Gospodarske stvari. Slaba perjadščina. Dnea povemo nekaj, kar gre bolj na naae goapodinje, kakor pa na goapodarje, toda tudi tem bode prav, če ai reši kje kedaj gospodinja kako pišoe, ko je že za nj nevarno, da ue pogine. Izgodi se namreč rado. da pogine mlado pišče pa se skorej ne zna, zakaj. Ni bilo ušivo, ni bilo grdo vreme pa tudi slabe krme ni imelo, vse eno pa je bilo na tem, da bi poginilo ali pa je v reanici poginilo, ker se mu ni pomoglo v pravem času. Kaj mu je torej bilo ? Prehitro, prehudo je raatlo in zato je oalabelo ter je, če ae mu ni prišlo na pomoč, tudi poginilo. Izpozna pa se to na neprimerno dolgih perotnicab, take ima, da jih ne more na-se potegniti in jih torej vlači za seboj. V tem tako pišče vedno civka in gre na solnce, če je tudi pri kvoklji. Pri nekaterih začne ta bolezen rano, že v prvih štirinajatih dneh, pri drugih pa nekaj pozneje, v petem ali osmeni tednu. Ako ai jih hoče gospodinja še rešiti, naj jih apravi v topel hlev brž, ko zapazi, da bolehajo in naj jim daja kuhano nieso in jajce, oboje drobno zaaekano in v toliki mei*i, kolilikor ae jim Ijubi le-te zmesi vzeti. Po tej hrani okrevajo v malih dnevih in gredo lehko na tem poleg drugih na dvorišče. Prav pogoato se prikaže le-ta bolezen pri perjadi, ki ima močne koati, največkrat pri petelinib. Ako se jim pa poatreže, kakor smo rekli, bodo kmalu zdravi in ne samo to, še le lepo vzrast<5 in so take živali rade prav velike. Poaebno rada je ta bolezen pri anglijskih pritlikovcih (piščetih) in pa pri puranih. Pri prvih izgodeva ae to, ker dobodo prav hitro perje, pri drugib, puranih, pa zato, ker gre veliko v njib kosti in v cel, precej težek život. Pri purčetih je dobro, če se izpuste izpod kapja aamo v auhem vremenu in ai potlej iščejo sama avoj živež. Tudi pri racali nabaja ae enaka bolezen, za-nje pa ai nabereš polžev, kolikor ti jih je moČ dobiti. Nje je treba pa zmučkati a kraja, pozneje pa ae dajo tudi kar celi mladim račetom. Raca je sploh požrešna atvar in tudi mlada že kaže to avojo laatnost; sila veliko ti požre polžev in v pičlih dveh nrah jih je tudi že do cela povžila. Keber, kurja lirana. Keber ali hrošč obiakuje nas redno, vsako četrto leto se prikaže a brez njega nismo no- beno leto. Da dela veliko škodo aam, pa še posebno tudi njegova bubika, to je znano in amo že tudi mi večkrat o tem govorili. Dobro, če ne zastonj! . Dnea pa naj pokažem na njegovo koriat in to pri kurah. Keber je namreč dobra kurja hrana. Navadna hrana sicer ni in ne more keber biti kuram, le-ta je in ostane zmerom še zrnje, aemena in nekaj tudi zelenjad. Ali kuram, ki nes6 jajca, treba je še druge brane, take, ki ima v sebi beljakovine, taka pa se dobiva le iz živalskih snovi: iz meaa, krvi, črvov in — kebrov. Zadnji ao za to, kakor navlašč in še po ceni. Treba je le par krajcarjev dati otrokom, da jih treao iz drevja ter zbero pa nam jih prinesejo v jerbaščeku. Nje potlej umorimo, ali že s tom, da jih polijemo s kropom ali pa, da jih pomučkamo. Na dvorišče, v gnojišče vreči to golazen je sicer dobro, toda bolje je, če jo posušimo. Izgodi se to lehko na aolnci ali bolje v peči. Daje se potlej ta hrana kuram lehko sproti, ali tudi pribranimo je lehko nekaj za pozneji čas, kedar kure začno nesti jajca. Čudo, kako so potlej kure rodovitne. Taka krana jim vidno dobro zalega, saj še same rade skočijo visoko za kebrom, kedar ga vgledajo. Tem Dolje pa še jim služi potlej, kedar ne najdejo več druge lirane iz živalskih. anovi. Kmetje poskuaite s to brano! Sejmovi. Dne 15. junija pri sv. Barbari poleg Konjic, v Celji, v Lenibaliu, na Plaaini, v Mozirji in pri sv. Vidu nižje Ptuja. Dne 16. junija v Poličanah. Dne 20. junija v Imenem in v Vitanji.