Ferme de la Motte. Brat Mihael plačao ostalo polovico letošnje naročnine. Kalendar poslali. — Zakojč Ivan, Ferme de Bellevue. Brat Mihael plačao ostanek letošnje naročnine v zneski 67·25 din. Kalendar poslali.
8
NOVINE
7. januara  1940.
Gospodinjstvo.
Kvaša za meso.
Če hočeš imeti fino kvašo za zajca, daj v kvašo poleg čebule (lüka), peteršilja, korenja, mrkevce, zelene, pastinaka, timijana, jesiha, čaše belega vina, malo rdečega vina, lupine od limone, brinjeve jagode, pomarančne lupine zelo tanko olupljene, zrno od popra, klinčkov, dišave, lorberjev list, zrno od ingvera ter še vejico od smreke ali jelke, toda ne staro vejico, ampak od zadnje pomladi vršiček, ker bo drugače kvaša grenka. Vse to kuhaj v 2 litrih vode pol ure. Od vsake primesi vzemi le malo, to so le primesi. Tudi osoli. Zajec naj bo tri dni v kvaši. Če je dalj časa, moraš kvašo prekuhati, da ne plesni. Kvašo pa vročo ne polivaj, ker vroča voda zapre ali otrpne kožo in sok ne prodre v meso. Meso v kvaši obrni trikrat dnevno. Kot zajčje meso, lahko kvasiš tudi lep kos od govejega stegna (bedre). Lahko pa že takoj narediš jed, ne da bi pustila dolgo v kvaši. V tem slučaju vse praži z mesom, končno vzemi meso na krožnik in sok precedi, da bo čist. Zajčji drob daj v kvašo, da bo bolj krepka.
Žemeljni knedeljni na češki način.
Le malo katera kuharica pozna recept za res dobre žemeljne knedeljne. Udomačen je povsod le nek slab recept. Pravi recept je tak: Žemlja ne sme biti sveža, ne preveč stara. Tri dni stare žemlje so najboljše. Nareži tri žemlje v male kocke. Naredi zlitje od mleka, enega jajca, moke, soli, to seveda surovo, precej gosto polij na žemeljne kocke, naglo zmešaj še po vrhu polij in naj stoji, da žemeljne kocke popijejo zlitje. Važno je zdaj, da ne mešaš več. Roke umij in pomoči v mrzlo vodo in izvzemaj z desnico to zmes, naredi velike cmoke ne da mešaš, le skupaj stiskaj zmes v debel cmok. Lahko to delaš z moko, da roke oprašiš, a moke ne pridevaj zmesi. Vlagaj jih v vrelo slano vodo in pokrite kuhaj 20 minut. K mesu jih daš na polovico prerezane, lepo zabeljene, lahko tudi z drobtinami potrosiš zabelo, je lepše na mizi. M. Z.
Gospodarstvo.
Ing. M. Peternel, Lendava.
Zboljšanje naših kmetij.
Kmetovalcem v premislek!
Kako spravimo kisle trave s travnikov? Potem, ko so travniki osušeni, jih postopoma vsako leto po nekaj plugov preorjemo,
posejamo prvo leto z ovsem, drugo leto z krompirjem ali koruzo, da jih dobro prekopljemo, tretje leto jih pa zasejamo z dobrimi travami. Tak travnik bo potem res dal koristi. Naši ljudje so o tem že Slišali in videli v tujini, sami pa še tega ne pričnejo delati. Tudi pri travnikih je zadnji čas, da se prično boljše obdelovati in gnojiti. Skoraj v vsaki vasi je že eden ali več kmetov, ki imajo urejene, vzorne in umetno napravljene travnike, to se pravi umetno zasejane travnike z dobrimi sladkimi travami.
Oglejte si te travnike in pričnite sami na ta način vrejati svoje travnike.
Slišal sem kmetovalca, ki se je hvalil, da svojih travnikov že 20 let ni gnojil. Taka hvala je jako žalostna. Kakšen je bil pridelek teh travnikov. Slab, ker zemlja, ako ne dobi nič v sebe, tudi ne more dati nič iz sebe.
Dober kmetovalec more vsake dve, ali Vsaj vsake tri leta pognojiti svoje travnike. Najbolje pa je, ako jih gnoji vsako leto. To pa bo lahko delal oni, kateri si je uredil gnojišče z gnoj-
no jamo. Najboljše je gnojiti travnike v jeseni z gnojnico. Ker ta vsebuje mnogo dušika in kalija, a ji primanjkuje fosforja, je dobro, da v vsak sod gnojnice denemo 1 - 3 kg umetnega gnojila superfosfata. Ta primes ni draga in mnogo koristi. Ako nimamo gnojnice, je dobro razstrositi v jeseni pred snegom po travnikih droben, dobro dozorel hlevski gnoj ali pa kompost. V jeseni gnojene travnike pa moramo spomladi dobro prebraniti in ž njih pograbiti nerazkrojene ostanke gnoja. V pomanjkanju
prirodnih gnojil pa s pridom uporabljamo na travnikih Tomaževo žlindro ali pa fosfatno žlindro, katero moramo trositi v jeseni. Tomaževa žlindra se trosi na 1 oral 200—250 kg, fosfatne žlindre pa 200 - 300 kg.
(Dalje).
K odaji je
hiža z verstvenim poslopjom v dobrom stani z sadovnjakom i njivov v Puconci i plüg loga v Mačkovci. Naslov: Ficko Franc, Puconci 65.
Dragi delavci!
Sezona je pri kraju. Potekla je. Prišli sta z veseljem na svoje domove, gotovo ne brez denarja Vaša organizacija „Zveza poljedelskih delavcev“ v Murski Soboti vam je pomagala, da ste lahko vsi brez izjeme prišli do zaslužka bodisi v inozemstvu, bodisi v tuzemstvu. Poskrbela vam je razne olajšave pri pošiljanju zaslužka v domovino, pri zamenjavi denarja in pri prevozu v domovino. Poskrbela vam je brezplačen prigrizek na državni obmejni železniški postaji v Mariboru in na Jesenicah ter na Rakeku pri povratku v domovino. Napravila je stotine intervencij za zboljšanje vašega položaja in za ugodno rešitev nenadnih in nepredvidenih težav.
Zveza poljedelskih delavcev je vaša organizacija, veste pa dobro, da ne more delati v Vašo korist ako nima tozadevnih sredstev. Organizacija je skrbela in bo skrbela za vas tudi v bodoče, zlasti v teh težkih časih. Da bo pa kos tej svoji nalogi, potrebuje denar. V tem slučaju velja torej izrek „dajte Bogu kar je božjega, cesarju pa kar je cesarjevega.“ Nihče ne more reči izmed vas, ki je bil zaposlen na sezonskem delu, da nima denarja. Zveza poljedelskih delavcev apelira torej na Vašo zavest in na vaš značaj ter pričakuje, da članarino din 12 za leto 1939 poravnate, kdor je pa to že storil, ta naj pa plača za leto 1940 naprej brez odlašanja. Ne čakajte s plačilom do spomladi, temveč storite to takoj bodisi pri svoji podružnici, bodisi pri centrali v M. Soboti. Ne bodite kakor trgovci, ki vam dajo blago proti gotovemu plačilu, ako pa tega ni, ne dobite blaga. Torej če vam Zveza preskrbi delo, potem plačajte, če pa tega ne preskrbi, ne čutite zanjo nobene obveznosti. Toda dolžnost zavednega člana je nasprotno ta, da poravna svojo dolžnost t. j. članarino. Hitite in ne odlašajte s članarino, če hočete, da vam bo Zveza poljedelskih delavcev priborila lepšo bodočnost tudi v prihodnji sezoni, kajti časi so zelo resni in težki. V kratkem bomo predložili oblasti pravila za vašo podružnico, ki bo tekom meseca januarja 1940 leta imela redni občni zbor, na katerem si boste izvolili ljudi za odbornike, ki si jih vi želite in jih smatrate za najboljše in najbolj zanesljive ter vestne, ki bodo znali braniti vaše pravice
Ne odlašajte torej s članarino, Vsaj teh borih 12 dinarjev vsak zmore kdor hoče.
S tem vas dragi delavci vaša organizacija kliče k sodelovanju, ki bo le v Vašo korist. Obenem vam želi zdravo, srečno, milosti in blagoslova polno Novo leto 1940, ter vas najlepše pozdravlja z
Bog živi!
Zveza poljed. delavcev v M. Soboti.
Gasilstvo.
Velika Polana. Tukajšnja prost. gasilska četa je poleti zgradila prostoren gasilski dom, ki je bil svečano blagoslovljen 10. sept. 1939. Dom je krasna stavba, 10 m dolga in 5 m široka. V njem so 3 prostori: orodišče, shramba za prenosno motorno brizgalno, ki jo misli četa nabaviti, ko poravna dolg na domu in pa sejna soba, kjer bo od 1. aprila 1940 nameščena tudi trahomska postaja. Dom stane 17700 din, dolga je od tega še 6300 din. Dom se je zidal izključno s sredstvi četnega premoženja in z darovi dobrotnikov iz Velike in Male Polane, deloma tudi iz Črensovec in Lendave. Prostovoljnih prispevkov v denarju se je nabralo 3922 din. Velikopolančarji so še poleg denarja dali ca. 100 voženj in težakov. Skoro vsaka hiša v V. Polani je nekaj prispevala k zidavi doma in s tem se je pokazalo, da ima polansko ljudstvo dovolj razumevanja za skupno delo in napredek svojega kraja. Na prste se lahko prešteje tiste, ki te pohvale ne bi zaslužili. Vsem, ki so z denarjem, delom, vožnjami ali na kakršenkoli drugi način pemogli četi pri zidanju, se uprava čete ob zaključku leta najlepše in najhvaležnejše zahvaljuje. — Zahvaljujemo se v prvi vrsti upravi občini Polana za podarjeno stavbišče, Hranilnici in posojilnici v Črensovcih za podeljeno posojilo 5000 din in g. obč. podpredsed. Žaliku za brezobrestno posojilo 3000 din, kakor tudi sploh za splošno razumevanje, ki ga je ob tej priliki izkazal. Nadalje se zahvaljujemo našim velikim dobrotnikom, ki so z dobro besedo in obilnimi denarnimi prispevki pripomogli, da se je dom v tako kratkem času sezidal. Darovali so: Čehovin Rudolf, šol. upr. 150 din. Po 100 din so darüvali: Halas Daniel, župnik v Vel. Polani, Kranjec Miško, pisatelj V. Polana, Cimer Josepina, učit. M. Polana, Gumilar Franjo, šol. upr. v Lipovcih, Benko Josip, industrijalec v M. Soboti. Po 75 din.: Križanič Franc, učit. v V. Polani. Po 50 din.: Zupančič Štef ka, Nagode Elizabeta, Lesar Neža, Lesar Metka, učit. iz Vel. in M. Polane, Horvat Ivo, šol. upr. M. Polana, Balažic Franc, obč. tajnik in organist v V. Polani, Ritlop Ivan, cerkv. ključar, Ferčak Franc, gost., Kelenc Ivan, obč. sel — vsi iz V. Polane, Majzelj Viktor, dim. mojst. Lendava, Hranilnica in posojilnica Turnišče, Kmetska hranilnica Lendava. Po 40 din: Kokon Štefan, trgovec, V. Polana. Ostali darovalci bodo zaporedoma objavljeni v prihodnjih št, Novin.
Vsem darovalcem želimo srečno novo leto in se priporočamo za nadaljno naklonjenost.
Uprava gas. čete v V. Polani.
Kaznovana radovednost.
„Toni, Toni!“ se čüo glas iz sosednoga dvorišča. Za kratek čas je bio Toni na cesti. „Idemo!“ je bio kratek odgovor i dva prijatela sta šla naprej.
Že včeraj sta se dogovorila, da dnes ideta v les pa pogledneta vsa mesta, kje sta najšla ptičja gnezda. Lujzek je neseo v roki kletko. Hočeta zgrabiti kosa pa odati, kak sta že pred dnevi isto naredila.
Ali znaš za drevo? je pitao Toni, ne da bi pogledao Lujzeka. Ve sem bio pred včeraj tam, pa poznam vsakše drevo v tom lesi. Zdaj znam za tri gnezda, v šterih so belice. Morava čakati, ar stara zdaj sidi!
To bo lepa lovina, se veselo zasmeje Toni.
jako hitro sta se paščila. Do večera trbe opraviti poseo, a les je preci oddaljen od vesi.
Naednok jiva stavi nikše šümenje ednoga dreva.
Lejko je to? pita Toni.
Ne! odgovori Lujzek pa postoji. To bo nekše novo gnezdo, za štero dozdaj nesam znao. Naj ide eden gori pogledat ali je to štrto gnezdo, za štero se moreva zanimati. Püstiva je — pravi Toni. To ne gotovo. Ideva ta, kama sva se napotila. Šla sta dale naprej. Ali Lujzek je bio radove-den pa po nekaj stopaji postoji.
Nedeva dale, odgovori Toniji. Drevo z nekšim znakom zaznamenujeva, ovak bi pozabila na nje. Glavno je, da pogledneva ali je to gnezdo kosovo, ali ne.
No pa pogledniva, pristane Toni, pa se vrneta k drevi, z šteroga sta čűla čüdno šümenje.
Začela sta pleziti na drevo. Lujzek je plezao naprej, a Toni za njim v roki z kletkov.
Stani, odgovori potihoma Lujzek, pa odpri kletko.
Toni odpre kletko pa čaka mirno ka bo. Poseo je bio preci teški, ar je trbelo z ednov rokov se držati za drevo a z drügov delati.
Zdaj segnem, pravi Lujzek, v gnezdo, i veselo zdigne roko proti gnezdi. Toni pa zdigne kletko telko više, da so vrata odpreta dosegnola Lujzekovo roko.
Jaj, jaj, jaj! zakriči Lujzek kak da bi bio nori i se püsti doli z dreva. Toni ne ve, ka se zgodilo, se prestraši, pa spadne z dreva na tla.
V gnezdi so bile ose.
Razdražene ose so začele pikati oba dečka. V divjem begi sta vujšla z lesa, a ose za njima. Komaj sta se obranila razdraženih os.
Odsehmao sta püstila ptičja gnezda na miri, pa postala najpoštenejša dečka v vesi.
Prestavo Gider Joško
vganke.
Dopolnilnica. DKMMVSKKKK URELILALIR
AZANONANOS
Mačka je zgrabila staro miš in jo je začnola jesti. Gda jo je že napou pojejla, je varala, da jej 6 miši.
Kak je to mogoče?
Ivan Č i r
Rek Duni
Ka sta teva dva po zvanji?
Maučec Ivan:
Domo z tüjine.
Bilo je edne zimske Sobote večer. Hladen veter je vlekeo, nebo je pa bilo jasno. Začnolo se je mračiti. Lüdje so se držali v hižaj i lüpali seme. Kociprovim je poštar neseo telegraf. Mrzlo njemi je bilo, zato je stopao hitro. Mati so stali na pragi i že ga oddaleč zaglednoli. Mislili so si, ka bi bilo novega.
„Dober večer vam Bog daj“, je pozdravo.
„Bog daj“, so odzdravili mati i ga z radovednostjov pitali, ka je novoga.
„Dobili ste telegraf z Maribora“, je pravo poštar i dao listek materi. Mati je vzela listek i čtela: Mati, ob devetih večer svi v Beltincaj, prite proti.
„Z Bogom“, si je zgučao poštar i odišeo dele.
Mati je bila v obraz viditi vesela, kajti telegraf je dobila od njenivi dve hčeri, ki sta bile že 2 leti v Nemčiji. Stopila je v hižo i povedala sini Tonči, ka naj včasi ide Gaborovomi Ivani,
prosit foringo za večer, ka prideta Cila i Fema domo z Nemčije. Tonč je pomali šo proti Gaborovoj hiži. Gaborov Ivan so ravno napajali, kda je prišeo Tonč.
„Dober večer vam Bog daj.“
„Bog daj,“ so odzdravili Ivan, „ka si nam prineso novoga“.
„Naša mati so vas prosili, če bi šteli iti večer s koleslinom v Beltince, ka našivi prideta domo.“
„Vej bom pa te šo. naj že kaj opravim doma“. Tonč je odišeo domo, Ivan so se pa pripravlali za pot: oblekli so si zimski kaput, zbiksali črevle i vzeli odivalo za kobile.
Za frtao vöre je že drdrao koleslin proti Beltincom. Ivan so se držali preštimano, kak da bi svate pelali. Na poti so srečali sosidovo Baro, ka je od neket šla. Že od deleč jih je pitala: kama Ivan tak kesno.
E ne pitaj, idem po Kociprove dekle, ka prideta domo z Nemčije, pa mi je tak mrzlo, ka vse drgečem.
„Srečno pot“, si je šče zmuvila Bara i odišla proti domi. Ivan so si naklali pipo, jo nažgali i nadebeli püščali dim. Mislili so si, kak so negda šče oni hodili v rejs delat, na sprotlitje so se s teškim srcom poslavlali od svojih domačih, a v jesen pa z veseljom prihajali domo. Kda je človek mladi, te vse prenese. Da pa leta idejo hitro i to vse mine. Gda so prišli v Beltince, je že bilo vse mirno, samo tű pa tam so šče svetili. Potirali so malo kobile, ka bi prle prišli, mislili so si, ka sta njivi že tam. Prišli so do postaje i mašin je ravno prišeo. Dol je stopilo dosta potnikov, večinoma izseljenci. Ivan so včasi ovarali njivi, Cilo i Femo. Bile sta oblečenivi po zimskom v dugij kaputaj.
„Bog daj svak“, sta si zgučale, „ste šče kaj zdravi“, i sta njim dale roke.
„Tak pomali se zato držin,“ so si zgučali Ivan. Pomogli so njima kufre na koleslin, se spakivali i pognali. Tirali so skoz po Beltincaj, ka vse füčkalo.
Držali so se kak kakši dečko. To jin je bilo po voli, ka so vozili takše gospodične. Gda so pritirali vö z Beltinec, te so stavili i se pomali dele pelali.
„Kak je kaj v vesi doma“, je pitala Cila „se je že Zagorčov Tjašek oženo, pa drüge novice od mladine.“
„Zagorčov je v Franciji, pa nevem, kak je kaj ž njim. Fujsov pa pri soldakaj, vaš je pa tak brzen, ka bi vse rad obletao“.
„Kak je pa kaj Prinas“ si je zgučala Fema, „so šče, kaj zdravi naši, pa sosidovi?“
„Mati dosta trpijo, ka je predosta dela za nji, zdaj de jin znam bole, da vüvi domo prideta.“
Šče to pa ono so si pogučali, pa so se že bližali Bistrici. Gda so se bližali Kociprovoj hiži, so je že vsi vüni čakali. Ivan so henjali i njevi sta dol skočile, stopile k materi i jih küšnole. Mati so se od veselja jokali, po ednom kraji, so si pa mislili, kak do fejst dekle meli. Zdaj pa nej bilo kraja ne konca spitavanji. Pomali so šli v hišo, Ivan so pa
pognali i izginoli za voglom. Pot sta njim že plačale, gda so se pelali, pa šče Cila jin je dala paklin cigarov.
Gda so prišli v hižo, sta se najprle poklonile i čüdno se jima je vidilo. Tonč je pa znoso kufre v hižo. Začnole sta je odpirati i vö skladati. Tonč je dobo cigaretline, mati pa robec na glavo.
Na drügi den je bila nedela. Cila i Fema sta šle k meši. Oblečene sta mele duge kapute. Na križopotji so stali dečki, pa si nekaj gučali.
„Dečki, gledajte Kociprove“, je opomno Mlinarov Tinč ostale. Vsi so se zglednoli na jevi i sram jivi je gratalo.
„Bog daj, dečki, si je zgučala Cila i Šla dele.
„Bog daj“ so njima odzdravili. Gledali so za njima, dokeč so jivi vidili.
Bilo je za tri tjedne. V cerkvi smo čüli ozavanje, ka sta se Cila i Fema oženile. Cila si je zela nekšega zvünskoga. Fema pa sosedovoga Tinča. Obe sta bile srečnivi ino veselivi.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo.
Za tiskarno Balkanji Ernest, Lendava.
Izdajatelj in urednik Klekl Jožef, župnik v pok.