g ,J LETO 1932 — ŠTEVILKA 10 Društveni afž Imdshi domovi (Nadaljevanje.) Če vse lo pomislimo, potem nam bo tudi jasno, da dom nikakor ne spada kam za vas, za kake lile ve, temveč je njegov prostor na najodličnejšem mestu sredi vasi, takoj poleg cerkve, saj bi pa dom tudi moral biti nekako nadaljevanje cerkve. Cerkev, ljudski dom, šola in občinski dom, lepo razvrščeni, bi morali tvoriti nekako osrčje naše kme-iiške vasi, za katero bi bili že tudi skrajno potrebni primerili regulacijski načrti v tem zmislu. Prva stvar pri zidavi novega doma je torej pridobitev takega primernega prostora, kajti doma se pozneje ne da več prenašati, kakor drvarnice. Bolje je, nekoliko potrpeti, samo da se zbere dovolj sredstev za pridobitev takega prostora v osrčju tare, na >glavnem Irgu« vasi. Toda prostor za novi dom mora biti tudi dovolj velik. Skrajno pogrešeno bi bilo misliti zgolj na samo stavbo, kajti že pred domom samim je potreben večji prostor, kamor spada kdaj spomenik kakega posebno zaslužnega domačina ali pa vsaj spomenik padlim faranom, še večji prostor je pa potreben za domom za velike javne prireditve in za športni prostor mladine. Naj se zdi nam starejšim šport še taka neumnost, dejstvo je, da prodira vedno bolj zmagoslavno povsod in da v vedno večji meri osvaja tudi našo kmetsko mladino, za katero postavljamo dom v prvi vrsti. Že danes je športnikov stokrat več nego igralcev in kar je igralcem dvorana, to je drugi mladi množici zadostno velik prostor za domom, kjer bi se sama vadila in kjer bi prirejala tudi svoje nastope. Razen tega se pa da tak prostor seveda ob vsaki priliki porabiti še za najrazličnejše druge name- ne od živinskih razstav do političnih zborovališč. Preden sploh razgovarjamo o stavbnem načrtu za novi dom, moramo imeti torej v posesti prostor, ki bo odgovarjal vsem navedenim zahtevam. To je prvi korak, ki je končno lahko tudi nekaj let edini, kajti mladina ga bo še lahko pr redila in uporabljala v najrazličnejše sv he, četudi ne stoji na njem nobeno idovje. Ko imamo pa plačan svet in še primerno gotovine, pa laliko začnemo misliti tudi na zidavo ljudskega doma, a ne društvenega, še manj pa od-sekovega. Za to pa moramo imeti najprej dobro premišljen in strokovnjaško izdelan načrt, ki bo gledal nekoliko dlje kot pa le za ped pred nosom, kajti dom ne zidamo le za par let, temveč vsaj za dva rodova naprej. Prav tako moramo pri snovanju načrta v enaki meri upoštevati prav vse potrebe vseh spolov, starosti in panog javnega dela, ne pa samo — igralcev, kar danes dejansko delamo. Nikakor ne rečem, da dvorana ni potrebna. Da, je in brez nje pač ne bo nobenega dovršenega doma, a že pri zidavi dvorane moramo gledati precej, precej naprej. V zadnjih letih kino žal vedno bolj izpodriva igralske predstave in led o ve, če ne bo imela čez 10 ali 20 let kina vsaka kmetiška fara, čez 50 let ali še prej pa že zvočnega kina. Dvorana mora biti torej zidana tako, da bo nocoj služila za dramatično predstavo, jutri za kino predstavo (imeti mora torej zadaj kabino za vso potrebno aparaturo), pojutrišnjem za zimsko vežbanje športnikov, čez 3 dni pa politični shod, čez štiri dni za gospodarsko razstavo, čez pet dni poučno predavanje s skiop- ti Sni mi slikami itd. itd. Skratka: dvorana mora biti zgrajena tako, da jo bo mogoče uporabljati neprestano za vse mogoče svrhe, kajti le v tem slučaju se nam res izplača, če jo pa gradimo nepremišljeno, da bo uporabna samo za en ali dva namena, je pa to za naše skromne razmere nekoliko predrag luksus. Vsaj toliko važen kulturni činitelj, če ne še mnogo, mnogo važnejši kot dramatične predstave in kino je pa — knjižnica, zaradi česar je tudi nalašč za knjižnico namenjeni prostor v domu vsaj toliko potreben kot dvorana. Toda kaj vidimo danes? V kako igralsko garderobo postavijo omaro, zmaše vanjo knjige in — to naj bo knjižnica. Kdo se bo potem čudil, če knjižnice po večini tako borno životarijo! Bog ve, kaj in kako bo čez pol stoletja s kinom in športom ter igrami, toda knjižnice pa bodo — kolikor more človek sploh gledati naprej — obstojale prav gotovo vedno in nikoli tudi ne bodo izgubile svojega odličnega pomena. Več kot samo ob sebi je tedaj umevno, da ljudski dom že tisti trenutek izgubi upravičenost do svojega naslova, kakor hitro ne najde v njem posebnega lastnega prostora tudi knjižnica, a ne kje pod odrom ali v podstrešju, temveč tako, da jo imajo obiskovalci takoj pri roki. In tudi knjižnica zahteva, da je prostor zanjo zgrajen res tako, kakor to moderno knjižničarstvo tirja. Nobeno društvo ne izpolnjuje svojega namena, če he prireja tečajev, ki jih obiskuje na kmelih morda le po 10—15 oseb. Dvorane za take tečaje niso, ker bi bila pozimi njih kurjava predraga in ker imajo prostori za tečaje zopet svoje prav posebne zahteve, ki bi jih bilo v dvorani nemogoče izpolniti. Na vsak način je torej v vsakem res ljudskem domu potreben tudi primeren prostor, kjer bi se lahko vršili manjši tečaji, ob enem pa morda tudi pevske vaje domačega društvenega ali cerkvenega pevskega zbora in še kaj drugega, tako da bi bil tudi ta prostor res polno izrabljen. Prevažnega narodnega in kulturnega pomena za vsako faro bi bil domač stal- ni farni ali občinski muzejček. Ker iz-pregovorimo o njem že v eni prvih prihodnjih številk obširnejše, danes ne bomo izgubljali besed, temveč le poudarjamo, da mora biti tudi zanj dovolj prostora prav v vsakem resničnem ljudskem domu. In seveda tudi prostor za tak muzejček mora biti zgrajen primerno svojemu namenu. Da mora imeti vsaka organizacija v domu svoj prostor, iega menda ni treba še posebe poudarjati. Kakor se počutim res domačega in pa korajžnega le v svojem lastnem domu, tako leži kot nekaka mora na vsaki organizaciji, če nima niti ene sobice res popolnoma sama zase in ta mora vpliva pogosto nevede in nehote tako zelo, da dotična organizacija le životari, namesto da bi korajžno delala. Tako mora biti torej v domu toliko posebnih prostorov še za vsako organizacijo, kolikor je pač samostojnih organizacij v okolišu dotičnega doma in še za potrebno rezervo je treba gledati, saj število organizacij povsod stalno raste, kajti lastna soba je za marsikatero organizacijo prav tako važna, kot za — igralce dvorana. Naj zadostuje toliko, saj je že iz tega razvidno, da vprašanje ljudskega doma nikakor še ni rešeno, če postavimo še tako veliko in lepo dvorano, kajti drugi prostori so prav tako važni, če ne še važnejši. Marsikdo bo seveda zmignil z rameni, češ, odkod pa denar za take stavbe. Odgovor na taka vprašanja ni težak, kajti v marsikaterem slovenskem kraju stoji že danes dom, ki pa ni dom v zmislu naših zahtev, a bi za denar, ki je vanj investiran, lahko bil. Vzrok temu tiči predvsem v dejstvu, da po načrt za novi dom ne gremo k za to poklicanemu arhitektu, temveč šušmarimo kar sami z bližnjim zidarjem, kar nas stane le prepogosto več, kot pa res strokov-njaški načrt, a smo pri tem »varčevanju« vse zavozili. Razen tega seveda tudi nikjer ni rečeno, da mora biti tak dom zgrajen v enem letu. Mi smo vse preveč nestrpni, zaradi česar se pri graditvi domov zakopljemo vse prepogosto v nezmagljive dolgove ali pa potrosimo denar za »stavbe«, ki so vse drugo, samo ljudski domovi ne. V tem pogledu bi nam bilo treba več potrpežljivosti, vztrajnosti in dalekovidnosti. Tudi Bog ni ustvaril sveta v enem dnevu, temveč ga je premišljeno gradil od stopnje do stopnje šest dni, zato bi morda tudi nam kazalo, da gradimo svoje ljudske domove pridno in požrtvovalno, toda po dobro premišljenih celotnih načrtih, a od stopnje do stopnje. Če zgradimo dvorano za igre, saj ni treba, da mora biti takoj prvo leto v njej že tudi draga mašinerija za kulise in razsvetljavo, morda bomo s to lahko počakali deset let ali pa še dlje. Tudi ni nikjer rečeno, da moramo že danes grar d i ti tudi rezervne sobice za organizacije, ki se bodo morda šele čez leta osnovale, toda vsaj načrt za dom mora biti tak, da jih bomo lahko kdaj pozneje pri-zklali, ne da bi s tem trpelo zunanje lice stavbe. Skratka: gradimo raje po-polnde in resnične ljudske domove, a polagoma od stopnje do stopnje. Končno seveda tudi nikjer ni zapisano, da morajo graditi domove naša prosvetna dru- Niko Kuret: Kje igramo? nehajam sedaj na kraj, kjer se naše igranje vrši, na pozorišče. Nisem rekel — oder. Ni, da bi pozorišče moralo biti oder. Vprav v tem oziru nas čakajo še številne možnosti, ki jih naše igralske družine še niso znale izrabiti. Od vsega početka igranja res še niso poznali odra v današnjem pomenu. Kaj kmalu pa vidimo n. pr. pri starih Grkih posebno pozorišče, podobno našemu pojmovanju odra: vzvišen prostor, omejen z ozadjem ter levo in desno steno. Zavese niso poznali, »igrali pa so na tem odru, kakor že vemo, stalno pod milim nebom. Tudi v krščanskem srednjem veku se je igranje vršilo — potem, ko se je bilo preselilo iz cerkve — pod milim nebom, toda vendarle že na pozorišču. ki ni bilo toliko podobno našemu pojmovanju odra: razdeljeno je štva sama, ker so ta za take naloge navadno tudi prešibka. Kakor mi zahtevamo ljudske in ne društvene domove, tako jih mora tudi res zgraditi vse prebivalstvo dotične fare z vsemi svojimi organizacijami od Marijine družbe preko Prosvetnega društva do domače hranilnice, potem bodo to resnični ljudski domovi, ki smo jih potrebni kakor riba vode, danes vkljub veliki gospodarski krizi morda še mnogo bolj nego v preteklosti. Ravno zato se nam je pa zdelo to vprašanje tudi tako zelo pereče, da smo napisali o njem teh par misli, a za prihodnji letnik našega lista nam je pa že obljubljena obširnejša in podrobna razprava izpod peresa odličnega arhitekta, ki ima mnogo vpogleda v današnje stanje tega vprašanja, pri naš in pa dovolj razumevanja za tok, ki nas vodi v bodočnost. Prepričani smo, da bodo ti naši članki plodonosnejše naložili marsikaj tisočakov, ki jih s takim idealizmom žrtvuje naše ljudstvo za svoja kulturna ognjišča. bilo na več odrišč, ki so predstavljala razne kraje in so gledalci hodili od enega do drugega. Ali pa so se posamezni prizori odigravali na vozovih, ki so prihajali mimo gledališke množice. Ta način srečujemo na Angleškem in pri nas v škofjeloški pasijonski procesiji. Shakespeare pa je že poznal oder, ki je hi! precej podoben našemu pojmovanju, a se je tudi nahajal na prostem. Prav redki so do tega časa slučaji, da bi se igranje vršilo v zaprtem prostoru, v dvorani ali celo v kakem »gledališču«. Ko pa je s koncem srednjega veka igranje postalo last posvetnih imenit-nikov, vladarjev in knezov, se je preselilo v njihove palače in kmalu dobilo posebne zgradbe, nazvane »gledališča«. K temu je posebno pripomogel razvo; razkošne laške opere. V teh zgradbah našem (Nadaljevanje.) se je oder izredno izpopolnil. Dobili smo v njih vzorec odra, kakršen se drži gledališč vsa ta stoletja do današnjih dni: tako imenovani »omarni« oder, četverooglata odprtina v eni izmed sten v dvorani, zagrnjena z zaveso, ki se dvigne ali razmakne, kadar se igranje prične in ki skriva pozorišče, katerega »predstavljajo« poslikano platno ozadja in kulise. Ta oder so prevzeli vsi gledališki prostori naših prosvetnih naprav, nahajamo ga tudi v naših poklicnih gledališčih. To sem moram ugotoviti, zakaj dejstvo je, da se je ta oblika odra že zdavnaj preživela. Tej moji trditvi se bo marsikdo uprl, vendar nisem z njo prinesel na svetlo kake posebne novice. Da z omamim odrom v našem času ne moremo več izhajati, so spoznali v Evropi že pred več nego štiridesetimi leti. Imamo že v tisti dobi posamezne poizkuse, kako bi ta nesrečni omarni oder preuredili. Zakaj že tedaj so spoznali največjo slabost tega odra: igro loči od gledalcev z globokim prepadom, ki ga ne označuje le zavesa, ampak ga celb v resnici tvori v teku časa nastali jarek za orkester. Igra ni več v živem stiku z gledalci, ostaja svet zase. In tako so pričeli z igranjem na prostem. Znane so slavnostne igre v Salz-burgu, ki se že precej časa vrše vsako leto poleti pred stolnico. Po njih so tudi nas povzeli zamisel igranja na prostem (v Ljubljani pred nunsko cerkvijo in v tivolskem parku). Stari omarni oder torej izgublja veljavo, igranje se celo pomika spet na prosto, pod milo nebo. Torej se tudi tu pojavljajo znaki prenavljanja, da, celo preloma s sporočenimi oblikami. In to je važno zlasti za nas, ki nam gre za uresničenje novega igranja, katero se hoče nasloniti na praoblike igranja. Tudi mi si moramo biti na jasnem glede pozorišča našega igranja. Omarni oder je tista oblika pozorišča, ki najmanj odgovarja našim težnjam ... To je še posebno hudo zato, ker so dosledno vsi naši društveni odri — omarni odri. Igranje na prostem pa je način, ki našim težnjam. najbolje služi. In zabeležiti moramo pri tem, da se je pri nas že nekaj odrov ojunačilo za predstave na prostem. Z našimi dosedanjimi odri in gledališkimi dvoranami bomo torej prišli navzkriž, podpirali pa bomo vsak pojav igranja pod milim nebom. Omenil sem že zgrešeno jedro omar-nega ccira, ki pač izhaja iz duha dobe in ljudi, ki so si ga izmislili. Igra je bila zanje zasebna zadeva, ni bila več stvar vsega naroda kakor v dobi stare Grčije ali pa krščanskega srednjega veka. Igra pa je postala tudi prosto torišče pesnikove samovoljnosti, ki je brez vezanosti na kakršnokoli ljudsko občestvo in samo v službi svojih podpornikov - posvetnih imenitnikov ustvarjala po tujih vzorih ali iz lastne domišljije, pa vedno bolj tuje ljudskemu duhu. Z razvojem gledališča in vedno pogostejšimi predstavami pa je zagrozila igranju še nova nevarnost, da namreč preide od umetnosti h goli zabavi. Vse le ljudstvu tuje lastnosti in resničnemu igranju nasprotne posebnosti uteleša omarni oder. Bistvo njegovo je vmišijanje (= iluzija), torej laž, vsakdanjosti odmaknjen svet, tuje življenje, pri tem pa izrazita ločenost igranja od gledalcev, kar nasprotuje bistvu resnične igre. Stare Grke, ki so priscstvovali v ogromnih gledališčih svojim igram, je vezal zbor z dogajanjem na odru. Krščanski srednji vek pa je včasih sploh pomešal gledalce med igralce. To je namreč značilno: tedaj je bilo gledal-stvo (ljudstvo, narod) dejavno deležno igranja, danes pa ga kljub »ljudskim« odrom od nje^a še vedno loči omarni oder. ki smo ga podedovali od ljudstvu tuje dobe in ga ohranjamo, ne da bi se zavedali nasprotja, ki ga s tem umetno in zaradi navade vzdržujemo. J » Oder v zaprtem prostoru (dvorani, gledališču) sploh slabo služi ljudski igri. Ljudska igra namreč je tista, ki se je udeleži ljudstvo, to se pravi, čim večja množica naroda. V naših dvoranah pa najde prostora • kvečjemu nekaj stotin; ljudi- V tem jc torej dr; sad nasprotje, pa naj se komu zdi čudno ali ne. Seveda naj brž pristavim, da je nastanek zaprtih gledaliških prostorov na splošno treba opravičiti z našim podnebjem, v mestih pa še posebej z vedno češčimi večernimi predstavami. Zimska sezon® v Letno delo je končano, zato mora odbor prosvetnega društva še ta mesec sestaviti podrobni načrt za prosvetno delo v društvu za zim. sezono 1932-33. Pred vsem mora odbor določiti, katere dneve se vrše odborove seje. Tvarino za seje dobi vsako društvo bodisi v Vestniku. bodisi v Društveniku. Važno je, da se določijo za celo sezono n. pr. igre. Predlagali bi za aavent Slehernika, za božič Trije kralji, za pustni čas Beneške trojčke, za post in veliko noč pasijon, bodisi škofjeloškega ali Drabosnakovega (koroškega). Vse te igre izidejo v založbi Ljudskega odra, Misijonska tiskarna v Grobljali, pošta Domžale, in stane naročnina za vse igre 50 Din. Določijo naj se tudi družabni večeri, kot n. pr. Miklavžev večer ali še prej spored za Martinov večer, ki naj bo ob-ertem socialno karitativni, torej nikakor ne sme biti združen s pijančevanjem. Tudi Marijan ski večer za 8. december »e priporoča. Foleg družabnih večerov pa tvorijo važen del zimskega programa predavanja, zato naj odbor krajevnim razmeram pravočasno določi dneve, najbolje nedeljske popoldneve za društvena predavanja, ki naj bodo namenjena vsem stanovom. Za taka predavanja so na razpolago skioptične slike in tudi predavatelji so pripravljeni pri-li iz Ljubljane. Predavanja se tudi lahko navežejo na mala filmska predvajanja s tako zvanim ozkim filmom, katerih je v Prosvetni zvezi na razpolago 130. Za malo izposojevalnino apa- Kljub temu pa ohranjajo igre pod milim nebom tudi v našem podnebju in zlasti na kmetih, prav posebno pa še za n*.": >rLastnl dom«, ki si je nadela za nalogo postaviti v Ljubljani tako zelo potrebno streho vsem našim osrednjim organizacijam. Zbrala je v to svrho 344.000 Din. ki pa seveda še daleč ne zadostujejo za stavbo, ki bi služila vsaj dvema rodovoma in ki bi stala vsaj 2—4 milijone dinarjev. Postaja pa to vprašanje tako zelo pereče, da ga bo brezpogojno rešiti, pa naj velja kar hoče. Društveni koledarček za 1. 1933 je izšel. Poleg koledarja in poštnih pristojbin obsega koledarček pregled društev Prosvetnih zvez Ljubljana in Maribor. Dalje slede članki: Jugoslavija v številkah. Fantovski prazniki, Narodno obrambno delo po naših prosvetnih društvih, Kolodvorski misijon, in za našo dobo zelo pereče Zapovedi za varčevanje. Koledarček ima tudi dovolj praznih listov za zapiske. Stane 10 Din in se naroča v Prosvetni zvezi, Miklošičeva cesta 5. Naša knjižnica Mrtvilo v naših knjižnicah. Čeprav napenjajo naša založništva vse sile, da bi spravila na knjižni trg čim več dobrih in zanimivih leposlovnih in poučnih knjig, se vendar naše podeželsko knjižničarstvo neče in neče dvigniti tako, kot bi ši želili in kot bi bilo tudi nujno potrebno, če pomislimo, da je knjiga bila, je in bo najvažnejši prosvetni činitelj. To nam dokazujejo tudi številke, ki jih izkazujejo v zadnjih treh letih poročila na občnem zboru naše ljubljanske prosvetne zveze in iz katerih posnemamo, da je bilo leta: 1930 1931 1932 knjižnic 121 140 132 knjig 41.739 50.932 32.170 izposojenih knjig 16.519 26.878 32.779 Te številke res da niso povsem zanesljive, ker marsikatera knjižnica ni poslala poročila, vendar vidimo, koliko slo župnij na Slovenskem je še vedno sploh brez knjižnice. Nekoliko na bolje se -sicer obrača, a vendarle tako zelo, zelo počasi. Knjig je po knjižnicah še precej (povprečno po 470 na vsako knjižnico), a kaj pomaga, ko se pa te knjige tako malo bero, saj ni izposodila povprečno vsaka knjižnica niti po ene knjige na dan. To nam prav gotovo ni ne v čast in ne v korist. Društva in odbori, posvetite vendar knjižničarstvu nekoliko več pozornosti in ljubezni, kajti število naročnikov naših listov in pa književnih družb nam je dovolj glasna priča, da ljudstvo rado bere, le dati mu je treba izprva knjigo v roke. Nove knjige. S knjigami za jesensko sezono se je Jugoslovanska knjigarna letos nekoliko zakasnila in bomo poročali o njih v prihodnji številki. Prav tako tudi Mohorjeva družba že dlje časa ni izdala nobenega zvezka svoje priljubljene in dobre »Mohorjeve knjižnice.« Pač pa mariborska Ciril i va tiskarna nadaljuje z izdajanjem sp.suv K. M a y a. Sedaj izhaja zadnja knjiga njegovih balkanskih potovanj »Ž u t i«, ki bo šele letos zaključila njegovo napeto in dogodkov tako bogato potovanje po severni Afriki in Orijentu. Komurkoli so prišli ti spisi v roke, bo gotovo ostal stalni navdušeni bralec in naročnik K. Mayevih spisov, saj je njih izdaja tudi po zunanjosti jako prijetna. Opozoriti pa moramo še na prekrasno delo, ki ca je Ciri-lova tiskarna pred kratkimi izdala, to je prevod čudovito nežnega K e 11 e r j e v e g a romana »Z ima v gozdovi h«, ki zgrabi mladega in priletnega bravca v najglobljih srčnih globinah ter ga ne odloži, dokler ga ni prebral do zadnje strani. Ker znanje nemščine pri nas polagoma izginja, bi gotovo kazalo izdati še nekaj Kellerjevih prevodov, a že za tega bodo tudi podeželski bravci založnici od srca hvaležni. Izmed hrvaških knjig opozarjamo danes v prvi vrsti na znameniti roman ensga največjih in najbolj priljubljenih hrvaških romanopiscev, to je »Zlatarevo zlato« Augvšenoe, ki je iisel prea kratkim v »Knjižnici dobrih romana« Društ-a sv. Je-ronima v Zagrebu. To najboljše delo Šenoe nas vod: po Zagrebu v drugi polovici XVI. stoletja in nam nudi nazorno sliko tedanjih razmer na Hrvaškem. Na eni strani oholo plemstvo, na drugi strani ponosno za^reb-ško meščanstvo, na tretji strani pa stremljenja Habsburžanov, da bi zatrli stoletne svoboščine Hrvatov. To je zgodovinsko ozadje pretresljivih ljubavne zgodbe med sinom plemenitega okrutnega velikaša Gregorijan-ca in hčerko častitljivega zagrebškega meščana Krupiča. Prepričani smo, da bo tudi naša mladina z največjim užitkom prebirala to prelepo knjigo. — Istočasno opozarjamo še na drugi lep hrvaški zgodovinski roman, to je V? De želi če v »Petar Kre-š i m i r«, ki je izšel prav tako v svetojero-nimski »Knjižnici dobrih romana«. Vodi nas ta roman v najslavnejšo dobo srednjeveškega hrvaškega kraljestva. t0 je v XI. stol., ko je vladal Hrvatom eden njihovih največjih narodnih vladarjev, P. Krešimir. Iz romana jako lepo spoznamo tedanje razmere v naši Dalmaciji, ko so se tam ravno umikali zadnji ostanki nekdanje mogočne rimske države pod svežim pritiskom mladega Slovanstva. -Prepričani smo, da bo našel zanimivi Deže-hcev roman tudi pri nas mnogo hvaležnih bravcev in ga našim podeželskim knjižnicam prav toplo priporočamo. Iz radijskega zvočnika NAŠ RADIO V NOVI SEZIJI Programski odbor našega radija je na svoji nedavni seji sklepal o smernicah programa v novi seziji. Predvsem hočemo omeniti izmenjavanje programa vseh treh jugoslovanskih postaj, ki 'bo ostalo enako kakor lani. Nova sezija se je v našem radiu pričela s 1. oktobrom. Ker je najzanimivejši del smernic novega sporeda oni, ki obravnava tako imenovani prosvetni radio, mu hočemo posvetiti predvsem svojo pozornost. Prosvetni radio obsega šolski radio, katerega upravlja po3e'ben. odbor pri UJU. Nadalje obsega jezikovne tečaje, ki bodo letos sledeči: srbohrvaščina, francoščina, angleščina, ruščina, nemščina laščina in espcran-to. Tako imenovana ljudska univerza pa bo obsegala številne cikle predavanj: narodno gospodarstvo, vzgojeslovje, slovenska zgodovina in domoznansfvo, umstvena zgodovina, književnost, filozofija, pravna vprašanja, ve-roslovje, sociologija, tehnika, astronomija, biologija. Tem znanstvenim ciklom se bedo pridružili še praktični: strežba bolnikom, govorništvo. Ženski radio bo 'obsegal dekliško in gospodinjsko uro. Kot novost se bodo uvedli intervjuji z odličnejšimi osebami iz našega življenja in pa pogovori s poslušalci. Kakor doslej se bodo redno prirejale vsako nedeljo ljudske igre. Glasbeui del bo obsegal zlasti redne večere domačih skladateljev. Podrobnosti prinaša na uvodnem mestu tednik »Radio Ljubljana . NAS RADIO LANI Na občnem zboru Prosvetne zveze je bilo podano tudi statistično poročilo o oddajah v našein radiu od 1. oktobra 1931 do 1. oktobra 1932. Kakor je splošno znano, ima naš radio izrazit značaj ljudske univerze. To nam že pove pogled v tabelo predavanj, ki izkazuje 840 predavanj, od katerih je bilo največ zemljepisnih in zgodovinskih (91), za njimi pridejo naravoslovna (70), narodopisna (61) in literarne ure (64). V ostalem pa si slede panoge v naslednjem redu: verskjh predavanj 55, gospodinjskih 54, socialnih 50, go-spodarsko-kmPlijskih 46. dekPških 32. tehničnih, 30 vzgojeslovnih tudi 30, glasbenih 28, zdravstvenih 25. šahbvskih 16, sokolskih 14, modroslovnih 13, pravoslavnih 8. Ta impozantni pregled našega prosvetnega radia mora vsakogar navdati s spoštovanjem. Redke so postaje v inozemstvu, ki bi mogle izkazali tako vzorno in sistema l ično ljudsko-prosvetno delo. Temu seveda dodajamo še pregled jezikovnih tečajev, ki izkazujejo lekcij: nemščina 31, laščina 30, francoščina 30, angleščina 30, srbohrvaščina 26, ruščina 35 in češčina 30. Šolskih ur v okviru šolskega radia je bilo 73, otroških ur 30, rsperanlskih predavanj pa 65. Glasbeni del oddaj v minulem letu izkazuje prav tako zanimiva številke. Koncertov reproducirane glasbe (plošč) je bilo vsega 502. Ostali koncerti pa se dele sledeče: vokalnih koncertov (pevski zbori) je bilo 88, solističnih koncertov 139, klavirskih koncertov 19, komornih koncertov 94 (vsekfkor lepo število!), salonski kvintet je nastopil 498 krat. Jazz je bilo slišati 42 krat. harmoniko pa 16 krat. Koncertov vojaške godbe je bilo 8, lamburaških koncertov 16, c'Iraških pa 29. P:'3iiosov iz ljubljanske opere je bilo 9. ostali prenosi pa se porazdele iako-le: prenosov iz Zagreba je bilo 62, iz Beigradfs 41. Malo je bilo krajevnih prenosov: iz Celia je bil 1, iz Maribora 5, iz Murske Sobote i. Iz inozemstva je pač bilo 63 prenosov. Pozabiti v zvezi s prenosi ne smemo prsnosov cerkvene glasbe iz ljubljanskih cerkva. Bilo jih je 64 Iger je naš radio v minuli sezoni prenašal 46, poleg tega pa še 48 zabavnih ur in 46 gimnastičnih ur. Za temi suhimi številkami ae nahaja ogromno truda in denarja, pa tudi ogromno vrednot, ki so jih bili deležni naši poslušalci. S svoiim vzornim delom je naša po-sitaja častno zastopala slovenski radio v svetu, obenem pa tudi vršila prosvetno delo med narodom, kakršnega ne vrši nobena druga naprava v državi. Temu delu priznanje, spoštovanje in — pomoč za naprej. — Koliko lepih in koristnih ur bi nudili prostori naših društev svoiim članom že lahko s samim radiom, če bi ga uvedla vsa. Po naših o.:!nh < Iz narodnega gledališča. Pod tem naslovom bomo odslej v zimski sezoni stalno poročali o raznih igrah, ki jih igrajo v našem narodnem gledališču in ki bi bile primerne tudi za podeželske odre. Naš namen je ta, da opozorimo naša društva na razne lepe novosti, saj so tako pogosto v zadregi, kaj naj igrajo. Na drugi strani bi bilo pa seveda jako potrebno, da si dotične igre v gledališču samem ogledajo tudi vsaj režiserji podeželskih odrov in po možnosti tudi glavni igralci, ker bo to zanje najboljša šola in najboljša skušnja. Vsaj del stroškov za to bi jim bilo seveda treba povrniti iz izkupičkov društvenega odra. Kdaj kako igro igrajo, lega seveda ne borno mogli objavljati, sicer* pa tudi ni potrebno, ker prinaša program gledališča redno »Slovenec*; in naj režiserji ter isgraici pazijo tam, kdaj bodo igrali priporočeno igro, da si jo ogledajo. Mnogo lepih stvari igrajo v gledališču itak tudi ob nedeljah popoldne, tako da bi bil obisk omogočen tudi bolj oddaljenim. Nove igre. Osnoval se je odsek, ki bo za bodočo zimsko sezono izdal 5 iger za naše ljudske odre. Prvi zvezek. »Slehernik«, je že izšel, ostali zvezki pa slede. Celoletna naročnina znaša 50 Din. Naroča se: Misi-jonišče Groblje, p. Domžale.