Štev. 8.—XXXI.
April 1930.
BUTARE.
JANEZ MEJAŠ:
Domov!
(Velikonočna črtica.)
oda ne samo iz šole domov, tudi ne s sosedovega dvo= rišča. Ne. Matè je imel daleč do doma. Pomislite, jeseni ga je bila pripeljala mati v mesto v šolo, iz» ročila ga je strogi gospodinji — in ostal je tam. čisto majhen in sam. Mati je velela, da Mate ne sme domov pred Veliko nočjo, da se ne razvadi. Toda le, če bo priden, je zabičala mati. Zato se je Mate pridno učil, a je težko pričakoval pomladi, ko bo smel domov. Tako neznansko dolga je bila zima, za Matejčeta skoro neskončna.
Nu, počasi se je le približala zaželena Velika noč — in Mate je povezal punkeljc. Koj, ko je bil oznanil gospod učitelj velikonočne počitnicc, se je Mate odpravil. Radosten in srečen jo je mahnil na postajo še tisti večer, saj je natančno vedel, kdaj odpelje vlak, trikrat je bil povprašal, kako in kdaj, da ne bi zamudil. Dve ali tri ure je vdano ždel v čakalnici in je le dočakal pravega.
Potniki so dremali in spali v vlaku, Matejec je kar vdano bdel v kotu pa. mislil na dom. Tako dolgo ga ni bilo, več ko pol leta, saj ga že poznali ne bodo. To ga bo gledala mati, kar poskočila bo od veselja, oče se bo vstopil predenj, a nič ne bo rekel, samo roko mu bo položil na ramo ali ga celo toplo in mehko pobožal. Pa bratci in sestrice, gotovo ga nestrpno pričakujejo. In sosedov Jernejče, skoro spoznal ga ne bo več. Vsi, vsi ga bodo veseli, saj se niso videli tako dolgo!
Vlak se je zibal v noč, Matè pa kar buden, nič zaspan. Bil je sre» čen, da bi vpil in poskakoval od veselja, a je kar pohlevno ždel in sanjal o težko učakanih velikonočnih počitnicah. Saj si tudi ni upal zaspati. Bog vari, domača postaja bi ga klicala, a on bi dremal! Morda ga bo celo kdo čakal pri vlaku? Mogoče, pisal ni nič. kdaj pride, res ni pisal, hotel je domače iznenaditi, tako je bil prebrisan naš Matejec.
Domača postaja! Matejcu se je vzburkalo srce, tako je bil vesel. Izstopil je, a je bilo še temno kakor opolnoči. Čakal ga ni nihče, do doma pa je bilo še daleč. Zato je krenil Matejec v čakalnico in kar zadremal, spanec ga je le premagal.
Ko se je dodobra zdanilo, se je Matejče napotil proti domu. Tam gori za gozdom je njegova vasica. Močno se je čudil Matè, vse se mu je zdelo izpremenjeno, skoro neznano. V mestu je toliko hrupa in vrišča, tu pa vse tako mirno, nobenega človeka ni videti, holmi in logi so tihi, še celo sneg krije doline, zrak pa je čisto svež in zdrav.
Vesel je spe! k domu Matejec, prav kot bi frfotal z lahnimi krili skozi samo jutranjo pesem. Pohlevna je ždela pod gozdom njegova
domača vasica, iri ko jo je Matejec dosegel, se je vsa sveža prebudila iz spanja. Kar zastrmel je Mate v svoj rodni dom, od same radosti so mu stopile solze v oči. Tako preprost je ta dom, skromen in tih, a lepši in slajši od vseh palač, ki jih je bil videl v mestu. Prvi mah se je zdel Matejcu dom čudno izpremenjen in tuj. Seveda, toliko časa ga je bil zrl samo v sanjah in se mu je počasi izmikal, zdaj pa je nakrat stopil predenj čisto tak kot je bil v resnici, prav nič izpremenjen. Matè je bil kar zamaknjen. Pa ni maral naravnost v hišo, krenil je okrog, da si jo dodobra ogleda, če je še kot je bila. Stopil je najprej v hlev. Bilo jc temačno, a je koj uzrl mladega telička za vrati, ki je prav plašno gledal neznanega študentka. Nekdo je popeval pri jaslih in
pokladal krme voličem. Matè .ga je koj spoznal: bil je njegov starejši bratec.
»France!« je zavpil Matè in nalašč zbežal ven. Tako je bil navihan ta Matejče. Smuknil je mimo kozelca in videl očeta, ki je pripravljal voz. — »Oče!« je pognal sinko iz sebe, a se nalašč skril za steber, zakaj od same sreče ni vedel kaj početi. Splazil se je mimo malih hle* vov, v enega vtaknil nos, pa se je usula k vratom kopica mladih puj« skov, tako fletkanih, da je Matè kar poskočil. Odtod ga je zaneslo v kuhinjo. Starejša sestrica se je sukala krog ognjišča in kuhala žgance za zajtrk.
»Dobro jutro, Nežika!« je pozdravil Mate, a precej smuknil v vežo, da ga sestrica niti spoznati ni utegnila. Po veži je moško kora-čila koklja, obdana od drobcenih rumenih čivkačev. Matè se je spognil, enega malo pobožal, nato je stopil v izbo. Mati je oblačila malega Jožka in mu pravila o bratcu Matejcu, ki pride iz mesta danes ali jutri pa prinese pomaranč. Mate posluša pri vratih, Jožek ga debelo gleda izpod materine roke. dokler se mati ne okrene in uzre nenade« janega prihajača.
»Matejče!« plane in srečna objame sinka.
»Mati!« dahne sinko, a mu kar solze stopijo v oči.
»In tako potiho prideš, pisal nisi nič!« ga ogleduje mati.
»Matejce!« se ojunači mali Jožek in počasi raca proti bratcu. Naj* brže ga je spoznal.
»Matejče!« Prihiteli so bratci in sestrice in obsuli Matejca z od* kritim veseljem. Nazadnje je prišel oče in kar obstal pred sinkom. Zadovoljen ga je motril pa ga pobožal po rami. — »Si prišel?« je rekel tako toplo, da je sinko skoro zadrhtel. Niti ni vedel Matè, kako bi govoril, kar moško je položil punkeljc na mizo in ga razvezal.
»Na, Jožek,« je rekel pa mu dal lepega rdečega konjiča in poma* rančo. Nato je razdelil še ostalim, vsakemu pomarančo za piruhe. Res, ni mnogo premogel njegov punkeljc, toda razveselil jih je. kot da jim je prinesel samih zlatih darov.
Potem so ga pa srečni ogledovali in ga izpraševali, kako je v mestu, kaj je tam vse lepega videl? Kako je kaj z učenjem? Pa kakšna je mestna šola? Je pritlična ali morda celo dvonadstropna? — Ma* tejcu je čudno zvenela ta kmetiška govorica, ker je ni bil več vajen; tako okorna je, trda. v mestu govore drugače, skoro drdrajo, nekateri zvonko zatezajo.
Počasi je šinil Matè še k sosedovim. Dedek je sedel pred hišo in kadil pipico, pa je Matejca naglo uganil in ga bil resnično vesel. A še bolj Jemejče, nekdanji Matejčev tovariš. Od samega navdušenja je pokril kar novi klobuček, ki so mu ga bili kupili za praznike, ta* kega z lepim rdečim perescem. In je ponosno stopil pred dijačka Ma* tejca. »Si prišel?« je rekel moško pa ga pomeril od glave do pete. In sta se zaupno in pametno pogovorila to in ono.
Kot bi mignil je bila Velika noč tu.
Doli pri fari je pozvanjalo k vstajenju, dekleta so pa nesla na glavi jerbase velikonočnega žegna. Imele so bele predpasnike in koše. pokrite z belimi prtiči. Na Veliko nedeljo se je pa razlilo po brdih samo nebeško solnce, bilo je svetlo in toplo. Oče je narezoval žegen: gnjat, nadevan želodec pa hren, mati je rezala kolač, delila piruhe in oblate, in vsa družina je bila zbrana okrog hrastove mize.
Potem so se pa znesli dečki na vas in sekali piruhe. Matè je imel spočito, mirno roko in je vsak piruh pogodil z novčičem; zato si je nabral polno pisanic. Toda bil je dober in je pisanice zopet razdelil, da ne bi bili dečki žalostni. Starejši fantje so sekali kar na deset ko* rakov, nekateri celo pomaranče, a tako močno, da jih je novčič predrl skoz in skoz. — Ko je pričelo doli pri fari pritrkavati. so se usuli ljudje k véliki maši. Vsi vaški dečki in paglavci so šli z Matejcem, ponosni so stopali z njim. bil jim je ljub in drag. In vsi ljudje so se ozirali nanj.
Prekmalu so potekli prazniki. Kot bi trenil je bilo konec lepih dni. Tedaj se je stisnil Matè k hišnemu pragu, se oziral proti gozdu in po dolu — pa žalosten je bil. Jutri bo treba odriniti. Bog ve, kdaj pride spet. E, kar pridno se bo učil in koj bodo tu velike počitnice — tedaj se spet povrne ... Domov, domov!...
MANICA KOMANOVA:
Po blagoslovljeni ogenj . . .
upnik Gregor... Davno že počivaš v mali kapelici tam sredi šentviškega pokopališča in vendar te še vedno vidim. Vidim, kako si na veliko soboto zjutraj, visok in čestit, stal za cerkvijo s škropilnikom v roki in blagoslavljal ogenj, ki se je dvigal iz kupa posu« šenih vencev in druge navlake, ki jo je nanesel sku« paj cerkovnik, ko je snažil pokopališče.
Otroci smo že čakali z lončki in komaj je župnik napravil poslednji križ, smo kar treščili h gorečemu kupu, napolnili lončke z žerjavico ter se, kot bi trenil, razbežali na vse strani.
Da smo bili tako urni, smo imeli svoj vzrok. O, pa še kako tehten vzrok!
Pri nas namreč mora dobiti na veliko soboto vsaka gospodinja nekaj blagoslovljene žerjavice. In kdor jo ji prinese, dobi pomarančo ali par piruhov, nekaj cvenka ali kar si že bodi. Čim bolj se je kdo podvizal, tem več gospodinj je obletel in tako seveda tudi več dobil. Odtod taka urnost med nami.
Škerbinov Francelj — oh, ta šmentani dolgin — ta je v tekanju navadno odnesel rekord. To vam je bil samogolten fant. Vse je hotel imeti sam. Nam drugim pa je zavidal slednji darek. Toda — prišla je kazen.
Na veliko soboto je bilo in ravno smo si tam za cerkvijo polnili lonce z žerjavico. Francelj je bil seveda prvi in jo je ubral kakor zajec. Merkonova šepasta Jerica je gledala za njim tako otožno, da se mi je zasmilila v dno srca. Tisti trenutek bi ji bila rada dala vse. Pa kaj, ko nisem premogla drugega kot lonček žerjavice.
Francelj je medtem že pridrvel do Lovrenčeve gostilne in kar treščil v vežo. Slučaj pa je hotel, da je Lovrenčeva mati prav tisti trenutek nesla polno skledo močnika skozi vežo. Francelj se je zaletel v mater s tako silo, da ji je skleda z močnikom padla na tla, obenem pa se je tudi Franceljnu lonček z žerjavico izmuznil iz rok ter se na grčavih tleh razbil na drobne kosce.
Komaj se je Lovrenčeva mati opomogla od prvega strahu, je segla pod peč po oklešček. Seveda je Francelj ni čakal. Nato je hitela na prag, a tudi na cesti ga ni bilo več videti. Izginil je ko kafra, ta bedrač.
Ravno tedaj pa je prišepala po cesti Jerica. Lovrenčeva mati, ki jo je prva jeza že nekoliko minevala, je poklicala Jerico k sebi, vzela od nje žerjavico ter jo obilo obdarila s piruhi.
Francelj pa je tisto leto zaradi svoje zavisti in samogoltnosti ostal brez piruhov. In pred Lovrenčevo mater si potem ni upal nikoli več.
Kako bodo letos „Zvončkarji" obročili pisanice.
JOSO ZIDARIC:
Gašperček pride k tebi na dom!
predlanskem, XXIX. letniku »Zvončka« si čital izvirno pravljično lutkovno igro g. Mitje Šviglja, »Gašperjev junaški čin« v šestih slikah, in se naslajal ob njeni pestri in zanimivi vsebini. Hvaležen si bil pisatelju, da te je za kratek Čas povedel v kraljestvo palčkov, v njih čudovito deželo.
Že takrat ti je šlo po glavi, kako bi uprizoril doma podobno igro, da bi očka in mamica ter brati in sestre gledali zanimive prizore take pravljične igre in hvalili tvojo izvrstno odrsko opremo in izborno prednašanje.
Bržčas si celo sanjal o vsem tem in neizmerno si bil zadovoljen in po* nosen, ko si meril korake po stopinjah škratov in drugih pravljičnih juna* kov. Tvoje mlado srce si je večkrat zaželelo izpolnitve te vroče želje.
Da ti bo ta želja, hrepeneča po čarobnih doživljajih pestre pravljice, tudi izpolnjena, naj ti služijo nastopna navodila, kako si lahko poceni sestaviš lutkovno gledališče za domačo uporabo, dokler si ne boš sam priredil gleda* lišča za lutke na žici in nitkah.
Ustroj takega malega odra ti še ni znan iz enostavnega razloga, ker nisi še nikdar imel prilike prisostvovati slični predstavi. To pa še ni nič hudega!
Vse, kar je potrebno, boš takoj zvedel iz naslednjih preprostih vrst. Pazno jih prečitaj! Potem pa kar brž naredi trden sklep: Postavim si doma takle oder, kot sem pravkar o njem Čul, in sicer kar kmalu, sebi v zabavo, dru* gim v razvedrilo.
Tako ti bo dana prilika, da preizkusiš na pravljicah lastne sanje in do* mišljijo. Lahko boš popeljal lutke iz svoje domače delavnice v kraljestvo vil in škratov, dobrih in hudobnih bitij, v deželo velikanov in pritlikavcev, junakov in trpinov, v čarobne vrtove raznih črnošolcev in čarovnikov, dalje v svet. ki je stoletja rastel v orientalskih pravljicah »Tisoč in ene noči«.
Prikazal boš vse naše povesti, vse naše narodne junaške pesmi, ki divijo ves svet zaradi svoje globoke, pestre vsebine, in vse naše narodne pripo* vedke; upodobil boš vso bol in borbo naših junaških pradedov proti krvo* ločnemu Turčinu. Z eno besedo, pokazal boš vso našo slavno preteklost od kraljeviča Marka in kralja Matjaža tja do slavnih junakov in borcev za naše ujedinjenje izpod tujega barbarskega robstva.
V mračnih zimskih večerih, ko zunaj pritiska mraz, ti bo mogoče v topli prijazni sobi predvajati znancem to, kar si dosegel z lastno pridnostjo, vztrajnostjo in spretnostjo. %
Za domačo uporabo so tedaj najbolj pripravne lutke na prste, ki prednjačijo pred onimi na žici in nitkah po svoji gibljivosti in prožnosti. Take lutke morejo kar z rokami prijemati razne predmete, saj te roke gib« Ijejo tvoji lastni prsti.
Glave lutk si izgotoviš po svojem preudarku sam iz kita, repe, krompirja, kostanja, korenja, jabolk itd. V repo najprej zvrtaj luknjico, vtakni vanjo kazalec. Nato izrezljaj na sprednjem delu oči, nos in usta, jih primerno pobarvaj z akvarelnimi barvami in jim daj še potrebno obliko in lesk. — Glava je tako izgotovljena.
Sedaj je napočil čas, da se izuriš še v frizerski umetnosti. Iz bombaža ali morske trave, ki jo prej primerno pobarvaš, pripravi lase, brado in brke. Na glavo lutke postavi še klobuk s perjanico ali pa čepico, na nos pa recimo še naočnike, ako predstavlja lutka učitelja ali pa zdravnika. — Glavno delo na glavi je s tem opravljeno.
Nato se lotiš izdelave obleke. To izgotoviš tako dolgo, da ti pride do komolca in sicer zaradi tega, ker se pri igri lahko kdaj izpozabiš, da dvigneš roke malo preveč čez spodnjo odrsko desko. Izgotovljeno obleko pa položiš na tri prste desne ali leve roke. Kazalec vodi glavo, palec in sredinec pa gibljeta roki lutke.
Nič ni potem lažjega kakor določiti prostor za oder. Najboljše mesto je vsekakor med vrati. Zabij najprej dve vodoravni latvi, nato pa še drugi dve v navpični legi v primerni razdalji. Zgornje in stranske odprtine zakrij s prtom ali z odejami. Se ena zavesa med navpičnima latvama in oderček z zastorom je gotov. Prav preprosto, kajne?
Ne smeš pa pozabiti seveda na ozadje, ki predstavlja sceno, recimo gozd, polje, mesto, skale, morje ali kaj takega. V primerni razdalji od predodrja proti igralcem pripravi torej še dve vodoravni latvi, na kateri pritrdiš pri« merno ozadje. Spredaj, pred spuščenim odrskim zastorom, sede poslušalci.
Spodaj, med predodrjem in ozadjem, pa je mesto za te in tvoje sode« lavce, ki so že pripravljeni za nastop z lutkami v rokah. Igralec se še potrudi, da pred vsakokratnim dvigom zastora pogleda v svojo vlogo.
Zvonček naznani pričetek predstave.
Ko dvigneš zastor, se gledalcem prikaže mesto, kjer se bo vršilo dejanje. Zaradi tega je potrebno, da si naslikaš na papir ali na lepenko ozadje, ob straneh pa še dvoje kulis. Na primer: prizor se vrši v gozdu. Rabiš potem* takem ozadje in dvoje stranskih slik, ki predstavljajo gozd.
Lutke premika, kakor rečeno, tvoja roka. S kazalcem giblješ glavo, s prsti pa ravnaš kretnje Iutkinih rok. Pri takih lutkah nog sploh ni videti.
Vso pažnjo posveti vzorne* mu prednašanju. Od tega je namreč odvisen* dobršen del uspeha. Že v šoli te je gospod učitelj pred deklamiranjem ka* ke pesmi opominjal: »Govori počasi, glasno in razločno.« Isto pravilo velja tudi tu v polni meri. Vaja v lepem, toč* nem prednašanju ti bo v živ* ljenju vedno koristila. S čisto in jasno izgovorjavo besed se boš tudi drugod bolje uvelja* vil kot s površno in nerazločno.
Če se v prostem času po* svetiš tovrstni zabavi, boš kmalu na sebi ugotovil napre* dek v spretnosti pri izdelova* nju raznih glav, oblek, kulis in drugih za lepo opremo potreb* nih predmetov. Tvoj govor bo s točnim prednašanjem samo pridobil na spretnosti in jedr* natosti, da se boš vedno znašel v še tako kočljivem položaju in si vselej pomagal iz vsake zadrege.
Tvoje srce se bo obenem požlahtnilo s podajanjem značajev raznih pravljičnih oseb. Naučil se boš pravilno in jasno misliti, razločevati, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je resnica in kaj laž. Skratka, spoznal boš vse one dobre lastnosti, ki bi morale dičiti slehernega človeka, slabe pa boš grajal in opustil.
Poleg vzgoje doma in v šoli ti bo še neskončno kraljestvo sanj popol* nilo resnično in pravo vzgojo. Še odrasel se boš rad spominjal lepih uric, ki si jih preživel med lutkami v pravljičnem nastroju.
Pač prav je trdil veliki angleški pesnik Bvron, ki je dejal: »Kdor ne ljubi lutk, nima zmisla za življenje.«
Na Cvetno nedeljo.
Z oljkovo vejo, božanco, smo danes prišli pred monštranco. Mašnik, le vse blagoslovi, da bodo veseli nam dnovil
V hiši naj kruh bo in vino, brfnj — ta ozdravi živino, oljko pa v hudi uri zažgemo, da se strele nebeške otmemo.
V. A.
Pomladna.
Andantino.	(Pavel Karlin.)	L. M. Škorjanc.
Velikonočna.
Mlade člbe na dvorišču, mlade člbe so od koklje. Gnjat se kuha na ognjišču, gnjat prešičk! so nam dali.
V	peči že diše potice, mamica so jih zvaljali.
V	kotu butara košata, povezali so Jo ata,
a v peharju rdeča jajčka . . . Kaj so jajčka res od zajčka?
Vera Albrechtova
»S temi čekani se tudi vojskujejo z napadalci,« mi je rekel Kir. »Sloni se ne bojé nikogar, razen človeka. So najsilnejši prebivalci džungle!«
Razumela sem, da se sloni niso bali nikogar. Iiodili so in se pasli mirno. Nihče jih ni napadal. Izvzemši le popadljivi brenclji in prilep= ljivi klošči. Otepali so se jih z ušesi in rilci. Mahali so tudi s tenkimi repi, pokritimi s trdimi, črnimi lasmi.
Nisem se mogla dovolj nagledati teh velikanov.
Kir pa je dal znak. Šli smo dalje.
»Slabo je!« je govoril Ori«Ori. »Živeža ni nikjer ni mrvice!«
»Počakaj, sosed!« je govoril Kir. »Našli bomo banane na bregu male reke.«
Naša četica je hitela vedno dalje.
Srečali smo znatno čredo prepirljivih črnih opic. Začele so se nam rogati.
Nekatere so nas obmetavale z nekakim sadjem, kislim in trdim kot kamen.
Nismo se spuščali v prepir z nedostojnimi sosedi.
V	hostah sem opazila neko živalco. Bila je siva, s kolobarji in je imela dolg rep s črnimi progami. Lazila je kakor kača.
»Kaj je to?« sem vprašala Kira.
»Mangusta!« je odgovoril. »Mala roparica. Strah za ptiče in zajce.«
»Striček« je zažvižgal po svoje. Mangusta se je takoj skrila v luknjo.
Pomikali smo se vedno dalje.
Džungla se je namah začela redčiti. Približali smo se bregu reke.
V	četici dohajajočih nas šimpanzov se je razlegel krik.
Hip nato je s truščern padlo drevo. Kaj se je zgodilo?
Nekoliko naših tovarišev je jedva utegnilo preskočiti na sosednjo
palmo.
Kir se je vrnil in si ogledal zlomljeno deblo.
»Ahal« je zaklical. »Delo termitov! Le vkup, mlajši, pokažem vam nekaj!«
Pohiteli smo v gruči k njemu.
»Vidite,« je govoril, »kako je nekaj izdolblo celo drevo? Razen skorje in vej ni ostalo ničesar. To so napravile bele mravljice ali termiti. So slepe, a delavne in zelo močne. Gnezdo imajo globoko pod zemljo. Same pa votlijo drevo in ga izjedajo od znotraj. Stalo bi morda še dolgo. Ker pa nas je več naenkrat skočilo nanj, se je zlomilo. Razumete?«
»Razumemo!« smo zaklicali.
Grebla sem s prstom po prhljadi zlomljenega drevesa, pa sem zapazila dolgo vrsto malih belih bitij. Bežala so v eno smer, spretno in urno.
»Kaj delajo?« sem vprašala Kira.
»Ne vem,« je odgovoril. »Vem le toliko, da se moramo od mravelj in termitov vsi učiti.«
»Česa?« so vprašali mladi šimpanzi.
»Reda, delavnosti, ubogljivosti,« je rekel Kir resno.
Hotela sem pomisliti, kaj pomenijo besede našega vodnika; vendar nisem imela časa za to.
Pod drevesi se je zaslišalo srdito sopihanje in hlastanje. Potem nekako škripanje.
Skočila sem na nižje vejevje in pogledala dol.
Neko nenavadno bitje je lezlo iz globoke jame.
Izkobacalo se je ven in se namah med škripanjem in truščem pokrilo s črnimi beloprogastimi obroči.
»Vsi k meni!« sem vzkliknila. »Poglejte pregrozno zver!«
Kir je takoj odgovoril:
»To je mravljinčar! Ima zelo močne tace z ostrimi kremplji. Grebe gnezda termitov in mravelj. Preživlja se s temi žuželkami.«
»Čemu ima toliko kolobarjev na sebi?« smo vprašali.
»Če jih dvigne, je varen. Nihče se ga takrat ne dotakne.« se je zasmejal Kir. »Nedvomno hiti sedaj k drevesu, ki ste ga vi podrli. To se bo gostil!«
Kmalu nato smo nadaljevali pot, skakaje po drevesih. Kar nas je ustavila nevelika reka.
Na bregu se je grela na solncu družina krokodilov. Okoli njih so se podile iste sinje ptice, kakršne sem videla na hrbtih vodnih konj.
Zrle so v razširjena žrela dvoživk in greble po njih.
»Našle so tudi mesto, da si poiščejo sladčic!« se je zasmejal »striček« in presunljivo zažvižgal.
Stari neokretni krokodili in mali urni drobiž — vse je namah planilo v vodo.
Na bregu so stale velike čaplje in belorožnate ptice z vrečami pod dolgimi kljuni. Kir je povedal, da so to — pelikani.
Vsak hip so skakali v vodo in lovili srebrne in rdeče ribe.
Razni drobni ptički so letali povsod. V očeh je kar migljalo od te pestrobarvne družbe.
Na breg je priletela jatica rjavih jerebic.
V daljavi je dvignil glavo vodni konj. Zaprhal je glasno in raz= pršil naokoli curke vode.
»Kako pridemo na onile breg?« so vprašali mladi šimpanzi.
»Pridemo!« nas je pomiril Kir.
Razgledal se je okrog, zgrabil visečo lijano in se zakolebal. Potem je v zaletu skočil čez reko. Za hip se je že oprijel veje drevesa, rastočega na drugem bregu.
Ravnali smo se po njegovem zgledu.
Ta prigoda je posebno veselila »strička«. Leteč nad vodo se je dvakrat prekopicnil v zraku.
Skočivši na vejo je radostno vzkliknil: »Saltomortale double!« »Kaj praviš?« ga je vprašal Kir.
»Rekel sem, da se mi je posrečil dvojni saltomortale,« je odgo« voril in pomežiknil.
»Kaj to pomeni?« ga je izpraševal naš vodnik. »Prav za prav še sam tega ne vem. Dela se tako, kakor ste videli. Fiut! dva kozelca in hic! na noge. Ha! Tako se to dela!«
»Striček« se je glasno smejal. Splašil je celo nekega pelikana. Mi pa smo se skupno pridružili veselemu Ori«Ori«ju. Naše veselje pa se je vendar končalo žalostno. Naši četici je pripadal mladi Aka. Zelo vrl in priljubljen dečko! Malo razposajen in strašno radoveden.
Ko smo prekoračili reko, smo nekaj časa počivali. Aka se je vrtel vseokoli. Povsod je moral vtakniti svoj nos. vse je moral otipati
Oddaljil se je od nas in me poklical oddaleč: »Ket, pojdi sem! Pokažem ti nekaj...«
Stekla sem k njemu.
»Glej!« je zaklical. »Kakšna čudovita veja! Še nikjer nisem videl take.«
Pazljivo sem si jo ogledala. To ni bila navadna veja. *" Pokrivala jo je rjava koža z velikimi črnimi lisami.
Ker je solnce sijalo nanjo, se je lesketala in izpreminjala v nje* govih žarkih.
Namah sem opazila, da se je veja zdrznila in jedva vidno pre* maknila.
Sedaj nisem več dvomila, da je bila to kača. Znatno večja od onih. ki sem naletela nanje v bližini naše naselbine. Kača je pola* goma dvigala glavo. Zapičila je v nas nepremične, presunljive zenice. Premikala se je počasi, natezajoč telo.
»Beži, Aka!« sem prestrašeno zavpila.
Skočila sem na lijano in v hipu sem se prenesla na sosednje drevo.
Aka se ni utegnil ravnati po mojem zgledu. Kača se je pognala z vso silo. Ko bi mignil, se je s svojim telesom ovila dečka in ga za* dušila. Zdelo se mi je. da sem slišala, kako so hreščale kosti ubogega Aka.
Začela sem vpiti na pomoč. V kratkem so prihiteli Kir, Ori*Ori in mlajši brambovci.
Kača pa se je medtem obesila z repom na vejo in požiralaj nepre* mičnega Aka.
V kratkem je izginilo črno telesce našega tovariša v kačinem žrelu.
Brambovci so napadli kačo. Trgali so jo, praskali, grizli, stiskali ji grlo.
Kača se je morala umakniti pred hrabrostjo brambovcev. Zdrk* nila je z drevesa in se splazila v grmovje.
Zasledovali je niso.
»Ne rešimo več nesrečnega Ake!« je žalostno rekel Kir. »Poginil je v strašnem objemu kače.«
Zakaj je kača umorila in požrla milega Aka? Saj ji ni storil nič žalega.
Sovražim to veliko, lisasto kačo!
Ori*Ori trdi, da smo se srečali s »pitonom«... Ti ogabni, zlobni piton!
Ubogi, ubogi Aka!
Našli smo banane. Dasi smo bili žalostni, smo si vendar uredili pravo pojedino.	(Dalje prih.)
Prazniki japonske mladine.
ikor imamo pri nas dva velika otroška praznika na dan sv. Miklavža in o Božiču, tako praznuje tudi na Japonskem mladina svoje dneve na posebno slovesen način, predvsem z obdaritvijo in zabavami. Te praznike praznujejo dečki vedno zase, deklice pa posebe in na drug dan.
Ze itak razvajeni japonski deček ima na dan 5. maja, ko se praznuje na Japonskem deški dan, imenovan »Tango no Sekku«, svoj veliki praznik.
Celo mesto ve takrat, da slavijo v ulici Nana Come prebivalci dvajsettretje hišice na levo mladega moškega družinskega člana. V ta namen pritrdi že zgodaj zjutraj veseli, srečni, ponosni očka na streho nekaj metrov dolgo bambusovo palico, ki sega visoko preko slemena v zrak. Namesto običajnih zastavic pa obesi na palico čudno
oblikovan kos papirja, ki se preobliči potem, ko ga napihne veter, v veli» ko ribo, v krapa, z de» belim, z luskinami pokri» tim truplom, z velikimi izbuljenimi očmi in pia « polajočimi plavutmi. — Kakor so imeli kristjani v Kristusovih časih za simbol pripadništva k veri ribo, ravno tako imajo japonski dečki krapa, ki naj jim bo znak junaštva, prezira» nja smrti in vztrajnosti v življenskem boju.
Tudi na vseh sosednjih strehah zaplapolajo na ta dan ti pestrobojni znaki. Kolikor dečkov je v hiši, toliko krapov je obešenih na strehah. Vsi so pobarvani v lepih bar» vah, v višnjevi in rume» ni, a največ je rdečih, zakaj rdeča barva pome» nja pri Japoncih veselje in srečo. Kako živo in pestro je mesto ta dan! Velikokrat opažamo štiri, pet, osem, da, celo še več teh srečonosnih papir» natih živalc na enem in istem drogu.
Da so si Japonci izbrali ravno krapa za simbol moške mladine, ima glo* bokejši pomen. »Kako bojevit je krap, kadar se v zraku bojuje z vetrom!« vzklikajo mimoidoči z navdušenjem, gledajoč pisane ribice. Pred vsem si torej želi japonski očka, da bi bili njegovi otroci bojeviti in hrabri. In baš v tej ribi vidijo najhrabrejšo zastopnico te vrste živali, ki plava v vodi celo proti toku in se bojuje z valovi deročih rek. Tako naj tudi japonski deček premaga vse težave, ki jih stavi življenje na njegovo pot. Ako uja» memo krapa, ne bo trepetal in tolkel z repom in plavutmi okoli sebe; da,
tudi takrat, ko dvignemo nad njega nož, bo ostal popolnoma miren. Tak naj bo Japonec — junak, ne da bi trenil z očesonj, tudi če mu teko poslednji trenutki življenja.
Mamica Tatahida, skromna, tiha ženica, je na ta dan že v zgodnjih jutra» njih urah neizrečeno podjetna. Toliko ima dela in skrbi! Ure in ure drsa z belimi nogavicami po hiši, pripravlja in ureja. Potem pa dvigne svojega debe* luharja, rdečeličnega dečka iz slamnate posteljice, ga okoplje in obleče v svečano oblačilce. V najlepšem kotičku hišice pa pripravi za svojega ljub* ljenca po pravilih starih običajev primeren podstavek s stopnicami, pregr* njen s preprogo, na katerega postavi njemu namenjene igračke — pozlačen oklep iz lepenke, z rdečimi in rumenimi kamenčki okrašeno čelado, dolg in kratek meč, dve beli zastavici, pa še lok in puščice. Ti predmeti pa niso tolikšni, da bi se z njimi deček lahko olepšal, temveč majhni, prav majhni, da jih ne more uporabljati niti za igro mladih vojakov. Deček jih sme samo ob* čudovati in gledati. V ospredju pa namesti mamica majhne, v bleščečo opremo oprav* ljene viteze z bridkimi meči in drobne japonske vojake. Na tak način se deček že v zgodnji mladosti navaja k redu. in hrabrosti. Zato pa opažamo vedno in vedno na japonskih ulicah toliko »mladih vojakov«. Tudi najmanjši paglavČek, ki je komaj shodil, nosi v pentlji svojega ki* mona (japonsko oblačilo) leseno palico in si predstavlja, ponosno korakajoč z na* vzgor zavihanim noskom, da je najmanj »samuraj«, star japonski vitez z nabruŠe* nim mečem za pasom. Pozneje igrajo dečki bojne in viteške igre in so, ko dorastejo, izvrstni vojaki, v vojni pa najhrabrejši branitelji svoje domovine.
V zabavo mladih slavij encev na ta dan nikjer ne manjka plesalcev, plesalcev z različnimi strah vzbujajočimi maskami na obrazu. Ti plešejo pred moško mladino po taktu godbe divje plese, skačejo sem in tja, visoko nad zemljo in nizko pri tleh, in odpirajo široko svoja grozna žrela. Otroci jih občudujejo, se jim smejejo in se jih ne boje, saj vedo, da jim ne bodo storili nič žalega. Zato tudi japonski dečki ne poznajo strahu in se ne dajo oplašiti niti od »bavbavov« in »hudih mož« niti od grdogledih čarovnic.
In deklice? Tretji dan v tretjem mesecu leta je punčkino slavje, ime* novano »dekliški praznik« ali »Hina Matšuri«. Ta dan pa igra majhna šest* letna Miko*San, ki je sicer vedno zapostavljena svojemu, celo mlajšemu bratcu, veliko vlogo v hiši. Seveda ne okrasi njen očka hiše s plapolajočo ribico — zakaj deklica je le deklica in nima .pri Japoncih tolikšnega ugleda kakor dečki. Že par dni pred tem praznikom vlada svečano razpoloženje, kakor pri nas o Božiču, v vsaki hiši, kjer imajo deklice, in v vsem mestu. Miko*San hodi v tem času prav rada s svojo mamico na izprehod v najživah* nejše ulice, kjer so nagromadene v izložbenih oknih in na prostih stojnicah vsakovrstne punčke, velike in majhne, s smejočimi se očki in rumeno in
rdeče navdahnjenimi obrazki. In kaj vse še prodajajo za deklice na tej otroški promenadi! Majhne dvorne dame, kraljeve prince, oblečene v razkošna obla» čilca, punčke, lesketajoče se v zlatu in srebru, drobčkeno pohištvo za punčke, z medenino obite omarice, pručice in skrinje, rumeno in zlato lakirane škat« lice, pahljače, cvetlične vaze, svečnike in druge malenkosti, ki donašajo srečo — vse te lepe stvari lahko kupi mamica za svojo hčerko.
Miko»San pa povabi popoldne vse svoje prijateljice in jim s ponosom razkazuje svoje dragocene zaklade, razstavljene na stojalu s stopnicami. Mnogo igračk ji je že prej podarila mamica, ki jih je hranila za njo še od takrat, ko je sama praznovala dekliški praznik; nekaj stvari ima pa celo od svoje babice. Sladko otroško riževo vino v tenkih skodelicah in dišeča, v hrastovo listje zavita riževa pogača tvorita ob teh prilikah slavnostno poje»
dino. Medtem pa. ko kar najlepše okrašene deklice med seboj kram» ljajo, gorijo pred njihovimi zbir» kami svečice in ustvarjajo isto raz» položenje, kakor pri nas na sveti večer, ko zagore na božičnem dre« vescu lučce ...
Ko deklice dorastejo, skrbno spravijo svoje igračke, da jih po» zneje poklonijo lastnim hčerkam. Ne smejo jih pa podariti komu dru» gemu, niti vreči med smeti. Ako pa s časom postanejo igračke vendarle ne» rabne in v napotje, tedaj jih smejo samo potopiti, obtežene s kamenčki, v reko ali morje. To je star običaj, ki je bil pri Japoncih v navadi že pred sto in sto leti in je nastal na tale način: Bolnemu človeku so nekoč svetovali zvezdoslovci, da naj si izreže iz papirja obris človeškega telesa. Z njim naj si odrgne bolno telo in naj papir potopi v morje. Bolezen preide baje na ta način na lutko iz papirja in človek popolnoma ozdravi. Pozneje so v hišah postavljali oltarčke takim punčkam in jim, če je bil kdo izmed družine bolan, darovali riž in vino. Iz te prastare navade in pa zaradi veselja rumenih deklic do iger s punčkami je nastal dekliški praznik Hina»Matšuri.
Ptički se ženijo.
Prišla sta Jedrt In sveti GregorIJ,
ptički se ženijo v zeleni gori.
Ščlnkavec kliče: ščlnk, ščink, ščlnk, ščlnk I
Kje bomo dobili za svatbo ličink?
Udeb odgovarja: up, up, up, up,
v blatu so hrošči, že dober kup.
Žolna udarja: piv, piv, piv, piv,
kdo bo pod lubjem z mano lovil?
Vrabček nagaja: čiv, čiv, člv, čiv,
nič ne bom delal, le pil ga bom, pil.
Vera Albrtchtova.
VIKTOR PIRN AT:
Pendirjevček.
(Zgodba o gorjanskem vragu.)
am doli med dravsko in savsko banovino se vlečejo temni Gorjanci s svojimi skritimi čari in prelestnimi bajkami. Stoletne bukve se menjavajo s prostranimi košenicami in cvetočimi livadami, položni bregovi in vrtoglave stene, goličava in pragozd.
K vrhu gorjanskega glasnika Trdine se stiska Sveti Miklavž, ki spušča svoje strmo pobočje 700 m globoko v šumno Pendirjevko, gorjansko hčerko. Pod temi pečinami se je rodila, skozi bujno goščavje si utira pot preko skal in stezà. mimo nagromadenih debel in preperelih hlodov. Enostavna, a večno lepa je njena kramljajoča govorica. Pripoveduje o davnih prigodah in skritih lepotah gorjanske soteske, ki ji je dala ime in ki jo poznajo le podgorski drvarji in redki lovci. Česa vsega ne ve o gorjanskem možu in njegovih škratih, o divjem lovu, o vilah in o pendirjevskem vragu.
Ta se je držal v Hudi peči, prirodni trdnjavi iz silnih pečin gori nad živahnim potokom. Svojo vročo peklensko kri je hodil hladit v bistro Pendirjevko in dražit njenega mlinarja tam pod Minutnikom.
Mož je imel to slabo navado, da je prepogosto na dan klical črnega Hudopečana v rdečih hlačkah m zeleni suknjici. Pa je ta priskak« ljal po svojih roženih kopitih in mahnil s košatim repom po vodi, da se je v trenutku zmočilo vse mlinarjevo žito. In spet jih je mlinar poklical tri sto, brcnil pa ga je le eden v mrzlo vodo, da se je potem za nekaj dni poboljšal.
Muhast je bil »Pendirjevček«, jako muhast. Rad je nagajal, pa je tudi rad pomagal. Kmetje so ga že poznali in so ga vedno radi slušali.
Ko so kosili, je zatulil z Gorjancev: »Raztresaj, bom sušili« Po« sijalo je solnce, potegnil veter in seno je vidoma bledelo.
Če je ob košnji ali ob žetvi zakričal: »Zdevaj!«, je bilo kaj hitro treba spraviti pod streho, kar se ni smelo zmočiti, ker so se kmalu za svarilom pripodili čez Gorjance črni oblaki in stresli svojo časih tudi ledeno vsebino na lepo orehovško polje.
In tudi pozimi, ko je njegovo gorjansko domovje počivalo pod debelo snežno odejo, si ni dal miru in je opozarjal kmete, kdaj je čas posekane hlode prožit v dolino, in kdaj je primerno, jih vlačit na daljne domove.
»Proži! Vlači!« se je glasil opomin. Kdor ga ni poslušal, tisto leto ni spravil drv iz Gorjancev. To je namreč mogoče le pozimi ob trdem zmrzlem snegu, »na vlak«.
Dobro je vedel »Pendirjevček«, da mu ni stalnega obstanka v Gorjancih, in često je pravil drvarjem, da ga bosta pregnala šepasti duhovnik in blagoslovljeni junček, ki bo mukal po Gorjancih.
Res so pobožni dolinci postavili vrh hriba cerkvico svetemu Mis klavžu v čast. In zamukal je iz njegovih lin blagoslovljeni junček — Miklavžev zvon.
Strašno je bobnelo po vragovih ušesih. Potem pa je prišel še pos božni šentjernejski župnik, ki ni hodil kot drugi ljudje, temveč, je malo poskakoval. In poskakoval je tudi »Pendirjevček«, ko je župnik škropil proti Hudi peči in mrmral razne zakletve, da so ubogemu dols gorepcu kar kosti škripale. Pa se je upiral.
»Ne boš me prepodil! Tudi sam nisi brez greha: ukral si materi jajce!« je rohnel nad starim duhovnikom.
»Bridko sem to obžaloval in petdeset let že ne jem zato jajc!« ga je zavrnil užaljeni župnik in pridejal najizdatnejši blagoslov, ki se je zapičil vragu v mozeg, da je dirjal kot brezumen čez Hudo peč in za vrhom skozi prastare šume, ki so kar ječale pod njegovimi kopiti, doli proti Sušicam. Tulil in divjal je tako, da je župnikovemu sprem* stvu ledenela kri po žilah; župnik pa je molil in blagoslavljal. Miklavs žev zvonček je cingljal in vrag je bežal in lomil pod seboj vse, kar je dosegel.
Se danes naziva ljudstvo tiste gozdove »Na polomu«.
Iz Miklavževih lin še muka blagoslovljeni junček, razborita Pens dirjevka še vedno žubori svojo neskončno pesem, le njega ni več po skritih gorskih kotanjah, ki z njim strašijo mame svoje male poreds neže, njega ni več v Gorjancih — rdečehlačega kopiteža in rogača, šaljivca in nagajivca — Pendirjevčka.
/. E. RUBIN:
Luca.
(Konec.)
dkod pa jo poznate?« je izpraševal častnik, a Jovo ni mogel odgovoriti. Odvezal je Luco od voza, jo objel okoli vratu in tako sta slonela drug ob drugem nekaj časa.
Šele pozneje smo izvedeli vso povest: Bilo je pred štirimi leti, v začetku svetovne vojne. Avstrijske in madžarske čete so napadle Srbijo od dveh strani in prekoračile na mostovih Savo in Drino. Razvili so se strašni boji okoli Šabca. Vsa mala Srbija je bila pripravljena, da brani domovino pred sovražnim vpadom. Ne le vojska, ampak ves narod z vsem, kar je imel, z vozovi, orožjem in živino je hitel v boj, da zadrži sovražnika na meji, saj je vedel, da prihaja rušit in požigat njegove domove in da hoče moriti brez usmiljenja žene in otroke, da uniči srbski rod, ki so ga Nemci in Madžari tako sovražili. V četi
srbske konjenice, ki se je borila okoli Šabca, je bil tudi Jovo s svojo Luco. Tri dni je trajal boj proti močnejšemu sovražniku; srbska vojska se je umaknila na višave okoli Cer*planine, kjer je pod vodstvom slavnega voj* vode Stepe Stepanoviča dosegla pozneje sijajno zmago. V boju pri Šabcu je padel tudi Jovo. Bil je ranjen v glavo in ko se je zavedel, je zagledal poleg sebe Luco, ki je sklanjala glavo, kakor bi mu hotela pomagati. Oklenil se je je okoli vratu in zvesta žival ga je hotela dvigniti na sedlo, toda nje* gove roke so bile preslabe, omahnil je in obležal. V omotici je slišal, kako se bližajo tuji glasovi, Čutil je nemirno prhanje svoje Luce, nato so ga prijele trde roke in ga položile na nosila; zavedel se je, da je ujet. Še je slišal hrzanje konj in krik in rezgetanje svoje Luce, ki se je čimdalje bolj izgubljalo. Grmenje pušk in topov se je odmaknilo nekam daleč in ko se je drugi dan prebudil, je videl, da je v ujetniškem taboru. Od tam so ga prepeljali z drugimi ujetniki v neznane kraje, kjer je bilo veliko taborišče; rana se mu je počasi zacelila in potem so ga poslali na delo v tovarno, od koder je prišel v naše mesto. Luco so odpeljali sovražniki s seboj in jim je morala služiti.
Ko je častnik videl, da je Luca našla svojega prejšnjega gospodarja, se je obrnil k ljudem, ki so stali okoli voza, in rekel: »Da, to je dobra, zvesta žival. Nisem vedel, odkod je, dobil sem jo na fronti, kjer mi je pridno in vdano služila. Čudil sem se njeni razumnosti. Bila mi je tako draga, da je nisem hotel prepustiti sovražniku in sem jo vzel s seboj. Spotoma je stopila na žebelj in se ranila. Srečen sem, da sem jo po tako čudnem slučaju pripeljal nazaj v roke njenega pravega gospodarja.«
Jovo in Luca sta še vedno stala kakor da bi si brez besedi pripovedovala spomine vseh štirih let, odkar sta se ločila.
»Res,« je rekel vojak na vozu, »gospod polkovnik jo je imel tako rad, da je ni hotel pustiti na cesti, kjer bi poginila. Meni se je smilila, ker je težko hodila. Hotela sva jo spraviti do živinozdravnika in jo izročiti v kake dobre roke.«
Med tem je prišel živinozdravnik po trgu. Stopil je k Luci, ki je mirno dvignila svojo ranjeno nogo.
»Še bo dobro,« je rekel.
»Luca,« je vzkliknil Jovo, ki si je obrisal solze in se ves razveselil, »še bo dobro. O, pomagajte, dobri ljudje, samo da jo rešim!« Prijel je dečka, ki je stal poleg njega, in rekel Luci: »Luca, še so dobri ljudje, evo, imava pri* jateljev, še poj deva v najino Srbijo ravno.«
Ljudje so s solzami v očeh gledali čudni prizor.
»Pa srečno,« je rekel častnik in podal Jovu roko. »Bodite srečni v svoji domovini! Zbogom, Luca!«
Luca se je ozrla in sklonila glavo. Vojak je pognal konja in voz je /drča! po trgu skozi mesto.
Spravili so Luco v bližnji hlev, kjer ji je živinozdravnik obvezal rano. Jovo je stal ves čas poleg nje in se pogovarjal z njo. Vse ji je povedal od onega dne, ko sta se ločila, in Luca je stiskala glavo k njemu, kakor da vse razume in bi ga hotela potolažiti.
»Zdaj je vse končano, zdaj je vse dobro,« je govoril Jovo, »samo da se vrneva živa...«
Nekaj dni nato je odhajal Jovo z Luco iz mesta.
»Vidiš, Bog je dal nam vsem dobro,« je rekel dečku, ki ga je nekaj časa spremljal, »vse je prešlo in vsi bomo srečni.«
Mnogo spominov iz tistih burnih časov je izginilo v teh letih, a še danes živi v mestu spomin na ta dogodek.
Jurček in muha.
urček mahoma začuti ogromno praznino. Oh, kako je lačen! K sreči je skodelica z mlekom že na mizi. Vzdigne jo z obema rokama in nese k ustom, da bi pil... Lej no, v mleku je pa muha!
Jurček užaljen obstane. Prav ji je, grdi sladko« snedi! Kdo ji je dejal piti Jurčkovo mleko? Pa se bo utopila in ga ne bo pila!
Kako je prestrašena, kako obupno otepa z nogami! Udarja s krili, da bi vzletela — zaman. Pri vsakem gibu se le še globlje pogrezne. Kmalu bo konec.
Uboga muha! Nazadnje je pa tole prehuda kazen. Jurček ji na« stavi žlico: »Na, splezaj nanjo in uidi!« Toda muha je vsa iz uma. Namesto da bi se približala, se še oddaljuje. Pa nič, pa nič, saj gre tebi za nohte, ne meni.
Oh ne! Jurček začuti neizmerno usmiljenje. Ali ni bil prav kakor tale muha vse te dni, ko je imel mrzlico in se je premetaval in ni spo« znal ne mame ne Ivanke? Ta skodelica mleka je za muho strašno morje, kjer bo utonila, nekaj takega kakor tista strašna tema. ki je bil v njej Jurček.
Deček lovi muho z žlico. Ali je res ne bo zajel? Nožice se že manj gibljejo. Pa vendar ne bo umrla? Jurčku se zdi nekako tako, kakor da je njemu zopet zboleti...
Slednjič je muha vendar v žlici in Jurček jo izlije s kapljico mleka na pločevinasto mizico. Toda, ali ni že prepozno? Živalca je žalostno obležala na boku. Krila so ji prilepljena, nožice so pri miru — kakor krpica blaga je. Menda se je res zadušila, utopila — mrtva je. Jurček jo nalahko dregne z žlico. Pozabil je na mleko in jo strahoma opazuje. Kar nič se ne premakne, mrtva je.
Ne, kaj je res mogoče? Ali se ni nožica nalahno zgenila? Zopet nič. Pač, zdaj pa že dve! Drgne si drugo ob drugo. Nato si pa v naglici obriše obraz. To je pa lepo, gospodična! Zbere vse sile. oprosti si tretjo in se vlači po treh. Oho, zdaj gre pa hitro. Četrta je že prosta, za njo pa še zadnji dve. S krili še vedno ne gre. Zaman si jih gladi, čedi, otira s tačicami: nočejo se odlepiti in nočejo. A vendar bi dejal, da je eno ... Daj, le pogumno! Je že. Zaslišati je pomemben zzzzz ... Desno krilo je oproščeno, levo pa še prilepljeno; pa ne za dolgo. Muha se trudi, trudi... zzzzz ... sta že obe v redu. Začne se izprehajati počez in po dolgem, veliko si da opraviti. Pride, pa spet gre, se ustavi, obrne, kakor da je česa pogrešila, sem, tja, še tja. In zdajle — frrr... je že odletela!
Vsaj zahvalila bi se bila! Jurček je nekoliko užaljen, pa vendar zelo, zelo zadovoljen.	(Po A. Lichtenberger ju.)
Ena, dve, tri :— vse se brž naredi!
i.
Opica in kenguruj.
Zopet nekaj novega, f letnega!
Prerišite povečano na papir vse štiri narisane dele (1, 2, 3, 4) igračke: kenguruja, opico na podolgastem držalu in oba dela nog! Pobarvajte nato
kenguruja s svetlorjavo, sedlo z mo« dro, opico s sivo, njeno čepico z rdečo barvo, držalo pa kar poljubno, kakor se vam pač zdi najlepše. Ako ste risali sličice na tének papir, mo« rate sliko nalepiti s knjigoveškim klejem na lepenko (prav dobra je lepenka od škatel). Potem izrežite vse štiri kose z ostrimi škarjami lepo in natančno; vzemite debelo Šivanko, vdenite močno nit in naredite na njej velik vozel. Preluknjajte s to šivanko in nitjo posamezne dele na mestih, zaznamovanih s krogi, ki so označeni s črkami A, B, C, D,
in sicer A k A, B k B itd. Vsakokrat, ko napravite en vbodljaj (n. pr. A k A), morate nategniti vrvco in napraviti tesno ob lepenki močan vozel, tako da se posamezni deli močno prilegajo. Nikakor pa ne smejo biti pritrjeni narahlo, da bi se lepenke premikale! Nato odrežite preostanek niti in nadaljujte (B k B, C k C, D k D)! Majhni sliki (5 in 6) vam kažeta, kako je sestavljen kenguruj s svojim jezdecem od sprednje strani in od zadaj.
Ko je igračka gotova, primite z eno roko za držalo, z drugo pa potezajte kenguruja za rep. To smete, ker je iz papirja; če bi bil namreč živ, bi vam tega gotovo ne dovolili
Če živalco nežno pocukate, bo napravila prav smešen skok, njen lahki tovor —- opica pa se bo sebi in vam v prijetno zabavo zadovoljno gugala na njenem hrbtu.
Poizkusite in napravite to preprosto in veselo igračko!
Ne bo vam žal!
Še eno lahko coprnijo danes!
Pomlad je tu, čas veselih izprehodov, zabavnih izlétov. Že prav* kmalu bomo začeli delati načrte za majniški izlet, naš tako težko pričakovani mladinski praznik.
Takrat bo skakanja in letanja, rdečih lic in iskrečih se očil Ej, ej! In ko boste počivali na obronku gozda, v prijetni senci, vas bo pričela mučiti žeja, joj, kakšna žeja. Pa kaj za to! Prav blizu Žubori studenček. Po gornjem načrtu si boste iz četverokotnega čistega papirja napravili kozarec, pet zgibov •— pa bo gotov, stekli po vodo in... Dober tek!
2.
Kozarec za vodo iz papirja.
Katere so te mačiće? Srebrne so njih dlačice in plezajo brez tačice.
Uganka.
JULIJ N ARDIN:
Ozmoza.
I ganite, kaj je to, kar naša Micka zreže v skledo, posiplje z nečim suhim, pa plava čez nekaj ur v vodi!« »Kumarice so, ki osoljene izločajo sok.« »Pogodili ste. In to? Micka zreže, vrže v kozico, po* siplje z belim prahom, doda še nekaj lažjega od vode in I ko se nekaj časa greje nad ognjem, se pojavi voda!« »To je meso, ki ga tako pripravlja za omako.« »Res je! Kaj zahajate tudi vi v kuhinjo k naši kuha» rici?«
»O ne! To vem še iz tistih časov, ko sem bil tolikšen, kot si ti. Takrat sem se sukal večkrat po kuhinji, posebno ko je mati pri» pravljala kaj dobrega. Pazil sem na vsako okusno drobtinico, na vsak košček sira ali slanine, da je šel rajši v moj želodec nego na tla. Pridno sem pomagal tudi pri mešanju, seve, da sem laže pokušal. Tako sem se tam seznanil z raznimi pojavi.«
»Ali je res, kar pravi Micka, da je sol tisto, ki iztiskava vodo iz kumaric in mesa?«
»Je. Lahko se sam prepričaš. Će mi prineseš kos črevesa, ti pokažem.«
Takoj se je odpravil, ko me je prosil, naj ga počakam.
Nisem bil dolgo sam. Prinesel je črevo, ki ga je napihaval, da se je zvijalo liki kača.
»Ali bo zadosti?« se mi je nasmejal.
Odrezal sem dva koščka.
»Napraviti hočem dve klobasici. Eno napolnim s čisto vodo, drugo pa z raztopino cukra. Glej, kako tesno vežem konce, da ne more niti kapljica ven. Vodeno, ki je hudo napeta, položim v sladkorno raztopino, cukreno gu» basto pa v čisto vodo. Seveda učinka ne bomo še opazili, ker iztiskavanje se vrši počasi. Trajalo bo dolgo, pre» den bomo kaj zaznali.«
Mislil sem, da pojde za nekaj ur na brcališče, a je ostal. V zabavo je pobiral sladkorna zrnca.
»Gospod, ali ni naš jezik tudi ka» kor kumara ali govedina? Ko usujem nanj sladkorja, se mi napravijo takoj sline.«
»Prav praviš! Pa ne le naš jezik, celo telo se tako obnaša. Vtakni eno roko tu v slano vodo, drugo pa v deževnico, ki jo imam v drugi skledici. Opazil boš še najhitreje učinek.«
Bil je vztrajen. Več nego dvajset minut je držal roki, kakor sem mu bil naročil. Ko ju je potegnil ven in posušil, je bila ena roka nabrekla, druga pa nagubana.
»Kaj sklepaš iz tega? V deževnici se je roka napila, v osoljeni je pa sok izločila. Ni li tako? Enako se vedejo naša čreva in naš želodec. Pritisk, s katerim vsrkava sol, lahko merimo. V ta namen zvežem en konec črevesa tesno na stekleno cev, drugega pa kakor prej. Klobaso napolnim s cukreno raz» topino in jo postavim v čisto vodo. Tekočina stoji zunaj in v cevi enako visoko. Če natanko opazuješ, vidiš, da se voda v steklu prav počasi dviga.«
»Saj je res. Dvignila se je že za en milimeter. Sicer ni hitra, pa le gre.«
Pustil sem ga, da se je sam zabaval. Tedaj pa tedaj mi je javil, za koliko se je votla povzpela. Slavnostno s ploskanjem je naznanil, ko je dosegla višino enega decimetra. Pa njegovo veselje ni trajalo dolgo. Kmalu je opazil, da leze voda nazaj, in sicer precej hitro.
»Kaj je to?«
»V črevesu je nastala kaka luknjica zaradi rastočega pritiska. Bilo je. že ranjeno na tistem mestu!«
»Mislite, da bi voda šla sicer više?«
»Bi, bi. Le ponovi ta poizkus doma, pa boš videl. Sedaj si oglejva še vložene klobasice. Se že pozna. Prej napeto črevo je ohlapelo, drugo pa je nabreknilo. Ali si sedaj prepričan, da je trdila vaša Micka prav? Pa ne misli, da velja to samo za kuhinjsko sol ali za cuker, temveč za celo vrsto drugih snovi.«
Usula se je ploha vprašanj, a nisem več utegnil. Obljubi! sem mu, da mu pojasnim vse, pa le po malem. Vzel je stekleno cev, ki sem mu jo podaril, in ostanek črevesa, nato se je napotil k svoji Micki.
SLAVKO NESlČ:
Nekaj o pajkih.
ej. pajek! Brrrrrrrr!...« Kako ste se ga že večkrat ustrašili, kajne. Kar nenadoma prileze od nekod, ta nebodigatreba. Vi pa kar poskočite pred njim, frk, in zona vas oblije. Toda ves ta vaš strah je prazen, to vam moram takoj povedati, in pajek ga kar res ne zasluži. Zakaj ta živalca je ena izmed najbolj čistih pa neškodljivih in ima izredno močno izražen čut in sluh.
Ni basen, če pripovedujejo, da je prav lahko izvabiti pajka z godbo iz njegovega skrivališča. Veliki italijanski goslač Paganini, ki je živel v preteklem stoletju, si je vedno, kadar je sviral pred mno* žico poslušalcev, dal pajka na svojo ramo, ker mu je baje. kakor je bil sam trdno prepričan, donašal srečo in uspehe.
O Beethovnu, velikem glasbeniku, pripovedujejo, da je sviral v svoji mladosti jako rad gosli, pa samo takrat, če je bil popolnoma sam v svoji sobi. Ko je stopila nekoč njegova mati v sobo. je opazila, kako se je spustil pajek s stropa in je plaval na svoji pajčevini baš nad svirajočim sinom. Mamica se je seveda jako prestrašila in je ujela živalco. Mladi Beethoven pa, ki je bil zelo občutljiv, je prekinil igranje in je zagnal gosli po tleh, da so se zdrobile v tisoč koscev. Sam je po* zneje priznal, da ni nikoli več prijel v svojem življenju za gosli; ta pajek je bil namreč dolgo časa edini njegov poslušalec.
Iz teh dveh dogodbic sklepamo, da postane pajek prav lahko prav domač. Jetniki so spisali in pripovedovali že večkrat dolge zgodbe o pajkih, ki so jim krajšali čas v ječah in jim lajšali gorje ugrabljene svobode. Mnogo teh nesrečnikov, ki so prebili skoraj polovico svojega življenja med štirimi stenami, pripoveduje, da so pajke, svoje tovariše, krmili kar iz roke. — Quatremère Disjouval, načelnik batavanske
republike, je bil jetnik nemškega vojvode. Bil je zaprt v Utrehtu in je spisal o teh živalcah debelo knjigo. Opazoval je pajke, ki jih je bilo na stotine v njegovi celici, in je napravil o teh čudnih tovariših po* mcmbne zapiske. Med drugim trdi tudi, da so te živalce najboljši in najzanesljivejši vremenski preroki.
Da jedo pajki iz roke. trdi v svojih zapiskih tudi neki vrvar iz Pariza, ki je poleg vrvi pletel tudi nogavice iz pajkovih mrež. V ta namen je imel v svojem stanovanju preko tisoč pajkov*križavcev. Kadar je stopil v sobo s skle* do. polno muh, da bi nakr* mil svoje domače živalce, so se spustili pajki po nitkah s stropa, si poiskali mastno mušjo pečenko in zlezli zo* pet v svoja skrivališča. Naš vrvar pa gotovo ni izgotovil mnogo takih lepih nogavic — za en funt svile iz pajčevin je namreč potrebna zbirka 700.000 živih križavcev.
Legenda pripoveduje, da je rešil nekoč pajek celo živ* ljenje človeku. Friderik Ve* liki, nemški kralj, je obi*
čajno zajtrkoval skodelico čokolade. Ko je bil nekoč poklican od mize. je našel, ko se je vrnil, v skodelici debelega pajka. Zato je zlil čokolado v posodo, iz katere so jedli njegovi psi. Vsi psi pa so dobili krče in so po par minutah žalostno poginili. Čokolado je zastrupil dvorni kuhar, ki je bil podkupljen od vladarjevih neprijateljev.
Sicer je to le pripovedka — toda iz vseh dogodbic lahko izpre* vidimo, da ne smemo biti sovražni tem nedolžnim živalcam, ki ne storijo nikomur nič žalega. ki tudi ne grizejo, kakor premnogi na* pačno trdijo, temveč nam kvečjemu koristijo, recimo v hlevih, v shrambah, ker se hranijo samo z nadležnimi muhami in z drugim mrčesom. Ne bojte se jih torej!

Pajek mrežo je razpel. . .
Pajek mrežo je razpel,	To jo revei je pobiral,
da bi vanjo muho vjel;	ko sem mreio mu razdiral;
po nesreči pa sem jaz	dolgokračnež se je bal,
priiel malo k pajka v vas.	da na zemljo bi ne pal.
*	Kdor v nesrečo zapeljuje,
večkrat se mu to zgodi; kadar padca pričakuje,
komaj sam mu ubeži ...	Fr. LoćniSkar.
Dragi risarji, tudi to pot ste nas prav veselo presenetili s svojimi risbami. Kako pogođene, kako smešno našemljene so maškare, ki ste jih narisali! Naša miza je vsa pokrita s slikami razigranih pustnih šem. Ta je narisal eno, ta zopet celo skupino, ki se pomika v zabavnossmešnem sprevodu po cesti. Vidi se, da ste s pozornostjo, veseljem in radovednostjo opazovali številne čudne prikazni pustnega torka!
Prav radi bi posneli večje število vaših del, mladi prijatelji, pa nam, žal, pro* stor ne dopušča. Tudi barvne posnetke vaših risb bi hoteli priobčiti, kar nam pa ni mogoče, ker naš list ,med besedilom sploh ne prinaša barvastih slik.
Kot najboljši deli objavljamo risbi Podrekarja Franceta (3. r. osn. š., Ljubljana) in Toryja Tugomira (II. c r. realke, Ljubljana), ki je poslal kar štiri uspele maškare.
Od ostalih pa omenjamo le imena najboljših »mojsterčkov«:
Babšek Miran {Vrtača, Ljubljana), Boncelj Primož (Zagreb), Božič Ivan (Slo* venjgradec), Vode Anka (Moravče). Podrekar Janez {Ljubljana), Remic Oanez (Boh. Bistrica), Slokan M. (Ljubljana). Slokan V. (Ljubljana). Tory Nada (Ljub» ljana). 2agar Vinko (Boh. Bistrica), Vode Ciril (Skaručna).
Do prihodnjič, dragi moji mladi risarji, pa narišite lepe velikonočne piruhe, vsak po tri pisanice, s črnilom ali pa — še bolje — z barvicami ali barvastimi svinčniki.
V praznikih se boste s tem prijetnim delom imenitno kratkočasili. Okraske pisanic pa si seveda morate sami izmisliti, ne smete jih prerisavati po naših na str. 190!
Le pridno in pogumno na delo!
Pa veselo Veliko noč! i
il
Mzvramsf
Naše uganke.
L
KRIŽANKA.
Vodoravno:
1. zajedalka; 3. del telesa: 6. turški bog: 7. ploskovna mera; 8. del voza; 10. žensko ime; 14. okence; 16. osebni zai* mek; 17. predlog: 19. poljski pridelek; 20. potočna žival: 21. igralna karta; 22. hr* vaški predlog: 23. pomožni glagol; 24. isto kot štev. 8; 25. veznik; 26. osebni zaimek: 27. števnik; 28. veznik; 30. hrvaški kazalni zaimek; 31. družinski član: 32 boleče mesto; 34. .igralna karta.
Navpično: 1. časomer; 2. učni zavod; 4. veznik: 5. medmet; 8. osebni zaimek; znamka čokolade; 10. domača žival; 11. ploskovna mera; 13. žensko ime; 14. kar je na glavi; 15. veznik; 18. sveta podoba; 19. izmeček iz vulkana; 20. gTŠka črka; 22. pomožni glagol; 25. začimba; 26. žensko ime; 27. prva žena; 29. osebni zaimek; 30. osebni zaimek: 33. igralna karta.
2.
BESEDNA UGANKA.
Brez prvega skoraj da ni je živali, 7. njim kužek dobrika se, pav se pohvali, mogočnega kralja zverin krasoti, zlokobno z njim kača po kamnu polzi. Poveljnica druga mogočni je četi, začetek vse znanosti, temelj prosveti. Ko s trudom obvlada učenček jih vneti, odprta so pota po širnem mu sveti. Ko trefcja spomladi se eopet ozove, že Vesna je stria ledene okove. Sreč jo posluša, radostno vzdrhtava, da s pesmijo k nebu molitev zaplava. Celota pa kroži v vsemirja sinjinah, pokaže po letih se v istih višinah. Ljudem praznovernim nesreče obeča. a tebi nagrado, če išče te sreča.
DVE POSETNICI.
Odkod je:
Kaj je:
4.
IMENSKI KVADRAT.
e I a v
Razporedi črke v kvadratkih, da čitaš navpično in vodoravno tri krstna imena!
REŠITVE UGANK IZ SEDME ŠTEVILKE :
1.	Tajinstveni križ: 1. Jeruzalem, 2. Brezovica. 3. Karavanke.
2.	Zlogovnica: 1. polip, 2. runo. 3. is* lam, 4. šakal. 5. lava, 6. Arkad, 7. skobec, 8. krvav. 9. olje, 10. robot, 11. okno, 12. berač, 13. ovca. (prišla skoro bo pomlad cvetoča).
3.	Še ena vesela: Pavliho piči spodnja čebelica.
4.	Skrivalnica: Mi smo vojaki, kore« njaki, kako nas gledajo ljudje]
Vse štiri uganke so rešili:
Babič Miloš, Vid Grošelj, Savo Šink, Niko in Ivo Koritnik. Ivan Urbas. Namorš Veljko, Marjan Novak, Dolenc Gizela, Dolinšek Oton, Marjan Hočevar. Stojan Kostanjevec. Elica Jekovec, Dušan Sod* nik, vsi iz Ljubljane; Sovinek Slavko, Za; lokar Srečko, oba iz Celja; Franjo Šija« nec, Bojan Defranceschi, Vida Kovačič, Breda Zemljič, vsi iz Maribora; Picelj Pe« pica, Flajšman Živka, Vergot Mimica, Mita Pavlovič, Valjavec JeUslava, Cita. Fux, Malči Papič, Konda Jožica, Kambič Vinko, Tončka Jurman. Stipanič Nada, vsi iz Metlike; Branko Ivanuš, Frani pri Ma» riboru; Kfavdij ßtuller. Jesenice: Anton Kolman. Marolt Vinko, oba iz Bleda; Bog» dan Podbrežnik, Dorica in Franci Šarb, Gornji grad; Weingerl Vladimir, Karli Destovnik, Vrečko Zvonko, Šoštanj; Ma* rica Fritz, Trbovlje; Malenšek Štefan, Boh. Bistrica; Oton Petek. Ivan Božič. Slovenj» gradeč; Ivan Belaj, Gaber je pri Celju; Jo» sip Hrovat. Sevnica; Levstek Srečko, Mo» ste; Čad Anica, Schumet Franc, Domžale; Petek Ljubomir. Brežice; Hacin Anica, Preval je; Maša Pretnar, Zemun: Leskov» šek Evgen. Toplice pri Zagorju; Šivec Alojz, Hrastnik; Slavica Marinič. Sv. Marko pri Ptuju; Ivan Feinig, Mežica; Aleksander Ozmec. Beltinci; Jug Zlatica, Studenci pri Mariboru; Vode Ciril, Ska? ručna; Valči Pungaršek. Hrastnik; Verica Ivanšek. Rogatec; Pepca Brezovnik. Šmart» no pri Slovenjgradcu: učenke 5. razreda v Repnjah; Božena in Svetka Jamšek. Breg pri Ptuju; dva (Ljubljana, Ptuj), ki se nista podpisala: Jožef Bregar. Medija» Izlake; Ivan Perko in Viktor Haller iz Hrastnika.	1
Tri uganke so rešili:
Blažica Draga, Slavko Žerdoner. M. in V. Slokan, Lidija Lavtižar, Eda Fiere. Nada Žigon, Bojan Jamnik, vsi iz Ljub« Ijane; Zorko Stane, • Urbančič Milan. Jam» šek Polda, Urbanec Hedi, Frol Mafija, Tomažič Kristina, Irt Justina. Železnik Mira. Vlasta in Boris Hamrla. Kisovec Ivan vsi iz Trbovelj; Eduard Fuhrman, Mila Plaskan, Ivo Vodopivec, Danka Pe« čar. vsi iz Maribora: Janežič Miloš. Ma» tevž Hudovernik. Bled; Danilo Sbrizaj, Kočevje; Kolenc Jurček, Dravograd: 2a» gar Vinko, Boh. Bistrica: Bonceli Primož, Zagreb: Zoran Jerin. Celje- Marilka Klun, Ribnica: Milena Kobi, Birčna vas: Dragi» ca Justin, Rosina Gustav. Liljana, Mar» jan in Branko, iz Brežic; Dušan in Boris Dernovšek, Sv. Barbara v Slov. goricah: Ivan Kralj. Domžale; Rataj Dragica. Voj« nik pri Celju: Paher Dušan, Rogoznica pri Ptuju: Milan Livio, Sevnica; Matjašič Ja« nez, Metlika: M. Kaiser, Dravograd: Du» šan. Boris. Svetko. Sandi in Ljubček Uder» man, Novo mesto: Danica Suchv. Kranj; Stojan Drašček, Zalog: Kronašek Anton. Orla vas pri Braslovčah; Herman Suchv. Niš: Nada Uršič. Čatež ob Savi: Vladimi« ra Langus, Šoštanj: Ljudmila Jugovič. Za« gorje: Ljubica Čiro, Milena Lendovšek. Janko Habjan. Bukovica na škofjo Loko: Vida Ocepek. Zagorje: Marica Brezovšek, Rače: Alena Arnšek, Tatjana Čander, Hrastnik: Magda in Borut 1'aganeli. Bistri« ca pri Mariboru: Angelca Učflkar. Dragar Oskar. Dol pri Hrastniku: Zdenka Bra« tuž, ?; Zvov\kv> Ž.«lgac. Ljubljana-. Katl Košič, Maribor: štefi Keblušek in Ana Strohmaier, Hrastnik.
Dve uganki so rešili:
Franc Dermastja, iz Ljubljane: Rado» slav Bogataj. Žiri; Zupančič Gabrijela, Pevc Justina. Hrastnik: Aleksander Kan« dušer, Branko Pavlovič, Šoštanj: Oleg Minajev. Maribor; Barica štefanič. Rosai» nice pri Metliki; Ankica Prestor. Morav» če; Robert Grossberger. Sp. Hudinja pri Celju: Lorger Edmund. Celje; Jošk ) Ra« kar, Hrastnik.
POZOR — UGANKARJI!
To pot bomo spet tekmovali za 5 nagrad,
za pet lepih slovenskih mladinskih knjig:
1.	E. Gangl: Zbrani spisi. VL zvezek.
2.	Dimnik: Kralj Peter I.
3.	Meško: Našim mladim.
4.	Kosem: Ej, prijateljčki.
5.	Erjavec«Flerè: Fran Levstik, izbrani spisi za mladino.
Če se bo oglasilo več rešilcev vsfth štirih ugank, bo odločil žreb.
Le pridno na delo torej'. Pa obilo sreče !


Velecenjeni gospod Doropoljski I
Moj atek mi je z neko «posebno radostj ) naznanil, da ga veseli, da sva jaz in moja sestrica tako uvesti čitateljici »Zvončka«, ki je stara in zelo koristna korenina za slovensko mladino.
Rekel mi je: »Tudi ti, skromno dekletce, lahko kaj poročaš dobremu gospodu Do» ropoljskemu.«
To me je ojunačilo, da sem si upala po« slati rešitev ugank.
Srečna bom, ako se prepričam, da nekaj vem, kar tudi pričakuje naš ljubljeni ured» nik »Zvončka« od nas.
Potem bom celo tako pogumna, da bom stavila sama uganko na svoje zveste soci» tatelje.
Tudi risbe si bom upala predložiti, da začnem tekmo, ki je dandanes na dnev» nem redu vsepovsod. Dobra volja in ko» rajža velja, tako slišim mnogokrat od do» brTh g. učiteljev in učiteljic.
Z odličnim spoštovanjem se priporoča Milka Lešnikov a, učenka lil. razr. mešč. šole v Ptuju. Odgovor:
Ljuba Milka!
Prav praviš, življenje je večna tekma. Ugankarsko in risarsko si zadnjič dobro prestala, želim Ti, da bi tak uspeh dosegla tudi povsod drugod.
Pozdravi, prosim, atka in kmalu mi poš» Tj i tisto uganko!
Zdravo!	Gospod Doropoljski.
Prosila bom mamico, da postanem prihodnje leto Vaša naročnica.
Najtopleje se Vam priporoča za Vaš cenjeni odgovor
Cita A n t o n o v i č e v a. Ptuj.
Odgovor:
Ljuba Cita!
Upam, da Ti bo Tvoja ljuba mamica rada izpolnila željo. Potem boš imela »Zvonček« doma, to bo imenitno.
Pa še kaj se oglasi, prosim!
Pozdravljena! Gospod Doropoljski.
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Iz naše doline se Vam. kakor vidim, prav malo kdo oglasi. Dovolite torej, da Vam jaz napišem par besed.
Pred nedavnim smo ustanovili dru» štv.o »Pomladek Rdečega Križa«, ki jako dobro napreduje. Prav pridpo prirejamo mladinske igrice. Po igri, oziroma pred njo zapojemo kako čedno pesemeo, do katerih imam posebno veselje.
Z željo, da ga sprejmete med svoje kotičkarje. Vas prav lepo pozdravlja
Franjo Medved, učenec V. razreda osnovne šole na Dolu pri Hrastniku.
Odgovor:
Dragi Franjo!
Veseli me. da Vaš Pomladek tako lepo uspeva. Se letos bo prinesel »Zvonček« lepo igrico, ki jo boste potem lahko igrali v društvu. Ce me boš pravočasno obvestil, se bom takrat pripeljal v Dol in pogledal, kako se bodo postavili moji kotičkarji.
Na snidenje!
Gospod Doropoljski.
Cenjeni g. Doropoljski!
Vem, da dežujejo pisemca v Vaš ko» tiček, a vseeno bi se tudi jaz rad vtiho» tapil vanj. Oglašam se iz belega Zagreba, kjer obiskujem že drugo leto gimnazijo, in sicer III. razred. Preje sem hodil v Ljubljani v šolo. Se vedno mi je dolgčas po njej. Večkrat moram slišati pikro bc»
Dragi g. Doropoljski!
Prvič Vam pišem nekaj vrstic, ker bi se jako rada seznanila z Vami. Prisrčno Vas prosim, da tudi mene sprejmete v svoj kotiček.
Hodim v VI. razred. Učim se z ve» seljem vseh predmetov. Zlasti rada Čitam in rišem. Za razredno učiteljico imam g Valentino Kauklerjevo.
V šoli imamo šolsko čitalnico, v ka» teri je mnogo lepih knjig. Med njimi je seveda tudi Vaš »Zvonček«, katerega jako rada čitam.
sedo »Kranjec«, toda jaz sem ponosen, da sem Slovenec. Da vselej težko in z ve« sel jem pričakujeva z bratcem Žarkom ljubi »Zvonček«, mi ni treba še posebe omenjati. V šoli nama gre še dosti dobro. Brat je celo odličen. Hodi v IV. razred osnovne šole. Za danes naj zadostuje.
Blagovolite sprejeti najlepše pozdrave od mene in brata Žarka.
Milan Guče k, dijak III. razr. III. drž. real. g. v Zagrebu. Odgovor:
Dragi Milan!
Tvoje pismo iz bratskega Zagreba me je jako razveselilo. Lepo je, da se če» sto s ponosom in hrepenenjem spominjaš svoje ožje domovine, iz katere Ti naš »Zvonček« vsak mesec prinaša toplih po» zdravov.
Zdravo, Milan in Žarko!
Gospod Doropoljski.
Dragi gospod Doropoljski!
Rešil sem vse uganke. Pomagal mi je tudi Uroš. Dobili smo šolska izpričevala. Moj stric iz Murske Sobote ,me je vprašal, kakšno izpričevalo sem dobil.
Jaz sem mu odgovoril takole: Če bi imel eno pet več in eno štiri manj, bi imel dvakrat toliko pet kakor štiri. Če bi pa imel eno pet manj in eno štiri več, potem bi pa imel prav toliko pet kakor štiri.
Zdaj mi pa uganite, prosim, koliko sem dobil pet in koliko štiri?
Lepo Vas pozdravljam.
Vaš vdani Dušan V a g a j a, učenec IL a razreda osnov, šole v Zg. Šiški. Odgovor:
Ljubi Dušan!
Ti si pa tič! Kar uganko mi zastavljaš. Sem jo že pogruntal, pa ti je še ne sporo« čim. Naj si najprej še moji kotičkarji malo glavo belijo z njo! Bomo videli, kdo jo bo uganil.
Zdravo!	Gospod Doropoljski.
Dragi' gospod Doropoljski!
Moja mama ima zame in za mojega bratca naročen »Zvonček«. Zelo rada ga čitam. najbolj mi ugaja Dnevnik šimpan« zke Kaške. Doma sem v Apačah ob reki Muri. ki dela mejo med Jugoslavijo in Avstrijo. Pri nas imamo dve šoli, deško in dekliško. V vsaki so trije slovenski razredi in dva nemška. Jaz hodim seveda v slovenskega in sicer v II. a, 1. oddelek.
Iskreno Vas pozdravlja
Vanda Marija Ž e l o v a. Apače. Odgovor:
Draga Vanda!
O Kaški bomo še letos in vse prihod» n je leto mnogo zanimivega slišali. Čakaj, da pride med ljudi, tam je doživela čudne reči.
Lepih pozdravov g. mamici in Tebi in vsem zavednim Slovencem ob meji!
Gospod Doropoljski. •
Cenjeni stric Doropoljski!
Če Ti bo pismo všeč, ga natisni, pro» sim. med svoje kotičkarje. Zelo nestrpno pričakujem vsak novi zvezek Zvončka. Jako rad ga čitam. Na pustni torek sem se oblekel v admirala. Povabil sem tova« riše iz hiše na malo južino. Pili smo na Tvoje zdravje. Saj veš. da znam tudi malo francoski.
Srčno te pozdravlja Tvoj nečak Vid Grošelj, učenec 3. r., Ljubljana. Odgovor:
Dragi Vide!
Nb, ker mi pišeš, da znaš pialo fran» coski. mi pa sporoči prihodnjič, kaj se tole pravi po naše: Dans la forčt lointaine on entend le coucou: du haut de son grand chène. il répond au hibou. Tako zdaj spomladi pojo francoski otroci. Go» tovo bo vse moje Zvončkarje zanimalo, kaj to pomeni slovenski.
Pozdravi, prosim, prav lepo mamico, papana. staro mamo in svojo prijateljico Julko!
Stric Doropoljski.
Ostala pisma priobčimo prihodnjič!