44° Listek. zgoraj), ako jih namreč ne odslovimo že prej v besedi in pismu, temveč obvelja gosp. prof. L. Pintarja uk in priporočilo. — Bas izrečene trditve v Miklošiči sicer ni najti nikjer, toda med vrsticami jo je citati, zlasti med temi-le že navedenimi: »so finden wir schon in einem aus dem zehnten jahrhundert stammenden denkmal, in fris. I. 29 : tebe poronso me telo (tebe porača me telo) tibi commondo meum corpus. i. t. d. . . . »so dass wir uns nicht wundern kdnnen, wenn heutzutage poročiti ipft. gebrauchtwird.c V. Bezek. (Dalje prihodnjič.) LISTEK. Vabilo na XXVI. redni veliki zbor ,,Matice Slovenske" v sredo dud 1. malega srpana ob l/25- ur^ popoldne v mestni dvorani. Vrsta razpravam: 1. Predsednikov ogovor. 2. Račun o društvenem novčnem gospodarstvu v dobi od dnč 1. prosinca do dne" 31. grudna 1890. 1. 3. Volitev treh računskih presojevalcev. 4. Proračun za 1. 1892. 5. Letno poročilo o odborovem delovanji v dobi od dne 1. rže"nega cveta 1890. do dne" 31. velikega travna 1891. leta. 6. Dopolnilna volitev društvenih odbornikov. 7. Posamezni nasveti in predlogi. V Ljubljani, dne* 4. ržčnega cveta 1891. Predsednik : Blagajnik: Jožef Mam. L/tik:a Robič. Bleiweisova slavnost v Ljubljani. Omenili smo že v poslednji številki, da se je ukrep občega zbora ,,Pisateljskega podpornega društva", vzidati letos spominsko pločo Fr. Erjavcu v Ljubljani, izpremenil v odborovi seji tako, da se priredi tega meseca Blei-\veisova slavnost, pri kateri se vzida ploča v njega hišo na Mestnem trgu v Ljubljani. Odbor ,,Pisateljskega podpornega društva" se je v ta namen pomnožil z zastopniki ljubljanske čitalnice, ,,Slavca" in ,.Sokola" ljubljanskega ter je v svoji poslednji seji določil, da se bode vršila Bleivveisova slavnost dnč 12. t. m,, in sicer po tem vzporedu: Spominska ploča se odkrije točno opoldne; pred odkritjem in po odkritji zapoje ,,Slavec" po jedno pesem, slavnostni govor pa bode govoril gosp. notar L. Svetec. Nato gredo društva in gostje na čitalniški vrt k slavnostnemu banketu, pri katerem bode igrala vojaška godba, zvečer pa bode koncert z vojaško godbo in petjem. — Kakor vse kaže, bode slavnost dostojna spominu nepozabnega dr. Bleiweisa, in pričakovati je, da se je obilo udeleže takd društva kakor posamičniki. Vabila z natančnim vzporedom se bodo razpošiljala te dni. »Srce«. Spisal Edmondo de Amicis. Z dovoljenjem pisateljevim preložila yanja Miklavčič, učiteljica. V Ljubljani, 1891. Založil Janez Giontini. — Imeli smo že po-četkom tega leta priliko, da smo naznanili to prekrasno delo slovečega pisatelja italijan skega, katero je sedaj v slovenskem prevodu izdala podjetna knjigarna Giontinijeva. So-sebno moramo pohvaliti gospodičino Janjo Miklavčič, da se je lotila težavnega posla in nam podala v našem duhu pisan prevod. V našem duhu, pravimo, zakaj g, prelagateljica Listek. 44» ni sam6 prevajala, nego se vselej skrbno ozirala na naše razmerje in na mladino slovensko, kateri je namenjena ta prelepa knjiga, izpustila tukaj posamičnosti, ondu zopet kaj izpremenila, tako, da je smeti knjigo citati sldharnemu otroku našemu. Priznal nam bode vsakdo, da to ni posebno lahko delo, vender smemo reči, da je prelagateljici na čast. Onim čitateljem našim, ki ne poznajo izvirnika, ustreženo bode morda, ako jim navedemo nekoliko stavkov iz ogovora pisateljevega: »Ta knjiga bi se lahko naslovila: Zgodbe jednega šolskega leta — spisal učenec tretjega razreda ljudskih šol. — Ako rečem, da jo je spisal učenec tretjega razreda, ne trdim, da bi jo bil spisal prav tako, kakor je natisnjena. Samd po malem je zabeleževal — kakor je bas znal — kar je videl, slišal in mislil v šoli in zunaj šole. Oče njegov je koncem šolskega leta popravil te zapiske, oprezno pazeč, da ni izpreminjal mislij in besed dečkovih. Štiri leta pozneje jih je iz nova prečital deček, že gimnazijski učenec in jim dodal še marsikaj iz spomina, kateri mu je zvesto ohranil osebe in stvari«. — Toda motil bi se, kdor bi izvajal iz teh stavkov, da je knjiga namenjena samo dečkom ljudskih šol, nego uverjeni smo, da bode zanimala vsakogar, komur je do pristne poezije, katero prepletajo zlati nauki, najblažje ideje človeške. Pisatelj ne moralizira nikjer, kakor to čitamo v brezštevilnih spisih, namenjenih mladini, kjer pisatelji mislijo, da le tako dosežejo svoj namen, ako ¦— dolgočasijo zvedavega bralca s široko razblinjenimi nauki in sen-tencijami, kakeršnih ponajveč niti ne umeje. Ne, Amicisovo knjigo diči lahko prozorno pripovedovanje, katero ti seza po nekod globoko v srce, ne da bi bila očita njega meV; nekateri oddelki človeka kar pretresajo zaradi vzvišenega jezika, navdušene dikcije! Kako krasne so n. pr. vse one mesečne pripovedke o malem sarajevskem rodoljubu, o črnogorskem stražniku, dubrovniškem pisarji, slavonskem bobnarčku, očetovem strežniku, rešitelju svoje Mbice, o meščanstvu, od Apenin do And in o razbiti ladji! Ako takšne povesti ne vplivajo na srce mladega in tudi odraslega čitatelja, tedaj sploh ne vemo, kako bi jih bilo treba pisati. Kako krasno se slavi ljubezen do Boga, do domovine, do bližnjika, do rodbine, do predstojnikov, učiteljev, dobrotnikov, delavcev! Mimo tega: kako pristno je opisano šolsko življenje! Citatelj se nehote" uglablja v nekdanja leta, ko je sedeval v šolski klopi in preživel vse ono, kar je opisal pisatelj toli mojsterski. Iz kratka : Knjiga je vredna, da jo bere mladina, da jo bere sleliarni izobraženec. — Kar se do-staje jezika samega, reči moramo, da je jako lep, čist in pravilen, poleg tega vseskozi preprost in lahko umeven. »Srce« je izšlo v štirih zvezkih, vsak zvezek z lično barvano podobo na zavitku ; cena posamičnim zvezkom je 20 kr. Okolo 19 pol stane tedaj samo 80 kr , menj že ne moremo zahtevati. Ako še povemo, da je knjiga posvečena prof. Jožefu Stritarju, ki je prvi opozoril občinstvo slovensko na. ta krasni proizvod najnovejše književnosti italijanske, povedali smo vse, kar more biti namen kratkemu književnemu naznanilu, končno sodbo pa prepuščamo razsodnim čitateljem, prepričani, da te najnovejše knjige slovenske nihče ne položi nezadovoljen iz rok. »Slike sv. Križa pri Mariboru«. To je naslov knjižici, katera zaslužuje zaradi vsebine in zaradi duha te vsebine, da jo priporočimo pisateljem nabožnih stvarij v po-snemo. Knjižico je spisal g. I. Sattfer, župnik pri sv. Križi blizu Maribora ter jo je namenil in posvetil svojim župljanom, katerim razlaga v lepih govorih pomen slik, ki se nahajajo v njegovi oskromni župni cerkvi. Te slike so med drugimi slike sv. Cirila, Metoda, Vitoriua, Mohorja, Jeronima in dr, O teh svetnikih in blagovestnikih govori pisatelj, in način, kako govori, to je ravno, kar nam je treba posebe poudariti. Vera božja ogreva govore, a solnce ljubezni domovinske jih obseva, Pisatelj ne govori samo