207
Šolske stvari.
Ljudska šola.
So li naše ljudske šole take, da vzvišeni, blagi in važni namen ljudske šole, kot versko-nravne odgoj niče za gotovo doseči pomagajo ali vsaj zamorejo doseči?
Odgovor na to vprašanje je težak, ker je nova šola z vsem, kar se je drži, precartano dete vladajoče stranke in tudi gospćsk, dete, čegar se ne smeš dotakniti; zato naj odgovor na to sitno vprašanje da s k lišena, visoka in veljavna avtoriteta.
Prečastiti gospod knezoškof Sekavski , dr. Janez Zwerger, je dal na Dunaji leta 1871. na svitlo knjigo z naslovom: „Ljudska šola v razmerah do rodovine, cerkve in države". V tej izvrstni knjigi se bere na strani 334 sledeče:
„Preglejmo na kratko največe pomanjkljivosti novih eolskih postav.   Te-le so:
1.     Verski nauk ni podlaga in vodilno pravilo sedanji ljudski šoli, ampak le eden izmed več učilnih predmetov.
2.     Veronauk je še dosti bolj omejen in do tako malo verskih vaj skrčen, da bi celć že dobro odgojeni katoličan pri tem postal mlačen in nečimurn; kako li bi se mogel tedaj otrok, ki še ni dobro v katoliški veri vtrjen, vzgojiti za vnetega katoličana?
3.    Drugi učni predmeti so popolnoma odvezani od vere; tedaj se bodo tako učili, da bodo katoliški veri in odgoji večkrat nasprotni, ter žalili versko čutje.
4.     Nadzorstvo šolskih zadev je cerkvi popolnoma odvzeto in dano v posvetne roke. Postava še cel6 ne tirja, da bi bilo za katoličane nadzorstvo katoliško.
5.     Ista je glede vodstva šole, čeravno bi nadzorstvo in vodstvo notranjega šolskega reda vka-toliški ljudski šoli, ki je odgojilnica katoliška, po vsej pravici in naravno moralo biti v rokah cerkve.
6.     Se celć o veronauk u in verskih vajah nadzorstvo ni popolnoma prepuščeno cerkvi.
7.     Na izobraževanje učiteljev cerkev nima prav nobenega vpliva.
8.     Pri nastavljanji, delovanji in disciplini učiteljev nima cerkev nič govoriti.
9.     Posvetne oblasti določujejo ne le o vseh posvetnih zadevah šole, ampak tudi o cerkvenih in verskih, čeravno ravnajo v imenu brezverske države.
10.     Pomislikov katoliških starišev glede posilnega obiskovanja šol cerkev ne more odstraniti , ker v šoli sama nima več tiste oblasti, po kateri bi zamogla sta-rišem porok biti zato, da bodo otroci katoliško odgojeni.
11.    Brezverske šole so po postavi mogoče, morda se jim še cel6 na roko gre; v takih šolah bi pa cel6 najboljši učitelj za katoliško odgojo ne mogel nič prida storiti.
12.     Utegnejo priti učitelji, ki so brez vse vere; po takih pa bi bila tudi v katoliških šolah odgoja katoliška nemogoča.
13.    Katoliške šole imajo mnogo zadreg, težko jih je varovati škodljivih vplivov.
14.    Privatne šole so sploh preomejene.
15.     Ustanove (štipendije) za katoliške šole se daj6 tudi šolam drugovernikov.
16.     Pri vseh velikih davkih za šole tedaj stariši vendar nimajo nobenega poroštva, da bi se njihovi otroci res katoliško odgojili.
O drugih pomislikih glede šolskih postav, na pr. o tem,  da  so otroci preobloženi z učnimi predmeti
na kvar poglavitnih predmetov, o tem, da morajo otroci predolgo v šolo hoditi itd., nočemo obširneje govoriti. Tem pomanjkljivostim šolske postave moremo v okom priti mi vsi, kajti tu ne gre reči: „vlada naj to sama stori." Ona sama tega ne more, če prav bi imela voljo. Dokler je cesar vladal sam , imel je tudi odgovornost sam; takrat smo imeli tudi dobre šolske postave in starišem ni bilo treba v skrbeh biti zarad odgoje otrok. Kar pa je cesar pravico postavodajstva večidel oddal narodom svojim, so narodi s to pravico vred prevzeli dolžnost in odgovornost, po sporazumljenji s cesarjem skrbeti za zboljšanje pomanjkljivih postav. Tedaj imajo že vsled pravice do postavodajstva vsi upravičeni državljani dolžnost in pravico, skrbeti zato, da se šolske postave otrebijo vsega, kar je v njih slabega. Al tudi še drugo dolžnost, dolžnost do Boga, h kateri jih vest priganja, imajo, in ta dolžnost zadeva vse kristijane brez razločka stanu, ko spoznajo, da ima nova šolska postava v sebi napake, ki so nevarne odgoji katoliške mladine. Bog je ukazal vsakemu človeku skrbeti tudi za zveličanje bližnjega, — tako nas uči sv. pismo; le načini, pripomočki in pota so pri različnih ljudčh različni, dolžnost pa imamo vsi, eden tako, drug drugače.