732 m. p.: Jurij Juričič. J *• T • V • V junj Juricic. Spisal m. p. rotestantstvo je porodilo našo književnost. Kako pridno in vztrajno so tiskali Slovencem slovenske knjige 1 Nad petdeset knjig v razmeroma kratki dobi petinštiridesetih let! Toda malo, ubogo malo teh glasnih spomenikov energiške dobe se je odtegnilo reakcijskemu zublju in ohranilo v deželi, kateri so bili namenjeni; ponajveč jih hranijo ine knjižnice, kjer bi tudi denašnji dan ležali pozabljeni in neznani, da se jih ni usmilil mož, ne Slovenec, niti ne naš rojak, po imeni dr. h. c. T h e o d o r E1 z e. *) Veliko hvalo smo mu dolžni za njega trudoljubivo, vzgledno in požrtovalno zasledovanje protestantske književnosti naše, tembolj ker cel6 po domačih knjižnicah še sedaj leže neznane knjige one vzbudile dobe, katero so v književnem oziru le prehitro uničili, nikar da bi bili delo prvih književnikov naših nadaljevali v katoliškem duhu. Kdor količkaj nepristransko sodi slovensko razmerje XV. in XVI. stoletja, mora pritegniti, da je, žal, katoliško svečeništvo precej izgubilo izpred očij pravi zmoter svojega poziva, zanemarjaje moralo, vedo in narod. To nezdravo razmerje je moralo prestati, in sicer v prid rimskokatoliški cerkvi sami; zato je bilo protestantsko gibanje potrebno in koristno za cerkev. Ali prav tak6 potrebno in koristno je bilo v narodnem oziru. Dasi je rimska stolica večkrat priznala slovansko liturgijo, venderle so jo katoliški svečeniki črtili in preganjali proti papeževi volji. Ker so se zajedno dali zlorabiti po posvetni sili, slovanskim narodom pogubni politiki frankovskih vladarjev, in ker jih je tudi zavedla želja, da bi povišali dohodke 2) svoje, prezrli so cerkveno korist in verske potrebe med narodom. Sila je *) Izmed spisov njegovih naj omenimo: Die Superintendenten d. evang. Kirche in Krain wahrend des XVI. Jahrh. Wien. 1863. — Die Universitat Tiibingen u. d. Stu-denten aus Krain. Tiib, 1877. — Die Anfange d. Prot. in Krain v Jahrbuch der Ge-sellschaft f. d. Gesch. des Prot. in Oesterr. 1880. — Paul Wiener v J~ahrbucb.11 leto 1882. — Die slovenischen prot. Gesangbiicher des XVI. Jahrh. Wien. 1884. — Raztreseni so životopisi slovenskih reformatorjev po raznih knjigah, tak<5 izborni Trubarjev v Real-Ency-clopadie Herzoga. Skoro priobči zelo važen spis o katekizmih, postilah i. t. d. v Jahr-buchu. 2) Gfrorer: Bvzantinische Geschichten II. 90.: Akten der deutschen Reichssynode, welche 852 unter Erzbischof Raban zu Maiuz gehalten worden ist, sprechen von einem rohen Christenthum der Mahren: es beschrankte sich allem Auscheine nach auf das Hersagen des Čredo, Vaterunser und — vor allem auf Entrichtuug der Zehenten. m. p.: Jurij Juričič. 733 zmagala. Slovani so se pač pokristjanili, ali meč, krstni boter, zasekal je narodnosti globoko rano. Iztirana je bila narodnost iz jedinega zavetja, katero je še imela v cerkvi. Slovenske meje se strahovito ože in krče. Malo časa še, in o Slovencih bi pravila le še — zgodovina. Toda prišel je protestantizem, prišle so med ljudi knjige, tiskane v domači, vsakomur umevni besedi. Ali tu naj rajši govorita Pypin-Spasovič:1) »(es) entfaltet sich auf einmal eine energische thatigkeit, bildet sich eine schriftsprache aus, erscheint eine ganze reihe bedeu-tender manner und arbeiten, werden die gelehrten kenntnisse der zeit auf slavische dinge angewendet, wechselseitige slavische verbindungen angekniipft« . . . Ali uprav tudi zaradi narodnosti moramo zahvaliti one možč, ki so se uprli novi veri, da so vsaj tako zabrauili nadaljno spajenje z Nemci — protestanti. Z druge strani pa moramo reči, da namesto slepo razdejanega dela protestantovskega, ki vender ni bilo povsem slabo in okuženo, niso dali boljšega ne v narodnem, ne v književnem oziru: drugi dobi je bilo namenjeno nadaljevati književno delovanje in tak6 iz nova vzbuditi zazibano narodno zavest, speči narodni ponos! v tem vsa čast narodnemu svečeništvu našemu! Radi potrdimo, da sta se vladika Hren in novomeški Kastelec, pridno zajemajoča iz tistih »kalnih virov«, pisanih sv malovredni obliki«, trudila dajati ljudstvu boljše knjige, nego so bile istodobne. Njiju jezik se tudi prijetno razlikuje od drugih pisateljev, ki so ga kazili in pačili, češ, da pišejo »ad majorem populi intelligentiam«, ko so bili v resnici sami nevešči narodni govorici. Toda Hren in Kastelec, to je le »blis'k nagel, ki še temnejšo noč stori, ko vgasne.« Jezik se slabša čimdalje bolj. Umevno. Dečki, zapustivši dom, pozabijo po šolah materin jezik, in kadar ga jim je najnujneje treba, nedostaje jim besed. Hren, Kastelec sta pošla, o Bohoriči ni duha ne sluha, in Trubar, Dalmatin, Krelj, Juričič, to so bile izbrane žrtve . . . Se v našem veku, katerega nekamo — kdo vč, ali upravičeno — ponosno imenujemo dobo prosvete, vpepeljali so skrbno te »luteranske« knjige. Dragocena nam mora biti torej vsaka oteta drobtinica; tem večje pa je veselje, kadar dobi človek v roko dosti dobro ohranjen spomenik iz dobe, ko se je prvič tiskal slovenski jezik. Iščočega po Gorici in nje okolici knjig protestantske dobe, seznani me prijazen slučaj z bratom prerano umršega Valentina Man-delca, s č. očetom Ambrožem, živečim v tukajšnjem samostanu oo. ka- J) Gesch. d. Slav, Lit. iibers. von Traugott Pech. I. 376. 734 m. p ; Jurij Juričič. pucinov. Vprašam č. o. Ambroža, je li kakova slovenska knjiga v knjižnici kapucinskega samostana, ki je najstarejši na Goriškem, ustanovljen leta 1591., v času, ko je reakcija uničevala vse, kar je bilo v zvezi s protestanti. Morebiti se je katera rešila v samostansko knjižnico. Težko. Zakaj strogo je bilo ukazano požgati vse, in vrhu tega so bili in so še iz večine 00. redovniki laškega rodu. Vender pa mi je č. oče obetal vprašati samostanskega knjižničarja. In res! V knjižnici se je hranila občinstvu neznana knjiga slovenska z leta 1578.: po Juriji Juričiči poslovenjena Spangen-bergova postila. Prevod je sicer znan, *) toda znamenita je knjiga, ležeča pred menoj, zato, ker ima vse tri dele, seveda nepopolne. Prepobožen katoličan ni vedel drugače dati duška žaljenemu svojemu prepričanju, kakor da je besede, stavke, cele odlomke zamazal s tinto, da jih ve-činoma že nikakor ni mogoče brati. Da je liste iztrgal ali jih kolikor toliko poškodoval — zlasti so ga raztogotili naslovni listi — pač ni treba naglašati posebe. Obvaroval se je sam6 naslovni list drugega dela. Predno pa opišem knjigo, naj povem ob kratkem o Juriji Juričiči, kar se je dalo dognati o njem. Odveč ne bode. Koliko nam je do književne zgodovine naše danes, ko absorbira malone vso pozornost politika, danes, ko si vse hoče spisati lovorov venec »izvirnega« pisatelja slovenskega! Jurij Juričič se je porodil na Hrvaškem v Vinodolu.2) Kdaj in kje se je izobražal (na Reki?), dosedaj ni bilo mogoče zvedeti. V šestem desetletji XVI. veka ga najdemo v Ljubljani katoliškega sve čenika-propovedovalca v cerkvi nemškega reda. Toda pridno občevanje s tajnikom deželnih stanov in jednim najživahnejših spešiteljev protestantstva na Kranjskem, Matejem Klomb-nerjem, in z Antonom Dalmato, kateri ni bil »ein khleins wenig vrsach seines abfaals vom babstumb«,3) pridobilo je tudi Juričiča vrsti, ki je neustrašeno z besedo in dejanjem razširjala novo vero po deželi slovenski. *) (Čop-) Šafafik: Gesch. d. Siid Slav. Lit. L 112. — Dimitz: Gesch. Krains 1875 III. 186. — Mara: Jezičnik XXI. II. — Kopitar: Grammatik. Einleituug XXXV. 2) Elze: Die slov. prot. Gesangbiicher d. XVI. Jahrh. v Jahrbuchu d. Gesellsch. f. d. Gesch. d. Prot. in Oesterr. 1884. str. 6. — Kostrenčič : Urkundl. Beitr. XLVII. str. 74: ». . . Georg Jurisitsch, ein Krabath . . .« 3) Kostrenčič: Urkundl. Beitrage. XLVII. str. 74. m. p.: Jurij Juričič. 735 Zato prepove dne 25. februvarja leta 1561. Juričiču deželni komtur Gabrijel Khreutzer delj propovedovati v cerkvi nemškega reda.1) Tej prepovedi se je skoro pridružila prepoved generalnega vikarija v ljubljanskega, Nikolaja Skonča.a) Ravnanje s strani katoliške pa ni ustavilo delovanja vnetih no-voverskih propovedovalcev, ki so se ljudstvu na vso moč prikupili z zgovornostjo, znanjem in moralnim življenjem. Morda je vplivalo tudi sočutje do preganjanih, kakor je navada v ljudstvu, da se jih je oklenilo še tesneje. Kako pa so cenili Juričiča protestantje, izvajamo lahko iz tega, da so njemu in Janezu Tulščaku zaupali Trubarjeve posle, ko je le-ta avgusta meseca leta 1561. z obema vskokoma odpotoval v Urah. V tem času sta Juričič in Tulščak poročila drug drugega. Nasprotno katoliki. Zmerjali so Juričiča: »Jur Kobila«,3) tako da so se uprli celo deželni stanovi.4) v Ko pa sta podlost in neresnično obrekovanje Štefana Konzula spravili v veliko nevarnost hrvatenje in tisek hrvaških knjig, napoti se Juričič julija meseca leta 1562.5) z Zvečičem in pomožnim tiskarskim dečkom v Urah hrvatit verskih knjig. Tu je ostal do meseca avgusta leta 1563. Za svojega bivanja v Urahu izda: ENE | DVHOVNE | PEISNI, KATERE I SO | SKVSI PRIMOSHA TRVBERTA VTA | flauenski yefik iftolmazhene . . . VTVBINGA, | 1563. | °) in sicer po naročilu Mateja Klombnerja, ki ni mogel učakati, da bi prišle med ljudi pesmi, *) Elze: Zur Gesch. d. Ref. i. Krain v Jahrbuch leto 1891. str. 174. pod črto. 2) Elze; Die slov. prot. Gesangbticher. v Jahrbuch leto 1884. str. 6. 8) Ker se je govorilo in se še čujejo glasovi, da je Jur Kobila morda Jurij Dalmatin, bodi tti povedano, da je i Valvasor sam popravil prvotno trditev svojo (pr. : Ehre d. H. Krain II. zv. 6. knjiga, str. 349 ) v II. zv. 7. ktt. str. 435., da si ne smemo misliti Dalmatina, ampak Juričiča pod imenom Jur Kobila. — Sicer pa je v Ko-strenčiči (Urkundl. Beitr. LXI. str. 97.) cesarja Ferdinanda odlok iz Podjebrada z dne" 30. julija 1562. leta do dež. glavarja, dež. upravnika in do vicedoma, v katerem jim ukazuje zapreti mimo drugih tudi Kobilo. Uvažuje, da je Dalmatin šele leta 1566. po Trubarjevem posredovanji prišel v Tiibingen na vseučilišče, dobivši izpraznjeno Tifernovo ustanovo, ne ostaje nam uego še Juričič sam. 4) Valvasor: Ehre d. H, Krain II. zv. 7. kn. str. 435. 5) Elze: Die slov. prot. Gesangbticher 1. c. — Kostrenčič; Urk. Beitr. LVIII. str. 91. 6) Po jeden izvod te pesmarice hranita kr. javna knjižnica v Draždanih in vseuči-liška v Tiibingenu. Juričičevih pesmij je 8. 6) Opis te knjige: (Cop-) Šafafik: Gesch. d. Sud. Slav. Lit. I. 76. — Dimitz ; Gesch. Krains. III. 277. — Elze: Die slov. prot. Gesaugb. Jahrb. 1884. str, io, 736 m. p.: Jurij Juričič. grdeče katoliško svečeništvo. Ne da bi Trubar vedel, celo proti njegovi volji,x) dal jih je natisniti pod njegovim imenom, dobro vedoč, da bi ne bil Trubar nikdar posodil poštenega svojega imena zbirki takih pesmij. Trubar tudi ni prikrival svojega mišljenja, in to mu je nakopalo Klombnerjevo nasprotstvo, ki se kakor rdeča nit vleče po vseh njega pismih; na korist stvari, za katero se je toliko potezal in trudil, to nikakor ni bilo. v S Štefanom Konzulom in z Antonom ab Aleksandro Dalmata je priobčil Juričič tudi več hrvaških, knjig, natisnjenih s cirilico in z glagolico. Avgusta meseca leta 1563. se vrne v Ljubljano. Toda ker je bil v tem že zopet Trubar prevzel svoje posle, pošljejo Juričiča v Kamnik, od koder ga pa leta 1564. zapode na kneževsko povelje. Nato je podpiral v Ljubljani sušičnega superintendenta Seb. Krelja, Trubarjevega naslednika, ki je, izdavši v Ratisboni prvi del poslovenjene Spangenbergove postile, umrl dne 25. decembra leta 1567. Od leta 1574. do svoje smrti (dne 26. oktobra leta 1578.) je bil deželne vojske propovedovalec. Pokopali so ga pri Sv. Petru v Ljubljani. Kratko pred svojo smrtjo je izdal poslovenjeno Spangenbergovo postilo, katero hočemo tu podrobneje opisati. Knjiga, katero imam pred seboj, ima vse tri dele in je vezana v lesene, z usnjem prevlečene platnice. I. del šteje i—136 listov. Našemu iztisku nedostaje: naslovni, 1., 4., 9., 12., y/., 122. (gorenja polovica), 136. list. II. del šteje 1—214 listov. Namesto 1 beri 2; zakaj od 1 preide takoj na 3., ne da bi vmes česa nedostajalo. Takisto preskoči od 175. na 178. in šteje pravilno do konca, ne da bi bilo vmes kaj izpuščenega. Močno poškodovani so nastopni listi: 35., 36., 146. Naslovni list se je, kakor gori povedano, ohranil, in slove: POSTILLA, I To ie I KERSZHAN- | SKE EVANGELSKE | predige, verhu vfakiga Nedel- j skiga Euangelia. | OD PASKE, ALLI VELIKE j Nozhi do Aduenta. | SA HISHNE GOSPODARIE | Shole, mlade inu preprofte liudi. | OD Ioan: Spangenberga, na vprasha- | nie, inu od-gouor isloshena. j DRVGI DELL. j Sdai peruizh, verno inu sueifto Stolmazhe | na: inu opraui Slouenski iesik ( prepifana. Okolo naslova je pravokoten okrasek s podobami štirih evangelistov in njih znamenj v vsakem oglu. Na gorenjem prečniku je obraz Boga Očeta, v dolenjem pa je narisan golob — podoba sv. ') Elze; Die slov. prot. Gesangb Jahrb. 1884. str. 13. m. p.: Jurij Juričič. 737 Duha. Pod golobom sta črki H. V.x) Ob straneh na sredi pa sta angeljski lici. Na listu 214. a strani bereš pod arabeskino vinjeto: DRVKANO VLIVBLANI SKOSI | Joannefa Mandelza, Anno | M. D. LXXVIII. | Lista 214. b stran je prazna. III. del šteje 2 —136 listov. Pogrešamo naslovnega lista in 97. V štetji listov je več tiskovnih napak. Mesto 9., 9. beri 9, 10.; — m. 10., b. 12.; — m. 49., 49., b. 49., 50.; — m. 15., b. 51.; — m. 89., 89., b. 88., 89.; — m. 104., 105,, 106., b. 114., 115., 116. Na listu 136. b strani stoji pod tekstom: Tebi JESV CHRISTE budi vezh- | na huala, AMEN. | Nekoliko niže: (Skbrucft in ber gotrftftcfien §auptftat | Lat)bac& | burcfo §anJ3 SDfccmnel. I Anno Domini, | 1578. | Na hrbtu platnic je črno vtisnjeno: Evangelia | Carniolica | (s tinto vpisano:) Exposita | sed | pro-hibita | N j 30. | To je Juričičev prevod, katerega se dosedaj v tej celoti ni poznalo. Knjiga je svojina kapucinskega samostana. Da Juričič močno hrvati, umeje se, saj je rodom Hrvat »wie wol er . . . braucht vil crainerischer worter«, kakor toži znani Matej Klombner baronu Ungnadu v pismu z dne 7. maja leta 1562.2) Jezika ne utegnemo razpravljati, to je stvar jezikoslovcev, le toliko omenimo, da bi bilo vrlo zanimljivo preiskati jezik Juričičev in Kreljev ter primerjati slovenščino Vipavca slovenščini Hrvata. Ali naj nam morebiti tudi to preskrbi — Nemec? Spisa pa ne moremo završiti, da ne bi odločno zavrnili insi-nuacije, češ, kdor raziskuje protestantsko dobo, kdor daje čast, komur gre, ta namenoma povzdiguje luterstvo v kvar katoliški stvari 1 Kdo trezno in samostojno mislečih mož podpiše takšen nazor ? Zgodovina nas uči jasno in glasno, da je verski preobrat škodil narodnosti slovenski. Koliko zemlje slovenske se je potopilo v tujstvu, ko se je uvedel katolicizem! Postavimo, da je res, kar se trdi, da se denašnje posvetno razumništvo baje klanja samo narodnostni ideji, da je vera le postranska reč: ali bi mogli ti narodni brezverci hoteti izpodbijati tla pri Slovencih rimskokatoliški, do dobra narodni veri, ako stoje" »zgolj« na !) Dr. Elze misli, da je morebiti inicijalije napravil risar Henrik Vogther. ki je v XVI. veku živel na Dunaji. 3) Kostrenčič: Urk. Beitr. 1. c. 73* T. Boksov: Ljubezni sreča. narodnem stališči, kolikor toliko uvažuje usodne posledice verskega preobrata, zvršivšega se v IX. stoletji? Kaj pa naj si mislimo o trditvi, da je Slovenec, vzprejemši novo vero, onečastil in oblatil pošteno svoje ime? Protestantizem je bil kakor smo že razložili, potreben in koristen, da se je svečeništvo zopet zavedlo svojega poziva, svoje dolžnosti, težke svoje, toda vzvišene naloge. — Sklepaje pa opozarjamo zlasti slovenske vseučiliščnike, ki se po-gostoma razkrope sirom naše domovine, naj povprašujejo tod in tam (pri kmetih, po gradeh, v samostanih, sosebno naj pregledajo cerkvene arhive) po »starih« slovenskih knjigah, po rokopisih in drugih listinah, važnih za zgodovino našo, v katere prijazni trgovec čestokrat zavija sir, slanino, svilene robce i. t. d. Naj otmo, kar se sploh še da o teti! Trud izvestno ne bode brezuspešen. Ljubezni sreča. C util mi v prsih std kipi, Na te" se mislij sto budi, Budi se mislij sto na te", Ki moje vnela si srce". Krasan s teboj je beli svet, Ki si tako vabljiv mu cvet. Veselje mi po žilah vre, Kar meni roža t& cvete Zavrisnil kar glasn6 bi rad, Da zvati smem jo svoj zaklad. Oj, dekle, dekle prelepo Kako te ljubim jaz gorko ! Oj, lep je res ljubezni raj, Mameč poljubov cvetnih slaj! In žar zaljubljenih očij, Kako je čdroben njih sij ! Zato pa dekle, ko doslej Ti ljubi tudi me naprej ! Z menoj presrečna si lahkd, Ko vzamem te na dom ženo . T. Doksov.