ŽELEZNIČARJI SO POVABILI ŠOLARJE Z LEDINE
Mi vam pesmi, vi nam Sarajevo
Osnovna šola Ledina je že tradicionatno povezana s kolek-tivi v svojem okolju. Tako učen-ci večkrat nastopajo na prosla-vah za dan republike, za osmi marec in za dedka Mraza z reci-tacijami, z lutkami, s pesmimi tudi pri Železniško-transport-nem podjetju. In prav to se jim je še kako obrestovalo. V času olimpiade se je podjetje spo-mnilo na svojo šolo in ji poslalo 60 vozovnic in vstopnic za ogled veleslaloma na Jahorini po malenkostni ceni. V šoii so se odločili, da bodo tja poslali vse osme razrede z razredniki in telovadnimi učitelji. Hkrati je bil to zanje tudi poučen izlet, saj so se učili o Gavrilu Principu in atentatu na Ferdinanda ter o (g-manskem maršu. Kako so se imeli, naj povedo sami:
ROMAN DOBRINA: »Izlet v Sarajevo je bil za nas enkratno doživetje. Ogledali smo si kraj, kjer je bil ubit prestolonaslednik Ferdinand, potem samo mesto, kjer se križata vzhod in zahod, kakor smo se bili učili pri zgo-dovini. A za nas je bilo najlepše to, da smo ujeli prav glavno tek-mo in sicer veleslalom in tam doživeli zmagoslavje našega Franka. Hecno je bilo, kako so
Bosanci nosili transparent ,voli-mo Jureka više od bureka'. Tudi njegove zmagovalne smuči so razstavili v eno od izložb v sa-mem mestu.«
ANJA STEFAN: »V Sarajevu me je najbolj presenetila izre-dna prijaznost Ijudi. Kupoval si razglednice pa so ti pokazali vse, kar so imeli in še pomagali so izbirati. To mi je zlezlo pod kožo. Mesto, ki je sicer sivo kot Ljubljana, pa je bilo tisti dan neverjetno razpoloženo, vse je vihralo v zastavah in na stolpni-ci, ki je večja od naše Iskre, je svetil napis Bravo Jure daleč
naokoli. Resnično smo hvaležni ŽTP, da nam je omogočilo po-ceni potovanje v olimpijsko Sa-rajevo.«
AJDA PERKO: »Tudi mene je presenetila prijaznost. V neki tr-govini smo vprašale za strani-šče, pa nas je ženska kar sama odpeljala tja, nas spraševala, od kod smo, kako nam je v$eč in še robčke nam je prinesla, da smo si obrisale roke. Tekma je bila veličastna. Mene je motilo, da so žvižgali tujim smučarjem in da so nekateri pred nastopom naših govorili, saj ne bo nič, tu-di Ulaga ni nič naredil... potem pa so skupaj z nami kričali kot
nori od veselja nad Juretovo ko-lajno. Eden je kar s trobento hodil naokoli.«
JASMINA NEMGAR: »Nekaj bi rada povedala še o vožnji z vlakom. Bila je zanimiva, hrana je bila odlična in razrfoloženje, zlasti nazaj grede je bilo enkrat-no. Veliko smo si imeli povedat, saj smo doživeli najlepši dan naše olimpiade pa še sonce je sijalo na prelepo Jahorino. Vse je gladko teklo, nič zamude ni-smo imeli. Ob tekmi nas je le malce zeblo, ker se nisi imel kam pogret. A grelo nas je upa-nje na koflqno in kolajna sama, seveda.«                              a. a.