ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO IMO.
Štev. 9. V Ljubljani 1. septembra 1881 Leto XIV.
Hrepenenje.
dolino legla je tema, V njej gosta vlači se megla, In tudi mene je obšla.
A glej, kakó se za goró, Tarn zadaj sveti prele,pó ! O tjàkaj hrepenim srčn<5.
Rudeči žar izzà gore ! Posijaj v temne mi steze, Da se pomiri mi srce.
Kdor ne uboga, tepe ga nadloga.
HwB|lilan je bil svojeglaveu deček. Vse se je moralo zgoditi, kakor je on ®*w|-.hotel. starih 80 ga zaradi tega večkrat svarili ter ga tudi kaznovali,
ppa bilo je vse zaman. tIBf Necega dne ga pošljejo mati v mlin po moko. Z njim je šla tudi mlajša sestra Marijca. Kadar prideta do Save, ni šel Milan takój v mlin, nego šel je naravnost k votli. Namesto njega je šla Marijca mlinarja vprašat, če je že moka somleta.
A Milan si vzame klobuk z glave ter ga položi na vodo, ki ga je nesla kakor ladjico dalje ; on sam pa je tekal vedno vštric klobuka. Kadar koli je voda hotela klobuk proti sredi zanesti, hitro je deček zgrabil za klobuk ter
je tekel ž njim na prejšnje mesto, kjer ga je zopet spustil v vodo. To ga je zèlo veselilo in ponavljal je to igračo.
A pripetilo se je, da je voda večkrat klobuk takó hitro izpodnesla, da je moral Milan za njim do kolena bresti v vodo.
Nekaj korakov od dečka je stal siv starček, ki jo dečkovo igračo že dljé Časa opazoval. Dejal mu je:
„Zdaj' že vender prenehaj t Leliko se ti pripeti, da ti voda klobuk odnese."
Ali svojeglavni deček se niti zmenil ni za starčkove besede. Zopet spusti klobuk v vodo. V prevelikem vesolji je Milan pozabil, da bi tekel za klobukom. Zdajci pride klobuk v majhen vrtinec, kateri ga urno zasuče in proti
sredini reke potisne. Milan vidi nevarnost ter skoči za klobukom--ali
bilo je že prepozno. Njegov rujavi klobuk je plaval sredi reke ter je dal Milanu za vselej slovó.
Zdaj se je Milan še le ustrašil in solzé so mu zalile oči. A za njim se je nekdo oglasil in dejal: „Kdor ne uboga, tepe ga nadloga!"
Milan strepete pri tem glasu in se ozre. In glej! na obrežji je stal še vedno óni sivi starček.
Zdaj gre Milan v mlin in ker je bila moka že somleta, zadene vrečico na rami ter se vrne žalosten in ves pobit domov. Ko ga je sestrica vprašala po klobuku, niti odgovoriti jej ni hotel.
Pot je bil gladek in polzek, ker je predpóludne močno deževalo. Milan je hitel z vrečico in večkrat se mu je pripetilo, da bi bil skoraj padel. Ma-rijea, ki ga dohajati ni mogla, klicala mu je: „Milan, hodi počasi, da ne padeš!" Ali deček se ni brigal za sestro.
Zdajci prideta do prélaza. Milan se ozrè in reče Marijei : „Glej, Mari jea! kako bodein skočil z vrečico."
„Ne skakaj!" zavpije mu sestra.
Ali Milan je bil že skočil. Pa o joj! Noga se mu je izpodtaknila in na ónej strani plota je ležal ubogi Milan na tleh.
Ondu izza vrta se zasliši glas: „Kdor ne uboga, tepe ga nadloga!" Bil je kmet, ki je pobiral ovočje ter pri tej priliki vse videl in slišal, kar se je zgodilo.
Marijca vsa prestrašena prihiti in vidi vrečo odprto in po tleh razsipano moko.
„Kaj bodo mati rekli?" reče in se joka. Tudi Milan je jokal, a nobene besede ni zinil. Z rokami sta pobirala moko in jo dovala v vrečo, ali dobra četrtina vrečic« je ostala prazna.
Jezen in s solzami v očeh ni hotel Milan iti mirno domóv, nego hitel je, kolikor ste ga nogi nesli.
Skrbna Marijca mu zopet kliče: „Počasi hodi, Milan, da ne padeš!" A tudi zdaj ni hotel slišati Milan svoje sestre Marijce.
Ko zagleda Milan hišo, spusti se po polzkem potu kar v dir. Ali komaj naredi par korakov, izpodrsne mu in deček pade z vrečico v globoko blato.
Zopet se je vreča odprla in moka izsula. Pridna Marijca je prihitela ter neubogljivemu bratcu dejala:
„Milan! ali ni óni mož prav imel, ko ti je dejal: Kdor ne uboga, tepe ga nadloga!"
Z umazano obleko in skoraj prazno vrečico je prikrevsal Milan domov.
Alati so se zelò ustrašili, ko so videli vse to. In ko jim je. Marijca povedala, kako se je vse to zgodilo, nagrbanSilo se jim je čelo, stopili so k Milanu, prijeli ga za roko in mu rekli: „Milan!"
In Milan je vzdignil roki k materi ter jih skesano prosil: „O mati, odpustite mi ; nikdar ne bodem več kaj tacega storil !"
Te besede so mater ganile, da ga niso kaznovali, kar bi bili drugače storili.
Milan se je poboljšal ter bil od sili dob ves drugačen deček.
Miljmko Devojtin.
Kar dobrega storiš, pri Bogu plačilo dobiš.
w)h kraji neke vasi je stala ubožna koča. "V njej je živela sì romana
I in bolna mati s sinom Radovančkom. Že mnogo mesecev je ležala
* bolna v postelji zavoljo hude rane na nogi, katera jo je takó skelela, da se ni mogla niti ganiti z mesta. Mnogo je že potrošila na različna zdravila, a vender jej ni bilo boljše. Zato je nastala velika béda v siromašnoj koči. Mati je bila jedina, ki je služila kruha sebi in sinu Radovančku, a tega zdaj ni mogla nikakor. Vsled tega je bil njen stan toliko bridkejši in žalostne jši. Kolikokrat je bridko zajokala, ne toliko zaradi bolečine na nogi, nego zaradi tega, ker ni mog\a sinu dati, česar mu je büo treba.
Tako je minulo več bridkih dni. In glej ! zopet mine jeden dan. Mine predpóludne, in v cerkvenem zvoniku udari ura dvanajst. Radovanček od-molivši „angelsko češčenje" in priporočivši mater in sebe ljubemu Bogu, sede za mizo, da bi južinal. Žalostno gleda zdaj ubogo mater, zdaj kosec suhega kruha, ki ga je držal v roci. Zelò je bil lačen. Ravno je hotel ugrizniti kruh, ko nekdo potrka na vrata. Radovanček takój skoči izza mize, pogleda v vežo in vidi siromaka starca s sivo brado in palico v roci; jedva se je držal po konci.
„Kaj bi radi?" vpraša Radovanček ubozega starca.
„O kaj bi rad? Siromak sem star. Sedemdeset in devet let mi je na hrbtu, a nimam nikogar na vsem svetu, razven Boga v nebesih in dobrih ljudi, ki imajo srce za siromake. Ali bi ne mogel dati kosec kruha vbogajme ubogemu siromaku ?" prosil je starec s slabim in tresočim glasom.
„O dà dà — tukaj — vzemite kosec kruha!" To rekši, pomoli stareu kos suhega kruha, ki ga je držal v roci in ga je malo poprej hotel željno snesti.
Starec vzame kruh, zahvali se ter pogleda dečku v lice. Takój je spoznal, da jc deček žalosten in ima objokane oči.
„Deček moj ljubi! tebe mori velika beda; povej mi, kaj ti je?"
„O žalosten sem, ker mi mati leži že dolgo bolna v postelji in nobeno zdravilo jej ne pomaga."
„In kakšna bolezen muči tvojo mater?"
„Noga jej je vsa otečena in ranjena, da se sirota niti ganiti ne more."
„Noga? Hm, lun! Če bi jaz znal? Nu, nekaj mi pade na um," reče starce, držeč se z roko za brado.
„Kaj, kaj? Morda kako zdravilo? Prosim vas, povejte mi ga, morda ozdravi moja mati."
„Dà, dà, deček moj dragi, niso vsi ljudje jednaki, a tudi bolezni so zelò različne. Povedati ti hočem, kaj mi je palo na ura, ali to, kakor da bi ti ne bil povedal. Bil sem še mlad in služil za hlapca v nekej graščini. Nečega dne je obolela moja milostiva gospa zelò nevaruo, in to tudi na nogi. Noga jej je bila silno otečena in strašno ranjena. Zdravniki so jo dolgo zdravili z različnimi zdravili, ali bilo je vse. zaman. Bolezen ni hotela na boljše. Naposled jej rekó zdravniki še to: „Močite cunje v mrzlej vodi, in obvezujte si ž njimi oteklo nogo. „In glej čuda ! Ni še preteklo dobrih deset dni, in moja milostliva gospa je bila popolnem zdrava. Ali kakor sem poprej rekel, bolezni so zelo različne . . . ."
('udno se je zdelo Radovančku, da bi sama čista hladna voda v bolezni pomagati mogla. Nu bilo temu kakor mu drago, on je to vse povedal svojej materi.
Bolna mati zmaje z glavo in reče: „Kdo ve, če ni dobri Bog bistro vodo tudi zato ustvaril, da se ž njo bolezni ozdravljaj o? Poskusimo! Za vodo ni treba nobenih novcev, a tudi to vem, da imava še kako cunjo pri hiši."
Rado van ček takój skoči in pripravi vse, kar je bilo potrebnega. Ni minulo še deset minut, in noga je bila obvita z mrzlo in mokro cunjo. Ko se je jedna cunja ogrela, zameni jo takój dobri Radovanček z drugo. In glej I mine ura, mineti dve, in materi je vedno boljše, in boljše. To je Itadovančka tako razveselilo, da je pozabil na glad, ki gaje mučil v praznem želodci, in na vse druge nezgode, ki so ga nadlegovale. Jedina misel mu je bila, kako bode lepo in dobro, ako inu ljuba mati ozdravi.
In res! komaj sta pretekla dva tedna, mati že stoji na nogah in hodi po sobi; preteče še štirinajst dni, in od bolezni ni več nobene sledi.
Zdaj ni bilo srečnejših ljudi na svetu od le dvojice. Neprestano sta hvalila ljubega Boga, kateri jima je poslal tako čudnega zdravnika.
Poslov. J. T:
-X-
Večer na
Tili o, o tiho vse je okoli,
V	miru narava sladkem žc spi ; Tiha je gora, mirni so dòli,
V	meni pa žalno srce budi.
Ko se oziram v sinje višave, Zvčzdiee svitle prijazno žare, Sreče spominam prejšnje se prave,
V	srci me čuti novi težć.
ptujem.
Daleč po sveti zvezdice mile Vaša svitloba v noči žari ;
V	krajih domačih tudi svetile Nekdaj ste meni mnoge. noči.
Zdaj pa na ptujem v tiliej samoti Sam in otožen z vami bedim ; Vedno, o vedno v takej tihoti —
V	srečno domovje priti želim.
Henrik Ferstel.
|e<l najodličnejše stàvbinske umeteljnike (arhitekte) našega cesarstva I JyJUsme se po pravici poleg Han sena iu S clini i d ta prištevati tudi £ Henrik Ferstel, katerega podobo i Illa te denes pred seboj, fpl Henrik Ferstel se je porodil v 7. dan julija 1828. leta na Dunaji. Oče mu je bil uradnik narodovne banke. Prva skrb mu je bila sina vzrediti si po ónih načelih, po katerih se ne vzobrazuje samó um otroški, nego tudi srcé in značaj, Henrik je hodil najpred v domačo ljudsko šolo, pozneje v tedanjo realko, ki je bila spojena s politehničnim zavodom. V treh letih je zvršil rečeno šolo z najboljšim uspehom ter je stopil v politehniko t. j. učilnico raznih umeteljnosti. Ali njegov duh, ki se je popenjal do višjih stvari, zadovoljen ni bil s tem, kar se je učilo v politehniki. V tem, ko je bil učenec rečenega zavoda, obiskoval je tudi ob enem slikarsko učilnico na
akademiji vzo-brazovalnih umeteljnosti ter je hodil poslušati različna predavanja na vseučilišče. Zvršivši tehniko, stopil je Ferstel v akademijo, kjer sta bila Sioeardsburg in Roesner njegova učitelja. V tej dòbi je nastopilo za Avstrijo osodepolno leto 1848., v ka-
terem so se uprla ljudstva in terjala večje svobode in novih pravic. Najstrašnejši uporniki so bih v glavnem mestu našega cesarstva, na Dunaji. J)a bi se zadušila ostaja in odstranilo divje razsajanje upornikov, naredila se je neka narodna straža, h katerej so z
velikim veseljem pristopali meščani vseh stanov, mladina višjih šol in njeni učitelji, cesarski uradniki in mnogi plenienitniki ter so se „narodne stražnike" imenovali. Taka narodna straža je bila v rečenem viharnem letu tudi pri nas v Ljubljani. Dunajski vseučelišniki in njeni učitelji, stopivši v tako narodno stražo, dali so si imo „akadetnična legija." V to legijo se je bil zapisal tudi Henrik Ferstel. Njegov oče je bil v tej dòbi prestavljen v Prago, in vsa njegova obitelj je morala za njim. Ali že takój drugo leto se je vrnil Ferstel na Dunaj ter nadaljeval nauke, kolikor je mogel v tedanjih razmerah.
Zvršivši nauke na akademiji, podal se je Ferstel v umeteljniško delarnico svojega strijea Staché-ja, ki je bil odličen stavbinski umételjnik kueza Kinski-ja in ustanovitelj krasnega poslopja za umeteljnike na Dunaji. Mnogi dragoceni izdelki so vzbudili pozornost na njega in meseca septembra 1854. 1. je prejel cesarsko denarno podporo, da je mogel potovati v Italijo ter ondu popolnem zvršiti nauke, katerih je treba stavbinskeniu umeteljniku. V tem letu je bilo razpisano vabilo za oglaševanje stavbinskih uuiételjnikov, ki bi napravih načrt
za „ Votini» cerkev", ki so jc iinela zidati na Dunaj i v spoinin na srcćno in čudovito rešitev 18Ö3. 1. našega presvitlega cesarja Frana Josipa I. Pet in sedemdeset načrtov je bilo poslanih; prvi in najodličnejši arhitekti iz vse Evrope so se bili vdeležili rečenega vabila in poslali svoje izvrstno izdelane načrte. Ali vzprejet je bil le jeden sam načrt in to od našega, takrat še mladega, domačega umeteljnika Henrika i'orstcl-na. Njegovemu načrtu je bilo prvo darilo. In po tem načrtu je zidana prekrasna „Votivua cerkev" v gotskem zlogu na Dunaji, ki je jedna najlepših cerkva v našem stoletji. Zidali so to cerkev nad 20 let in v 24. dan aprila 1879. leta, v dan petindvajset-letnice cesarjeve srebrne poroke, bila je slovesno odprta.
Ker vam smo podobo te prekrasne cerkve prinesli v letošnjem „Vrtci" (glej štev. 3, str. 41), zdelo se nam je primerno, da vas seznanimo tudi z domačim umeteljnikom Ferstel-nom, po čegar načrtu in vodstvu je cerkev sezidana.	i t.
Prijateljici.
HM|aleč v nekem gozdu je stala samotna gozdarjeva koča. V njej je živel ""loče z hčerko Anico, ki je bila nekako okoli 12 let stara. Anici je bilo i v gozdu večkrat dolgčas, ker ni imela nikogar, s komur bi se mogla po otročje razgovarjati in malo poigrati. Noben otrok ni prišel k njej, a tudi ona ni prišla k nikomur, ker je bila najbližja vas več nego pol ure daleč od gozdarjere koče.
Nečega dne ugleda blizu očetove hiše ubogo deklico, ki je jagode nabirala. Takój skoči k njej in se začne razgovarjati ž njo. Deklica se je Anici zelò dopala, zatorej jo prosi, da bi večkrat prišla v gozd in se ž njo malo igrala.
„O dà, prav rada," reče Jagica, „ako mi bodo le moji starisi dovolili."
„Dobro. povej svojim starišem domà, da ti bode prav prijetno pri meni. Vselej bodeš pri meni južinala, in dala ti bodem tudi svojo staro obnošeno obleko."
Za tri dni je prišla Jagica prvič k Anici. Bila je tiha in zelò pohlevna deklica. Anici in njenemu očetu se je takó prikupila, da skoraj niso mogli biti brez nje. Vselej, kadar koli je prišla, bila jima je ljuba in draga. Obe deklici ste si bili v kratkem Času najboljši in najzvestejši prijateljici.
Minul je dan za dnevom, minulo je leto. Jagica je prihajala še vedno vsaki teden po dvakrat k gozdarjevej hčerki, in Anica jo je vselej že težko pričakovala. Vselej jo je. prav prijazno vzprejela in pogostila.
Necega dne ste si igrali v sobi. Se le na večer je otišla Jagica domóv. Ko je otišla, zapazila je Anica, da jej je izmanjkalo rudečega, svilenega robca. Iskala ga je po vseh kotih, a ni ga bilo nikjer. Znala je dobro, da ga je malo poprej še imela, ali zdaj — ni ga in ni ga, kakor bi bil propadel v zemljo. V sobi pa ni bilo nikogar razven uboge Jagice. Nihče drugi ga ni mogel vzeti, nego le ona. „l)a, dà, ona ga je skrivaje vzela. Fej ! Sram je bodi!" reče Anica, trdno misleč, da nihče drug ni robca ukradel, nego njena prijateljica, sirota Jagica. Takój drugi dan jej pošlje listek, v katerem jej
piše, da naj nikoli več ne pride k njej, ker jej je včeraj bil ukraden njen lepi svileni robec.
Jagica prebravši listek, bridko zajoka od žalosti. Zelò, zelò jo je bolelo, da njena prijateljica takó nepošteno misli o njej.
Preteklo je štirinajst dni in pri gozdarji so snažili sobe. Pri tem opravilu je bilo treba vso hišno opravo premakniti. * Kakó se prestraši Anica, ko nenadoma ugleda svileni robec, o katerem je mislila, da je bil ukraden. Ležal je za neko nizko omaro.
„Uboga Jagica! Koliko krivico sem ti storila! Zakaj li nisem poprej vse bolj natanko preiskala, predno sem napisala in odposlala oni listek? Nò, nò, jutri moraš zopet k meni !"
Hitro sede za mizo in napiše listek, v katerem jo prosi odpuščenja, ker je bila tako neprevidna, da jo je tatvino obdolžila. Prosi jo tudi, da naj zopet pride k njej, ker je težko težko pričakuje.
Ali Jagice ni bilo nikoli več. Napisala je Anici sledeči listek :
Marsikatero dobroto si mi storila in večkrat veliko veselja naredila.
Za vse to sem ti od srca hvaležna, ker sem uboga sirota. Ali bridko si
me tudi razžalUa, tesar nikoli ne morem pozabiti. Jaz nisem druzega
imela, nego poštenje, in to jedino, kar sem imela, vzela si mi ti, naredivši
me za tatico. Mar misliš, da kaj tacega nas uboge sirote ne bollì Moj
oče te prosijo, da bodi v prihodnje previdnejša, ter bolje pazi, predno kaj
izgovoriš ali storiš. Leliko je vzeti človeku dobro ime', a nazaj mu ga
dati in oprati iz njega madež, s katerim ga smo očrnili pred ljudmi, to je
silno težavno, in tega tudi ti storiti ne moreš.	, .
Jagica.
Da se je Anica, prebravši ta listek, bridko razjokala in svojo neprevidnost zelò obžalovala, tega vam niti omenjati ni treba.	Poslov. I. T.
„Draga prijateljica !
Pozdrav.
Pozdravljam te Savinjski dól, Moj ljubi rojstni kraj, Pozabil te ne bom nikól", Predragi zémski raj !
Pozdravljam starši vas srčno, Ki ste vzredili mé, In vas, prijatelji gorkó, Ki ste vodili mé.
Pozdravljam tebe hišica, Kjer sera porójen bil, In tebe mila cérkvica, Kjer sem imé dobil.
Pozdravljam te, o bistri val, V Solèàvi ti je vir, S teboj sem nekdaj se igral, Moj ljubljenec si zmir.
In še enkrat, moj zémski raj. In hiša ljubljena, In cérkvica, presvéti kraj, Mi bod' pozdravljena ! »
Fr. Savinjski.
Otročja ljubezen.
f.ati Brdnica je odgojila troje otrok, dva sinova in jedno hčerko. Starejšemu dečku je očitala, da rad postopa in da ga le glad domóv prižene, kakor psa ; p mlajšega je svarila, naj ne bode lokav in po-tuhnen, kakor mačka. Hčerki je rekla: „Ti si kakor kokoš, vse bi razbrskala in razmazala. „Vender ljubila je vse tri, skrbela za vso in od vseh pričakovala, da jej bodo, kadar jej onemoreti roki, ljubeznjiva podpora. Postara se ona, a otroci odrastejo in izroči jim imovino. Obišče jo necega dne potem soseda ter jo vpraša, kakó jej grè ?
„Slabo!" reče žena trpko se nasmehu i vši. „Glej, tri otroke sem ti vzredila, s trudom jim nekaj pridobila, nato pa jim vse izročila; a zdaj me nihče ne pogleda, nobenemu se ne vzljubi, da bi se malo pogovoril z menoj, in shrambe mi zapirajo pred nosom."
„Pa ti je dolg čas, ker si takó sama," pristavi soseda.
„Nii zmotim se s čim ter kaj pečkam, da ure hitreje gredo; poleg tega tudi nisem brez družbe. Vsak dan po dvakrat ali po trikrat me obiščejo jeden pes, jedna mačka in jedna kura."
„Lej," pravi soseda, „ker te tvoji otroci prezirajo, imajo te živali rade."
Zasmeje se žena in reče:
„Rade pač prihajajo k meni, a zakaj? Časi po kako jajco ubijem ter lupine shranim, to je za kokoš. Pri kosilu ali večerji mi ostane po kak drobinec kruha ali v lonci na dnu malo jedi, to privabi psa in mačko, da poližeta in pospravita ostanke. l>a tega ni, prestale Vi tufti zivaVi prihajati k meni."
Vilko.
Gospodar in hlapec.
Js;	(Narodna.)
movit a skop gospodar je imel zvitega in premedénega hlapca. Živela sta v hribih, daleč od cerkve; zato nista mogla hoditi k maši oba: jeden ■sgggsje ostal vselej doma, da je čuval hišo. Vrstila sta se : to nedeljo je Šel k maši gospodar, a prihodnjo hlapec.
„Kaj so oznanili gospod župnik?" vpraša hlapec gospodarja, prišedšega neke nedelje iz cerkve domov. ,.Ta teden bode vsak dan post. dejali so gosp. župnik", zlaže se skopuh. Ubogi ldapec se. je moral ves teden postiti, a poleg tega še trdo delati. Ali v tem je mislil in mislil, kakó bi gospodarja izplačal, da ga ja takó osleparil.
„Kaj so pa danes oznanili gosp. župnik?" vpraša gospodar hlapca prihodnje nedelje.
„Oznanili so, da bode ta teden vsak dan praznik," zasoli jo lokavi hlapec gospodarju. In takó sta ves teden praznovala, jedla meso in pila vino, a delala nista ničesar.
Gospodarja je to izmodrilo, da ni od sih dob nikoli več skušal slcpariti hlapca.	Zapisal Josip Bosa.
Žalostna predica.
Prodfca sem in nit vrtini, Še mlada pa v skrbeh živim ; Umrli so mi starši že, In nimam, brata, ne sestre.
Sirota zapuščena vsa Sedim tU žalostna doma. Solze na prejo mi tekó, Obleka ždlna bode to.
Veselja za-me tukaj ni,
Tolažba ena me živi :
Ko v črni grob se v legla bom,
P r i š I d bom k svojim v ljubi dom.
A. Praprotnik.
Zgodovinsko - inest,opisni obrazci.
(Spisuje P. F. H.)
XIV. LJubljana.
„Stark I'm itoji Ljubljano, Vae dogale kinò In krai, Mali gloom slavo0 anana."
(Valjavef.)
Po okoliti, kjer se razprostira denes močvirje, stalo je v starodavnih časih jezero, ki se je počasi izpremenilo v močvirje. Pred nekaj leti so bajè na tem kraji zaslédili ostanke starodavnih stavb na koléh; našli so tudi raznovrstnega orodja iz kamena in bròna. Vse to nam kaže, da je bila ljubljanska okolica obljudena v že v starodavnej, prazgodovinskcj dobi. Katera ljudstva so se tii najpred naselila, določiti se ne da.
Stari zgodovinarji stavijo naselitev v zvezo s pravljico o Argonavtih. V starodavnem boetskcm mestu Orkomenu — takó pripovedujejo — vladal je kralj Atama. Po smrti svoje prve žene Nefele se je zaročil z Ino. Ta je nagovarjala sopruga, naj bi otroka iz prvega zakona, Friksa in Helo, daroval bogovom. Kajna mati pa se je usmilila otročičev ter jima poslala zlatega ovna, ki je znal leteti po zraku. Friks in Hela sedeta na zlatega ovna ter bežita preko morja v zlato deželo Kolhido. Hela pade z ovna v morsko ožino, ki loči Azijo od Evrope. Po njej se je zvalo to morje Helespont. Friks srečno dospeje v solnčno deželo Kolhido na vzhodnem kraji črnega morja. Kralj Aet ga prijazno vzprejme ter mu dà svojo hčer za ženo. Friks je daroval ilatega ovna bojnemu Wgu Arejvi, a ilato tono je obesil \ sv. gaji. — Kralja Aetu je bilo prorokovano, da bode vladal toliko časa, dokler bode visela zlata runa v gaji. Zatorej je ukazal gozdič ograditi z močnim zidovjem. a za stražo je postavil velikanskega zmaja in dva ogenj iz nosnic švigajoča bika.
V Orkomenu je nasledoval kralja Atama njegov brat Kretej. Za njim bi bil moral vladati njegov sin Ezon. Ali mlajši sin Pelija tnu s silo vzame kraljestvo ter ga zapodi iz mesta : njegovega sina Jazona pa vzame atrije zopet k sebi. Da bi ga strijc z lepim načinom spravil s poti, reče mu. naj gre v Kolhido po zlato runo.
Jazon, želeč pokazati svoje junaštvo, vzprejme z veseljem to ponudbo. Najslavnejše grške junake vzame s seboj. Rilo jih je vseh skupaj petdeset mož. Najbolj znani so : Heraklej, Tezej, Pirotej in slavni pevec Orfej. Slavni junaki si dado narediti veliko ladijo Argo, po katerej se odpeljejo proti vzhodu. Po mnogih slavnih činih so srečno dospeli v Kolhido.
Jazon gre kar naravnost h kralju Aetu ter ga prosi za zlato runo. Kralj mu jo obljubi, Se se s slavnim junaškim činom pokaže junaka. Veli mu namreč izorati štiri orale ledine z divjima bikoma, ki puhtita ogenj iz nosnic, obsejati jo z zmajevimi zobmi in pobiti velikane, ki bodo vzrastli iz njih. potem pa še umoriti zmaja, ki čuva runo.
Jazon 'je izvršil vse te junaške čine s pomočjo kraljeve hčere Medeje, katerej je obljubil, da jo vzame v zakon. Dala mu je namreč čarobno mazilo, ki ga je varovalo zmajevega ognja. — Ker pa kralj ni hotel dati zlate rune Jazonu, nego nameraval je junake umoriti in ladijo zažgati, pelje po noči Jledeja svojega ženina v gaj in mu izroči zlato runo. Potem jo junaki po
noči hitro odrinejo iz Kolhide. Kadar kralj v jutru zvó, da so Grki odšli, udari jo za njimi. Še le na ustji Dunava jih doide. Medeja zdaj umori in razkosa svojega brata Absirta, katerega je vzela s seboj ter pomeče razkosano truplo v morje. Aet spozna ostanke svojega sina ; prične jih loviti po morji, da jih spodobno pokoplje. S tem se toliko zamudi, da so mu ušli Argonavti. Peljejo so po Dunavu, iz Dunava krenejo v Savo, iz Save pa v Ljubljanico.
Dospevši pozno na jesen v kraje, kjer stoji dene» „bela Ljubljana, postavijo si begoči Grki bivališča, katera so utrdili. V njih so našli zavetje pred hudim mrazom in sovražniki. Iz ljubezni do svoje domovine je aval Jazon to naselbino Ilemonijo ali Emono. Od Vrhnike, izvira Ljubljanice, prenesó svojo „argo" v jadransko morje. Po mnogih nezgodah dospejo srečno v svojo domovino. — Tako slòve pravljica o Argonavtih in začetku ter imenu Emone.
Zgodovinsko znamenita za nas je ta pravljica v tem ozira, ker nam kaže, da so vže v starodavnih časih znali pot po Dunavu, Savi in Ljubljanici do jadranskega morja. Po tej poti so se narodi naseljevali, in tudi tržili. Od nekdanjih časov je pretrpela naša dežela razne vnanje izpremembe; tudi njeni prebivalci niso ravno isti ostali. Mnogi stari spomeniki kažejo, da je bila večina prvotnih stanovalcev. Tavriski in Panonci, slovanskega rodii. Od juga so segali vmes Japodi, od zapadne strani pa Kelti.
V zgodovini se Emona ne omenja v 12. stoletji, to je od leta 1250—32 pr. Kr. — Onega leta je podjarmil rimski cesar Avgust Oktavijanij Japode, razrušil po hudem in krvavem boji njih glavno mesto in trdnjavo „Metulum" (sedaj Lož). Od tod jo je udaril v Panonijo, kjer je stala Emona. Tako so prišli tudi naši kraji pod Rimljane.
Za časa Oktavijana Avgusta je pripadala Kranjska deloma k Panoniji, deloma k Iliriji. Emona je stala s prva v Panoniji, pozneje (v 3. stoletji) je bila središč« za „malo Karnijo," ki je pripadala k Italiji.
Emona je veljala za imenitno postajo na trgovskem in vojaškem potu med Dunavom in jadranskim morjem. Bila je prvo mesto na vhodu v lepo Italijo. Od tod je držala cesta iz staroslavnega Ogleja proti Sisku, proti Ptujem in na Koroško. Vožnja po Ljubljanici in Savi je bila tudi jako živahna. Mesto se je pod rimskim gospodstvom jako lepo razcvetalo skozi celih štiristo let.
Bilo je tudi za silo utrjeno. Izkopani spomeniki in novci nam svedočijo. da so bih Emonei imoviti. K svojim stanovalcem je dobila Emona tudi mnogo rimskih naseljencev, ž njimi pa tudi rimske bogove. Vzlasti so tu častili boginjo Dijano.
Oholi Rimljani so se kruto obnašali do svojih podložnikov, in 80 deželam nakladali visoke davke ; zato so se podjarmena in svobodeželjna ljudstva poskušala osvoboditi neljubega jarma. .Med 6.—9. leta p. Kr. se vzdignejo ljudstva ob Savi pod poveljstvom dveh Batonov in Pineza. Jeden Batonov odgovori Tiberiju, ki ga je vprašal po vzroku vstaje, takó-le: „Ker, Rimljani, ne pošiljate pastirjev in psov. da bi čuvali čredo, nego deroče volkove!" Z največjo silo so Rimljani zadušili upor. Emona se te vstaje ni vdeležila. Kmalu potem se v Emoni posadka saina upré svojemu poveljniku. Strašno pustoši po okolici. Cesar Tiberij pošlje svojega sina Druza v Emono, da pomiri uporno posadko, kar se zgodi okolo 15. leta p. Kr.
Tekom časa je videla Emona v svojoj sredi tudi več rimskih cesarjev. Ko je Trajan premagal Dake, mudil se je na poti v Italijo tli; tako tudi Hadrijan o priliki svojega popotovanja po deželah. Mark Avrelij je pregnal iz teh krajev Markomane in Kvade tjà za Dunav.
Tudi luč krščanske vere je zgodaj zasijala po teh krajih. Ker je stala Emona ob cesti proti podunavskim deželam, vrjetno je, da je vže sv. Hermagora, prvi oglejski škof, poslal mašnike in dijakone v Emono. Okoli 284. leta je tli storil mučeniško smrt sv. Pelagij, mladeneč plemenitega rodu. Lastnega škofa vender mesto ni imelo do 4. stoletja. Prvi se nahaja sv. Maksim ; bil je 381. leta na oglejskem cerkvenem zboru. Da se je krščanstvo lepo mereiaio v 4. stoletji v Emoni, svedočita nam tudi dva lista cerkv. očeta sv. Jeronima do emonskih devic, in pa do Antona, miniha v Emoni. Vender ni bila še popolnem krščanska. Ko je namreč 388. 1. oblegal vojskovodja Maksim mesto, pribiti Teodozij in ga premaga. Udano mesto vzprejme slovesno „vernega cesarja" TeodoEija. Velikanske slovesnosti so se vršile zmagovalen na čast. Razven starešinov, belo oblečenih, in kerščanskih duhovnov so mu stopali naproti tudi poganski žrtovniki s škrlatom ogrne-ni. Še dva škofa Emouska sta nam znana : Patricij (1. 5?9.) in sv. Flor. (599).
V petem stoletji se je vršilo preseljevanje narodov. Kaj je trpela za ónega časa naša domovina, ne da se povedati.
Najhuje so pa še divjali divji Huni. Najmogočnejši njih kralj Atila, ki se je zval „šiba božja," pridrvi s svojimi ropaželjnimi, divjimi tolpami v te kraje. Požgane vasi in razdjana mesta so zaznamovale njegovo pot. Jednaka OBoda je zadela tudi Emono. Bogato, krasno mesto je bilo v kratkem prall in razvalina (okolo 452. 1.) Na tak žalosten način je izginila Emona iz zgodovine.
Severna in vzhodna ljudstva, ki so drla proti jugu in zahodu preko naše domovine, pomandrala so tudi večino prejšnih stanovalcev. A prvotni slovanski živelj se je pomladil s prihodom novega slovenskega naroda (r letih 551 — 592.) Naselil se je poleg Drave, Rabe in Mure, Save in Soče — med Dunavom in jadranskim morjem. V teh mejah so se ohranili Slovenci še do denašnjega dne, če tudi se so meje po pritisku Nemcev, Madžarov iu Lahov nekoliko stisnile.
(Dalja prihodnjič.)
Iskrice.
(Poslovenil P-ov.)
Clore.ško življenje ni druzega nego podoba križev in trplenja; blagor mu, kdor se privadi vseh brltkosti. Veselje in sladkosti so takó redke, da pomanjkanje britkosti imenujemo — srečo.
Naša sreča: to je bolj ali menj utolažena nesreča.
Življenje jo sladko ; a plemenitemu človeku je čast še sladkejša, nego samo življenje.
Ljubezen ima tak značaj, da je ne moreš tajiti, kjer je; niti jo moreš hliniti, kjer je ni.
Prirodopisno-natoroznansko polje.
M a C k a.
Ét&ìka je lepa in skoraj pri vseli Ijndéh priljubljena žival. Nje prava ^^^f domovina je Egipet, ker že stari pisatelji omenjajo, da jo je bilo ondu že v starodavnih časih videti. Egipčani so imeli mačko v velikih
časteh, kakor nam to še denes pričajo mnoge podobe in napisi po starih spomenikih. Iz Egipta so dobili mačko najpred Arabci in odtod se je pozneje razširila po vsej Evropi.
Mačka, da-si lepa in krotka žival, vendor ni pri ljndéh v najboljšem glasu. Očitajo jej, da je hinavka, da spredaj liže, od zadej praska, da je bolj privržena hiši, nego človeku, da je zvita in pre.kanena tatica ter jej človek ne sme nikoli prav verovati. Mnogo tega je resnica, ali vender stoji tudi to, da je mačka človeku jako privržena, ako se človek z mačko rad peč4 in ž njo lepó ravna. Mačka ima svoje mlade neizmerno rada, vedno jih liže in čisti. Dokler mladi še sesajo, zapusti jih samó takrat, kadar gre jest. Vsako žival odpodi od svojega gnezda, še celò človeku ne pusti rada mladih v roke jemati. Kadar so v nevarnosti, prenese druzega za drugim v varnejši kraj. — In kako lepe in prijetne so mlade mucke! Ni je skoraj prijetnejše živaliee od mladega mačeta. Neznano so žive in skoraj nikoli niso brez igre. (Je nimajo druge igrače, igrajo se z materinim repom, ki neprenehoma miga sim ter tjà, a pozneje se igrajo s svojimi repki, ki jim delajo veliko zabave. Kako prijetno je gledati mlade mucke, kadar se valjajo po tleh in druga drugo love za repke.
Znana je posebno mačkina čistost in snažnost. Neprenehoma se liže in snaži. Vsaka dlaka od nosa do konca repa mom biti lepó gladka in čista. Ker se po glavi ne more z jezikom gladiti in česati, liže si šapice, ter se ž njimi umiva in gladi po glavi.
S psom živi mačka v velikem sovraštvu. Kadar koli ugleda psa. takój se zgrbi, oži se jej zasvetijo in že od daleč puha nanj in pljuje. Ako ima mačka mlade, zakadi se v vsacega psa, ki pride blizu njenega gnezda. Hipoma mu je na glavi ter ga strašno obdeluje s kremplji in najbolj mèri na nos in na oči. Naj .so psi še tako zaganjajo vanjo, s kremplji vsacega ošine po nosu ter mirno čaka, da se psi naveličajo tega boja in otidejo s krvavimi nosovi.
Mačke nimajo dobrega voha, a posebno dober imajo vid in sluh. Mačke po noči ravno tako dobro vidijo, kakor po dnevi. A še boljše slišijo. Ni je morda nobene živali, ki bi tako dobro slišala, kakor mačka. Na več korakov daleč sliši hoditi miško, še predati jo vidi. Posebno čutljive so njene brke na gobci, ako se le jedne dlake dotakneš, takój strese z glavo.
Prigovor pravi: Kar mačka rodi, rado miši lovi. In res so mačkam miši najljubša jed ; zatorej si je človek mačko udomačil, da mu preganja te male in zoló nadležne požeruhe. Razven miši lovi mačka tudi mlade ptičice, na polji se poloti še celo jarebice in mladih zajcev. Pri ljudéh se je priučila na kuhane jedi, najljubSe jej je vender le mesó, a tudi mleko rada pije.
Ijepo je gledati mačko, kadar lovi miši. Sede za mišjo luknjo takó, da je miška ne ugleda precej, kadar pride iz luknjice. Mačka ne gane z nobeno dlako, celo z repom no migne. Ako se miška le gane v svojej luknji, že jo je slišala in čutila mačka. Zdajci stisne in vprè oko na luknjo. Počasi se prikaže mišja glava iz luknje, že se svetijo njena črna očesca — ali mačka še ne skoči, prezgodaj je še, miška bi znala pobegniti. Miška ne čuteč nevarnosti, pokaže se iz luknje. Kakor blisk »koči zdaj mačka — in uboga miška se zvija in cvili v njenih krcmpljih. Ako mačka ni lačna, igra se še dolgo z ujeto miško, predilo jo zadavi.
IE£a.zne ©t^rsiri-
Drobtine.
(Znamenite osobne občutljivosti.) Francoski kralj Henrik lil. ni mogel biti v sobi, kjer je bila kaka mačka. — Učenjaka Erazma je stresla mrzlica, kadar koli jc ugledal kako ribo.
—	Slavni jezikoslovec Scaliger se je tresel po vsem Životu, Če je videl kakega raka. — Zvezdoznanca Tycho de llralie-a je prijel krč, Če je ugledal kako lisico, ali pa kacega zajca. — Duhoviti vojvoda Epernonski je omedlel, če je ugledal belega zajca. — Kancelar Baco je vselej jokal, kolikorkrat je mrknila luna. — Angležki naravoslovec Boyle se je zamaknil, če je slišal Žuboreti vodo, ki je tekla iz kake pipe. — La-motte de Woyer ni mogel slišati godbe, a nasprotno je bil vesel, če je gromelo.
—	Guimond la Touche je dobil krčni smeli, če je ugledal ježa. — Zdravnik Peucker je postal popolnoma nezavesten, če je vohal jesih. Nečega kmetskega dečka v Kodach-u je metala božjast, kadar koli se je dotaknil kacega denarja.	— j —
(Različne iznajdbe.) Leta 1317. je iznašel Salvino degli Armati očala.
Leta 1440. je izumil Janez Gutenberg tiskarstvo.
Leta 1G05. je izumil Drebbel prvi toplomer.
Leta 1G08. je napravil J. Lippershey prvi daljnogled.
Leta 1055. je napravil Huygens prvo uro z nilialom ; okolu leta 1500. pa je napravil Peter Henlein prvo žepno uro.
Leta 1711. se je prvič igralo na klavirji.
Leta 1753. je izumil Benjamin Franklin strelovod.
Leta 1768. je izumil James Watt parni stroj.
Leta 1782. sta napravila brata Montgollier prvi balon.
Leta 1785. je izumil Maikle mla-tilnico.
Leta 1803. so izdelali na Anglež-kem prva jeklena peresa.
Leta 1814. so razsvetlili Angleži prvič ulice obširnega mesta Londona s plinom.
Leta 1818. je plul prvi parnik po imenu „Savannah" po altlantiškem oce-
I anu. Istega leta so vlili v Parizu prve j sveče od stearina.
Leta 1825. je stekel prvi železniški ! vlak, ki so ga vlekli konji, a 1830. 1.
je stekel prvi železniški vlak na paro po j Angležkem.
Leta 1833. je iznašel F. Kammerer žveplenke. Prvi jih je javno prodajal , nek trgovec na Dunaji.
Leta 184G. je izumil Elija Howe šivalni stroj. Drugi enaki stroji so bili I znani vže od 1829. leta. —i —
Slovstvene novice.
*	Odkritje Amerike. Predolal II. M ajar. Poučno zabavna knjiga v treh delih, o: I. Kolumbu, II. Kortesu, III. Pisaru. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayer in Fed. Bamberg. 1884. 8°. 486 str. - To je naslov najnovejšej knjigi za našo slovensko mladino. Papir je len in močan, tisk pravilen in vsa vnanja oblika prijetna in pri-kupljiva. Vsebina knjige bode starejšim našim čitateljem znana, ker večina jih je mestno v mladih letih v nemškem jeziku prebirala Campejevo „Odkritje Amerike." Ali to knjigo priporočamo posebno za šo-larske knjižnice in darila slovenskej mladini. Cena 1 gld. 60 kr.
*	V založbi J. Krajca v Novomestu so izišli tri zvezki „Narodne Biblioteke," to je: 10., 11. in 12. snopič. 10 snop. ob-seza „Koliščine in stepe," posi. Fr. Cegnar. — 11. snop. Povest „Za kruhom" poslovenil P. Miklavec. — 12. snopič. „8piei An-.drejčkovega Jožeta. — Cena vsacemu snopiču je 15 kr. Umeje se, da Krajčeva „Narodna Biblioteka" je namenjena za odrasle, razumne ljudi, a ne za našo malo, nežno mladino. Priporočamo jo zatorej vsem razumnikom našega domačega slovstva z željo, da bi omenjenim zvezkom skoraj sledili še drugi, ter nam tako narasla „Narodna Biblioteka" v lepem številu, kakor jo imajo vže vsi drugi izobraženi narodi.
*	Aritmetika za nižjegimnazije. Spisal dr. Fr. vitez Močnik. Poslovenil J. Celestina. Drugi del. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pi. Kleinmafver in Fed. Bamberg 1884. 8°. 146 str. -
*	Geometrija za nižjegimnazije. Spisal dr. Fr. vitez Močnik. Poslovenil J. Celestina. Drugi del. V berilo vtisnenih je 94 slik. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayer in Fed. Bamberg. 1884. 98 str. — To sta dve knjigi xa naše srednje šole, kateri pozdravljamo z največjim vese-Ijim. ker nam jih je bilo neobhodno potreba. Trudoljubivi gosp. Celestina si je s prestavo
teh knjig pridobil veliko zaslugo v našem domačem slovstvu, zatorej jq. naša dolžnost, da ga podpiramo s tem, da njegove na slovenski jezik preložene knjige Sirimo ne samó v šolske, nego tudi v druge izobražene kroge našega slav. občinstva. Posebno priporočamo obe knjigi našim slovenskim ljudskim učiteljem v njih nadaljno izobraževanje, koristilo jim bode to pri marsikaterej nalogi v ljudskej šoli.
Rešitev zabavne naloge in skakalnice v 8. „Vrtčevem" listu.
Rešitev zabavne naloge: Ana — žensko krstuo ime ; Vile — kmetijsko orodje; Sobota — dan v tednu ; Telovnik — moška obleka; Roka — del človeškega telesa; Izidor — moško krstno ime; Jagoda — okusen sad ; Amen — zadnja beseda v očenašu. Začetne črke od zgoraj nizdolu čitajoč jih dado ime mogočnega cesarstva : Avstrija !
To nalogo so prav rešili: Gg. Fr. Zadravec, učit. pri sv. Andraži v slov. gor. (Štir.); Jos. Budal, učit. v Višnjeviku (Goriško); J os. Osana, orgljar pri sv. Duhu nad Krškem ; Alojzij Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Stir.) ; Fr Ks. Krušić na Sayi pri Celji; Marko Kovšca, učit. v Kropi; Josip v (?) ; And. Grenkovič v Lj.; Jos. Jazbinšek, učit. pripr. y Mariboru ; Jak. Stoka, trg. pom. v Kontavelu; Evgen Troha, gimn. v Mariboru; Rih. Kokot, dijak v Pišecah (Štir.); Janko Potočnik, Mir. Pučelik, dijaka — Jane/. Trepel in Fr. Mehtig, učenca v Gornjem gradu (Stir.); Jan. Mihelčič, Fr. Jordan, Štef. Plut; J. Mainarli, A nt. MiSič in G. Slobodaik, dijaki v Novomestu ; Rih. Brešar, Jan. Gestrin in Rih. »Schumi, dijaki v Ljubljani ; Fran in Jos. Krajne na Krškem ; Iv. Zupanec, učenec na Mirni; Rud. Debevec, Ant. Zore, Fr. Schwarzbach, Karl Pohlin, Ant. Koželj, Milla Kosec in Jan. Stare, učenci v Kamniku; Rob. Kupnik, učenec v Vojniku (Štir.) ; Janko Sajovic, učenec v Kranji ; Jul. Zager, Fr. Gregorec in Fr. Kot, učenci v Žavci (Štir.) ; Tone Šalamon, učenec pri sv. Andraži (Stir.); Fr. Goričer, Fr. Tratnik, Ant. Ramšak in Matevž Bider, učenci na Gorici (Stir.); Ig. Hauptman, Jan. Witzman, Jos Korman, Iv. Patzer in Iv. Stapajnik, učenci pri D. M. v
Puščavi (Štir.) ; Fr. Dobršek, Jan. Zdolšek, M. Berglez, Jur Dobovišek, Fr. Vrečko, And. Kralj, Jos. Ipavic, Fr. Kartin in Fr. Dro-fenig. učenci v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.); And. Drofenig, učenec mešč. šole v Celji ; Mir. Koren, učenec v Planini ; Andrej Vičič, Jože Breg, Teodor Jeniček, Tone Haložan, Mat. Vičič, učenci v Slivnici pri Mariboru. — Gospa M. Tanšekova v Brežicah (Štir.) in Jean. Goeken na Dunaji ; Gizela pl. Latterer v Ljubljani; Leopoldina Ličan v II. Bistrici; Ljudevita Papež na Jesenicah ; Apolonija Toman v Ljubljani ; Felicita Šavnik v Biljah (na Goriškem) ; Marička Božič, pevka v Ži-rčh ; Ana Pire, gosp. v Vel. trnu; Sabina Serajnikova v Prihovi (Štir.) ; Matilda Irgl v Terbovljah (Štir.) ; Julijaua Puh pri sv. Andraži (Štir.) ; Lini Kaligar pri sv. Križi pri Kostanjevici ; Mar. in Božali ja Potočnik v Sori; Zefa Petelin, Micika Lekše, Urša Praznik in Marijca Tratnik, učenke na Gorici pol. Mozirja (Štir.); Mie. Breznik, Mie. Markuš, Anićka Crnčič in Terezika Hujdec, učenke pri Mariji Snežni (Štir.) ; Lojza Vrečko, Ant. Kavčič, Otil Kavčič, Teroz. Lubaj, Mie. Pisanec in Mie. Vučnik, učenke v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.).
Rešitev Bkakalnice: Na tujem.
(Zloiil Simon Jenko.)
Na strmo višavo, Na goro jaz grem, Pogledat v daljavo Prot južnim strančm. Kjer reke so zdrave, I bele cesté. Cvetoče planjave, Pa čvrsti ljudje. Prav so jo rešili: Gg. Ant. Žagar, učit. na Gorici p. Mozirja (Štir.) ; Taborski ; Josip v (?) ; Marko Kovšca, učit. v Kropi; Jos. Osana, orgljar pri sv. Duhu nad Krškem ; J. Mihelčič, Štef. Plut, Fr. Jordan, Ant. Mi-šič, G juro Slobodnik in J. Malnarič, dijaki v Novomestu ; Ljud. Plavšak v Terbovljah ; Janko Sajovic, učenec v Kranji; Rud. Debevec. učenec v Kamniku; Jul. Zager, Fr. Gregorec in Fr. Kot. učenci v Žavci (Štir.); — gospa Marija Tanšekova v Brežicah ; Ana Pire, gospodična v Vel. trnu; Serafina Pire, gospodična na Dunaji in Mar. Božič, pevka v Žireh.
„Vrtec" i*b»ja 1. dné Tsacega mesec«, Iti itoji za vse leto S gl. 60 kr.; sa pol leu 1 gl. SO kr. Napl«: UredniStTO „VrtSevo," melisi trg, Btev. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdatelj. založnik in urednik IvM Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.