starši. 

Njegove vožn e in čudovite dogod b 

Poslovenil 

duhovnik ljubljanske škofije. 

Izdal a 

Družba sv. Mohorja v Celovcu. 

1893. 

Natisnila tiskarnica družbe sv . Mohorja v Celovcu . 


Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstTa . 

1392



Uvo d


dorkoli se šteje med izobražence, gotovo mu 
ni neznana prelepa povest: »Robinzon «. Že 

v mladosti je mnogoteri izmed nas sočutno 
prebiral čudovite zgodbe nesrečnega mladeniča, ki s o 
ga morski valovi zanesli na otok, kjer se je toliko 
in toliko let v samoti pokoril za svojo nepokorščin o 
proti ljubim starišem. Spremljali smo v mislih mladega puščavnika na vseh njegovih potih, odvali ž 
njim vse bridkosti, a tudi sem ter tja veselje samo 
stanskega Življenja ; njegova hiša nam je bila znana 
zunaj in znotraj, neka čudesna moč nas je vezala 
na preljubega Robinzona. Kdo pa si je izumil in 
opisal to povest? Anglež je, Daniel de Fo'é po imenu, 
ki je živel leta 1661-1731, mož bistre glave i n 
poštenjak, kakoršnih je malo. Spisal je, kakor trdé, 
do 200 spisov, izmed katerih so ga nekateri pri 
najvišji oblasti spravili v marsikake zadrege . Moral 
je blagi mož pobegniti iz domovine, a ko se j e 
vrnil domov, sprejel ga je kralj z veseljem in postal 
mu naklonjen in prijazen. Toda njegovi sovražniki 
niso mirovali, dokler ga niso vtaknili v ječo, kjer je 


vzdihoval dve leti . Sreča se je sicer zasuknila, toda 
Daniel de Foč se ni vsiloval nikomur ; torej tudi od 
nobene strani ni prejel zaslužene hvale, da se je s 
peresom vojskoval za ljudske pravice. Umrl je pozabljen in ubožen. Slava njegova se je pa kmalu. 
zasvetila. Spisal je bil namreč po resnični dogodb i 
posneto povest : »Zgodbe Robinzona Kruzoe.« Dolgo 
ni hotel nihče založiti dela ubogega moža . Ko pa 
leta 1719. vendar ugleda beli dan, — kdo bi si bil 
mislil! — priljubila se je knjiga vsemu svetu tolikanj, 
da so jo posnemali in prevajali v vse evropejske jezike ; — samo Nemci imajo nad 60 različnih predela v 
in prevodov. Zatorej mislim, da ne zadenem napak , 
ako vam Slovencem ponudim Robinzona v mili slovengeini, da si tudi vi, zlasti pa mladina, kateri s e 
posebno prilega ta prelepa povest, po vsakdanjih 
opr*avkih razvedrujete um in srce . 

Tega vam iz srca želi 

prevodUelj. 


X,M',Xc!TX,-X,)X!.D 
12~ K~-. ~ 

2 E s ~1~~rl~1~~~ L ~1~~I~~	 
'w,	 

Prvo poglavje. 

Robinzonova mladost in prve njegove vonje . 

en. sem bil leta 1632. v mestu Jorku. Moj oče so 

bili iz rodovine Krajcnaerske v Bremen-u in kupčevali 

so v Hull-u na Angleškem. Šlo jim je po sreči, na

brali so si precej premoženja . Ko so se pa naveličal i 

kupčije, preselili so se v Jork in oženili z mojo materjo, ki so bili iz stare in spoštovane korenine Robinzonove . 
Tako sem dobil dvojno imé : Robinzon Krajcnaer ; poslednje 
pa so ljudje navadno skrajšali v Kruzoe, in ta priimek se na s 
je tudi prijel in ostal v prihodnje . 

Imel sem dva starejša brata. Prvi je služil pri angleških pešcih v Flandriji, katerim je zapovedoval nekdaj slavn i 
Lochart. V bitvi pri Dtú ukirchen-u zoper Španjolce je bil ubit . 
Kaj se je zgodilo z mojim drugim bratom, nikoli nisem zvedel , 
prav tako, kakor tudi moji stariši nikdar niso zvedeli, kak o 

je pozneje meni godilo . 

Jaz sem bil tretji sin pri hiši. Nikoli nisem resno premišljeval, kaj bode iz mene . Imel sem prav čudovitne misli 
in naklepe. Po glavi so mi namreč rojile le lepotije daljnih 
dežel, noč in dan sem sanjaril o palmovih gozdih, o hribih , 
kjer zlato kopljejo, in o neverjetni krasoti tujih krajev . Najbolj pa me je veselilo mornarsko življenje, ker mornar se v 
lahkem čolniču tako prijetno ziblje po višnjevem morju in vs a 
ona čudesa sam gleda in uživa. 

Oče so mi sicer dajali lepe nauke ter me pridno v šolo 
pošiljali ; kaj radi bi bili videli, da postanem pravdosrednik . 

Toda želje do mornarskega življenja mi niso mogle odvzeti 


ne resnobna opominovanja očetova, ne mile prošnje materine. 
To veselje me je tako zmotilo, da sem bil slep za vse, ka r 
mi je ponujala, očetovska hiša. 

Moj oče, oster, previden mož, so mi močno odsvetovali. 
Ker zavoljo putike niso mogli iz izbe, pokličejo me nekeg a 
dne pred se in mi tako-le na srce govoré : 

»Kaj druzega, ko tvoja nespametna želja, potovati križe m 
svetá, te je pač nagnila zapustiti očetovsko hišo in domovino , 
kjer bi si s pridnostjo in vednostjo tako lahko napravil lep o 
prihodnost brez skrbi? Le revni in brezupni ali pa silno častilakomni ljudje si z nenavadnimi in predrznimi dejanji ulov e 
včasih srečo in slavo . Za-te je vse to ali previsoko ali prenizko. Glej, da bodeš najbolj čislal srednji stan, katerega smo 
mi. Ozri se okoli sebe! Ali ga ne želé vsi? Marsikateri kralji , 
izrejeni v blišču in bogastvu, radi bi bili zlati prestol zamenjal i 
s ponižnim rokodelstvom. In celó najmodrejšemu vladarju j e 
bil nekdaj srednji stan najsrečnejši, ker Boga ni prosil ne bogastva ne revščine! Sreda je tudi tukaj zlata skleda ; ne zavidnost in častilakomnost, ne prevzetnošt in nevoščljivost n ezbadajo njega, ki se nje drži." 

Tako so me oče opominjali, da ne bi sam sebe pogrezni l 
v nesrečo, Povedali so mi, da me hočejo na vse strani podpirat iin sploh vse storiti, da postanem to, za kar so me odnieuili . 

„Vtisni si v srce moje besede!” govorili so na dalje . „To 
isto sem rekel tudi tvojima bratoma, toda nič nista marala . 
Kakšna je bila njuna osoda? Daleč od očetovskega doma j e 
padel tvoj starejši brat na flanderski zemlji, in kje gnijejo kost i 
druzegatvojege brata, ve le Bog sam . Verjemi mi, ako re s 
nepremišljeno butneš-tla v 'en dan v svet, k e d a, r pride da n 
nesreče, ko ne bodeš nobenega svojih imel okol i 
sebe, tedaj bodeš bridko žaloval, da me nisi slušal.” 

Zdajci utihnejo in solze notranje žalosti jim oblijejo lice . 
Ves ginjen sem obetal, vse storiti, kar hočejo oče . A v malo 
dneh so vsi dobri obeti splavali po vodi, v meni se je vzbudila stara želja iz novega. Od očeta nisem ničesa pričakoval , 
poskusim torej, če bi se dalo z materino pomočjo kaj doseči . 
Razložim jim, kako neizrečeno rad bi videl svet, da sem sta r 
že 18 let, torej prepozno lotiti se pravdarskega ali kupčijskega nauka. Naj pregovoré očeta, da me vsaj enkrat pusté 
na pot ; ako mi ne bode mornarsko življenje všeč, hočem zamujen« popraviti . 

Tega mojega srčnega razodenja moja mati niso bili kar 
nič veseli, in brez ovinkov so mi rekli, da je zastonj, o tem 


očetu besedo črhniti . Vendar so o priložnosti omenili to re č 
očetu, toda vzdihovaje so jim odgovorili : „Fant bi imel jako 
prijetno življenje domá ; če pa gre na tuje, največji siromak 
bode na zemlji. Ne privolim.” 

Tako je minulo zopet leto in dan, oEominjevanje mojih 
starišev med tem je bilo bob v steno. Necega dne greni v Hun 
in naletim ondi na starega šolskega tovariša, ki je bil ravn o 

namenjen v ladiji svojega očeta odriniti v London. Nagovarja me, naj ga spremim, in prav po mornarsko se mi prilizuje : „Saj te vožnja nič ne stane!” Sklep je bik . brž storjen. 
Ne zmenivši se za skrbi svojih stal išev stopim v ladijo ; bilo 
je 1. kimovca 1. 1651 . 

Nikoli ni nesreča začela tako hitro kaznovati lahkomiselnega človeka in nikoli ga ni tako dolgo tepla, kakor mene . 
Komaj smo zapustili luko , jel je vihar razsajati in visoko s o 
se vzdigovali valovi . Še nikdar nisem bil na morju, torej me 
zgrabi neusmiljena morska bolezen . Ze sedaj sem se kesal 
svoje nespameti, že sedaj sem se spominjal očetovske hiše, 
kjer sta me zastonj pričakovala plakajoČa oče in mati . 

Nevihta je rastla ; Iadija se je pogrezovala v globočino , 
kmalu je zopet drvila kvišku. Neizrečeno sem se bal. V teh 
hudih stiskah sem obetal, koj vrniti se domov, da me le Bog 
še reši iz te grozne nevarnosti . Ko se pa naslednji dan potolaži morje in valovi, minejo me tudi vsi dobri sklepi . Proti 
večeru se je zjasnilo in solne je zatonilo čisto in svetlo, da 
je prihodnje jutro izišlo zopet v isti lepoti . Njegovi žarki so 
se lesketali po neizmernem morskem površju, da se nise m 
mogel nagledati nenavadnega prelepega prizora . 

Nov sem dobro prespal, tudi morska bolezen me je za 
pustila. Oziral sem se po gladki planjavi, ki je bila po 
prejšnji dan tako nevarno razburkana. Ves zamišljen sem 
bil ; tedaj stopi k meni prijatelj, ki me je bil zapeljal k te j 
vožnji, in smeje se mi reče : 

„No Robin, kako se ti je prilegel včerajšnji hrup? Sa j 
te mala sapica menda ni prestrašila? ” 

„Kaj? Sapica? Vse žive dni še nisem prestal takeg a 
viharja.” 

» Ali to imenuješ vihar? Nič ni bilo . Da imamo le čvrsto 
ladijo in da smo na visocem morju, ne zmenimo se potem z a 
meh sape kar nič. Ti si seveda le- mornarček sladke vode. 
Pojdi, napraviva si čaja in pozabiva vse to . Glej, kako krasno 
vreme imamo!" 


ziveli smo prav po morsko. Oaj je bil gotov in dobro 
sem ga podiral. V pijanosti je prešlo vse kesanje zaradi moj e 

nepokorščine, vsi moji dobri nameni in sklepi za prihodnost 
so se potopili v njej . Sicer so prišli še včasih trenutki, o 
katerih se je oglasila vest ; toda zdelo se mi je , da je to le 
slabost , torej sem skušal te muhe , kakor sem jih imenoval , 
odganjati y veselih tovaršijah in v pijančevanju. V 5— 6 
dneh sem svojo vest popolnoma potolažil in izbrisal spomin 
na očetove nauke. 

Toda čakalo me je še kaj hujšega, da mi ne ostan e 
čisto noben izgovor. Če nisem v ravnokar prestani dogodbi 
hotel ugledati božje milosti, bila je naslednja taka , da bi bi l 
najtrdovratniši nespokornik v njej moral spoznati kazen in o b 
enem usmiljenje božje . 

Šesti dan svoje vožnje dospémo v ladijostajo Jarmouth , 
ker nas neugodni vetrovi in tišina po oni nevihti niso pustil i 
dalje. Tukaj smo se morali tedaj ustaviti, ker je vlekel nam 
nasprotni veter. Z nami vred so bile zadrževane tudi nekatere večje ladije iz Nevkastla. Veter je bil že iz početka močen, prihajal pa polagoma tako silen, da ni bilo varno peljati 
se v Themso . Ladijostaje navadno dajo tako zavetje, kakoršn o 
luke ; za našo trdno ladijo se torej ni bilo bati . , Mornarji so 
bili tedaj brez skrbi, ves čas so burke uganjali in norce brili. 
Toda, osmi dan se je veter izpremenil v hudo nevihto in vs i 
so imeli dokaj opraviti, da so spustili jadra in jadrenice . Valovi so ploskali čez našo ladijo in enkrat smo mislili , da s e 
je pretrgala vrv na sidru. Višji mornar je ukazal še druzega mačka spustiti, da bi bilo tem varnih . Vihar je strahovito razsajal. Groze in stra,hú so trepetali mornarji. Kapitan 
je vse storil, da ohrani 'Iadijo ; ko je pa mimo mojega ležišč a 
gredé vzdihnil : „Gospod, usmili se nas! Izgubljeni smo!” 
spreleté me smrtne težave, da kar okamenel obležim na po 
stelji. Kako bi mogel popisati, kaj sem čutil! Izprva mi š e 
na misel ni prišlo, da bi se kesal, naravnost sem se ustavljal 
vsakemu kesanju. Ko je pa sedaj stala pred menoj grozna 
smrt, obšel me je neizrečen strah. Planem iz izbe na vrh 
ladije ter se ozrem okrog sebe. Kako strašne reči sem tu 
ugledal! Visoko kakor goré so se dvigali valovi in v treh al i 
štirih minutah odbijali ob nas . Kamorkoli sem pogledal, povsod je bil stok in revščina. Na dveh težko obloženih ladija,h 
blizu nas so jadrenike posekali in pol ure daleč od nas j e 
utonila neka barka. Dve drugi ste se odtrgali od sider in 
vihar ju je Strahovito po morju metal sem ter tja, ker no


beden jadrenik ni ostal cel . Manjši čolni so manj trpeli, ven 
dar dva ali trije so samo z velikim jadrom drvili mimo nas. 

Proti večeru prosita višji mornar in krmar kapitana, naj 
bi smela posekati sprednji jadrenik. Moral je privoliti , ker 
brodnik je trdil, da je sicer ladija gotovo izgubljena. Ko je 
tedaj padlo sprednje drevo, ostalo je srednje brez podpore te r 
barko tako premajalo, da je bilo treba še njega posekati. 

Nevarnosti in groze mornarskega življenja tačas še nise m 
bil vajen, torej mi je bilo neizrečeno čudno pri srcu . Dobro 
še pomnim iz onega davno minulega časa, da me je v onih 
strašnih urah bolj peklo, da sem bil popustil svoje dobre na 
mene in sklepe, kakor pa me je strašila groza pred smrtjo . 
Menil sem , da je ta nesreča kazen božja za nepokorščino d o 
mojih starišev, in ta misel me je popolnoma zmedla. Tod a 
mera trpljenja našega še ni bila polna . 

Vihar je divjal tako grozovito, da so celó mornarji trdili , 
da še niso doživeli enacega . Naša barka je bila sicer trdna , 
gugala se je pa vendar tako silno sem ter tja, da so mornarji sleherni trenutek vpili : »Poginjamo!" In kar se pa č 
redko zgodi, kapitan , višji mornar in drugi so jeli na kolenih 
moliti ter so brez upanja pričakovali gotovega pogina . 

O polnoči zakliče nenadoma neki mornar : „Ladija ima 
luknjo!” drugi zavpije : „Voda stoji že 4 čevlje visoko v barki . ” 
Vsi so morali sedaj k sesalkam . Jaz sem bil kakor štor ; kar 
vznak sem se zvrnil na ležišče, poleg katerega sem stal . 
Mornarji me ne prerahlo vzbudé mrmrajo : ako poprej že 

nisem bil za rabo, sedaj vsaj lahko pomagam kakor dragi. 

Vstanem tedaj, grem k sesalkam in čvrsto vodo poljem iz 
ladije. V tem ugleda kapitan nekoliko lahkih bark. Te zavoljo viharja niso mogle stati na mačku ter so vrv izpustile, 
morale so torej na široko morje , kjer so si na vso moč pri 
zadevale, da ne trenejo z nami . Kapitan ukaže streliti n a 
polnoč. Jaz nisem vedel, kaj to pomenja. Mislil sem, da se 
ladija že v kosce drobi, in. strahú omedlim. Nikolo se ni 
zmenil za-me, sleherni je skrbel, kako sebi otme življenje . 
Neki mornar je celó menil, da sem že mrtev, ter bacnil m e 
z nogo od sesalke in stopil mesto mene . Precej časa je minulo, da sem zopet oživel . 

Delali so na pretrganje, toda voda je neprenehoma narašéala v barki. Gotovo je bilo, da se potopimo. Sicer je 
nevihta nekoliko odlegla, vendar ni bilo upanja, da prijadram o 
v varno luko. Med tem so neprestano streljali na,, pomaganje, 
in lahka ladija ne daleč od nas je res odposlala čolnič nam na 


10 

pomoč. Srečno je priveslal do nas, toda dolgo ni bilo mogoče stopiti va-nj, ker ni mogel pritisniti k naši ladiji . 

Ljudje v čolnu so v vedni nevarnosti veslo gonili z vsem i 
močmi. Ko slednjič dosti blizu priveslajo, vržemo jim -vrv ,
ujamejo jo in pritisnejo k barki . V hipu smo bili vsi v čolnu ; 
vendar misliti ni bilo , da dohitimo ladijo , ki -nam je naklonila to pomoč . Sklenemo torej čolnič prepustiti valovom te r 
ga varno obračati proti bregu . Kapitan je obljubil, da ga 
plača, ako se razbije. Deloma veslaje, deloma prepustivši se 

vetru pomikali srno se proti suhi zemlji, proti visočini Winterson-Nes imenovani . 

Komaj je minulo četrt ure, odkar smo zapustili ladijo , 
videli smo, kako se je potopila. Črno se mi je delalo pred 
očmi, ko so mi brodniki kazali utapljajočo ladijo . Ze takrat, 
ko so me bolj vrgli v rešilni čolnič, nego sem sam stopil 
vanj, otrpnilo mi je srce iz strahu in zavoljo hude vesti . Neprenehoma so mornarji veslali, da pridejo na suho . Kedar so 
valovi visoko dvignili ladjico , ugledali smo na bregu velik o 
ljudij pripravljenih pomagati nam, kedar dospemo dosti blizu . 
Toda nhša vožnja je bila kasna. Se le ko smo priveslali okoli sve


ll 

tilnika kraj morja, kjer niso bili valovi tako silni, stopili sm o 

po neizrečenem trpljenju srečno in zdravi na suho. V Jar-
mouth-u so nas potem jako prijazno sprejeli. Gosposka nam 
je brž, odkazala dobro stanovanje, in kupci in ladijarji so zložili denarjev, da je mogel vsak izmed nas ali v London al i 

3 Hun nazaj . 
Ko bi bil takrat jaz le toliko pameten, da bi se bil vrni l 

3Hull, srečen bi bil in moj oče bi bili po besedah sv. pisma 
iz veselja gotovo zaklali pitano tele . Kakor sem pozneje slišal, 
zvedeli so, da se je potopila barka, na kateri sem bil jaz, i n 
veliko pozneje še- le se jim je sporočilo, da sem se otel. A neki 
hud duh me je zmotil . Včasih sicer se je oglasila vest v men i 
in opominjala me, naj se vrnem v očetovo hišo, vendar nekajme je zadrževalo, da nisem slušal njenega glasú. Rad sem 

klatil po svetu . To veselje me je zapeljalo v nepokorščin o 
do starišev in sedaj me je bilo poleg tega še sram, kreniti 
na pravo pot . Tedaj sem drvil v lastno nesrečo. 

Moj tovariš, ladijinega lastnika sin, ki me je poprej učil , 
kako tolažiti nemirno vest, bil je sedaj bolj pobit ko jaz. Še 
le nekoliko dnij po prihodu v Jarmouth sva se séšla, ker sva 
stanovala daleč saksebe. Sedaj je vse drugače govoril, yes 
poparjen me vpraša, kako se mi godi, in ob enem naznan i 
pnčujočemu očetu, kdo da sem, da sem se te vožnje udeležil le za poskušnjo in da mislim še dalje popotovati . Potem 
se kapitan obrne k meni in osorno, skrbno izpregovori : 

» Mladenič! nič več ne smete na morje, vsi dogodki, k i 
ste jih ravnokar doživeli, prepričali so vas menda do dobrega , 
da niste za mornarja ." 

„Kako ? gospod!” odvrnem, „ali tudi vi ne greste nič ve e 
na morje?” 

„Pri meni je druga, to je moj stan, moja dolžnost. Vi 
pa ste le poskusili in mislim, da ste dovolj okusili, kaj va s 

čaka. Toda povejte mi vendar, zakaj silite na morje ? 

Povem kapitanu dosedanje življenje in ko neham, zader e 
se nad menoj : 

„S čim sem se pregrešil, da je stopil tak malovrednež 

3 mojo barko? Po nobeni ceni ne bi hotel še kedaj vozit i 
se z vami. ” 

Nesreča, ki je zadela kapitana, razsrdila ga je tako nenavadno. Vendar je pozneje resno govoril z menoj ter razlagal, kako nespametno da je skušati božjo previdnost, in da 
bi bilo najbolje, da se vrnem domov . 


,,Prepričani bodite končal je opominovanje , ,ako se ne 
vrnete k očetu, prevalili se boste, uživali le nadloge in bridkosti in spolnile se bodo besede vašega očeta. 

Nič ne zinem, ampak naglo se poslovim od moža, ki g a 
pozneje nikdar nisem več videl. 

Z nekoliko cvenkom v žepu krenem jo v London sam, n e 

vedoč, kaj mi je početi. Domóv se obrniti me je bilo sram , 
bal sem se zasmehljivih govoric sosedov. Kako nespametna 
je pač mladost! Sramuje se pogostoma bolj kesanja kakor 
greha in siloma se ustavlja temu, kar zapoveduje pamet. Čim 
bolj je ginil spomin na prestane nevarnosti, tem manj se m 
mislil na vrnitev. Slednjič sem to misel obesil na klin i n 
sklenil udariti jo čez morje. 

Največja nesreča moja na vseh vožnjah je bila, da nise m 
hotel služiti kot mornar. Pač bi moral trdo delati, kakor 
drugi, a upanje bi bil imel postati krmár, véliki mornar , 
lejtenant in morebiti celó kapitan . Toda posebno usodo se m 
imel, da sem vedno naletel na to, kar je bilo najneugodniše, i n 
ker so mi novci težili žepe in dobra obleka hrbet, vozil se m 
se vselej kakor popotnik in kot tak sevéda nisem imel ni 
česa opraviti, pa se tudi nisem navadil ničesa . 

. Pridem tedaj v London. Ondi najdem po sreči dobr o 
druščino, kar se menda le redko prigodi zanikernemu, lahkomiselnemu mladeniču, kakor sem bil jaz . Najprej sem se 
seznanil s kapitanom ladije, ki je prijadrala iz Guineje ter s e 
napravljala zopet nazaj . Vrlemu možu sem bil všeč. Rekel 
mi je, da me vzame s seboj, pot me ne bode stala ničesa r 
in ako hočem nekaj blaga nakupiti, da ga v Afriki spečam , 
bode morebiti še nekoliko dobička, . 

Kdo je bil veselejši od mene! Brez pomisleka dam kapitanu roko. Na njegov nasvet nakupim za 40 funtov štel.
ringov *) steklenega blaga in druge drobnjave . K temu znesk u 
so nekoliko pripomogli, nekateri mojih sorodnikov, kateri m 

sem dopisoval, in ti so moje dosedanje dogodivščine in na 
mene naznanili tudi mojim starišem ter jih, kakor menim , 
celó pregovorili, da so tudi oni nekaj pomagali k prvemu mo

jemu početju . 

To je bilo edino potovanje, ki je bilo za-me srečno . Hvala 
za to gre pa le poštenemu mojemu prijatelju kapitanu, pri katerem seru se naučil dokaj računarstva in mornarstva . Znal 
sem séstavljati ladijin dnevnik, opazovati mornarske prikazni , 

*) Funt gterlingov je 20 kron naše vrednosti . 


13


sploh reči, ki so potrebne mornarju. Veselilo ga je učiti me, 
kakor tudi mene poslušati ga, in tako me je ta, vožnja prerodila v kupéevalca in brodnika. Kupčija se mi je dobro obnesla : pridobil sem 5 funtov in 9 une~ zlatega praha, za 
katerega so mi dali v Londonu 300 rumenjakov. Ta sreča 
me je oslepila in rodila mojo nesrečo . S4 hodi prevzetnost 
pred padcem ! 

Zgol brez nezgode pa tudi ta vožnja ni bila. Prehuda 
vročina med povratnikoma, med 150 zemljepisne širjave in 
ravnikom, naklonila mi. je tako trdovratno mrzlico, da sem 
bolan ležal skoro ves čas nagega bivanja v Afriki. 

Drugo pogaje. 

Robinzon ujet in njegov beg . 

Tako sern tedaj postal guinejsk trgovec. ~alibog, da je 
moj prijatelj kmalu potem umrl. Sklenem torej še enkrat sam 
poskusiti srečo in sicer na isti ladiji, kateri je bil sedaj poveljnik prejšnji nadmornar . Tako nesrečne vožnje menda ge 
ni bilo, odkar se vozijo po morju, kakor je bila ta. Blaga sem 
seboj vzel le za 100 funtov šterlingov — dobrih 2000 kron v 
naših denarjih. — ostalih 200 pa hranil pri vdovi svojega 
prijatelja. To zaupanje v njeno poštenost me ni goljufalo. 

V najlepših nadah smo jadrali med kanarskimi otoki. in 

afričanskim pomorjem. Kar nas nepričakovano nekega jutra 

zgodaj zaloti mavri gk korzar ali morski ropar, ter se spusti 
v vsemi jadri na nago ladijo. Tudi mi razpnemo vsa jadra , 

da mu utečemo. Ko pa zapazimo, da roparica hitreje vozi 
kakor mi, in da nas v ~oalo urah doteče, jamemo se priprav

ljati na boj. Naga ladija je imela 12 topov, roparska pa 18 . 

Okoli treh popoldne se nam približa. Korzar je hotel 
jadrati okoli zadnje krme, da nas zgrabi od strani, a neprevidno je zagel nagemu pol-palubniku nasproti, iz katerega sm o 
ga sprejeli z osmimi topovi . Ko smo drugič zasmodili, odgovoril je tudi ropar s topovi in puškami kakih 200 md, ki 
jih je imel v ladiji, in se umaknil. Nagih nihče ni, bil ranjen, 
vsi' so stali na svojih mestih . Korzar s tem ni bil ugnan , 
temveč naskočil je drugič na go barko in sicer od strani in 
va-njo postavil 60 mož', ki so mahoma posekali vse vrvi . Mi 


14 

nismo rok križem držali. S puškami, gratami in cempini sm o 
jih dvakrat nazaj potisnili v njih ladijo. Naposled se pa vendar le nismo mogli dalje braniti . Ko smo videli tri naših 

ubite, osem pa ranjenih , udali smo se sovražni večini . Odpeljejo nas v Saleh, majhno luko Berberije . 

Strah, da bodo Mavri grdo ravnali z menoj, ni se ures

ničil. Niso me namreč gnali, kakor moje tovariše, v notranjo deželo, v stolno mesto cesarsko, ampak kapitan. me je 
pridržal pri sebi, da njemu služim . Tako so se tedaj vsi visoki naklepi mladega „guinejskega trgovca” hipoma izpremeudi v nič, navaden nesrečen suženj sem bil sedaj ter se po 
gosto spominjal opominovanja očetovega ; zakaj nikogar nisem 
imel, ki bi mi pomagal . 

Nadejal sem se vendar, da me bode novi gospodar s 
seboj jemal na morske vožnje in živo sem si že domišljeval, 
kako me bode rešila kaka španjolska ali portugalska vojn a 
ladija. A tudi v tem sem se močno prevaril . Redar koli s e 
je namreč gospod napotil na morje, puščal me je domá, d a 
sem delal kakor vsak drug rob, ter mi zlasti izročal oskrbo 
vanje vrta kedar se je pa vrnil, moral sem spati v njegovi 
kajuti, da sem jo v redu ohranil . 

Lasi sem neprenehoma premišljeval, kako bi pobegnil , 

vendar nisem staknil nobenega pripomočka, in ker med mojim i 
tovariši ni bilo nobenega Angleža, Irca ali Škota, nisem mogel 
nikomur razodeti svojih mislij . 

Dve leti ste pretekli, ko se prigodi nekaj, kar me spomn i 
na beg. Moj gospod že precej časa ni izšel na rop, ker m u 
je manjkalo novcev. Kratkočasil se je tedaj s tem, da je 

o lepem vremenu ribe lovil v pristanišču . K temu zabavnemu opravilu je navadno s seboj jemal mene in majhnega 
Mavra, ki je vodil čolnič . Ker je moj gospod dobro vedel, 
da sem izurjen in srečen v ribjem lovu, pošiljal me je več 
krat z nekim svojim sorodnikom in z mladim Mavrom n a 
morje, ribe lovit za njegovo mizo . 
Nekega dne se je namenil na lov z dvema ali trem i 
Imenitnejšimi Mavri in delal za to velike priprave. Že dan 

popred mi je ukazal prinesti več hrane kakor po navadi, ist o 
tako tri puške s smodnikom in svincem, da bi streljali ne l e 
ribe, ampak tudi tiče . 

Storil sem, kakor se mi je bilo velelo in naslednje jutr o 

sem na čedno umitem in z jadri dobro oskrbljenem 'Čolnu 
pričakoval goste, da jrh lepo sprejmem . Toda le gospod j e 
prišel. Rekel je, da njegovi gostje zaradi nepričakovanih 


15 

opravkov ne morejo priti, in naročil meni, naj grem z eni m 
možem in z mavriškim dečkom na lov, ker bodo prijatelj i 
večerjali pri njem. 

V tem trenutku se mi zasveti v glavi, spomnim se i z 

nova na beg, saj sem imel sedaj čoln v svoji oblasti . Komaj 
tedaj odide gospod, začnem se vsestranslp pripravljati, p a 
ne za ribji lov, ampak na p o t, sam ne vedoč, na katero stra n 
bi krenil, ker vsaka je bila dobra, da me le pelje od tega 
zopernega kraja . 

Najpred sem mislil Mavra s pretvezo nakloniti, da š e 

več živeža pritira v ladjico, češ, da se gospodovih jedil n e 
smemo dotakniti. „Prav”, rekel je in prinesel velik jerba s 
suhora (cvibaka) in tri majolke mrzle vode . Vedel sem, kj e 
je gospod hranil steklenice, ki sem jih po podobi koj spozna l 
za anglešk plen. Tudi te pri.nesem v ladjico, da bi Maver 
menil, da so za gospoda. Isto tako sem vzel poldrugi stot 
(cent) težko kepo voska , velik klopčié špage, žago, sekiro i n 
kladivo — reči, ki so mi bile potem jako koristne, zlast i 
vosek za svečavo . Še eno si zmislim, da popolnoma premotim ničesar slutečega Mavra. „Mulaj I” pravim, „pušk e 
našega gospoda so v čolniču, ali bi ne mogel priskrbeti še 
nekoliko smodnica in svinca? Morebiti ustrelimo kake škurhe . 

Znam, da ima gospod vedno strelivo v Iadiji .” 

„Dobro, grem ponj,” odgovori in res privleče kmalu veliko usnjato mošnjo, ki je imela kilogram streljnega prahu ., in 
še drugo s petimi ali šestimi funti svinca in krogel. V tein 
tudi jaz najdem v kajuti nekoliko smodnika in napolnim ž 
njim prazno steklenico v omari . 

Z vsem potrebnim oskrbljeni odjadramo tedaj na lov . V 
trdnjavi pri vhodu v Iadijostajo so nas že poznali ter se n e 
zmenili za nas . Ko smo bili kake dve uri daleč od luke , 
zvežemo jadra in pričnemo ribariti . Borja je pihala, kar mi 
ni bilo všeč ; zakaj ko bi bil vlekel jug, dospeli bi bili na 
španjolsko obrežje in v Radiški zatok. Toda moj sklep je 
bil trden : naj brije veter odkoderkoli, proč moram . 

Ko smo nekaj časa lovili, pa nič ujeli (ako je tudi kak a 
riba šapnila na trnek, nisem je potegnil iz vode, da je ne b i 
videl moj tovariš), rečem Mavru : „Danes nič ne ujamemo, s 
tem ne bode zadovoljen naš gospod, odrinimo dalje.” Maver 
nič hudega misleč pritrdi in ker je spredaj sedel, razpne jadro, 
jaz pa primem za krmilo . Peljemo se blizu dve uri dalje , 
potem hočem na videz ribe loviti, izročim krmilo dečku in 
stopim proti Mavru . Neutegoma ga objamem eez pas in predno 


si je bil snest, bil je v vodi . Koj pride na vrh , ker plava l 

je ko pena, in prosi, naj ga vzamem v čoln, obeta,je, da gre 
z menoj, kamor koli hočem. Toda jaz stopim v ladijino izb o 
po lovsko puško in namerim na-nj rekoč : „Nič žalega ti ni 
sem storil in ti tudi ne bodem, ako me pustiš v miru . Dovolj 
dobro znaš plavati, da priplavaš k bregu, saj je morje mirno, 
podvizaj se torej, da prideš na suho, nič hudega se ti ne bod e 
zgodilo. Če se pa bližaš čolnu, sprožim ti puško v glavo, prost 
hočem biti.” Nevernik se obrne in plava proti bregu, ki g a 
je kot dober plavar gotovo dosegel. 

Morebiti bi bil bolje storil, da bi bil pridrai tega človeka in mesto njega v vodo pahnil dečka, a prvemu nise m 
nič kaj upal. Ko je odpla,val, rečem dečku: Ksuri, če mi 
zvest ostaneš, postal bodeš po meni imeniten mož . Udari se 
v obraz in prisezi mi zvestobo , pri bradi Mohameda in svojega očeta, sicer vržem še tebe v morje ." Deček se nedolžno 
zasmehlja in nisem mu mogel hud biti . Prisegel je, da hoče 
zvesto z menoj hoditi do konca sveta. 

Dokler sem imel pred očmi odplavajočega Mavra, veslal 

sem tik vetra tako daleč na široko morje, da bi sleherni lahk o 
mislil, da, sem namenjen v Evropo . In kdo bi bil res verjel , 
da hočeva proti jugu? Tam je primorje neznano divje, tam 
so pretili divjaški črni ljudje . Celi narodi bili bi naju ob 
dali s šajkami in ubili . Slehernemu je bilo znano, da naju 
zverine ali še hujši ljudje umoré, ako stopiva ondi na suho . 
Vendar o mraku premenim tek, in se spustim naravnos t 
proti jugu, obrnivši čoln nekoliko proti izhodu, da ostanev a 
blizu brega. Ugodni veter je tako pospešil najino vožnjo, da 
sva bila prihodnjega popoldne, ko sva se bližala deželi, ž e 
daleč daleč od Saleha , menda že celo za deželami marokanskega cesarja ali katerega si bodi berberskega vladarja. Žive 
duše nisva zapazila na, bregu. Da ne pridem zopet Mavrom 
v pest, nisem hotel na suho, pa tudi ne mačka vreči . Jadram 
torej naprej, pet dnij neprenehoma in še le, ko sem menil , 
da sva popolnoma varna, spustim sidro ne daleč od izliv a 
majhne reke, ne vedoč , v kateri deželi da sva . Nikogar nisem ugledal, pa tudi ničesar nisem hotel videti, le studenčnic e 
nama je bilo treba. Zvečer jo zavijeva v zanožje in skleneva 

o mraku pritisniti k bregu ter ogledati bližnjo pokrajino. 
Ko se pa tema razprostre po deželi in morju, začnó zveri 
tako grozno tuliti in rjoveti, da je moj ubogi deček strahú 
koprnel in pol mrtev milo prosil, naj nikar ne stopim na suho 
pred dnevom. 


„Dobro, Ksuri!” odvrnem, » počakati hočeva jutranj e 
zore, toda kdo vé, če li ne najdeva potem ljudij, ki so hujš i 
mimo teh zverin. " 

„Že pomagati”, odgovori Ksuri okorno, ker ni znal mojega jezika, „ljudje hud, puška v roke, pok! ” 

Dečkovo zaupanje mi je bilo všeč in da ga osrčim, nalijem mu kozarček iz ene gospodovih steklénic . Mirno ostaneva tedaj vso noč na mačku. Kar prihrulijo okoli dveh ali 
treh strašne, nama neznane živali na brežino. Skočijo v vodo 

in se valjajo v njej menda, da se ohladé, pri tem pa tak o 
grozno tulijo, da še nikdar nisem slišal kaj tacega . 

Ksuri je bil v smrtnih težavah, tudi meni se ni bolje 
godilo . In da najin strah do vrha prikipi, prične ena teh pošastij s strahovitim sopihanjem plavati naravnost proti najini 
ladjici. Mladi tovariš je trdil, da je lev, in prav je imel menda . 
>Ta vse grlo je kričal, naj dvignem sidro, da se otmeva. 

„Ksuri”, odgovorim, „raji spustiva vrv, da naju žene o d 

brega, saj žival ne more daleč za, nama.” 

Komaj izustim te besede, pomoli zver glavo iz vode ko

maj za dve vesli daleč-od barke, kar me silno prestraši. Brž 
skočim po puško, napnem petelina in sprožim. Na hip se 
obrne žival in odplava proti bregu . 

Ni mogoče opisati, kako čudno je zakrohotal ta strel — 
morebiti prvi v teh krajih — ne le po obrežju, ampak dale č 
daleč po deželi . To me je do dobrega prepričalo, da ne kaž e 
po noči zapustiti ladije . 

A tudi po dnevu je bilo zavoljo divjakov nevarno stopit i 
na suho. Nekaj je pa bilo treba vendar-le storiti, ker nisva 
imela ne kapljice vode. Ko se je jelo daniti, pravi Ksuri , 
da gre po vode, le vič naj mu dam Vprašam ga : 

„Zakaj siliš ti tako na suho, mene pa pustiš v čolnu? ” 

Odkritosrčni deček mi odgovori tako udano, da sem 
ga odslej prav rad imel : „a pridejo hud ljud, mene ham, 
ham ; ti smuk! ” 

» Dobro", odvrnem, „pojdiva oba in če pridejo divjaki, 
postreljiva jih .” 

Ponudim mu sedaj kos suhora in požirek pijače, ki sv a 
jo bila s seboj vzela; potem veslava kolikor mogoče blizu do 
brega, stopiva iz ladjice, in s puškami in dvema vrčema v 
rokah prebredeva vodo . 

Na čoln sem pa vedno pazil ; kajti bal sem se, da ne b i 
se divjaki v šajkah pripeljali po reki. V tem ugleda Ksuri 
kake četrt ure znotraj v deželi nekoliko nizkega sveta, spusti. 

Robinzon.. 2 


18 

se v tek, pa, se kmalu vrne. Misleč , da so mu divjaki al i 
kaka divja zver za petami, hitim mu naproti. Ko pritečem 
bliže, zagledam mu čez rame nekaj viseti . Bila je žival nagemu zajcu podobna, toda druge kože in daljših nog. 

Dobro južlno sva si tedaj obetala, a prijetniše mi je bilo, daj e 
Ksuri našel mrzlo vodo in poleg tega ni videl nobenega divjaka . 

Napolniva vrča, slastno poručava zajca ter se napraviva 
na odhod. 

Od prvega potovanja sem vedel, da kanarski in zeleno 

gorski otoki niso daleč saksebe . Ker pa nisem natanko po 
znal njih lege, ni kazalo drugače, kakor upati, da morebiti 
naletim na kako angleško ladijo, ki bi naju vzela s seboj . Po 
mojein mnenju se je dežela, ki sem jo videl, razprostirala me d 
marokanskim cesarstvom in Nigricijo . V neizmernih pustinah 
njenih živijo le divje zverine . Zamorci so se odtod iz strahu 
pred Mavri umaknili proti jugu ti so pa v velikih trumah hodili v te nerodovitne pokrajine samo na lov. Levov, leopardov, šakalov in hijén sva silno veliko videla po vsem obrežju , 
po noči so pa te pošasti godle na čudne načine . 

Zaradi neugodnih vetrov nisem se upal na Tenerifo --
izmed enajsterih kanarskih otokov — moral sem tedaj ostat i 
blizu brega. Pogosto sem hodil na suho po mrzle vode. Necega jutra pritisneva k majhnemu, precej visokemu polotoku . 

Voda je naraščala in to sva hotela porabiti, da bi se spustil a 
dalje v notranjo deželo . Ksuri bistrejšega očesa ko jaz za 
§epetá : »Proč, gospod tam-le na skali leži strahovita žival . " 

Ozrem se tja in res ugledam velikanskega spečega leva . 
„Ksuri”, velim, „stopiva na suho in ubij leva . ” 

„Jaz ubiti?” odgovori prestrašeni Ksuri, „zazijal bode, 
pa me ne bo .” 

MolČé mignem dečku, naj se ne gane . Nabijem največjo 
puško z dvema kroglama in mnogim smodnikom in jo postavim 
poleg sebe, potem nabijem drugo tudi z dvema kroglama i n 
slednjič tretjo z najdebelejšim šprikom . V glavo mu pomerim. ; 
ker je pa taco dižal čez gobec, zadenem ga v taco nad členo m 
ter mu jo zdrobim . Plane kvišku, zgrudi se pa koj na zemljo . 
Drugič se dvigne na treh tacah ill grozno zarjové . Nekoliko 
prestrašen, da ga nisem v glavo zadel, zgrabim drugo pušk o 
in krogla mu švigne sedaj tako dobro v glavo, da se kar za 
vali. Ksuri se sedaj zopet ojači in hoče na suho . Dovolim 
mu . Urno skoči v vodo in držeč z eno roko risanico nad glav o 
priplava z drugo k bregu . Prav blizu nastavi živali puško il a 
uho in jo usmrti popolnoma . 


19


To ti je bil pač predrzen lov , a za zobe ni dal nič , in 
žal rni je bilo za strelni prah in svinec, ki sva ga tako ne 
potrebno potratila. Ksuri pa je vendar hotel dobiti svoj dele ž 
i~r prosil, naj mu dam sekiro . »Čemu ti bode?" vprašam ga. 
„Glava sek!” odreže se. Ker pa ni mogel glave odsekati, pri 
tiral je capo ali taco, ki je bila res čuda veli.ka. Sedaj mi pride 
na misel, da utegne koža koristiti. Koj se lotiva dela. , Ksuri 
je bil za to pripravnik od mene, vendar sva se trudila ves 
božji dan, da sva ga popolnoma odrla . Kožo razprostreva na 
kajuti, kjer se je sušila dva dni, potem je bila moje ležišče . 

Po tej zamudi jadrava zopet 10—12 dnij dalje proti jugu, 

kolikor mogoče varčno ravnaje z živežem, ki je skoraj potekel , 
in ustavljaje se le, da sva donašala pitne vode . Rad bi bil 
dospel do reke Senegal ali G-ambia, to je na vlsočlno zeleneg a 
nosa ali polotoka, kjer bi morebiti srečal kako evropejsko ladijo, zakaj vedel sem, da vse v Guinejo, Brazilijo ali izhodn o 
Indijo namenjene barke jadrajo okoli zelenega nosa . 

Ko sva se potem vozila še deset dnij , spoznava na primorju, da je naseljeno . V nekaterih krajih so se prikazovali 

nagi, črni ljudje na breg ter naju debelo gledali. Enkrat 
sem hotel že k njim, toda modri Ksuri me je odvrnil . Orožj a 
niso imeli divjaki razen enega samega, ki je držal dolg drog . 
Ksuri mi je povedal, da je sulica, katero ti zamorci neznano 
spretno lučajo od daleč. Zatorej sem ostal od njih čim dalje 
tem boljše. Vendar sem jim dajal znamenja, da hrane potrebujeva, oni pa so kazali, naj se ustavim . Razpel sem 
jadra in bližal se suhi zemlji . V tem sta tekla dva možak a 
v notranje in v pol uri prinesla dva kosa suhega mesa in 
nekaj žita. Kaj rada bi bila zagrabila, a bala sva se stopiti 
med zamorce, pg, tudi njih je bilo strah pred nama. Uganili 
so tedaj to-le : Zivež so položili kraj morja, potem so se umaknili čakaje, da sva prišla po-nj. Ko sva jedi pobrala, stopil i 
so zopet na breg . 

Zahvaljevala sva se jim z znamenji, saj druzega nisv a 
imela, vendar kmalu se je ponudila priložnost, da sva mogl a 
hvaležnost svojo pokazati v dejanju. Dve grozni živali s e 

namreč pripodite s kviškega proti morju. Ali se nalašč ali iz 
togote tako preganjate, nisva mogla določiti . ; ker se pa te 
zveri navadno ne prikazujejo pred nočjo, in ker so se zamorci , 
zlasti ženske, silno prestrašili, zdelo se rni je, da je kaj ne 
navadnega. Vsi so v divjem teku zbežali, samo mož s sulico 
je ostal. Zverini vendar niste pomerili na zamorce, temu é 
skočili v vodo, da bi se okrepčali v hladnih valovih. 

2* 


Ena teh pošastij pa se jame bližati najini barki . Sluteč 
nevarnost sva nabila svoje tri puške, in ko žival priplava 
dosti blizu, zapodim jej svinec naravnost v glavo, da se po 
topi. Kmalu pa pride zopet na, vrh, dviga se in utaplja boreča se s smrtjo. Predno je bila pri najini ladiji, poginil a 
je. Ono je ogenj in strel moje puške tako preplašil, da j e 
urno plavala na breg in popihnila v goré . Nisem mogel spoznati, katera žival da je bila. 

Ne dá se pa povedati, kako so se zavzeli zamorci, ko 
so ugledali blisk in zaslišali pok iz moje puške, nekateri s o 
samega strahu nezavedni popadali na tla. Videč pa žival 
mrtvo plavati na vodi in ker sem jim mignil, naj pridejo n a 
breg, osrčili so se zopet . 

Kri na vodi mi je kazala mesto, kjer je ležala zver . Zadrgnil sem torej vrv okoli tace, vrgel konec zamorcem, in t i 
so jo potegnili na breg. Sedaj smo še le videli, da je bi l 
prelep pisani leopard. Zamorci bi ga bili radi jedli. Ko tedaj 

dam znamenje, da ga jim prepustim, bili so neizrečeno hvaležni ter ga koj začeli odirati . 

Mesa so mi ponudili, pa nisem maral za-nj, zahteval 
sem pa kožo. Iz srca radi so mi jo dali in povrh še raznih 
jedil. Ker sem potreboval vode, poveznil sem vrč, kazaje s 
tem, da je prazen. Brž so poklicali žensk le s prtom prepasanih, in dve ste prinesli veliko lončeno, menda na solncu 
posušeno posodo. Postavili ste jo kakor poprej živež krajmorja in jaz sem odposlal dečka, da je najine tri vrče na 
polnil z vodo. 

Dobro sem bil tedaj oskrbljen s koreninami, žitom i n 
pitno vodo, zatorej se poslovim od prijaznih zamorcev in odri 
nem na isto stran deset dnij v enomer jadraje, dokler na

posled zapazim 4—5 ur od sebe suho zemljo daleč segati v 
morje. Površje morsko je bilo mirno, tedaj sem jadral okoli 
polotoka, kake dve uri oddaljen od njega . Dobro sem videl 
pri tej vožnji ono stran polotoka, dozdevalo se mi je in sice r 
po pravici , kakor sem potem zvedel, da je bil zeleni nos i n 
otoki kapverdski. K njim me ni mikalo, ker bal sem se, d a 
me kak neugoden veter ne zanese na široki ocean . 

Zamišljen stopim v kajuto, kar zaupije Ksuri na krmilu : 

„Gospod, ladija!” Ubogi deček je bil strahu ves iz sebe mi 
sleč . da nama je gospodar za petami. Skočim iz kajute in 
koj spoznam, da je ladija portugalska, ki je jadrala menda v 
G-uinejo po zamorce . Ko pa nekoliko opazujem njen tek , 
kmalu se prepričam, da je krenila na drugo stran in da ni 


namenjena k bregu . Na vso moč jadram in veslam, da b i 
jo dohitel. Že mislim, da se zastonj trudim, kar zapazim, 
da so najino barko vendar le ugledali in jadra zvezali, da b i 
jih došla. Osrčen razpnem zastavo svojega gospoda in sproži m 
puško, v znamenje, naj pridejo na pomoč. Bandero in dim 
so videli, strela pa niso slišali. V treh dQlgih, dolgih urah 
sem srečno prijadral k ladiji . 

Vpraševali so me portugalsko , potem špansko in francosko, kdo da sem, a nisem jih razumel . Slednjič me vpraš a 
po angleški neki skotski mornar po mojih okoliščihah in tem u 
povem, da sem Anglež in pobegnil iz suhost . Prijazno naj u 
zdajci sprejmejo z najinim blagom vred . 

Neizrekljivo sem bil vesel, da sem bil rešen . Iz hvaležnosti sem kapitanu ponudil vse, kar sem imel . Toda ta velikodušno odvrne : „Ničesar ne vzamem in kedar dospemo v 
Brazilijo, dal vam bodem vse nazaj . Ko bi sprejel vaš dar , 
poginili bi vi, ki ste tako daleč od domovine, in jaz bi ne 
užival veselja, da sem vam otel življenje . Ne, iz čiste krščanske ljubezni popeljem vas na Braziljsko, in blago, ki ga mi 
ponujate , bode vam tam potrebno za življenje in popotnico .” 

Blag je bil ta njegov svét in natanko ga je izvršil. Noben mornar se ni smel dotakniti mojega imetja, celo imeni k 
mojega blaga je napravil, ter vse stvari na drobno popisal , 

še treh lončenih vrčev ni pozabil . Ker je bila moja ladjica 
dobro ohranjena, hotel jo je kupiti. Odgovorim mu, da si v 
čast štejem , ako mu jo smem prepustiti zastonj, saj je tudi 
on do mene tako milega in dobrega srca. A kapitan ni pritrdil. Dal mi je za barko 80 dublonov, za fanta pa ponudil 
60 dublonov. S poslednjo kupčijo nisem bil prav nič zadovoljen, ker deček mi je res zvesto služil . Kapitan je to izprevidel in našel drugo pot, ki je bila všeč vsem trem . Za-
vezal se je namreč , da ga v desetih letih oprosti, ako postane kristijau. Deček je bil s tein jako zadovoljen, torej m u 
ga prepustim . 

Vožnja je bila srečna. plitro in brez ovir smo 22. dan 
prijadrali v zaliv vseh svetnikov. Blagi kapitan ni zahteval 
nobene voznine, plačal 20 cekinov za leopardovo, 40 cekino v 
za levovo kožo, izročil mi vse moje reči in kupil, kar se m 
hotel prodati, na pr. košarnico za sklenite, dve puški in vosek , 
kolikor ga je bilo ostalo . Za vse sem prejel 220 dublonov. 
S tem premoženjem stopim na braziljsko zemljo . 

Ne dolgo potem me je kapitan priporočil možu, ki je bi l 
poštenjak kakor on, ter se pečal s sajenjem in pridelovanjem 


sladkorja ali cukra . Ostal sem nekoliko časa pri njem in naučil se kmalu, kako s sladkorjem ravnati . Ob enem sem se séznanji s prijetnim Življenjem naselnikov in opazil, kako nagl o 
obogaté. Tudi jaz bi se bil rad naselil. Premišljeval sem to' ej. 
kako dobim svoj denar iz Londona . Z njim sem si nakupil 
sveta, kolikor se je dalo in naredil načrt novega hiševanja . 

Tretje poglavje. 

Robinzon braziljsk naselnik. 

Za soseda sem imel kot braziljsk naselnik Portugalca i z 
angleške rodovine . Njegove okoliščine so bile enake mojim . 
Dve leti sva imela čez glavo opraviti, da sva si le prislužila 
živež. Sčasoma se je pa pomnožilo najino posestvo in postal o 
tako ugodno, da sva nameravala v tretjem letu saditi tobaka, 
v četrtem pa sladkorja. Sedaj sva še le čutila pomanjkanje 
delavcev in težko sem pogrešal svojega Ksurija, ki bi bil naj u 
kaj zdatno podpiral. 

Toda kmalu mi je jelo presedati to življenje ; zakaj po 
prijel sem se bil stanu, ki je bil mojemu nagjenju, po svetu 
klatiti se , naravnost nasproti. Sedaj sem hrepenel po onem 

Srednjem stanu, katerega so mi oče tolikanj priporočali . „Vse 
to-”, dejal sem večkrat sam pri sebi, „imel bi laže v svoji do-
mačiji ; marsikaterega trpljenja bi se bil ovaroval, sedaj pa moram tukaj živeti brez prijatelja, ki bi imel sočutje z mojo usodo . ” 

Toda nekaj moram še dovesti o svojem kapitanu . Oakal 
je tri mesece na blago in že se je hotel vrniti, ko pogovo r 

zasučem na novce, ki sem jih imel v Londonu . To-le mi je 
svetoval : „Dajte mi pooblastilo in izročite ob enem tudi pism o 
do osebe, kjer je denar shranjen . Svoje reči pošljite v Lisabon , da jih vam o prvi vožnji pripeljem . Ker se pa utegn e 
zgoditi to in ono, svetujem vam, da mi odkažete samo 10 0 
funtov šterlingov, to je polovico premoženja ; zakaj ako se ta 
izgubi, ostane vam vendar še druga.” 

Ta nasvet sem potrdil ter dal Portugalcu narediti pooblastilno pismo. Vdovi angleškega kapitana sem opisal dogodbe , 
svojo suhost, beg, tudi kako sem se séšel s portugalski m 
kapitanom in kako 'uljudno mi je pomagal. Prišedši v Lisabon 

je blagi mož srečno oddal pismo . Vdova je koj poslala ne 


samo zahtevane novce, temuč tudi njemu darilo za njé 

govo 
dobro srce. Za tistih 100 funtov šterlingov je kupec v 'Jonkdonu nakupil angleškega blaga, kakor mu je kapitan naročil , 
ter poslal v Lisabon . Odtod je kapitan nakupljeno blago i n 
razno drugo koristno orodje odpravil do mene . Celó služabnika, je za 5 funtov šterlingov , ki mu jih je vdova poklonil a 
v dar, najel za-me s pogodbo, da mi služi šest let . 

Moji sreči sedaj ni primanjkovalo blizu nič . Angleško 
blago sem poprodal bolje nego sem mislil, tako da sem v 
denarnih zadevah daleč prekosil svojega soseda . Najel sem 
sedaj še enega evropejskega slugo in kupil zamorca. Naslednje leto se je letina sila bogato obnesla. Pridelal sem 
50 po cent težkih klobas tobaka teT jih skrbno hranil, dokler 
ne pridejo ladije iz Lisabona. 

Ko bi bil v sedanjem stanu ostal do konca življenja, 

užival bi bil mirno srečo ; toda v moji glavi so rojili premnog i 
visoki naklepi. Takšni v pogubljenje peljajo celó izkušen e 
može . Tudi jaz naj bi to skusil. 

V štirih letih svojega bivanja sem se, se vé da, tudi navadil deželnega jezika in seznanil z nekaterimi trgovci v San 
Salvador-u. Marsikaterikrat sem jim pripovedoval o dogodba h 
v svoji mladosti, zlasti pa o vožnjah poleg guinejskega pri 
morja. Pri tem nisem pozabil omeniti, kako lahko bi se ondi 

dalo za zlati prah kupčevati z drobnjavami, kakor s steklenim i 
koraldami, zrcali, noži, igračami in drugimi otročarijami. Posebno pazljivo so natezali ušesa, kedar sem jim pravil o kupčiji z zamorci, zakaj tačas sta smela ž njimi trgovati sam o 
španski in portugalski kralj, zato so bili zmorci zelo dragi. 

Necega dné smo se zopet prav živo pomenkovali o tej 
stvari. Naslednji dan so že bili trije onih trgovcev pri meni, 

češ, da mi hočejo nekaj ponuditi , ako nobeni duši o tem ni č 
ne zinem. Ko jim to obečam, razodenejo mi to-le : Vsi trije 
imajo naselstva kakor jaz, toda za vspešno obdelovanje primanjkuje jim potrebnih delavcev . Zatorej so se namenili ladijo poslati v Guinejo po zamorce, pa ne, da bi kupčevali ž 
njimi, ampak da si jih med seboj enako razdelé. Sedaj le še 
vprašajo, če li bi hotel kot nakupec na ladiji ž njimi in kupčij o 
voditi na guinejskem primorju? Ako privolim, hočejo mi dati 
toliko zamorcev kakor vsakemu med seboj in poleg tega oprostiti me vsakoršnih stroškov za ladijo . 

Ta nasvet je bil že na sebi, kakor sploh vse kupčevanje 
s sužnji, nepošten in nečlovešk . Vendar je bil za vsakega 
druzega, ki si je želel ravnokar pričeto naselstvo razširiti, bolj 


24 

zapeljiv, kakor za-me. Zakaj jaz sem bil že mož, ki bi s i 
bil v 3—4 letih pridobil 4—5000 funtov šterlingov , ko b i 
gospodaril, kakor dosihdob. Jako nespametno je bilo torej , 

da sem se udal, a jaz sem bil že namenjen za nesrečo, tedajnisem slušal pameti in vesti ; stara, nepremagljiva strast, potovati križem sveta, ptegnila me je za seboj . Da več ne govorim : dal sem roko ter si le to izgovoril, da mi do vrnitve 
dobro oskrbujejo moje posestvo in ko bi umrl ali ko bi m e 
zadela kaka nesreča, da ga izročé njemu, katerega si postavi m 
za naslednika. V tem smislu napravimo pravno pogodbo i n 
za prvega dediča si izvolim portugalskega kapitana s po 
gojem, da mora pol premoženja poslati na Angleško. 

Jeli smo ladijo oskrbovati s potrebnim, in ko je bilo to 

storjeno, odrinemo — o nesrečni uri : bilo je l. kimavca leta 
1659., prav tistega dné, ko sem pred 8 leti popustil očetovsko hišo, da sem šel v Hullu na morje . Naša ladija je imela 
120 ton, 6 topov in 14 mož s kapitanom, njegovim novince m 
in menoj vred. Težko ni bila založena, ker naložili smo l e 
take drobne šare, ki je zamorci radi kupujejo. 

Jadrali smo izprva ob braziljskem bregu proti severu z 
namenom, potem kreniti tja prek v Afriko. Dokler smo bili 
pri kraju, imeli smo najlepše vreme ; pri nosu Sv. Avguština 
smo izgubili suho zemljo ter v 12 . dneh šli čez ravnik . Vreme 
je bilo doslej izvrstno, sedaj pa nastane hud vihar. Od kraja 
je pihal jugovzhodnik, ta se je prevrgel v severozahodnik in 
slednjič je burja tako bučala, da nas je 12 dnij metala p o 
morju sem ter tja. Vsi smo se bali, da sedaj sedaj poginemo ; 
neki mornar je umrl za vročico, drugega in nekega novinc a 
pa so valovi potegnili čez ladijo. Se le 12. dan se je nevihta 
nekoliko polegla. Krmar se je trudil, kolikor mogoče, zvedeti, kje da smo, in našel, da smo nad Amazonsko reko ne 
daleč od Orinoka. Premišljujemo tedaj, kaj početi , zlasti , 
ker je ladija imela luknjo. Krmar je menil, da najbolje kaže , 
naravnost obrniti se nazaj proti braziljskemn bregu. Temu 
sem se ustavljal na vso moč, zakaj, ali je bilo misliti, da pri 
demo v kraje, kjer prebivajo ljudje, ki bi nam pomagali? Dogovorili smo se tedaj, da se obrnemo proti Barbados, nekem u 
otoku v malih Antiljah ter ostanemo dosti daleč na široke m 
morju, da bi ne bilo treba v mehikanski zaliv. V 14. dneh 
smo mislili dospeti do karajbskih otokov, zatorej smo jadrali 
proti severo-zahodu . 

Toda mi smo obračali, Bog je obrnil. Drugič je nastala 
huda nevihta in tirala nas daleč od primorja, kjer so pre


bivali omikani ljudje. Ako bi tudi utekli viharnemu morju , 
bati se nam je bilo divjakov. Oj, le pregotovo je bilo, d a 
nikdar ne vidimo domovine svoje! In glej! v najhujši stisk i 
in grozi zaslišimo proti jutru klic : Suha zemlja! Že hočemo 
pogledati, kateri deželi se bližamo, kar nov vihar našo ladij o 
siloma trešči na prod in obtičali smo na njej . 

Peneči valovi so pluskali čez barko in sleherni je pobegnil v stanico, da se ubrani togotnemu morju . Neprenehoma divja vihar in ladija mora razpasti vsak čas, če se kako r 
na čudež ne prevrže. Smrt je bila gotova ; v tem strašnem 
stanju nas je le nekoliko mogel tolažiti nadmornar, trdeč , 
da vihar pojenjuje . I)asi je imel mož morebiti prav, vendar 
se nismo nadejali, ladijo kedaj vzdiguiti s sipe . Na zadnje m 
koncu njenem je visel čolnič, toda krmilo mu je bilo razdrobljeno in njegovi kosci so se zibali na razdraženih valovih . 
Bila je sicer na, barki še šalupa, mala ladjica, pa nemogoč e 
se nam je dozdevalo , spraviti jo v vodo . Smrtne težave na s 
naposled prisilijo poskusiti to, in z združenim prizadevanje m 
kapitana in mornarjev se vendar posreči, da jo dvignemo če z 
bok. Vsi skočimo va-njo ter se prepustimo — 1 ..1 nas je bilo 

— vetru in valovom, kamor je Bob hotel . 
Naše okoliščine so bile strahovite. Videli smo, da na š 
čolnič na rastočem morju ne more dolgo obstati. Jader nismo 
imeli, saj bi ne bila nič koristila. Z vsemi močmi veslamo 
proti kraju, pa tako težkega srca, kakor da se bližamo morlŠču ; dobro srno spoznali., da bodo silni valovi razdrobili čoln , 
prodno še pride k bregu . Zdelo se nam je torej, da lastn o 
pogubo pospešujemo, kolikor bolj se pomikamo h kraju. 

Kakšen je breg pred nami, skalnat ali peščen, visok 
ali plitev — kdo je t-o vedel? Le to edino upanje nas je š e 
navdajalo, da se morebiti pripeljemo v zaliv kake reke alt kakega zatoka, kjer je voda mirnejša. Vsega tega ni bilo nič , 
le še groznejša od morja zdela se nam je dežela, ker strašne 
pečine so nam štrlele naproti. Kake poldruge milje smo veslali, ali bolje rečen.o, tirali so nas valovi, ko se privali z a 
Čolnom val, velik kakor gora, proteč gotovi pogin. Tako silovito se zažene v našo ladjico, da se ta hipoma prekucne. 
Ločeni drug od druzega se pogreznemo v globočino, še Bog a 
nismo utegnili poklicati na pomoč , 

Ni. mogoče dopovedati, kaj sen in čutil, ko se m 
se utapljal. Dobro sem sicer znal plavati, a sedaj se nise m 
mogel izkopati iz valov, da bi sópel, dokler 'se ni naposled 
umaknil val, ki me je bil potegnil proti kraju in pustil me na 


suhem, sevéda na smrt trudnega in brez sape zaradi premnoge zaužite vode. Toliko sem pa bil vendar zaveden in 

čvrst, da se vzdignem in ker je bil breg blizu, poskusim doseči ga, prodno me drug val ne odplakne zopet nazaj . Toda 
temu se nisem mogel ogniti. Videl sem, kako je morje velikansko in kipeče, kakor srdit sovražnik, iznova šumelo proti 
meni in nikakor se mu nisem mogel ustaviti . Ni kazala 

druga, nego, če mogoče, \z vsemi močmi priti vi ge na breg. 
Voda je pridrla , glavo s~p hotel držati nad njo in plavati h 
kraju toda zopet me é,:4)okopala 30 čevljev globoko in čuti lsem, kako neznano silno in naglo me je potegnila k obrežju . 
Ze mi je pohajala sapa, kar se z glavo in rokama zažene m 
iz vode. Zopet se osrčim, dasi ostanem nad vodo le 2 sekundi, toliko da sopnem. In zopet me pokrijejo valovi in 


kmalu zapazim, kako se nazaj pomikajo ; zatorej jamem z vso 

močjo plavati njim nasproti . 

Poslednji val me bi bil lahko pokončal, zakaj tako silo 
vito me je telebnil ob skalo, da sem koj omedlel . Še en tak 
udarec, pa bi bilo po meni . Sedaj se trdno oklenem štrline 
in tako dolgo držim sapo, da se voda umaku,e . Urno splezam 
po pečinah na trato in rešen sem bil . Proti nebu povzdigne m 
oči in presreno zahvalim Gospoda, ki me je tako čudno ote l 
smrti. Potem se pa spomnim tovarišev, ki so brž ko ne vsi 
utonili. Saj nikoli nijednega izmed njih nisem videl, še slišal 
ne, da kateri živi, samo tri klobuke, kučmo in dva čevlja se m 
ugledal, ki so jih valovi splavili na suho . 

Ko gore visoki valovi so se spenjali čez razbito ladijo , 
ki je bila tako daleč, da sem jo komaj zagledal . Nehoté 
vskliknem : „Moj Bog, kako je bilo pač mogoče, da sem priše l 
do tega brega!” Veselje zavoljo moje rešitve so kmalu ogre-
nile le prežalostne misli . V kako strašnih okoliščinah se m 
bil! Moker do kože, brez suhe obleke, trpinčili ste me lakota ,
in Žeja, vrh tega mi je manjkalo orožja, da bi se z lovo m 
preživi]. Dvoje mi je pretilo, ali umrem lakote, ali pa me 
raztrgajo divje zverine. Nož, pipa in nekoliko tobaka v mehurju, to je bilo vse moje premoženje. Grozen obup se me 
polasti . V tem dušnem stanu koračim nekaj sto stopinj dalje , 
da bi našel, s čimur potolažim lakoto in ugasim žejo . V neizrečeno veselje naletim na bistro vodo, ki me čudovito okrepča , 
živeža pa ne zasledim nikjer, torej po mornarsko zvečem tobak . 
Mračilo se je polagoma . Temni, težki oblati so se podili pod 
nebesom, da je bila noč še temnejša ; veter je majal veje , 
peneče in bobneče so se valovi razbijali ob pečinah. Strah 
pred divjo zverino me spreleti, zakaj brez orožja bil sem nji m 
prepuščen. Tu jo uganem : za orožje si odrežem debelo gorjačo , ž njo zlezem na drevo . Kmalu trdo zaspim na nje m 
ter se prebudim še le pozno zjutraj. 

v 

Cetrto poglavje. 

Robinzon rešen. 

Ko se zbudim, bilo je solnce že visoko na nebu . Vreme 
je bilo jasno, vihar potihnil in morje pokojno . Zelo sem se 

zavzel videč, da je pritok ali pleni ladijo vzdignil in splavil 


skoro do tja, kjer so me poprejšnji dan valovi &Will na skalovje . Bila je sedaj le pol ure daleč od kraja in stala po koncu . 
Hotel sem tedaj va-njo, iskat potrebnega živeža orodja. 

Ko skočim s prenočišča v zračni višavi, najprej ugledam 
eoln kake pol ure daleč na desno v pesku . Rad bi ga bil 
dosegel, pa ga nisem mogel zavoljo male zanožine ; tudi do 
ladije ni bilo mogoče priti . 

Popoludné je voda skoraj toliko odtekla, da sem se mogel 
za nekoliko sto stopinj bližati razbiti ladiji . Pol slečen plavam proti njej . Ko priplavam do nje, glej nova težava : vlegl a 
se je namreč na stran in visoko molela nad vodo, nisem torej 

mogel va-njo. Dvakrat plavam okoli nje, toda ne najdem nicesar , da bi se po njem zagnal kvišku . Naposled zagleda m 
konec vrvi, ki ga , ne vém kako, pred že nisem zapazil . Visela je vrv na sprednjem delu ali nosu tako nizko, da se m 
jo dosegel in po njej splezal v Iadijo. Tu vidim, da ima 
luknjo in da je že veliko vode priteklo v njo. Ležala je na 
produ, krma je visoko štrlela, nos pa je bil skoraj ves v vodi . 

Ker sem bil silno lačen, krenem najprej v shrambo, kjer ve 
sel zapazim, da je ves živež nepokvarjen . Nabašem si žepe 
s suhorom in hlastno požiraje stikam dalje , ker predolgo s e 
nisem smel obotavljati. V veliki kajuti najdem ruma, dobro 
ga potegnem, da si nekoliko dušo privežem . Le čolniča sedaj 
ni bilo, da vse to spravim na suho . Čas tratiti z nevspešnim 
tarnanjem nisem utegnil, ampak urno sem jel setavljati plav . V 
ladiji sem dobil nekaj raja, dva ali tri tramove in par bramcev. 
Iz tesalske shrambe sem vzel žage, sekire, kladva, in žebljev . 
Tramove najpred zvežem med seboj z vrvmi, da jih voda n e 
odnese, in vržem v vodo. Potem se spustim ob ladiji in 
sklenem tramove, da so bili plavi podobni, pribijem nekaj 
&sok počez in sedaj sem že smel na-njo. Za večjo težo je 

bila vendar še prelahka . Razžagam torej -kunca na tri kose 
utrdim ž njimi svojo plav. Potem premišljujem, kako b i 
naložil in blago obvaroval mokrote . 

Pri tem se ne mudim dolgo, temveč hitro se lotim dela. 
Najpred pritiram na plav vse deske, kolikor sem jih moge l 
zgrabiti, potlej odprem dve mornarski shrambi ter ju izpraznim in napolnim s kruhom,, rižem , tremi hlebi holanškeg a 
sira, peterimi kosi prekajenega kozjega mesa, z nekoliko ržj o 
in ječmenom, ki je bil namenjen za kuretino, a v žalost svojo 
zapazim kmalu, da so ga podgane izpridile. Poleg tega naletim na več omar polnih steklenic mnogovrstne žgane pijače , 
ki je bila kapitanova, in 20--24 meric araka . Te steklenice 


roj pa niso bile za rabo in tudi v skrinjah za nje ni bil o 
prostora. tem je voda rastla, Basi je bilo vreme mirno , 
in žalovaje sem moral gledati, kako mi je z brega odnesla kamižolo in srajco . To me opomni, da pogledam, je li kaj obla 

čil v ladiji. Dovolj jih je bilo. Potem se spomnim streliva 
in orožja. V veliki kajuti so bile dve dobri lovski puški i n 
dve pištoli ; poleg teh najdem majhen meh svinca, dva stara, 
zarjevela meča in nekoliko prahovnic ali rogov za smodnik« 
Znano mi je bilo, da smo imeli v ladiji tri sode strelneg a 
prahú, pa kam jih je postavil topničar, nisem vedel . Po dol-
gem iskanju jih najdem. dva sta bila suha in dobro ohranjena , 
tretji je puščal vodo . Prva dva in orožje zanesem na plav . 

Ko dosti naložim, začnem premišljevati, kako vse t o 
spravim na' suho, zakaj zmogel nisem niti rjuh niti krmila , 
in najrahlejša sapica bi ga lahko zvrnila. Tri reči pa so mi 
dajale pogum : mirno in piano morje, voda, ki je naraščala i n 
plimala h kraju, in veter, ki je pihal proti bregu. Staknil sem 
bil še dve ali tri zlomljena vesla, dve žagi, sekiro in kladvo . 
Kake pol ure je dobro plavala moja plav , vendar jo je veter 
gnal nekaj v stran od kraja, kjer sem bil poprej stopil Da 
suho. Iz tega sem sklepal, da je tukaj menda kak zaliv ali 
pa, da se tu izteka kaka reka, in nadejal sem se, da se va- nj o 
pripeljem kakor v luko in blago srečno izložim . 

Nisem se motil, ker pred menoj je bila mala zajeda v 

zemljo, kamor je močno drla voda. 

Prizadeval sem si plav spraviti sred vode. Pa tu bi se 
bila skoraj razsula . Moja plav je namreč z enim koncem ob 
tičala na plitvem , na drugem kraju je plavala, malo je torejmanjkalo, da ni vse blago zdrčalo v vodo. Da bi se to ne 
zgodilo, upiral sem se na vso moč v zaboje, in ob enem trudil se, vzdigniti plav s proda. Skoraj pol ure sem se tako 
mučil, dokler je naposled pritok krenil mojo plav s sipe . Potem sem srečno priveslal v zaliv. A tudi tukaj je pretila nevarnost, da izgubim vso svojo beračijo ; zakaj breg je bil jak o 
strm in. sprednji del moje plavi bi bil lahko butnil va-nj . 
Zatorej nakanirn, plav z veslom kakor na mačku mirno držat i 
in čakati, da se voda začne odtekati . Kmalu potem veslam 
na raven kraj obrežja in zabijem dvoje zlomljenih v'ésel na dve h 
koncéh v zemljo. Tako ostanem , dokler se voda jame umikati in moja plav z blagom vred obsedi na suhem . 

Tu naj omenim, da smo imeli v ladiji psa in dva mačka ; 
Njih čudne dogodbe hočem pozneje pripovedovati . Mačka sem 
s seboj vzel na plav , pes je pa skočil v morje in plaval za 


30 

menoj do kraja. Ta žival je bila, mnogo let moj zvesti prijatelj in tovariš ter mi storila veliko dobrega . Ko bi bila, mogl a 

govoriti, nadomestila bi mi bila skoraj človeka . 

Prvi moj opravek je bil sedaj, da se nekoliko ogledalu ; 
saj še nisem vedel, ali sem na otoku ali na deželi, v pokrajini, koder ljudje prebivajo ali ne, ali mi divje zverine preté 
ali ne. Komaj eno miljo od mene je bila strma gora , ki j e 

bila v vrsti druzih, proti severu razprostirajočih se, najvišja. 

Vzamem puško, pištolo in rog s smodnikom . Tako oborožen 
splezam na vrh, kar je bilo precej težavno . Odtod se oziram 
na vse strani in spoznam, da, sem na otoku . Nikjer ni bilo 

videti večje suhe zemlje, le v daljavi sem komaj razločil visoko pečevje, in v zahodu dva manjša otoka, kake tri milj e 
oddaljena. Vse je kazalo , da na otoku, kjer sem bil, nihč e 
ne prebiva ; tudi divje zverine ni bilo mnogo. Zagledal sem 
pa tem več ptičev, ki jih nisem poznal in ki še morebiti 
niso bili za užitek. Nazaj gredé ustrelil sem z drevesa velikega tiča. Od stvarjenja sveta sem počila je puška tuka j 
menda prvikrat ; zakaj komaj sem sprožil, dvignila se je i z 
goščave neštevilna množica vsakovrstnih ptičev, ki so z ne 
znanim hrupom letali sem ter tja . Ustreljena Lica je bila p o 
barvi in ,,velikosti podobna jastrebu, le kremplji so bili drugačni. Zalibog, da njeno meso ni bilo za jed . 

Zadovoljen sem moral biti s teni, kar sem videl in sliša l 
na prvem svojem ogledu, saj si nisem mogel pomagati, zatorej se vrnem k plavi . 

Izložil sem blago ter se pri tem mudil ves ostali dan . 

Kaj počnem po noči, sam nisem vedel ; kar pod milim nebo m 
na zemlji spati zd.elo se mi je prenevarno. Zagradim se torej 
s skrinjami in deskami, ki sem jih bil pripeljal na suho, in s i 
napravim za noč nekako kočo . Tudi zastran živeža nisem š e 
znal, kako se ž njim oskrbim za prihodnje dni, ker izme d 
divjačine sem videl le dve ali tri našemu zajcu podobne živali takrat, ko sem ustrelil jastreba. 

Nadalje si domislim, da si iz ladije donesem še mnogo 

koristnih, celó potrebnih rečij, zato se namenim drugič k njej . 
Prva nevihta razdene jo brez dvombe popolnoma ; zatorej sem 
hotel vse dobiti, karkoli mogoče . 

Pri tem se povprašujem, ali naj grem zopet s plavjo, 
ali naj plavam do nje, kedar se voda umakne . Odločim s e 
za poslednjo. Obleko hranim v koči, le pisano srajco, prten e 
hlače in čevlje pustim na sebi. Kakor prvikrat zlezem v ladijo in bolj izkušen, sestavim manj okorno plav, da blago 


laže odpeljem . Med tesarskim blagom najdem par vreč žrebljev, in šravbov, velik sveder, več sekir in ban in brus. Izmed orodja topničarskega vzamem dva ali tri železne kole , 
dva sodčeka mušketnih krogel, sedem pušek in gorsko risanico, nekoliko smodnika, veliko mošnjo zrn in zvitega tankega 
svinca, ki je bil tako težek, da se ga nisem upal na plav spustiti. Poleg tega poberem vsa oblačila, .kolikor jih je bilo , 
spodnje jadro na sprednjem jadrih' in visečo posteljo z oprav o 
vred. S temi rečmi naloženo plav srečno spravim na suho . 

Med tem sem se ne malo bal, da bi mi o moji nepri

čujoénosti ne pojedel živeža kak nepovabljen gost, vendar domóv 
prišedši nisem zapazil, da je bil kdo res prišel. 

Dela je bilo sedaj dokaj, da si z jadri in nekaterimi 
koli séstavim šotor in pospravim pod streho vse, kar se utegn e 

pokončati na solncu in dežu. Prazne sode, skrinje in bačve 
razpostavim okrog šotora ter se tako nekoliko zagradim prot i 
napadajočim ljudem in živalim . Isto tako za,bijem vhod z 
deskami, razprostrem žimnico po tleh, položim dve pištoli k 
zglavju, nabito puško poleg ležišča in zaspim prvikrat zložn o 
in mirno do jutra . 

Tretji dan sem zopet romal k razsuti ladiji in pobral vs e 
vrvi, debele in tanke, kolikor sem jih zasledil ; razun teh tudi 
velik kos tkanine, da pokrpam poškodovane rjuhe, in še on i 
sod z zmočenim smodnikom . Da jader nisem pustil, mend a 
ni treba dostavljati . Najbolj pa sem se razveselil, zagledavši po petih ali šestih vožnjah velik sod kruha, tri sodČek e 
ruma, zaboj cukra in cvetne moke. Tembolj me je zavzelo 
to, ker sem mislil, da, sem odpeljal že vse jedi. Ker je 
bil' sod s kruhom pretežek, razdelim kruh na manjše kamp e 
ter jih zavijem v jadrovino . Tudi ta pot sem vse srečno spravil na obrežje. 

Vsak dan sem potoval in v 12 vožnjah iz razbite ladij e 
prepeljal vse, kar sem smel zaupati svoji plavi . Ob zadnji 
vožnji vendar še najdem v kajuti, katero sem bil, kakor se m 
men1 ; preiskal že skozi in skozi, v miznici nekoliko britev , 

dvanajstero ali še več nožev, vilic in evropejskih in braziljskih zlatih in srebrnih denarjev, kakih 40 funtov šterlingov 
vrednosti. Zaničljivo sem se namuznil in rekel : „Čemu j e 
ta drobiž! En sam nož je več vreden, nego vse to zlato i n 
Ambro! Ali se izplača, da se pripognem in ga poberem? N e 
maram za-nj. Naj ostane, kjer je, ali naj se pogrezne v 
morje!” Toda že za nekoliko trenutkov se premislim, zavije m 
denar v košček platna in potem jaruem plav delati . 


Med tem opravilom se je dvignil od suhe zemlje se m 

močen veter. Nebo je bilo prepreženo s črnimi težkimi oblaki. 
lzprevidim, da ni varno čakati, skočim torej naglo v vodo i n 
priplavam srečno h kraju. Hujši je prihajal veter in više s o 
se dvigali morski valovi — jaz pa sem bil varen v male m 
šotoru, kakor Krez sredi svojega bogastva . Vso noč je tak o 
razsajal vihar, da zjutraj razbite ladije ni bilo več videti. Le 
ob prav plitvi vodi sem ugledal borne podrtine iz morja moleti. lzprva se precej preplašim, potem pozabim ladijo in 

se tolažim, saj sem vse, karkoli je kake vrednosti, celo živali , 
ki sem jih našel še žive , prepeljal v novo svoje stanovanje. 

Toda to prebivališče je bilo le za silo, ker stalo . je blizu 
brega na vlažnem močvirnatem kraju . Kaj naj si tedaj izberem, šotor ali duplino? Morebiti oboje! In zopet sem še l 
na ogled in dospel do grič-a, éegar ena stran je bila visok a 
stena navpik, in je bila ob enem pripravno zavetje zoper 
napade zlobnih Ijudij in divjih zverin, kakor tudi proti žarečim solnčnim žarkom. Vrh tega je bil prost pogled na 
morje, da sem mogel videti vsako mimojadrajočo barko. Ob 
znožju skalnate stene je bila votlina, ki pa tega imena še ni 
bila popolnoma vredna. Njej nasproti na zgornji ravnini si 

izvolim prostor za novo prebivališče. Ta ravnina je merila na 
široko 300 črevljev, na dolgo pa še enkrat toliko kakor zele n 

prt se je prazprostirala pred mojim šotorom. Na severoza

hodni strani griča ležeča in odprta hladnim vetrovom branil ame je pekoče vročine tropičnega podnebja . 

Predno postavim šotor, naredim pred duplino polokro g 

kakih 30 čevljev daleč od skale in 60 čevljev v primeru o d 

enega konca do druzega . V ta polokrog zabijem kole v dve h 
vrstah, šest palcev saksebe, tako trdno, da so stali kako r 

stebri, čevljev so bili nad zemljo in zgoraj zaostreni. Ti 
vrsti zvežem z vrvmi med seboj, na vrhu navskriž, in ji o d 
strani vprexn z drugimi, po 2 1/2 čevlja dolgimi koli. Ne 
človek, ne zver ne bi mogla predreti tega plota. 

Durij nisem napravil, ampak po lestvi seru plezal če z 
ograjo. V to plotno trdnjavo prenesem sedaj z neznano težavo vso svojo bogatijo, postavim potem prostoren šotor, in . 
zavoljo hudega deža o nekaterih letnih časih razpnem na d 
njim dvojno streho, to je , nad spodnjo še drugo . Poslednja 
pokrijem še z osmolenim platnom , ki sem ga tudi zalotil na 
ladiji. Nisem več spal na zemlji, kakor v prvem stanovanju, 
ampak prijetno sem se sedaj zibal v obešeni postelji, v kater i 
se je poprej gugal kapitan . 


33 

Prvi opravek sedaj je bil : skalo izvotliti, da va-njo pospravim blago in jedi, katere sem hotel varovati mokrote . Pri 

tem delu sem se mudil več cinij, toda gredno je bilo gotovo , 
zgodilo se je nekaj, kar moranj pred vsem povedati . Nekega 
dné je bil silen vihar, v potocih je lilo z neba in grmelo str a 
šansko. Kar na máh se zabliska, kraj se za nekaj sekund 
zasveti v višnjevo-rodeči svetlobi. ,,Moj smo'dnik, moj 

nik! mislim si. Srce mi je bilo kakor kladvo in da-si je bil 

moj strah prazen, vendar vse popustim in začnem strelni pra h 
deliti v majhine oddelke in spravljati v skrinjice . Na ta način sem 240 funtov shranil v I00 raznih zvezkih in hrani l 
enega od druzega tako dale6 narazen, da se ne razleté vsi 
vkup, ko bi se po nesreči kateri zasmodil . 

Ko grem prvikrat s puško zjutraj na sprehod , da kaj 
ustrelim za zobe, radosten zapazim, da je na otoku mnogo 
Robinzon . 3 


koz, pa bile so tako prekanjene, plašne in urne, da se ji m 
nisem mogel bližati na streljaj. Vendar sem opazil, da s o 
vselej silno prestrašene bežale, kedar so me z višave ugledale v dolini ; ako so se pa pasle spodaj in sem jaz stal n a 
skali, niso se zmenile za-me. Dozdevalo se mi je tedaj., da te 

živali pač vidijo od zgoraj navzdol, a težko od spodaj navzgor . 
To premišljevaje koračim na neki hrib , na znožju njegovem. 
pa so se pasle črede. Prvi strel med nje zadel je kozo , ki je 
imela mladiča. Ko stopim k ubiti živali, da jo vzdignem, 
mladič mirno obstane, še celó za menoj teče v šotor. Hotel 
sem ga vzrediti, ker pa ni maral za nobeno klajo, moral 
sem ga, zaklati in pojesti. Te dve živali ste mi dali mesa 
za več dnij in tako sem si prihranil živeža, ki sem ga bil 
otel iz ladije. 

Odslej sem sleherni dan mahal po otoku ; deloma da kaj 
novega iztaknem, deloma da kaj ustrelim . Polagoma sem tud i 
utrdil ograjo, da je bilo v njej prostorniše in zložniše . Kakor 

sem izračuni!, dospel sem 30. kimovca leta 1659. na ta otok, 
ki je bil kakih 9° nad ravnikom . Menda 14. dan, odkar se m 
stopil na suho, začel sem čas šteti, da se ne zmotim v vrsti 
dnij in mesecev in da ne pomešam delavnikov z nedeljami. 
Ker nisem premogel niti papirja niti črnila, niti peres, izmisli m 
si pratiko, kakoršne blizu še nikdo ni rabil . Zabijem namre č 
v zemljo čveterovoglat kol, zgoraj pribijem počez podolgast o 
leseno ploščo, kjer je bilo vrezano z velikimi črkami. : 

»Tukaj je Robinzon. Kruzoe na suho stopil dné 30. kimovc a 
leta 1659." 

Na robu kola naredil sem vsak dan zarezo, vsaka sedm a 
je bila pa še enkrat daljša od onih in pomerjala nedeljo ; prvi 

dan meseca je bil zaznamovan zopet s še večjo zarezo. Tako 
je bilo nekaj časa. V tem sem razširjat duplino, tesal mizo 
in stol in urejeval svoje stanovanje . Pri poslednjem delu na 
letel sem še na marsikatere reči, ki jih nisem posamezno , 
ampak zavite in hranjene v omarah ali vrečah pripeljal iz 
razsute ladije. Našel sem več kompasov, matematičneg a 
orodja, daljnogledov, morskih kart in enakih stvarij, ki se p a 
meni takrat niso zdele posebno koristne . Ali jako sem se 
razveselil, zagledavši vso pripravo za pisanje. Sedaj se v 
puščavi nisem več čutil tako samotnega, ko poprej ; saj sem 
mogel vse svoje misli in občutke izročati papirju . Sedaj sem 
se lahko iznebil mislij, ki so me doslej neprenehoma vznemirjale in mojo otožnost le množile . 


Pričnem tedaj sestavljati dnevnik in zapisovati vse svoj e 
dogodke od 30. kimovca sem. Duplinska in podzemeljsk o 
delo je dobro napredovalo, kar se prigodi nesreča, ki bi m e 
bila skoro usmrtila . 

Dné 10. grudna. — Votlino sem do malega izdolbel, kar 

se mahoma velikanska gruča s strašnim hrušem odtrga od 
stropa in strani. Brž ko ne sem kopal plzdaleč , da se je 
sedaj zasula. Sreča za-me, da, nisem bil doma takrat, po 
kopal bi se bil sam . Predno vse popravim, namreč duplj o 
izpraznim in strop podprem, minulo je dokaj časa . 

Dné 27. grudna, . — Božični prazniki so bili žalostni, neprestano je deževalo, čepeti sem moral v janii . Bridko sem 
se spominjal domovine in vesele mladosti ter se nehoté prepusti l 
sladkim sanjam, ki so me prevedle daleč črez široko morj e 
tja na obrežje angleško v očetovsko hišo, kjer so stariši gotovo s solzami mislili na izgubljenega sina. Bridkost se mi 
slednjič izpremeni v gorečo molitev k onemu, ki izvaja vs e 
dobro in polagoma se mi upokoji težko srce . 

Še le drugi dan po božiču se je nekoliko zjasnilo in hladn a 
sapica je igrala po valovih. Šel sem na lov in zvrnil mlad o 
kozo, drugo sem pa le obstrelil ler ujel jo in peljal v stan . 
Tam jej obvežem ranjeno nogo in skrbno strežem . V mojih 
zdravniških rokah je kmalu okrevala žival in postala tako krotka , 
da se je mirno pasla blizu mojega prebivališča in ni zbežala. 

Peto poglavje. 

Robinzonov dnevnik . 

Dné I. prosenca 1. 1660 . — Srečno novo leto sem si voščil 
sam, in verjemite mi, da se nisem, Bog vedi kako, priklanjal . 
Novo leto na pustem otoku , sam, zapuščen, brez kakega človeškega bitja! — Toda ne obupaj, Robinzon! Naprej, na 
prej! Obesim pušku črez ramo in krenem v notranje kraj e 
otoške. Močno je pripekalo solnce, treba je bilo torej večkrat počivati v hladni senci košatih dreves . Ko se je jelo 
mračiti, dospém do več prijaznih dolin, ki so se razprostiral e 
proti sredi otoka . Tu zagledani na različnih krajih obilno 
kozá, a kadarkoli sem se približal tem živalim, vselej so prekanjeno odbežale. Zato sklenem naslednji dan psa vzeti s 

3* 


seboj in ga hujskati na koze, da katere žive dobim v pest i n 

je udomačim. Toda delal sem račun brez krčmarja ; zakaj 
ko sem naslednji dan. Filaksa dražil na čredo, obrnile so s e 
hipoma živali proti psu ; tega pa ni kaj mikalo poskusiti se z 
rogovi dolgobradcev, ampak bojazljivo se je zvijal okoli mene , 
torej sem za takrat opustil to reč. 

Dné 14. malega travna. — Od 3. prosenca do danes sem 
se ukvarjal z utrjevanjem svojega gradú. Delal sem na pre

tege, da-si me je dež enekrati silil po več dnij zaporedom a 

prenehati. Da sem imel z vsakim posameznim kolom ne

znanske težave, lahko verjamete, ako pomislite, da sem moral 

daleč hoditi po klade in da me je njih zabijanje stalo neizre

čeno veliko truda. 

Kedar je dopuščalo vreme, stikal sem navadno po otok u 
in marsikaterikrat zasledil prav zanimive reči . Tako sem en 
krat našel divjih golobov, ki pa ne gnezdijo kakor navadni lesni na drevju, ampak enako breguljam v gorskih raz 
pokah . Vzel sem nekoliko mladičev in jih gojil ; pozneje pa, 
ko jim je s perotnicami vred zrastla srčnost, odfrčali so v 
stara gnezda nazaj. 

Sicer sem imel mnogo reči", ki so mi bile v samoti kajugodne, bridko sem vendar pogrešal luči . Kako sem pa č 
hrepenel po onem kosu voska, ki sem ga bil odpeljal i z 
Afrike! Treba je bilo sedaj premišljevati , kako si drugač e 
napravim svečavo. Dobra misel me prešine in spomnim se 
loja koz, ki sem jih jedel. Nabiram ga torej v lončeno , n a 
solncu posušeno posodo in iz stenja, sukanega iz ladjine vrvi, 
začnem vlivati sveče. 

V tem času naletim nepričakovano na nekaj posebnega , 
ob enem veselega. Malo korakov od svoje trdnjave zapazim 
namreč 10—12 klasov rženih in poleg njih nekoliko pšenični h 
in riževih bilk. Kako neki so prišla ta žita v to podnebje ? 
Nehoté mi pride na misel, da je tukaj Bog čudež storil, kar 
se domislim, da sem v deževju tu stresel vrečico, v kater i 
so bili borni ostanki po podganah objedenih rženih, pšeničnih 
in riževih zrn, da sem va-njo hranil smodnik. 

S čudežem izginila je skoro moja hvaležnost do Boga , 
vendar bi bil moral prav v tem spoznati posebno znamenje 
božje dobrotljivosti, da je ohranil ta zrnca . 

Dné 16. ml travna . — Kočo sem popolnoma ogradil in 
dovolj sem bil sedaj zavarovan . Tako vsaj se mi je zdelo, a 
že naslednji dan bi bil skoro splaval po vodi ves sad tolikeg a 
časa in truda. Za šotorom sem nekaj opravljal, kar me ne


pričakovano osupne grozna prikazen . Zemlja se začne gibati, 
s stropa v duplini se vsuje sipa, podpore omahujejo in. padejo 
z neznanskim ropotom na tla . Da bi me razvaline ne zasule, naglo pristavim lestvo in skočim čez plot . Komaj sem 
bil na oni strani, zagledam, kako se je kake pol ure od men e 
velikanska skala odtrgala od hriba in z grmečim bobnenje m 
valila v kipeče valove . Nikdar nisem doživel tako hudega potresa ; že prvi tresk me je omamil, da sem se nezaveden zgrudil 
pod drevesom in še le daleč razlegajoči se šum me je prebudil iz omedlevice . Nehoté in brez nikakoršrre pobožne misli 
mi uidejo besedo : „Gospod Bog, usmili se me! ” 

Osrčil sem se sicer zopet, toda v stan si nisem upal te r 
obsedel na zemlji, ne vedoč , kaj bi začel . Vedno bolj soparibo je prihajalo, nebo se je preoblačilo z deževnimi oblak i 
in potegnil je veter, ki se je v pol uri itpremenil v strašno 
nevihto. Morje je vrelo in pene so se divje dr vile po površju , 
njegovem, šumeči valovi so ploskali ob bregove in vihar je s 
koreninami roval drevje. V treh urah je utihnilo bučanje i n 
jelo močno deževati. Sedaj še le se spomnim, da sta veter 
in dež nasledka potresa in da ga bode torej skoraj konec . 
Nekoliko potolažen vrnem se v šotor in premočen do kož e 
stisnem se v kot, vedno še v strahu, da se strop nad menojne podere. Polagoma se vendar upokojim in stopim v shrambico, da si s požirkom ruma zopet dušo privežem . 

Deževalo je vso božjo noč in skoro ves naslednji dati, da 
se nisem mogel ganiti iz stana. Najbolj potrebno se mi je 
zdelo sedaj, iskati si druzega stanovanja, zakaj kako lahk o 
me živega pokoplje še kak tak potres! Sklenem tedaj , šoto r 
prenesti, premišljujem sem ter tja, kam bi ga postavil . Ko 
pa vidim, v kako lepem redu je bilo vse okoli mene, kako 
varno in zložno prebivam, in ko pomislim, s kakšnimi te

žavami sem delal malo trdnjavico, odločil sem se prav težk o 
za preselitev. Začasn.o, sklenem še ostati v starem prebivališču, dokler novega ne napravim, in začnem za silo sipo me 
tati iz svojega brloga. 

Dné 22. =l. travna. — Nemudoma sem jel izvrše 
vati svoj sklep. Najprej poskušim ., svoje tri močne sekire in 
več majhinih robovnic in spoznam, da sedaj niso za nobeno 
rabo, ker so se prej jako izkrhale pri sekanju in tesanju trdih 
kolov. Tu. se mi zablišči v glavi : saj imaš brus. Toda prav 
hitro minulo me je veselje, dornislivši se, da ga ue more m 
sukati. Pač malokateri državnik si je tolikanj glavo belil o 
državnih poslih, kakor jaz o brusu, da ga naredim za rabo . Po 


dolgem premišljevanju se mi je vendar posrečilo, da sem na 
pravil nekako nogvnico, katero sem gonil z nogo, roke pa s o 
bile proste. In postal sem brusač, da malo tacih . 

Dné I. vel. travna. — Ko se zjutraj oziram po morju , 
ugledam stvar, podobno sodčeku, in res je bila, blizu stopivši, mala, bečka in nekoliko ostankov na ge ladije, čije rebra 
so po zadnjem viharju više molela nad vodo. Sprednji krm 
ali nos ni tičal ko poprej v sipi, temuč stal je 6 čevljev nad 
površjem. Strop ali paruba, odkrhnjen od ostalega trupla , 
ležal je po strani, in goré peska so se bile nakupičile okol i 
ladije, da sem mogel sedaj ob oseku po suhem k razvalinam, 
dočim je bilo poprej treba precej daleč plavati . Sprva sem 
se čudil tej izpremembi, pa kmalu sem izprevidel, da je to 
bržkone ucinil potres , ki je tudi barko še bolje razdejal, zakaj sleherni dan so valovi na suho pluskali podrtine. Najdeni 
sodček sem zvalil na breg in našel, da je poln smodnika. 

Dné 3. vel. travna. — Danes sem šel z žago k razsuti 
ladiji in prežagal tram, ki je brž ko ne podpiral zgornji strop . 
Potem sem kolikor mogoče odpravljal pesek , toda kmalu j e 
bilo treba nehati, ker voda je jela rasti. 

Dné 4. vel. travna. — Ribe sem lovil. Nisem imel sicer 
trnka, ampak samo kos zakrivljene železne žice na dolgi vrvici , 
narejeni iz razsekane vrvi, vendar sem ujel mnogo rib , me d 
njimi mladega delfina. Večkrat sem potem še lovil, ujete ribe 
vecjidel sušil na solncu in suhe jedel . 

Skoro sleherni dan je bilo kaj opraviti na razbiti ladiji , 
trgal sem deske iz nje ali izbijal žreblje in drugo enako železnino in pri tem delu našel marsikatere reči za rabo, n a 
primer kos svinca, ki bi ga bil rad odnesel, pa je bil pretežek ; 
zatorej sem ga razsekal na manjše kosce . 

Dné 16. vel. travna, — Vso noč je brila huda sapa in 
ostanke razsute barke raznesla na vse kraje. Valovi so na 
suho pluskali zaboje, tesarskega lesa in podnic, in moja lesn a 
zaloga na bregu se je pomnožila, da bi si bil lahko ladijo iz 
tesal , ko bi bil le količkaj umél te umetnosti . Tudi sod 
svinjine je priplaval na primorje, pa morska voda je mes o 
tako skazila, da ni bilo za užitek. 

Dné 16. rožnika. — Sprehajaje se o jutru po bregu, za 
pazim veliko želvo. Bila je prva, ki selu jo tukaj videl. Ubijem 
in raztelesim jo in njeno kuhano meso se mi je zdelo naj 
prijetnejše in najokusnejše, kar sem še kedaj jedel ; saj sem pa 

tudi od prihoda na otok živel samo ob divjih kozah ill tičih. 


Dné 27. rožnika. — Kakih osem dnij sem bolehal, mrazilo me je in po noči nisem mogel spati ; vrh tega me je siln o 
glava bolela , slednjič se me je lotila mrzlica, da sem moral 
ves dan ležati brez jedi in pijače. Žejalo me je strašno, a 
same slabosti nisem mogel po vode . Sedaj se vendar enkrat 

zopet spomnim Boga, a tako reven in zmeden sem bil, da sem 
zaklical samo : „0 Gospod, ozri se milostljivo na-me v moj i 

revščini, usmili se me!” Utrujen naposled zaspim . Še le pozn o 
po noči se prebudim ; čutim se boljšega, da-si me je mučila 
huda žeja. Ker je pa nisem premogel kapljice vode v hiši , 
moral sem si odreči tudi to dobroto ter sem drugič zadremal . 


4€


V tem drugem spanju imel sem strašne sanje. Zdelo 
se mi je, da sedim onkraj ograje na tleh prav na istem mestu., 
kjer sem gledal konec potresa. Zdajci stopi z velikega sivo

črnega oblaka velikan, obdan s tako žarečimi plameni, da s e 
mi je kar bliščalo pred očmi . Dolgi bliski švigajo na neb u 
in ko se njegove noge dotaknejo zemlje, strese se ta v svoje m 
osrčju. Dolgo sulico z roko zavihti proti meni in z gruleči m 
glasom mi preti rekoč :- „Ker te toliko opominovanj ni spokorilo, prebodem te, malopridnež, s to le sulico, umrl! ” 

Ob teh besedah se ves preplašen zganem iz spanja in š e 

dolgo časa potem se nisem mogel prepričati, da so bile le sanje . 

Besede te poučne prikazni só bile žahbog le preresnične , 
zakaj trd človek sem bil, ker nisem imel prav za prav no-
bene vere. Lepe nauke očetove sem bil že zdavna pozabil v 
onih 8 letih, ko sem se pečal samo z brezbožnimi ljudmi . 
Nikdar mi ni prišlo na um, v nesreči, ki me je, tolikanj preganjala, spoznati pravično šibo božjo. Odkar sem bil, v Afriki 
ujet, prosil sem Boga komaj enkrat pomoči , a tudi tedaj ne, 
ko sem bežal s Ksurijem v tolikih nevarnostih. Ko me je 
potem sprejel portugalski kapitan, čutil nisem nobene hvaležnosti za čudovito rešitev . Še celo, ko me je pozneje voda za 
gnala tu sem na ta otok, nazega in brez pomoči, nisem s e 
kesal zavoljo trdovratnega svojega srca, temuč le tarnal, da 
sem rojen samo za nesrečo . Sicer sem takrat, ko sem se iz 
zburkanih valov srečno otel na otok, čutil v sebi nekako . hvaležnost do Boga, toda bila so le znamenje veselja — občutki 
trenutka, ki sé izpreminjajo . Svoje nesreče nisem nikakor 
hotel spoznati za nasledek božje jeze, temuč prizadeval se m 
si v sebi zatreti vsakoršno žalost, in lakote rešen mislil se m 
le, kako si stanovanje napravim in življenje ohranim . 

rnirnogredé se je hvaležnost obudila v meni, ko se m 

zagledal rastoče žito ; ne mnogo več me je strah potres a 
opomnil najmogočnejšega sodnika. Še le huda mrzlica, ves 
moj revni stan mi je utrnil solze in zbudil vest. »Sedaj", 
pravim sam sebi, „sedaj se izpolnjuje prerokovanje mojega , 
očeta, ni ga človeka, da me tolaži in mi pomaga. O dobri 
stariši, da bi bil pač slušal Vaša opominjeva,uja, izpolnjeval 
Vaše prošnje in ne zapustil domovine! Moj Bog, pri katere m 
je vsa, moč in vse usmiljenje, ne zapusti me, zakaj moja rev-
ščina je velika! ” 

Tako že zdavnaj nisem molil.
Dné 28. rožnika. — Mrzlica je odj njala, vendar sanj e


pretekle noči so me strašile še dolgo . Čas oddihljeja sem 


porabil v to, da sem k postelji postavil sklenico vode in ne. 
koliko ruma, da bi utolažil hudo žejo, ako bi me zopet tresel 
mraz. Na žerjavici sem si spekel kos kozlovine, pa mi ni 

nič kaj dišalo . 

Potem sem se šel prehajat na prosto, toda same slabosti 

nisem mogel daleč ; torej sedeln na skalo ter se oziram p o 
širokem, sedaj mirnem in gladkem morju . Tu se mi zbudé 
misli : „Kdo je stvaril vse te stvari, morje, nebo in zemljo ? 
In kdo vse to ohranjuje in vlada? Ali ne Bog, ki vse vidi , 
vse vé? Da, on. vidi tudi mene . Po njegovi volji, brez katere se nič ne zgodi, živim na tem otoku ; njegovi previdnosti 
se udam, vse bode prav storil . ” 

To premišljevanje me jako utolaži in zamišljen se vrnem 
proti domu. Pred njim zagledam zlato-rumeno klasje, sedaj 
polno dozorelih zrn . Bilke potrgam, poberem skrbno sad i z 
latovja in ga hranim za prihodnjo setev. 

Skoro mi je ta izprehod več škodoval, nego sem mislil , 
in bal sem se, da se me iznova ne loti mrzlica . Sedaj se domislim, da Braziljci blizu vse bolezni zdravijo s tobakom . Kojtorej krenem v klet, kjer sem ga imel precej shranjenega . Sam 
Bog mi je vdihnil to misel ; zakaj poleg tobaka našel sem tud i 
ona troja sv. pisma, ki so mi jih iz Agleškega poslali v Brazilijo, Kako neprecenljive so bile te bukve za me! Kako pa 
rabiti tobak? Sam nisem vedel . Skušam torej tako in tako . 

Najpred ga nekoliko zvečer ; potem denem peresce na dv e 
uri v rum, da bi ga pil ; naposled kot tretje zdravilo sežgem 
ga nekaj na žerjavici in sopem ta dim . Med temi opravki sem 
hotel brati, a omotica po mojem« nekako čudnem zdravilu ni 
dopuščala čitati več kakor le-ta stavek, ki sem ga ugledal 
najprej : „Kliči me v sili na pomoč in otel te bodem in me 
bodeš hvalil!” Te besede, kakor nalašč za-me, neznano so rde 
presunile. Pač rad seru veroval v svoje rešenje ; toda dolga 
leta so še pretekla poprej . S tobakom navdani rum me je 
nenavadno omotil in kmalu, sem tako trdno zaspal, da sem s e 
prebudil še le naslednji dan. ob treh popoldne. Menim celo, 
da selu prespal še cel dan, ker na moji pratiki mi je poten 
manjkal en dan. Čutil sem se boljšega, pa silno lačen se m 
bil. Skuham si torej močno juhico iz želvine in okrevam od 
slej od dne do dne bolje, vendar je bilo treba 2 . dan maleg a 
srpana še nekoliko tobaka piti . 

Od L-16. znal. srpana. — Tako sem se tedaj ozdravil 

z rečjo, za katero pa nisem porok, da vselej pomaga. Basi 
slab in shujšan, vendar nisem opuščal, z nabitim samokresom 


hoditi po svojem »kraljestvu." Na nekem takem izprehodu 
dospel sem na prelepe zelene livade, ki jih poprej niserri videl , 
ter ondi našel tobaka dolgih, krepkih stebel, nekake aloe in 
cukra ; poslednji je bil pa nepopolen in samorašč, ker n i 
imel nikakoršne odgoje . 

Onkraj te trate stopim v goščavo, kjer je bilo raznih sa 
dežev, zlasti veliko sočnatih melon na zemlji in neko grozdj e 
že zrelo na vinski trti, ki se je pohotno ovijala po drevju . 
Teh grozdov naberem, da bi jih posušil na solncu, zakaj

surovih nisem hote l 
jesti, domislivši se , 
da je za časa mojeg a 
bivanja v I3erberij i 
za grižo umrlo ve č 
angleških robov, ki 
so preveč užili žlahtnega trtnega sadu . 

To popotovanje 
me je toliko zamudilo, da me je noč 
prehitela, predno sem 
se nadejal. Tudi pretruden sem bil, da 
bi se vrnil domov ; 
torej sem prenočil 
prvikrat zunaj šotora . 
Kakor na dan svojega prihoda na oto k 
zlezel sem tudi sedaj na drevo in, 
prav sladko zaspal . 
Zjutraj sem jo ma

hal dalje po istem potu, vedno proti severu obrnjen, ker na 
straneh so mi holmci in griči omejali razgled. Kraj doline 
se je odprla lepa ravnina, ki jo je močil proti jutru tekoč i 
potok. Krasno je bilo gledati , kako se je prtu enak razprostiral zeleni travnik, obsejan s tisoč in tisoč pisanimi cvetlicami . 
Palme so kvišku molele košate vrhove ; citrone in limone so 
mi kimale, naj sežem po njih, in težko obložen z okusnim 
sadjem poslovim se od tega rajskega vrta, da pohitim proti toliko časa zapuščeni koči . Ko pridem v svojo „hišo”, bili s o 
grozdi pokvarjeni in jagode stlačene, citrone pa, katerih se m 
našel le malo, prinesel sem srečno domov. 


Ona bogata dolina me je odslej tako mikala, da sem se 
že hotel tja preseliti. Ko sem pa imel iz svojega stana od 
prt razgled na širno morje in je bilo torej mogoče , da kedajugledam kako barko mimo jadrati, popustil sem ravno tak o 
hitro zopet to misel . Vendar sklenem v onem blaženem dol u 
postaviti lopo ali vilo. Neutegoma se lotim leja in ogradi m 
drugo svoje stanovališče z dvojno vrstjo kolov, ki sem jih š e 
prepregel z dračjem in ovijalnimi rastlinami .. Mudil sem se 
pri tem delu do meseca velikega srpana . 

Obešeno grozdje se je dobro posušilo in nemudoma g a 

poberem, ker se je že napovedal deževni čas. Dve sto zabojčkov rozin ali civeb sem shranil v hrambo ter si ž njim i 
mogel sladiti prihodnje mesece . 

Dné 14. vel. srpana. — Danes je jelo deževati in pripravljen sem zopet po cele dni, celo po cele tedne preživeti 

v dobro utrjeni koči na bregu. 

Danes se je v moje veselje pomnožila moja družina. Izgi

nila mi je bila mačka za nekaj časa, nisem vedel kam? Ko 
gledam s trdnjavice po okolici, glej! priskaklja mi vesela s 
tremi mladivi proti koči. Sevéda sem urno nove goste prijazno sprejel. V zakotju je bila mlade toliko odgojila, da so 
bili varni pred mačkom, in sedaj mi jih je privedla . 

Od 14—29. vel srpana. — Neprenehoma dežuje. Živim 
ob rozinah, kozjem mesu in praženi želvi, ki sem jo ujel na 
lovu. Dan za dnevom dolbem svojo klet. 

Dné 30. kimovca. — Na zarezah svoje lesene pratike spoznam , da je leto in dan, minulo, odkar sem prišel na otok . 
To obletnico praznujem s hvaležnim srcem do dobrotljivega 
Boga, ki me je tako prevudno ohranil. 

v 

Sesto poglavje. 

Robinzon rokodelec in kmetovalec . 

Ker sem bil s črnilom le slabo založen in ga skoro d o 
malega posušil z obširnim opisovanjem vsakdanjih navadni h 
dogodeb in opravil, treba je bilo sedaj resno brzdati premočno veselje do pisarije in zapisovati samo najvažniše pri 
godbe svojega življenja. 

Že poprej sem menda omenil žito, ki sem ga še premogel. Mislim, da dobro zadenem, ako ga po dežu posejem . 


Z leseno lopato torej prekopljem in zrahljam nekoliko sveta, 

razdelim na dva dela in izročim zrnje rodovitni materi zemlji , 
tretjino pa previdno hranim, ako bi ne bil morebiti naletel 
pravega časa. Naslednji mesec je bila huda suša in moja 
setev je komaj jela kaliti . Zato sem kar obupal , da bode m 
kaj žel, ker do prihodnjega deževja ni moglo zoreti . Poiščem 
tedaj druzega prostora, zemljo okopljem posejem ostala 
zrna meseca svečana koj pred dežem. Mokri sušec in mali 
traven sta bila tako ugodna moji žetvi, -da sem vsacega žit a 
pridelal po en bokal. 

Toda vrnimo se k listopadu, ko je slednjič jenjalo deževati. Prvi lepi dan me je izvabil v znotranji otok k mojemu šotoru. Tu najdem vse, kakor je bilo pred nekaterim i 
meseci. Ograja okoli poletne hišice je bila popolnoma taka, 
kakor poprej, le živa meja se je gosto obrastla z zelenimi mladikami, ki so se je pohotno ovijale vse križem . Obrežem jih 
in, spravim vso zmes zopet v nekak red . In res je lopa obetala v malih letih gosto senčnato streho. Enako zeleno steno 
zasadim potem tudi okoli trdnejše svoje hiše na bregu ; iz 
daljše moje pripovesti se bode pokazalo, koliko mi je to koristilo pri obrambi moje prve trdnjave. 

Letni časi se v mojem podnebju niso vrstili tako prijetno in rahlo, kakor doma, ampak bili so le ali suhi ali mokri : 
od sred svečana do sred malega travna je lilo, odtod do sre d 
velikega srpana je bilo suho ; od sred velikega srpana d o 
sred vinotoka je deževalo, od sred vinotoka do sred svečana 
je bila suša. 

V prisiljenem samotarstvu ob deževnih dneh sem izde

laval raznih potrebnih rečij . Poskusil sem tudi j e r b a s e 
plesti. Pri tem so me podpirale izkušnje iz mladih let. Kdo 
bi bil pač mislil, da bode kedaj hasnilo, da sem večkrat 
pokukal k sosedu košarj u ! Prve veje, s katerimi sem jel 
delati, bile so prekrhke . Sedaj ugledam mladike okoli lope. 
Te se mi zdé boljše. Bile so šibke kakor vrbove šibe. Ni 
bilo torej težko, da sem z umetnimi svojimi rokami splete l 
mnogovrstne košarice za .različne potrebe. Da-si niso bile 
preveč lične, za silo so bile vendar le. 

Moje življenje je prihajalo vedno zložnejše, krvavo sem 
pogrešal le ene same reči : kuhinjske posode. Sicer sem imel 
kotel, a bil je tako velik, da v njem nisem mogel kuhati malega kosa mesa niti juhe . — Kako si torej pomagam? Mislil 
sem si : da le najdeš ila, žgoče soline bode ti že posušilo 
lonce. No, moji lončarski pridelki! Bog sam vé, kolikokrat 


sem poskušal, kako prečudno sem obračal in obračal dobro 
mamico, ki jej pravimo zemlja, kolikokrat so se razsule po 
sode na sol= ali pa pobile o prenašanju : v dveh mesecih še 
le po neštevilnih poskušnjah sem stlačil dve grdi spaki, ki b i 
ju preveč častil, ko bi trdil, da ste bili le količkaj podobni 
najslabšim ladjinim vrčem . 

Z večjo posodo torej ni bilo nič, toliko bolje se mi j e 
posrečila manjša, kakor : plošéeki, lonci, vrčki, sploh vse reči , 
ki se dajo delati z rokami. Solnce jih je posušilo prav dobro . 
To je bilo še dosti ugodno. Kot lončarsk umetnik sem 
izdelal razne posode , da v njih hranim mnogovrstnega živeža, take pa vendar še nisem_ premogel, ki bi strpela ogenj . 

Premišljujem torej sem in tam, kako z ognjem utrditi lončen o 
posodo. Ker pa prav nič nisem umél niti o izdelavanju lončarskih pečij, niti o lošu ali glazuri, s katero lončarji svoj o 

blago polivajo ali steklenijo, postavim kar v vrsto velike majolike, na nje nekoliko manjših, in okoli vseh zažgem grmado , 

da bi se peščeni deli v ilovici raztopili . V 5 do 6 urah so 
lonci postali rudeči. Ogenj je polagoma pojemal in imel se m 
tri vrče in dva lonca, ki so bili popolnoma trdni pred ogjem . 
To je bilo veselje ! 

Marsikaterega kraja na svojem otoku še nisem bil prehodil. Snamem tedaj nekega dné puško s klina, vzamem s 
seboj sekiro, dva suhora, zabojček rozin ter se napotim s 
psom. Ko dospem konec doline, kjer je stala moja poletna 
kočica, ugledam na zapadni strani morje in, ker je bil zrak čis t 
ko ribje oko, daleč na, obzoru megleno progo, razprostirajoč o 
se kakih 15 do 20 milj proti jugu. Nisem sicer vedel, je li 
to bregovje kakega otoka ali ameriške dežele, dozdevalo s e 
mi je pa vendar, da španske naselbine ne morejo daleč bit i 
od ondod, in da se utegne vendar kedaj prikazati kaka barka. 
Morebiti pa tam prebivajo oni divji ljudje, ki žró človeško meso , 
ter so si s tem pridobili žalostno slavo in ime ; pesjani ali pesjaki ? 

V tacih mislih korakam dalje po ravninah in travnikih , 
kjer so rastla, mnogotera, krasna zelišča in cvetlice, tu i n 
tam pa tudi kako grmovje . Na drevesih so sedeli golobje v 
tropih, njih kruljenje so prevpile čv.rčajoče pisane papige . Tacega krasnega ptiča moram imeti, dejal sem sam pri sebi, i n 
res ujamem mladega pa prevzetnega, hrušta ter ga s palico, 
tako zadenem, da omamljen pade z veje. Kmalu se oživi in 
radosten ga vzamem s seboj . 

Po nižavah sem videl tudi živali, podobne našim zajcem , 
druge so bile menda lisice, toda puške nisem hotel rabiti, ker 


golobje in želve so a ale tako slastno meso in rozine tako okusen prigrizek , da tudi Londonski sejm ne pre-
more boljšega. 

Pri preiskovanju otoka preril sem le 2 do 3 milje na dan, 

na desno in levo sem pa krenil večkrat tako daleč, da se m 
vselej prav utrujen prisopihal na mesto , kjer sem hotel pre-
nočiti. Ležišče so mi bile ali široke veje na drevesu ali vlažna 
zemlja pod milim nebom. Ko pridem kraj morja, zavzamem 
se videč, da so ti bregovi mojega kraljestva jako prijetniši 

n da živi tukaj mnogo več živalij, nego na oni strani . Silno 
veliko želv se je grelo na pesku in morski tiči brez števila so 
se ošabno izprehajali sem ter tja . 

Dozdeval se mi je sicer ta kraj otoka rodovitnejši mimo 
onega, kjer je stal moj dom, vendar me ni mikalo, preseliti 
se tu sem. Rajši sem se spustil dalje kakih 12 ur proti 
jutru. Mejo svojega potovanja sem zaznamoval s kolom , ki 
sem ga zabil v zemljo , da bi se pozneje mogel spomniti, d o 
kod sem prišel. Obrnem se potem na zahodno stran, da 
udarim po drugi poti domov . Ko hodim skoro tri milje, ob 

stanem v kotlu, okrog in okrog med visokimi, gosto obraščenimi gorami, da sem se moral po solncu ozirati, da zvém, kj e 
da sem. Tri dni sem se mudil v tej dolini, in ves čas je 
bilo nebo tako oblačno, da solnca še videti ni bilo. Nisem 
vedel, kam bi se obrnil. Prisiljen sem bil torej , pogledati, 
kje je kol, in od ondod vrniti se domóv . 

Med potom je pes ugrabil mlado kozo . Urno priskočim, 
da mu jo iztrgam iz ostrih zob . Vrv okoli vratu! in mahali 
smo naprej, dokler smo v nekaj dneh prisopihali k stanu, neizrečeno utrujen po žgočem solncu . Več ko mesec dnij nise m 
bil doma. Kako sladko sem torej zopet zaspal na svoji obešeni postelji ! 

Najpred sem moral sedaj kletko narediti papigi, ki s e 
me je že nekoliko privadila . Potem je bilo treba kozo iz lop e 

v dolini spraviti k domu in lačno živalico preskrbeti s tečn o 
Majo. Našel sem jo še privezano na istem mestu, kjer se m 
'o bil pustil, in krotka kakor domača žival je stopala za menoj 
in mi iz rok zobala, vodo, s katero sem jo vabil za seboj . 

Zopet je napočil dan 30. kimovca in zopet sem s postom 
in molitvijo obhajal obletnico rešitve na ta otok. Dve leti 
sem živel tukaj, edini prebivalec sem bil, kralj in podložni k 
ob enem, — veliko sem skusil in pretrpel v teh dveh letih. 
A ni mi še zasijal le en sam žarek upanja , da bodem kedaj 
rešen s samotnega otoka. Vendar zahvalim neskončno dobrot


ljivega Boga, ki mi je osladil revno moje zlv jenje ia brez ka

terega bi bil nesrečen . 

redar sem se poprej klatil po ravninah in gorah, da ali 
kako zver ustrelim ali kaj novega najdem, vsekdar sem si do

mišljeval, kako nesrečen in zapuščen da sem . Zdelo se mi 
je, da sem jetnik, ki zaprt z brezkončnimi zapahi in velikanskimi ključavnicami velikega morja žalostno životari v divj i 
puščavi, brez upanja, da bode kedaj rešen . Večkrat so me motil e 
take misli, in prehude žalosti sem roke lomil in bridko jokal . 

Sedaj je bilo drugače! Nove misli, ki sem jih zajema l 
iz sv. pisma, bukev vseh bukev. izpremenile so me, in kedarkoli sem bral sveto-pisemske tolažilne besede, utolažil sem s e 
in postajal srčnejši. Ta dan sem se celo trdno prepričal, da 
sem tukaj v samoti lahko srečnejši, kakor morebiti zunaj me d 
svetom. Zatorej zahvalim Boga, da me je tako čudno pripeljal k spoznanju mojih pregreh in zm'ót . 

Pričelo je tedaj tretje leto mojega otoškega samotarstva . 
Vsakdanje svoje opravke sem precej natanko razdelil tako-le : 
Najpred sem trikrat ne dan nekoliko časa odločil molitvi i n 
branju sv. pisma , potem sem hodil na lov za kake tri ur e 
do poldne, se vé, če je bilo vreme ugodno. Domóv se vrnivš i 
sem pospravljal ali kuhal nabrana jedila . O poldanski vročini sem navadno zadremal . Včasih sem pa hišni red premenil : zjutraj delal, zvečer lovil . 

Listopad se je premikal h koncu in jel sem misliti n a 
žetev . Ali kako se prestrašim, ko se na njivici prepričam , 
da kozam in živalim, ki sem jih zajce imenoval, jako diši 
žito, in da so mlade, sočnate bilke do malega skoro vse bil e 
tako nizko objedle, da niso mogle v latovje. Treba je bilo 
zatorej hitro v okom priti roparskemu razdejanju : ogradim 
tedaj njivo z gostim plotom., da enkrat za vselej pot zamaši m 
nepovabljenim gostom. To vam je bilo težavno delo! Tri 
tedne sem se ukvarjal ž njim. Razun tega sem tudi streljal 
na živali, ki so se po dnevu bližale, in po noči je pes varoval . 
Kmalu so izostali sitneži . 

Bahotno rastoče bilke so privabile k sebi eveteronožn e 
kosmatince, zrnje pa je mikalo krilate ptice . Ko se namreč 
nekega dné oziram po polju, kako kaj kaže, mrgolelo je p o 
okolici neštevilnih, raznovrstnih ptičev, ki so nekako posmehljivo že čakali, deš, kdaj li jim pač prepustim njivo . V tacih 
okoliščinah nisem mogel prizanašati. Strelim med najgostejš o 
tropo, in zdajci se dvigne izmed ržišča, z divjim krohotom 
kar oblak samih ptičev, ki jih doslej še nisem bil zapazil . 


Upanje, da bodem kaj naž'el, bilo je po tacih izkušnja h 

res žalostno, vendar nikakor nisem hotel, da se mi pokončajo 
še zadnji žitni ostanki . Zato sem pred vsemi pregledal storjeno škodo. Ni bila tako silna, kakor sem si domišljeval, ker 
zrnje je bilo še prezeleno za ptiče . 

Ko stojim poleg njive in puško nabijem, posedajo po prve m 
strelu prestrašene ptice na bližnje drevje in prežijo menda, 
kdaj li odidem . Takrat res grem in na videz zapustim polje . 
Ko bi trenil, planejo požrešne roparice nad rž. To me pa 

tako razkači, da kar strelim med nje in tri smrtno ranim . 
Tako sem jih tedaj dobro izplačal . Kakor na Angleške m 
tatove obešajo, obesim jih tudi jaz drugim v svarilo in strah. 
Nasledek tega dejanja je bil očiten : nobena žival se odslej ni 
več upala na moje polje, da, vse so še celo zapustile ta kraj , 
kjer se jim nič ni zdelo kaj varno . Sedaj sem smel vesel 
pričakovati grudna, ko žito drugič zori . Kdor bi me bil p a 
gledal, kako sem žel, srčno bi se bil smijal, zakaj brez kos e 
in srpa mahal sem s krivo sabljo strašno tja po žitu. Nažél 
sem, Bog si vedi koliko. Klasje sem nabral v velik jerba s 
in vsakega posamezno izm'el z rokami . Bokal semena mi j e 
dal kaka dva korca riža in pol korca rži . 

Ta mali pridelek v kruh premeniti D.i kazalo, ko bi bil 
to tudi vedel in znal ; zatorej ga sklenem shraniti za prihodnjo setev . 

Sedaj je bilo treba več sveta obdelati nego poprej, ker 
semena je bilo več ko za en oral . Drevesa nisem imel, skusi l 
sem torej lopato narediti . To me je mudilo ves ljubi teden. 
A pri vsem tem nisem izdelal prav nič mojsterskega, preokorna in pretežka mi je bila lopata. Delal sem s tem orodjem , 
kakor sem mogel, in vesel sem bil, da sem seme na prostornih njivah tik svojega stanovanja srečno pospravil v zemljo . 
Rižu sem odbral najbolj močvirni kraj, ker sem zapazil, da 1& 
na prav vlažnem svetu obilno rodi . Njive sem zagradil z 
močnim plotom in nadejal se, da se do konec leta dobro obraste .. 

O deževju, ki je sedaj nastopilo , tičal sem večinoma v 
koči ter ukvarjal se z marsikaterimi opravili . Da se oddahnem, učil sem papigo govoriti. Kmalu je znala brihtna žival 
žlobodrati svoje ime in natanko je izgovarjala : „Pol! Pol! ” 
To je bil prvi človeškemu podobni glas , ki sem ga tukaj n a 
otoku čul iz tujih ust . 


Sedmo poglavje. 

Robinzon pek in ladijotesar . 

Ni ga bilo na svetu rokodelstva, ki sem ga tako grozno 
malo poznal, kakor kamen sekati, in vendar je bilo treba premišljevati , kako si osnujem možnar ali kako drugo priložil o 

orodje, da žito v moko stolčem. Tu pač je nepotrebno dostavljati, da v svojih mislih in željah nisem nameraval napravit i 
kaj izvrstnega, morebiti celó kak umeten mlin . Dolgo sem 
iskal kamena,, ki bi se dal izvotliti ; toda zastonj, kamen na 

otoku se je tako drobil, da ni bil za rabo. Naposled sklenem 

kako trdo klado privleči iz hoste . 

Z neizrekljivim trudom posekam debelo drevo, na spodnjem kraju odsekam naklu podoben kos,. obsekam ga s sekiro 
in izvotlim na ognju, kakor braziljski deželani svoje šajke . 
Tolkač mi je bil bat iz istega lesa. 

Pa tudi sito sem moral imeti, da bi moko presejal i n 

očistil otrobov. Tu pa sem bil v zadregi ; zakaj premogel nisem ne kanafasa ne žime, a platna, ki mi je bilo ostalo, ime l 

Robinzon. 4 


sem le borne cape. Po dolgem premišljevanju domislim se, 
da sem iz razbite Iadije med drugo mornarsko šaro prinese l 
tudi nekaj katunastih in mušelinastih rut . Iz teh si napravim 
tri sitica, ki so bila še dosti dobra . 

Med tem je prišel čas žetve . Dobre volje sem jo z jel.
basi mahnil na polje in vesel ogledoval bogato žetev . Urno 
se lotim dela, žito požanjem in povežem v snope, pomeče m 
v jerbase in odnesem domóv. Tu pustim vse, kakor je bilo, 
da o svojem času izoranem zrnje, zakaj nisem premogel niti 
poda niti cepca. 

Veliko sem nažel. Pridelal sem 20 korcev žita in ravno 
toliko riža ; zato sem bil prisiljen žitnico razširiti in zboljšati . 

Že je bilo dokaj časa, da nisem užival kruha . Sedaj sem 
imel dovolj blaga. Iz skušnje sem sedaj vedel, da na let o 
lahko po dvakrat sejem in žajem ; ali bom prihodnjič sejal 
samo po enkrat, hotel sem spoznati iz tega, koliko bode m 
sedaj použil. 

Najprej tedaj izmanem klasje, v možnarju stolčem in presejem skozi brodarske rute. Za peko je pa treba, kakor znano , 
peči ; zopet sem. bil v hudi stiski, toda sila kola lomi. Naredim iz gline velike, zel() široke, pa ne globoke piskre . Kakor 
popred lonce, žgem tudi te v ognju . Kedar sem torej hotel 
kruh peči, zanetil sem močen ogenj na ognjišču, ki sem g a 
bil z žganim kamenjem svojega izdelka dobro potaracal, potem 
žerjavico razbrskal, da so se kameni razbelili , za tem žerjavico pobral, pepel čisto pometel in „vsadil” hlebe ali bolj e 
rečeno plitve opresnike, z lonci pokril ter jih okrog obsul z 
žerjavico in pepelom, da je je bila vročina tem večja. Na ta 
način sem kruh pekel tako dobro, kakor v najboljši peči ; v 
kratkem sem znal peči celo paštete, pinice, pogače in druge 
umetne močnate jedi, da se je v prihodnje tudi na moji eno 
lični mizi kaj menjalo. 

Pri teh opravkih spominjal sem se večkrat onega pri 
morja, ki sem ga zadnjič dobro videl kot temno progo n a 
obzoru , in ker sem si nakrat domišljeval, da je ona dežel a 
gotovo kos Amerike, vleklo me je čez široko morje in siln o 
sem koprnel po njej . Ves navdušen še mislil nisem, kako ne 
varno da je morebiti Andi . Kakor poprej moral bi si bil reči, 
da tista pokrajina ni obljubljena dežela, ampak pred ko n e 
obrežje, kjer prebivajo Karajibi, katerim je človeka zaklati i n 
poručati — prava malenkost. 

Sedaj sem se prepričal, da voda je mokra. Nazaj sem 
si želel Ksurija in barko z latinskim jadrom, v kateri sem 


se nevarno vozil ob afriškem bregovju. Brez pomisleka bi se 

bil iznova izročil burnemu morju . 

Toda prazna je bila ta želja. Kar se domislim šalupe al i 

čolniča naše Iadije, ki je ležala precej daleč na bregu. Urno 
se napotim gledat , kakšna je še. Najdem jo na istem mestu, 
pa narobe, ker valovi in viharji so jo vrgli. Da sjiho v visoko 
peskovino. Težava je bila, kako čolnič obrniti in iz peska 
vzdigniti, brez pomočkov mi je bilo pa toliko mogoče, kako r 
ves otok obrniti. Grem torej v gozd, posekam nekaj drog i n 
oblikovcev in nesem k Čolnu., da poskusim. Če ga spravim 
na spodnji tram ali podsek in popravim, mislim sam pri sebi , 
smem upati, da vendar le odrinem ž njim na morje. 

Ves moj nepopisljivi trud in vse prizadevanje je bilo zastonj . Ko izprevidim, da ni mogoče ladjice ganiti, začnem 
pesek izpod nje izkopavati, da sama drkne v vodo. A tudi, 
ko se je to zgodilo, nisem je mogel poriniti navzdol . Popustim 
tedaj to trudapolno delo, s katerim sem se mučil 3 do 4 tedne . 

Spodletelo mi je sicer, a to me je še bolj spodbadalo i n 
v glavo sem si vtepel, da si sam iztešem Sajko, kakoršne prebivalci teh krajev delajo brez orodja , da, rekel bi, celo bre z 
rok kar z velikega debla . To se mi ni zdelo samo mogoče, 
temuč prav lahko in v mislih sem se že veselil : koliko ve č 
pripomočkov in orodja da imam jaz mimo zamorcev ali Indijancev. Se vé, da je bilo pomisliti, da je bilo meni, ki se m 
bil sam, mnogo težavniše, nego tem, ki si morejo drug drugemu pomagati. la naposled kaj bi mi koristila najlepša šajka , 
ki bi je pa ne mogel v morje spraviti ? 

Človek bi mislil, da so me skušnje pri barki, katero sem 
si zastonj prizadeval vzdigniti, dovolj jasno učile, da ni lahko , 
čolnič v vodo poriniti. Vendar ni bilo tako! Ves zbegan i n 
razmišljen se poprimem dela prav abotno. Včasih me je sicer 
še motilo vprašanje : kako pa bodeš spravil čoln v vodo? tod a 
vselej potolažim strah z bedastim odgovorom : Ze dobro, Robinzon! Prej šajka, vse drugo bode že šlo ! 

S kratka : trma je zmagala . Najdem prelepo drevo, ka

kor nalašč za moj namen. Pri koreninah je v premeru merilo 5 čevljev 10 palcev in 4 čevlje 11 palcev v visokosti 2 2 
čevljev, kjer je bilo drevo tan ge in se razhajalo na več vej . 
Dvajset drtij je bilo treba, da sem podrl tega velikana in 14 , 
da sem mu odsekal veje in vrh. Potem sem skoro ves mesec 
deblo zunaj obokoval, da je dobilo trebušno podobo šajke, k i 
more na vodi plavati, pa ne se nagniti. In poleg vsega tega 

4* 


sem ga še tri mesece votlil, pa ne z ognjem, kakor Indijanci , 
ampak s sekiro in dletom. 

Ko sem dognal vse delo, veselil sem se neizrečeno ; zakaj res še nisem videl tako velike, iz enega debla izsekan e 
šajke, ki je bila prostorna za 26 oseb, torej tudi za-me in za 
vse moje blago . Marsikaterikrat je zapela sekira, udarilo kladvo , 
marsikatera sraga je kapnila pri tem delu in ko bi bil moge l 
čolnič spraviti v morje, kdo vé , ali bi se ne bil spustil n a 
najnevarnišo pot, kakoršne še ni skusil nobeden predrznež ? 

Nova ladija je ležala samo 300 čevljev od morja. Svet 
jo je dvigal proti bregu ; to je bila največja overa. A to me 
ne moti ; zato jamem zniževati reber, da bi svet visel proti 
kraju. To vam je bilo šmentano delo! Pa kaj ne stori človek, da bi se rešil! Ko je bila pot že precej ravna, kar nič 
nisem bil na boljšem, ker šajka se ni ganila z mesta, kako r 
popred ne čolnič. Potem premerim daljavo med svojo šajk o 
in morjem, pa tudi, kako globok je svet in kako široko j e 
treba kopati, da naredim kanal do morja ter po njem ladjico 
spustim v vodo. Ko premišljujem to ogromno delo — kana l 

bi bil moral biti najmanje 20 čevljev globok — in ž njim primerjam delavne moči, to je, svoji dve roki, izračunim, d a 
dobrih 10 do 12 let bi minulo, gredno dosežem svoj namen . 

To me je silno pobilo in sedaj, seveda, sem prepozno 

spoznal treparijo, da sem pričel delo, ki ga poprej nisem na 
tanko preudaril in pomislil, ali ga morem s svojimi močmi 
dognati ali ne. 

Med tem delom mi je minulo četrto leto na otoku . 
Obletnico sem obhajal kakor poprej s pobožnim premišljevanjem, ki me je obilno tolažilo. Udal sem se v previdnost 
in voljo božjo. Svet se mi je zdel, kakor tuja, daljna de 
žela, kjer smo nekoliko časa živeli, potem jo pa za vselej 
zapustili in s katero nas ne veže nobena vez. Po pravici 
sem torej smel reči svetu, kar je Abraham rekel bogatinu : 
Med nama je velik prepad. 

Črnilo mi je že davno pošlo, da nisem mogel zapisovat i 
znamenitih svojih dogodeb. Večkrat sem se kratkočasil s čitalijem obširnega dnevnika in kedar sem se oziral v pretekle 
dni, čudil sem se, kakQ se nekateri dnevi ujemajo, ki so bil i 
za-me posebno osodepolni . Da sem babjeverec, prav lahko 
bi ve'ro'val v srečne in nesrečne dni. 

Oni dan, ko sem starišem ubežal v Hull, ujel me j e 
mornarski ropar in odpeljal v suhost. Ko sem se rešil iz 

viharja pri Jarmut-u, prav tisti dan sem srečno pobegnil iz 


Saleh-a. Dné 30. kimovca l. 1659., bil je moj 26. rojstveni 

god, — otel sem se čudovito na ta otok . 

Za črnilom vred mi je zmanjkalo tudi suhora ali cvibaka, 
in da-si sem ž njim ravnal zelo varčno, pojedel sem ga do 
čistega že leto pred žetvijo . 

V shrambi za oblačila je bilo tudi jako žalostno . Že več 
časa séin nisem imel nič druzega nego nekoliko mornarski h 
srajec, da som varovale pekočih solačnih žarkov. Pregledam 
skrinje in omare in najdem še nekaj obleke za rabo in polegtega par velikih površnih sukenj. Sporo sem se smejal, ugledavši poslednje, ker v tej vročini bi ne prebil v njih ; in 
vendar sem tudi iz njih naredil nekaj pripravnega . Ker so 
bile vse moje haljine v precej otožnem stanu, poskusim sreč o 
tudi kot pošten krojač ter si urežem tri kamižole, ki sem jih 
mislil dolgo nositi. Če so se pa izdelki površne obleke obnesli , 
da se Bogu usmili, kako glasno so še le vpile moje hlače, 
kakšen mojster-skaza da sem . 

Tu moram dostaviti, da sem kože vseh čveteronogih živalij, ki sem jih usmrtil, hranil in na solncu sušil na drogih. 
Nekatere so postale tako trde, da niso bile za nikakorŠno Id» ; 
katere se pa niso tako skrčile, služile so mi vrlo dobro . 

Iz kož si naredim pred vsein veliko pokrivalo, na katere m 
pustim dlako zunaj, da sem zavarovan proti dežu . Prva poskušnja se je sponesla še dosti dobro. Tedaj se prevzamem, 

češ, v meni tiči višji talent za krojaško umetnost, in radosten, 
sklenem, iz posušenih kož sešiti jopič in do kolen dolge, 
široke hlače. A kamižola in irhaste hlače sem skrpal tak o 
presrčno slabo, da se je dokaj omajala visoka misel v moj o 
mojstersko roko. 

Se nečesa sem težko pogrešal : dežnik ali soléni k. 
Pogosto sem bil namreč na prostem, vročina je bila ne 
znosna. Precej časa nisem zmašil nič prida, ker največja 
težava je bila dežnik tako narediti, da bi se dal zaperati, sice r 
bi ga moral nositi vednb razpetega, kar bi bilo še bolj nerodno . 
To nosno streho sem pokril s kožami z dlako venkaj obrnjen o 
in tako me je branila deža in solnca. Kedar je nisem potreboval, zaprl sem jo. 

Za silo sem bil tedaj še dosti založen z vsem potrebnim, kolikor je bilo mogoče v samoti ; toda človek nikoli ni 
ugnan. S koristnim sem hotel strinjati prijetno, in česa bi s i 
sedaj bolje želel kakor — pipic e! Saj sem se že izkazal v 
lončariji, da mi je bilo lulo izdelati igrača . Na umetno lišpanj e 
tega orodja seveda nisem mogel misliti . Tudi cev se je do


bila, in sedaj sem žlahtno zelišče pušil po svojem kraljestvu , 
da je bilo kaj . 

Ne morem trditi, da se mi je v naslednjih petih leti h 
pripetilo kaj znamenitega, ker živel sem v istih razmerah, na 
istem mestu in prav tako, kakor poprej . Sejal sem, kruh pekel , 
grozdje nabiral, ter vedno skrbel, da mi ne zmanjka živeža . 

Tudi na lov seru zahajal, ptiče in koze streljal, včasih ujel 
še kako želvo za okusno juhico, in ribaril. Da sem vmes tudi 
pridno tesaril, lončaril, koše pletel, celo pošteno krojača in s 
tem čast delal tem rokodelstvom, ni treba dostavljati . 

V teh petih letih sem posebno meril na to, da iztešem 

novo barko, pa to reč pričnem modrejše nego popred. Sicer 
tudi sedaj nisem našel svojemu namenu primernega debla bliz u 
brega, ker gozd je bil precej daleč od morja. Sel sem torej kak e 
pol ure v notranje in sicer ob potoku, kjer sem bil s planj o 
pritisnil h kraju. Ondi najdem slednjič 15 vatlov od vode to , 
česar sem iskal. Najpred poderem drevo, obdelam je s sekiro i n 
dletom in v kratkem je bila dodelana šajka. Potem izkopljem 
šest čevljev širok in štiri čevlje globok kanal in s potom v 
obrazu spravim barčico z ladjenice v potoček in potem v morje . 

Da-si sem nič manj nego dve leti tesaril ladijo, ni bil a 
tolikanj velika, da bi se v njej upal na ono stran, ki je bil a 
po mojih mislih daleč do 40 milj . Vesel sem pa vendar bil , 
videvši, kako gladko in varno je plavala moja šajka na valovih, in če sem se moral odreči želji, obiskati ono obrežje , 
zdela se mi je dosti močna in pripravna, da v njej poskusi m 
vožnjo okoli svojega otoka . 

Koj začnem izvrševati to željo. Na ladijo postavim malo 
drevo, obesim na-nj jadro, skrpano in nekaterih platnenih cap. 
Isto tako napravim na obeh straneh skrinjice in shrambe z a 
živež, smodnik in svinec, da so obvarovani dežja in morskih 
pen. Znotraj po dolgem izdolbem votlino, položim va-njo puško 
in pribijem čez njo platno, da se ne zmoči. Razen tega 
nataknem konec barke svojo streho, da bi me branila žgoči h 
žarkov, dodenem krmilo in sidro in začnem za poskušaj o 
vozariti se za kratek čas. 

Po tacih vožnjah prepričan, da je barčica dobra in trdna, 
nisem se mogel dalje ustavljati želji, jadrati okoli svojeg a 
malega kraljestva. V ta namen prinesem v šajko potrebne 
hrane, namreč 24 hlebov ali rženih opresnikov, lonec riža , 
polovico koze in sklenico ruma, vrh tega vzamem s seboj 
streliva in dve večji površni suknji, da ste mi v hladnih noče h 
deloma za ležišče, deloma za odejo . 


55 

Tako založen stopim dné 6. listopada v šestem letu 

svojega vladanja ali če hočete : svoje suhosti — na ladij o 
in odrinem. Toda ta pot se je drugače zasuknila, kakor sem 
mislil. Ko se vozim nekoliko časa in prijadram do izhodneg a 
bregovja, zagledam skalovje, ki je segalo dve milji daleč v 
morje, njegove štrline so bile deloma nad, deloma pod vodo. 
Konec teh čeri] se je razprostirala sipa še pol milje dalje, d a 
bi bil tedaj še le po dolgem ovinku prijadral okoli njeneg a 
nosa. Ta opazka mi je bila jako neugodna; ker se mi je zdelo 
vendar le prenevarno voziti se med neznanimi pečinami . vrnem 
se v zaliv in vržem sidro. Potem zadenem puško na ramo, 
stopim na suho in krenem na grič, s katerega sem se ogledova l 
po pečevjih. S tega kraja zapazim silen tok, ki je drl prav 
blizu skrajnega konca sipine. To bi bilo zame lahko nevarno ; 
zakaj, ako me potegne val za seboj, nikdar ne vidim več otoka . 
Na južni strani je bil enak tok, pa nekoliko dalje od brega . 
Zavoljo tega je bilo treba veslati kolikor mogoče blizu kraja . 

Ob enem je pihal veter in zaganjal valove v skale i n 
sipo. Tedaj čisto nič ni kazalo odriuiti na morje, ker zavoljo 
kipenja valov je bilo prenevarno voziti se blizu brega, m zarad i 
toka se nisem smel daleč spustiti . Zatorej miren ostanem v 
zalivu dva dni. 

Osmo poglavje. 

Robinzonova nesrečna vožnja. 

V jutro tretjega dné se vleže veter, morje umiri in sedaj 
še-le odjadram. A moja osoda bodi v svarilo nevednim in 

predrznim brodnikom! Komaj sem namreč prijadral do kone c 
sipine ter bil le za barkino dolgost od kraja, čutil sem se v 
globini in zgrabil me je tok, močen kakor hudournik, tak o 
silno, da nisem mogel druzega početi nego delati na vs e 
kriplje, da bi ne prišel sred toka. Toda ves trud je bil zastonj : dalje in dalje so me drvili valovi od sipe na moji levici . 
Najrahlejša sapica se ni ganila, da bi si bil z jadri pomaga l 
iz toka, z veslanjem tako nisem nič opravil. Že sem menil, 
da sem izgubljen, ker oba toka sta se stekala, kakor se m 
opazil, na enem mestu in ako zabredem ob tisto mesto, telebneta me gotovo z vso silo na širno morje. Pretila mi je poguba ne toliko zaradi. morja, ki je bilo zunaj tako mirno, 


temuč zavoljo pomanjkanja hrane, zakaj s tem, kar sem prvi 
dan pritiral na barko, in z želvo, ki sem jo ujel poprejšnj i 
dan, nikakor nisem mogel izhajati, h me valovi zanesejo dale č 
na široko morje, morebiti veliko milj od katerega si bodi brega. 

Sedaj sem se milo oziral na samotni in zapuščeni otok , 
kakor na prelep raj, in presrčno sem si želel nazaj . „Oj srečna 
samija”, klical sem, „ali te res ne bodem nikdar več videl ? 
Ne, nikoli bi te ne hotel zopet zapustiti!” Se-le sedaj, k o 
sem mislil, da jo moram izgubiti, spoznal sem vrednost njeno . 
Z neprestanim veslanjem in neizrekljivim trudom sem se proti 

5. uri popoldne z božjo pomočjo vendar izmetal iz hudih tokov 
in srečno stopil zopet na priljubljeni svoj otok. 
Ko sem bil na suhem, molil sem hvaležnega srca božj o 
previdnost in slovesno obljubil, nikdar se ne spustiti na širok o 
morje. Ko se oddahnem ter okrepčam z južino, ležem v senc o 
pod drevo in zaspim . Naslednji dan premišljujem jadrati o b 
kraju proti zahodu, da, ladiji najdem. zavetje. Zdajci zapazim 
nekaj ur dalje kanal, ki je segal v deželo ter vedno ožji izlival 
se v majhino reko. Ondi pustim barko, vzamem s seboj le 
puško in solnčnik, ker je silno pripekalo, in mahnem peš prot i 
poletni hiši, kjer najdem vse ob strem. Zlezem čez plot, ležem 
v senco in kmalu zaspim utrujen vročine in dolgega pota . 


Kako se pa prestrašim, ko zaslišim v spanji glas : ,,Robin , 
Robin! Kje si? Robin Kruzoe, kje si? Kje si bil? ' 

Tako trdo sem bil zasmrčal, da sem se prebudil še l e 
po večkratnem klicanju . In glej, moja papiga je sedela na 
plotu in tako kričala! Teh besed sem jo s kraja učil, keda r 
sem bil prav žalosten. In tudi sedaj še, ko sem prepričan , 
da je ona tako besedovala, nisem si mogel razjasniti, kako 
da je prišla živalica tu sem. Ni se veliko zmenila za moj e 
čudenje, ampak blebetala in prilizovala se mi je, češ, kak o 
vesela je, da me zopet vidi. Se ve, da sem jo z veseljem s 
seboj vzel na dom. 

Rad bi bil zopet imel čoln, toda nikakor ga ni bil o 
mogoče dobiti in tudi mene ni mikalo, še enkrat poskusit i 
ravnokar prestane nevarnosti, rajši -sem hotel pogrešati, ka r 
mi je bilo stalo več mesecev dela . 

Tiho in brez posebnih izprememb živel sem dalje nekaj 

let in tako sprijaznil se s svojimi okoliščinami, da sem se 
srečnega čutil tudi brez človeške družbe. V tem času sem 
se izuril v umetnostih in rokodelstvih, s katerimi sem se pečal 
le prisiljen. Tesarska dela so se mi vkljub pomanjkljivem u 
orodju obnašala vedno boljše, tudi posoda, ki je prihajala iz moj e 
lončarnice, ni bila tako okorna in surova, kakor poprej, celo 
košarstvo se je povzdignilo v mojih rokah . Po pravici smem 
torej reči, da sem bil najbolji obrtni vladar, kolikor jih je bilo . 

Najresnejši človek bi se ne bil ubranil smeha, ko bi me 
bil videl v moji druži a i. Pred vsemi bi se čudil mojem u 
veličanstvu, kralju in vladarju otoka, neomejenemu gospodarj u 
življenja .in smrti vseh njegovih prebivalcev. S kraljevo častjo 
sem obedoval za mizo prav sam sredi vseh dvornikov . Pol, 
moj ljubljenec, smel je edini z menoj govoriti, in to pravic o 
je pogosto rabil ter včasih mi celo predrzno sedel na rame. 
Pes, ki je postal starikav in slaboten, zasedal je kot star izkušen služabnik vedno prostor na moji desnici. Dva mačka 
sta pri mizi prežala kakor dvoraniča na znamenje ,moje milosti in željno hlastala kose, ki sem jih jima metal . Nista 
bila pa tista mačka, ki sem ju pripeljal iz ladije ; ta sera bil 
že zdavnaj z lastno roko pokopal blizu svojega stanovanja , 
sedanja mačka sta bila mlajša prvih. Ta rod se mi je bil 
tako obilno zaredil, da je postal prava šiba ; živali so kradle 
in gospodarile v mojem domu, da je bilo treba trdo na, noge 
stopiti in do malega vse pokončati . 

O dolgem mojeiu bivanju bil je smodnik že tako potekel , 

da sem jel resnobno premišljevati, s čim si nadomestim to 


neprecenljivo blago. Kako vprihodnje streljati koze in tiče ? 
Kako braniti se, če me kdo napade ? Do zadnjega zrna venda r 
nisem smel čakati, zato sem začel koze loviti. Sicer sem 
imel dve, toda ena mi je že zdavnaj starosti poginila, drug a 
pa, ki sem jo mlado ujel in udomačil v tretjem letu svojega 
samotarstva, postarala se je v enajstem letu mojega vladanj a 
že silno, silno. Rad bi jej bil pridružil kozliča, a ni bilo 
mogoče, ker vselej mi je spodletelo, kedar sem ga mislil v 
oblast dobiti. Kedar sem namreč ustrelil, ranil sem jih al i 
prehudo ali premalo : prvi so potepali, drugi pobegnili . Sedajv sili začnem zanke nastavljati in žive loviti . Posebno rad bi 
bil ujel kozo z mladiči . Brž ko ne se jih je več ujelo, tod a 
vrvi niso bile dovolj- močne, in mesto ujetih koz našel se m 
vselej zanke pretrgane . Naposled poskusim z jamami ; ondi , 
kjer so se pasle koze, izkopljem globoke jame, preprežem z 
mrežami iz tankih šib, posipljem jih s prstjo in to z rižem in 
žitom . Na kozjem sledu spoznam potem, da so zobale žito i n 
ko naslednjega jutra željno pregledujem lovske naprave, re s 
ni bilo ne zrna — pa tudi ni jedue koze. Po več nesrečnih 
poskušnjah vendar ujamem pozneje v neki jami velikega , 
tolstega kozla, v drugi pa tri mlade in dve starši kozi in 
enega kozla. Ta starec pa je bil tako divji, da se nisem upa l 
blizu njega, da bi ga' živega spravil iz jame . Ustreliti ga tudi 
nisem hotel, ker trdo njegovo meso mi prav nič ni dišalo. 
Brez daljnega premisleka ga torej spustim in v dolgih skokih 
jo popihne v hosto. Takrat seveda nisem vedel, da lakota 
kroti celo leva ; ko bi bil kozla le 3 ali 4 dni postil, pote m 
pomolil mu vode in zelenjave, postal bi bil krotak kakor 
jagnje . Kozice potegnem drugo za drugo iz jame, skupaj pri 
vežem in ženem domov. Od kraja kar nič niso hotele jesti , 
ko so pa nekoliko dnij stradale, položil sem jim sočnate klaje , 

jele so jesti ter se v kratkem udomačile . 

Tako se je pričela moja čreda in v mislih sem se že 
veselil časa, ko bodem imel brez smodnika in svinca dost i 
kozlovega mesa. A tu se pokaže nova napaka. Nikakor namreč 
nisem smel dopuščati, da bi se živali pajdašile s tovariši v 
dolini in gozdu, za to pa je bilo dvorišče premajhino. Treba 
je bilo tedaj večji prostor ograditi z gosto mejo ali s kolovjein, da domače koze ne bi mogle ubežati, divje pa ne va-n j 
prodreti. 

To, se ve, ni malenkost za enega samega človeka, toda 
sila je pritiskala in ročno začnem iskati pripravnega pašnika , 
ki bi imel za čredo vode in sence. 


59 

Ljudje, ki znajo graditi, smijali bi se mi bili, ko bi bil i 
videli, kako sem si v prvi grajenik izbral enega onih obširni h 
travnikov, ki jih v zapadnih deželah imenujejo „savane” . 

Nekateri bistri potoki so namakali na enem koncu gost o 

obraščeno senožet, ograja okoli nje pa bi bila dolga skoro 
celo uro. Ne samo, da sem si naložil tako ogromno delo , 
tudi to je bilo bedasto, da nisem pomislil, da bodo na take m 
prostoru koze tako divje in da jih bodem tako težko lovil, 
kakor ko bi proste letale po otoku . 

Ze je bilo dodelanih 150 čevljev, ko se tega domislim . 
Sklenem tedaj samo 200 vatlov ograditi, kar bi utegnilo dost i 
biti za čredo, kakoršno sem hotel v kratkem vzrediti, saj s i 
lahko mejo razširim, kadarkoli treba . Tri mesece sem gradil . 
V tem. času so se koze tako udomačile, da so za menoj hodil e 
in zobale iz roke. V 10 mesecih se je čreda pomnožila : bilo 
je 12 starcev in jarcev in v dveh letih premogel sem 43 kozá , 
da-si sem jih že več použil . Pozneje sem ogradil še pet kraje v 
za manjše črede, da sem živali lože lovil . 

Pa ne le z mesom, tudi z mlekom je bila sedaj shramb a 
obilno založena . Namolzel sem sleherni dan 8—10 bokalo v 

mleka in po nekaterih nesrečnih poskušnjah sem se celo nauči l 
surovo maslo in sir delati, ker sem naletel tudi na sol, ki 
se je napravljala v globinah na bregu, kjer se je izhlapil a 
morda voda. 

Moji obleki bi se v sleherni deželi, kjer prebivajo ljudje , 
krohotali ali tudi morebiti ustrašili . Na glavi sem imel po

veznjeno velikansko kučmo iz kozlovine s čopkom, ki mi je visel 
do ramen in me varoval solnca in deža, ker v tem podnebj u 
je zeló škodljivo, če človeka dež premoči. Suknja in hlače s o 
bile tudi iz kozlovine, poslednje široke in tako dolgih kocin, 
da so globoko segale, zategadelj ni bilo treba nogavic. Noge 
so pokrivale nekake opanke. Čez suknjo sem se prepasal z 
usnjatim pasom, za katerim ste mesto meča tičali sekira in 
žaga. Naramnica je nosila v torbi smodnika in svinca . V košarni 
je bila hrana, na ramah puška in poleg tega sem moral prenašati še streho, brez katere mi ni bilo izhajati. Kar zadeva 
barvo mojega obraza, ni bila še tako rujava, kakoršno bi priČakova' kdo v tako vročem podnebju . 


Deveto poglavje . 

Robinzon najde človeško sled . 

Dobro oprtan pričnem novo potovanje, v 5—6 dneh ser u 
je menil dokončati.. Najprej jo primaham do kraja, kjer sem se 
bil z ladijo ustavil, da sem zlezel na pečine in se ogledal po 
okolici. Tudi sedaj priplezal]] do oneg-a -vrhom in strme zagledam, 
da je morje gladko ko zrcalo . Ta čudna prikazen je prej ko 
ne prihajala od tod, ker voda k bregu priteka in odteka . Ker 
mi pa stvar še ni bila prav jasna, sklenem jo kakor naravoslovec natanko preiskati. Grem torej o mraku, ko se je voda 
odtekala, na grič in tudi sedaj vidim določno silni tok. Ob 
enem pa zapazim, da je bil od brega kake pol ure daleč, 
dočim je poprej drva tik sipine. Pri teh opazkah rečem sam 
pri sebi, da brez težav lahko z malo barko jadram okoli otoka, 
le natanko moram oprezati, kdaj voda priteka in odteka. Toda 
prestane nevarnosti so mi bile še tako živo v spominu, da me 
kar nič ni mikalo, še enkrat poskusiti srečo z morsko vožnjo. 
A drug, dasi silno težaven naklep mi pride na um, namreč 
novo barko tesati, da imel na vsakem bregu eno Iadijo . 

Takrat sem imel prav za prav dve naselbini, namreč 
prvo na podnožju pečin, blizu brega pa šotor ali grad, kako r 
sem ga rad imenoval, s plotom okoli njega in votlino za njim . 
Duplino sem polagoma razširjal, in napravljal kašče, da sem 
v njih hranil poljske pridelke v velikih jerbasih . Sčasoma so 
koli druge ograje (ki so, kakor sem omenil, bili pognali) dorastl i 
v krepka drevesa in njih veje so se tako zgostile, da še prav 
blizu ni bilo spoznati, da je za tem zelenim plotom človešk o 
stanovanje. Bolje znotraj na otoku je bilo moje polje, k i 
sem je jako marljivo obdeloval, kar mi je pa tudi vračal o 
bogato letino . 

Poleg tega sem si bil napravil še drugo selišče prav 

blizu svoje poletne hiše. Tudi tam v prijetnem dolu obrastl a 
se je živa meja čvrsto in dajala hladno senco, kedar se m 
utrujen prišel tja. Sred nje sem razpenjal platno, postiljal si 
s kozjimi kožami in o mrzlih noč& odeval se z volneno odej o 
in velikim plaščem. Tako sem tedaj tukaj po več dnij prav 
zložno prebival, kedar sem hotel grad za nekoliko časa zamenjati s poletno hišo. 

Prav blizu te hiše sem si, kakor povedano, nasadil plo t 
za živino. Vedna skrb, da mi kedaj kozé ne prodrejo, ni mi 


dajala miru, dokler nisem tako zgostil ograje, da skoraj rok e 

ni bilo mogoče skozi vtakniti . In ko so o deževju pognale 
šibe in protje, podobna je bila meja zgolj nepredornemu zidovju. V isti dolini rastle so tudi trte, ki so me preživile 
precej obilno z grozdjem za zimo, in ker je bilo jako okusn o 
in sladko, posuševal sem jih vedno o pravem času . 

Nekega dne zopet poželim ogledati se po otoku, in sicer 
po izhodni in severni strani, in mimogredé tudi videti svoj o 
ladijo . Najpred jo mahnem na oni grič, kjer sem prej opazoval, 
potem počakam, da se je jela voda odtekati, da v plitvi vod i 
prebredem potok, ki je tekel v podnožju. Iz prva sem korakal 
ob bregu, potem krenil proti severu in zvečer sem prispel do 
reke, ki je bila največja, kolikor sem jih videl doslej : Tudi 
to sem preplaval in kmalu sem bil na jako pustem, delom a 
častem, deloma skalnatem in z dračjem obraščenem bregu . 
e se je mračilo, ko slednjič vendar najdem svoj čolnič. Urno 
si v njem posteljem, kolikor mogoče, in kmalu trdo zaspim . 

Komaj me je jutranja zarja prebudila iz spanja, bil se m 
že zdrav in vesel na potu. Toda kmalu sem zapazil nekaj 
strašnega . Ko sem namreč" hodil nekaj ur, zagledam v pesk u 
prav celo stopinjo čl o v e š k e nog e. Morebiti mislite, da 
sem se veselil? Saj bi se bil, da po tako dolgi samoti najde m 
človeka, a koj se domislim divjakov, ljudožercev, ki so nek i 
prebivali na teh otocih, kakor sem bil slišal . Kakor da me 
je strela zadela, obstanem ugledavši človeško stopinjo, vleče m 
na uho, oziram se sem ter tja, toda ne vidim, ne slišim ni 
česa. Zlezem na bližnji griček, s katerega sem mogel več 
sveta pregledati, potem se spustim zopet kraj morja, preleta m 
breg od ene strani do druge, ali morebiti zasledim v pesku 
še katere stopinje, pa ne najdem nobene več. Potem zopet 
natanko ogledam sled, da se prepričam, ali se morebiti motim. 
Toda prsti, pé'ta, blazina, s kratka, vsi deli človeške noge s o 
bili prenatanko vtisnjeni. Od 'kod pač ta sled? Te skrivnosti 
nisem mogel uganiti. Mahoma se neznano prestrašim, groz a 
mi spreletava vse ude in popolnoma zbegan jo uderem prot i 
domu, boječ se vsakega grma, slehernega drevesa, pričakovaje , 
kedar je zašumelo v listju, sedaj, sedaj plane divjak nad-me , 
in naposled prisopiham v svoj grad, ne vedoč, ali sem priše l 
vanj po lestvi áli skozi skalnate duri . Zajec ne teče tako urn o 
na ležišče, preganjana IiSica ne beži tako hitro v svoj brlog , 
kakor sem jaz takrat tekel v zavetje . 

Strahu in skrbi nisem zatisnil očesa vso noč . Blodile so 
se mi po glavi čudne reči in enkrat sem celo mislil, da je 


ona sled — Bog nas obvaruj! — peklenščaka samega . Kako 
bi neki mogla tudi živa stvar brez ladije priti na otok? kj e 
je bila kaka barka in kako da je bila le ena stopinja, saj je 
bil svet okrog in okrog rahel in peščen ? 

Sled noge v pesku mi ne izgine iz spomina. Ali niso 
morebiti divjaki iz onega kraja zašli na moj otok? Ker s o 
na najpustejšem kraju stopili na suho, menda jih ni mikalo 

tukaj postavljati koče, vendar so pa lahko zapazili mojo ladjic o 
in spoznali, da tu ljudje živé. Kaj, če se povrnejo v večjem 
številu, ujamejo rne, zakoljejo in pojedó? In ako se mi kajtacega ne pripeti, vendar mi lahko odženó koze, pokončaj o 
tolikanj težavno obdelano polje in izpraznijo moje shrambe, — 
gotovo nič manj žalostno za me, ker potem mi je umreti lakote . 

Take in enake misli so rne strašile tri dni in tri noči 
in nisem si upal niti stopiti iz skalnate, svoje graščine. V teni. 
so popolno pošle voda, mleko in ržena pi pica. Te je bilo treba 
nadomestiti, koze pa rnlesti, da jim mleko ne zastane. Sedaj 
ni pomagalo nobeno obotavljanje in dali je bilo težko hoditi 
v notranje kraje, sila rne je gnala. 

Ko sem nekoliko prestopal, prihajal sem srčnejši, celo 
smijati sem se začel, da sem tolikanj boječ. Prigovarjal sem 
si, da sem videl pač stopinjo svoje noge, da sem se tako reko č 
ustrašil svoje lastne sence . Toda srčnost moja se ni posebn o 
izkazala ; zakaj predno sem došel do letne hiše, ozrl sem s e 
pač stokrat na desno iu levo, gledal pred in za seboj, kakor 
grešnik, ki se pravice boji Srečno vendar pridem tja in po 
molzem koze, ki so me menda že zdavnaj pričakovale . 

Nekoliko daij sem tu preživel brez posebnih dogodeb . S 
puško na ramah ogledoval sem, kar selu bil nasadil, in koz e 
molzel po navadi kakor poprej, toda poprejšnjega miru i n 

brezskrbnosti ni bilo več . Sled, sled! ta mi ni šla iz spomina . 
Na vsak način, prepričati sem se moral, ali sem videl stopinjo svoje ali tuje noge . Da se potolažim, sklenem naposle d 
še enkrat ono sled na tanko ogledati in pomeriti s svojo nogo , 
če se ujamem ž njo ali ne . Ko pa pridem na grozni kraj , 
prepričam se koj, da tukaj nikakor nisem mogel iz Iadij e 
stopiti na suho, ket je bil več ur oddaljen . Slednjič primeri m 
čudno sled z nogo in očitno je bilo, da je bila dokaj daljša i n 
širja od moje noge. Dognano je bilo torej: sled je bila tujega 
človeka in brž ko ne kacega divjaka. 

To me je neznano prestrašilo . Mraz me je tresel, nise m 

vedel, kaj početi.. Strah me je omamil, da sem bledel prav 
bedaste reči : Od kraja sem hotel kar vse plotove podreti in 


živino spustiti v hosto, da je sovražnik ne zapazi in zavolj o 

nje privabljen ne pride večkrat v goste . Tudi polje . in vse, 
kar sem bil zasadil, šotor in varni gozdek sem hotel pokončali, da bi se nikjer ne poznalo, da tu kdo prebiva. Ves 
zbegan nisem mogel spati vso noč, še le k jutru utrujen za 
dremljem. Ko se prebudim, čutim, da mi je odleglo in d a 
sem bolj miren . Slednjič si mislim, da prijetni in rodovitni , 
suhi zemlji precej bližnji otok menda ni tako zapuščen, kakor 
se mi je zdelo doslej, da ga torej vsaj včasih obiskujejo div

jaki, ki semkaj hoté ali neboté prihajajo s svojimi šajkami . 
Sicer sem tukaj prebival že p etn a j s t let, pa še žive duš e 
nisem videl ; vzrok temu je bilo brž ko ne, ker se na otoku , 

če je kdo res došel, nikoli ni dolgo mudil . Edino nevarno j e 
bilo torej za-me, ako se nepričakovano priklatijo ljudje t u 
sem. Ker bi pa ti gotovo nalašč ne prišli, podvizali bi s e 
brž ko ne kar mogoče naglo zapustiti otok, da jih noč n e 
prihiti. Ko bi tedaj ugledal divjake, treba bi bilo umaknit i 
se v trdnjavo in za okopi poskriti se . 

Najhujše v tem stanu je bilo, da so mi strah, skrb in 
nepokoj vzeli vso tolažbo, ki mi jo je sicer dajala vera . V 
1,3, ()ga, ki mi je storil tolikanj dobrega, nisem nič več zaupal . 
Zalost, stiske in nevarnosti so me tako potrle, da nisem mogel 
moliti k Njemu, ki govori : „Iliči me v potrebi, in rešil t e 
bodem.” Ko bi bil slušal ta glas in klical v potrebi h Gospodu , 
srčnejši in stanovitnejši bi bil postal in premagal boječnos t 
in strah, ki sta me vsega prevzela. 

Sedaj sem se kesal, da sem izkopal iz brloga izhod, ki 
ni bil dosti zavarovan . Sklenem torej drugo ograjo nasaditi 

ne daleč od zidú, prav ondi, kjer sem pred 12 leti posadi l 
dvojno vrsto drevja. Ker so se drevesa razrastla, treba je bilo 
le prazne prostore zamašiti, da postane v kratkih letih gost , 
močen plot. Imel sem torej dvojno zidovje, vnanje seru š e 
utrdil z deskami., starimi vrvmi, šuto in prstjo. Ta nasip sem 
upeljal ne samo čez izhod, temuč tudi čez studenec, da m i 
nikoli ne bi zmanjkalo vode. 

Ko je bilo vse to gotovo, zasadil sem po vsem bregovj u 
malega travnika pred drugo svojo trdnjavo nad 20 .000 vrbovih 
mladik, pustil pa med njimi in nasipom toliko prostora, d a 
sem mogel sovražnika videti, on pa ne se skriti v drevju. Že 
v treh ali štirih letih bilo je lesovje okoli mojega stanovanja 

tako gosto, da ga nihče ni mogel prodreti, pa tudi ne slutiti , 
da za to goščavo prebiva človeška duša. Ker do grada nisem 
pustil nobenega pota odprtega, hodil sem čez nasip do dveh 


64 

lestvah. Eno sem prislonil k ne visoki pečini, na katero se m 
potem postavljal drugo. Brez njih nikdo ni mogel do mene , 
ako se ni hotel prepustiti najhujši nevarnosti . Znotraj se m 
napravil sedem lin tolikošnjih, da sem mogel roko skozi vtakniti ; poleg tega sem iz jame nanosil prsti ter jo dobro poteptal z nogami, da je zid postal močen skoro t0 čevljev . V 
one line spravim ostalih sedem pušek in jim naredim podstavke , 
da so na njih počivale, kakor topovi na lafetah . Mogel se m 
sedaj v eni minuti sprožiti vse svoje strelno orožje . 

Tako sem tedaj vse storil, kar je velela modrost in previdnost . Pozneje sem se prepričal, da je bilo koristno . Pri 
teh opravilih pa nisem zanemarjal druzih svojih poslov, posebno sem skrbel za koze, ki so mi dajale dosti mesa i n 
mleka, kakor tudi varovale moj smodnik in svinec, ker mi 
ni bilo treba hoditi na lov. Res žalosten bi bil, ko bi jih bi l 
izgubil ; da jih torej ohranim, najdem po resnem premišljevanju samo dva pripomočka . Prvi je bil, na pripravnem mest u 
izkopati drugo jamo, da va-njo vsak večer zaženem svojo čredo ; 
drugi pripomoček pa, na več krajih v hosti napraviti skriti h 
ograj in v vsako postaviti kakih šest kozá. Če kedaj po nesreči izgubim katero tolpo iz črede, v kratkem in brez trud a 
si vendar izgubo poravnam. Ta pripomoček se mi je zdel 
boljši, dasi je dal mnogo dela . 

Začnem tedaj po najnepristopnejših krajih na otoku iskatikolikor mogoče pripravnega mesta. Tu se domislim pečin 
dolin, kamor sem zašel o prvem. potovanju proti vzhodu . 
Visoke, gosto obraščene gore so obdajale ondi senčnate raz 
počene globeli. Nekatere tratice v visokem, gostem lesovju 
obetale so pripraven prostor moji živini, temveč, ker je bilo 
treba le malo graditi . V enem mesecu dovršim ograjo in žene m 
v njo deset kozic in dva kozla . 

Ko sem na ta način preskrbel en del dvojega živega premoženja, stikal sem zopet po otoku., da bi našel še kak drugprostor v isti namen. Na tem potovanju dospem nekega dn e 
proti zahodu daleč, kakor še nikdar ne, in ko pogledam n a 
morje, zdi se mi, da se barka ziblje na lahkih valovih . Težko 
pogrešam sedaj daljnogleda, ki sem ga bil našel v mornarski h 
skrinjah. Dolgo in ostro sem zrl proti onemu kraju, jelo s e 
mi je že bliščeti pred očmi, razločiti vendar nisem mogel, j e 

bila . ladija ali ne. Ko pridem z griča, pogledam še enkrat 
trdo in osorno po dozdevnem čolnu, toda ne zapazim ničesar. 
Kmalu si vso reč izbijem iz glave ter sklenem vprihodnj e 
nikoli več potovati brez daljnogleda. Bil sem sedaj na kraju, 


65 

kjer še nisem bil doslej . Kako se pa prestrašim, ko se ogle-

dam po okolici! Hipoma mi je bila sedaj jasna človešk a 
stopinja. Moja groza tačas je bila popolnoma opravičena . 
Okrog in okrog po bregu so ležale čepinje, roke in noge 
in druge človeške kosti. Posebno sem se čudil kolobaru, ki 
so ga bili divjaki zarisali v zemljo in v njem pfi ognju obhajali ostudne pojedine . 

Ta pogled me je tako pretresel, da izprva nisem mislil 
na lastno nevarnost. Ves srdit sem bil nad tako spačenostjo 
cloveško. Take gnusobe nisem mogel gledati omedlel bi bil, 
ko bi ne bil začel močno bljuvati. Tukaj je bila groza, zato 
se kakor mogoče urno spustim proti domu. Ko dirjam kake 
pol milje, obstanem, da se oddahnem. Livo ganjen povzdignem solzne oči proti nebu in presrčno zahvalim Boga za dobroto , da sem bil rojen med ljudmi, ki ne uganjajo tako 

Robinzon . 5 


ostudnih rečij . Flvalež'en sem bil tudi previdnosti , ki je na 
klonila, da so me valovi vrgli na isto stran otoka, kamor s o 
divjaki prihajali le malokedaj ali celo nikoli, in da me vkljub 
mojemu potovanju po otoku še niso zapazili . Jako potolažen 
korakam dalje in pridem v svoj grad, zastran varnosti svoj e 
miren kakor še nikdar ne. 

Toda kmalu se me zopet polasti skrb in nepokoj . Skoro 

dve leti sem kakor jetnik tičal v svojih kočah. Bival sem le 
pri zasadih, v gradu, poletni hišici in na pašniku v gozdu , 
kamor sem hodil samo koze lovit . Vedno boječ se, da bi 
divjaki ne izvohali mojega selišča, ogibal sem se vsega, kar 
bi jim utegnilo razodeti moje bivanje . Pred vsem drugim se 
daj nikoli nisem streljal, iz strahu, da me ne slišijo pesoglavci. To mi ni težko dejalo, ker so bile moje ograje poln e 
koz, ki so mi dajale okusnega mesa in mleka, iz katereg a 
sem nai:ejal obilno surovega masla in sira. A vse druga je 
z dimom, ki se je valil z mojega skrivaliŠča! Kako lahko m e 
izda divjakov bistrim oéesom! Redar sem torej kruh pekel , 
lončeno posodo žgal, ali opravljal kako drugo delo, kjer je bil o 
treba močnega ognja, kuril sem z ogljem . Videl sem namreč 
doma kot deček , kako so drva pod šoto zapalili, razbelili i n 
tako premenili v oglje. To skusim sedaj, in dim se ni več 
kadil s koče. 

Tudi za ladjico se ta čas nisem dosti zmenil, novo se m 
si hotel iztesati, da-si me niso posebno spodbadale moje prve 
poskušnje v tej umetnosti . V sedanjih okoliščinah ni bilo 
varno hoditi na ono stran otoka ; zakaj kako lahko bi priše l 
pesoglavcem v pest, ki bi me gotovo spekli! Ako sem poprej 
omenil, da se nisem upal puške sprožiti, vendar nikdar ni 
sem z doma šel brez orožja. Vselej sem imel pri sebi po dva 
ali tri samokrese in meč, h kateremu sem si napravil posebe n 
jermen. Pač mi verjamete, da sem bh v tej opravi dokaj grozen . 

Kako vesel in brez skrbi sem bil zasledil človeško stopinjo! Sedaj pa v vednem strahu pred neznanim sovražniko m 
prevzel me je do onih trinogov neki srd, da sem na vse na 
čine premišljeval, kako bi jim uničil njih nečloveške gostije 
in h mogoče iztrgal nesrečne žrtve. Ko bi hotel zapisati 
'vse misli in naklepe, ki so mi švigali po glavi, napisal bi de 
bele bukve. Na primer: svet, kjer so ogenj zažgali, hotel 
sem spodkopati, smodnika natresti 5 do 8 palcev na debelo 
in rahlo pokriti s prstjo . Kedar bi potem ogenj zanetiti, za 
smodil bi se strelni prah in raznesel vso divjaško druhal . A 
tega naklepa nisem mogel potrditi, ko se domislim , da pre


morem le še malo smodnika . Ob enem tudi ni bilo gotovo, d a 

se vname o pravem času . -V drugo sklenem s tremi dvocevkami, dvema samokresoma in nabrušeno sabljo skriti se v 
pripraven kraj in iz zasede streljati na pesjane, kedar so pri 
krvavi gostiji prav dobre volje. Dva ali tri zanesljivo usmrtim 
z vsakim strelom, — mislil sem sam pri sebi,— in če jih 
potem napadem s samokresoma in sabljo, ugonobim vse krdelo , 
ko bi jih bilo tudi 20 mož. Takšne maščevalne želje so mi 
rojile po možganih več tednov in tolikanj sem imel opravit i 
ž njimi, da sem se celo v sanjah vojskoval z divjaki. In res 
sem iskal, kje bi se skril, zahajal sem celo na mesto, kjer j e 
bila njih sled, in postajal sem zeló krvoželjen . Slednjič najde m 
na zadnji strani griča kotiček, kjer bi jih videl na suho stopiti , 
odtod bi se potem lahko splazil skozi goščavo do votlega drevesa in ondi prežal. In sedaj sem si mislil kakih 20 ljudij , 
kako jih moje krogle mečejo na tla ; a čepinje in kosti se m 
ter tja ležeče me še bolj razvnamejo . Puške nabijem z 4 
do 5 večjimi kroglami, lovsko puško z debelim svincem, in 
samokrese s 3 do 4 manjšimi kroglami. 

Tako za vojsko oborožen hodim vsako jutro dve uri dale č 
na holin gledat, če li se bliža kaka barka. Ko pa skoro cel e 
tri ali štiri mesece dan za dnevom prežim na barko in noben e 
ne ugledam, naveličam se naposled nevspešnega truda . 

Ko se nekoliko unesem, začnem stvari premišljevati o d 
druge strani. Kdo — vprašal sem se —, kdo me je pa postavil sodnika in maščevalca tem ljudem, ki morebiti menijo , 
da svojemu bogu prav strežejo! Saj je vojna navada, ki so j o 
ti národi zdavnaj podedovali po svojih očetih, da moré ujete , 
in zdi se jim to tako malo neusmiljeno, kakor nam zaklat i 
ovna ali kako drugo žival. Morilci ti ljudje torej niso bili v 
mojih očeh. Če sem jih primerjal krščanskim vojskovodjam , 
zdeli so se mi poslednji grozovitnejši, ker mnogokrat dajo sil o 
veliko ujetih postreliti ali posekati cele trume, da-si so od 
dale orožje in prosile milosti . 

Res, da divjaki uganjajo krvavo malikovalstvo , ker ljud i 
koljejo bogovom v dar ; ali se pa ta ostudna šega dá primerjati z gnusobami, ki so jih doprinaŠali Spanjolci v Mehiki in 
Peru-u, kjer so cele národe in plemena iztrebili z zemlje, d a 

se vsem Eropejcem, celá Spanjolcem samim studi nečlovešk o 
dejanje onih osvojevalcev? Te misli so me omehčale zope r 
divjake, in tudi od moje strani se mi je zdelo nečloveško, na 
pasti jih, dokler mi nič žalega ne storé. In naposled : kaj so 

5* 


meni mar nečlovečnosti, ki jih doprinašajo med seboj? Pole gtega bi se bil s prenaglim ravnanjem le še pokončal, ne pa otél . 

Naj plane, na, primer, kakih 20 do 30 divjakov nad me, 
ali sem si res snest, da užugara vse do slednjega? Da mi l e 
eden uteh, doma bo naznanil izgubo tovarišev na otoku i n 

kmalu s seboj pripeljal 100 ali 1000 druzih, da maščujejo 
mrtve prijatelje. Iz vsega tega posnamem, da je pametno in 
človeško, ne mešati se med tuja dejanja, temveč opuščati vse , 
kar bi jih napotilo na sled, da na otoku živi kako človeško bitje . 

Vera združena s treznostjo me prepriča, da so moji krvoželjni naklepi proti divjakom, ki mi še nikoli niso storili ni č 
žalega, naravnost nasprotni mojim dolžnostim. Na kolenih torej 
zahvalim Boga, ki ni dopustil, da bi bil umoril človeka. Poprosim ga, naj me varuje divjih ljudij , ter obečam, lotiti s e 
jih samo tedaj, kedar bi se moral braniti. Teh misli] sena 
ostal leto in dan, in tako malo sem bil hud na tujce, da ve s 
ta čas ne enkrat nisem stopil na grič gledat, ali se prikazuje 
v daljavi kaka ladija, ali je bila o kratkem katera na otoku ? 

Osemn aj s t let sem že prebival na otoku in razen on e 
edine stopinje in onih ostankov krvave pojedine nisem naše l 

nič človeškega. Iz tega sem smel pač posneti, da tujci le 
malokedej prihajajo na otok in da, tudi v prihodnje ostanem 
skrit tem bolje, čim skrbnejše si prizadevam, da me ne izd a 
nobena reč. Prav samotarsko sem živel in le malokedaj za 
pustil stan, da sem molzel koze in oskrbljeval čredo v hosti . 
Pri vsem tem vendar nisem bil popolnoma miren, kedar sem 
se domislil barke, ki me lahko izda divjakom . Spravil sem jo 
zatorej v majhen s skalovjem zavarovan zaliv na vzhodne m 
koncu, kamor tujci niso mogli, zavoljo plitve vode . Vožnja 
je bila ugodna in srečno sem skril ladjo , z drevesom in jadrom, s sdirom in vsem, kar je bilo v njej . 

Tako sem tedaj storil za obrambo vse, kar se mi je zdel o 
potrebno. Toda prekmalu sem doživel nov, grozen strah . 
Oglje mi je do malega pošlo, treba je bilo kuhati drugo . V 
ta namen grem v skalnato dolino, kjer so bile moje koze. 
Tam na znožju visocega hriba v duplini najdem za kopó pri 
praven kraj, zlasti ker se tu v goratem svetu ni bilo bati, da 
me izda dim. Ko blizu pečevja klestim veje, zapazim za 
gostim grmovjem v skalnati steni temno jamo, ki je precej 
daleč segala v hrib in v katero bi se menda ne bil upal noben divjak, ko bi prav našel vhod. Ves radoveden si napravim gaz skoz goščo ; a hitrejše sem bil zopet zunaj, nego 
sem prišel noter, zakaj iz črne teme ste se mi zalesketali 


kakor žareči zvezdi dve veliki oči, da sem bil popolnoma 
omóčen. Zunaj pred skalnato steno se polagoma ojačim in 
sram me začne biti, da sem tako plašen. Bedaka se zmerjam 
in sam pri sebi rečem, da človek, ki že skoraj 20 let prebiva čisto sam na pustem otoku, mora biti bolj izkušen i n 
pameten, da ga ne ustraši koj vsaka nenavadna prikazen, 
kakor bojazljivega otroka ; saj sem sam strašnejši nego vse , 
kar utegne biti v brlogu. Ohrabrim se torej, zopet, vzamem 
gorečo tresko in stopim v jamo. Ko pa prestopim kake tri 
ali štirikrat, odskočim preplašen, da se mi kar mrzel pót po 
lije po obrazu . Lasje so mi stali po koncu, da bi bili klobu k 
pahnili z glave, ko bi ga bil imel . Iz jame je donelo kakor 
vzdihovanje trpečega človeka, potem sem cul stokati, zatem 
šepetati, kakor da kdo govori, in potem zopet globoko vzdihovati . 

Vse svoje moči zberem in osrčim se z mislijo, da je 
Bog povsodi pričujoč, da me povsodi vasuje . Se enkrat stopim v jamo in sedaj še le zapazim, da ) stvar , ki me je to 
likanj preplašila, ni bila nič druzega nego velik star kozel , 
ki je tukaj delal testament ali „po domače” umiral. Zastonj 
ga vzdigujem, da bi ga spravil iz jame, prizadeval si je vstati, 
a vselej se je zopet zgrudil . Pustim ga torej in mislim : 
kakor je ustrašil mene, plaši naj še divjake, ako kedaj kateri 
zajdejo v to jamo. 

Ko me nekoliko mine strmenje, ogledam si votlino . Merila je na široko in dolgo kakih 12 čevljev, na visoko pa tri 
vatle. Ni bila niti okrogla niti čveterooglata, ljudje je gotovo niso naredili, ampak božja roka sama. Zadaj sem vi-
del luknjo, ki je peljala dalje v zemljo, bila je pa tako nizka , 
da je bilo treba po rokah in nogah plezati va-njo. Ker nisem vedel, kam da pridem, nisem se hotel brez luči prepustit i 
slepi sreči, ampak sklenil sem, naslednji dan priti z lučjo . 
Danes sem dovolj doživel in videl, za4ena torej kopo, po 
molzem koze in odrinem domóv. 

Naslednji dan pridem s 6 velikimi svečami . Omeniti je 
treba, da sem že več let dosti dobre sveče vlival iz kozlovega loja, stenj sem pa delal deloma iz starih cap ali vrvij, 
deloma iz posušenih bilk neke koprive. Stari kozel se je o 
moji nepričujočnosti pritiral do vhoda in ondi obležal. Ker 
mi je na ta način zadelal jamo, spravil sem veliko, težko žival 
v kraj ter koj pokopal , da me ni nadlegoval smrad. Sedaj 
prižgem dve sveči in stopim v jamo. Ko dospem do luknje, 
počenem in plezam kakih 10 Čevljev daleč na rokah — re s 
predrzno početje, ker nisem znal niti kako prostorna je jama, 


70 

niti kaj pride za njo . Ko splazim skozi najožji del, odpre s e 

luknja do 20 čevljev, in tu ugledam najkrasnejši prizor , kakoršnega še nisem videl na otoku. Sredi prelepe jame stojim , 
stene njene se lesketajo ob žarkih moje luči . Ali so dijamant i 
ali drugi žlahtni kameni ali rude? Ali je morebiti zlat pesek , 
ki se je uledenil po skalnatih stropih? Ne morem razločiti. . 
Tla so bila suha in ravna, posuta s prav drobno sipo, in nikjer najmanjše mokrote, škodljivih soparov ali grdih strupenih 
živalij. Edina napaka je bila, da je bilo težavno tu sem priti 
in da je bilo zelo temno ; vendar me je veselilo, da sem naletel na to jamo, ker se mi je zdela varno zavetje . Zatorejbrž sklenem, brez daljnega pomišljevanja sem pospraviti svoj e 
najvrednejše in najboljše reči . 

Najprej pritlram smodnik, obe lovski puški in tri risanice. Pri tej priložnosti odprem poslednji sodček, ki sem g a 
ulovil iz morja, in vidim . da je morska voda pridrla va-nj z a 
dva ali tri palce visoko in da je tudi smodnik toliko na de 
belo postal kakor kepa trd. Ostali je bil za rabo, bilo ga j e 
50 do 60 funtov . Vsega sem shranil v jamo in jemal za vsakdanjo potrebo nikoli več, kakor 2—3 funte . Tudi kolikor 
sem imel svinca, iz katerega sem vlival krogle, hranil sem z 
drugimi dragocenostmi na tem tako varnem kraju . Prepričan 
sem bil sedaj, da bi me divjaki, ko bi me prav iskali n a 
otoku, tukaj nikakor ne našli, in ko bi me našli, ne bi s i 
upali prijeti me. Zdel sem se samemu sebi kakor velikan i 
v starih časih, ki so prebivali v brlogih in razpokah, kjer ji h 
živa duša ni mogla zalotiti . 

Deseto poglavje. 

Tiho življenje in marsikaj vmes. 

Tri in dvajset let sem bil že na otoku . V tem času sem 
se tako popolnoma privadil kraja in samotnega življenja , da. 
se mi tukaj umreti ni več zdelo žalostno . Samo to me je 
motilo, da me morebiti divjaki napadejo. Iliševanje sem si 
uravnal kolikor mogoče prijetno in zložno, celo veselic in marsikaterega kratkočasa nisem pogrešal. Sicer mi je že v 16. letu 
mojega pregnanstva poginil zvesti tovariš Filaks , nadomestovale so ga pa dve ali tri ljubljene mačke. Poleg teh imel 


71 

sem vedno okrog sebe nekoliko udomačenih kozá in kozličkov, 
ki so hodili za menoj in mi iz rok zobali . Najbolje me je 
kratkočasil moj stari prijatelj Pol, ki se je polagoma navadi l 
toliko in tako natanko in razločno govoriti, da skoro človeka, 
nisem pogrešal. Poleg njega imel sem še dve drugi papigi, 
ki ste tudi prav veselo in glasno klicali : „Robin, Robin ! 
Kruzoe, Kruzue!” Še več druzih po imenu neznanih ptic, k i 
živé na suhem in na morju, sem si udomačil, porotnice ji m 
pristrigel in v ograji odkazal prostor za gnezdo, kjer so se v 
kratkem jako razmnožile in z veselim obnašanjem oživile okolico moje grajščine. 

Bil sem torej, kakor spoznate, oskrbljen z vsem potrebnim in popolnoma udan v osodo živel mirno kakor poprej . 
Novi naklepi mi šinejo v glavo, da bi zboljšal življenje. Na 
misel pride, kaj ko bi si je sladil z žlahtnim je~inenovcein ? 

To je bila nova in ob enem čudna misel ; nova, ker že skoro 
od mladosti sem nisem še okusil kaplje piva ; čudna, ker res 
nisem vedel, kje dobiti k varjenju potrebnega orodja . In ko 
bi ga imel, manjkalo je posode, da hranim pijačo . Vendar 
ne obupam. Tedne in mesece poskušam in poskušam, tod a 
brez uspeha. Svest sem si pa bil , da vendar le zvarim pitnega ječmenovca, da le stanoviten ostanem, ko bi me vedn i 
strah pred preklicanimi divjaki ne bil priganjal k imenitnejšim opravkom . 

V tem se je približal mesec gruden tri in dvajsetega let a 

in skrb za ugodno letino me je klicala večkrat nego poprej 

na polje in k nasajenkarn . Ko sem se nekega jutra za rana 

napotil, zagledal sem čudéč se ogenj na bregu, pa ne na svojemu stanovanju nasprotni strani, ampak prav pred svojim 
svetom in sicer ne dalje nego pol ure. Kako sem se prestrašil, ne morem dopovedati . Ves zmeden sem zbežal v 
gozdek in nisem se upal Da dan . Od kraja nisem vedel kaj 
početi. Vrh tega me je obšel strah, da ne bi bliže prišli 
divjaki , zapazili moje žito in iz druzih naredeb spoznali, da 
tukaj ljudje prebivajo. Ako bi se to zgodilo, nisem dvomil , 
da ne bodo nehali iskati, dokler me ne najdejo. V tej stiski 
in nadlogi se spustim kar naravnost v grad, potegnem lestv o 

za seboj ter se začnem pripravljati na brarnbo . 

Trdno $klenem braniti se do poslednje kaplje krvi, Zat o 

nabašem topove, kakor sem imenoval na podstavah ležeče 
puške, in vse samokrese s kroglami železom . Pri tem pa 
ne pozabim, izročiti se božjemu varstvu in prositi ga, naj m e 
otme iz rok teh grozovitnih ljudij. Tako čakam skoro dve 


uri, naposled se naveličam dolgega oprezovanja, in ker n e 
morem dalje strpeti v tem negotovem. stanju, prislonim. zopet 
lestvo, zlezem na skalo poleg trdnjave , ležem na trebuh i n 
kukam skozi daljnogled tja, kjer sem prej videl ogenj. Tu 

vidim kakih 10 nagih divjakov čepeti okoli plamtečega ognja , 
pa ne da se grejejo, zakaj solnce je pripekalo, ampak brž ko 
ne — natanko nisem mogel razločiti. — da si napravljajo zopet strašno krvavo gostijo. Na enkrat vstanejo in zaenc plesati ter pačiti in prečudno zvijati se z životom . Ali so bile 
med njimi tudi ženske, nisem mogel spoznati . Imeli so na 
bregu privezani dve šajki in ker je bil ta čas osek, videlo s e 
je, da pričakujejo plema, ki bi jih odnesel od otoka . Težko 
je povedati, kako me je pretresel ta pogled ; vendar sem pra v 
sodil ; zakaj ko je pritok narastel, videl sem, da so divjak i 
stopili v čolne in z vso močjo odveslali . Opazka, da tujci morejo tu sem le samo tedaj, kedar se voda odteka, tolažila me j e 
močno, ker v času plema smel sem brez skrbi mahati po otoku . 

Ko se odpeljajo, obesim čez rame obe puški, vzamem 
par samokresov in veliki lovski nož in urno korakam tja, kje r 
so se bili tujci gostili. Tu ugledam grozne ostanke njih ne 
človeškega početja : kri , kosti in nekatere kose mesa človeških 
žrtev, ki so jih grozovitneži požrli. Potem grem na grič, kjer 
sem onikrat našel enake ostanke, in vidim odtod, da so bil e 
tukaj še tri druge šajke divjakov , ki so počenjali enako div = 
jaštvo. Pogled na morje mi je kazal, kako so tudi veslal i 
proti domu. Iz nova me zgrabi jeza, in prvemu, ki mi pride 
blizu, sklenem pognati kroglo v čepino, naj pride sam ali v 
tovaršiji. Zopet me obhajajo morilni občutki proti tujcem in 
premišljujem, kako bi jih najlože napadel, zlasti kedar s o 
kakor ravnokar razdeljeni na dva kampa . 

Več ko 15 mesecev je minulo, da se niso prikazali pesoglavci, vsaj najti nisem mogel nobenega sledu njihovega prihoda. Poleg tega sem si bil tudi snest, da se v sedanjem 
deževju ne bodo spustili na nevarno morje. Vendar sera bil 
ves ta čas silno nepokojen. Imel sem jako žalostne dni. Sanje 

o preganjanju in prelivanju krvi so me trpinčile po noči, be-
den pa sem se bal in maščeval. 
Bilo je dne 16. vel. travna 24. leta — ako sem prav urejeval leseno pratiko —, ko je ves dan in skoraj vso noč razsajala huda nevihta z bliskom in gromom. Zamišljen se m 

bil v sedanje okoliščine svoje . Ravnokar — bilo je na veče r 

— segel sem po sv. pismu, da bi iz tega sv. neusahljivega 

73


studenca zajel tolažbe in trdnega zaupanja, kar me iz pobožnosti preplaši zamolkel strel kakor topa . 

Ta strah je bil ves drugačen in obudil v meni seveda 
vse druge občutke. Urno splezam čez plot in hitim na stražnico. Ko pridem na vrh in pogledam na šumeče morje, zasveti se odtod drugič in pol minute pozneje čujem drugi pok . 
Prišel je iz onega vzhodnega otoka, v katerega sem bil poprej že sani enkrat zašel z ladijo . Brž si mislim , da je gotovo kaka ladija v sili in drugi ž njo veslajoči naznanja svoj o 
nevarnost. Toliko se še zavedem, da sem spoznal : ako jim a 
j a z ne morem pomagati, morebiti mi o n i pritečete na pomoč . 
Nanesem torej suhljadi, kolikor je je bilo dobiti v naglici, n astražnico v grmado ter jo zažgem, da-si je veter močno pihal. 
Kmalu je plamen visoko šinil in brezdvoffino so ga zapazili 
na barki, ker so večkrat zaporedoma strelih . Vso noč se m 
ostal na griču, drva nosil in kuril, včasih je po viharju i n 
noči zamolkel grozen strel zabučal na moje uho, naposled j e 
vse utihnilo . 

Jutro je bilo jasno in prijetno, nevihta popolnoma po 
legla. Pogledam skozi daljnogled proti izhodu in zapazi m 

precej daleč od otoka neko nerazločljivo reč ; po mojih mislih 
je bila ladija ali barka . Ker pa tudi po dnevu, kakor s i 
lahko mislite, natanko opazujem ono stvar, pa se kar n e 
gane, posnemam, da je ladija ali na mačku ali celo na produ . 
Da se tega popolnoma prepričam, napotim se z risanico in samokresi proti južnemu bregovju in skalovju, kamor me je bi l 
nekdaj zanesel tok. Tja prišedši, spoznam o jasnem vremen u 
ostanke razbite barke, ki je poprejšno noč zadela na skrit e 
pečine. Zdel se mi je prav tisti kraj , kjer je tudi našo ladijo zadela enaka nesreča. Prav ono pečevje je bilo, ki me je 

na moji morski vožnji okoli otoka otelo iz najhujše nevarnosti . 

Tako ista reč temu donaša rešitev, drugemu pogubo . 

Razbita barka mi je vzbudila razne misli in premišljevanja. Posebno čudno se mi je zdelo, da ni bilo videti nobenega človeka. Mislil sem sam pri sebi : ljudje v temi mend a 
niso zapazili otoka, sicer bi se bili pač podvizali, skočiti v 
šalupo. Temu je nasprotoval strel iz topov, zakaj brez dvombe 
so videli moj ogenj vrh hriba in torej slutili, da je suha zemlj a 
blizu. Mogoče, da so stopili v rešilni čoln, da jih je pa to k 
kakor mene zgrabil in zanesel daleč sred morja, kjer so brž ko 
ne strašno poginili . Potem zopet premišljujem, lahko da so čol n 
izgubili, morebiti, ker so se valovi zaganjali v barko in mornarje prisilili, da so čolne pometali v vodo . Vendar sem pa 


74 

še upal, da je ona barka, katera je spremljala razbito, pri 

hitela tej na pomoč in ljudi rešila. 

A vse to se mi je dozdevalo in naj se je zgodilo karkoli , 
ljudje so bili vsega usmiljenja vredni. To je bilo za-me v 
tem oziru koristno, da sem sedaj Boga hvalil, da je v moji 

samoti tako očetovsko skrbel za-me in prav mene ohranil živega in zdravega , dočim so mornarji že dveh bark žalostn o 
končali na tem nesrečnem skalovju. Ne morem dopovedati , 
kaj sem čutil ugledayši ladjine drobljance . „0 da bi se bil a 
vsaj eden ali dva teh nesrečnežev otela, tovariša bi mi bila , 

s katerima bi se pogovarjal!” Tako sem klical, in še nikoli , 
kar sem bil na otoku, nisem si tolikanj želel človeka in ni 
koli tako težko in bridko pogrešal ga kakor sedaj . Na enkrat mi šine misel: kaj ko bi veslal k podrtinam ? Morebiti 
še rešim kakega človeka, in tudi, če dojdem prepozno, gotovo najdem v barki marsikatere koristne reči . Ta želja me 
je gnala tako močno, da se mi je zdela kakor božje povelj e 
in da nisem odlašal izpolniti je . 

Najprej tečem v grad, iskat, kar je treba za vožnjo . 
Vzamem dosti kruha. lonec pitne vode, sklenico ruma, jerba s 
posušenega grozdja in kompas . S tem blagom obložen napotim se k čolnu, izpoljem iz njega vodo, ki se je bila v nje m 
nabrala, in ga vzdignem s proda. Potem pokladarn blago 
lepo čedno va-nj in se vrnem don_ióv po drug tovor . Takrat 
si naložim veliko vrečo riža, še eden lonec mrzle vode, kakih 
24 hlebov kruha in pi pic, sklenico kozjega mleka in kos sira , 
s praktičnim solnčnikom vred. S potom na čelu pritiram 
breme v čoln in odrinem Bogu se priporočevaje . Ob bregu 
veslam, dokler priveslam vrh sipine na severo-izhodnem konc u 

svojega otoka . Sedaj velja, spustiti se na široko morje. Po

gled na deroče toke, ki so neprenehoma davili v neki daljav i 
na obeh bregovih, spomni me grozne nevarnosti, ki sem j o 
tukaj že prestal . Misel, da me kak tok s seboj potegne i n 
daleč odnese od brega, popari me tako, da hočem početje 
opustiti. In res skočim na suho in privežem čoln v male m 
zalivu. Sedem na griček in v strahu in poželenju se posvetujem, kaj storiti . 

Ko tako duhtam, zapazim, da voda narašča . To je zakasnilo mojo vožnjo za nekoliko ur. Potem si mislim, ali m e 
ne more eden teh tokov ravno tako hitro k bregu pripeljati , 
kakor me je drug od njega odgnal? Da to reč preiščem , 
splezam na visok grič, kjer sem mogel videti morje od obeh 
stranij in natanko gledati, kako voda odteka in priteka. Tu 


75


spoznam, da se valovi blizu brega drvé proti severu , da mi 
je tedaj le treba kreniti na ono stran in plem me gotovo pri 
pelje nazaj k otoku. To me osrči. Grem s hriba, stopim v 
čoln, veslam po raznih ovinkih sem ter tja in v dveh ura h 
srečno priveslam k razbiti barki . Radija, po vnanjem španjolska, bila je v jako žalostnem stanu . Med dvema skalama 
je bila stisnjena sprednji del in kos boka so razdrobili močni 
valovi in ker je zadnji konec z veliko silo zadel na pečevje , 
zlomila sta se sprednji in zadnji jadrenik. Poprečni jadrenik 
na nosu je ostal cel . 

Ko pridem do ladije, prikaže se pes, ki ugledav gi mene, 

začne lajati in tuliti. Pokličem ga. Noj skoči v vodo in 
plava proti mojemu čolnu. Pomagam mu va-nj. Uboga žival 
je bila na pol mrtva glada in žeje. Pomolim mu kruha in 
'Anic in jedel je hlastno kakor volk, ki je 14 cinij stradal v 
snegu. Potlej sem mu dal piti in ko bi mu bil pustil, prenapil bi se bil. 

Stopil sem potem v barko in najprvo ugledal v spodnj i 

kajuti dva utonjena človeka, ki sta se še v smrti skupaj držala. 
Brž ko ne so se valovi s tako silo zagnali nad ladijo sre d 
skalovja, da so se ljudje kar potopili kakor na visokem morju. 
Razen psa ni bilo na ladiji nič živega . 

Blago je po večjem poškodovala morska voda. V barki 
sem našel več sodov vina ali žganja, toda preveliki so bili , 
da bi jih mogel premakniti. Isto tako najdem nekoliko skrinjic, 
menda lastnina mornarjev, ter jih znesem v čoln in še ne pogledam , kaj da je v njih . Ko bi sprednji del ne bil tako 

zdelan, zadnji pa ne zadel ob skale, našel bi bil gotovo veliko vrednostnega, ker soditi po tem, kar je bilo v skrinjicah , 
bilo je v barki , mnogo bogastva. Po teku sem sklepal, da je 
jadrala iz Buenos-Ayres ali Rio dela Plata, na južni stran i 
Brazilije, proti Havani in potem menda proti Španski . 

Poleg skrinjic je ležal sodček likéra, kakih 20 meric. V 
kajuti je bilo nekoliko pušek in velik rog . Ker sem imel dovolj strelnega orožja, pustim one in vzamem samo rog, v katerem so bili 4 funti smodnika. Najbolj koristne reči za me 
so bile : lopatica , klešče, dva majhna kuprena kotlina, bakrena majolika za čokolado in ro g. S tem tovorom in. psom 
se napotim proti domu. Rastoči plem mi je ugajal, eno uro 
po solnčnem zahodu bil sem na otoku . 

Ves spehan nisem mogel v trdnjavo . Tedaj ležem, ko 

se naveČerjam, kar v čoln, varen slehernega nepričakovanega 
napada, ker sem imel zapet čuvaja pri sebi . Okrepčan se pre


76 

budim naslednje jutro, in po zajutreku, ki sem ga vestno deli l 
z novim prijateljem, spravim blago na breg in natanko pre

gledam vsako reč kakor človek, ki pobira cestnino . Zganje v 
sodčeku je bil nekak rum, a precej slabši od onega, ki g a 
pijo v Braziliji. V skrinjicah najdem več rečij deloma prijetnih, na pr. lepo izdelano torbo, v kateri je tičalo več s 
srebrnimi zamaški zamašenih steklenic, ki so držale po tri bo 
kale dobrega žganja, nadalje dva lonca skuhanega sadja, tako 
trdo zadelana, da ni mogla morska voda va-nj, potem nekoliko jako močnih srajc, do 18 platnenih belih rut in več pisanih ovratnic, — skozi in skozi reči , ki sem si jih neznano 
želel in ki so mi bile ne malo koristne . Naposled najde m 
prav na dnu skrinjic še tri velike mošnje srebrnega denarja, 
kakih 1100 srebrnikov vkup . V eni je bilo šest cekinov v 
papir zavitih in nekateri mali kosci zlata, težki morebiti 1 
funt vsi skupaj. Rad bi bil vse zlato, ki za me ni bilo več 
vredno nego krernenica, zamenjal za par angleških čevljev i n 
nogavic, ki sem jih toliko let tako krvavo pogrešal. Sicer 
sem čevlje onih dveh v kajuti utopljenih mornarjev ugrabi l 
in še dva druga pa zasledil v škrinjah, toda tako pripravn i 
in močni niso bili kakor angleški. V drugi skrinjici je bila 
obleka in dva funta, smodnika, posebno drobnega, ki je bi l 
namenjen samo za tičji lov. Poslednja skrinja, ki sem jo odprl, hranila je nekaj srebrnine, pa nič zlata ; brž ko ne je 
bila kakega mornarja, ona pa katerega si bodi častnika . Polegnaštetih rečij so me najbolj razveselili papir, peresa, nožki i n 
velika steklenica črnila. Kakor vidite, nisem dobil Bog si 
vedi kaj v razbiti ladiji, toda zadovoljen sem bil s tein, ka r 
mi je prišlo tako nepričakovano v pest. Vse tedaj Dostavi m 
pod streho vjamo , čoln pa na poprejšnje mesto. Potem se 
vrnem h gradu, kjer je bilo vse pri starem. 

Pač so se moje koze in mačke ne malo prestrašile, k o 
so ugledale mojega čveteronogega tovariša, ki je glasno za

lajal nad nje , toda kmalu jih pomirim in vsi prebivalci s o 
odslej skupaj živeli složno in mirno . Ko nekaj dnij kasneje 
zopet grem na breg blizu kraja, kjer se je potopila barka , 

najdem v žalost svojo mrtvega mornarskega učenca, ki so 
ga valovi izplavili na suho. Na sebi je imel samo mornarski 
jopič, hlače na kolenih strgane, in glavo platneno srajco. Nič 
ni razodevalo, katerega naroda je bil. V žepih njegovih staknem dva majhna novca in pipo, ki mi je bila ljubša, kako r 
vse zlato in srebro. Sicer nisem zapazil nobenega brodnika 
nesrečne barke. Po teh dogodbah se je začelo pri meni zopet 


77 

staro enoterno življenje, samo da sem se vseh rečij lotil previdniŠe in bolj natanko pazil na vse , kar se je godilo zunajmojega grada. Redar sem bil namenjem v poletno hišo , 
dobro sem se založil z orožjem ; ako sem se pa spustil proti 
jutru, smel sem že bolj brezskrbno, vendar ne brez risanice , 
ogledovati zakladnice ali hrame . Včasih me je obhajala želja , 
drugič peljati se k razbiti barki, toda pamet me je opominjala : saj ne najdeš ničesar, kar bi ti povrnilo težave ne 
varnosti druge vožnje . Ob vsem tem si nisem mogel barke 
izbiti iz uma in menil sem, da me tam čaka kako neprevi 

deno veselje. Kdo vé, ali bi ne bil še enkrat veslal k raz

valinam, ko bi ne bili neko viharno noč poslednji ostanki izginili z morskega površja . 

Ker nisem, kakor sem pričakoval, na barki našel ljudij , 
tovarišev v samoti, rodile so se v mojih možganih misli in 
naklepi, ki so bili prečudni. Zopet me je prijela stara strast 
do potovanja, moj „podedovani greh,” kakor sem jo imenoval . 
Vsaj enkrat bi bil rad s čolničem obiskal ona mojemu otok u 
najbližja ostrova ; odtod bi se spustil menda tudi lahko na 
amerikansko zemljo. Tudi sedaj se zopet domislim barčice, 
v kateri sem nekdaj z zamorcem Ksurijem pobegnil iz Saleha . 


Ko bi jo bil imel v tacih trenutkih, gotovo bi se bil zopet n a 

dobro srečo izročil nevarnemu morju, da bi le prišel k omikanim ljudem. Rad bi bil tudi zvedel, kje da prebivajo tujci, 
ki so me za vselej vzdramili iz zložnega pokoja, kako dale č 
da je njihova dežela od mojega otoka, in vprašal sem sa m 
sebe , zakaj bi pač jaz ne mogel do njih tako lahko . kakor 
oni do mene. Tega seveda nisem pomislil, kaj bi se mi zgodilo, ko bi prišel divjakom v pest in ali bi se mogel keda j 
oteti. Toda tako sem bil zamišljen v novo vožnjo, da mi n i 
druzega blodilo po glavi nego, kako da srečno stopim na za 

adni na suho. Zopet se mi je zdelo, da ne morem 

prenašati pričujočih okoliščin in zopet sem tuhtal, kako bi s e 
odtegnil tem žalostnim razmeram. Da sem le onkraj na suhem, našel bi že zaželeno pomoč . Kakor v Afriki bi vesla l 
ob bregu in zasledil kraje, koder prebivajo Evropejci., ali bi 
srečal kako krščansko ]adijo, ki bi me vzela. iz usmiljenja na 
brod, ali ko bi mi izpodletelo vse, ostalo bi mi poslednji č 
najhujše, to je smrt, in konec bi bil potem vsemu mojem u 
trpljenju! Česa se je bilo torej bati ? 

Bilo je deževno vreme sušca meseca 24. leta mojega prebivanja na otoku. Neko noč kar nič nisem spal, da-si nise m 
čutil nobene telesne slabosti . Ni mogoče napisati brezštevilnih rnislij , ki so se mi drvile po možganih . Tisto noč so 
mi po vrsti stopale pred oči vse dogodbe preteklega življenja , 
čalostne in vesele . Ko sem se domislil raznih časov svojega tukajšnjega bivanja, primerjal sem poprejšno mirno življenje s plašnim, biidkim od trenutka, ko sem ugledal v 
pesku osodepolno človeško sled. Nikakor nisem dvomil, da 
so divjaki poprej večkrat prihajali na moj otok, pa ker ji h 
nisem videl , živel sem brez skrbi tja v en dan . Kako dobrotljivo pač ravna z nami_ božja previdnost, ki Daše presodk e 
in misli tako ozko meji, da mirno in brez težav živimo v 
sredi med nevarnostmi, ki bi nam grenile vse veselje do sedanjega življenja, ko bi vedeli za nje . Kolikokrat sem ta čas 
varen korakal po kraljestvu, ko me je morebiti le kak grm, 
kako drevo , kak grič, bližnja noč ali kaka druga reč varovala, da nisem zabredel med divjake, ki bi me bili hladnokrvno umorili in pojedli, kakor jaz goloba ali drozga. Ne bi 
bil pravičen do sebe, da ne bi omenil, kako ganjen sem zahvali l 
Boga, da me je otel iz nevarnostij, ki jih še poznal nisem . 

Te misli so mi silno razburile kri in žila je tolkla kako r 
kladvo. Se le za jutra sem utrujen trdo zaspal. Sedaj se mi 
je sanjalo , da kakor po navadi hodim po bregu na vzhodni 


79 

strani otoka in zapazim dve šajki, iz katerih stopi 11 divjako v 
in nekoliko ujetih, katere so hoteli pojesti. Mahoma pobegne 
eden onih jetnikov in se skrije v grmovju okoli mojega gradu . 

Prijazen mu grem nasproti veleč, naj stopi bliže . Ujeti ubožec pade na kolena, proséč pomoči zoper svoje rabeljne . Potem se mi je zdelo, da mu pokažem lestvo, pomagam če z 
plot ter ga peljem v hišo, kjer postane moj služabnik. „S tem 
tovarišem”, rečem sam pri sebi, „bodem mogel dovršiti naj 
iskrenejšo svojo željo ; nič me ne ovira, da se spustim na široko morje ; zakaj on me bode vodil in povedal , kaj storiti , 
kaj opustiti.” V tem sanjskem pogovoru se prebudim. Ko 
mi je bilo popolnoma jasno, da so vsi moji prelepi rešilni na 
črti le sanjarije, postal sem neznano otožen . 

Vendar so me te sanje napeljale na misel, da divjaka, ki 

bi ga kanibali privlekli na otok in hoteli zaklati , če mogoče, 
rešim iz morilnih njihovih rok . Kako bi potem sebe ot'él, 
sam nisem vedel. Toda to se je lože mislilo, nego storilo ! 
Takšno početje ni bilo brez največjih težav in nevarnostij i n 
kako lahko bi mi izpodletelo! Nasproti pa sem začel zopet 
dvomiti, so li moji naklepi pač pošteni, in strah me je bilo , 
kri prelivati. S kratka : cincal sem sedaj na to, sedaj na on o 
stran, poslednjič pa je prevladala želja po rešitvi in skleni l 
sem, po vsaki ceni dobiti divjaka v pest. Kako pa doseči ta 
namen? Najpripravniše se mi je zdelo , opazovati divjake , 
kedar stopijo na breg, vse drugo pa prepustiti dobri sreči . 
Hodil sem tedaj sleherni dan prežat, zlasti na zapadno in 
južno-vzhodno stran. Toda kakor koli sem kukal, ladija z 
divjaki se vendar le ni prikazala . Tako je prešlo dokaj časa . 

Vendar srčnost mi ni upadla, temveč še le prav vnemal se m 
si v mislih srd do pesoglavcev, da sem kar gorel hrepenenja, 
poskusiti se ž njimi . 

Enajsto poglavje. 

Divjaki. 

Preteklo je poldrugo leto, kar vidim nekega jutra zgodaj 
pet šajk vštric veslati naravnost proti svojemu domovju . Tako 
število me osupne. Vedel sem, da jih je navadno stopalo p o 

5 do 6 včasih tudi po več v eno šajko ; zato se mi zdi pre


sneto nevarna reč sam zagrabiti morebiti kakih 30 mož. Prepaden in skrben se umaknem v svojo trdnjavo. Tu, uredim 
vse potrebno, da spodobno sprejmem kakoršno koli obiskovanje . 

Ker sem pa gostov čakal in čakal in nobenega pričakal , 
tudi ne cul nobenega ropota , ki bi bil naznanil njih prihod , 
minula mi je potrpežljivost. Po vsaki ceni sem hotel vedeti , 
kaj se godi v moji deželi. Puške prislonim k lestvi , jaz pa 
sem v dveh skokih vrh griča . Previdno se tako postavim , 
da glava moja ni veliko segala nad mali holmec. Skoz daljnogled zapazim sedaj kakih 30 divjakov, ki so skakali ter s e 
prečudno zvijali in spakovali okoli velikega ognja . Potem vi-
dim , kako so iz šajk vlekli dva nesrečna človeka, da ju za 

koljejo. Eden se koj zgrudi na tla, zadel ga je menda kol . 
V divji naglosti planejo nad njega dva ali trije in zrežejo na 
kose . Drugega je čakala enaka osoda . Na enkrat pa se v 
nesrečnežu vzbudi veselje do življenja, pobegne in beži na 
ravnost proti moji koči. Neznano se prestrašim videč, da j e 
krenil na to stran, posebno, ker se je za njim udrla trop a 
pesoglavcev. Vendar se ne ganem ter se osrčim še le , ko 
zapazim, da samo trije možje še preganjajo begunca, ki j e 
bil že tako daleč pred njimi, da ga ne doteČejo, ako le š e 
pol ure tako naglo beži. 


Med njimi in mojo trdnjavo je bil zaliv, katerega sem 

imel že večkrat v mislih . Tega je bilo treba preplavati, ako 
je hotel begunec uteči . In res skoči brez pomišljevanja v vod o 
in po 30 do 40 krepkih udarcih priplava na to stran, splez a 
urno na breg in neznansko hitro nadaljuje svoj tek . Ko preganjalci prisopihajo do vode, oprezno se eden obrne in jo uber e 
h gostujočim se tovarišem, ona dva pa plavata za ubežniko m 
in potratita pri tem še enkrat toliko časa kakor oni . 

Sedaj se mi je zdel trenutek, da se spolnujejo moje sanje . 
Mislil sem si, da me je božja previdnost poklicala, življenj e 

oteci teinu nesrečnemu divjaku . Jadrno se spustim s straž

nice , zagrabim puške pri lestvi in koračim po bližnici proti 

morju. Kmalu sem bil med begajočim in nasledovalcema njegovima. Onemu glasno zakličem, toda siromak se, me tako 
ustraši, kakor se je bal svojih sovražnikov. Pomignem mu 
torej z roko, naj pride k meni, in ob enem stopim preganjalcema naproti. Bliskoma skočim nad enega in ga treščim s 
kopitom ob tla. Nisem se namreč upal puške izprožiti bojéé 
se, da strel ne privabi še ostale duhali, da-si je bila tako 
daleč od nas , da bi bila težko čula pok ali ugledala dim. 
Ubitega pajdaš obstane plah . Ko se mu približam, napne 
lok in hoče izprožiti v me puščico. Toda srečno mu prestrežem in ga ustrelim. 

Strel, ogenj in dim tako omamijo ubogega rešenega 
divjaka, da je obstal, kakor bi ga bila strela zadela. Rajši bi 
bil menda bežal pred menoj, nego se mi bližal. Zopet mu 
pomignem z roko, naj pride k meni. Razumel je menda moj e 
znamenje, ter prestopil,- obstal, potem bliže se pomaknil in 
zopet obstal. Poznalo se je siromaku, da se je tresel kakor 
šiba na vodi. Morebiti je mislil, da sedaj je im oj jetnik i n 
in zdajci pride vrsta na-nj, da bode usmrten. Jaz sem mu 
kimal in prizadeval si s prijaznimi besedami in znamenji, d a 
mu preženem strah. To ga je nagnilo, da se je jel pomikat i 
bliže, toda vsacih 10 do 12 stopinj je pokleknil, in s tem 
kazal svojo hvaležnost in udanost . Nasmehljam se mu sedaj 
in še enkrat pomignem. Naposled vendar pride tik mene , 
poklekne, poljubi zemljo, prime desno mojo nogo in si jo po 
stavi na glavo. Menda je hotel s tem dati na znanje, da je 
odslej moj rob. Vzdignem ga, prijazno pogledam in stori m 
vse, da bi postal pogumnejši . 

V tem je k zavesti prišel divjak, o katerem sem mislil , 
da sem ga ustrelil, ter jel se gibati. Pokažem ga otetemu 
varovancu. Le-ta izpregovori nekatere besede, katerih sicer 

Robinzon. 6 


nisem razumel, ki so mi pa bile 25 let sém najprijetnejši gla

sovi, ker prišli so iz človeških ust. Sedaj pa ni bil čas za 
tako premišljevanje ; zakaj ranjenec se je bil že dvignil i n 
moj varovanec se je tega silno prestrašil . Zatorej pomerim 
na-nj, da ga usmrtim, toda moj divjak, kakor ga hočem zvati , 
znaznanja mi z znamenji, naj mu posodim meč. Dam mu 
orožje. Kakor blisk plane nad sovražnika in na en sam mahljajmu odseka glavo teko ročno, kakor da je hodil h kakem u 
evropejskemu rabeljnu v šolo . S tem mojsterskim činom se 
mi je hotel prikupiti, zakaj čudno meni nerazumljivo kretaj e 
in skakljaje se mi je prismijal in prod-me položil glavo in meč. 

Najbolj ga je pa osupnilo, da sem onega preganjalca 
usmrtil iz tolike daljave . S prstom mi ga je kazal in zdelo 

se mi je, da me prosi, naj ga pustim k njemu, česar mu tud i 
ne odrečem. DospevŠi do mrliča, ogledoval ga je čudéč se, 
obračal ga sedaj na to sedaj na ono stran in preiskaval rano , 
iz katere je teklo le malo krvi, ker krogla je prodrla dale č 
v prsi in krv se je razlila proti znotraj . Po tem mrtvaškem 
ogledu vrnil se je moj divjak, in ker sem hotel oditi, migne m 
mu, naj gre za menoj . On pa kot sin puščave previdnejši 
od mene, kaže, naj zagrebeva mrliča v pesek, da ju ne naj 
dejo tovariši njuni . Temu popolnoma pritrdim in v črtrt uri 
sta bila zakopana . 

Še nisem vedel, kam z divjakom . Po svojih sanjah bi 
ga bil moral peljati v grad, vendar se mi je zdelo varniše, 
da grem ž njim v jamo, kraj, ki je bil od mojega stanovanj a 
najbolje oddaljen na, otoku . Ondi mu dam kruha, rozin i n 
mrzle vode, kar mu je slastno dišalo . Potem mu vržem ote p 
riževe slame za posteljo in odejo. Kmalu moj divji gost mirn o 
zaspi po trpljenju tistega dné . 

Bil je lepo vzrastel, krepek, brdek mladenič kakih 25 let . 
Obličja ni bil divjega, ampak prijetnega, polnega moškega po 
nosa. Kedar se je smehljal, kazala se je iz njega celo neka, 
krotkost , kakoršno imajo sicer le Evropejci . Lasje niso bili 
volnati ali kuštrasti, ampak viseli v kodrih okoli zatilnika. 
Polti je bil temno-rujave, a ne one rumenkaste, tolikanj grde 
in odurne rujave barve, kakoršne so Braziljci, ampak olivaste, 
s progami pomešane, katera je jako prijetna . Obraz je imel 
okrogel in poln, čelo visoko , usta pravilna, zobe, raajhine 

bele ko repa. 

Ko je spal, šel sem v bližnjo ogrado koze mlest. Nisem 
še izgotovil tega opravka , ko prileti moj Indijanec jaderno k 
meni, vleže se ponižno pred me, kakor je storil že enkrat, 


83 

postavi si mojo nogo na glavo in z vsakoršnimi znamenji razkazuje svojo hvaležnost in udanost. 

Do malega sem že umel njegova znamenja ; zato mu naznanim, da sem zadovoljen ž njim, ter si prizadevam govoriti 
ž njim. Najprej mu dam spoznati, da naj mu bode im e 
Petek, ker po svoji pratiki sem sodil, da sefn ga rešil v 
petek. Za tem mu dokazujem, da me mora gospoda imenovati. Slednjič mu razjasnim, kaj je d a in n e, kako izgovarjati ti besedi. S tem sem končal prvi nauk v jezikoslovju. 
Sedaj mu ponudim kruha in v lončeni posadi mleka, sebi p a 
nadrobim v mleko ječmenovih pinic in mu mignem, naj m e 
posnema. To je tudi storil in pokazal, da nikakor ne zaničuje mrzlih jedij . 

Ves ostali dan in naslednjo noč ostal sem pri njem v 
jami. Ko se je zazorilo, vzamem ga s seboj v grad, da g a 
oblečem, zakaj bil je, kakor ga je Bog stvaril . Prišedši d o 
pokopališča ubitih divjakov pokazal mi je natanko mesto ter 
dal znamenje, da bi mrliča, rad izkopal in pojedel . Toda gnu s 
mu izrazim nad takim početjem in z roko mogočno pomignem , 
naj odstopi, in voljno je ubogal. Potem koračim ž njim n a 
stražnico gledat, so li odveslali divjaki, in natanko sem skoz i 
daljnogled zapazil kraj, kjer so bili. Njih in šajk njihovih 
nisem zasledil ; gotovo so se torej odpravili kar nič zmentYš i 
se za ostala tovariša . 

Toda to mi še ni bilo dovolj ; moj novi pajdaš mi je dal 
pogum, vse natanko pregledati . Stisnem torej Petku meč v 
roke, obesim mu pušico in lok, katerih je bil jako vajen , i n 
mu naložim še puško za-se, sam pa vzamem dve . Tako oborožena korakava proti taboru divjakov, hoteč izvedeti, kaj s o 
počenjali. Ko dospeva do mesta krvave gostije, zastane mi 
kri v žilah, ker grozne reči sem tu ugledal. Zemlja krvava, 
človeške kosti sem ter tja, tri Čepine, pet rok, kosti treh ali 
štirih nog in več na pol snedenih, umazanih in raztrganih koso v 
mesa : to so bila znamenja zmagovalne pojedine, ki so jo tu 
kaj obhajali nečloveški divjaki . Petek mi je dokazoval, da so 
pesoglavci sem pritirali 4 jetnike, izmed katerih so tri po 
žrli, četrti da je on sam . Velika bitva je bila neki med njegovim in sosednim rodom ; na obeh straneh so jih mnog o 
ujeli in na razne kraje odpeljali, da jih kakor tukaj porabij o 
za zmagovalne gostije. Ukažem Petku Čepine, kosti, meso, s 
kratka vse človeške ostanke na kup znositi in sežgati. Tu 
je Petek razodel staro pesjanarsko nagnjenje ; zakaj zeló g a 
je mikalo po človeškem mesu . A jaz sem mu kaj taceg a 

6* 


84 

tako resno in odločno prepovedal, da se ni predrzrtil ustreč i 
svoji želji. Celó smrt sem mu zažugal, ako bi kedaj še jel 
človeškega mesa . 

Zapustila, sva tedaj kraj človeške grozovitosti in krenila 
naravnost v grad, da svojega služabnika oblečem . Najprej 
mu dam platnene hlače, potem skrpam telovnik iz kozlovin e 
po najprostejšern kroju, zakaj bil sem že dokaj izurjen krojač . 
Tudi za jopič sem skrbel, in pripravna, precej čedna kučma, 
iz zajčevine je dopolnila Petkovo obleko . Iz prva je bil ka r 
zamaknjen, da bode kakor njegov gospod, a kmalu se mu j e 
zdelo oblačilo okorno, hlače so ga nadlegovale in rokavi s o 
bili preozki okoli ram in rok . Ko sem pa popravil, kjer je bilo 
pretesno, navadil se je obleke in naposled se prav rad oblačil . 

Sedaj sem premišljeval, kam bi utakuil dobrega Petka , 
da se mi ga ni treba bati ali da mi ne bode nadležen . Najpripravniše se mi je zdelo, med obema trdnjavama postavit i 
šotor in sebe dobro zavarovati, ako bi mi hotel Petek ka j 
hudega storiti. A vse to je bilo nepotrebno, zakaj ni je bilo 
bolj zvesto udave duše, nego je bil moj Petek . Nikoli ni bil 
svojeglaven in razposajen, vselej je bil pokoren . Srčno mi je 
bil udan in ljubil in častil me kakor očeta, da smem pat 
reči, da bi bil za-me rad in vesel umrl, ko bi bilo treba . 
Njtgova prijaznost in veselo srce, njegova marljivost pri vsa 
kem delu, katero sem mu naložil . omilila mi ga je tako, d a 
nisem ničesar želel tolikanj, kakor razgovarjati se ž njim 

o tem in onem. Zatorej sem ga pridno učil angleškega jezika ter se veselil njegove dobre glavice. Najbolj pa sem si 
prizadeval, v njem zadušiti grdo željo, jesti človeško meso . 
V ta namen se mi je dozdevalo najpripravniše, navaditi g a 
na drugo meso. Necega dné ga vzamem s seboj in ugledam 
ne daleč kozo ležati z dvema mladičema. Primši ga za roko 
rečem : „Tiho bodi in ne gani se!” in tisti hip ustrelim kozličev enega. Ubogi dečko se tako prestraši, da se skoro zgrud i 
na zemljo , mislil je celo, da sem hotel njega usmrtiti, ke r 
odpel je jopič in tipal, ali je ranjen . Potem je pritekel k 
meni, pal na kolena, jecljal dokaj nerazumljivih besed in 
prosil, naj mu prizanesem. Prijazno se smehljaje primem ga 
za roko, pokažem ubitega kozliča in zapovem, naj gre po-nj . 
Ko je čudeč se ogledoval žival, nabijem puško iz nova. Nikakor mu pa še ni bilo jasno, kako se je godilo, da je bila, 
žival mrtva. Da mu razjasnim to reč, pokažem s prstom n a 
puško, potem na papigo, sedečo streljaj daleč na drevesu . 
Sedaj mu z znamenjem razodenem, da tudi tega tiča, lahko 

ustrelim z risanico, naj natanko pazi na žival ; sprožim in 
poberem papigo z drevesa. 
A tudi sedaj se je ubogi Petek silno prestrašil in kaza l 

malikovalsko boječnost pred puško. Ker je namreč ni videl 
basati, menil je, da se morejo ž njo neprenehoma ljudi in živali moriti iz katere koli daljave. Precej časá je bil kar 
omamljen, in ko bi mu ne bil prigovarjal z resnimi besedami, 
menda bi bil puško molil po božje. Pogovarjal se je ž njo , 
kakor da ga umé, prosil jo prisrčno, naj ga nikar ne ustreli , 
in pričakoval pred njo stojé., da mu odgovori. Več cinij je 
minulo, predlo se je je dotaknil. 

Ko Petka nekoliko mine stiah, rečem mu iti po ustreljenega tisa. Dolgo ga ni bilo nazaj, papiga namreč ni bila 
popolnoma mrtva ter sfrfetala dalje, naposled jo pritira . Vzemši 
še kozlička vrneva se dol:116v. Tu razsekam žival in kos sku-
ham še tisti večer. Petek je hlastno poručal okusno meso . 
Čudno se mu je zdelo, da sem svoje jedi solil, in dajal mi j e 
na znanje, da je to njemu posebno zoperno . Da bž mi to 
prav živo dokazal, položil je košček soli na jezik in obraz neznansko raztezoval, potem izpluuil kislo mešto in usta izplakni lz zmrzlo vodo. Jaz sem ga hotel na njegov način prepričati , 
da nema prav. Vzamem torej kos mesa brez soli ter se pačim 
na prečudne načine ; toda moje dokazovanje ni obveljalo . 

Naslednji dan postavim pred tovariša dobro kozjo pe

čenko. Pripravil sem jo pa, kakor sem uekedaj videl na Angleškem. Vtaknil sem namreč blizu močnega ognja dve palici nekoliko saksebe v zemljo, tretjo pa položil čez oni dve , 
obesil na vrvi meso in ukazal vrteti . Petek se je jako čudil 
umnemu pečenju. Ko je pa okusil pečenko, ni mogel niti 
z besedami niti znamenji dosti dokazovati, kako mu diši ta 
jed, celo tako je bil navdušen, da je kar sam zatrdil obljubil, da ne bode nikdar več jedel človeškega mesa . Naslednji dan sem Petku zapovedal ječmen mlatiti in čistiti, kakor 
je videl mene delati, kar je urno in dobro izvršil. Tudi sem 
mu kazal, kako kruh pečem in mlince delam in druge take 
opravke. Vse je kmalu umél in o kratkem sem mu lahko 
brez skrbi prepustil vse delo. 

Ker sem sedaj moral rediti' naju dva, treba je bilo ve č 
žita sejati, da več nažanjem. Poiščem torej večjega sveta 
za njivo in ga ogradim kakor poprej . Veselo in pridno mi j e 
pri delu pomagal Petek ; zlasti ko mu povem, da se to godi 
zaradi tega, da dobiva jaz in on dovolj kruha . 


To leto je bilo res najprijetniše, kolikor sem jih preživel 
na otoku. Petek se je v nekaterih mesecih precej dobro na

vadil angleškega jezika ter znal imenovati vse reči, ki se m 
jih tirjal od njega, in vse kraje, kamor sem ga pošiljal . Sedajše-le, ko je preteklo toliko let, užival sem veselje, pogovarjat i 
se s človekom v maternem jeziku . Vrh tega mi je prihajal 
moj tovariš od dne do dne ljubši. Ker je bil pošten, priprost 
in udan, imel sem ga čedalje rajši, in tudi on me je ljubil , 
kakor poprej še morebiti nikogar. 

Nekega dné sem ga skušal, če zeló želi zopet videti 
svojo domačijo in ker je dosti dobro umel angleški, vprašam ga : 
Ali je tvoj rod kedaj v vojskah zmagal ? 

„Da, da,” odgovori smijaje se, „mi bili vselej prvi. ” 

(Hotel je reči, da so druge premagali .) 

ste se najbolje vojskovali, praviš? Kako pa, da s o 
te ujeli? Petek! " 

Moj rod je vendar-le zmagal. " 

„Ali zmagal? Ne verjamem, sicer bi ti ne bil jetnik . ” 

',Gospod, tam, kjer sem jaz bojeval se, bilo je več sovražnikov nego naših bratov ; ujeli so enega, dva, tri in mene ; 
sorodniki moji so na drugem kraju, kjer mene ni bilo , premagali neprijatelje in vzeli jim eden, dva, tri tisoč ." 

Zakaj te pa tvoji tovariši niso oteli? " 
„Zgrabili naglo eden, dva, tri in mene in tirali v Šajke ; 

moj rod takrat ni imel čolnov .” 

kaj počenja tvoj rod z ujetimi? Ali jih vi tudi ženete proč in jeste, kakor ljudje, ki so bili tukaj na otoku?" 
„Gospod, moj rod tudi jé ljudi, vse pojé .” 
„Kam jih pa vlačite? ” 

„Na drug kraj, nego mislijo! ” 

Ali jih tirate tu sem, Petek?" 

„Da, da, tu sem in v druge kraje .” 

„Ali si tudi ti že ž njimi prišel tu-se m 

„Prišel, prišel. gó'spod, od tam-le . ” 

In Petek je pokazal na severno-zahodno stran otoka, kjer 
so divjaki stopali na suho . 

„Toda”, nadaljujem, „ali šajke ne zgreše včasih prave poti ? 

„O, to ni nobena nevarnost. Da le ne zajdejo v tok, 

ki drvi daleč v morje. Tudi piha zjutraj druga sapa in zve 
čer zopet druga.” 

Od kraja sem menil, Petek govori o pritoku in odtoku ; 

toda kasneje sem se prepričal, da res dva različna vetrova 
vladata po teh vodah, ki menda prihajata od mogočne reke 


Orinoko, v čegar ustji je bil moj otok. Zemlja, ki sem 
jo videl v zahodu iu severo-zahodu, bil je veliki otok St . Trinidad (sv . Trojice) . 

Izpraševal sem Petka, kakšna je njegova dežela, kaki 
ljudje so ondi, kako je morje, bregovje in kakšni so sosedni 
národi . Odkritosrčno mi je odgovarjal, kakor je 'vedel in znal, 
toda zastran ljudij nisem nič druzega zvedel od njega, kakor 
da se jim pravi. Karibs. Iz tega sem sklepal, da so menda 
Karaibi, ki prebivajo od 'Orinoka do Guiane . 

Pripovedoval je nadalje : daleč tam-le za mesecem — t o 
je v zahodu, kjer zahaja — so beli iu bradasti možje, kakor 
jaz (kazaje na mojo dolgo brado) in ti moje so pobili mnog o 
ljudij. Lahko je bilo uganiti, da je imel Sp a n j ol ce v mislih. Saj je bila njih grozovitost sploh znana po Ameriki in 
glas o njej se je širil od rodu do rodu . 

Ko ga vprašam, kaj storiti, da dojdem na oni otok k 
belim možem, odgovori : » M), da, lahko se peljaš tja v dveh 
čolnih. Nisem razumel, kaj je hotel reči z besedami : v dveh 
čolJ).ib. Slednjič se je pokazalo, da je mislil na šajko, dvakrat 
večjo nego je bila moja . Ker je Petek vedno bolje napredoval v 
znanju angleškega jezika, hotel sem ga seznaniti z najime

nitnejšimi resnicami krščanske vere. Pri tej priložnosti sv a 
se tako-le pomenkovala . 

»Ali mi veš povedati, Petek, kdo te je stvaril? " 

„O, seveda, moj oče! ” 
Izprevidim, da tako nič ne opravim ; zatorej poskusim 
drugače. 

„Povej mi, Petek, kdo je naredil zemljo, morje, hrib e 
in. gozde? ” 

» Starček, po imenu B e n a m u k i. Na najvišjem hribu 
prebiva in je veliko starši, kakor zemlja in morje, mese c 
in zvezde . " 

„Ako je tedaj”, vprašam dalje, »Benainuki ustvaril vse 

stvari, ali ga torej ne molijo vse reči na svetu? " 
Petek sedaj postane jako resnoben in srčno priprosto reče : 
» Vse stvari pravijo, k njemu : O! " 

„Hodijo li ljudje, ki umi.» v tvoji domovini, na kak 
drug svet?” 

» Da, vsi gredó k Benamuki-ju . " 

„In, ali pridejo oni, ki jih pojeste, tudi tja ? 

»Tudi, gospod! ” 

» Ali si kedaj govoril z Benamuki-jem 


ne, mladi ljudje ne smejo k njemu,. temin le stari 
možje, Uwukaki s, ki pravijo : » 0 ! « S hriba stopaje oznanjajo, kaj jim. je Benamuki razodel ." 

Uwukakis so bili torej njih duhovniki, ki so nevedno ljudstvo sleparili s praznimi vražami in tako ohranili sebi spoštovanje do duhovskega stanu. Učencu sedaj razkrijem vso 
sleparijo in živo mu pred oči postavim pravega Boga, stvarnika nebes in zemlje in očeta nas vseh. Govoril sem, kako 
mogohn in previden je, vse je v njegovih rokah, po svoji 


volji daje in jemlje. Petek je zvesto poslušal. Posebno ga 

je veselil nauk o našem Zveličarju, Jezusu Kristusu, kakor 
tudi, kako mena je molitev, ki jo pošiljamo k Bogu v nebesih. 

Nedolžno in priprosto zavrne potem Petek : „Dobro! Če 
je Bog nad solncem in zvezdami in sliši molitve naše, tedaj 
je pač večji mimo Benamukija, ki le takrat . čuje molitv e 
TJwukakisov, kedar sami pridejo do njega! ” 

„Prav praviš, Petek! Bog je velik in mogočen, kakor nobeno drugo bitje . ” 

Sleherni dan, sem sedaj poučeval Petka v naukih naš e 
vere in mu zlasti razodeval zveliéansko skrivnost našega odrešenja po Jezusu Kristusu, ki se je na Golgati daroval za nas . 
Vso revščino sem late prenašal, odkar sem imel tolikanj zvestega tovariša. Stanovanje mi je postalo ljubše in nič več se 
mi ni zdela nesreča,, da sem zašel na ta otok. Neznano me 
je veselilo, da sem mogel Petka učiti pravega doga spoznavati. V treh letih, ki sva jih preživela skupaj, čutila, sva s e 
popolnoma srečna in vnemal naju je trdni sklep, stanovitn a 
ostati v zaupanju v božje usmiljenje. 

Poleg verskih pogovorov pripovedoval sem prijatelju svoj e 
poprejšnje dogodbe, kar mi je dajalo pogostorna priložnost , 
lepe nauke saditi v mehko srce divjakovo. Vmes sem tudi 
marsikaj omenjal o evropejskih deželah in narodih, opisoval 
svojo domovino z velikanskimi mesti, kjer je živahna obrtnija , 
razkladal , kako velike in imenitne so naše ladije, ki plavaj o 
po vseh morjih in so v dotiki z najbolj oddaljenimi ljudstvi . 

Razodel sem mu tudi, kaj je smodnik in svinec in učil g a 
streljati divjačino. Podaril sem mu velik nož za rabo, kar 
ga je močno razveselilo, ter dodal pas za nožnico, kakor ji h 
imajo pri nas za lovske nože. Mesto tega sem mu izročil sekirico, ki je večkrat koristniša mimo noža . 

Na enem najinih skupnih izprehodov pokažem mu ostanke 
svoje ladija, ki je popolnoma razpadla. Petek se zamisli. Vprašam, kaj da premišljuje in naposled odgovori : 

„K rodu našemu vidim prihajati ladijo, kakoršna je ta . ” 

Teh besed ne razumem, zatorej ga vprašam drugič, kaj 
da hoče povedati. Sedaj mi razloži, da je neugodno vrem e 
ladijo moji enako priplulo v njegovo domačijo . Menil sem 
sam pri sebi, da se je ondi kaka evropejska barka razbila in 
vihar čoln treščil na breg Karaibske dežele. Ko pa Petek 
pristavi : „Bele, bradaste može smo oteli, da se niso potopili, ” 
nategnem neznano ušesa in vprašam : „Koliko belih mož je 
bilo -v čolnu?” 


',Sedemnajst", odgovori Petek naštevši na prstih . 

„In kaj se je zgodilo ž njimi? ” 

„Vsi živijo in bivajo pri mojih bratih. ” 

„Ali pač veš, koliko je tega? ” 

„Dobro znam, Robin, tega so 4 leta . 

Tu se domislim, da prav takrat se je razbila ladija, čij e 
razvaline so obstale blizu mojega otoka . Menda so se brodniki rešili v čolnič, vihar in valovi so jih zanesli na bregovj e 
onih divjakov. 

„Rekel si mi poprej, Petek, da beli možje stanujejo pr i 
tvojem rodu. Kako da jih tvoji prijatelji že niso požrli? ” 

„Ne”, zavrne Petek, „pobratili so se z nami in mi n e 
jemo Ijudij, ki jih ne vjamemo v vojski. Vrlo dobro se jim 
godi in naši bratje jim da” česar potrebujejo." 

Precej časa je minulo po tem pogovoru . Necega dne 
koračim s tovarišem na rob južno-izhodnega brda. Nebo je 
bilo jasno in ne oblačice ni bilo na modrem nebesu, zra k 
svetel in od morja sem je pihljala hladna sapica. Petek se 
je ozrl po neizmernem morju in neprestano gledal na eno 
mesto. Mahoma se vznemiri, začne plesati, skakati in ukati 
ter me kliče : 

„Robin, Robin, pojdi hitro sem! ” 

„Kaj je, Petek? ” 

„0 veselje! Kako srečen sem. Domovino vidim. Tam 
le pride moj rod! ” 

Kar je mojega dobrega prijatelja tolikanj razveselilo, užalilo je mene. Kaj, ko bi Petek res hrepenel po očetnjavi ? 
Od tega trenutka sem sumničil svojega prijatelja in ta su m 
me je nadlegoval več tednov. Postal sem čemeren in tih ; 
toda krivico sem delal ubogemu dečku, zakaj tako zaupen , 
tako vdan mi je bil, da sem slednjič zaupal v odkritosrčnos t 
in prijateljstvo njegovo. 

Ko sva' bila nekdaj zopet na onem vrhu , po meglenem 
vremenu . začnem Petka skušati . 
Pač bi bil sreč-en, kaj ne da, ko bi se vrnil v domačijo 
k svojim bratom?" 

O da, Robin, zel() vesel bi bil, videti svoje ljudstvo ." 

„Menda bi tudi rad, kakor tvoji divji bratje, jedel zope t 

človeško meso? ” 

„0 ne, ne! Petek ne bode jel nikdar človeškega mesa ; 
bratom bode rekel, ljubite se med seboj, ne molite Benamuki-ja, jejte kozje meso in druzih živalij in pecite ržen i n 
ječmenov kruh .” 


se pa ne bojiš, Petek, da te ubijejo, ako tako govoriš ? " 
„0 ne, ne, Robin ! ne bodo me umorili ; radi se bodo učili . ” 
Torej bi rad šel domov?" 

0 sevéda! Toda kako plavati tako daleč tja do one 
dežele?" 

1, 

šajko ti hočem stesati . " 

pojdeš potem? Zakaj brez tebe ne zapustim nikdar otoka." 
„Jaz, Petek? Brž planili tvoji bratje nad me, ubili me , 
razkosali in na ognju pekli . ” 

„Ne ne, Robin, to se ne bode zgodilo . Povedal jim bo 
dem, da si mi življenje otel, da me ljubiš po bratovsko in d a 
naj tudi tebe ljubijo in ti dobro store.” 

» Tedaj še enkrat, zakaj se nočeš sam vrniti k domu ? 
„0 gospod, pač si zeló hud na me, da me odganjaš! ” 
„Prav nič nisem hud, ljubi Petek! Le še razveseliti sem 

te hotel pustivši te radovoljen domóv . ” 

Petek ostane, pri tem : ničesar brez gospoda ! 

„Kaj pa počnem pri tvojem ljudstvu' 

„0 tam je dosti opraviti . Kakor si mene učil in poboljšal , 
napeljeval bodeš tudi moje brate k čednemu obnašanju . ” 

„Ljubi moj Petek! Sam ne veš, kaj govoriš. Za tako 

delo nisem dosti močen, stanoviten in moder . ” 

„Pa vendar le pojdeš z menoj, Robin! ” 

„Ne, ne, Petek! Idi brez mene, jaz ostanem tukaj in živim kakor poprej . ” 

Dobra duša je bila živo ganjena in solze so mu zalile oči . 
Potem seže v pas po sekirico ter mi jo pomoli. 

',Kaj čem ž njo, Petek ? 

„Da me ubiješ, gospod! ” 

„Kaj si se s pametjo skregal? ” 

„Da, rajši ubij Petka, kakor da ga odpodi§ od sebe ; ne 

more živeti brez tebe . ” 

Ta konec najinega govora me je popolnoma prepričal, da 
mi je Petek udan in zvest iz srca. V meni pa se je zope t 
oglasila stara želja, potovati in jadrati proti veliki zemlji, kje r 
so bili po poročilu Petkovem gotovo beli bradači, Portugalc i 
ali Španjolci. Necega dné peljem Petka k čolnu v zaliv, k i 
ga že več let nisem rabil, temveč v vodo utopil, da me n e 
izdá divjakom . Vodo izpoljeva iz Sajke in sedeva va-njo . Petek 
je čolnič vodil tako spretno in varno, da sem se mu kar čudil. Za nekaj časa mu rečem : „No, Petek, kako, ko bi v tejšajki veslala, proti tvoji domovini?” 


To vprašanje ga je osupnilo, ker zdela se -mu je jako 
premajhina za tako dolgo pot . Rekel sem mu pa, da, pre

morem še večjo ladijo, katero bodeva naslednji dan ogledala. 
In kakor sem obljubil, peljal sem ga na mesto, kjer je ležal a 
barka, ki je nisem mogel spraviti v vodo. Ker se pa nisem 
zmenil za njo že 22 do 23 let, odkar sem jo iztesal , bila je 
razsušena počena, da ni bila za rabo. Petek je trdil, da 
ladija take velikosti je prav pripravna za morsko vožnjo, ke r 
se v njo pospravi dosti živeža in pijače. To mnenje je bilo 
za moje namene kakor nalašč. 

Dvanajsto poglavje. 

Imenitne dogodbe . 
Ker sem neprenehoma mislil na onih 17 mož, ki so p o 

pričevanju Petkovem prebivali pri njegovih ljudeh, želel se m 
čedalje bolj, -videti jih. Neutegoma se s Petkom lotim izdelovanja nove barke. Bilo je na otoku dreves dosti za ladije, a 
treba je bilo, da najdem deblo kolikor mogoče blizu brega, 
da me ne zadenejo ovire, kakor poprej . Petek je les bolje 

poznal od mene in kmalu je staknil pripravno drevo . Po njegovih mislih bi bilo treba po navadi njegovih rojakov debl o 
izvotliti z ognjem. A jaz mu dokažem, da se to doseže z 
orodjem, in ko mu pokažem, kako rabiti to in ono, izkazal 
se je kmalu kot dosti urnega tesarja . Ko sva na vso mo č 
delala mesec in dan , bila je barka gotova. Bila je prijetna 
in lična, ker sva tudi vnanjo stran skrbno obrezala s sekiro . 
Čakalo je naju pa še težavno delo, zakaj ladijo na valjarjih i n 
z vodi k morju spraviti, ni kar si bodi : treba je bilo za to 
skoraj 14 dnij. Ko je pa naposled plavala po vodi, gledal 
sem jo ves zadovoljen in ponosen, ker prostorna je bila z a 
20 mož. Tudi Petek je bil vesel in da-si je bila velika, vodil je ladijo neznano spretno in varno. 

No, Petek, ali se pač smeva spustiti v le-tem čoln u 
P oji domovini? " 

Da, da," pritegne Petek, „vrlo dobro se bova vozila , 
ko bi tudi pihal hud veter . ” 
Toda še nekaj druzega sem ukrenil Kakoršna je bil a 
Sajka sedaj, ni še bila po mojih mislih . Dodati sem jej hotel 


93 


ladijino opravo : jadrenik , jadro in sidrino vrv. Jadrenika ni 
bilo težko dobiti. Prav blizu najdem mlado tanko drevo , 

kakor nalašč za moj namen. Petku zapovem, posekati ga, 
ter pokažem, kako naj deblo" čedno obreže, sam pa se loti m 
jadra. Imel sem sicer doma nekoliko starih rjuh ali bolj e 
jadrenih kosov, toda že 26 let so mirno ležali v kotu in večjidel ségnili. Nekaj jih je bilo vendar še za rabo in iz nji h 
skrpam., kakor vem in. znam, trioglato ali latinsko jadro. Ako 
bi se veter obrnil, pridenem poleg tega na sprednjem in zadnjem koncu dve jadri ; najbolj potrebno se mi jo pa, zadelo, na 
ladiji krmilo napraviti. Vse to mi je dalo toliko dela, kolikor izdelovanje čolna samega. 

Ko dovršiva ladijino opravo, sedeva v ladijo in jadrav a 
po zalivu. Petek je sicer dobro veslal, krmila in jadra pa š e 
ni poznal. Strmé je torej gledal, kako sem šajko poganjal 

naprej in nazaj in kako spretno sem obračal jadra . Vsakdanj e 
,vožnje po morju so Petka kmalu seznani'le s temi rečmi, d a 
je v kratkem postal čvrst brodnik. Le s kompasom ni vedel 

kaj početi. A to ni nič délo ; zakaj nebes v onem podnebj u 
je le malokedaj oblačen, in ker sva po noči videla zvezde, p o 
dnevu pa bregovje, kompas ni bil potreben. V deževnem 
času, ko je nebo skoro neprenehoma zavlečeno, seve bi težko 
kdo potoval po mokrem ali kopnem brez njega . 

Sedem in dvajset let sem že prebival na otoku kako r 
jetnik , vendar poslednja leta s Petkom življenje ni bilo več 
tolikanj podobno ječi. Sleherno leto sem obhajal spomin dneva , 
ko so me valovi vrgli na otok, in Boga hvalil, da me je doslej tako čudovito ohranil in dajal upanje, da kmalu zopet 
pridem med ljudi . V tem sem delal po navadi, kopal, sadil , 
gradil, žél žito in riž, nabiral sadja in grozdja. Opravljal sem 
koze, pekel kruh in mlince, šivaril, jerbase pletel in lončaril. 

Med tacimi opravili se je približala deževna doba; treba 
je bilo barko v varen kraj spraviti. Privlečeva jo na suho i n 
pokrijeva ter pričakujeva listopada ali grudna, ob katere m 
času sva se namenila odriniti . 

Ko je prišel lepi poletni čas, priprayljala sva se na pot, 
ker že v 8 do 12 dneh sem hotel odjadrati . Neko jutro pošljem Petka k morju po želvo ; meso in jajca te živali s o 
jako okusna. Toda nenadoma v naglem diru prisopiha i n 

skoči čez prvo ograjo . 
joj, o joj, Gospod! " 

',Kaj pa je, kaj ti je ? 

» Tam doli, tam doli ! Eden, dva, trije čolni, eden, dva, trije . 


Kakor se je izrazil, menil sem, da je Petek videl šest 

čolnov, ko pa pokukam skoz daljnogled proti oni strani, raz 
ločim samo tri. Petek je bil prestrašen , da se je kar trese l 
po vsem Životu ; trdno si je domišljeval, da ga hočejo divjak i 
ujeti, na kosce razsekati in pojesti . Tolažim ga, kolikor se j e 
dalo, dokazovaje, da sem jaz prav v taki nevarndsti kakor on,. 

„Petek”, pravim, „udariti se je ž' njimi, ali si pripravljen ? ” 

„Seveda, streljal bodem na nje, toda veliko jih je . ” 

Kaj dé, Petek? Najine puške bodo jih nekaj usmrtile , 
nekaj jih bode v beg zapodil ogenj in strel . Ako pa z živ-
Ijenjem branim tebe , bodeš li tudi ti meni zvest in storil vse , 

kar ti porečem? " 
„Umreti hočem, ako ukažeš . ” 

Zdaj ponudim Petku dober požirek ruma, da ga ohrani m 
pri dobri volji. Potem mu zapovem, naj prinese lovske puške , 
jaz jih pa dobro nabijem. Dovršivši to stopiva na stražnic o 
gledat, kaj se godi na bregu . Tu vidim, da se jih je pri 

klatilo 21 divjakov v treh čolnih in sicer na, južno-vzhodn o 
stran, kar me je tem bolj osupnilo, ker na tej strani še nikdar nisem zapazil divjakov . Kraj, kjer so stopili na suho , 
bil je na videz zeló plitev, breg nizek, in kakih 100 korako v 
od ondod se je razprostirala močna gošča precej daleč v otok . 
Zdelo se mi je, da imajo pri sebi tri ujete in menda niso t u 
sem prišli iz druzega namena, nego zopet obhajat grozno gostijo. To me razljuti. Urno stopim s stražnice iri trdno sklenem divjake napasti in vse do poslednjega pokončati. Najprej 
nabašem dva samokresa in štiri puške . Meč vtaknem po navadi za pas in izročim Petku njegovo sekiro, samokres, dv e 
risanici in puško s svincem in smodnikom, jaz pa vzamem 
drugi samokres in ostalo strelno orožje. Poleg tega vtakneva 
k sebi še nekoliko živeža, namreč mlincev in suhih rozin in 
steklenico ruma, da si priveževa duši . Tako oborožena se napotiva. Zastran bojnega reda zapovedal sem Petku, naj s e 
drži vedno tik za menoj, ničesar ne počenja brez mojega dovoljenja in molči kakor riba. Potem koračiva po ovinku kake 
pol ure proti koncu one goščave, da se odtod nevidna priplaziva divjakom tako blizu, da jih najine krogle dosežejo . 

Na potu se mi zopet oglasijo stari pomisleki, če li ima m 
pravico, divjake pobijati , ter mi omajajo moj sklep. Ne da 
bi se bil bal številnega sovražnika, zakaj s svojim orožjem 
sva jim bila kos, a povpraševal sem se, kaj me neki sili, omadeževati se s krvijo in zagrabiti ljudi , ki mi nikoli niso sto 

rili nič žalega? Pri Petku je bila druga. On jim je bil za


96 

prisežen sovražnik in imel tudi dokaj vzrokov, osvetiti ali 

maščevati se nad njimi. Tako premišljevaje sklenem sam o 
bližati se pesjanarjem, da opazujem njih krvavo slovesnost , 
vse drugo pa prepustiti dobri sreči . 

Previdno in tiho dospem kraj lesovja blizu neprijatelja , 

le mal gozdek me je ločil od njega. Rečem Petku, naj splezana drevo gledat, kaj počenjajo divjaki. Stori, kakor mu velim, 
in kmalu se vrne nazaj in naznani, da je sovražnike na tanko 
videl : okoli ognja sedé jed() meso ujetega človeka, drug pa lež i 
zraven zvezan na nogah in rokah in brž ko ne pride kmalu na 
vrsto, da tudi njega pojužinajo. „Pa ni”, pristavi pomenljiv o 
Petek, »nikdo izmed naših, ampak belih, bradastih mož eden , 
ki so se naselili v naši deželi." To naznanilo me razkači . 
Zlezem tedaj sam na neko drevo in po obrazu in obleki zvezanega jetnika dobro spoznam Evropejca. 

Malo grmovje se je razprostiralo od lesovja na levo proti 

brežini in skritemu v njem mi je bilo mogoče še bliže priti 
do divjakov. Konec grmovja stopim na majhen peščen holm , 
kjer jih natanko opazujem samo 80 korakov daleč od njih. 
Sedaj ni bilo zamuditi ne trenutka, ker ravnokar sem videl, 
kako sta jela dva divjaka ujetemu odveza-vati vezi na roka h 
in nogah, da bi ga potem zaklala. Ozrem se po Petku. 

» Petek", rečem mu, » stori, kar ti velevam . " 

»Zapoveduj, gospod 

„Natanko stori, kar vidi§ mene storiti in glej, da za 
deneš! Pri teh besedah položim puško in risanico na zemljo . 
Petek stori isto. Potem pomerim na ona dva divjaka in velim 
Petku streliti med trumo . 

„Petek, ali si pripravljen? ” 

»Pripravljen." 

»Tedaj ogenj! " 

In zagrmelo je mogočno po deželi in morju . 

Ko se dim razkadi, vidim, kaj sva opravila. Moj strel je 
enega usmrtil, druzega ranil, Petek je celo dva ustrelil in tri 
ranil. Ne da se popisati strah , ki ste ga najini puški napravili divjakom . Ranjenci so vzdihovali, ječali ter valjali s e 
po tleh, oni, ki niso bili zadeti, skočili so plahi kvišku in hoteli zbežati. V grozni zmešnjavi pa so le letali sem ter tja , 
ne vedoč, odkod jim preti poguba . Petek ni trenil očesa od 
mene in pazil, kaj bodem počel nadalje. Po prvem strelu 
denem puško na tla in sežem po risanici. Petek stori enako. 
» Napniva petelina! Pomeriva! Ogenj! Zopet se je grom razsul nad glavami sovražnimi. Ker ste bili risanici basani la 


z debelim svincem , padla sta sedaj samo dva, a ranjenih j e 

bilo toliko, da so do malega vsi krvavi in od bolečine rjoveč i 

begali kakor besni. Kmalu se zgrudijo na tla še trije, da-si 

niso bili mrtvi. 

„Petek, sedaj za menoj!” zakličem pobravši poslednjo , 

Petek pa tretjo risanico . Z glasnim krikom planeva iz grmovj a 

naravnost nad divjake . Eden, onih dveh, ki staj bila ujetega 

odvezavala,, ležal je mrtev, drugi, ranjeni pa je skočil v čoln , 

kamor so pritekli za njim štirje njegovih tovarišev. 

Koj ukažem Petku ustreliti na bežeče . Dobro me je umel , 
tekel kakih 40 korakov za njimi, da bi jih tem bolje dobil n a 
muho in je sprožil. Vrlo se je obnesel, zakaj vseh pet je cepnilo ; 
mislil sem že, da so vsi mrtvi, vendar sta se še dva dvignila , 
ostali trije pa so obležali ali težko ranjeni ali ubiti . 

V tem hitim k jetniku in prerežem vezi, s katerimi j e 
bil zvezan na rokah in nogah. Potem mu pomagam vstati 
Robinzon . 7 


in vprašam ga v portugalskem jeziku, kdo da je . Odgovori 
mi latinsko : christianus (kristijan sem), a bil je tako slab , 

da ni mogel ne vstati niti še katero besedo več izpregovoriti . 
Pomolim mu sklenico ruma, iz nje dobro potegne in vidn o 
se poživi. Tudi kos kruha mu podam, hlastno, hlastno ga 
pojé. Povprašam, od kod je? Odgovor je bil : Španija. Ko se 
je nekoliko okrepčal, dajal mi je razna znamenja, kako hvaležen mi je, da sem ga rešil iz rok človekožercev . Po španjolsko , 
kolikor se je dalo, zavrnem ga : „Gospod, pozneje se bodev a 
pomenila, sedaj se je treba biti. Ako čutite še kaj moči v 
sebi, vzemite ta samokres in meč in sedaj z Bogom! ” 

Komaj je Španjol prijel za orožje, prešinila ga je nova 

srčnost in moč. Divje je sekal po rabeljnih in podrl, ko b i 
trenil, dva ali tri. Da resnico povem, strašno orožje naše in 
nepričakovani napad je osupnil divjake, da so skoro vsi kakor 
otrpneli popadali na tla ter niso mogli niti bežati niti ustavljati se našemu navalu. 

Imel sem sicer puško nabito , a sprožiti je nisem hotel , 

da bi ne bil popolnoma brez brambe, ker meč in samokres 
sem bil izročil Spanjolu. Pokličem Petka in velim, da gre 
po izprožene puške. Neznansko hitro jih prinese. Ročno jih 
nabijeva. V tem sta se strašno spopadla Španjol in neki divjak, 
ki je z lesenim, kakor železo trdim mečem mahal po prvem . 
Toda ta, predrzen in pogumen, se je, da-si slab, dolgo brani l 
proti Indijancu, še celo dve rani mu je vsekal v glavo . Divjak 
pa, močen in velik kakor hrast, zgrabi nasprotnika, telebn e 
ga na tla in hoče mu meč izpuhti . Španjol rnodro izpusti 
orožje. potegne izza pasa samokres in mu kroglo požene skozi 
prsi, da ua mestu obleži . 

Tudi Petek ni držal križem rok . Zagnal se je za bega

jočimi samo s sekiro in ubil, katerega je dohitel ali našel n a 
tleh ležečega. Sedaj me prosi. Španjol za puško. Rad mu 
eno prepustim. Ž njo jo udere za dvema divjakoma in ran i 
oba; ker ju pa ne doteče, uideta mu v gozd. Tu zadeneta 
na Petka. Ta koj enega pobije, drugi pa, da-si ranjen , zbeži 
k bregu, skoči v morje in plava k čolnu, v katerem sta ležala dva, eden mrtev, drugi ranjen, trije živi pa so se hoteli 
rešiti v njem. Sedemnajst ljudi] je bilo deloma ubitih, deloma 
tako hudo ranjenih, da so za ranami pomrli in samo štirj e 
so se oteli, a še med temi je bil eden zeló ranjen . Begunci 
so veslali na vso moč, da bi utekli našim kroglam, in da-si 
je Petek dva ali trikrat ustrelil za njimi, menda zadel ni nobenega. Bil je pa za boj tako razgret, da je hotel v enega 


Sijih čolnov skočiti in kar udariti za njimi. Tudi meni se je, 
zdelo to potrebno, zakaj da mi uteče eden in rojakom izporoči njih grozno pobitje, gotovo jih v kratkem prilomast i 
200—300 divjakov, ki nas kar zmečkajo . Hitim torej s Petkom in skočim v čoln. Kako se pa začudim ugledavši tu š e 
enega na rokah uklenjenega . strahu na pol mrtvega divjaka ! 

Naglo mu prerežem spone in ga hočem dvigniti, tod a 
ni mogel niti vstati niti govoriti, ampak grozno-milo je stokal, 
mislil je menda, zdajci bode umorjen. Petku izročim sklenico z rumom, da ž njim reveža okrepča, iu naročim divjak u 
napovedati njegovo rešitev. Požirek in še bolje veselo naznanilo ga poživi, da sede v barki . Ko mu pa Petek natančneje pogleda v obličje, bil je kakor izpremenjen. Objemal je rešenca, poljuboval, na prsi pritiskal ga ; potem se 
je smijal, veselo ukal, skakal, plesal, pel, jokal, roke sklepa l 
in védel se, kakor bi bil blazen ali nor. Dokaj časa nise m 
spravil iz njega ne ene pametne, naposled se vendar strezn e 
in reče, da je njegov oče . 

Ne morem dopovedati, kako se je dobri Petek veselil re

šenega očeta, 20 krat je skočil iz čolna in zopet, v čoln, sede l 
poleg očeta, odpiral obleko, glavo očetovo pritiskal na prsi i n 
grel ; prijemal ga potem za roke in noge, ki so bile zarad i 
tesno zadrgnjenih vezij vse trde in otekle, `in mencal z rokama . 
Torej mu dam nekoliko ruma, da opere otrpnele ude, kar j e 
silo dobro delo starčku . 

Petek je imel tolikanj opraviti z očetom, da ga res ni 
sem mogel odgnati od njega. Ko se mi je zdelo, da je razode l 
otroškega veselja dovolj, pokličem ga ; priskakljal je z radostno žarečim obrazom . 

Ali si očetu že dal kruha? Menda, je pač lačen ! " 
„Ne še, oj ne še,” odgovori skoraj jokaje se ubogi dečko , 
„jaz malopridni pes sem vse pozabil, vse! ” 

„No umiri se, Petek, ni sile. Tu imaš mlincev, ki sem 
jih še našel v torbi, tu vzemi še rozin in ruma in poživi ž 

njimi očeta . ” 

' Petek s hvaležnim pogledom sluša in iiarove izroči starčku . 
Potem plane z enim skokom iz šajke in zdirja kakor nastreljena zver, da nam je na mah izpred očiji, Vpijem, leti m 
za njim, — nič ne sliši. V četrt uriTidim ga nazaj korakati , 
pa ne tako naglo, kakor je bil zbežal, ker nesel je nekaj v 
rokah. Bil je namreč v tem kratkem času' v gradu in pritiral kruha in vrč mrzle vode . Njegov oče, ki je žeje medlel, 
poživil se je s pijačo bolje, nego bi bil to storil ves moj rum . 

7* 


Ko se starček napije, vprašam Petka, ali je še kaj ostalo 
vode, in ker pokima, ukažem, naj jo s kruhom vred nes e 
španjolu, ki je bil ravno tako potreben ter počival v senc i 
nekega drevesa. Kas-topi Petek k njemu, vz'digne se, in jé 
in pije, jaz pa mu ponudim pest rozin . Sedaj vpré oči v me 
in me hvaležno pogleda. Rad bi bil vstal, toda jako je bi l 
utrujen, in ker je bil prej silno trdo zvezan, bili so mu udje tak o 
otekli, da ni mogel stati na nogah . Pustil sem ga tedaj pri 
miru in Petku ukazal roke in noge drgati mu z rumom . Pri 
tem opravilu se je Petek neprenehoma oziral po očetu. En.
krat je videl, da ne sedi več kakor poprej . Kar popustil j e 
delo in planil v čoln, kjer se je bil oče vlegel, da bi se bolj e 
spočil. Še-le ko se je prepričal, da ni nič hudega in vse v 
redu, skočili je nazaj in dovršil naročeno pomoč . 

Vse to naju je zadržalo, da se nisva spustila za divjaki , 
in njih barke že nisva videla, ko sva se je domislila. To pa, 

je bilo mama na veliko srečo, kakor sva le prekmalu spoznala. 
V dveh urah se je namreč dvignil močen veter in pihal ve s 
ostali dan in vso noč. Kako nevaren bi bil postal najin i 
lahki ladjici ! 

španjolu svetujem, naj si opiraje se na Petka pomag a 

do čolna, v katerem ga popeljeva domov, kjer mu laže i n 
boljše postrežem. Pa tako je bil opešal, da nikakor ni moge l 
stati na nogah. Brez daljnega pomišljevanja si ga Petek naloži na hrbet, nese k čolnu in rahlo va-nj položi, noge prot i 
znotraj. Potem ga dvigne, posadi poleg očeta . bacile šajko 
od brega in vesla ob brežini vkljub rastočemu vetru hitreje , 
nego jaz hodim. Tako popotnika pripelja v zaliv, kjer st a 
bila varna, in ju pusti v čolnu . Sedaj krene nazaj in mimo 
mene gredé vprašam ga : „Kam?” „Po ono šajko!” odrež e 
se kratko in zbeži kakor veter . Ko pridem do zatoka, pri 
vesla že Petek z drugim čolničem . 

Doslej je bilo vse dobro . Ker pa niti divjak niti španjol 
nista mogla hoditi, bila sva v ne majhini zadregi, kako ob a 

spraviva do trdnjave in zlasti čez gosti plot . Dolgo vendar 
nisva smela premišljati in najboljši pripomoček so se mi zdel a 
v teh okoliščinah nosila . Onema dvema rečem sesti na bregu , 
jaz pa se s Petkom lotim dela in v pičli uri je bila iz dve h 
drogov in pletenine nosilnica za silo gotova . 

Na njej tedaj neseva Španjola in Petkovega očeta do ograj e 
mojega gradu. A tu se zopet vprašava: „Kaj pa sedaj? Kako 
spraviva onemogla gosta čez plot?” Po lestvi — sama spoznava — ne gré : Pomagala bi si, če predreva plot in skozi 


ion 

luknjo porineva rešenca. Toda previdniše je, trdnega plota 

prav ni() ne dotakniti se . Ni kazalo drugače, nego postaviti 

šotor med ograjo in zasajenim grmovjeu,i. Petek se z na

vadno -urnostjo poprime dela in v dveh urah izvrŠiva, prece j

čeden šotor, pokrit s starimi rjuhami in vejami. Znotraj po

staviva mizo, klop in par neokretno zbitih stolov, potem pri 

praviva za ležišče dobre riževe slame in vsakemu po dve vol

nati plahti, da na eni leži, z drugo pa se odene . 

Brž ko je bilo vse pod streho, treba je bilo pač skrbet i 
tudi za rne in za Petka . Velim mu torej mlado kozo za 
klati in razkosati. Nekaj kosov dam kuhati in pripravi m 
močno juho in okusno meso . S tem postrežem v novem šotoru in velim gostoma, naj bosta le dobre volje in čvrsto zajemata. Za mizo smo se pogovarjali v dvelx jezikih, v angleškem in divjaškem, ker Španjol je bil poslednjega pra v 
vajen. Petek je tolmačil. 

Po večerji naročim Petku, naj vzame čoln in vesla p o 
orožje, ki smo ga v zadregi pozabili na bojišču. Ko se je 
vrnil, rečem mu očeta, vprašati, kaj misli o divjakih in al i 
bodo pač v velikem številu prišli maščevat se nad nami ? 
Menil je oče : begunci se v lahnem čolnu prej ko ne nis o 
ubranili viharju, ki je nastopil kmalu, ko so odrinili, in t o 
tem mm*, ker jih je že zagrabil, ko so dovršili komaj četrt 
pota. In če jih ladija ni prekucnila in pokopala v valove , 
gotovo so jih ti proti jugu zagnali na breg, kjer so jih ujeli 
in ubili. Ako jih je pa res kak čudež pripeljal domov, prej 
bodo rojakom odsvetovali nego prigovarjali, da še kedaj stopijo na otok . Čul je namreč, kako so si koj po prvem strel u 
s strahom in trepetom klicali : ta dva, — jaz in. Petek -
nista navadna človeka, temue hudobna duhova, ki sta iz nebe s 
došla na zemljo, pokončat jih ; zakaj ljudje, bodisi kakoršni 
koli, ne morejo bliskati grmeti, niti ognja in smrti sipati 
iz daljave. Brž ko ne se jim zdi ta,,~,kakor začarana dežela, eegar prebivalci', poaób'ni duhovom, vse s treskom in 
plamenom pokončavajo, kar se jim bliža. 

Starec je menda prav imel, vendar sem pazljivo cul s 
svojimi ljudmi. Ker smo bili sedaj štirje, lahko smo se poskusili s 50, tudi s 100 možmi . 

Pomenkovali smo se še o marsičem, potem sem pa Petkovega očeta in Španjola prepustil potrebnemu počitku, ke r 
bila sta -še vedno utrujena in slaba . Mi dva se umakneva 
v hišo, kjer tudi poleževa. Da-si truden nisem mogel zatisniti očij. Poslednje dogodbe so mi tako živo stopile v spomin, 


da sem skoro veš boj v mislih še enkrat doživel . Stanovalci 
mojega otoka so se sedaj pouveterili in neomejen vladar se m 
bil svojih podložnikov, ki so bili razne narodnosti in vere , 
kristijani in pogani. 

Ko se prihodnje jutro prebudim, ukažem Petku lopat o 
vzeti ter pokopati ubite divjake . Njih trupla so na žgoče m 
solncu začela trohneti in smrdeti. Ob enem mu naročim od 
praviti tudi ostudne ostanke kanibalske pojedine. Kakor po 
navadi, dovršil je vse rad in urno. 

Potem se vsi skupaj Dapotimo okoli grada in po okolic i 
do brloga in kozjaka . Hotel sem se namreč ne le sam prepričati, kako in kaj ampak tudi svoja nova tovariša séznaniti 
s svojim kmetovanjem in uspehom njegovim. Petek je imel 

dovolj tolmačiti ; zakaj njegov oče je strmel videč toliko novih 
rečij, in sin mu je njih namen in rabo razkladal, kolikor s o 
je dalo, na drobno. A tudi Spanjol ni bil malo osupnjen zaradi primernih naprav in uravnav, ki sem jih bil v toliki h 
letih osnoval in polagoma zboljšal . 

Ko sta gosta okrevala, pomagala sta mi pri kmetiji in 
drugih opravkih . Petek je najraji delal z očetom. Španjol se 
je pa držal mene. To se v& da ni manjkalo sto in sto vprašanj in pripovedek ; premišljevala, snovala in sklepala sva , 
kako prideva na suho zemljo, kjer bi me , kakor je zatrjeva l 
Petkov oče, zavoljo njega sprejeli prav gbstoljubno . 

Spanjol mi je najprej pripovedoval svoje in svojih tovarišev dogodbe tako-le : 

Ime mi je Janez Caballos (čitaj : Kabaljos), doma pa se m 
iz Vallodolida na Španskem. Odjadrali smo na ladiji proti 
Havani, da ondi evropejsko blago zamenjamo za kožuhovin o 
in srebro. Vihar -nam je ugonobil več ljudij. Ko smo pa 
kmalu potem vzeli na ladijo pet portugiških brodnikov, katerim se - je bila .barka potopila, bilo nas je kakor poprej . Toda 
nevihta nas je preganjala kakor srdita sovražnica, ter naslednjo noč treščila tako silno ob skalovje, da smo se — bilo nas 
je 11 španjolov in 5 Portugizov — morali podvizati, da smo 
se rešili v šalupo. Izročene viharju in valovom, lakote in žeje , 
strahu in nevarnosti na pol mrtve zažene nas morje na karaibske brežine, kjer v groznem trepetu čakamo, kdaj nas 
požró divjaki. Toda kanibali so bili bolj élovečji nego sm o 
mislih : prijazno so ,.nas sprejeli in dovolili, da'smo' živeli me d 
njimi. Ker se pa nismo mogli niti hoteli privaditi njih slab i 
hrani, zlasti njih navadnim pojedinam človeškega mesa, stradali smo, da so nam kosti pokale . Imeli smo sicer nekoliko 


puŠek in mečev ; a že prve dni, ko smo stopili na suho, postrelili smo ves smodnik in svinec in živeti nam je bilo torejsamo o tem, kar so nam dajali divjaki. Kaj čuda, če se je 
v nas vzbudila in vnela želja, pobegniti iz te dežele! Tod a 
kako izvršiti jo? Saj nismo premogli niti orožja, da si iz 
delamo večjo ladijo, tudi nam je manjkalo najpotrebnejšeg a 
živeža, in kolikorkrat smo se shajali v posvetovanje, razhajali 
smo se jokaje in brez tolažbe. Tako, prijatelj Robinzon, godi 
se mojim tovarišem med pesoglavci . " 

„Res žalostno je,” odvrnem Španjolu. „Toda misel mi je 
šinila v glavo ; kaj ko bi Vaši pajdaši od mene sprejeli nasvet k rešitvi? ” 

„Oj gotovo, s prisrčno hvaležnostjo, gospod, zakaj v sedanjem strašnem stanu ne morejo kar nič upati, da se kedaj rešijo . ” 

„Moja misel je ta-le : vsi naj pridejo na naš otok, da si 
skupaj iztešemo barko, prostorno dosti za nas s potrebno hran o 
vred, da se potem v njej popeljemo v Brazilijo ali na katero 
si bodi špansko naselbino. Bridko se vé bi se kesal . da sem 
jim pripomogel k rešitvi, ko bi me, ker sem Anglež, zavolj o 
neprijateljstva med španskim in angleškim narodom, zgrabil i 
in vlekli v rudnike . kjer bi moral rudo kopati . ” 

„0 gospod”, odgovori španjol, ,.moji tovariši so okusili 
tolikanj pregrenkega trpljenja, da jih že misel pretrese, hud o 
storiti njemu, kateremu so' za rešenje iz stiske in pregnanstva dolžni najtoplejšo hvaležnost . " 

„A vendar prava hvaležnost ni zeló navadna reč me d 
ljudmi, zakaj le prepogostoma se ravnajo ne po dolžnostih, k i 
jim jih nakladajo prejete dobrote, temveč po sebičnem dobičku. ” 

„Res, gospod, zaupanje se ne da vsiliti. Ako pa Vam j e 

ugodno, dovolite, da se s Petkovim očetom povrnem k svoji m 
rojakom naznanit jim vaš predlog napravit ž njimi s prisego potrjeno in v pismu podpisano pogodbo . Predno pa odri 
nem, prisežem vam sam zvestobo in pokorščino, dokler živim , 
ter obljubim, spodbadati k temu tudi tovariše svoje, in ak o 
bi se kedaj uprli ter nezvesti postali, krepko Vas podpirati , 
nikdar zapustiti in braniti do poslednje kaplje krvi . ” 

Pri tacih besedah menim , da smem poskusiti rešite v 
Španjolov in Portugalcev. Zapovem tedaj, da se Španjol i n 
stari divjak odpravita na pot . Ko je bilo že vse prirejeno na 

odhod, ugovarjal je temu Španjol sam in s tem spričal svoj o 
modrost in odkritosrčnost. Prav rad sem slušal njegov nasvet in osvobojenje njegovih tovarišev odložil še za šest mesecev. Ogledovaje zalogo riža in ječmena izprevidel je namreč 


104 

brž, da pač zadošča za-me in Petka, sedaj pa, ko smo štirje , 
treba je, da smo posebno varčni . Kaj še le, ako se naše žitnice loti poleg nas še onih 16 Evropejcev! Zatorej svetuj e 
Spanjol, naj on in oba Indijanca toliko sveta óbdelajo in ob 
sejejo, kolikor se moremo žita brez škode dotakniti, in pote m 
naj čakamo prihodnje žetve. Gre bode neugodna, bi lakota 
lahko rodila nezadovoljnost in razprtije, tovariši njegovi porekó , da so iz sreče zabredli v nesrečo. „Saj sami veste” , 
pristavi, „kako so se izraelski otroci iz prva veseliti Tešenja 
iz Egiptovske sužnosti, potem pa, ko jim je kruha primanjkovalo v puščavi, godrnjali in puntali se zoper vodnika. ” 

španjolov nasvet se mi je zdel tako izvrsten in premišljen, da sem mu pritrdil brez obotavljanja. Vsi štirje se 

torej, kolikor se je dalo z lesenim orodjem, čvrsto lotimo dela , 
razkopljemo precej sveta, in mesec ko je došel čas setve , 
imeli smo njivo, da smo posejali na njo 22 korcev ječmen a 
in 16 vrčev riža. Vrh tega nam je do prihodnje žetve ostalo 
še dovolj živeža. 

Ker nas je bilo sedaj toliko, da se nam ni bilo bati divjakov, své če jih ne pride posebno veliko , hodili smo bre z

.9

skrbi in~ samci sem ter tja po otoku, da smo pripravljali vse , 
kar treba za osvobojenje, katero nam je bilo vsikda,r najboljeppri srcu. Ko je grozdje dozorelo, nabrali in obesili smo, g a 
toliko , da bi bili napolnili 60—80 sodov . Ta sad in kru h 
sta bila najnavadnejši živež. Poleg tega smo pridno pletli 
jerbase, da hranimo va-nje svoje pridelke . 

Tudi čredo udomačenih koz sem si prizadeval pomnožiti . 
V ta namen sem hodil s španjoloni na lov. Petek naju je 
spremljal. Ker sva starke postreljala . mladiče pa polovila , 
nabrala sva blizu 20 kozličev, ki sem jih vzredil z onimi vred . 
Zaznamoval sem tudi debla v gozdu, ki .so bila pripravna z a 
barko, ter ukazal Petku in očetu njegovemu, posekati jih ,
Španjolcu pa naročil, da pazi in nadzoruje to delo. Kazal 
sem jim, kako potrpežljivo in neumorno sem že tesal i n 
tesal, da sem izdelal iz kladov čolne in rekel, naj isto storé . 
Nažagali so tedaj kakih 12 dobrih desek po dva čevlja širokih, 35 čevljev dolgih in 2 do 4 palce debelih to delo jim 
je utrnilo marsikatero krvavo srago. 

V tem se je približal čas žetve in veselo smo spravljal i 
v žitnice in kašče. Letina sicer ni bila najbogatejša , mnog o 
boljših sem že imel , vendar ni bila slabša , kakor smo pričakovali. Pridelali smo 4220 korcev ječmena in primerno riža . 
To je bilo dosti ne le za nas vse s Španjolovo tovaršijo vred 


do prihodnje žetve , temveč še ostalo bi bilo toliko, da bi s i 
založili barko, ki bi nas peljala v amerikanske pokrajine, kjer 
prebivajo Evropejci. Ko pospravimo pridelke, zdelo se mi je 
potrebno , polje še enkrat obdelati in obsejati, ker zaradi pomanjkanja orodja za izdelovanje barke se nam bode še precejšen čas tukaj muditi . 

Ko je bilo vse v redu, pripravimo čoln, da v njem od 
veslata Kaballos in stari Indijanec , pogajat se s 15 Spanjoli 

in Portugizi. Da sem bil popolnoma varen,,'napišem Spanjolu 
to-le povelje : „Nikdo ne sme tu-sem, kdor ni v pričo Petkovega očeta in Kaballa na evangelij prisegel, da hoče men e 
Robinzona spoznati kot prvega poveljnika, zvesto in pokol no 
mi služiti, vedoma mi nikdar škodovati ali hudega kaj storiti , 
braniti me vsakoršnega napada in se nikoli- ustavljati moji m 
poveljem. Sveto naj sleherni obljubi, moj blagor po močeh 
pospeševeti in množiti . ” 

To vse naj vsakateri potrdi s prisego in podpisom. S temi 

naročili odpravita se Kaballos in Petkov oče v . enem manjših 
mojih čolnov na pot. Vsacemu dam puško, strelnega prah u 
in svinca za kakih 8 strelov, priporočevaje jima, naj prav 
varčno gospodarita ž njim . Poleg tega založim popotnika s 
kruhom in rozinami ne samo za njiju, ampak na osem dalj 
tudi za one, katere bo .sta osvobodila. Da bode mogoče pogodbo podpisati, izročim ~panjolri sklenico črnila in nekolik o 
peres in se dogovorili' ž njim zastran znamenja, s katerim bod o 
že od daleč naznanjali svoj prihod. Potem jima voščiva srečno 
pot in dolgo še zreva za čolnom, ki se je, ker sta krepko ve

slala, o rahli sapici ljubko zibal na morskih valovih, dokle r 
nama je zibnil izpred ovij . 

Trinajsto poglavje . 

Rešilna ladij a. 

Po površni sodbi, zakaj natančno zaznamovanje lesene 
pratike sem bil zanemaril, bilo je menda meseca vinotoka 
leta 1686, ko sta Kaballos in Petkov oče odveslala proti Ameriki. Petek je bil poslavljajoč se od očeta, katerega je prav 
otroško ljubil, tako žalosten , da je jokal . Tudi jaz sem zel ó 
ganjen gledal za čolničem, vendar pa sem čutil nekako ne


106 

znano srčno veselje, če sem pomislil, da sem v sedem i n 
dvajsetih letih naredil sedaj k rešenju svojemu iz samot 
nega otoka prvo poskušnjo, ki je obetala, da se bode srečna 
izšla. Vse moje misli so se sukale zgolj le okoli potovanja v 
domovino, in sto veselih upov, a tudi marsikateri dvomi so s e 
mi vzbujali v prsih. Od mladih let do sedaj, koliko dnij j e 
minulo, prepolnih vsakoršnih izkušenj! Kako se je pač vs e 
premenilo na Angleškem? In kaj počenjajo moji preljubi, 
dobri stariši? O gotovo že davno žalujejo po izgubljenem sinu, 
misleč", da je mrtev ! 

Osem dnij je prešlo, odkar sta odveslala Španjol in star i 
Indijanec . Težko sem ju že pričakoval. Neko jutro me iz 
najslajšega spanja prebudi Petek z veselim klicem : „Gospod, 
so že došli, so že tukaj! ” 

Urno skočim z ležišča, vržem oblačila na-se in ne misle č 
na nevarnost, brez puške, dirjam proti bregu . A kako osupnem , ko stopivši iz malega gozda okoli svojega gradu ugledam ša,jko , ki je imela latinsko jadro in z močnim vetro m 
jadrala naravnost proti mojemu otoku! To ni bil naš čoln, 
tudi ni prišel od severa, ampak iz južno-izhodne strani . Petka, 
ki je že naprej tekel, hitro nazaj pokličem in ukažem, naj s e 
tik mene skrije v gozdu , ker nisem vedel, so li prišli ljudj e 
prijatelji ali ali sovražniki . Potem se pa previdno umaknev a 
v trdnjavo in lam koj hitim z daljnogledom na stražnico, opazovat prišlece . 

Komaj prisopiham na vrh, ugledam na izhodni stran i 

kako poltretjo uro daleč barko na sidru in po obliki njen i 
natanko spoznam, da je angleška, kakor tudi šalupa, ki 
je vedno bliže jadrala proti bregu. 

Ne moreta dopovedati, kakšni občutki so me prehajal i 
ob tem pogledu . Izprva se me je polastila nepopisljiva radost, ker bodem pozdravil svoje rojake, svoje prijatelje ; toda, 
ko bi trenil, zadušé razni pomisleki vse moje veselje. Kaj 
neki ima angleška barka v teh vodah opraviti? Saj tukaj n i 
nobene kupčije? Kaj žene čudne goste tu-sem, vendar ne viharji, saj je najlepše vreme? Treba torej paziti, iz dobreg a 
namena brž ko ne ne prihajajo. Zatorej je najboljše skriti se , 
da ne pridem morskim, tolovajem .V pest. 

Preveč previdnosti še nikdar ni škodovalo, premalo p a 
že mnogokrat. Blagor mi, da sem slušal notranji glas. Nisem dolgo stal na stražnici, ko šajka pritisne k bregu ; ker 
pa ni jadrala dosti proti severu, ni zapazila zaliva, ter je pri 
plavala na pesek. To se vé bilo je meni prav všeč, sicer bi bili 


ljudje stopili na suho skoro pred mojim pragom ; tudi niso


mogli sedaj videti mojega čolna v zatoku in iz tega sklepati , 
da tukaj človek prebiva, niso mogli mojega gradú izropati i n 
požgati, mene pa ujeti ali cel~ umoriti. Ko stopijo možje iz 
šalupe, spoznam, da so Angleži, osem oboroženih, trije pa brez 
orožja in kakor se mi je dozdevalo, bili so poslednji zvezani . 

Ti so bili v grozni sili, zakaj večkrat so roke proséč vzdigovali. Zlasti eden se je vé'del, kakor bi norel. To meje 
strašno zmedlo, ker nisem vedel, kaj bi si mislil . Petek stopi 
sedaj na stražnico in zašepeta mi v uho : » Glej, ti angleški 
možje tudi jed~ ujetnike, kakor moji rojaki . " 

»Petek", odgovorim, „ali res meniš, da so tako ne~loveški, da jed~ ljudi? ” 

„Da, da, gospod, o dobro vem, tudi Angleži žr~ svoje 
bele brate.” 

u 

nike tam-le pomorili, a jedli' — nikdar, nikdar . " 

„Saj pa to menda ni velik razloček! ” 

Nemirno stojim in še vedno ne umém, kaj vse to po 
meni. Bojim se za ujete, da jih zdajci pomoré, kar vidim , 

kako eden izmed onih mož meč zavihti. nad glavo enega onih 
ubogih žrtev. Kri mi zastane v žilah, vendar takrat se ni. 

zgodilo nič hudega, 1,,e zažugal mu je. 

Sedaj si želim Spanjolov in Petkovega očeta, da bi ne 
srečnike rešili. Ker mi pa niso mogli pomagati, premišljujem , 
kako bi jih sam otel, zlasti , ker v rokah njihovih trinogo v 
nisem opazil nobenega strelnega orožja . Angleži so se sprehajali ob bregu, ne zmenivši se za ujetnike. Ti bi bili lahko 
prosto hodili sem ter tja, vendar preplašeni sedejo na zemlj o 
in. obupno premišljujejo svojo osodo. Enako se je meni godilo, 
ko me je vihar treščil na le-to skalovje, da nisem vedel, kj e 
najdem pod streho, ampak sem vsak trenutek pričakoval nesrečen pogin. Takrat pač nisem upal, da pride za me re 
šilna ura. Prav tako so sedaj sedeli na pusti. brežini nesreč

neži in se niso nadejali, da je njih rešitev tako blizu . Kedar 

sila do vrha prikipi, pomoč božja rada prihiti. 

Ko so tuji gostje došli na otok, bila je voda najvišja, ta 

čas pa, ko so se mudili na njem , odtekla je in šalupa je ob 
tičala popolnoma na suhem. Dva mornarja sta bila sicer v 
čolnu ostala kot varuha, ker sta pa menda preveč žganja po 
užila, zaspala sta mirno . Eden se vendar prebudi vide č 
ladijo predaleč od vode vzdrami. tovariša in oba skupaj kli


108 

toda ne spravijo je na vodo, Po mnogih praznih poskušnjah 
tolažili so se menda po mornarsko z besedami : „Pustite jo , 
lupina bode že sama rada plesala, kedar pride plima!” Ves 

ta čas sem na stražnici opazoval tujce in njih vedenje . Prepričan sem bil, da najmanje 10 ur mora preiti, dokler bod e 
šalupa zopet v vodi. Potem se vrnem v trdnjavo vesel, da 
sem tako dobro zavarovan. Vedoč pa, da imam sedaj dokaj 
spretnejšega sovražnika, nego so divjaki, postavim se še bolj e 
v bran ter s Petkom nabašem ne samo topove, temveč tudi 
vse ostale puške in samokrese. Bilo je sedaj okoli dveh popoldne, vročina je -močno pripekala. S stražnice, na katero 
sem hodil opazovat tujce, hočem tudi sedaj pogledati po njih , 
toda nijednega ne zapazim, umaknili so se in, brž ko ne po 
legli v hladno senco. Le ujeta trojica je še vedno čepela pod 
drevesom ne dalje ko 10 minut od mojega grada in sicer v 
kraju, da jih neskrbni preganjalci niso mogli videti . 

Ta trenutek se mi je zdel tako važen, da ga nikakor ni 
sem smel zamuditi . Vzel sem tedaj dve puški, samokres i n 
sabljo, svojemu tovarišu Petku pa, ki je že znal izvrstno su

kati orožje, izročil sem tri puške, meč in samokres . Posled

njega si je vtaknil za pas kakor jaz . 

Moja oprava je bila strašanska. Le pomislite : život pokrit_ s_kftcivas_to_ _kt)zjo_kož~o., ua „g,la.v .velik uskakučma- in neznano dolga brada! Ali nisem bil kakor pošast? Tudi pete k 
je bil prečuden in grozen dovolj . Tako opravljena in dobro 
oborožena korakava prav blizu tujcev, ki naju ne zapazijo . 
sedaj zakličem : „Kdo ste? ” 

Pri teh besedah planejo kvisku in se še bolj prestrašij o 

najine prečudne prikazni. Nič ne odgovoré, najraji bi bil i 
menda pobegnili. V drugič zakličem : „Ne bojte se me, morebiti je vaš rešnik in branitelj bliže nego mislite.” 

Eden izmed njih se odkrije sedaj in resnobno odgovori : 

„Tedaj ga nam je sam Bog poslal iz nebes, zakaj od 

ljudij se nismo, nadejali nobene pomoči . ” 

', Vsa pomoč prihaja od zgoraj," povzamem. „Videl sem 
vas na suho stopiti. Prosili ste menda milosti surove spremljevalce in zapazil sem, kako je izmed njih eden mesto odgovora meč zavihtel, da bi doprinesel umor. Govorite, kako 
vas otmem! ” 

Nesrečni človek kar ostrmi, solze ga oblijejo, ko vsklikne : 
Ali ste bog ali človek ali angelj nebeški? " 
„Angelju”, odvrnem smehljaje se, ,,pač nisem podoben v 
tej opravi. Vendar umirite se, človek sem, Anglež, priprav


ljen pomagati vam . Sicer sva, kakor vidite . samo dva, tod a 
dobro preskrbljena z orožjem in strelivom. Povejte torej brez 

ovinkov, kakšna nesreča vas je zadela in kaj moreva sto 
riti za vas." 

je dolga povest, gospod, do konca bi je ne mogel 
pripovedovati, ker naši morilci so preblizu . Zatorej samo 
to-le : Jaz sem bil kapitan ali poveljnik one-le barke tam, 
posadka ,se je spuntala zoper mene in sklenila umoriti me . Naposled se drhal dogovori, mene in ta dva vrla moža, katerih 
eden je lajtnant, drugi popotnik, izpostaviti na ta otok in prepustiti negotovi osodL " 

„Kje so vaši sovražniki? Veste li, kam so šli? ” 

»Tam-le v lesovju Iežé", odgovori kapitan. „Tresem se 
že, kedar le mislim, kaj, ko bi vas videli ali slišali. Brez 
usmiljenja nas vse pomoré. ” 

,ilmajo morda možje puške?" vprašam . 

» Dve imajo pri sebi, tretja je v čolnu . " 

„Dobro, kapitan , dovolite, da jaz ravnam. Tiho in pre

vidno stopajte vsi proti gozdiču. ” 
Koj se napotimo in kmalu ugledamo može vse speče. 

»Tam spé vaši ljudje, kapitan", povzamem besedo . „ Z 

lahka jih postrelimo, da niti eden ne uteče . Morebiti pa hočete raji pun.tarje žive dobiti v oblast? ” 

„Dva izmed njih sta zrela za vislice : nobene milosti nista vredna. Da le ta dva prideta meni v pest, drugi se bod o 
zmodrili in storili svoje dolžnosti.” 

» Čujte sedaj, gospod! Če vse poskusim za vašo rešitev , 
ali hočete privoliti nekaterim pogojem? " 

„Jaz in barka moja, ako jo zopet dobim v posest”, potrjuje kapitan, „vse bode popolnoma vaše . Če pa ne pridem 
do barke, pripravljen sem v vseh rečeh vam poslušen in zves t 
biti, z vami živeti in umreti! ” 

Tovariša njegova mi isto obljubita .
»Dobro", pravim nadalje, » samo dva pogoja stavim .


Prvič : Dokler ste na tem otoku, ne smete izvrševati noben e 
oblasti, ampak edino le mene morate ubogati. Izročeno orožje 
je meni izročevati, kedar koli to zahtevam, in obljubiti mi j e 
treba, niti meni niti mojim kedaj škodovati, temin le moj 
blagor pospeševati. Drugič : Ako zopet posedete barko, peljete mene in mojega slugo z vsem mojim imetjem brezplačn o 
na Angleško . 

„Gospod”, pritrdi kapitan, ,,pogoja sta tako pravična , 
da . ,ju z veseljem sprejmem. Pristavim pa še, da hvaležen 


110 

za svoje rošenje sem vsikdar pripravljen, braniti vas s 
svojo krvjo . " 
„In midva”, sežeta v besedo tovariša njegova, „obljubiva po vzgledu kapitanovem za vami hoditi, kamorkoli . 

„Dobro ste se odrezali, možje” l odgovorim in krepko ji m 
stisnem roko. „Na delo torej! Tukaj so tri muškete, smodni k 
in svinec . Najboljše menim da je, če pomerimo na ustajnike, dokler spé . Če pa krogle vseh ne zadenejo in ostal i 
prosijo milosti, naj jih pomilostimo. Sicer prepustimo Bogu, 
naj vodi krogle . ” 

S tem pa kapitan ni bil zadovoljen . Kakor je imel pravico ostro kaznovati puntarje, zavoljo dveh hudobnežev ven 

dar ni hotel vseh pokončati . Ti plemeniti občutki se mi pa 
v teh okoliščinah niso zdeli upravičeni . Sila, storiti kaj odločnega, je bila tolikošna, da polovičarsko dejanje ne bi sam o 
nič pomagalo, temne še nemara vse skazilo . Zatorej tiščim 
v kapitana, naj se jih loti brez odlašanja. 

Med pogovorom stopita dva moža iz goščave . 

„Ali sta ta dva glavna zarotnika?” baram kapitana . 

„Nista ne, gospod. ” 

',Pustimo ju tedaj, ker ju je previdnost božja sama prebudila, da se otmeta. Če pa tudi oni utečejo, vaša je krivda . " 
Razgret po teh besedah prime kapitan za puško, tovarši 
storé isto in naprej korakamo . Ropot korakov in rožljanje 
orožja predrami tretjega brodnika . Pogleda, kdo ga moti, a 

ko vidi prišleče, zakriči, da spavajoče vzbudi . Prestrašeni skočijo, toda v istem trenutku sprožita lajtnant in potnik tak o 
srečno, da se eden kolovodjev koj mrtev zvrne, drugi pa hud o 
ranjen obleži. Vendar je bil še tolikanj pri moči, da se j e 
kvišku dvignil in one klical na pomaganje. Kapitan, ki modro 
ni streljal, plane sedaj nad njega, in očitajo mu njegovo hu

dobijo telebne ga s krepkim udarcem ob tla. Tretji je bil 
nekoliko ranjen, ostali pa so, ko so videli mene in Petk a 
bliže stopati, milo prosili usmiljenja,. Ko ti še na kolenih 
prosijo, prihitita ona dva, ki sta se prva vzbudila . Strel ju je 
privabil . Videča, kako se je vse premenilo in. da imajo njih 
dosedanji ujetniki orožja v raci in da so z menoj in Petko m 
zmagali, ne poskušata ustavljati se, ampak podvržeta se kako r 
tovariši njuni . Smeli smo torej reči, da smo popolnoma zmagali . 

Kapitan sedaj ogovori premagane s temi resnimi bo 
sodami : ,,Znate, da kot uporniki in zarotniki zapadeto smrti . 
Vendar mesto pravice naj velja milost . Prizanesem vam, toda 


11 1 

le s pogojem, da obžalujete hudobno svoje izdajstvo in pri

sežete pripomoči, da barko zopet dobim v oblast . ` 

Na vso moč so obetali zvetobo in udanost, da jim. je kapitan skoraj verjal ter jih hotel pomilostiti. Zoper to nisem 
sicer nič imel , terjal sem pa, da, mora ujetnike na rokah i u 
nogah oklenjene trdo zaprte imeti, dokler so na mojem otoku . 
Ukažem jih torej koj zvezati in lajtnantu in Petku velim peljati jih v jamo . 

Potem se posvetujem s kapitanom, kaj na dalje storiti . 
Na barki je bilo 26 mornarjev, kateri so vsi zaradi ustaj e 
zoper poveljnika zaslužili smrt . Kapitan je menil, da jih bode 

prav težko ukrotiti, ker na vso moč se bodo branili vedoči., 
da jih na Angleškem ali v angleških naselbinah zanesljivo 
Čakajo vislice . To je bilo treba dobro pomisliti in ob enem 
tuhtati, da z zvijačo v oblast dobimo uporno posadko. Najprej pa je šlo za to, da ubranimo, da v preobilnem števil u 
ne stopijo na otok. Tu mi šine v glavo, da utegnejo ljudj e 
na barki, ako se njihovi tovariši ne vrnejo, brž ko ne v druge m 
čolnu priveslati po nje in nam napraviti marsikatere sitnosti. 

Prvo opravilo je bilo torej, uničiti šalupo, ki je bila že v 
naših rokah, da je ne odpeljejo s seboj . Kapitan je pritrdil 
temu. Brž se napotimo k šalupi in poberemo vesla, drevo , 
jadra in krmilo, nadalje puško, prahovnico, skleniti žganja i n 
ruma in naposled suhor in velik kos sladkorja, ki ga mnogo 
let že nisem videl. Ko smo vse to znosili na breg, prederemo šalupi dno, da je ne morejo s seboj odpeljati . Komajdovršimo delo, vrneta se lajtnant in Petek, in vsi skupaj potegnemo ladijo tako visoko na brežin.o, da je ni mogel tud i 
najvišji pritok doseči, nikar pa še odplaviti . 

Sedaj ni bilo ničesa početi, zatorej krenemo proti mojemu gradiču. Le nekoliko korakov hodimo, kar se stret 
oglasi iz barke, menda je klical šalupo nazaj . Toda ta je ležala mirno na pesku, ni se ganila . Ker je bil prvi pok zastonj, streljan so brodniki na Iadiji še večkrat, a nobena šalupa se rti prikazala. 

Podvizamo se, da prej ko prej dojdemo v tabor . Ka

pitan in tovariša njegova se čudijo mojim gradbam, s katerimi sem se tako močno zagradil, in ob enem umetnosti , 
s katero sem jih tako ,spretno skril. Saj je bil pa gozdič 
nasajen že več ko 20 let in hitreje, kakor bi se bilo zgodil o 
na Angleškem, zrastel je tako gosto, da ga ni bilo mogoče 
predreti. Le ena ozka stezica,''-'se je vila skoz njega, znan a 
samo meni in Petku . 


„No kapitan”, obrnem se ne malo ponosen proti Angležu, » kako vam je moj grad všeč? Ali ni prav krasno 
skrivališče? " 

„Izvrstno! Za tem živim zidom smo varnejši, kakor k o 
bi nas bilo dvajset. ” 
„A to še ni vse,” povzamem besedo naglo, „premore m 

tudi palačo ali vilo, kjer prebivam poletni čas . To bi vi-
deli gospod! Tam je otoški raj Kmalu jo vam morebit i 
pokažem, sedaj pa je treba, da greste vsi z menoj na stražnico gledat, kaj počenja ladija. Petek prinese daljnogled i n 
kak prigrizek, da se okrepčamo . ” 

Na stražnico prišedši vidimo, da so brodarji, ker ves nji h 

strel ni nič hasnil, nataknili pisano zastavo in ker tudi to n i 
pomagalo, izpustili so v vodo drugo ladjico . Ko se je prizibala bliže, spoznamo, da je v njej deset s puškami oroženili 
mož, prav natanko razločimo obraze posameznih . 

Kapitan mi jih nekoliko opiše . „Žalibog”, pravi, da so 

med njimi samo trije pošteni mladeniči, ki so bili v pun t 
zapeljani ali prisiljeni po svojih tovariših. Ostali pa, zlasti 
nadmornar, ki šalupi zapoveduje , so tako prekanjeni hudobneži, da se nam je najhujšega bati od njih . " 

„0 ljudje, kakoršni smo mi, ne boje se ničesar, odgovorim. Vse slabše se mi je že godilo na tem otoku, in ko 
bi vam hotel pripovedovati svoje dogodbe, gotovo bi vas na 
vdajalo isto zaupanje v Boga, kakor mene. Srčnost velja! ” 

„ Da, da, zaupam, gospod! ” 

„Dobro torej! Modro je bilo, da smo one potaknili v 
jamo. Samo eno me skrbi, utegnilo bi nas motiti.” 
„Kaj pa? ” 
„To, da so, kakor sami pravite, med njimi trije poštenjaki , 

katere je treba ohraniti in pridobiti na našo stran. Toda bodi 
si kakorkoli, zmagati moramo mi . ” 

Ko tako možujem, priplava raala, ladija do brega i n 
poleg njega do kraja, kjer se je prva ustavila . Tu stopi drhal 
na otok in potegne šalupo visoko na prod, kar mi je bil o 

jako všeč ; zakaj bal sem se že, da jo pusté na morju s 
stražo vred, da bi je nihče ne mogel opleniti. Prvo, kar so 
storili prišleci, bilo je, se ve, da pogledajo, kje je prva šalupa. Kako pa ostrmé, ugledavši jo trdno, kakor Noetovo 
barko na produ tičati, z veliko luknjo in brez vsakoršn e 
oprave! Iz enega grla vsi skupaj trikrat zakličejo, odgovora 
pa ni bilo nobenega. Ker je bilo to, kakor vsa poprejšna 
znamenja, zastonj, vstopijo se v kolobar in vsi ob enem sprožijo 


11 3


puške, da je močno grmelo po skalnatih dolinah in gozdih . 

Sapo udržé in vlečejo rta uho . Toda živa duša se ne oglasi, 

le po gorah odmeva zamolkli strel. 

Sedaj se tujcem ne zdi več varno. Urno pahnejo ladij o 

v vodo in odrinejo. A kmalu se obrnejo in naravnost veslaj o 

zopet proti otoku. Ne mara da jih je ta čas strah minil i n 

da so se novič pomenili, kako hočejo iskati izgubljene tova

riše. Res jih je sedem stopilo na suho, trije so ostali v la

diji. To se ve da nam ni bilo kar nič po volji, ker kaj b i 

hasnilo, da premagamo onih sedem mož, če pa ostali pobeg

nejo ž njo? Tu s,e sedaj ni dalo nič storiti ; čakati je bilo 

treba. kako se bodo reči zasukale. 

Drug tik druzega mahnejo naravnost proti moji trdnjavi . 
Ker se jim je gosti gozdek zdel menda prenezložen . krenili 

so poleg njega in stopili na holm, odkoder se je daleč vi 
delo po hostah in ravninah . Tu so zopet jeli iz vsega grl a 
klicati, da jim je skoraj sape zmanjkalo. V notranjo deželo 
pa se nikakor niso hoteli spustiti ; zatorej sedejo pod drev o 
in začnó posvetovati se. Da bi kakor poprej njihovi tovariši 
pospali, bilo bi nam to prav ugodno . Ali preveč so bili oplašeni in v skrbéh, da bi bili mislili na spanje, da-si se je že, 
mračilo. Mi pa v tem tuhtamo na vse strani, kako se ji h 
najpripravniše polotimo. Toda nič prida ne uganemo. Kar 
namah vstanejo možaki in se vrnejo k šalupi. Ta trenutek 
je bil važen, sedaj je mogla pomagati le zvijača . 

Naročim torej lajtnantu in Petku, naj gresta na levo 
proti griču, od koder so prišli mornarji, tiho in previdno na j 
ravnata. Potem naj stopita na grič in na vso moč vpijeta , 
dokler jima odgovoré brodniki. Ce se oglasé, naj jih z neprestanimi klici vabita od griča do griča vedno globokeje v 
notranjo goščavo, pa se jim ne smeta dati dohiteti ali preblizu voditi jih do moje poletne hiše ali jame. Kedar sta jih 
izvabila tako daleč, da pred nočjo ne morejo spoznati, kje da 
so, naj jih popustita in se na bližnicah umakneta domóv . 

Ravno se mornarji zopet odpravljajo na morje, ko s e 
lajtnant in. Petek prvikrat oglasita. Hipoma postojé ter se 
obrnejo tja, odkoder so član klic. Naša kričita še večkrat in 
šlo je vedno dalje v notranje . 

Sedaj je bil čas, polastiti se ladije, ki je mirno ležala n a 
sipini. Samo eden je ostal v njej ; onih dveh stražnikov tekel 
je eden za trumo, drugi se je vlegel v bližnjem grmovju . Kapitan stopi najprej proti teinu in ga s puško ubije . Potem. 
zakliče onemu v šalupi, naj se udá. Bil je zapeljanih upor-

Robinzon. 8 


114 

Bikov eden ; poklekne in milo prosi usmiljenja ter prisega, 
vprihodnje za-nj zastaviti premoženje in življenje . Dečko je 
bil kasneje res mož beseda. Tudi to ladijo oropamo drevesa , 
rjuh ali jader, vésel in sploh vsega, kar je imela in jo potegnemo na pesek. Ker smo bili samo štirje, potili smo se, 
da je bilo joj . Po dovršenem delu gremo v moj grad . 

Ko dospémo tja, bila je že tema. Po prestanem trud u 

nas poživijo riž, rozine, kozje meso in čvrst požirek ruma. 
Se sedimo okoli goreče lojene sveče, ko prisopihata Petek in 
lajtnant. Ni treba omeniti, da sta krepko segla po slastni 
večerji in dobro naložila . Saj sta tudi dobro opravila moj e 
naročilo. S klicanjem in vpitjem sta mornarje privabila v 
ta no goščavo ter jih potem popustila in hitela v moj grad, 
da niso mogli do nas pred dvema ali tremi urami . 

Ko se okrepčamo z jedjo in pijačo, odpravim kapitana , 
popotnika, Petka in Iavnokar pomiloščenega Puntarja , p o 
imenu Robertson, k jami, da k meni pripeljejo one tri ujetnike, katerim je bilo zaupati . Vseh skupaj nas je bilo sedajlepo število devetih mož. Razdelim jim orožje in strelivo , 
namreč 12 pušek in 5 mečev, katerih dva pridržim sebi . 

Tako oroženi čakamo. Ura že skoraj preteče, ko éujemo 
neprijatelje prihajati . Ta je tožil, da je lačen, oni, da je žejen , 
vsi pa so vzdihovali, da so neznano trudili. Vmes slišimo 
tudi opominovanje, vendar hitreje stopati, da prej pridejo d o 
šalupe. S težkim trudom naposled pritavajo na mesto, kjer 
so stopili Iia suho. Kako pa ostrmé ugledavši ladijico ne v 
vodi, tenmč na suhem in sicer oropano vsega mornarskeg a 
orodja! Polni viaž mislijo, da so jim to naredili sami peklenščeki. Menijo, da so na zakletem otoku in taka groz a 
jih prevzame, da ne vedó, kaj početi. Komaj ubranim ljudem, da kar ne planejo nad-nje. Vendar pomislim, da v talni 
prav lahko utegne ranjen biti tudi kdo izmed nas , zato rajš i 
počakam ugodnejšega časa, da jih primemo, saj nam seda j 
itak niso mogli ubežati . 

Najbolj mevžasto se je vedel prvi brodar, sicer najpredrznejši puntarske drhali . Ta čovek se skoraj že ni več zavedal, jokal je kakor otroče, roke vil, po tleh valjal se, teka l 
potem sem se ter tja, klical, kakor je mislil, izgubljene tova 
riše, ki se mu pa niso oglasili, in počenjal vsakoršne budalosti. 

Da nam reč ne izpodleti, pomaknem se bliže, in veli m 
Petku in kapitanu, naj se na trebuh vležeta in kolikor le mo 
goče tiho plezata proti sovražnikom . Ne dolgo potem pride 
prvi brodar z dvema pajdašema blizu skritih . Kapitan je bil 


11 5 

tako razljuten na puntarskega glavarja, da ni mogel skora j 
strpeti, da bi mu kroglo zapodil v hudobno srce . Modro se 
je vendar premagal, da ne bi zgrešil nasprotnika . Sedaj, ko 
si je bil svest zmage, vstane ,s Petkom,,-, pba skupaj sprožita 
in prvi brodar se v krvi zvrne mrtev na tla. Eden tovarišev 

njegovih je bil močno ranjen ; v eni uri je izdihnil dušo, drug i 
malo obstreljen je odnesel peté . 

Sedaj je veljalo zgrabiti sovražnika . Vsa naša armada 
je štela devet mož, jaz sem zapovedoval. Gozd je bil tako 

zaraščen in noč tako temna, da sovražniki nikakor niso mogl i 
spoznati, koliko nas je. Da bi jih primoral, pogajati se z 
nami ali celo kar podvreči se nam, rečem Robertsonu, naj 
slehernega po imenu pokliče, ali bi se morebiti udal . 

Zakliče tedaj : „Tom Smith! ” 

Koj se oglasi ta rekoč : „Ali si ti, Robertson? ” 

„Da, da, jaz sem . Za božjo voljo, udajte se, sicer vsi 
smrti zapadete .” 
„Komu naj se podvržemo? Kje pa ste?” vpraša Smith . 

„Tu le!” odgovori Robertson. „Naš kapitan je tukaj s 
50 možmi. Prvi brodar je ubit. Viljem Fry ranjen, jaz se m 
ujet in ako se ne podaste, vsi ste izgubljeni .” 

„Ali nas bodo vzeli pod streho?” vpraša nadalje Tomaž 

če nas pusté živeti, udarno se." 

„Koj povprašam kapitana,” odgovori Robertson . 

Kapitan pa kar povzaráe besedo rekoč : „Saj poznaš 
moj glas, Smith! Kar obetam, spolnujem . Ako se brez obotavljanja udaste, pustim vam življenje vsem, samo Viljem u 
Atkins-u ne . ” 

„Za Boga!” kliče poslednji . » Usmilite se tudi mene. 
Kaj sem pa hujšega doprinesel mimo ónih? Hudobni so bil i 
vsi, kakor jaz." 

» Lažeš", zagrmi nad-nj kapitan ali me nisi zgrabil ti 
prvi, in zaničevaje me zvezal mi roke,?" 

» Milost, milost, kapitan! ječal je Atkins . 

»Bodemo videli. Sedaj še enkrat, ,udajte se ali - -! " 

Brez ustavljanja oddajo puntanji svoje orožje in zvezane 
kakor ujetnike jih odpeljejo na prostor , pred plotom . Tu ji m 
kapitan resno na srce govori, poudalrja grozno hudobijo nji h 

početja, pa tudi žalostne nasledke, katere,so si sami nakopali . 

»Hoteli ste me", končal je govor, »izpostaviti na pust 
otok, toda Bog me je otel ; zakaj tukaj vlada anglešk g uvernér, ki me je prijazno sprejel. Prosili ste me poprej 

8* 


116 

milosti, jaz tukaj nemam nobene oblasti, odslej ste odgovorn i 
guvern'erju. " 

Te besede so pretresle ujetnike. Obljubili so spokoriti 
se za pregreho in prosili kapitana, naj se potegne za nje pri 
oblastniku . 

Menda ni treba povedati, da imenitni naslov : guverné'r 
ali oblastnik je veljal meni. Umaknil pa sem se s Petkom ter 
niti prikazal se, ker maja obleka se je presneto malo ujemal a 

s častjo, s katero so me obkladali . Vendar mi je bila zvijač a 
kapitanova všeč in voljan sem bil še dalje ostati guyern'er . 
Odpravim torej lajtnanta h kapitanu. 

„Gospod!” poroča, ,.prevzvišeni gospod guvern'ér želé z 
Vami govoriti . " 

„Naznanite gospodu oblastniku”, odgovori kapitan, „neutegoma bodem pri njem . ” 

Po tacib besedah so ujetniki se vé verjeli, da je res guvernér z vojaki tu blizu. Ko je bil kapitan pri meni, svetujem mu, zaradi varnosti ujetnike razdeliti, Atkinsa in ob a 
trdovratna malopridneža na rokah in nogah uklenjene v luknj o 
utakniti, one pa nastaniti med okopoma, da nam ne morej o 
škodovati . Založil sem jih ob enem z obilno brano in pijačo . 

Ko je bilo vse to urejeno, posvetoval sem se s kapitanom , 
lajtnantom in popotnikom, kako si najpripravniše osvojiti barko. 
V snesti sem si bil, da nam k temu pomagajo brodniki. Le 
natanko je bilo treba poizvedeti, kako in kaj mislijo. V ta, 
namen pošljem kapitana in Iajtnanta k brlogu. Petek jima 

sveti s prižgano svečo . Drugič jih kapitan dobro ošteje, i n 
kakor poprej prosijo ujeti milosti, na mnogotere načine obetaje zvestobo . 

„Dobro”, pravi kapitan, „poskusil bodem pomiloščenj e 
izprositi vam od oblastnika tega otoka. Toda od vas pričakujem še nekaj druzega, pomagati mi morate namreč , d a 
ladijo zopet dobim v last ; zakaj to je poglavitni pogoj, bre z 
katerega ni milosti. Ali ste zadovoljni? ” 

Iz enega grla pritrdijo mornarji, vojskovati se za njega 
do poslednje kaplje krvi . Naj jih le pelje kamorkoli, bodis i 

zoper pekel in hudiča. 
',Tedaj", konča kapital' pogovor , „bodem oblastniku iz 
poročil vašo udanost in vam potem naznanil njegove sklepe .” 

Vrnivši se razodel mi je misli mornarjev. Ker sem bil 
preverjen, da zaradi naše varnosti nikakor ni preveč odjenjati, 
odpravim kapitana z odgovorom: Onih šest zdravih sme peljati se k ladiji, Atkins in oba ranjenca pa morajo tu ostati, 


117 

da jih koj obesimo, ko bi se nam oni izneverili in postali ne 
zvesti. Slovesno so sedaj prisegli, gu'vern'érja v vseh rečeh 
natanko ubogati . 

Za vojsko zoper puntarje, ki so ostali na ladiji, bilo je 

odločenih 13 mož. Jaz in Petek se nisva udeležila, ker j e 
bilo treba varovati najino premoženje 'in ujetnike . 

Sedaj je veljalo šalupama luknji urno zamašiti ter ji pri 
praviti za vožnjo. Ho doženemo vse to, stopijo kapitan, popotnik in pet mož v eno, lajtnant s peterimi drugimi možm i 
v drugo ladijo. O polnoči odveslajo. Jaz ostanem na bregu 
in vlečem na uho, kako se bode izšel ponočni boj. Bilo je 
okoli dveh, ko slišim z ladije sedemkrat streliti, kar j e 
bilo znamenje, da jo je kapitan zopet dobil v oblast. Ne dá 
se dopovedati veselje, ki me je prevzelo, videč svoje odrešenj e 
-tako blizu. Na kolenih goreče zahvalim dobrotljivega Boga . 
Potem se s Petkom vrnem domov in kmalu nama trdo spanj e 
zatisne utrujenene oči. Zjutraj naju prebudi strel iz topa in 
nekoliko trenutkov pozneje slišim klicati : „Guvern'ér, guvern'er!' Urno skočim z daljnogledom v roti na stražnico, 
kjer naletim na kapitana . Strastno me objame rekoč : „Mojprijatelj, moj rešitelj! Tam je ladija, vaša je in vse, kar premoremo!” Sedaj se ozrem proti morju in vidim ladijo pičl e 
pol ure od brega ležati ob sidru . 

Moja rešitev je bila sedaj gotova! Močna ladija je bila 
pripravljena>, da me ponese, kamor si srce želi! Sreča moj a 
je bila tolikanj velika, da me je izprva skoro zadušila . Prevelike radosti se mi solze v potocih vlijejo čez lica . Ko se 
izjokam, objamem tudi jaz vrlega kapitane in pozdravljam g a 
kakor rešitelja iz nebes meni poslanega, da mi odvzame vez i 
dolgega prognanstva . 

Ko se umirim, stopiva v grad in kapitan mi mora pripovedovati, kako je ladijo dobil v oblast , 

„Kakor hitro se je šalupa bližala barki” začne kapitan , 
,,ukazal sem Robertsonu poklicati čujoce ilwrnarje in naznaniti, da je pripeljal tovariše, katere so našli še le po dolge m 
iskanji. S takim in enakim besedovanjem jih je mudil toliko časa , da je šalupa priveslala pod ladijo . Jaz in popotnik prva splezava na njo , podereva mornarskega pomagač a 
in tesarja in s pomočjo onih treh polastiva se krova . Ko 
še možje iz drugega čolna priplezajo za nami, pospravim o 
sprednji krov in odtod mahnemo v` kuhinjo, kjer kuhajo, i n 
uklenemo dva puntarja. Potem zapovém line zapreti, da si 


11 8 

ljudje ne morejo na pomoč hiteti, in ukažem lajtnantu s trem i 
možmi ulomiti kajuto, kjer je ležal po vstajnikih izvoljen i 
kapitan. Vrišč ga prebudi. Jaderno skoči s postelje in oboroži sebe in dva brodarja. Ko odjenjajo duri, ustrelé iz kajute vsi skupaj, da je izmed nas eden smrtno zadet, dva 
ranjena in lajtnant na levi roki pohabljen, kar ga pa ne moti 
planiti na puntarskega, kapitana in mu kroglo zasmoditi v 
glavo. Ko ga brodnika vidita omahovati, mine ju srčnost i n 
se udasta. 8e je pa ostalo osem mož, katere je bilo treba 
ukrotiti. Zakličemo jim, naj se udajo, sicer vsi zapadejo, smrti . 
Spoznavši, da bi se zastonj upirali, podvržejo se tudi oni. Odpremo tedaj lino in pustimo jih vrh barke . Tako sem bil 
torej zopet gospodar lepe ladije in naposled odpravim lajtnaut a 
k topu. Sedem strelov vám je, kakor sva se dogovorila, na

znanilo veselo dogodbo naše zmage . " 

Po dokončani pripovedi veli kapitan prinesti oblastniku 
namenjene reči . lilo je šest sklenic vina, 2 funta izvrstnega 
tobaka, nekoliko pipic, dva velika kosa govedine, šest gnja t 
in plečet, vreča graha in kakih 100 funtov suhora, pote m 
zaboj sladkora in zaboj moke, ‘,rečo citron in mnogo jako 
koristnih rečij, kakor :, šest srajc, šest ovratnikov, dva 
para nogavic, klobuk in popolna obleka, ki je bila nošena 
komaj en dan. Vse to mi je v dar dal hvaležni kapitan in 
želel, da bi se koj preoblekel , da bi smel kot poglavar me d 
ljudi ter jim ukazovati . Verjemite mi, ljubi bralci, da se i z 
prva v novi, nevajeni obleki nisem nič kaj dobro počutil, vdel 
sem se v njej prav okorno in nerodno. 

Štirajsto poglavje . 

Robinzon zapusti otok. 

Pri kosilu smo se pesvetovali, kaj početi z ujetniki . Atkins in pajdaša njegova so bili trdovratni hudobneži, kateri h 
se je bilo bati. Ko bi jih bili hoteli s seboj vzeti, zvezani 
bi morali biti , da jih na prvi angleški naselbini gosposki izročimo. Rahločutnemu kapitanu so se pa smilili, in pomilostil jih je. S tem sem bil tudi jaz zadovoljen in zatorej sva 

se dogovorila popustiti jih na otoku . Toda kot dobroto naj 
bi to spoznali in še prosili za njo . 


119 

Ko se preoblečem, ukažem Petku ujetnike peljati v gozde k 
pred gradiščem. Kmalu pridem tudi jaz tja in ogovorim zvezane malopridneže tako-le : 

„VaŠa hudobija mi je znana do pičice . Spuntali ste se 
zoper svojega dobrega kapitana, da bi tem laže ropali po morju . 
Vendar zgodilo se je, kakor ni bilo drugače priéakovati : kdor 
drugim jamo koplje, sam se zvrne va-njo . Po mojih naredba h 
prišla je barka pravemu lastniku zopet v posest in že se m 
zapovedal puntarskega vašega kapitana obesiti na veliko rajno . 
Ako se vendar morete kaj opravičiti, storite, toda urno, si 
cer ukažem vam vsem, kolikor vas je, z Atkinsom vred vra t 
zadrgniti!” 

V imenu vseh odgovori eden, da nemajo ničesar druzeg a 
omeniti, nego da jim je kapitan, ko so se dali zvezati . obPčal , 
da jim bode pustil življenje, zatorej prevzvišenega oblastnik a 
prav ponižno prosijo milosti . 

„Ker mi je”, odvrnem, „dovoljeno iia prvi bal ki vrnit i 
se na Angleško in ker takoj odrinem, ne znam druge dobrote , 
kakor popustiti vas na tem otoku ; zakaj če vas vzamemo na 
Angleško, čakajo vas ondi vislice . ” 

Ljudje se hvaležno odločijo za prvo, in da jih do odhodasvojega ohranim v strahu, dam ustreljenega, puntarskega kapitana obesiti na veliko rajno. Prvi kapitan pa, ki je o tem 
pristopil in čul, kako milo sem ravnal z ujetimi, kazal je, češ , 
da moje naredbe njemu nikakor nis'o všeč Razžaljen v svoj i 
časti zavrnem kapitana rekoč : „Gospod kapitan, vedite, d a 
ujetniki niso v a š i . ampak m o ji.” 

Ko še enkrat vsi zatrdijo hvaležnost do mene, začne m 
jim razkladati na drobno, kar jim je bilo sedaj treba vedet i 
in želeti, kakšna je zemlja, kako lončariti, jerhase plesti , 
kruh peči ; Dokažem jim tudi poletno hišico, pozemeljsko jamo , 
ograje za koze in shrambe za mleko in sir. Nisem tudi pozabil omeniti. da o kratkem dojde t7 Španjolov in Poitugalcev , 
za katere pripravim pismo, da ga oddajo gospodu Kaballu . 
Naposled jim prepustim pušek, smodnika svinca in skor o 

živež, kolikor ga je bilo, da se jim ni bilo bati pomanjkanja . 
Potem jih odpravim . 
Sedaj sem se posvetoval s kapitanom o bližnjem odhodu ; 

zakaj nisva že mogla pričakovati trenutka, da daa a otok u 
slovó. Toda vkljub najinemu tiščanju, najinemu neprestanem u 
trudu *ni bilo mogoče odriniti pred tremi dnevi . Ko je bilo 
slednjič vse na barki, kar sva menila vzeti s sel oj, v zadnj i 
uri jelo mi je vendar le tesno prihajati , zapustiti otok, kjer 


120 

sem doživel tolikanj bridkosti, pa tudi veselja. Živo so mi v 
spomin stopile vse dogodbe, ki so me zadele v tej samoti . 

Bilo je dné 19. grudna leta 1686 po ladijinem koledarju, * ko sem zvečer ob osmih stopil na barko. Sedem in 
dvajset let, dva meseca in 19 dnij sem preživel na otoku . V 
spomin sem s seboj vzel veliko kučmo iz kozlovine, solnčnik, pri,

-
lubljeno papigo in psa, pozabil pa tudi nisem denarja, ki se m 
ga bil našel na naši in na španjski ladiji. Ker je mnogo let 

v kleli ležal v kotu, postal je tako črn, da ga je bilo treba 
likati, da se je svetil kot denar . Petek, ki svojega očeta ni 
več videl, gledal je z barke neprestano proti otoku in solze s o 
mu igrale v ()Čeh . A tudi jaz sem bil zeló žalosten, ko so s e 
poslednji gorski vrhovi utopili v vedrih valovih širnega morja. 

Hitro smo jadrali in že dné 11. rožnika l. 1687. seno došli 
na Angleško. Ne morem opisati, kaj sem čutil, ko sem po 35-' 


letni nepričujočnosti zopet pozdravil domače kraje. Kako tujsem bil med tem svetom, med temi ljudmi, kakor da nikda r 
nisem prebival v tej deželi! Še čudnejša se je pa zdela moj a 
domovina Petku : v lukah ladija tik ladije, visoke, mogočn e 
hiše v dolgih, dolgih ulicah, mravljišče pridnega ljudstva i n 
neprestani ropot vozov, vse to ga je kar omamilo . 

Brez odloga hitiva v glavno mesto London . Ondi najprej 
povprašujem po vdovi, kateri sem bil zaupal malo svoje premoženje . 8e je živela, a drugič postala vdova, pretrpela je 
marsikatero nezgodo in životarila v jako hudih denarnih stiskah . 
Razodene mi, da izročenega zneska ne more vrniti . To spoznati jej je bilo tako težko, da se mi je smilila revica. Zastran te reči jo tedaj potolažim, rekoč, da sva bot, saj jej 
doslej še nisem povrnil nekdaj storjene dobrote . 

Nekoliko dnij kasneje se napotim v Bork . Oče in mati 
so mi bili že zdavnaj umrli in izmed vse moje rodbine so živeli le še dve sestri in dva odrastla sinova druzega mojega 
brata, ki je, ni dolgo bilo tega, umrl iu nekoliko premoženj a 
zapustil. Ker so pa menili, da sem že davno mrtev, men i 
nič ni volil, in sestri bi mi tudi ne bili mogli nič izplačati, 
ko bi bil tudi res imel kak delež. Bil sem tedaj samo ob 
tem, kar sem s seboj prinesd z otoka. V Jorku ni bilo tedaj 
nič opraviti, zatorej se vrnem v London, kjer naletim na kapitana. Vrli mož me je tako dobro priporočil svojim ladijini m 
lastnikom, naznanivši jim, da sem jaz jim pridobil barko, d a 
se niso samo živo zahvalili za to, ampak prosili, naj v da r 
vzamem 4000 kron . Ta znesek je ptipomogel, da sem potoval v Lisabon na Portugalskem , poizvedet ondi, kako s e 
godi mojemu zasadu in drogu, ki je brž ko ne mislil, da se m 
že davno v krtovi deželi. . 

V ta namen se odpravim z neločljivim svojim tovariše m 
Petkom in dospem v Lisabon konec kimovca meseca . Tu povprašujem po portugalskem kapitanu, ki me je bil nekdaj tako 
ljubeznjivo sprejel in mi z dobrim. svetom pomagal. Bil je že 
silno star in ni več vozaril po morju . Komaj se spoznava. 
Ko mu povém svoje čudne zgodbe, izvem v veliko veselje, d a 
opravnika mojega zasajenja v Braziliji in dediči njuni so dobro 
gospodarili. Moja saditev je še vedno dajala bogate dohodke, 
katere so deloma hranili za me, ker ni bilo spričano, da se m 
res že umrl. Moj drug, ki je še živel, poklonil mi je pa moj a 
pisma, med drugim več" leopardovih kož, denarja, raznega sadj a 
v dar ter presrčno vabil, naj sam prevzamem svoja posestva, 
dediči pa so mi poslali poleg natančnih računov o dohodkih 


mojega posestva 104.000 kron v blagu in gotovini . Mahoma 
sem torej postal bogat mož. Obilno sem obdaroval vrlega 

kapitana in zvestih opravnikov dediče, a tudi ne pozabil svojega druga v Braziliji . 

Ko je bilo vse v redu, vrnem se na Angleško, pa ne p o 
morju, katerega sem se nekako bal, ampak po nasvétu sta 
rega prijatelja kapitana po suhem skozi Španjsko in Francosko. In prav sem storil, zakaj onih dveh bark , ki ste ta 
krat odrinili iz Lisabona, zaplenili so eno algirski roparji , 
druga pa se je potopila, da so se rešili samo trije ljudje . Pridružil sem se angleškim in portugalskim trgovcem . Bilo nas 
je šest gospodov in pet služabnikov, vsi na konjih in oboro 
ženi. Popotniki so me zvali „kapitan”, ker sem bil najstarši 
med njimi, in menda tudi zato, ker sem imel dva služabnika. 

V Madridu smo se mudili nekoliko in ogledovali posebn e 

in znamenite reči glavnega mesta španjolske dežele . Sred vinotoka meseca se pomaknemo dalje , da še pred zimo prekora 
Čimo pirenejske gore. V Pampeluni nam sporoeé, da je na 
severnih vrhovih že sneg zapadel, da ga ni moč predreti. In 
res, strupeno je bilo mra74, posebno meni, sem živel tolik o 
let v vročem podnebju . Toda še več je trpel ubogi Petek, 
ki zime še poznal ni in je tukaj prvikrat videl zemljo v bel i 
sneženi odeji! Zarad zgodnje zime in. neprenehoma v cunja h 
padajočega snega smo v Pampeluni ostali 20 dnij. Naposled 
smo najeli vodnika, ki je prišel iz Francoskega. Rekel je, da 
nas popelje po istem potu v francosko deželo, kakor je pri 
peljal štiri rojake tu-sem, snega se ni bati, tem bolje pa, 
volkov, ki se lačni trumoma klatijo po lesu. Pridruži se nam 
12 popotnikov in dvignemo se 15. listopada l. 1687. 

Izprva je bilo še dosti prijetno, nič posebnega se ni pripetilo. Ko pa neko popoldne vodnik pred nami odjaha, planejo na-nj dva velika volkova in eden medved . Revež se je tak o 
prestrašil, da je pozabil ustreliti, ampak jel na vse grlo vpiti . 
Koj ukažem Petku, naj odjezdi gledat, kaj da je. Urno spodbode konja v dir in prestreli s samokresom enemu volku glavo , 
drugi, ki se je ves izstradan lotil konja, zbežal je v hosto , 
očka medved se pa kar nič ni dal motiti, temuč je mirno ob 
stal. Ubogi vodnik je imel dve rani, eno na' desni rami, drug o 
v stegnu, lci pa niste bili zelo nevarni. Konj je bil nepoškodovan, ker volk mu je zobe zasadil le v uzde. Ko smo ranjencu dali požirek žganja in obvezali rani, zapazijo tovariši , 
da se medved, korenjak precejšne velikosti, bolj bliža, neg o 
umika. Predrzno sedaj moj Petek spleza na bližnji hrast, 


123 

medved za njim , Petek stopi na vejo in ker mu je kosmati h 
vedno za petami, pomika se prav na konec veje . A sedaj jo 

začne tresti, da se je zver gugala na vse strani in se ni upal a 
do njega. S klobukom v roki ga lepo pozdravlja in počenja 
marsikatere burke, da se je vsa družba srčno smijala . Ker 
se je že mračilo, velim Petku konec storiti nevarni igri. Ta 
skoči z drevesa, previdno koran medved za njim in ko s e 
debeluh dotakne tal, nastavi Inn Petek puško naravnost v uho, 
sproži in mrtev se zavali velikan na zemljo . Moško se obrn e 
proti nam, rekoč : 

',Tako streljamo pri nas medvede!" 

„Oho, Petek, ta pa že ne velja, saj nemate pušek!” za 
vrnem ga. 

„Premoremo pa dolge pušice, ki, tudi, izvrstno zadenejo .” 

Rad bi bil Petek kosmatina odrl , toda noč je prihajala 
in gladni volkovi so grozno tulili okrog nas, bili smo namre č 
na jako nevarnem mestu . Ko prijezdimo do neke globeli, čujemo strel in brž potem vidimo osedlanega konja divje dirjat i 

— za njim pa 16 do 20 volkov, ki so ga gotovo dohiteli . V 
sotesko stop] vši vidimo strašen prizor : dva moža in konj, vsi 
grozno razmesarjeni in raztrgani po lačnih zverinah, ležali s o 
na tleh! Eden teh mož je menda ustrelil, ker poleg njega 
najdemo samokres, ki ga potem vzamem s seboj. Menda prav 
naši konji so privabili toliko volkov, da jih je bilo okoli na s 
več ko 100. V našo srečo so na strani ležale mogočne klade. 
Za nje tedaj stopimo, konje pa vzamemo v sredo . 
Ropa .željne napadajo divje zveri našo leseno zagrajo . 
Dobro pomerimo, prve sicer pobijemo, a zadnji bliže potisnejo 

sprednje in puške počijo drugič, tretjič : veliko jih pokončajo , 
ukroté pa ne. Med tem rečem Petku posekani les na dolgo poštupati s smodnikom . Zopet se volkovi zaženó na naš tabor ; sedajustrelim potrošeni smodnik in krvavo zacvrči strelni prah . To 
je pomagalo . Oslepljeni in prestrašeni se razpršé na vse vetrove in naše puške jim za slovo še enkrat dobro posveté . 
Brez daljnih zgodeb prijahamo v pol uri v bližnjo vas . 

Naslednjo jutro je nam vodnik tako obnemogel, da n i 
mogel dalje kazati poti. Pošteno ga plačamo, najamemo druzega in odrinemo v Toulouse, kjer ni bilo niti snega niti volkov , 
ampak toplo solnce in rodovitno cvetoče polje . Tamošnji ljudj e 
so se čudili, da je bil nag vodnik tolikanj predrzen ter nas 
peljal v zimskem času čez gore in sicer s toliko konji, k i 
volkove tem bolje dražé k požrešnosti, čim več jih je . Vsi so 
trdili, da le čudež nas je otel smrti. 


Brez zamude jo potem krenemo dalje v Paris, odtod n a 
Angleško in v London. Dobri vdovici sem izgovoril leten znesek za vse žive dni in prosil jo ob enem, naj prevzame gospo

dinjstvo mojega hiševanja, čemur je rada pritrdila. Tudi seste r 
sem se spomnil in vsakej obljubil gotovega, denarja na leto . 
Sinova svojega brata sem vzel k sebi. Starši je imel nekoliko premoženja. Njega dam dostojno vzgojiti. Druzega, ki 
je imel veselje do mornarstva, izročim izkušenemu kapitanu , 
ki ga na daljnih vožnjah v zahodno Indijo izuri za izvrstnega mornarja. Večkrat sem mislil na brazilijanska posestv a 
ter hotel tja, kakor sem bil obljubil. A vsa tamošnja družina in vse življenje ondi se mi je zdelo tako malo ugodno , 
da sem vse imetje rajši prodal . Po nekaterem pisanju se m 
ter tja sem ga dedičem svojih nekdanjih oskrbnikov prepustil 
za blizu 800.000 kron. Zložno in brez skrbi sem tedaj lahk o 
živel v Londonu . 

Petnaj to poglavje. 

Robinzon zopet na _morju. 

Pet in trideset let sem se vojskoval, sedaj se mi je sreč a 
smehljala : živel sem zložno , brezskrbno . Kdo bi mislil, d a 
zopet zabredem v staro bolezen? Neprenehoma me je mikal o 
3 Brazilijo , na, moj otok , na, zapuščeno naselbino in če se m 
primerjal sedanje premišljevalno in 1~ svoje življenje z neprestanim delom nekdauiim , neznano me je vleklo čez morj e 

3 gorke, južne kraje. Vdova si je prizadevala tolažiti, razvedriti me , toda njen trud je bil zastonj . Naposled mi brez 
ovinkov pové, da se moram oženiti in strast, klatiti se p o 
svetu, me bode gotovo minila. Dam se pregovoriti in kmal u 
3 hišo pripeljem pametno ljubeznjivo nevesto. 

Nekaj let me niso nadlegovale stare skušnjave . Tem 
hujše so se potem zaganjale v me, da so me kar popolnoma 
omamile . Bdeč in speč sem videl, kako Španjoli, Angleži i n 
divjaki šarijo po mojem otoku, živo sem si domišljeval uboštvo , 
prekanjenost, pobijanje in razne umore svojih naselnikov . Zena 
se je bala, da ne zbolim . velikodušno se tedaj ponudi, da gre 
z menoj . Ta nežna udanost me je ganila tako, da sem vs e 
okoliščine še enkrat na drobno premislil, predno bi ženo in 


oba cvetoča otroka prepustil nemirni, morebiti celo nevarn i 
prihodnosti. 

Da bi se s čim motil . kupil sem obširno zemljišče n a 
deželi, kjer sem sadil, sejal, gradil, popravljal in sto druzi h 
opravil izvrševal. In kar sem pridelal, bilo je moje ; drevje, 
ki sem ga nasadil bilo je moje ; ognjišče, ob katerem sem 
se grel, m o j e. Ta stan so mi moj rajnki oče posebno močno 
hvalili, najsrečnejši čas vsega življenja je bil za me . 

V tej sreči pa me zadene roka božje previdnosti in unič i 
zemeljski raj : bridka, neusmiljena smrt pobere meni zvesto 
tovaršico, otrokoma skrbno mater. Bil sem sedaj kakor ladij a 
brez krmila. ki jo valovi gonijo sem ter tja. Niti pristava, ne 
vrt, ne črede, da, tudi ne druščina — nobena stvar me n i 
več veselila! Kako pusto, kako prazno se mi je zdelo n a 
svetu! Kar strpeti nisem mogel več na deželi. Prodal sem 
torej zemljišče in umaknil se v šumeči London. A tudi tukajmi je bilo pretesno, brez posla sem postopal po širokih ulicah ; 
vnovič so se mi obudile želje po daljnih krajih, po tihe m 
otoku, kjer sem včasih eno samo desko tesal mesec dni' . 

Bilo je leta 1693. Premišljujem, kam bi se obrnil, kar 
stopi v izbo moj bratranec in me povabi, naj grem ž nji m 
na barko, namenjeno na Kitajsko in Japonsko ; ker se dotakn e 

Brazilije, lahko od ondot, ako me je volja, obiščem svoj otok . 
Bratranec pač ni mogel slutiti, da me je zopet zgrabil a 
strast popotovanja. Strmeč ga torej pogledam in vprašam : 
„Kateri zlodej ti je vdihnil to nesrečno misel ? 

Izprva je sicer osupnil, a kmalu je spoznal, da nise m 
tako nejevoljen, kakor sem se kazal . Srčno tedaj odgovori : 

,Ljubi stric, ali se Vam moj nasvet zdi tako zavržljiv ! 
Menil sem, da Vam ponudim zaželeno priložnost, še enkra t 
videti malo kraljestvo, katero ste tolikanj zadovoljno vladali . ” 

Kaj bi mi bilo pomagalo umetno moje obotavljanje! Da m 
mu tedaj roko. 

Vdova in zlasti otročiča so tarnali in odvračali me od potovanja, toda nisem jih slušal . Izročivši otroka in za izrejo 
potrebne prihodke vdovi, stopim s Petkom dne 8 . procenca 

l. 1894. na ladijo in še isti večer odrinemo . Od kraja vožnja ni bila dokaj srečna, nasprotni vetrovi so nas gnali prot i 
severu na Irsko, kjer smo morali ostati tri tedne. Takrat 
sem ladijo naložil nenavadno bogato z raznim suknom, plat-
nom in drugo tkanino, s klobuki, čevlji, nogavicami, posteljn o 
opravo, lonci, kotli, žeblji, sekirami, mnogimi puškami, samo 
kresi, dvema topoma, smodnikom, svincem, kroglami razne 

126 

velikosti, s sabljami, meči, kopjem in ladjico , ki se je dala 
razložiti. 

S tem sem hotel otočane preskrbeti za brambo . Polegtega sem s seboj vzel dva tesarja, kovača, sodarja, ki je bi l 
ob enem spreten strugar in lončar, sploh za vse je bil pri 
praven in zatorej smo ga imenovali na kratko mojster Jakob 
ali mojster za vse . Slednjič naj omenim nekega krojača, ki 
je bil izurjen tudi v drugih rokodelstvih . Namenjen je bil v 
izhodno Indijo, toda pregovoril sem ga, da se je naselil na 
mojem otoku. 

Naše neprostovoljno bivanje nam je več hasnilo nego škodovalo ; zakaj, ker je bil tukaj živež po ceni, naši zakladi nis o 
se zmanjšali temuč pomnožili . Kupil sem za svoj otok več 
prešičev in dve kravi s teleti. 

Dné 5. svečana se vendar veter obrne in odrinemo n a 
široko morje. Neki večer ugledamo v daljavi neki svit. Brž 
slutimo, kaj če se je vnela kaka Iadija? In res, pol ure pozneje vidimo od daleč gorečo ladijo na razsvetljenem morju . 
Večer je bil tih in miren, tem strašneje je vriščalo, praskal o 
in pokalo na valovih. Hitro petkrat ustrelimo, nesrečnim ljudem z znamenje, da je pomoč blizu. Počasi jadramo proti 
ognjenemu velikanu, toda resk — in goreča barka se razleti, 


127 

da se ozračje strese in valovi zašume . Z glasnim vriščem s e 
potem ostanki plamteče barke potopé in črna tema zopet zagrne morje. Ta strašni pogled in grozni ropot nas pretreseta, 
srčno omilujemo nesrečne utopljence, ki so ali v plamenu zgoreli ali golo življenje oteli na šibkih čolničih, toda zarad tem e 
nismo opazili nobene šalupe, nobene ladjice. še ,le naslednje 
jutro priveslata dva z ljudmi natlačena čolna . Ker je pihal 
nasprotni veter, nista mogla prav do nas . Razpeli smo torej 
jadra, da bi jima šli hitreje nasproti in v pol uri smo jih do 
hiteli. Bilo je v njih najmanje 60 ljudij, moških, ženskih , 
otrok, popotnikov in mornarjev . 

Kapitan zgorele barke, ki je bila francoska, pripovedova l 
nam je, da je ogenj nastal po nemarnosti krmarjevi. Kdo 
more opisati veselje smrti rešenih! Eni so se topili v solzah , 
drugi so bili na prsi, še drugi po barki letali kakor nori . 
Nekateri so plesali, smijali se in skakali, drugi prekriževal i 
se in tiho molili. Še nikdar nisem videl kaj enacega. Zdravnik 

je imel dokaj posla in marsikateremu je bilo treba puščati . 

Namenjenemu v izhodno Indijo nikakor ni bilo mogoč e 
utopljence peljati v deželo, iz katere bi se bili lahko vrnili domov na Francosko. Zatorej smo se naslednji dan dogovorili, da 
jih popeljemo v novo Fundlandijo. Tam jih tudi res srečno 
postavimo na suho, le mlad duhovnik in štirje mornarji so 
ostali pri nas. Sedaj smo krenili proti jugu, a vožnja je bila 
dolgočasna, ker vetra ni bilo. Daé 19. sušca l. 1694. ugledamo v izhodu veliko ladijo bližati se naši, 's streljanjem j e 
klicala na pomoč. Bila je brez velikega jadrenika, sprednjega 
in zadnjega drevesa. Hud vihar jo je bil odtrgal od sider, trešči l 
iz luke, kjer so jo bili popravljali, na široko morje , in ond i 
drvil sem ter tja. Ker sta bila kapitan in lajtnaut ostala na 
suhem, nihče ni znal voditi barke brez jadril. Pošastna lakota 
je že grozila njenim prebivalcem : zakaj le nekaj malega žganja, 
moke in nekoliko sodov pitne vode so še premogli, ko smo na 
leteli na njih ladijo. 

Med popotniki je bil tudi mlad mož z materjo in služkinjo. Dokler so sami kaj imeli , životarili so za silo , ko je 
pa lakota pritisnila, skoraj bi bili gladi pomrli, ker surov i 
brodniki se še zmenili niso za nje . Prva naša skrb je bila, 

poživiti izstradane ljudi z jedjo in pijačo . A to bi jim 13ilo 
utegnilo nevarno škodovati, zakaj siromaki so tako hlastno 
planili nad jedi, da so jih potem obhajale težave. Pa to še 
ni bilo vse. Ko jim je namveč odleglo, začeli so iz nova divjati. 
Naš prvi mornar je bil prišel z mesom in kruhom na njih 


barko in hotel jim skuhati močno juho. Toda prelačni niso 
mogli učakati. Kakor besni so prihrumeli v kuhinjo in mo ž 
je imel posla dosti, da se jih je obranil . Da bi se ne preobjedli in zdravji škodovali, dal je slehernemu le nekaj malega. 
To je pa še bolj razdražilo njih požrešnost in ne vém, kaj b i 
se bilo zgodilo, ko bi jaz ne bil stopil med strastno runo ico 
in žugal, da nihče grižljeja ne dobi . To jih je umirilo. 

Uboga mati, katero sem prej omenil, stradala je iz lju

bezni do sina, da on pri močeh ostane. Ko je nadmornar 
stopil v njeno izbico, ležala je na tleh, naslonjena k steni , 
bolj mrliču podobna ko živemu človeku . Mornar globoko 
ganjen jej vlije v usta žlico juhe ; odpre ustni, hoče govoriti , 
toda nikakor ne more izpregovoriti besedice. Vendar ga razume ter z znamenji pokaže, naj rajši srbi za sina, za njo je 
pomoč že prepozna . In res še isti večer je umrla uboga žena . 

Sin, kateremu je mati življenje odkupila s svojim življenjem, ni bil v boljšem stanu. Skoro ves trd je ležal na po 

stelji in v ustih tičal mu je kos usnjene rokavice , kolikor je 
še ni zgrizel. Tudi njegov želodec ni prenesel juhe, vendar j e 

okreval, ker je bil mlad in krepak. 

Služabnica je ležala poleg gospodinje . Krčevito se je z 
eno roko oklepala stolove noge, vsi udje so jej bili izključen i 
samega gladi .. Ranocelnik je za to zvesto revico storil, karkoli je vedel in znal in rešil jej je življenje . 

Za, nesrečno ladijo nismo mogli mnogo storiti . Postavili 
smo jej nov velik jadrenik in mestu zadnjega drevesa jadro za , 
silo, s prebivalci pa smo zamenjali mesa, slanine, subora, moke 
in graha za sladkor, rum in nekaj denarja . Mladeniča in služabnico smo na milo prošnjo vzeli s vsem, kar je imel prvi . 

Brez posebnih dogodkov srno jadrali dalje tja, kjer se m 
menil, da je moj otok. Precej dolgo smo se vozili mimo 
otokov sem ter tja, mojega le ni bilo nikjer. V jutro 10. mal . 

travna ga vendar ugledamo daleč na južnovzhodni strani. Krenemo proti njemu. Na enkrat Petek ploskne z rokama ter 
kliče skakaje : „Da da, sedaj vidim vse, tam-le je grad! ” 

„Petek, kaj misliš, bodemo pač koga n.ašli? Ali je tvoj 
oče še ondi, ali se morebiti bojiš, da ga ne bodeš videl nikdar ? 

„Prav praviš, gospod!” ihti se Petek . „Oj nikoli jih ne 

bodem več videl, oče so bili stari, oj, davno so že umrli! ” 

No, le ne obupaj, kmalu se bode pokazalo. " 

Kake pol ure smo bili daleč od otoka in Petek je že za 
pazil ljudi na bregu. Ukažem trikrat s topom ustreliti in šalupo izpustiti v morje. Belo zastavo nataknemo na njo v 


12 

znamenje, da smo prijatelji . S 16 dobro oboroženimi' možmi , 
Petkom in mladim duhovnikom pritisnemo k obrežju, kjer s e 

je med tem zbralo veliko otočanov. Hotel sem sam stopiti rt a 
suho in ogovoriti množico, toda Petek je že iz daljave spozna l 
očeta. Kakor strela je šinil med osuple prebivalce naravnost 
k očetu, objemal ga, po licu gladil, poklekoval pred njim, poljuboval mu roke, sedel poleg njega in mu z vso otroško ljubeznijo gledal v sivo oblik-je. Ni se ganil od njega, vodil ga 
je tudi za roko, ž njim sprehajal se, nosil mu iz čolna sedajsladkora, sedaj suhora, sedaj žganja. Da še celo plesal je 
okoli njega in prepevaje in smijaje se pripovedoval, kaj je do 
živel na kopnem in mokrem. 

Tudi mene so sprejeli z velikim veseljem . Marsikaj b i 
bilo povedati , ko bi hotel natanko razložiti, kako prijazno in 
lepo so me pozdravljali . Prvega sem spoznal Španjola Kaballa, 
katerega sem bil poslal med Indijane po njegove tovariše . Spo

znavši me ves osupel ni mogel izpregovoriti, izročil je bandero in. 
puško spremljevalcu in presrčno me objel . Potem mu je velel , 
naj gre po tovariše . Kmalu se je vrnil z 11 omikanimi in priljudnimi možmi, ki so se mi vsi prav lepo zahvalili za rešitev .

Španjol me je peljal sedaj proti stari grajščini. Sam bi je 
menda ne bil našel, toliko drevja je bilo zasajenega okoli nje. 
Popraševaje , zakaj da so jo tolikanj skrbno zavarovali, odgovoril mi je : „Potrebo tega početja boste spoznali, kakor hitro 
vam zgodbe naše razložim.” Začel je pripovedovati : 

Naša vožnja s tega otoka je bila srečna in radost moji h 
rojakov neizmerna, ko so se prepričali, da jih resnično hoče m 
rešiti. Veseli sicer, da ste se rešili iz pregnanstva, venda r 
naša žalost ni bila majhina, ko mesto vas najdemo na otok u 
pet Angležev, ki ste jih tu popustili, med njimi tri previhan e 
hudobneže. Edino njih pošteno dejanje je bilo, da so na m 
izročili vaše pismo, vse blago in nam oduren jene zaloge . 

Od kraja so bili še precej priljudni, menda iz strahu, ker 

je nas bilo več. Toda le prekmalu so razodeli, da niso nič 
prida. Delati se jim ni ljubilo, kakor gospoda so pohajkoval i 
po gozdih, streljali divjačino , na večer pa zasedali mize in 
čvrsto segali po jedeh, ki smo jih mi pripravljali. S tem ne 
zadovoljni jeli so nam celo nagajati , zlasti rojakoma svojima , 
ki sta si, boljša od njih, napravila na drugem kraju dosti prijetno domovanje , ker ju hudobneži nikakor niso hoteli imet i 
v trdnjavi. Iz nevoščljivosti in sovraštva, češ, da so le oni 
gospodarji na otoku, zažgal jima je eden izmed njih kočo, katero sta še o pravem času rešila . Mi smo jih posvarili in sice r 

Robinzon. 9 


takrat iz lepa. A to jih še bolje utrdi v hudobiji in `cko jutr 
prilomasti grda deteljica k Angležema:, ko nista bila doma, ter 

jima do tal razdene obe koči, potolče vse orodje, pobije njun e 
koze, pomandra in potepta vse, kar sta siromaka nasadila s 
tolikošnim trudom in potom. Kdo opiše njuno žalost, ko &ágvrnivši se ugledala strašno razdejanje! Tu ni bilo več oMsunka , drugod se je bilo treba naseliti in težavno del o 
četi od kraja. Vsa pobita sta prišla nam naznanit, kaj se;~ , 
zgodilo. Toda mi smo že vse vedeli. Potepuhi so se namre č 
sami bahali, da se bode tudi nam zgodilo, kakor Angležema, 
ako jih ne bomo bolje spoštovali. S tem se je vnel prepir' 
nami : Najpredrznejši med njimi izbije španjolu klobuk raz glavo . 
Španjol sicer miren mož pa grozé pogleda bahača in ga s 
pestjo trešči na tla, da omedli . Sedaj Atkins pomeri na Španca; 
toda zadene ga le v ušesce, da je krvavelo. Španjol ranjen. 114 
razsrjen zgrabi puško in nedvomno bi bil ubil Atkinsa, da 

nismo mi o pravem času zaklicali : stoj! Brž potem plane).,,, 
nad potepuhe ter jim poberemo orožje . Rotili so, se strašno 
in žugali, uganjali to in ono, nasposled smo jih, vendar-l e 
ukrotili, da so morali rojakoma vso storjeno škodo popravi * 
koči iznova sezidati, ograditi, saditi in obsejati. Ko so dovršW 
naloženo delo ko smo jim izročili njih orožje, namesto , 

bi se poboljšali, zrastel jim še le greben, prevzetnejši 
stali ko poprej — trije proti devetnajsterim ! 

Sedaj vendar še nič hudega ne doprinesó ; zakaj dr° 
nevarnost je profila nam vsem . Neko noč nisem mogel fc~e 
spati. Nič prida sluteč plazim okoli našega grada. Izli 
menim, da pa zopet Angleži kaj hudobnega snujejo . Todl 
z enim svojih rojakov se kmalu prepričam, da se motim : t,tz~ , 
so smrčali vsi. Stopiva tedaj na stražnico in se ogledujY5r:' 
na vse strani. In glej , na obnebju se zasveti in šum nán 
doni na ušesa kakor daljnih človeških glasov! Res , na brc 
gorju zapazimo dve rudeči grmadi . Brž ko ne so ji *ali. 
I n d i j a n ci. Boječ se za naše koče, polje, živino hitro zdramiva speče tovariše, da se pripravimo. Petkov oče je šel 
oprezovat. V dveh urah se je vrnil s poročilom : dva sovražna 
rodova sta se bila spopadla v krvavi bitni, sedaj pa oba, ni č 
ne vedoč drug za druzega, prišla na otok, da svoje ujetnike 
pojedó. Še-le ogenj jih je izdal in sedaj koprné še enkrat po-, 
skusiti se v bitki. In. res zjutraj se sprimejo in srdito mahajo . V dveh urah je bil boj določen : naši trdnjavi bližja 
stran je bežala. Mi se umaknemo v grad, svojeglavni Angleži pa ostanejo na mestu, kjer so radovedno gledali vso 


131 

vojsko . -S;,tmo trije begunci so pritekli. Angleži so jih zajeli i n 
gotovo hi jih bili umorili, da ne bi prihiteli nekateri španjolc i 
to zabranili. Premagani Indijanci, kolikor jih je ostalo, 
poskakali so v šajke in popihnili domov, premagovalci pa s o 

narodni šegi dvakrat strašno zakričali., ujete zaklali, po

idi in naposled odrinili . Dva in trideset mrličev smo našli 

bojišču, ubiti so bili deloma s pušicami, deloma z lesenim i 

oči. Tako je bila tedaj nevarnost srečno' odstranjena. 

Angleži, katerim smo dali one tri Indijance kot služab

nike, bili so nekoliko časa sem še precej pametni .. A ne dolgo 
mleli so po*stari navadi pohajkovati . Kakor prevzetni surov i 
trinogi so ravnali z ubogimi podložniki, nakladali jim pretežka 
dela in s tem sebi nakopavali njih sovraštvo.. Necega dné je 
Tomaž divjaku nekaj ukazal, česar pa ta, ker ga menda n i 
-av razumel, ni po volji opravil . Srdit plane Tom s sekiro 
nad njega. A v jezi ga zadene mesto na glavo v ramo . 11i/6o 
,stepi neki Španjoi med gospodarja in služabnika, da ubran i 
prelivanje krvi. Se bolje razkačen obrne Anglež sekiro proti 
njemu, toda ta se ogne in suro-veža z motiko telebne na tla . 
_edaj priderejo drugi naši rojaki in Angleži in boj se prične . 
Dva naših sta bila ranjen. Naposled jih užugamo in ukle

,,io. Naselniki, ki sem jih vprašal, kaj storiti s hudobneži , 
. ali so skoraj z enim glasom njih smrt. Iz hvaležnosti d o 
-ieža, ki mi je življenje otel, temu nisem pritrdil, ampak 
kba moja se je glasila na pregnanstvo . Izpahnili smo torej 
--redno trojico iz naše družbe . Daleč od nas so si postavili 
koči, nagemu gradu podobni, dobro ogradili in zemljo obdali . A ni minulo devet mesecev , prišli so prosit orožja ,
ero smo jim bili pobrali, in čolna, češ, na ta način jim n i 
9ti, rajši otok zapusté. Po nekaterem besedovanja privolimo 
jim vog čirae srečno pot, veseli, da se iznebimo grozovitnežev. 

Pregovor veli : Kopriva ne pozebe. V treh tednih sob i 
.o<Yovile-ii zopet pri nas. Iz njihovega pripovedovanja posnamem 
najznamenitejše reči. V dveh dneh so prlteslali do suhe 
zemlje, ker so se pa na bregu prebivalci zbrali v velikem šte 
vilu in s sulicami in pušicami proté tekali sem ter tja, n i 
tedaj kazalo pritisniti k bregu, zatorej so se spustili proti severu. Kmalu so spoznali, da ona zemlja je velik otok me d 
mnogo manjšimi oto~iči. Na enem izmed teh so stopili n a 
suho in našli tukaj priljudniše stanovalce, ki o jih obdaroval i 
s koreninicami in posušenimi ribami. Pripovedovali so jim tudi ,
seveda z raznimi znamenji, da je njih kralj v bitni ujel 200 
sovražnikov, katere pitajo za prihodnjo svečanost. Angleži. 


razodenejo željo, da bi jih radi videli. Divjaki, napak misleči , 
da jih hočejo s seboj vzeti in pojesti, pripeljejo jim 11 moških 
in 5 ženskih v dar. Kaj početi? Najhujše razžaljenje bi bilo ,
ako bi odklonili dar. Vzamejo jih torej in jim za nje poklonijo ročno sekiro, nož, star ključ in 5 do 6 krogel, kar ji h 
je močno razveselilo, da-si niso vedeli , čemu so vse te reči . 
Potem se hitro poslové. Na prvem otoku, kjer so stopili na 
suho, izpostavili so osem mož , ker vseh ni bilo mogoče preživiti, tri moške in pet ženskih so pa pripeljali s seboj na naš 
otok, ter potaknili v kočo. 

Radovedni gremo vsi gledat ujetnike . Moški, oso bili čvrste 
postave, 30 do 35 let stari ; dve ženski ste imeli kakih 40, 
dve do 25 , ena kakih 17 let, vse so bile precej prijetne i n 
lepo vzrastle. Uboge stvari so se nam smilile. Vedno so 
se tresli strahu, zdajci jih bomo zaklali . Petkovemu očetu 
smo naročili, naj jim naznani, da se jim nič žalega ni treb a 
bati. Veseli zavoljo tega so smešno poskakovali in kretali s e 
na čudne načine . Bili so raznih narodov, razun neke žen e 
nobeden ni urad Petkovega očeta. To ženo tedaj dam vprašati, ali hočejo služiti njim, ki so jim življenje ohranili ? Mest u 
odgovora jeli so plesati ; ta je to, drugi ono zadel na ramena i n 
s tem so naznanjali, da hočejo vse storiti, kar se jim bovle velelo . 

Da bi v okom prišli slehernemu prepiru, vadljali so An -. 
gleži za žene. Mi smo jim potem pomagali nove koče po 
staviti. Otok je bil sedaj na treh krajih naseljen in obdelan . 
Na najbolje oddaljenem koncu so stanovali malopridni trij e 
Angleži, bliže trdnjavi sta prebivala poštena njih rojaka. Njiju 
stan je bil zagrajen z mladim gostim drevjem, polje lepo ro

dovitno. Poleg tega sta v gozdu izkopala precej prostorn o 
jamo, kjer bi se poskrivala v nevarnosti . Okrog nje sta sa-
dike nasadila tako gosto , da se je moglo do zavetja priti le 
po jako zvitih ovinkih, tujcu popolnoma neznanih . Oni trije 
možje so bili, da-si nekoliko manj, vendar vedno še leni in 
zanikarni. Sejali, gradili so sicer, toda nehoté so mi priW 
na misel besede Salomonove : „8e1 sem mimo vinograda lenuha, in poln je bil trnja.” Ko bi se pridne žene ne bile poprijele kmetije, pod zlo bi bila šla vsa njihova naselbina. Kakor 

poprej so se namreč možje rajši klatili po otoku in lovili želve , 
ribe in ptiče, ženam prepustivši najtežja opravila . 

Nekega dné zopet pritisne 5 do 6 šajk divjakov k otoku. 
Ker se je to pogostoma godilo, bili smo jih že vajeni. Kakor 
sicer, poskrili smo se tudi sedaj, dokler so se tu mudili . Ko pa 
odidejo, gredó nekateri Španjoli proti bregu in strmé zapazijo 


v gočavi tri speče Indijance . Morebiti so zaŠli ter zakasnil i 
se, morebiti so jih tovariši pozabili. Kaj početi ž njimi? Ali 
jih umoriti ali ujeti? Ker ,nisem hotel prelivati človeške krvi, 
obveljalo je drugo. Zdramimo jih torej, zvežemo in peljem o 
k pridnema Angležema, katerima jih prepustimo. Kmalu je 
eden izmed njih pobegnil v hosto in nikakor ga nismo mogl i 
najti. Brž ko ne se je povrnil na dom o priliki , ko so n a 
otok došli njegovi rojaki. Ako bi bila res taka, profila na m 
je zopet velika nevarnost, ker gotovo je svojemu rodu naznanil , 
da beli ljudje na otoku stanujejo. In res nista minula dva 

meseca, kar nekega jutra za rana šest čoluov, vsak s 6 do 
8 Indijanci, privesla k otoku, kake pol ure daleč od bivališč a 
pridnih Angležev. Ko bi bili na tem mestu skupaj . stali vsi 
naselniki, ne bi bil utekel nijeden divjak, toda kaj bi opravil a 
dva zoper petdeset! Hitro ukažeta dvema sužnjema, ki sta 
prišla z ženskami, zvezati oba rojaka onega begunca in ju z 
najpotrebnišim hišnim in poljskim orodjem vred odpeljati v 
skrito jamo, tretjega pošljeta do Španjolov sporočit pretečo 
nevarnost, sama pa odpreta ograje in izženeta koze v gozd 
pomikaje se proti jami . Radovedna, kaj počenjajo neprijatelji , 
stopita na malo višino . Ti so korakali naravnost h kočama, 
kmalu ste v plamenu . Sedaj se dMaki razkropé na vse strani . 
Ker je bilo zavetje njuno silno gosto obraščeno, ni se bil o 
bati, da ga zasledé. Zatorej se umakneta proti strani, od katere sta pričakovala pomoči . Naposled se ustavita za starim ,
votlim drevesom. Ne čakata dolgo, ko pridrvé trije Indijanci. 
Dobro pomerita, in dva divjaka, med njimi begunec, zgrudita 
se mrtva na tla, tretji obstreljen se iz strahu zavali na zemljo . 
Sedaj se približa tropa peterih mož . Vprašajo ranjenega, kajse je zgodilo? V tem trenutku drugič zagrmi : en divjak obleži mrtev, drugi je ranjen, ostali trije pa samega strahu popadajo na zemljo. Zdajci planeta iz zasede Angleža misleča , 
da so vsi mrtvi, pogumno nad Indijance ter jih pobijeta s 
'Dualnim batom, razen enega samega, ki je prosil milosti . V 

-tem prihité Španjoli na pomoč , hitro se spusté za divjaki, a 
ti jadrno poskačejo v šajke in zbežé. 

Uboga Angleža sta bila tedaj, že tretjič pogorela. Toda 

vsi, celo Atkins in njegova pajdaša, se ročno lotimo dela : 
v kratkem ste stali novi koči in. Angleža sta si opomogla . A 
ta sreča ju je kmalu minula. 

Kakih 5 do 6 mesecev po teh dogodbah privesla neki 
večer 28 bark k našemu otoku. Pripeljalo se je do 250 divjakov, oboroženih z loki, pušicami, dolgimi sulicami in lesenimi, 


To nas se vé neznano prestraši. Naglo poderemo iznovari l 

postavljeni koči in živino in orodje pospravimo v jamo . Naša9 
moč je bila primeroma pač jako pičla, samo 30 mož nas ,,«illLt 
bilo vseh skupaj , namreč 17 Španjolov, 5 Angležev, Petkow á 
oče in 7 indijanskih slug. Premogli smo 17 mušket, tri lovs':-; ,; 
puške, 5 samokresov, 2 meča in več sekir, batov, kije v 

Mi Evropejci stno si pridržali puške in sleherni je Vzel ti d 
še sekiro. Jaz sem bil poveljnik male armade, Atkins pa por] 
poveljnik ; zakaj srčen, pogumen in predrzen je bil, kak 
nobeden. S šestimi Možmi 'se je postavil spredi v grmoNju . . . 

Zjutraj prikorakajo divjaki v trumah, po 50 mož =Čin" 
Prve se Atkins ni lotil, v drugo gosto drhal je dal ustreiitzl qGroza in. zmegnjava med Indijanci je bila strašna, ubitih sl i 
veliko, Vendar popolnom,a se niso dali ostrašiti ; kakor levi so, s. 
planili nad nage; enega Spanjola, Tomaža, in sužnja so pu gic , 
smrtno zadele, Atkinsa ranile. V četah po 6 in 8 mož se sede 
pomaknemo bliže in začnemo pokati med divjake, da so delo 
potepali, deloma brezupni tekali sem ter tja . Potem (lep, 
iz gozdne teme naravnost nad sovražnike in jih zagrabil

sekirami in meči. Kakor otrpneli izprva omahnejo, toda kr _ 

ojačijo, mahajo divje z bati in meči in nas obsujejo 
gicami ter ranijo Petkovega očeta in več , naših ljudij. Pa f 
mi krepko vihtimo sekire, meh in puškina kopita . V kratkem 
jih obleži 180. Videči, da nič ne opravijo, spusté se v 
beg proti ladijam t in da bi nesreča prikipela do vrha, razb i 
jim je nevihta nekaj šajk ob skalovju, nekaj jih je trešč i 
visoko na prod, da niso mogli odveslati. V kolobarju počene, : 
na zemljo — bilo jih je le še 70-80, nategnejo kolena, nasloni:; 

na-nje brade, glave stisnejo med dlani in se globoko Zamisli 

. ] V tem srno se lahko izpočili in pokrepčali z jedjo in pij 

Dolgo vendar ni kazalo rok križem držati . Gremo torej gleda 

kaj pač delajo begunci . Ko se jim približamo- za kaka .l 
streljaja, ukažem dve puški sprožiti, da bi jih ustraši 
zvedeli, kaj bodo počeli. Komaj slišijo strel, dvignejo se s silna 
krikom in grozno tuleči zbežé v gozd . , Da ne bi se vran 
domov ter zopet prišli v večjem števila na naš otok, zapalim, 
in uničimo vse Sajke, kolikor jih je ostalo . Nismo še izvršil 
tega dela, kar pridrvé divjaki . SpoznavŠi, da nikakor ni mogon , ' 
uteči, strahovito zatulijo in brezupno se zopet razkropé . Kakor' 

besni letajo po otoku, karkoli jim pride v pest, vse pokonkaj 
-e v divji jezi, drevje, ograje izrujejo, žito pomandrajo, trte 
Sklenemo tedaj potisniti jih v hribe in z vednimi napa?' 
zmanjševati njih število, potem pa z ostalimi mir napraviti 


-i kos zemlje izročiti v obdelovanje. V ta namen se nam 
rdelo potrebno, da ujamemo koga izmed njih, kateri bi rok«i razložil naše misli . Prešlo je dokaj časa, da smo na 
,led dobili enega v oblast, zakaj plašilo so se umikali in 

trpeli lakoto in pomanjkanje, nego bi se nam udali . Petkov 

si je na vse načine prizadeval, divjake prepričati, da ni č 
J(L.J.e,ga ne nameravamo, temveč le še skrbeti hočemo za nji h 

ter dati jim nekaj sveta, hrane, semen in potrebneg a 
:dja. S to ponudbo smo ga odpravili k Indijancem . Neznano 
,,tradani so se ubogi reveži -- katerih je bilo samo še 3 7 

rh .,- koj udali in milo prosili jedi in pijače, kar smo jim 
-- v, radi dali . V prebivališče smo jim odmolili na južno-vzhodn i 

<'tni dolinico med visocitni skalami, ki je bila zeló rodovitna . 

trudoma smo jim pomagali ,hišice delati, učili jih zemlj o 
belovati, kruh peči, jerbase plesti, lonce žgati, koze mlesti , 

smo jim nekoliko sekir, nožev in mnogoterega druzega 
poleg tega še nekaj kozlov in koz'a. Polagoma se je 

~ič privadil zložnejšega življenja, mirno in zadovoljno je žive l 
kotičku, srečnejše morebiti kakor v lastni domovini ! 

ve leti že uživamo mir in pokoj. Priveslalo je še tu in 
kako indijansko krdelo na naš otok , toda v notranje k 

thutga ni mikalo. 

v 

Sestnajsto poglavje. 

Robinzon se vrne domóv. 

ipovodoval gospod a os. Izvedel sem, da je 

ljubi otok prestal burne čase . Naselbina je sedaj veselo 
nqnredovala in evropejska omika se je blagotvorno razodevala 
"`ijancih. Kmalu so znali prav lično in čedno plesti mize, 
.,, , -postelje, sita, Učnike in enake reči in v teh ,.)umetnijah. 

itiaj prekosili svoje učenike. 

<v 

Moj prihod je bil za naselnike in Indijance jakokoristen ; 
,,akaj pripeljal sem jim obilno močilo potrebnega orodja, kakor 
v, škarij, lopat, rovnic, motik, šivank, sukanca in,druzega 
,laga, ,,karIje bilo sploh pripravno olajšati jim življenje. Poebno nlarliiyo so se poprijeli pletenja ; pletene so bile celó 
'; i-h kočice, katere so bile iz daljave podobne,velikim ulnjakom : 
i Atkinsova hiša je bila pravi čudež . Ozidje, stene, moži, izbe, kašte : vse je bilo spleteno. ,V njej so prebivale 


tri družine, namreč njegova, njegovega tovariša in s tremi 
otroci vdova Tomaža, katerega so divjaki v boju ubili. Sploh 
se je Atkins, odkar je bil oženjen, ves izpremenil, postal j e 
priden, pošten človek. Na otoku je sedaj kraljevala lepa edinost, 
kar me je močno veselilo. Opominjal sem prebivalce, naj tako 
ostane vsikdar ; vsi so si dali roke . Za naslednji dan sem ji m 
napovedal skupni obed. In res, prav vesel dan smo obhajali , 

,naš kuhar se je izvrstno obnesel . Kozjega mesa, svinjine, 
teletine, želv, raznega sadja je bilo obilno, krepko smo segali 
po rudečem francoskem vinu in angleškem pivu in bili pra v 
židane volje. 

Po kosilu sem razdelil darove, pred pa ljudem predstavil 
nove doglece : krojača,' ključarja in oba tesarja. Najprej je 
krojač dobil opravilo, ker ubogim otočanom je manjkalo sraj c 
in druge potrebne obleke. Gene so se učile pri njem in tudi 
pomagale vmes. Vsak naselnik je dobil lopato, motiko, grablje, 
veliko sekiro in žago . Zebljev, škarij, kladiv, zagozd, nožev in 
enacih rečij je vzel sleherni po potrebi. Orožje in strelivo sem 
izročil poglavarju, bilo ga je pa toliko, da se je mogel vsak 
orožiti dvojno, trojno, torej se ni bilo bati tisoč divjakov . 

Ogledoval sem si Otok natanko . Spremljevali so me razu n 

bratranca duhovnik, rokodelci, mladenič, čegar mati je lakot e 
umrla, in služkinja njegova, lepo vzrejena, sramožljiva deklica . 
Ko poslednja dva vidita, kako moja družina veselo cveté, prosita me, naj bi smela ostati na otoku . Iz srca rad sem ju 

sprejel med svojo druščino, odločil j'.Ina lep kos svetá, ukazal 
postaviti zložno stanovanje in priporočil ju ostalim . ,Kmalu 
sta bila naš » M' oj4,er za -vse" deklica zakonsk par. 

Kar je bilo v mojih močéh, storil sem, da bi olajšal in 
osrečil življenje na -saffiotnem otoku, samo ena reč me je skr

bela : moji ljudje so bili skoraj brez vse vere, celo oženili so 
se brez blagoslova cerkvenega. Dvajset otrok do šest let starih 

je bilo izrojenih kakor živinčeta na paši . Žene so bile sicer 
delavne, dobrosrčne ; prijazne in rahločutne do otrok, toda o 
krščanskem nauku liso vedele prav ničesax. 

Na mojo prošnjo 'se je duhovnik, sicer namenjen druga

velikodušno odločil, ' da ostane na otoku in posveti svoje m ( 
službi božji. Ta njegov sklep me je silno ganil in obljub_ 
sem mu pospeševati ga, kolikor le mogoče. Naslednji dan 
reč razložim ljudem; in Atkins odgovori : „Mi vsi Ijubimo-svo ! 
žene in nikakor . l§o ne ločili od njih. Zatorej nas 
veseli, ako bodeMo cerkveno poročeni. Skrb za nag dušblagor zaupljivo prepuščamo Vam .” 


137 

Dokler se Indijanke niso dale krstiti, ni se moglo to zgoditi . Duhovnik jih je torej učil, jaz in Atkins sva tolmačila. 
V kratkem jih je krstil in potem poročil . 

Pri tem slovesnem opravilu je resno opominjal može, na j 

žene in otroke svoje vseskozi pridno učé krščanskega nauka . 

Ko je bilo polagoma vse urejeno, mislil dem na odhod . 

Imenitna reč mi je še ostala : svet na otoku primerilo 
razdeliti. Vso deželo sem tedaj razdelil na več okrajev in vsak 

naselnik je dobil enak kos zemlje. Jaz sem ostal gospodar 
vsemu otoku, Kaballos je bil moj namestnik. Indijanci so p o 

večjem rajši služili nego sami gospodarili . Kar je bilo name 
njeno naselnikom, izročil sem jim, le zastran topov in šalupe sem 
se premislil : nisem jih dal, prvih ne, da bi divjakov strmo 
glavo ne napadli in s tem sebe pogubili, poslednje ne, da ne b i 
se kateri nezadovoljneži kedaj domislili, ž njo pobegniti z otoka . 

10 


Pet in dvajset dnij sem se mudil na priljubljenem otoku , 

potem sem slovo dal naselnikom, ki so me častili kakor svojega očeta in dobrotnika. ~alostni so me vsi spremili do ~olniča. Ko je ladija jadra razpela, pozdravila je otok s petkratnim strelom. Ta pot pa smo doživeli prav hudo dogodbo. 
~e tretji dan so vsi vetrovi potihnili in močen tok nas je gnal 
od naše poti naravnost proti suhi zemlji . Na večer smo zapazili na pomorju črne pike, ki so se premikale sem ter tja . 
Nadmornar je zlezel z daljnogledom na sprednji jadrenik i n 
naznanil : kar tema jih je, najmanje tisoč šajk . 

Prestrašil sem se ne malo; zakaj nadejati se nam je bilo 
krvavega boja. Bratranec moj in brodniki, ki so na otok u 
tolikanj strašnega Mi o kanibalih ali ljudožercih, menili so, 
sedaj, sedaj nas bodo pohrustali. Osr~ujem jih in ukažem obe 
šalupi , eno na krmo , drugo na rivec prikleniti in z ljudmi 
napolniti. Da ne bi sovražnik ladije zažgal, vzeli so na moj e 
povelje vode v vedrih s seboj, da bi v potrebi gasili. Tako 
pripravljeni pričakujemo Indijance , katerih pa ni bilo tisoč , 
ampak komaj 130 čolničev, po 12 do 15 mož v vsakem . Di.vjaki nas nameravajo zajeti, naši v šalupah jim to branijo i n 
boj se vname. Ko se namreč 5—6 največjih šajk za IuČaj 
približa, dajo naši z rokami znamenje, naj se omaknejo Dobro, 

. umejo sovražniki znamenje, toda ne zmenivši se za-nj obsujej o 
naše s pušicami in ranijo nekega brodnika. Svojim ljudem 
vendar branim streljati, v šalupo jim spustim nekoliko desek, 
da se zagradé proti pušicam . Sedaj privesla vsa drhal in na s 
napade zadaj. Tu spoznam med njimi stare znance, s katerim i 

sem že občeval na otoku . 

Zatorej zapovem topove pripraviti in pošljem Petka kraj 

barke tujce vprašat, česa želé . Mestu odgovora pridrvi ploha 
pušic in ker je Petek stal sam in nič obvarovan, prebodej o 
ga tri pušice in mrtev se pri tej priči zgrudi na tla. 

Bridkost zaradi izgube mojega starega zvestega tovariša 
mi. iz srca prežene sleherno usmiljenje . Strašno razljučen 
ukažem devet topov deloma s kartečami deloma s krogla,m i 
nabasanih zakaditi med gosto trumo. To vam je bil pozdrav , 
kakoršnega niso doživeli vse žive dni : sila mnogo šajk je bil o 
razbitih, druge presteljene pogreznile so se v dno morja ; kdorkoli je čutil veslo v rokah, delal je na vso moč, da bi se reši l 
iz groznega morišča. Kmalu je izginila divja drhal izpred 
naših oči", toda v vodi med drobljanci in tramovi so plavali 
mrtvi, ranjeni, pa tudi živi Indijanci. Enega poslednjih, ki s e 
je dolgo plazil okoli nas, vzeli smo na barko . 


139 

Naš ujetnik je bil tako preplašen, da ni hotel niti jest i 
niti govoriti ; mislili smo, da hoče gladu umreti. Zato sem 
mu grozil, da ga vržemo v morje, ako ne izpregovori . Nič ni 
pomagalo in res ga pahnejo v valove. Plaval je za nami in 
klical in naši so ga zopet potegnili na ladijo . Sedaj je bil 
voljniši. Sila težko se je navadil nekoliko angleški, govoril j e 
sicer rajši, vendar na vprašanje, zakaj so nas napadli, ni vedel 
ničesar odgovoriti. 

Kar nič ni mogel ta divjak nadomestiti starega mojeg a 
prijatelja . Ubogi Petek! Tu slednjikrat slovo jemljem od tebe , 
ko smo tvoje truplo izročili hladnim valovom. Ne prikliče te 
več ne moje žalovanje, ne jok. Več, kakor vse besede , vse 
solze, velja moj poslednji pozdrav : Z Bogom, z Bogom ! 

Na večer tega prežalostnega dneva se je veter prevrgel , 
čvrsta sapa je ljubko valila morsko površje in jadrali sm o 
urno v Brazilijo, kjer sem se sešel s svojim starim drugom. 
Za moje razne darove mi je vrnil mesa, vina, vkuhanega sadja 
in tobaka. Da me je bil neznano vesel, pav ni treba omeniti. 
Z njegovo pomočjo sem s seboj pripeljano šalupo dal sestavit i 
in s potrebnim oskrbeti, da pripelja mojim naselnikom obetan o 
blago, namreč tri molzne krave, pet telet, kakih 20 prešičev ,
dve kobili in žrebca ; zakaj govedino, ki sem jo bil nakupil 
na Angleškem, poklali smo na dolgem potovanju . Nekateri naši h 
mornarjev, ki bi se bili radi naselili na mojem otoku, prevzel i 
so naloženo ladijo ; dodal sem še ujetega Indijanca kot služabnika. Ob enem se jim je pridružil braziljsk naselnik z ženo 
in dvema hčerama . Srečno je ladjica prijadrala k otoku, kjer 
so prebivalci z veseljem sprejeli njo in novo-prišlece. Družina 
se je ž njimi pomnožila skoro na 70 duš brez otrok . Veselo 
se je razcvetala in večkrat sem slišal prav ugodna poročila z 
ljubega otoka. 

Jaz sam pa sem še obhodil Madagaskar, Bengalsko, Ki 
tajsko in severno Rusko ter se po mnogih čudnih dogodki h 
zdrav in srečen vrnil domóv. Dve in sedemdeset let star odložim sedaj romarsko palico, da pri svojih dveh otrocih, k i 
mi ju je Bog ohranil, mirno preživim odločene dni in se pripravljam na poslednjo dolgo pot, ki pelja v nebesa . 


Kazalo.


Sban 
Uvod. ... 3 
Prvo poglavje. Robinzonova mladost in prve njegove vožnje 5 
Drugo poglavje, Robinzon ujet in njegov beg 1 3 
Tretje poglavje. Robinzon braziljsk naselnik 
Cetrto poglavjp . Robinzon rešen . . 2 7 
Peto poglavje. Robinzonov dnevnik 35 
Sesto poglavje. Robinzon rokodelec in kmetovalec 43 
Sedmo poglavje . Robinzon pek in Iadijotesar . 49 
Osmo poglavje. Robinzonova nesrečna vožnja . 55 
Deveto poglavje . Robinzon najde človeško sled 60 
Deseto poglavje . Tiho življenje in marsikaj vmes 70 
Enajsto poglavje . Divjaki . 7 9 
Dvanajsto poglavje. Imenitne dogodbe 92 
Trinajsto poglavje. Rešilna ladija . 105 
Stirnajsto poglavje . Robinzon zapusti otok . . 118 
Petnajstó poglavje . Robinzon zopet na morju . . . . . 124 
Sestnajsto poglavje . Robinzon se vrne domóv . . . . 135