ŠVEDSKI ANAKREONTIK CARL MICHAEL BELLMAN Pesnika predstavil in spremne besede napisal Milan Apih »Na začetku švedske literature« — piše Klabund v svoji zgodovini literature — »stoji Carl Michael Bellman (1740—1795) — zaljubljeni vinski brat. . ., ki je poživil švedski rokoko z bogovi stockholm-skih beznic in tavern, kjer je rad popival z Erosom in Thanatosom, dokler ni zaspal v naročju kake predmestne Venere. . . Nato je spet vzel v roke svojo lutnjo in pel divje, vražje, božanske pesmi.. ., v katerih prši švedski sneg, poka led v Maelarskem zalivu, se kadi punc in cvrčijo pečena jabolka; kjer se sliši tuljenje volkov in smeh polnagih deklet ter škratov, ki razsajajo na karnevalu starogrških mask, kjer smrt gode na bas . . .« TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI Ureja Janez Menart Prispevek, ki ga to pot objavljamo na tem mestu, nekoliko uhaja iz že utečenega okvira rubrike, kjer je poudarek namenjen predvsem prevodom, medtem ko naj bi bile spremne besede le pojasnjevalne, ne predstavljalne narave. Ker pa po eni strani gre za švedsko poezijo, iz katere je pri nas komaj kaj tiskanega, in poleg tega še za pesnika take vrste, ki bi brez ustrezne predstavitve ne bi bil primerno razumljen, smo naredili izjemo, ki pa naj samo potrjuje pravilo. Vse tu objavljene pesmi so bile prevedene sicer iz nemščine, vendar ob sprotni podrobni primerjavi z izvirnimi besedili. J. M. 903 904 Milan Apih Tej iskrivi karakteristiki so vsebinsko na moč podobna poročanja drugih Bellmanovih biografov, kritikov in prevajalcev — sodobnikov in poznejših (E. M. Arndt, J. G. Oxenstjern, N. Afzelius idr.). Iz njih in njegove lastne biografije povzemamo nekaj najbolj zanimivih misli in podatkov, da bi bralcem čimbolj približali tega nenavadnega pesnika, ki je doma na Švedskem izredno popularen, pri nas pa le malo znan. »Bellman je eden izmed najbolj izjemnih ljudi, ki so kdaj živeli« — pravi v uvodu k svojim Zgodovinskim orisom E. M. Arndt (Berlin, 1810). »2iveč od skromne službe, ki mu jo je podelil kralj Gustav III., je rad zahajal v vesele pivske družbe in se predajal bakhantskemu veselju. Ob takih prilikah je pri polnem kozarcu in v svetem apoliničnem zanosu improviziral svoje pesmi.« Njegov sodobnik, veliki kancler Frederik Sparre, ki mu sicer ni bil naklonjen, pa pravi: »Ta človek je prišel že na svet s poetično inspiracijo. Svoje verze je sestavljal z neverjetno lahkoto. Pesnil in komponiral je kar iz rokava — cele ure — če ga je le kdo poslušal. Obžalovanja vredno pa je, da se je nagibal k svobodomiselnim idejam in služil Bakhusovim prijateljem . . .« Zadnji stavek je značilen za takratne čase, ki so jih povrhu pretresale še gospodarske krize in politični nemiri, v katerih je nazadnje tudi kralj, ki je bil Bellmanov zaščitnik, izgubil glavo. Poleg tega, da je imel pesniški dar, pa je bil Bellman še izredno glasbeno nadarjen in povrhu vsega še mimično, tako da je večino svojih pesmi sam uglasbil. Ta skladnost med besedo in melodijo v njegovi poeziji sloni na bogati glasbeni tradiciji švedske literature, kjer je imel melodični element v liriki vedno velik pomen. O njegovem izrednem mimičnem talentu pa pripovedujejo, da je znal oponašati vsakogar. Ko ga je vino spravilo v dobro voljo, je svoje pesmi — potem, ko si je izmislil napev — v družbi predvajal tako, da je oponašal vsa mogoča glasbila in zraven pel, kar mu je šepetala muza. »Tako je improviziral pred prijatelji in pred kraljem globoko v noč, dokler ni omagal kakor Sibila ali Pitija« — pravijo njegovi sodobniki (Oxenstjern), za katere so bili taki nastopi nepozabni. No, poleg takih improviziranih pesmi in popevk ima Bellman še druge, katerih navdih je mirnejši in bakhantično idiličen. Med te sodijo zlasti tako imenovane Fredmanove epistole, ki so mu predvsem prinesle vzdevek švedskega Anakreonta. Nekatere med njimi z liričnimi slikami narave sodijo menda med najlepše pesmi o naravi, kar jih premore švedska literatura (Afzelius). Žal so nekatere težko prevedljive zaradi mnogih neznanih figur in arhaičnih izrazov, ki še Švedom povzročajo težave. Znane so tudi njegove travestije psalmov in listov apostola Pavla, pa tudi njegove parodije biblijskih zgodb starega testamenta — v obliki pivskih pesmi, v katerih se je posmehoval zamotanim družinskim odnosom starih judovskih patriarhov in napakam cerkvenih očetov. Da bi se norčeval iz samega svetega pisma, pa je bil vse preveč zasidran v veri svojega otroštva. Vse te pesmi pričajo o izjemnem oblikovnem bogastvu, neodvisnem od raznih šol in vzorcev. Sodijo, da se dajo primerjati le s pesnikovanjem srednjeveških orfikov in bardov. Zal, se je mnogo Bellmanovih, menda najlepših, besedil izgubilo z napevi vred. Bellman sam ni ničesar zapisal ali objavil. Veliko njegovih pesmi pa so si zapomnili njegovi prijatelji in si jih tudi zapisali. In te so bile potem 905 švedski anakreontik Carl Michael Bellman še za njegovega življenja, skupaj z melodijami, tudi objavljene v dveh zvezkih. Vendar mnogi njegovi rojaki, kakor smo delno že videli, niso odobravali njegovih bakhantskih motivov in opevanja navad »nižjih plasti družbe« in so mu očitali nemoralo. Morda je v svoji avtobiografiji kot nekakšno opravičilo vpletel tudi nežno pesmico o svojem prvem pijanstvu, ki naj v šaljivi hiperboli razloži njegovo nagnjenje do žensk: Zdelan in rdeč v obraz sem domov se šele majal, ko pobožni svet ta čas že od maše je prihajal. Sestre moje so za vrati muzale se mi poredno, ko me moja ljuba mati barala je radovedno: »Kaj, moj sinko, je s teboj? Kaj se s tabo je zgodilo?« »Mamica, obraz vam moj, vse pove« — sem rekel milo. »Glej, glej,« pravi skoz smehljaj: »Pridi k meni, ti, pokora, glavo mi v naročje daj; kdor greši, trpeti mora!« To materino blagost Bellman spretno uporabi in nadaljuje: »Ali je torej kaj čudnega, če vsak moj vzdih, vsaka moja misel, zahtevata od mene nesrečnika, da iz dna duše obožujem ženske? Naj me doleti božja kazen, če me ne navduši vsaka strgana spodnjica, ki jo zagledajo moje oči na smetišču Packartorga (razvpit trg v Stockholmu, na katerem so včasih stale vislice in sramotni steber). Jaz vidim boginjo ljubezni v vsaki stari metli, v posvedranih čevljih — moj bog, ženski podplat, s katerim je stopala po Grona Gangenu (zelenjavnem trgu v Stockholmu), nudi mojim očem več življenja in užitka, kakor lovorov venec, s katerim so me počastili.« Sicer pa je tudi res, da je prikazal razvrat in pijančevanje v nekaterih fazah tudi tako odbijajoče, da so hoteli narediti iz njega pridigarja abstinence. To je lahko nastalo tudi v povezavi s posebno noto njegove poezije, ki je ne moremo prezreti: v glumaštvu, ki ga je uganjal, namreč v vsaki njegovi prevzetni šali, v njegovih parodijah in karikaturah, leži tudi nekakšna tiha elegična senca, orfejska tožba, kot da bi hotel s trobentami in paukami prevpiti bolečino in slutnjo neke zaman iskane popolnosti — Švedski anakreontlk Carl Michael Bellman 905 906 Milan Apih in kot da bi vedel, da od veselega petja in razuzdanega veselja ni nikoli daleč -— smrt. Tako je tudi naslednja grozljivo humoristična pesem: Epistola ali solilokvij, ko je Fredman ležal v odtočnem jarku pred krčmo Zlezinoter nasproti bančnega poslopja, in sicer neke poletne noči leta 1768. (Odlomek) Ah, ljuba mati, kaj te je speljalo tedaj v očetov hram, da se življenje moje je prižgalo pod rjuhco tam? Da zdaj vse življenje skoz samo trpljenje mi noga krevsa. Ti vznak si ležala, v strasteh drgetala, ko tekel sem tja; in krancelj je šel, in krancelj je šel. Naj vrag pocitra posteljo presneto, ki je škripala pod teboj! Kako do dna »zvesto srce« preziram! O, ljuba mati, glej, tu v jarku zdaj ležim in se oziram na svoje čevlje, fej, vsevprek pošvedrane, na hlače scefrane, na srajco kot šmir. Zgubil sem lasuljo, imam le hoduljo za kruljav špancir. Ves poln sem uši, pomoči pa ni, pomoči pa ni! O, pač, že cvili dver gostilne, sreča! Ze krčmarica gre. Jutranja zarja je vse bolj rdeča in zvezde že blede. 2e žarki blešče se, že križi bleste se, 907 švedski anakreontik Carl Michael Bellman že greje se svet. Slovo zdaj ležišču in brž po stopnišču dol v Bakhovo klet! Pijačo na dan! Sem od žeje bolan, sem od žeje bolan! Na zdravje! Mimo zdaj so ure hude, le urno zgrabi vrč! Glej, Fredman maže si premrle ude, ki jih je krč. In zdaj le pogumno, veselo in strumno napolni bokal! Zdaj spet sem pri moči, le brž mi natoči, le kaj bi se bal! Žganje je božji dar! Oče, mati, hvala vsikdar, hvala vsikdar! Ljubezen vajino zdaj spet pozdravljam, njej v slavo zdaj bom pil; in postelj škripajočo blagoslavljam, ki sem se v njej rodil! Še bolj značilna je naslednja, nekoliko ironična in trpka pesem, ki jo je Klabund s prevodom njene zadnje kitice kot edino uvrstil v svoj zgodovinski tekst o Bellmanu. NOTA BENE V roki polna časa vina, nota bene — renskega; zraven mene lepa Stina, nota bene — moja vsa. To veselje je in sreča, nota bene — opoteča! Lepo je življenje naše, nota bene — kakor kdaj; 908 Milan Apih kajti včasih vrag nas jase za pokoro ali kaj? Misliš, da ti sreča sije nota bene — iluzije! Svet vrti se vse hitreje, nota bene, da zgori; ljuba, ki srce ti greje, nota bene — ostari. Živi! Zdaj je tvoja doba, nota bene — tja do groba! Opombe Fredman — ena izmed mnogih pesnikovih figur in menda njegov prijatelj, znan, propadel stockholmski urar. Po njem imenuje pesnik tudi svoje »epistole«, kar se sklada z nasprotnim pomenom njunih priimkov: Bellman = človek vojne (bellum = vojna), Fredman = človek miru (Fred = mir). Stina — (Maria Christina Kiellstrom). Po eni verziji krčmarjeva hčerka in to-čajka, po drugi pa fantazijska oseba, ki v vlogi veselega in lahkega dekleta nastopa v njegovih pesmih pod raznimi imeni, predvsem kot Ulla Winblad. Nota bene — (tu) to se pravi; da se razumemo.