KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 137 : DELOVANJE LJUBLJANČANA A. STEINHAUSERJA NA FILIPINIH 1643—1648 ZMAGO ŠMITEK O Življenju in delu Adolfa Steinhauserja so nam bili doslej znani le skopi podatkih Za našo kulturno zgodovino je pomemben zato, ker je bil prvi jezuit s slovenskega ozemlja, za katerega vemo, da je odšel v misijone, čeprav so bile prve slovenske prošnje za odhod (»indipetae«) datirane že vsaj deset let prej (npr. Jakob Ramusch ali Ramovz iz Ljubljane, 7. maja 1631).2 Poleg Steinhauserja najdemo na slovenskem na- rodnostnem ozemlju le še dva jezuitska mi- sijonarja, ki sta v 17. in 18. stoletju delo- vala na Filipinih, vendar sta bila oba z et- nično mešanega zahodnega in severnega obrobja: Jožef Sancini ali Zanzini iz Trsta in Anton Rauscher iz Hüttenberga pri Bre- zah na Koroškem.3 Avgusta 1986 sem med raziskovanjem v Archivo general de Indias v Sevilli našel še nekatere nove podatke, ki nam osvetljujejo zadnja leta Steinhauser j evega življenja. V španskih virih je omenjen kot Adolfo de Steinhauser, Steinhausen, tudi popačeno Oestaynauser, ali s španskim imenom, ki si ga je nadel na Filipinih, Adolfo de Pedrosa. Adolf Steinhauser je bil po jezuitskih vi- rih rojen 29. novembra 1613 v Ljubljani, v krstno knjigo ljubljanske stolnice pa je bil vpisan »zadnjega dne v mesecu«, t. j. 30. no- vembra.'* Krstni botri so mu bili David Panthaleon, Georgius Müllner in Margareta Eppich. Oče Martin (Mert) Steinhauser je prebival v Ljubljani vsaj že leta 1612, ko ga omenjajo arhivski viri.*^ Mati Barbara Stein- häuser pa je med leti 1617 in 1622 plačevala hišni davek za stavbo v Gosposki ulici 6, ki jo je podedovala.**" V avstrijsko jezuitsko provinco je Steinhauser vstopil 17. novem- bra 1630.5 V pismu, datiranem 28 aprila 1640 na Dunaju, je zaprosil za odhod v misijone v »Indijo«.^ Tako so tedaj imenovali vse kolonialne posesti v Aziji in Ameriki. Do- ločen je bil za Fuipine, k čemer je ne- dvomno prispevala tudi njegova nadarje- nost za matematiko in njegovo poznavanje vojaške utrdbene arhitekture. Leta 1643 je (verjetno prek Španije) pripotoval v Manilo, Njegovo prvo delovišče je bilo na južnem filipinskem otoku Jolo, znanem po nasadih riža, bogatih loviščih rib in nahajališčih bi- serov, ambre in slonovine.'' Španci so hoteli otok spremeniti v svoje trgovsko in vojaško oporišče, bojeviti musUmanski Mori, prebi- valci otoka, pa so se povezali proti Špancem s holandskimi kolonialnimi oblastmi v Bata- viji, današnji Džakarti. Tako je leta 1645 ob podpori holandskih vojnih ladij prišlo do napada domačinov na španske utrdbe. O tem dogodku poročajo tedanji španski do- kumenti naslednje: »Princ Salicala, nasled- nik kralja otoka Jolo, odkriti sovražnik Špancev, je vzpostavil stike s Holandci, ki naj bi mu bili pomagali, da bi se otresel španskega jarma. Holandci so ta predlog radi sprejeli. Glede na poročila o malošte- vilnosti naših sil, ki so jih Holandci dobili od Jolojcev, so menili, da sta dovolj dve ladji, da bi premagali Spance. Steinhauser, ki je bil tedaj na otoku skupaj s španskim je- zuitom Bernardinom Alisénom, je sodeloval pri utrjevalnih delih in s tem veliko pri- speval k zavrnitvi napada.^ Španci so nato sklenili premirje in umaknili vojaško po- sadko, obdržali pa pravico do nadaljevanja misijonarskega dela na otoku.i" Steinhauser je bil po teh dogodkih že kmalu premeščen na skrajni jugozahodni del filipinskega otoka Mindanao, blizu mesta Zamboanga. Tam je deloval med Subani, staromalajskim ljudstvom, ki je bilo zaradi svoje manistične religije (kult prednikov, pomanjkanje verskih predstav o višjih bo- žanstvih) bolj dovzetno za krščanstvo kot mushmani. Vendar so se tudi tod začeli upori proti Špancem. Španski kronist Fran- cisco Combes omenja, da je tedaj skupaj s Steinhauserjem preživel velike nevarnosti. O razmerah v Steinhauser j e vem misijonu piše: »¦'^'^'^kateri hudodelski in pobegli do- mačini . so terorizirali okolico in vznemir- jali dobre ljudi. Med temi je bil poglavar iz Rio Sibuco, o katerem je bilo znano, da je ubil vsakogar, ki mu je prišel na pot. Na- meraval je umoriti očeta Adolfa de Pedrosa Steinhauserja in je na veliko proslavljal smrt Ivana del Campo.«'^ Pred takšnimi in podobnimi naklepi se je Steinhauser umak- nil na sever otoka, v misijonsko postajo Da- pitan, blizu mesta Iligana, upravnega sre- dišča istoimenskega okrožja. Zanimivo je, da je bil v Dapitanu več let rektor Jožef Sancini (Zanzini) iz Trsta, ki je prispel na Filipine isto leto kot Steinhauser.i^ Dapitan je v 50. letih 17. stoletja štel okoli 200 dru- žin.i* Prebivalci so bili prvi krščeni doma- čini na Mindanau in so uživali status svo- bodnjakov, oproščeni pa so bUi tudi daja- tev. Zato so bili njihovi odnosi s Spanci pri- jateljski. V tem sorazmerno ugodnem okolju pa Steinhauser ni dolgo živel. Umrl je že 22. oktobra 1648, pred svojim 35. letom sta- rosti in po petih letih življenja na Filipinih. 138; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Ljubljančan Adolf Steinhauser je deloval na Filipinih v enem od najbolj dramatičnih obdobij kolonialne zgodovine, ko je upore domačega prebivalstva proti Spancem spre- mljalo rivalstvo velikih evropskih pomor- skih sil. Otok so pretresali tudi izbruhi og- njenikov in katastrofalni potresi (1645 in 1646; prvi je porušil tretjino stavb v Mani- li).Tedanja španska poročila govorijo o nazadovanju katolicizma na Filipinih.^« OPOMBE 1. Anton Huonder, Deutsche Jesuitenmissio- näre des 17. und 18. Jahrhunderts. Freiburg im Breisgau 1899, str. 172. 2. »Indipetae«, seznam prošenj članov av- strijske jezuitske province za odhod v mišlje- ne, tipkopis, v rimskem državnem arhivu izpi- sal p. Alojzij Kröss. 3. Zmago Smitek, Klic daljnih svetov. Slo- venci in neevropske kulture, Ljubljana 1986, str. 106—107 (na str. 99 tudi kratko o A. Steinhauserju). 4. Matice župnije sv. Nikolaja, fase. 1, 1607— 1614, Nadškofijski arhiv v Ljubljani. V nekate- rih virih je zapisana tudi letnica 1614 (gl. Pablo Pastells, Catalogo de los documentos relatives a las islas Filipinas, existentes en el Archivo de Indias de Sevilla IX., Barcelona 1934, str. 124). 4 a Protocoll der fürstlichen Hauptstadt Lai- bach, Cod. 1/22, Zgodovinski arhiv Ljubljana. 4 b Vladislav Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev II., str. 514, Zgodovinski arhiv Ljubljana. 5. Francisco Combes, Historia de Mindanao y Joló, Madrid 1667 (nova izdaja Pablo Pastells, Madrid 1847, str. 728). 6. »Indipetae« ... 7. Prim. Welt-Bott, 26. del, Wien 1748, str. 39. 8. Pablo Pastells, Catalogo de los documen- tos... IX., Str. 75. 9. Pablo Pastells, Catalogo de los documen- tos... IX., Str. 76; Francisco Combes, op. cit., str. 436. 10. H(oracio) de la Costa, The Jesuits in the Philippines, Cambridge 1967, str. 443—444. 11. Francisco Combes, op. cit., str. 728. 12. Ibid., str. 511. 13. Ibid., Str. 734 (tarn še drugi podatki o Sanciniju). 14. Welt-Bott, 27. del, Wien 1748, str. 35. 15. Welt-Bott, 26 del, Wien 1748, str. 42. 16. Pablo Pastells, Catalogo de los documen- tos... IX., Str. 67—69.