5 r a z p r a v e – s t u d i e s * Izr. prof. dr. Boris Golec, doktor zgodovinskih znanosti, znanstveni svetnik, Znan- stvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, 1001 Ljubljana, Slovenija, bgolec@zrc-sazu.si Mozirska tržanska prisega iz leta 1740 – »usodna« zmota izpred 90. let v ČZN 1926 B o r i s G o l e c * 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 930.2:811.163.6"17/18" Boris Golec: Mozirska tržanska prisega iz leta 1740 – »usodna« zmota izpred 90. let v ČZN 1926. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 87=52(2016), 1–2, str. 5–19 V Časopisu za zgodovino in narodopisje je France Kotnik leta 1926 objavil kratko besedilo prisege za novosprejete tržane trga Mozirje. Postavil jo je v leto 1740, ker je takšno letnico nosil naslov tržanske knjige (Bürgerbuch von Prasberg 1740), na začetku katere je prisega zapisana. Odtlej je »mozirska tržanska prisega« veljala za pomemben primer starejše pisane uradovalne slovenščine. Toda zadnje raziskave so pokazale, da je prisežni obrazec v resnici nastal šele okoli leta 1820, kar zahteva njegovo jezikovno, pravopisno in kulturnozgodovinsko reinterpretacijo. Ključne besede: tržanska prisega, Mozirje, zmotna datacija, slovenski jezik 1.01 Original Scientific Article UDC 930.2:811.163.6"17/18" Boris Golec: The Mozirje Market Town Oath of Citizenship from 1740 – “the Fateful” Mi- stake Published 90 Years Ago in ČZN (Review for History and Ethnology) 1926. Review for History and Ethnography, Maribor 87=52(2016), 1–2, pp. 5–19 In 1926 France Kotnik published a short text of the oath of citizenship for new inhabit- ants of Mozirje market town in the Review of History and Ethnography. He dated the oath for 1740, for the same year was written in the Mozirje “Bürgerbuch” (Bürgerbuch von Prasberg 1740), in which the oath was published. Since then the “Mozirje oath of 6 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES citizenship” was regarded as an important example of the older written official Slo- vene language. The recent research has shown that the oath form was actually written around 1820 and this fact requires its linguistic, orthographic and cultural-historical reinterpretation. Key word: Market Town Oath of Citizenship, Mozirje, false date, Slovene language Leta 1926 je domoznanec France Kotnik (1882–1955)1 na straneh te revije ob- javil slovensko prisego za novosprejete tržane trga Mozirje in njeno nemško različico.2 Objavo je pospremil s kratkim komentarjem o nastanku in jezikov- nih značilnostih besedila, zagrešil nekaj prepisovalskih spodrsljajev in hudo napako pri dataciji, na katero želim zdaj, po devetdesetih letih, opozoriti na straneh iste revije. Čeprav bi Kotnik moral opaziti, da so vpisi v knjigi od prvega leta 1740 do leta 1818 sočasnega nastanka in delo iste prepisovalske roke, je prisego po- stavil v leto 1740; s to letnico je namreč v naslovu datirana rokopisna knjiga (Bürgerbuch von Prasberg 1740), ki se začenja z nemško in slovensko tržansko prisego, napisanima na prvi in drugi strani. Prisego, ki je v zgodovino slo- venskega jezika prišla kot »mozirska tržanska prisega iz leta 1740«, so začeli kmalu ponatiskovati oziroma ponovno objavljati po izvirniku,3 šele leta 1968 pa se je jezikoslovec Jakob Rigler na osnovi Kotnikove objave dotaknil jezi- kovnih in pravopisnih značilnosti besedila.4 Odtlej je bila prisega deležna omemb v pregledih zapisanih primerov uradne slovenščine (Koruza, 1973)5 in slovenskih priseg (Košir, 1992).6 Ker je mozirska tržanska knjiga dolgo veljala za izgubljeno, se je bilo mogoče opirati zgolj na Kotnikovo objavo in datacijo v leto 1740. Po ponovni najdbi knjige je Osrednja knjižnica Mozirje leta 2004 izdala njen faksimile.7 V posebni knjižici s spremno besedo Aleksandra Vi- 1 O Kotniku gl. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi295461/ 2 Kotnik, Mozirska tržanska prisega, str. 133–137. 3 Isto leto, morda še pred izidom Kotnikove razprave, je bila natisnjena v celjskem časniku Nova doba (7. septembra 1926) v podlistku Kronika trga Mozirje avtorja Žige Lajákova- Mo zirskega. Ta ob objavi, v kateri je več napak, ni navedel ne vira ne časa nastanka prisege (Lajákov-Mozirski, Kronika trga Mozirje, str. 1). Besedilo slovenske prisege je v monografiji Savinjska dolina (1930) objavil tudi Rajko Vrečer (Vrečer, Savinjska dolina, str. 101–102), ki sicer v opombi navaja Kotnikovo objavo. Toda nekaj razlik med trans- kripcijama in Vrečerjevi podatki iz knjige tržanov, ki jih Kotnik nima, kažejo, da je Vrečerjeva objava nastala najverjetneje neodvisno od Kotnikove. Njegova datacija prisege v leto 1790 je sicer znatno bliže dejanskemu času nastanka, a gre skoraj gotovo zgolj za tipkovno pomoto (1790 namesto Kotnikove datacije 1740). 4 Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669. 5 Koruza, O zapisanih primerih, str. 246. 6 Košir, Prisege v slovenščini, str. 6. 7 Videčnik (ur.), Bürger Buch von Prasberg 1740. Boris Golec, Mozirska tržanska prisega iz leta 1740 – »usodna« zmota izpred 90. let … 7 dečnika je objavljen faksimile prisege in ponatis Kotnikove objave iz leta 1926 z vsemi prepisovalskimi spodrsljaji vred, prisežno besedilo z nekaj napakami pa tudi v sodobni slovenščini.8 Na napake, od katerih je najhujša veliko pre- zgodnja datacija prisežnega besedila, sem opozoril leta 2011 v svoji elektronski monografiji o trških prisežnih besedilih v slovenščini,9 ob 90-letnici nastanka zmote pa kaže problem ponovno osvetliti tam, kjer je njegov izvor. Spremna beseda k faksimilu iz leta 2004 se časa nastanka prisege ne do- takne. Poglejmo, kaj jo neizpodbitno postavlja v precej mlajši čas in kako bi bilo njen veliko poznejši nastanek mogoče ugotoviti že veliko prej, še preden je letnica 1740 zagledala luč sveta in se nato vztrajno ponavljala dolga desetletja. »Mozirska knjiga tržanov« je bila prvotno shranjena v trškem arhivu, ki je ob nastanku modernih občin 1849/50 postal del arhiva (trške) občine Mo- zirje.10 Župan Matija Goričar in učitelj Franc Vajd sta nanjo in na trški arhiv opozorila narodopisca in literarnega zgodovinarja Franceta Kotnika, ki je pri- sego leta 1926 objavil. V objavi je tudi navedel, da sta trški arhiv tedaj urejala učitelj Vajd in (Žiga) Leykauf–Mozirski.11 Po drugi svetovni vojni mozirska občina za staro trško in občinsko gradivo ni kazala zanimanja in marsikaj se je znašlo na podstrešju kaplanije. Za knjigo tržanov ni bilo nobenega sledu do srede osemdesetih let 20. stoletja, ko jo je vdova predvojnega in povojne- ga občinskega uradnika Peternelja izročila Aleksandru Videčniku, snovalcu zgornjesavinjskega arhiva. Peternelj naj bi knjigo rešil pred otroki, ki so se z njo igrali. V slabem stanju jo je skupaj z Videčnikovo zbirko leta 1989 prevzel Zgodovinski arhiv Celje in jo dal leta 1993 restavrirati.12 Rokopisna knjiga je dobila sedanjo zunanjo podobo že na začetku, oko- li leta 1820. Vezana je v polusnje, platnice so opremljene z zlatotiskom, na platnicah je naslov »Bürger Buch von Prasberg 1740«. Marmorirane platnice merijo 24 × 38 cm, hrbet 1,5 cm, 36 listov pa 23,5 × 37,5 cm. Vsi listi so ena- ki, brez vodnega znaka in paginacije, popisanih je vseh 72 strani. Slovenska prisega je napisana na drugi, nepaginirani strani in sledi neposredno nemški različici prisege s prve strani knjige. 8 Videčnik (ur.), Knjiga tržanov Mozirja 1740, str. 11, 12. 9 Golec, Slovenska prisežna besedila, s. p., MOZIRJE (MOZ-1). 10 Materialni dokaz, da je bila knjiga po koncu prve svetovne vojne še v občinskem uradu, predstavlja zadnji vpis, verzi Žige Laykaufa Lajákova Mozirskega z datumom 31. decem- ber 1919, s katerimi končuje kroniko medvojnih in povojnih dogodkov. 11 Kotnik, Mozirska tržanska prisega, str. 137, op. 1. 12 Telefonski pogovor z Aleksandrom Videčnikom, Mozirje, 23. septembra 2009. – O pre- vzemu knjige v Zgodovinski arhiv Celje in restavriranju: ZAC, zapisnik primopredaje št. 05-125/1-89; podatek o restavriranju je v knjigi. Žig z napisom »Kulturna skupnost Mo- zirje Arhivska zbirka« na prvi strani knjige je iz srede osemdesetih let. Sedanje hranišče: ZAC, ZAC 510, Zbirka Videčnik Aleksander 1696–1981, št. 4, Bürger Buch von Prasberg 1740 [Trška knjiga Mozirja 1740–1919]. 8 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES Transkripcija in transliteracija besedila131415 Transkripcija Transliteracija Purgerska Perſéga Jeſt N. N. perſeshem h’ Bogu ! de jeſt bodem temo Tergo v’ſo Sveſtobo Skasov, tedej ne le Samu temo naprej poſtauleno13 Goſpodu Richterjo, al Naméſtniko, ampak tudi temo Magiſtrato vſellej to ſpodobno Pokorsh14 no Skasél; ino tudi vſe, kar je k pravimu poterdejnu, ino h’ dershejnu téh tershkih Praviz ino Frejeſti potrebnu al h’pridu, bom ſturil, al dopernéſel, nekol pa taiſte sanizhovu al zel taiſtim kaj Super delel. Tudi jeſt oblubim, Se vſellej toku, koker Se enimo salmo sraun tudi perſéshemo Purgerjo Spodobi, sadershati, ino tudi v’ſellej, kader je le mogozhe, Se puſtit nuzat, tedej te mene dane Povele Svéſtu dopolniti, koker gviſhnu Meni Bog pomaga Amen. Purgerska persega Jest, N. N., persežem h Bogu, de jest bo- dem temo trgo vso zvestobo skazov, tedej ne le samu temo naprej postaulen(m)o gospodu rihterjo al namestniko, ampak tudi temo magistrato vselej to spodobno pokoršno skazel, ino tudi vse, kar je k pra- vimo potrdejnu ino h držejnu teh trških pravic ino frejesti15 potrebnu al h pridu, bom sturil al dopernesel, nekol pa taiste zaničovu al cel taistim kaj zuper delel. Tudi jest oblubim se vselej toku, koker se enimo zalmo zraven tudi perseže(n)mo purgerjo spodobi zadržati, ino tudi vselej, kader je le mogoče, se pustit nucat, tedej te mene dane povele zvestu dopolniti, koker gvišnu meni Bog pomaga. Amen. Besedilo je službeni prisežni obrazec za novosprejete tržane s slovenskim naslovom »Purgerska persega« in s kratko vsebino. Prisežnik priseže Bogu, da bo zvest trgu, pokoren trškemu sodniku, njegovemu namestniku in trškemu magistratu ter da bo spoštoval trške pravice. Obljublja tudi, da bo vselej ravnal, kot se spodobi za zapriseženega tržana, se dal na razpolago in izpolnjeval ukaze. Prisega je, kot je ugotavljal že Kotnik, dobesedni prevod nemške prisege s prejšnje strani knjige,16 vendar opazimo nekaj razlik. Prevajalec je nemške formulacije večkrat poenostavil in pri tem enkrat spremenil tudi pomen. Tako je za »dem löbl.[ichen] Magiſtrate« uporabil v slovenskem besedilu samo sa- mostalnik magistrat brez pridevnika: »temo Magiſtrato« v nadaljevanju istega stavka pa za »den Gehorſam, oder die Folgſsamkeit bezeigen«, preprosto: »to ſpodobno Pokorshno Skasél«. Pridevnik taiste (»taiſtim kaj Super«) se v slo- venski različici nanaša na trške pravice in svoboščine, v nemškem izvirniku pa je navedeno »dem Markts’nutzen entgegen«, kar je tudi vsebinsko drugače. Majhna pomenska razlika je še pri prevodu »ino tudi v’ſellej« za »eben darum 13 Nad n je po dolžini črke črtica, ki pomeni podvojitev znaka in bi lahko predstavljala manjkajočo črko m. 14 Morda zabrisan znak za deljenje besed. 15 Lahko tudi: frajesti. 16 Kotnik, Mozirska tržanska prisega, str. 134. Boris Golec, Mozirska tržanska prisega iz leta 1740 – »usodna« zmota izpred 90. let … 9 Slika 1: Mozirska tržanska prisega 10 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES aber auch immer«. V zadnjem stavku je prevajalec za nemško »nach Thun- lichkeit« poiskal opisni prevod »kader je le mogozhe« in se v nadaljevanju zatekel kar k dvema poenostavitvama. Odpadla so trška opravila oziroma dela v korist trga (»zu Markt’s geſchäften mich gebrauchen zu laſſen«), ki jih je nadomestila krajša in s tem pomensko manj jasna formulacija: »Se puſtit nuzat«. Prav tako je reducirano – brez ustreznice za ukaz in prislova vedno – izvirno »Befehle oder Aufträge ſtets getreulich zu befolgen«, prevedeno kot »Povele Svéſtu dopolniti«. Na drugi strani je v slovenskem besedilu z delež- nikom naprej postavljen razširjena oznaka za trškega sodnika: »temo naprej poſtauleno Goſpodu Richterjo«, kar se v nemškem izvirniku glasi zgolj: »dem Herrn Marktrichter«. Duhu slovenščine je prevajalec prilagodil prvi stavek, ko je pomožni glagol »werde« prestavil s konca zelo dolgega stavka takoj za osebni zaimek: »jeſt bodem«. Glavno vprašanje naše obravnave je torej čas nastanka prisege in z njim povezane okoliščine. Besedilo je okoli leta 1820 napisal mozirski trški sindik Franc Ksaverij Hofbauer (roj. ok. 1766/67 neznano kje, † 1822, Mozirje). Nje- govo pisavo razkrivajo dokumenti trškega arhiva, ki jih je sam podpisoval od začetka leta 1797 do konca leta 1821.17 Ker so v knjigi tržanov vsi vpisi, datirani od 16. februarja 1740 do 11. avgusta 1818, nastali sočasno in so delo iste prepisovalske roke, je spodnja meja nastanka knjige in slovenske prisege poletje 1818, zgornja pa malo pred Hofbauerjevo smrtjo 9. februarja 1822.18 Knjiga je bila sprva namenjena samo vpisovanju imen novih trških, pozne- je magistratnih svétnikov19 in novosprejetih tržanov. Različicama tržanske prisege v nemškem in slovenskem jeziku od 3. do 7. strani v nemščini krono- loško sledijo potrditve svétnikov od 16. februarja 1740 do 11. avgusta 1818 in nato do 11. strani v istem časovnem razponu imena novosprejetih tržanov. Po Hofbauerjevi smrti je knjiga za četrt stoletja obmirovala, saj je naslednji trški sindiki niso vodili v skladu z njenim namenom. Od leta 1847 dalje so vanjo vpisovali tudi druge vsebine.20 17 Npr. ZAC, ZAC 547, Trg Mozirje, šk. 19, št. 42, 7. 1. 1797; šk. 19, 30. 11. 1821. 18 NŠAM, Matične knjige, Mozirje, M 1786–1830, pag. 125. 19 Na 3. strani sta v naslovu navedena oba naziva – trški in magistratni svétnik, zadnji kot novejši (nun): »Aufnahme der Bürger zu sogenannten Ratsherrn nun Magistrats- -Räthen«. 20 Vsebina knjige se spremeni z naslednjim zapisom z dne 10. decembra 1847, ki govori o izvolitvi (zadnjega) trškega sodnika. Med letoma 1850 in 1867 so vanjo vpisovali rezultate občinskih volitev (od drugih volitev leta 1861 dalje v slovenskem jeziku), leta 1896 je svojo dolgoletno občinsko službo ovekovečil tajnik Jože Pirš, leta 1894 je v knjigo zapisal po- slovilne verze dotedanji mozirski kaplan, pesnik Anton Aškerc, sicer pa glavnino knjige zapolnjujeta kroniki domačina Žige Laykaufa Mozirskega, prva za obdobje 1874–1900 in druga za čas prve svetovne vojne; drugo je pisal po naročilu občinskega zastopa in sklenil zadnji dan leta 1919. Boris Golec, Mozirska tržanska prisega iz leta 1740 – »usodna« zmota izpred 90. let … 11 Ni znano, kdo ali kaj je trškega sindika Franca Ksaverija Hofbauerja na- vedlo, da je okoli leta 1820 začel pisati »zlato knjigo tržanov«, kakor tudi ne, ali je pred to knjigo obstajala že katera ali pa je Hofbauer podatke o trških svétnikih in novosprejetih tržanih prepisal iz drugih predlog. Nemški in slo- venski prisežni obrazec za tržane bi bila prav tako lahko starejšega nastanka, vendar njuni predlogi nista mogla nastati prej kot konec 18. stoletja, ko so tudi v Mozirju začeli uporabljati pojem magistrat, ki ga omenjata obe prisežni besedili. Prvič ga je v trški protokol zapisal Hofbauer 18. maja 1792,21 sicer pa je bilo v tem času še običajno (samo)naslavljanje »sodnik in svet« (Richter und Rath), ki ga je pojem magistrat izrinil šele v predmarčni dobi.22 Nekaj manjših vsebinskih razlik med nemškim izvirnikom in slovenskim prevodom prisege, večinoma poenostavitev v slovenskem besedilu, ne pripomore k ugotavljanju točnejše datacije nastanka. Da je slovensko besedilo prepis, četudi morda še- le hkrati s knjigo nastalega prevoda, pričata dva prepisovalska spodrsljaja: poſtauleno namesto poſtaulen(i)mo in perſéshemo za perſéshen(i)mo.23 Nikakršnega dvoma sicer ni, da so mozirski tržani stoletja prisegali v slo- venščini, a se morebitni zapisi prisežnega obrazca niso ohranili, tako kot niso ohranjeni zapisi obrazca v nemškem jeziku. Kotnik je na podlagi analize pri- imkov v knjigi navedenih trških svétnikov in tržanov iz let 1740 in 1744 ugo- tovil le dva nemška priimka in sklenil, kako je »umljivo, da je bila v Mozirju slovenska tržanska prisega potrebna«, »ker niso vsi tržani znali in razumeli nemškega jezika«. Prepričan, da je mozirska tržanska prisega iz istega časa kot prisega iz Središča ob Dravi (1730–40), je trga primerjal v luči poznejše dobe: »Središče – Mozirje! Oba slovenska trga sta imela v času našega narodnega preporoda važno vlogo.«24 Dejansko je mozirski slovenski prisežni obrazec približno 80 let mlajši in sodi v čas močno razširjenega znanja nemščine ter njene vsesplošne modnosti med ljudmi s slovensko materinščino. Ne presene- ča, da je v knjigi tržanov najprej naveden nemški izvirnik, slovenski prevod pa je izrecno namenjen tistim novim tržanom, ki nemščine ne obvladajo: »»Für die, der deutschen Sprache unkündigen neuen Bürger ist folgende Eidesfor- mel bestimmt.« 21 StLA, Praßberg Markt, K 2, H 23, Gerichtsprotokoll 1693–1799, pag. 245. V istem zapisu so trški svétniki imenovani še po starem »Raths Männer«. Z uvedbo pojma magistrat je povezana dvojna oznaka za svétnika: »der Neue Rathsmann, oder Magistrats=Rath«, navedena v opisu meja mozirskega trškega pomirja iz leta 1801 (prav tam, K 2, H 19, 24. 5. 1801). 22 Prim. prav tam, K 2, H 18; K 2, H 23. 23 Prim. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669. 24 Kotnik, Mozirska tržanska prisega, str. 136. 12 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES Slika 2: Mozirje po Stari Kaiserjevi Suiti 1824–1833 (Kaiser, Litografirane podobe, sl. 32) Tudi če je predloga prisežnega obrazca v nemščini in slovenščini nastala že konec 18. stoletja, obstaja le majhna možnost, da njun avtor ne bi bil Franc Ksaverij Hofbauer, ki ju je okoli leta 1820 zapisal v »zlato knjigo tržanov«. Kotnik je sklepal, da je prevod nemške prisege delo domačina, »ki je deloma poznal takratno knjižno slovenščino, a tudi domače narečje«.25 Izkazalo se je, da je imel v znatni meri prav. Hofbauer se je kot učitelj srečeval s pisano slovenščino, za domačina pa je veljal s pridržkom. V Mozirju se sicer ni ro- dil, a je v trgu živel od najstniških let, ob zapisu oziroma prepisu prisege že blizu štiri desetletja. Od kod se je njegova družina priselila v Mozirje, doslej ni bilo mogoče ugotoviti. Frančevega očeta Frančiška Pavelskega Hofbauerja (Hoffpauer) srečamo prvič leta 1782, ko je postal mozirski tržan in je ob tem dejanju v trškem protokolu označen kot gozdarski mojster,26 nekaj mesecev pozneje pa se je tu kot vdovec oženil z domačinko.27 Dve leti zatem je v Mozir- ju prvič izpričan tudi sin Franc Ksaverij iz prvega zakona, in sicer kot krstni boter otroku iz trga,28 tedaj star okoli 16 let. Ko se je 28. januarja 1787 oženil 25 Prav tam, str. 134. 26 StLA, Praßberg Markt, K 2, H 23, Gerichtsprotokoll 1693–1799, pag. 198, 23. 4. 1782. 27 NŠAM, Matične knjige, Mozirje, P 1769–1785, s. p., 26. 8. 1782. – Smrt njegove prve žene ni vpisana v mozirsko mrliško matico, ki se po 23-letni vrzeli v vrsti mrliških knjig za- čenja 20. januarja 1781 (prav tam, M 1781–1785). 28 Prav tam, R 1769–1785, pag. 287, 6. 3. 1784. Boris Golec, Mozirska tržanska prisega iz leta 1740 – »usodna« zmota izpred 90. let … 13 z domačinko Marjeto Klančnik, naj bi mu bilo 20 let, nevesti pa leto manj.29 Franc Ksaverij Hofbauer se je potemtakem rodil neznano kje leta 1766 ali 1767.30 V zakonu z Marjeto se mu je med letoma 1788 in 1807 rodilo osem otrok.31 Po mozirski šolski kroniki naj bi leta 1787, torej v letu svoje poroke, začel poučevati v svoji hiši kot prvi mozirski učitelj in to ostal do smrti leta 1822. Hkrati je opravljal še službo organista in mežnarja, sicer pa je ostal v spominu kot zelo dober učitelj, saj je bila njegova šola imenovana za zgledno in on sam za zglednega učitelja.32 Ohranjen je tudi zvezek lepopisnih vaj nje- govih učencev iz leta 1795, med katerimi je ena dvojezična vaja v nemškem in slovenskem jeziku.33 V mozirskih župnijskih maticah je Hofbauer izmenjaje se naveden kot učitelj (Lehrer) – prvič leta 1789 in zadnjič 1820 – in organist; pri tem je eden redkih, ki se je v matico večinoma podpisoval sam.34 Nekajkrat je označen še kot tržan (Bürger), največkrat v rubriki Stan,35 nikoli pa ni v maticah navede- na njegova funkcija pri trški upravi. Med tržane je bil sprejet skupaj s šestimi drugimi kandidati 30. junija 1790.36 O njegovi hkratni dolgoletni uradniški službi pričajo številni dokumenti mozirskega trga. V vlogi trškega sindika se prvič pojavi 11. maja 1789,37 njegova pisava pa je v trškem protokolu izpričana od 23. maja istega leta,38 potem ko je vpis z dne 20. avgusta 1788 še delo nje- govega predhodnika.39 Sredi leta 1792 se je mestu trškega pisarja odpovedal, in to ne prvič, a ga je tržanom uspelo zadržati z zajamčeno letno plačo.40 29 Prav tam, P 1769–1785, s. p., 28. 1. 1787. 30 Ob smrti 9. februarja 1822 mu manj zanesljiva mrliška matica (podatke so dali člani njegove družine) prisoja dve do tri leta manj – 53 let (NŠAM, Matične knjige, Mozirje, M 1786–1830, pag. 125). – Ženina starost 19 let, navedena ob poroki, je ustrezna; Marje- ta Klančnik je bila namreč krščena 8. junija 1767 v Mozirju kot hči »gospoda« Andreja Klančnika in njegove žene Elizabete (prav tam, R 1754–1768, s. p.). 31 NŠAM, Matične knjige, Mozirje, R 1786–1804, pag. 26, 54, 82, 105, 119, 133; R 1804–1848, str. 5, 13. 32 SŠM, Dokumentacijska zbirka, šolska mapa osnovne šole Mozirje, št. 1, Oris zgodovi- ne in razvoja šole v Mozirju. – Po istem viru je ustanovna letnica mozirske šole sicer 1783. – Janko Orožen navaja isto ustanovno letnico šole kot trivialke; prvi učitelji naj bi bili duhovniki, leta 1787 pa je šola dobila prvega posvetnega učitelja (Orožen, Preteklost Savinjske doline, str. 406). 33 SŠM, sign. 506, lepopisni zvezek Probeschriften Praßberg/Mozirje. Prim. Schmidt, Zgo- dovina šolstva, str. 238, 241 (faksimile dvojezične vaje). 34 NŠAM, Matične knjige, Mozirje, R 1786–1804, pag. 35, 48, 103, 119, 126; R 1804–1848, pag. 6, 17, 21, 49. 35 Prav tam, R 1786–1804, pag. 48, 119, 126. 36 StLA, Praßberg Markt, K 2, H 23, Gerichtsprotokoll 1693–1799, pag. 232. 37 Prav tam, K 2, H 19, StLA, Nachlässe, Augenschein, 11. 5. 1789. 38 Prav tam, K 2, H 23, Gerichtsprotokoll 1693–1799, pag. 220. 39 Prav tam, pag. 219. 40 Prav tam, pag. 245, 18. 5. 1792. 14 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES Do konca stoletja je v trških dokumentih največkrat imenovan trški uradnik (Marktbeamter)41 in nato od leta 1801 praviloma podpisan kot sindik (Synd., Syndiker), zadnjič 30. novembra 1821. Neka magistratna zakupna pogodba razkriva Hofbauerjevo pisavo še 18. januarja 1822, tri tedne pred njegovo smrtjo.42 Preminil je 9. februarja za »kostno gnilobo«, ki ji je sledilo hiranje, po mrliški matici star 53 let.43 Posebnost mozirske tržanske prisege, ki je ob zmotnem podatku, da je nastala še v prvi polovici 18. stoletja, najbolj vznemirjala, so bile njene pravo- pisne značilnosti. Danes jih je ob pravilni dataciji mogoče videti in presojati v drugi luči. Besedje, besedne zveze in skladnja kažejo, da gre za prevajanje pisarniške nemščine v slovenščino, ki je v osnovi dobesedno, a je zapisovalec Hofbauer besedilo nekoliko prilagodil duhu slovenščine. Jezikovne poteze je Kotnik v komentarju k objavi prisege (1926) strnil v sklep: »Pisal jo je domačin, ki je deloma poznal takratno knjižno slovenščino, a tudi domače narečje, kar najbolj izpričuje beseda zal v pomenu rechtschaffen, ki se še danes v Mozirju rabi in pa glag. oblika zaničóvu (zaničóvav-zaničeval), savinjsko-koroški lo- kalizem. Tudi dativi sing. o sklanjatve, ki se končujejo na o, govore deloma za to.« Pomen besede zal, ustreznice za rechtschaffen v nemški prisegi, je Kotnik podkrepil s Pleteršnikom in razložil kot: »Beseda se rabi v pomenu dober, priden, gotmütig še sedaj v Mozirju«.44 Rigler je po Kotniku povzel, da neka- teri lokalizmi kažejo na pisca domačina, a se vidi, da je skušal pisati v knjižni slovenščini. »Celo l je pisal za ł (skazél, ſturil, dopolniti …) in le dvakrat mu je ušel govorjeni u. Vzpostaviti je hotel tudi vokale, ki so se asimilirali ł-u, kar se mu ni vedno posrečilo. Tako je za govorjeno skazou (kar je enkrat tudi zapisal: Skasov) napisal Skasél (enako delel).«45 Prihodnjik s končnico -l res kaže na prevajalčevo posnemanje knjižne norme, ki jo je zelo verjetno zaznati še v nekaterih oblikah: samu, koker, potrebnu, zuper, zvestu. Ugotovitev ima danes precej drugačen pomen kot za Riglerja, ki se je zanašal na Kotnikovo veliko prezgodnjo datacijo 1740 in ni mogel vedeti, da je bil pisec izkušen uči- telj, prisega pa šele iz 19. stoletja. Tako je zaradi dveh prepisovalskih napak – 41 ZAC 547, Trg Mozirje, šk. 19, št. 42, 7. 1. 1797. – Pred tem je ohranjenih malo trških doku- mentov. Fragmentarno ohranjenega zapuščinskega inventarja z datumom 29. december 1791 (prav tam, št. 34) verjetno še ni napisala njegova roka. 42 ZAC, ZAC 547, Trg Mozirje, šk. 19, 28. 8. 1797, 20. 4. 1798, 12. 5. 1798, 15. 8. 1801, 31. 1. 1812, 20. 2. 1812, 8. 6. 1815, 6. 7. 1816, 27. 8. 1816, 24. 10. 1817, 2. 11. 1817, 27. 5. 1818, 14. 11. 1818, 4. 12. 1818, 7. 3. 1821, 27. 3. 1821, 15. 6. 1821, 29. 6. 1821, 30. 11. 1821; šk. 18, 4. 3. 1805, 29. 4. 1811, 18. 1. 1822; šk. 27, 17. 1. 1797, 13. 2. 1798, 8. 11. 1803, 26. 5. 1805. 43 NŠAM, Matične knjige, Mozirje, M 1786–1830, str. 125. 44 Kotnik, Mozirska tržanska prisega, str. 134. 45 Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669. Boris Golec, Mozirska tržanska prisega iz leta 1740 – »usodna« zmota izpred 90. let … 15 poſtauleno in perſéshemo (pred končnim -o je odpadel -m oziroma -n pred -mo) – zapisal, da »bi celo kazali, da tisti, ki je pisal ta zapisnik, ni posebno do- bro obvladal slovenščine in da je morda bral -nm- v suponiranem poſtauleno kot -nn-, a zapisal le -n-, in -nim- v perſeshenimo kot -mm-, a zapisal spet le enojen m.« Nazadnje je le dal prednost verjetnosti, da gre za navadni napaki.46 Glede na učiteljski poklic zapisovalca Franca Ksaverija Hofbauerja in po- zni nastanek besedila ne preseneča pravilnost slovenskega pravopisa. Po Rig- lerju je prisego napisal »v dosledni bohoričici, le beseda Richter je pisana po nemškem načinu.«47 Pravopisno je besedilo res zelo korektno, zlasti pisanje šumevcev, manj sičnikov. Šumevec [č] je obakrat zapisan kot bohoričični zh, [ž] vedno kot sh (štirikrat), zatakne pa se pri [š], ki je le enkrat v skladu z boho- ričico zapisan kot ſh (gviſhnu), dvakrat pa enako kot [ž]: Pokorshno, tershkih. Hofbauer je imel tako kot pri [š] in [ž] nekaj težav z razlikovalnim zapisova- njem sičnikov [s] in [z]. Dolgi ſ ima vedno glasovno vrednost [s], s pa poleg vrednosti zvenečega [z] (9-krat) tudi nezvenečega [s] (7-krat), a vedno le na začetku besede in pisano z veliko začetnico: Skasov, Samu, Skasél, Se (trikrat), Spodobi. Dvakrat ima grafem s v isti besedi različni glasovni vrednosti [s] in [z]: Skasov, Skasél. Za fonem [c] je vsakokrat, skupaj trikrat, uporabljen gra- fem z. Poleg pisanja ch za [h] v adaptiranem nemškem izrazu rihter (Richterjo) gre opozoriti še na podvojeni l v besedi vselej (vſellej), ki je zapisan trikrat in morda kaže na zgornjesavinjski narečni [ł]. Z odkritjem, da mozirska tržanska prisega ni nastala že leta 1740 – Rigler je dopuščal celo možnost, da je še starejša48 –, temveč šele okoli leta 1820, pa tudi njena morebitna predloga ne seže globlje kakor v konec 18. stoletja, je besedilo izgubilo velik del pomena, ki so mu ga pripisovali. Zanimivo je sicer s kulturnozgodovinskega vidika kot dokaz, da so novosprejeti tržani v tem zgornjesavinjskem trgu prisegali po slovenskem prevodu trške prisege. Ni dvoma, da je bila takšna praksa zgodnejša, a zaradi slabe ohranjenosti trškega arhiva ni dokumentirana. Skladno s časom zapisa ne preseneča, da je sloven- ska različica prisežnega obrazca navedena v knjigi tržanov na drugem mestu, za nemško, in ne obratno, samo ugibati pa je mogoče, koliko in kateri tržani so se pri sprejemu v skupnost tržanov odločali za prisego v slovenščini. Trg Mozirje je sicer v dobi narodne prebuje veljal za izrazito narodno zavednega,49 46 Prav tam. 47 Prav tam. 48 Prav tam. 49 Orožen, Preteklost Savinjske doline, str. 409. – Med vsemi trškimi občinami Savinjske doline je mozirska prva uvedla slovensko uradovanje, in sicer že leta 1866 (Vrečer, Sa- vinjska dolina, str. 102). – Ob prvem ugotavljanju občevalnega jezika pri ljudskih štetjih leta 1880 je prav vseh 566 Mozirjanov uporabljalo slovenščino (Special-Orts-Repertorium, str. 34). 16 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES kar pa še ne pomeni, da so Mozirjani v predmarčni dobi zavestno posegali po slovenskem prisežnem obrazcu in ne morda iz prestižnih razlogov raje po nemškem. Obe različici obrazca sta ostali v rabi vsaj do leta 1850, torej naj- manj 28 let, ko so razpustili trški magistrat in je nastala občina z izvoljenim županom in občinskim odborom.50 Ni izključeno, da so slovensko različico (in morda tudi nemško) po tem času uporabili kot predlogo za novi slovenski prisežni obrazec, ali da so nekaj časa prisegali še po starem, tako da so izpu- stili izraze rihtar, namestnik in magistrat, ki so z upravno-politično reformo izginili, izraz purger pa sčasoma nadomestili s tržanom. Institucija tržana je namreč obstala še globoko v drugo polovico 19. stoletja, nemara vse do prve Jugoslavije.51 Viri in literatura Viri Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM): Matične knjige, Mozirje: R 1754–1768, R 1769–1785, R 1786–1804, R 1804–1848, P 1769– 1785, M 1781–1785, M 1786–1830. Slovenski šolski muzej (SŠM): Dokumentacijska zbirka, šolska mapa osnovne šole Mozirje, št. 1, sign. 506. Steiermärkisches Landesarchiv, Graz (StLA): Praßberg Markt: K 2. Zgodovinski arhiv Celje (ZAC): ZAC 547, Trg Mozirje: šk. 19, 27. ZAC 510, Zbirka Videčnik Aleksander 1696–1981: št. 4. ZAC, zapisnik primopredaje št. 05-125/1-89. 50 Zapis o prvih volitvah 24. avgusta 1850 je na 12. strani knjige tržanov (prim. slovenski prevod v: Videčnik, Knjiga tržanov Mozirja 1740, str. 17–18). 51 Zanesljivo je živela leta 1876, ko je mozirski občinski odbor sprejel za tržana takratnega tajnika »glavne in trške občine Mozirje«. Zapis o tem je na 16. strani knjige tržanov. Boris Golec, Mozirska tržanska prisega iz leta 1740 – »usodna« zmota izpred 90. let … 17 Literatura Boris Golec, Slovenska prisežna besedila trških skupnosti in neagrarnih poklicnih skupin do konca predmarčne dobe [Elektronski vir]. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011. http:// nl.ijs.si/e-zrc/prisege2/index-sl.html. Joseph Franz Kaiser, Litografirane podobe slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev. Zbra- la: Ivan Stopar, Primož Premzl (vzporedni naslov: Stara Kaiserjeva suita 1824–1833 s faksimilom četrte izdaje zemljevidov Celjskega in Mariborskega okrožja). Maribor: Umet- niški kabinet Primož Premzl, 1999. Jože Koruza, O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. Jezik in slovstvo XVIII (1972/73), str. 193–200, 244–254. Matevž Košir, Prisege v slovenščini. Arhivi 15(1992), str. 6–11. Fr.[ance] Kotnik, Mozirska tržanska prisega iz l. 1740. Časopis za zgodovino in narodo- pisje 21 (1926), str. 133–137. Žiga Lajákov-Mozirski, Kronika trga Mozirje od najstarejših dob do zadnjega časa. Nova doba (Celje) VIII, št. 93/21. 8. 1926 – št. 119/23. 10. 1926. Janko Orožen, Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. Savinjski zbornik 1965. Celje: Pripravljalni odbor za proslavo dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, 1965. Jakob Rigler, Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih. V: Vrbnjak, Viktor (ur.): Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968. Maribor: Obzorja, 1968, str. 661–681. Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. I. del (Od naselitve do 1805). Ljubljana: Delavska enotnost, 1988. Special-Orts-Repertorium von Steiermark. Wien: K. k. Statistische Central-Commission, 1883. Aleksander Videčnik (ur.), Bürger Buch von Prasberg 1740. Mozirje: Osrednja knjižnica, 2004. Aleksander Videčnik (ur.), Knjiga tržanov Mozirja 1740 (Bürger Buch von Prassberg 1740). Mozirje: Osrednja knjižnica, 2004. Rajko Vrečer, Savinjska dolina s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodo- vino v besedi in sliki. Žalec: Samozaložba, 1930. Elektronski vir http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi295461/ 18 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES THE MOZIRJE MARKET TOWN OATH OF CITIZENSHIP FROM 1740 – “THE FATEFUL” MISTAKE PUBLISHED 90 YEARS AGO IN ČZN (REVIEW FOR HISTORY AND ETHNOLOGY) 1926 Summary In 1926 France Kotnik published in this review (Review for History and Ethnology) a short text of the oath of citizenship for Mozirje market town inhabitants. He dated the oath for 1740, for the same year was written in the Mozirje “Bürgerbuch” (Bürgerbuch von Prasberg 1740), in which the oath was published. Since then the “Mozirje oath of citizen- ship” was regarded as an important example of the older written official Slovene language. The recent research has shown that the oath form was actually written around 1820 and this fact requires its linguistic, orthographic and cultural-historical reinterpretation. The text was written by the Mozirje market town syndic Franc Ksaverij Hofbauer (around 1766/67–1822). His handwriting is revealed in documents from the market town archives, which he signed from the beginning of 1797 till the end of 1821. Even though the basis of the oath of citizenship form, which was first written in German and afterwards in Slovene, was designed at the end of the 18th century, there is only a slight possibility that its author is not Hofbauer. He lived in Mozirje from his teenage years on and was a sort of Mozirje native. Hofbauer is regarded as the first Mozirje teacher; he was teaching for more than 30 years until his death. His school was exemplary and he was a model teacher, who was also active as organist and sexton. Due to him being a teacher and due to the relatively late date of the discussed oath text the correctness of the Slovene orthography is no surprise. The oath terminology is partly of German origin, i.e. adapted phrases from the everyday language and official sphere (purger, rihter, magistrat, frejest). Because of the fact that the Mozirje oath of citizenship does not originate in 1740 – the linguist J. Rigelnik even allowed the possibility of the oath being older – but around eighty years later, and because its basis originates from the end of the 18th century, the text loses a great deal of importance it used to have. It is, from the cultural-historical point of view, very interesting that the inhabitants of the Upper Savinja Valley took the oath according to the Slovene translation. There is no doubt that taking oath in such a way used already much earlier, but there is no evidence of it in the archives. According to the late date of this record it is not surprising that the Slovene version of the oath form was published in the “Bürgerbuch” as second after the German version. DER MOZIRJE/PRASSBERG MARKTBÜRGEREID AUS DEM JAHR 1740 – EIN „FATALER“ IRRTUM VOR 90 JAHREN IN ČZN 1926 Zusammenfassung Auf den Seiten dieser Zeitschrift (Časopis za zgodovino in narodopisje/Zeitschrift für Geschichte und Ethnologie) veröffentlichte France Kotnik im Jahr 1926 einen kurzen Text des Eides für neue Marktbürger von Mozirje/Prassberg. Er datierte den Eid für 1740, da diese Jahreszahl auch das Bürgerbuch von Prasberg 1740, wo der Eid am Anfang des Buches vorkommen wurde, trägt. Seitdem galt der „Prassberger Marktbürgereid“ als ein wichtiges Beispiel der älteren slowenischen Amtssprache. Die neuesten Recherchen zeigten jedoch, dass das Eidformular in Wirklichkeit erst gegen 1820 entstand und diese Tatsa- che verlang eine neue sprachliche, orthographische und kulturhistorische Interpretati- on. Der Text wurde von dem Mozirje/ Prassberg Syndikus Franc Ksaverij Hofbauer (ca. 1766/67–1822) geschrieben. Seine Schrift wird in den Dokumenten des Marktarchives, die Boris Golec, Mozirska tržanska prisega iz leta 1740 – »usodna« zmota izpred 90. let … 19 er vom Anfang 1797 bis Ende 1821 unterzeichnete, offenbart. Auch wenn die Vorlage des Eidformulars, das zuerst auf Deutsch und dann auf Slowenisch gedruckt ist, schon Ende des 18. Jahrhunderts entstand, besteht nur eine geringe Möglichkeit, dass Hofbauer nicht ihr Autor ist. Hofbauer lebte in Mozirje/Prassberg von seinen Teenagejahren an, er war fast ein Einheimischer. Er war der erste Lehrer in Mozirje/Prassberg – er unterrichtete mehr als 30 Jahre bis zu seinem Tod – seine Schule galt als vorbildlich und er selbst war ein vorbildlicher Lehrer, der noch als Organist und Messner tätig war. Hinsichtlich seines Lehrerberufs und des Erscheinungsdatums des Eidtextes ist die Richtigkeit der sloweni- schen Orthographie nicht überraschend. Die Eidterminologie ist teilweise ursprünglich Deutsch, vor allem die übernommenen Ausdrücke des Alltags und der Amtssprache (pur- ger, rihter, magistrat, frejest). Mit der Feststellung, dass Mozirje/Prassberg Marktbürgereid nicht schon im Jahr 1740 – der Linguist J. Rigler ließ auch die Möglichkeit zu, dass er noch älter ist – entstand, sondern ungefähr achtzig Jahre später und dass auch seine mögliche Grundlage nicht früher als Ende des 18. Jahrhunderts entstand, verlor dieser Text an der großen Bedeutung, die man ihm zuschrieb. Der Text ist aus der kulturhistorischen Sicht immer noch interessant, vor allen als Beweis dafür, dass die neuen Marktbürger des Mozirje/Prassberg Marktes im Oberen Sanntal ihren Eid nach der slowenischen Übersetzung ablegten. Es besteht kein Zweifel, dass solche Vorgehensweise älter ist, aber wegen des schlechten Erhaltungszu- stands des Archivs ist sie nicht dokumentiert. Dem späten Erscheinungsdatum gemäß ist nicht überraschend, dass die slowenische Variante des Eidformulars auf der zweiten Stelle nach der deutschen Variante vorkommen wurde.