22 „Pot je prava in studenec blizu!" — „— -- Pot je prava in studenec blizu!" — Jedva slišno so mrmrale bolnikove ustnice; — jedva znatno se je jasnil obraz; — oči so začele nalahko žareti. — „Ne boš več dolgo blodil — dan se dela — blizu je rešitev!" — Dolgo je molil župnik in zatopljen je bil v molitev, da se je zdrznil, ko ga je prijelo nekaj mrzlega za roko. Pred seboj je uzrl jasen obraz in razžarjene oči — in spoznal je sodbo, neovržno, ker ni bila nikdar izrečena in nikjer zapisana. „Gospod župnik" — je govoril bolnik, ki ga je držal za roko — „ne bom več dolgo! — Da ne izgrešim poti pred ciljem — prižgite v mraku luč, okrepčajte pešajočega." — Njegov glas je bil tih, miren in resen; — župniku pa se je storilo bridko pri srcu; prisedel je k postelji in prislonil glavo k bolniku. V tihi noči je zapel glas zvona čez vas. — - „Bog povrni! — Bog z Vami! — Truden in upehan romar se vrača domov!" — Tako se je poslavljal bolnik od župnika, ki mu je dal na pot svoj blagoslov; — samo dve drobni, suhi solzi sta se zaiskrili bolniku v očeh. — Bilo je dva dni za tem. Doma je bil romar, ki je iskal poti; — toliko da ni omagal pred pragom, žejen in opešan. Solnce se je smejalo in zvonovi so veselo peli, vriskalo je mlado jutro. — Štirje krepki fantje so nosili romarja na ramah; — pred njimi so duhovni peli hvalnice — za njim je stopal oče — solze radosti so gorele v njegovih očeh. — Velika množica ga je spremljala prav do doma. Ko so ga doma odložili — ni bil razkošen in prevzeten dom, skromen je bil in ponižen — so mu zapeli fantje v pozdrav pesem, polno sladke tolažbe. in tihe radosti — za trudnega romarja. „Blagor mu!" — — Tako je priromal romsr iz tujine v svoj varni dom. — idD^^Se) (9ZŽš><&e) (sZ^Š^sS® (sZ/ Na jesenskem polju. Kot ratarji hodimo, drug za svojim drugom: ta se vrača s polja, drug prihaja s plugom. -i Zložil Silvin Sardenko. Dnevi naglo nam beže, kot nestalne sanje; jutro upe seje, mrak prevare zanje. In tako umiramo, kot polje jeseni. Jaz umiram svetu, svet umira meni. Petelin je zapel, Zložil Silvin Sardenko. Le poj! Eni v delo segli, drugi bodo legli . . . Le poj! Tvoj glas vestnim je vzpodbudo, lenim v jezo hudo tvoj glas. Tvoj klic zlato jutro drami, trudno čelo mami tvoj klic. S teboj bolnim skrb se jenja, zdravim skrb začenja s teboj. Le poj: Krivim dan kesanja, mračnim dan spoznanja le poj!