Slavko Hozjan, dr. Andrej Ule ANALITIČNA TEORIJA ZNANOSTI KOT RACIONALNA REKONSTRUKCIJA ZNANOSTI IN NJENIH PREOBRAZB Za naslov tega kratkega sestavka smo povzeli naslovno temo ene od knjig sodobnega teoretika znanosti Wolfganga Stegmullerja, kjer poskuša v nekoliko bolj poljudni obliki razložiti svoje poglavitne zamisli v teoriji zna- nosti.1 Obenem ta naslov zelo dobro povzema bistveno usmeritev večjega dela so- dobne zahodne teorije znanosti, še posebno tiste, ki se tesneje veže na tradicijo analitične filozofije. V teorijah, ki se lotevajo znanosti, najdemo danes nedvomno sila različne zastavitve in miselne smeri, tako da se sprva zdi, da se lotevamo povsem različnih stvari. Med fenomenološko, npr. fundametalno ontološko filo- zofijo znanosti in med emistemološko analizo znanosti (v Franciji), marksistič- nimi teorijami znanosti in med analitično rekonstrukcijo znanosti se zdi, da skoraj ni skupnih točk in še manj skupnih izhodišč ali metodoloških pristopov, še manj skupnih rezultatov. Po drugi strani pa je danes teoretiziranje o zna- nosti nedvomno ena od »konjunkturnih« teorijskih dejavnosti, tako da lahko glede na disparatnost osnovnih zastavitev, metodologij raziskovanja, oblik po- jasnitev in različnosti rezultatov (pri enakih predmetih obravnave) sklepamo, da tu znanost nastopa predvsem kot »ideološki objekt«, medtem ko je treba tisto »znanstveno« ali »racionalno jedro« teoretskih pristopov k znanosti šele odkriti s posebno analizo. Ti pristopi se predvsem ločijo v dve glavni struji: v tisto, ki se oklepa različnih filozofij in od tod prehaja k znanosti kot »objektu« analize, in drugo, ki poskuša čim bolj zvesto izhajati iz samih znanosti in po- skuša odkriti odtod njihovo notranjo konstitucijo in forme njihovih preobrazb, da bi tako dosegla takšen nivo svoje lastne racionalnosti in znanstvenosti, ki bi ustrezal racionalnosti samih znanosti oziroma bi samim znanostim pomagala korak dlje v lastnih raziskovanjih in teoretiziranju. Seveda ne smemo vnaprej pozitivno ali negativno ocenjevati teh pogla- vitnih usmeritev, saj imata deloma različne cilje. Medtem, ko se bolj filozofsko razmišljujoče in celo spekulativne teorije znanosti gibljejo predvsem v polju osmišljanja fenomena znanosti (in tehnike) v sodobnem svetu ali jemljejo iz določenih znanosti kakšne posebne teze, ki jih potem filozofsko pretolmačijo in je treba njihovo uspešnost ocenjevati predvsem s filozofskega stališča, se teorije drugega tipa gibljejo na terenu samih znanosti in skušajo tudi v sebi sami vgraditi najvišji doseg racionalnosti sodobne znanosti. Ne smemo misliti, da 1 W. Stegmüller: Rationale Rekonstruktion von Wissenschaft und ihrem. Wandel; Stuttgart 1979. 62 Vestnik IMS 1984/1—2 so prve »višje« in »daljnosežnejše« (zato, ker se »splošnejše« ali »globlje«) kot druge ali obratno, tj., da so prve spekulativne in neuporabne, druge pa edino pomembne, ker so to neupravičene problemske skrajšave, pač pa je za oceno vrednosti določene teorije znanosti pomembno, koliko se v njej dejansko pre- pozna kreativni znanstvenik in njegovo delo. Prav ta kriterij je bistvenega pomena tudi za marksistično teorijo znanosti, kajti zanjo je bistvenega pomena ravno analiza znanosti kot specifične oblike proizvodnje, ki se kot taka vključuje v obseg splošne družbene proizvodnje. Toda ravno tukaj, pri nalogi, da se osvetli specifičnost znanstvene proizvodnje in to z njenimi imanentnimi zakonitostmi in da se od tod išče tudi globljo druž- beno posredovanost znanosti s splošnim stanjem proizvajalnih sil in proizvajal- nih odnosov, je bil marksizem šibak in se je večinoma gibal na ravni analogij materialne in znanstvene proizvodnje ali na ravni eksternih družbenih učin- kovanj na razvoj znanstvenih teorij in paradigem. S tem je seveda ostalo ne- pojasnjeno glavno: v čem in zakaj je znanost sama »neposredna proizvajalna sila« in kar je bistveno loči od ideologije (ki je sicer oblika družbene prakse, toda ideologije niso nikoli samostojne proizvajalne sile). Ravno v tem, ker je znanost sama proizvajalna sila z lastnim relativno samostojnim proizvajalnim jedrom in »pogonom«, tudi pozna svojo dejansko zgodovino, svoj razvoj in torej nista zgolj odseva dejanske zgodovine in družbenega razvoja. Če naj torej marksizem obrani tezo o znanosti kot neposredni proizvajalni sili, mora imeti na razpolago nek koncept znanstvene proizvodnje in znanstvene zgodovine (kot procesa relativnega samorazvoja znanosti, ki izhaja iz zgodovinskih temeljev sodobne znanosti). Tudi novejši marksistični poskus teorije »finalizacije« zna- nosti kot so jo razvili teoretiki iz Max Planckovega Inštituta v Starnbergu ni primer takšne teorije, ker še vedno ostaja pri hipotezah, ki jih niso mogli do- kazati z imamentno analizo strukture in geneze znanstvene proizvodnje.2 Po- trebno bi bilo poprej najti strogo teorijsko formulacijo »znanosti kot dela«, enostavnih sestavin znanstvenega dela in njihovega sinhronega in diahronega povezovanja v večje celote, pri čemer bi se razkrila mesta, kjer »vdira« par- cialni družbeni interes v notranjo genezo in strukturo znanstvenih teorij, tako da se zdi povezava z določenimi načini tehnološke in druge uporabe odkritij in teorij vedno bolj naravna. Tudi sicer obetavni poskusi izgradnje teorije zna- nosti na osnovi nerazvitega Marxovega pojma »splošnega dela« (Rüben, Bayertz) še niso prišli do tiste faze, ki bi obljubljala tako izdelano teorijo znanosti kot smo jo (kot nalogo) očrtili zgoraj.3 V tem položaju se nujno postavlja vprašanje, ali so nemara kakšne druge sodobne teorije znanosti vede ali nevede prišle kaj dlje oziroma ali so se dejan- sko približale tako tistim normam racionalne in znanstvene utemeljitve teorije, kot jih poznajo najvišje razvite znanosti (predvsem ekzaktne znanosti), kot tudi prikazu imanentnega »dela znanosti«? Kajti če so kakšne podobne teorije, po- tem so nedvomno izrednega pomena za vsako, še posebej za marksistično teorijo znanosti. Na tem mestu bi bilo treba ločiti tiste teoretične zastavitve, ki ostajajo na splošnih opredeljevanjih in osmišljevanjih znanosti kot celote, vendar se ne približujejo imanentni strukturi in imanentnemu delu znanosti (v grobem • G. Böhme in drugi: Die gesellschaftliche Orientierung wissenschaftlichen Fortschritts; Frankfurt/M 1978. Primerjaj tudi: G. Böhme in drugi: Finalizacija znanosti, Tribuna, št. 3/4, 1981/82. ' P. Rüben: Wissenschaft als allgemeine Arbeit, Köln 1978. K. Bayertz: Wissenschaft als historischer Prozess, München 1980. Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 63 so to »filozofske« zastavitve), od zastavitev, ki to počnejo, ali si za tem vsaj resno prizadevajo. Prve imenujemo »filozofije znanosti«, druge »teorije znanosti«. Mislimo, da so danes izredno pomembne ravno »teorije znanosti«, kajti danes se nasploh zahteva, da ima določena teorija vsaj podoben nivo racionalnosti, vsebinske in formalne izdelanosti kot njen predmet oziroma model, po drugi strani pa se vse bolj zastavlja problem »načrtovanja in usmerjanja« znanstve- nega dela (in podobno tehničnih raziskovanj) ne le za reševanje vsakodnevnih ugank (Kuhn), temveč k novim »paradigmam« (Kuhn). To pomeni, da bi morale teorije znanosti biti vsaj potencialno sposobne prispevati k sami znanstveni produkciji in se ne več zaustavljati zgolj pri opisovanju teorij in njihovi nak- nadni rekonstrukciji. Vendar danes večina filozofij niha še vedno med splošno filozofsko refleksijo znanosti in med metodologijami posebnih ved. Na eni strani se obračajo h golemu osmišljanju celote, na drugi h golemu opisu metodologij posebnih ved ali k logični rekonstrukciji njihovih sedanjih postopkov brez kritične refleksije. Kljub vsemu se vse bolj izčiščuje mnenje, da je potrebno doseči teorijo znanosti, ki bo onkraj teh dveh ekstremov, ki bo znanstveni raziskovalni program (v smislu Lakatosa), toda obenem se ne boji »tveganih« splošnih hipotez in refleksij, ki naj zajamejo celoto znanstvene produkcije. Na tem mestu pustimo spregovoriti Stegmullerju o tem, kaj predstavlja (oz. ne predstavlja) dejanske teorije znanosti. Citat bi lahko spadal tudi k pogloblje- nemu radikalizmu marksistične teorije: »V zgoščeni obliki lahko izrazim svoje stališče do tako imenovanega filozof- skega raziskovanja temeljev v opisanem smislu najbolje z nekoliko moderni- ziranim parafraziranjem zadnjega odstavka Humovih »Raziskav o človeškem razumu«: Privzemimo, da naletiš na knjigo, katere avtor namerava podati te- melje za eno ali več znanosti. Potem vprašaj: ,Ali vsebina knjige zboljša razu- mevanje nam danih matematičnih znanosti,' Ne. ,Ali povečuje naše razumevanje danih nam naravoslovnih znanosti, zgodovinskih ali družbenih ved,' Ne. ,Ali vsaj izboljša naše poznavanje simbolne reprezentacije dejanskosti v formi jezika, ki jo je iznašel in uporablja človek?' Tudi ne. ,Tedaj knjigo vzemi in jo vrzi v ogenj, kajti vsebuje lahko le slepilo in prevaro.«4 Ta vrsta teorije znanosti se torej odpoveduje »poslednjim utemeljitvam« te ali one znanosti ali celo znanosti v celoti, temveč želi doseči »boljše razume- vanje« znanosti oziroma njihovega postopka reprezentacije dejanskosti v po- dobah teorij. Eksplicitno torej tudi tu še ne nastopa proučevanje znanosti kot dela, vendar nekateri prispevki »teorije znanosti« vseeno pomenijo prispevek k temu vprašanju. Med »teorijami znanosti« kot smo jih prej skicirali, so gotovo najrazvitejše tiste, ki so izšle iz različnih šol »logične analize« t. i. »analitične teorije zna- nosti«. Pri tem moramo takoj dodati, da sem danes ne sodijo zgolj ožje logično formalistične rekonstrukcije znanstvenih jezikov, kar je bila prvenstvena naloga »logičnih pozitivistov« (Carnap, Schlick, Neurath, Hempel, Nagel, Pap idr.), temveč tudi različne smeri teoretične rekonstrukcije razvoja in menjav znanosti. Preobrat je povzročilo predvsem izzivalno delo Thomasa Kuhna, »Struktura znanstvenih revolucij« (1962) in njegova teorija radikalnih prelomov, ki jih v toku znanosti povzročajo »znanstvene revolucije«. Kuhnove teze so sprva pri- silile analitične filozofe v obrambo »racionalnosti znanosti«, saj se je zdelo, da jim Kuhn podira temelje zaupanja v znanost kot racionalno početje. Za- 4 W. Stegmüller: Rationale Rekonstruktion ..., str. 13. 64 Vestnik IMS 1984/1—2 nimivo je, da so se v tem hranjenju posebno angažirali Popper in njegovi učenci, čeprav so pred Kuhnom prav oni predstavljali izziv za logični pozitivizem, s tem ko so negirali indukcijo in ko so za predmet vzeli »znanstveni napredek«. Že s tem se je pred »Kuhnovsko revolucijo« kazala tendenca analitičnih teorij znanosti, da se pomaknejo od gole rekonstrukcije teorijskih jezikov znanosti k teorijski rekonstrukciji »poti znanosti«. Vendar so poperjanci v toliko zvesti analitični tradiciji, da jih ne zanima dejanska zgodovina znanosti in dejanski razvoj, temveč le logični ali idealni kriteriji znanstvenega napredka (kriteriji podkrepljenosti hipotez in teorij), ker so menili, da je za racionalno analizo znanosti vse psihološko, sociološko in zgodovinsko znanje nekoristno.5 Toda ravno tukaj je bil Kuhn izzivalen, ko je z metodo zgodovinske rekon- strukcije dejanskega toka odkritij in dogajanj pokazal v obdobje znanstvenih revolucij; kako se nikakor niso upoštevali pozitivistični ali poperjanski napotki glede verifikacije ali podkrepljevanja hipotez, da obstaja med posameznimi paradigmami tako empirična kot logična neprimerljivost, ki je po Kuhnu ne more preseči noben eksperiment ali formalni kriterij. Seveda je tu tudi Kuh- nova slabost, kajti dejansko ni mogel svoje teze dokazati, kolikor je zgolj opiso- val faktično vedenje znanstvenikov v obdobjih revolucij, saj faktično še ni logično. Tu so videli kritiki Kuhna sprva tudi najmočnejše »orožje« proti njemu. Vendar je kuhnovska pozicija dvostranska; ne skriva le izredno iz- delano zgodovinsko analizo poti znanosti, temveč tudi neizdelano logično tezo o razvoju znanosti, ki je ravno teza o empirični in logični neprimerljivosti pa- radigem, kar je načelno ukinjalo možnost tradicionalne predstave o linearnem napredovanju znanosti. Nadaljnja teoretsko-logična teza Kuhna je bila teza o nujni notranji povezanosti »priznanih dejstev« in teorij, ki se nanje nanašajo, s čemer je odpadla tako možnost od teorije neodvisne verifikacije kot tudi fal- sifikacije hipotez (prvo so terjali pozitivisti, drugo poperjanci). Nekako nepri- čakovano je Kuhn dobil »pomoč« od nekaterih »analitičnih filozofov«, ki so ravno z logičnimi sredstvi dokazovali »holistično« (celostno) zaprtost znanstve- nih teorij in nemožnost teorijsko neodvisne verifikacije in falsifikacije hipotez, ker se v principu ne da načelno ločiti »empiričnega« od »teorijskega« (in temu ustrezno »sintetično« od »analitičnega«). K tem zagovornikom holizma se pri- števa posebno ameriškega filozofa W. v. O. Quinea, ki je sicer radikalni na- slednik Russellove »analitične metode« in je o mnogočem imel podobna mnenja kot neopozitivisti.6 Predhodniki modernega holizma so »konvencionalisti« (Du- hem, Poincare, Dingier idr.), proti katerim so se vneto borili že neopozitivisti in Popper. Vendar se je med učenci in nasledniki Popperjevega »falsifikacio- nizma« prav ob soočenju s Kuhnom razvila smer, ki je akceptirala vedno več holističnih argumentov in tez, predvsem pa tezo o »teorijski obloženosti dej- stev s teorijo« (ta izraz izvira od N. R. Hansona) in razlikovanje običajnih znan- stvenih teorij (in hipotez), ki nastajajo v okviru neke globalne teorije (para- digme), od globalnih in celostnih znanstvenih teorij, ki nastanejo v obdobjih znanstvenih revolucij. Tu je treba omeniti predvsem Imre Lakatosa (nekdanjega Lukácsevega učenca) in Paula Feyerabenda. Feyerabend je razvil še daleč bolj presenetljive in radikalne teze kot pa sam Kuhn (npr. tezo o principielnem me- todološkem anarhizmu znanosti).7 s K. Popper: Logika naučnog otkriča, Beograd 1973, str. 65. ' Glej W. v. O. Quine: TUJO Dogmas of Empiricism, v : From a logical Point of View, New York 1963. ' I. Lakatos: The Methodology of Scientific Research Programmes, Cambridge 1978, vol. 1. P. Feyerabend: Widernden Methodenzwang, Frankfurt/M, 1981. Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 65 Kritika je tem teoretikom očitala implicitni in eksplicitni »normativizem«, saj poskušajo dajati znanosti nekakšne norme za to, da ostane racionalna dejav- nost in da napreduje. Zato se je postavljalo vprašanje, ali je mogoča še kakšna drugačna oblika racionalne rekonstrukcije znanosti in njenih spreminjanj, ki bi bila sicer več kot formaliziran prepis faktičnih teorij, vendar tudi ne aprio- ristični normativizem, in ki bi uspela logično rekonstruirati »racionalni koren« Kuhnovega »pragmatskega obrata« v teoriji znanosti. V to smer je prvi krenil Patrick Suppes, ko je zavrnil dotakrat edino ver- zijo logične rekonstrukcije znanosti, namreč tisto, ki je izhajala iz teorij kot sistemov stavkov. Znanost oz. znanstvene teorije je skušal reprezentirati kot svojske izraze, posnemajoče matematično »teorijo množic«. Aksiomi, hipoteze, stavki, ki opisujejo dejstva, pojasnitve itd. bi se lahko dali pokazati kot mno- žičnoteorijski predikati oz. elementi množic, teorija pa bi predstavljala mno- žico tako pojmovanih elementov (ki bi bili lahko za sebe spet množice). Suppes te svoje intuicije ni dalje razvil, ostala pa je kot možnost. To zasnovo je uspešno razvil ameriški logik in fizik J. D. Sneed s svojim delom »Logična struktura matematične fizike« (Dordrecht 1971), ki je pokazala obenem na presenetljivo možnost povsem logičnega oz. matematičnega upra- vičenja nekaterih Kuhnovih konceptov (npr. pojma paradigme, neprimer- ljivosti paradigem, poteka znanstvene revolucije in revolucij teorijske oblože- nosti dejstev itd.). Ravno to primerjavo s Kuhnom je dalje razvil Wolfgang Stegmuller, ki je delno poenostavil in predvsem razširil Sneedove koncepte (Stegmiillerjevi učenci so dosedaj uspeli aplicirati te koncepte tudi na nenaravo- slovne znanosti).8 Stegmuller je sicer nato kmalu odkril, da te analogije s Kuh- nom ne sme gnati predaleč, ker gre le za delno prekrivanje, toda vendarle je bila s tem ponujena možnost racionalne rekonstrukcije vrste navidezno iracionalnih odnosov in procesov v znanosti in njenem napredovanju. S tem je bila obenem izbita ost kritike proti »pragmatskemu obratu« v teoriji zna- nosti ter dosežena nova podoba »racionalne rekonstrukcije« znanosti in njenih spreminjanj, ki se je izvila iz klasičnih pozitivističnih vzorcev in je prvikrat uspela formalno zajeti vsaj nekatere momente »znanosti kot oblike proizvod- nje«.9 Temeljno stališče teh avtorjev ni bil več klasični »statement view« (sta- lišče stavkov), po katerem so znanstvene teorije le sistemi stavkov in je racio- nalna rekonstrukcija predstavljala sicer neskončno težavno delo logične aksio- matizacije in formalnega izčiščenja teorij, temveč stališče, po katerem so zna- nosti sistemi dejavnosti, oz. še natančneje sistemi dela, pri katerih so teorije in teorijski zakoni momenti delov in ne celote znanosti (so delovno sredstvo, delno material in cilj dela). Avtorji zgoraj opisane smeri tega sicer niso jasno izrekli, pogosto govorijo zgolj o »pragmatskem obravnavanju« znanosti, kjer so znanosti predvsem sistemi dejavnosti, ne pa zgolj sistemi stavkov. Navidezno nepregledna množičnoteorijska interpretacija znanosti tukaj nastopa kot nujno formalno adekvatno orodje reprezentacije znanosti kot sistema dejavnosti. Pri tem se npr. Stegmuller sklicuje na poznega Wittgensteina in na njegov koncept jezika kot sistema dejavnosti (iger), ne pa na koncept jezika kot sistema stavkov, kot na filozofsko pobudo svojega »pragmatskega preobrata«, menimo pa, da se enako in morda še plodneje ponuja navezava na marksistični pojem znanosti 6 W. Stegmüller: Logische Analyse der Struktur ausgereifter physikalischer Theorie, v : Pro- bleme und Resultate der Wissenschaftstheorie und Analytischen Philosophie, Bd. II, del D, Berlin 1973. * W. Stegmüller: The Structuralist View of Theories, Berlin 1979. 5 Vestnik IMS 66 Vestnik IMS 1984/1—2 kot »splošnega dela«.10 Zaradi tega so sodobne analitične teorije znanosti postale bolj kot kdajkoli prej relevantne za marksistične teoretike, čeprav je seveda še daleč od kakšne tesnejše teoretske sinteze teh zastavitev (neposredna zveza verjetno ni mogoča zaradi nekaterih izhodiščnih razlik v obeh teorijah kot sta razviti do danes). Prav tako je še v zametkih prenos teh teorij na področja izven ožjega na- ravoslovja in koncept početja znanosti kot dela družbene proizvodnje, kajti za to bi bilo verjetno treba izdelati tudi nov, podrobneje razdelan koncept dela in proizvodnje, ker bi pri sedanjem stanju pretežno filozofske ali pa ekonomi- stične in psihologistične interpretacije pojma dela (proizvodnje, prakse) ostali pri plitvih analogijah. Tako ponuja sodobna teorija znanosti provokacijo mark- sistom ne le zato, ker je uspela pred njimi poseči po imanentni, čeprav formalni analizi nekaterih momentov znanstveno teorijske produkcije, temveč tudi zato, ker zahteva novo teorijo dela, ki bi bila tako natančna in formalno raz- delana, da bi se v njo dejansko moglo vključiti tudi pojem znanosti kot splošnega dela (in od tod izhajajoče možne navezave na probleme družbene in zgodovinske posredovanosti ter na problem planiranja in usmerjanja razvoja znanosti ter njene tehnološke uporabe). Ne smemo se slepiti, da smo doslej kaj daleč prišli po poti razdelave teh konceptov in tudi »strukturalistična teorija znanosti«, kot jo je razvil prvi Sneed in njegovi nadaljevalci po svetu,11 je samo začetni element te razdelave, čeprav po našem mnenju neizogiben. Analitična teorija znanosti je ta »uspeh« prav tako plačala z znatnim odstopanjem od svojih prvotnih absolutizmov in pričakovanj, spreminja se v dejanski znan- stveni prispevek k teorijam znanosti in že dolgo ni le scientistično zakrinkana »antimetafizika« (empiricizem). Zaključimo ta naš uvod tedaj s Stegmullerjevimi določitvami značilnosti, ki naj bi jih imela bodoča »filozofija znanosti«: »bo realistična, ne da bi bila metafizična (kajtu metafizični realizem se podira in sicer ne šele zaradi svoje nevzdržnosti, temveč že zaradi svoje ne- razumljivosti); bo precizna, vendar ne formalistična (Suppes-Sneedov postopek namesto Carnapove metode); bo pragmatična in zgodovinsko orientirana, vendar ne relativistična (kot sem to poskušal pokazati ob interpretacijah Kuhna in Lakatosa); bo znanstvena, tj. skrbela bo za jasno rekonstrukcijo, ne da bi posnemala strokovne znanosti, vključno z matematiko.«12 11 W. Stegmüller: Neue Wege der Wissenscha.ftsphilosoph.ie, Berlin 1980, str. 87—102. 11 Med različnimi posegi te teorije izven ožjega naravoslovja naštejmo npr. uporabo T. Her- manna v psihologiji (T. Hermann: Die Psychologie und ihre Forschungsprogramme, Göt- tingen 1976), W. Balzerja o psihoanalizi, mikroelekonomiki in empiričnih teorijah na sploh (W. Balzer: Empirische Theorien: Modelle, Strukturen, Beispiele, Braunschweig/Wiesbaden 1982) in celo v interpretaciji Marxovega Kapitala (W. Diederich / H. F. Fulda: Sneed'sche Strukturen in Marx' Kapital, Neue Hefte für Philosophie, zv. 13, 1978). 1! W. Stegmüller: Rationale Rekonstruktion von Wissenschaft und ihren Wandel, str. 25.