'UTRO
tU 43
Nedelja, 25. oktobra
1931
Bogo Pregelj:
P tmškioe prigode
6. Pravljica o neumrljivem Koščeju
Nosek je pripovedoval: _ Živel je nekoč kralj, ki je imel sina kraljeviča. Ko je s iin dorastel, je prosil očeta, da mu je dal konja in brašno za na pot. Hotel si je poiskati ženo. Preko treh gora je jahal. Tri vode je preplaval in je prišel v gozd brez konca in kraja. Pred konjem se je kopičil gozd. Kraljevič je pojedel vso potnino in potem skoro omagal od gladu.
V težkih sanjah je ležal carjevič Ivan v stolnem mestu. Ves moker od potu se je zbudil. Poklical je sluge: »Osedlajte mi konja, sivega volka. V sredi gozda bega kraljevič, Poti iz njega ne zna.«
re ju nese. Reke preskakuje. Spredaj sedi carjevič Ivan. Za njim kraljevič. Trdo se je oklenil carjevičevega hrbta, da ga ni odnesel veter.
Za trikrat deseto goro stoji srebren grad, ki nima okenj in ne vrat. V njem sedi prelepa Vasiljika. Z zlatimi glavnikom si češe lase. Kot biser ji polže solze. V srebrni grad jo je zaprl hudobni Koščej, neumrljivi čarodej. Očetu jo je ugrabil s kraljevskih vrtov zapadnega carstva. Koščej pa je lju-dožer. Čez dan drvi po svetu, na večer se vrača v grad. Vasiljki položi kosmato glavo v naročje, da mu obira uši, in jo vprašuje: »Ali hočeš biti moja žena, prelepa Va-ailjka?« — »Dokler bo solnce mesec lovilo, dokler bo zemlja zelenje rodila, dokler se ne bodo gore v prah zdrobile, ne bom tvoja žena.« —- »Če moja žena ne boš, gradu ne boš zapustila, dokler bom živel — neumrljivi Koščej.« Večer za večerom je če-
sala Vasiljika Koščejeve kuštrave lase, večer za večerom je jokala biserne solze r srebrnem gradu brez okenj, brez vrat.
Droben kamen je vzel carjevič Ivan iin ga naIahiyo vrgel. Zlomil je zlato sleme srebrnega gradu. Dvignil je kraljeviča do line in ga postavil v grad.
»Dober dan, prelepa Vasiljlca! Ali hočeS biti moja žena.«
»Tvoja žena biti ne morem, kraljevič iz trikrat desete dežele. Dokler živi neumrljiva Koščej, ne morem iz gradu.«
Stekel je kraljevič k cairjeviču Ivanu. Ta mu je svetoval:
»Skrij se v gradu. Dobro poslušaj. Natanko povej. Na večer, ko se vrne Koščej, naj ga vpraša, kje je njegova smrt.«
Ko se je znečeri.lo, je zlezel kraljevič pod posteljo. Od zapada je privršal neumrljivi Koščej. Stikal je po gradu, v vseh kotih
Zahrizal je sivi volk, ko je slkočil cairje-vič Ivam v stremena, in se rcognal v galop. Z vsakim skokom se pognal tri kilometre daleč. V odgonu so se mu pogrezinile noge pol klaftre globoko v zemljo. V črnem oblaku se je dvigala zemlja do neba. Tako je jahail carjevič Ivan.
Z ostrim nožem je odpri kraljevič svojemu konju do srca in se do sitega napil njegove kadeče krvi. Potem pa ;e sam samcat iskal poti. Njegov konj pa je ležal lisicam in vranom v plen.
Padel je kraljevič in obležal kakor mrtev. Tedaj se je sklonil nadenj carjevič Ivan. Bele pogače mu ie nadrobiil. Mirzle vode mu je na točil. »Stoj, vstami, kraljevič, da greva in snubiva prelepo Vasiljko.«
Dva jezdeca nosi sivi volk. Njune teže me čuti. Vroč dah mu sika i/ noz,drvi. S plamenom mu utira pot skozi gozd. Čez go-
je iskaL Diši, diši. Krščanska kri diši.« »Srn vran je letel mimo. Človeško kost je nesel v kljunu. Pa ga je splašil jastreb. Spustil je kost skozi dimnik. Takoj sem jo vrgla »bran, pa je ostal duh.«
Z zlatim glavnikom češe Vasiljika Košče-ju lase. Z desnim očesom se joče, na levo se smeje. Vpraša jo Koščej: »Kaj se jočeš, prelepa Vasiljka?« Zvito mu odgovarja Vasiljka: »Za ženo me hočeš imeti, hudobni Koščej, zato se smejem. Tvoje smrti se bojim, kaj bom nebogljena sama. Zato se jočem.« Zasmejal se je Koščej: »Moja žena boš, prelepa Vasiljka. Moje smrti se bojiš zastonj. Pod kamnom je moja smrt.«
Drugo jutro sta razkopala cairj evič Ivan in kraljevič pod. Koščejeve smrti nista našla. Pa je vzela prelepa Vasiljka naročje rož. Spletla je venec in ga položila na kamen. Kraljevič se je pa skril.
In sipet je vohal kruti ljudožer. Spet se je izgovorila Vasiljka. Pa je videl Koščej cvetni venec vrh kamna itn vprašal: »Kaj naj to pomeni.«
»Pod kamnom je skrito tvoje življenje. Nanj sem stopala. Pa sem mu dala rože v okras.«
Široko se je zasmejal Koščej, neumrjoči čarodej: »Norica si, prelepa Vasiljka. Kdo bo skrival življenje pod kamen. V omaro v kotu sera ga zaprl.«
Dobro je poslušal kraljevič pod posteljo. Natanko si je zapomnil. Ko je sinilo jutro in je minila noč, je odvTŠal Koščej v za-padne zemlje, po krščanskih carstvih je ljudi lovil za dobro kosilo. Kraljevič in Vasiljka pa sta hitela odpirati staro omaro, ki je prašna slonela v kotu. Koščejevega življenja v njej ni bilo. V gozdu pred gradom pa je ležal carjevič Ivan. Ob njem njegov konj sivi volk in sta čakala.
Vzela je Vasiljka tolčenega zlata v roke. Z njim je odela staro omaro t kotu.
Ko se je nagnil dan in se je zvečerilo, je prišel s poti Koščej. še jačje je vohljal in skirbneje je iskal krščansko kri. Pod postelj pa ni pogledal. Izgovorila se je Vasiljka na vrano ta ga pregovorila. Položil ji je glavo v naročje. Pa je videl, da se stara omara v kotu blesti od zlata.
»Kaj si tratila zlato za črvivo omaro, prelepa Vasiljka,«
»Tvoje življenje sem častila, ki daje, da skrbiš zame ta da nisem samotna. Kaj bi reva sama počela brez tebe.«
Glasno se je grohotal silni ljudožer Koščej: »Močno si neumna, lepa Vasiljka, da si mi verjela Dobro sem skril svoje življenje. Nikdar ga ne dobijo junaki. V sredi morja je cxtok. Na otoku je cerkev. V cerkvi je vodnjak. V vodnjaku plava raca. V raci je zajec. V zajcu je riba, v ribi je jajce. V jajcu je moje življenje.«
Z zlatim glavnikom je česala prelepa Vasiljka Koščejevo glavo, dokler ni zaspal. Z levim očesom se je smejala, ker je zvedela, kje je Koščejevo življenje. Na desno se je joikala, ker je verjela, da do življenja Ko-ščeja nihče ne more.
K votlemu morju jezdita carjevič Ivan ta kraljevič na čilem. konju, sivem volku. V
vsakem skoku se požene tri kilometre v daljo, kilometer v vis. Do belih kosti, do sivih skal orje zemljo. Prišli so do brega črnega morja. Ni se vstavil tu sivi volk. V morje se je pognal. Mlel je vodo, da so pršile pene do neba. Pred njimi je bila voda zelena. Za njimi je bila črna ta bela.
Zaklenjena so cerkvena vrata z zlatim ključem, ki visi vrh stolpa Pa se je vrgel carjevič Ivan ob tla. Črn vran se je vzpel in snel ključ. — Z zdrobljeno pogačo sta privabila raco k bregu ta ji zavila vrat. Iz nje je skočil zajec ta iskal izhoda. Pa je bil že carjevič Ivan tu, ki je zajca lovil in ulovil. A iz njega se je ločila postrv. Spoiz-nila je v vodnjak. Za njo se ie pogmala zelena ščuka, carjevič Ivan. Padlo je na vod-njakovo dno drobno jajce. Pa je bil carjevič Ivan rak. Iskal je rak jajce ta ga je našel.
Stisnil je carjevič Ivan jajce med prsti Pobledel je hudobni čarodej Koščej ta za-ječal: »Moje življenje silo tipi. Junaki so našli pot do njega.«
Jačje je stiskal jajce carjevič Ivan. Težko je dihal neumrljivi Koščej ta prosil: »Kaj hočeš od mene, carjevič Ivan?«
»Odpri vrata prelepi Vasiljki, da bo mogla iz gradu!«
Odprl je vrata čarodej Koščej. Stopila je na piano prelepa Vasiljka Vsedla se je na sivega volka, oklenila se je kraljeviča. Carjevič Ivan pa je stisnil jajce, da se j«e razlilo. In je počil čarodej Koščej ta ni ga bilo več.
Kraljevič se je pa poročil s prelepo Va-siljko in carjevič Ivan mu je bil za kuma.«
Ln zakaj ni poročil carjevič Ivan prelepe Vasiljke?«
»Druge je čakal.«
»Ali jo je dočakal.«
»Še čaka.«
»Pa kakšna je ona, ki jo čaka cacrjevič Ivan?«
»Kakor ti je, Punči.«
»Že spet si poreden, Puk!« Punčko je sram. Vsa rdeča je. Zato je skrila obraz v dlani. Avtomobil pa poje enakomerno svojo pot v daljo. Koliko je še do stalnega mesta?«
(Dalje prihodnjo nedeljo.)
Manica:
Uganke
1.	Kdo je višji od Triglava?
2.	Kaj je lažje od peresa najmanjšega ptička?
3.	Koliko zrnja omlatijo pridni mla-tiči v treh dneh?
Alfonz Gspan:
Dete gleda...
Skozi dvoje sinjih okenc tvoja duša v svet strmi: vidi zarjo, vidi solnce, rože, ptice, mamine oči... Solnce zlato je ko krona, zarja kakor plašč škrlatni, rože — mavrična tkanina; lepše pa so mamine oči. Kadar radost v njih iskri se, zlate bolj so kakor solnce, in če solza v njih blešči se, bolj ko demanti so lepe. A. ko boš doraslo, dete, se bo zarja omračila, rože bodo ovenele, mamine oči ugasnile. Tuja solnca bodo vstala, druge zarje zagorele, mrtve in strupene rože bodo sladko zadehtele. Ln ko bodo te ročice v temi dobrih rok iskale, in ko bodo te-le ustne bolno na
pomoč klicale, tedaj se bodo v gluhi noči mamine oči prižgale.
Kitajska pravljica
Na Kitajskem — tam, kjer imajo ljudje rumeno kožo kakor limone — je živel nekoč velik učenjak. Ime mu je bilo Čaolao. Imel je prekrasno hčerko, ki se je imenovala »Rosa neba«. Učenjak je kmalu umrl in ko so prečitali njegovo oporoko, so opazili, da ni končana. Smrt je bila prehitela učenjaka. V oporoki je bil napisal:
»Ljubljena ,Rosa neba,! Zapovedujem Ti, da se kmalu po moji smrti poročiš z možem, ki ga boš ljubila. Tvoj bodoči mož mora biti moder, dobrosrčen in hraber, tako da mu boš lahko mirno prepustila svoje premoženje in vse moje dragocenosti. Da boš pa spoznala, ali je tisti človek, ki te bo prosil za roko, poštenjak, ga moraš preizkusiti. Moraš mu ...«
In vidite, otroci, kako naj »Rosa neba« preizkusi svojega bodočega moža, tega učeniak ni bil zapisal, ker ga je smrt prehitela.
Njegova hčerka je dolgo jokala in žalovala. Neko noč, ko je polna luna plavala na nebu. se je »Rosa neba« sprehajala po svojem vrtu med gredicami krizantem. Biserne solze so ji polzele po licih in ena solza je padla na cvet velike kr-izanteme, ki se je takoj nato spremenil v kelih. Iz cveta se je ogla-
sil nežen ženski glas: »Ali ti ne morem pomagati, ,Rosa neba'?«
»Rosa neba«, ki je vedela, da se časih skrijejo v cvetlice dobri duhovi, je zaupala krizantemi svojo skrb.
»Pomagati ti hočem!« je rekla kri-zantema. »Izberi si izmed vseh moških, ki te želijo imeti za ženo, štiri, ki ti najbolj ugajajo. Potem utrgaj štiri kri-zanteme in daj vsakemu eno. Svetovale
glasom, zakaj to se zgodi le vsakih deset let enkrat, če pade solza ljubečega srca v naš kelih. A vendar nas boš razumela!«
Tako je rekla krizantema. Nekaj dni nato so prišli vsi moški, ki so hoteli imeti »Roso neba« za ženo. Prinesli so krasne darove, a »Rosa neba« se jih ni mogla razveseliti. Ves čas je le premišljevala, kdo neki izmed njih je dober in pošten človek. Naposled je prinesel sluga še eno darilo, a povedati ni vedel, kdo ga pošlje. Bila je lepa srebrna vaza; v nji pa so cvetele štiri krasne krizanteme. Na vazi je bil napis: »Svetovati ti hočemo, ,Rosa neba'!«
Storila je ,kakor ji je bila svetovala krizantema. Izbrala je štiri mlade ljudi, ki so ji bili najbolj všeč, in vsakemu izmed njih podarila po eno krizan-temo. Ljudje v dvorani so se silno začudili. »Glejte! Glejte!« so vpili. Prva krizantema se je v roki mladesra moža s človeškim vzdihom zlomila. »Rosa neba« je razumela govorico krizantem in vedela je, da bi bila v rokah tega moža kmalu nesrečna umrla. Druga krizantema je razširjala silen smrad okoli sebe, ko io je mladenič prijel. Ljudje so kar bežali od njega. Tretja krizante-
ma se je v snubčevi roki sesula in mahoma je postala črna. Četrta krizante-ma se je v roki mladega vojščaka spremenila v kri. Kri je kapala na tla in ljudje so hoteli v grozi zbežati.
Tedaj je rekla »Rosa neba«: »Na žalost ne morem vzeti nikogar izmed vas za moža. Pojdite. Pokličite vrtnarja, da spravi krizanteme s poti in jih shrani!«
V naslednjem trenutku so ljudje spet začudeni vzklikali: »Glejte! Glejte!« V rokah mladega vrtnarja so se bile krizanteme mahoma vse izpremenile. Postale so lepe kakor le kdaj poprej in j vsi so bili očarani od njihove lepote.
Tedaj pa je zaklical snubec, v čigar
roki se je bila krizantema izpremenila v rdečo kri, da je vse to le grda čarovnija, in potegnil svoj meč. A zdaj je vrtnar odložil svoj plašč in se postavil v bojni opremi snubcu nasproti. Tudi on je potegnil meč in zaklical:
»Kdorkoli bi skušal kaliti mir v hiši »Rose neba«, bo imel opravka z vite-zem Šaolingom in to sem jaz!«
Da, on je bil vitez šaoling! Nekoč je bil videl skozi ograjo vrta lepo »Roso neba« in se zaljubil v njo. Takrat je oče mlade krasotice še živel. Preoblekel se je v vrtnarja in nastopil službo pri staremu Čaolaoju. Bil je srečen, če j'e lahko od daleč videl »Roso neba«, in odkar ji je bil oče umrl, je čuval njeno hišo. In ko ga je zdaj zagledala »Rosa neba« v njegovi mladi lepoti, se je zaljubila vanj in vedela je, da ga ho zmerom rada imela. Poročila sta se in sta bila zelo, zelo srečna.
šaoling pa je dal, krizantemam v zahvalo, nasaditi ves vrt s krizantemami in cvele so na njunem vrtu tako lepo, kakor nikjer drugje na vsem svetu.
Marica B3rtolova:
Vesele in žalostne zgodbe naših otrok
7. V vrsti
V tretjem letu velike vojne so že vsi otroci, o katerih vam pripovedujem, hodili v šolo. Nada in Mirko sta bila celo že v gimnaziji. O Mirku bi sicer tega nobeden ne verjel, ker je bil še %edno majhen, suh in droban. Knjige ie nosil v torbi na hrbtu in knjig je i nel že tedaj toliko, da bi bile kmalu težje od njega samega. Včasi jih je na* lašč nosil pod pazduho, da bi vsak vi« del, koliko ima knjig in kako je že učen.
Nekega popoldne je mati poslala Mirka, naj bi se postavil v vrsto in ča* kal kruha na izkaznico.
Šel je zgodaj, da bi bil med prvimi. Pred njim je bilo res le malo ljudi, za njim pa jih je prihajalo vedno več.
Kruha pa še-ni bilo in pekama je bi* la še zaprta. Moško se je postavil Mirko v vrsto a kmalu je začel prestopati z noge na nogo, včasi je malo poskočil ali pa malo zapiskal ob rob svoje iz* kaznice.	• 1
Vrsta čakajočih ljudi je bila daljiša in vedno daljša a vrata pekarne so bila še zaprta. Nekateri so se jezili tiho, dru* gi bolj glasno.
Evo, vrata se odpirajo, vrsta se zga*
vstopijo.
Kmalu bo na vrsti Mirko, ki se že ve* seli tiste rjave, zoprno dišeče še vroče mešanice, ki smo ji v vojni dejali kruh.
Pa pristopi k našemu Mirku mlada gospa in ga poprosi:
»Ljubi moj deček, prosim te, odsto* pi mi svoj prostor, malo dete imam
doma, pa ni nobenega, da bi pazil
nanj.«
Mirko stopi uljudno v stran, da gre gospa na njegovo mesto a v istem trenutku se vrsta spet tesno stisne, da Mirko ni imel več prostora.
Stara žena, ki je videla, kako se je deček umaknil, ga je povlekla in ga postavila v vrsto za seboj. A koliko dlje je bil Mirko zdaj od vrat!
Od časa do časa se je nagibal iz vr* ste, da bi videl, koliko ljudi je še pred njim. Ko se je enkrat tako nagnil, ga prime nekdo surovo za roko in mu re* če:
»Dečko, ti imaš dosti časa, le čakaj!« V tem ga je že tudi potisnil v stran in se sam postavil na Mirkovo mesto.
Mirku je šlo na jok, vendar je po* žrl solze in se postavil za surovežem.
Bilo je v pozni jeseni, solnce je kma* lu zašlo. Pihal je mrzel veter in Mirka je zeblo v roke in noge.
Iz bližnje ulice priteče žena z otro* kom v naročju. Ogleda si vrsto, vidi Mirka tako majhnega in drobnega pa ga lepo prime za roko, rekoč:
»Pusti mene na svoje mesto, otroka zebe in meni se mudi.«
Mirko se je zdaj branil a nič ni po* magalo, žena ga je pregnala in se po* stavila na njegov prostor, dasi so se ljudje v vrsti za njo jezili in jo zmer* jali.
Mračno je že bilo, ko je bil Mirko vendar na vrsti, da vstopi. Tedaj pa pravi nekdo:
»Kruha ni več« in vrata pekarne se
zapro.
Mirko ni zajokal; zeblo ga je in la* čen je bil, a zdržal se je do doma.
Na hišnih vratih je udaril v jok in pokazal prazne roke...
Marija H.
Marica in goske
Mala Marica je smela vsako jutro pobirati jajčka, ki so jih nanesle pridne kokoške. Ko je zjutraj odprla očke, je bila že tudi na nogah in hitela, kar se je dalo, da je bila čim preje v kokoš-njaku. Tam je pokukala v vsako gnezdeče. Če je bilo prazno, je grajala leno putko, kjer pa je ležalo lepo belo jajčece, je hvalila na vso moč in varno položila dragoceni zaklad v lično košarico, ki jo je dobila od stare mamice. Tako je vsako jutro prinesla svoji mamici foln košek jajec.
Atek je pa razen kokošk imel tudi lepe bole goske. Marica bi bila strašno rada pobirala tudi gosja jajca. Toda
babica je venomer trdila, da goske ne zneso toliko jajec kakor kokoške; kvečjemu po 16 — 20 na leto, ki jih potrebujejo za valjenje.
Za Marico je bila to še prevelika modrost, ki je ni razumela. Kako more majhna putka znesti toliko več jajc, kakor petkrat tolikšna gos?!
Nekega dne je bila radovednost tako huda, da je Marica ni mogla več premagati. Pokukala je v gosji hlev in ker je videla, da je prazen, se je ohra-brila in se splazila vanj.
Jojmene! Kaj pa je to? V kotu hlevčka lepo veliko gnezdo in v njem vse polno belih jajec! In kako strašno velika so bila! O j saj je Marica vedela, da nosijo goske tudi več jajec, pa še koliko na en mah!
Oh, ta babica! Le zakaj jo je tako strašansko nalagala? Zdaj ji bo pa že pokazala, kdo da ima prav! To bo mamica gledala! In očka in babica!
Brž je pokleknila pred gnezdo, spri-jela predpasnik in pričela varno nalagati jajčka vanj. Joj, kako so bila težka in še čisto gorka!
»Vidiš, babica,« je mrmrala Marica predse, »vidiš, pa še koliko jih znese goska!«
Zdaj je bil predpasnik poln in Marica je vstala, da bi ga šla izpraznit, zakaj gnezdo še ni bilo prazno.
Fff—h! Fff—h! je zasikalo v tem hipu za njo in jo že tudi strašno uščip-nilo v mečica!
Marica je grozno zakričala, stisnila predpasnik z dragocenim zakladom k sebi in si z drugo ,roko zakrila obrazek.
Gos in gosjak sta jo srdito napadla, sekala s kljunoma in jo bila s perutmi. Marica je grozno kričala in omahnila na kolena. Vsa oblita s krvjo, je le še očke skrivala pred besnimi kljuni razjarjenih gosjih staršev, ki nikakor nista hotela odnehati.
Na srečo je atek slišal obupno vpitje male Marice. Zapodil je s palico gosjo dvojico, pobral krvaveče dete in ga odnesel mamici.
Še dolgo potem ni smela Marica videti goske, ne da bi bila prestrašeno zakričala in zbežala. Toda zdaj ve, da so bila jajčka goski podložena za valjenje in da je bila gosja mamica zaradi tega tako strašno huda, ker ji je hotela Marica vzeti njene bodoče otro-čičke ,male goske, ki bi se izvalile iz tistih jajčk. Tako jih pa tisto leto niso nič imeli, ker preplašena goska ni več sedla na gnezdo.
Zakaj pada jeseni listje z dreves?
Neka} o zimskem spanju dreves
Zdaj je že vse listje porumenelo in kmalu bodo drevesa gola. Niti najbolj-š- slikar si ne more izmisliti tako bujne mešanice barv, kakor zlata jesen! Na žalost traja ta krasota samo kratek čas. List za listom pada z dreves. Tudi ob najlepšem vremenu, ko niti malo sapa ne piha, pada počasi list za listom na tla. Ali ste ob tem času kdaj opazovali drevesa?
Drevje se je že dolgo pripravljalo na jesen. Na koncu listnega peclja, prav tam, kjer se list drži veje, raste plast, čije celice imajo zmožnost, da se brez vsake poškodbe lahko ločijo druga od druge. Zdai visi list samo še na peclje-vem živcu, ki je zelo krhek. Najmanjša sapica zadostuje, da se živec prelomi, časih na zadostuje tudi sama teža lista. Odpadel list zapusti na veji majceno brazgotino, ki se kmalu zaraste z nizko plastjo plutovine.
Modra previdnost narave je tisto, kar sili drevo, da golo preživi zimo. Listje je izhlapovalna naprava dreves. Korenine jim dobavljajo poleti svežo vodo, da se lahko preživljajo, in listi jo izhlapevajo. Pozimi pa korenine ne bi mogle dovajati dovolj hrane, ker je zemlja premrzla in trda. Tedaj bi bilo drevo obsojeno, da počasi ovene in se posuši.
Hrana, ki jo je poprej potrebovalo listje, se preseli v veje in v deblo samo. Tam čaka do pomladi, da pomaga mladim poganjkom rasti. V listih samih ostane le nepotreben sok, ki drevesu ne koristi.
Poleg tega je golo drevo mnogo bolj odporno proti velikemu snegu. Gole veje imajo več moči in lažje držijo veliko težo snega. Ce bi bili na vejah li-
sti, koliko snega bi se tedaj nabralo na drevju! Veje in vrhovi bi se morali zlomiti pod težo snega. Da, zato pada jeseni listje z dreves!
Sašen jka:
Kazen
Ondan si je Hribernikov Franci strašno zaželel kostanja, ki ga peče invalid na vogalu ulice. Hotel si ga je privoščiti na vsak način, a kako, ko je imel v žepu samo petindvajsetparski novec. Za dinar jih je deset, za pet in dvajset par dva in pol. Pol kostanja nihče ne da. Torej dva bi dobil, samo dva. Z dvema kostanjema si pa samo zdražiš tek in nič drugega. Oh, ko bi imel dinar, en sam dinar, da bi si kupil deset sladkih pečenih kostanjev!
Tedaj se je pa Francek nečesa domislil. Veselo se je zasmejal samemu sebi. Hm, zakaj pa ima invalid, ki peče
kostanj, Črne naočnike ? Radi lepšega gotovo ne. Gotovo je napol slep, če sploh ne popolnoma, in potem ne bo opazil, če mu da Francek namestu. dinarja petindvajsetparski novec. Ni še do konca domislil, pa je že stal ob stojnici in oblastno zahteval:
»Za en dinar pečenega kostanja, prosim!«
Invalid mu je naštel deset kostanjev v zavojček. Francek je položil na stojnico petindvajsetparski novec in stekel. V bližini doma se je šele ustavil in začel nestrpno luščiti in jesti kostanj. Neprestano se je oziral v strahu, da ne bi bil prodajalec vendar opazil prevare in prišel za njim. Začela ga je peči vest. Kaj če pride sedaj po cesti po opravkih njegova mati in ga vidi, da je
kostanj. Kaj naj ji reče, kje je dobil dinar? Saj je dobro vedela, da ga doma še ni imel. Na cesti pa dinarji tudi ne rastejo. Moral se ji bo zlagati. Pa kako? Laž, huu! Kostanji se mu mahoma niso več zdeli okusni in sladki.
Po ulici je prišel stražnik in se mu naglo bližal.
Pome gre! Prodajalec me je naznanil, je preplašen pomislil Franci. Vrgel je zavojček, v katerem so bili kostanji, proč, zatlačil zadnja dva kostanja v usta in ju hitro požrl.
Stražnik je šel mimo njega in ga ni niti pogledal, a Franci se ni mogel veselo oddahniti. Kostanja, ki ju je bil tako hitro požrl, sta mu obtičala v grlu. Kašljal je in hrkal, pa mu ni nič pomagalo. »Joj, jo j, ali bom umrl?« je pomislil ves obupan in solze so se mu
udrle. To je kazen, ker sem prevaril
kostanja.rja. Kazen, huda kazen!
Sapa mu- je pohajala, v obraz je bil že ves višnjev, ko je pritekel domov.
Mati se je silno prestrašila. Po dolgem naporu se ji je posrečilo potegniti Francku kostanja iz grla. Komaj je Francek mogel govoriti je ves skesan priznal materi svoj greh. Mati ga je ostro oštela in mu dala dinar, da ga takoj nese kostanjarju.
Precej nerad je Francek izvršil to naročilo, ker se je selo bal, da mu ne bi kostanjar navil ušes.
Pa je bil njegov strah neupravičen. Kostanjar je bil dober mož. Vesel je bil, da je dobil svoj dinar. Za pet in dvajset para mu je dal še tri kostanje in ti so se zdeli Francku stokrat slajši od onih, ki jih je prej dobil z goljufijo.
KA/-PfŠEIO"jUTROVČKi'<*
Boljša je gruča domače zemlje nego na tujem zlate gore. — Solnce ne sije tako lepo, kakor materino oko. — Najhujša staršem bolečina, oe mora sram jih biti sina.
—	Pridnost več velja nego kup zlata. — Ce hočeš, da ti Bog pomaga, ne goni reveža od praga.
Edvard Furman, uč. HI. razr. mešč. š.
v Mariboru, Slomškova uil. 5. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. — Kdor laže, tudi krade. — Laž ima kratke noge,
—	Kdor visoko leta, nizko pade. — Lastna hvala se pod mizo vaLja.
Ivanka Grašič, uč. III. razr. Srpske Moravice, Gorski Kotar. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. — Stara navada je železna srajca. — Mladost naj molči, kadar starost govori.
—	Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača. — Lenega čaka strgan rokav, palica beraška ki prazen bokal.
Janez Vetnek, uč. ? razr. v Mariboru, Kamniška c. 24. Boljša kot cekinov pest je mirna in dobra vesit. — Kdor ni lenuh, ima svoj kruh!
—	Brez potu ni medu! — Kdor rano vstaja, temu kiruha ostaja. — Kdor za mladih dni ne skrbi, ta v starosti trpi!
Anica Kune], uč. I. razr. mešč. š. v Tržiču.
Sreča iz takega kraja beži, ki v njem poštenja ni. — Kdor pridno dela im lako-men ni, lahko brez vsega bogastva živi — Kdor košček kruha zametuje, drobtinic večkrat poiskuje. — Tudi v sili, v šali se ne laži. — Solnce oe sije tako lepo kakor materino oko.
Marjan Pravdič, uč. L mešč. š. v Žalcu. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. »— Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. — Kdor ne uboga ga tepe nadloga.
— Kdor visok leta, nizko pade. — Tiha voda bregove podira.
Ivan Čolnar, uč. L raizr. gim.
Ljubljana VII., Sv. Jerneja 34.
Več je vredna domača gruda kot na tujem zlata ruda. — Kdor dolgo leži, kosilo od njega zibeži. — Kdor veliko govori, veliko ve, ali pa laže. — Boljši je prihranjen vinar, kot pridelan goldinar. — Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo "ade.
Andrej Kamnar, uč. I. drž. mešč. š. v Ljubljani.
Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. — Ljubo doma, kdoi ga ima. — Denar je sveta vladar. — Tujina hujša od pelina. — Bolljša je gruča domače zemlje, nego na tujem so zlate gore.
Tatjana Čander, uč. IV. razr. v Hrastnika.
Na solneu je toplo, pri materi dobro. — Rane rože rade povenejo. — Kjer laž obeduje, tam ne večerja. — Pokornih glasov ne seka sablja. — Očetov blagoslov zida otrokom hiše, materina kletev jih podira.
Božič Vincencij, uč. I. razir. gimn. v Kranju
Ljubo doma kdor ga ima. — Kdor laže, ta tudi krade. — Molčanje je zlata vredno. —• Alkohol je strup. — Kdor ne uboga, ga tepe nadloga.
Marjan JerSe, uč. III. razr.
Naklo 5 pri Kranju.
Spanec je boljši kakor žganec. Ljubi je domek, četudi ga je samo za bobek. Usta brez zob, mlin brez kamnov. Kdor solne« okna zapira, bolezni vrata odpira.
Vida Hočevar, uč. ? razr. v Ljubljani, Breg 10-11.
ŠAlt ZAMMM
Deček se pelje na kolesu in podere pešca na tla.
Pešec se razburja: »Neroda nerodna, kaj ne znaš zvoniti?«
»O, zvoniti že znam,« mu odgovori deček, »samo voziti še ne znam dobro!«
»Tonček, koliko je star tvoj dedek?« »Ne vem, toda imamo ga že zelo dolgo!«
Učitelj: »Janez, povej mi šest živali, ki živijo v severnih pokrajinah?«
Janez: »4 beli medvedi in 2 severna jelena.«
Mati: »Ne vem, kaj je s teboj, Branko, da se vedno pretepaš v šoli. Danes se je učitelj spet pritožil. Kdaj misliš nehati s pretepanjem?«
Branko: »Pojutrišnjem.«
Mati: »Zakaj pojutrišnjem?«
Branko: »Ker moram jutri še enega premlatiti.«
Kupec: »Pes mi zelo ugaja. Ali je tudi res dober čuvar?«
Prodajalec: »In še kak! Samo zbuditi ga moramo in takoj začne pri najmanjšem šumu lajati!«
Profesor stavbarstva
Pariškemu zverinjaku je nekdo podaril bobra. Nalašč zanj so napravili majhen park s tolmunom, ki naj bi mu nadomeščal ogromno reko Misisipi.
In na bregu tega jezerca je stala ko-čica, zgrajena po vseh pravilih umetnosti in udobnosti.

Bober pa s tem stanovanjem ni bil zadovoljen. Razdrl je kolibico brez vsakega drugega orodja, samo s šapicami in repom. In prav tako jo je spet sestavil.
Zdaj je stavbenik vedel, kakšno stanovanje hoče imeti bober, ki se zaveda svojega dostojanstva.
Solnčni žarki
Kdor pravilno reši solnčne žarke, bo lahko prečital krstno in rodbinsko ime znanega slovenskega pesnika.
Kje je Krpanova kobila?
Rešitev zlogovnice
Vodoravno: 1. mo-ka, 3. ka-ra-va-na, 5. li-pe, 6. vi-no, 7. la-vo-ri-ka, 10. dama.
Navpično: 1. mo-ra„ 2. ka-va, 3. ka-pe-la, 4. na-vi-ka, 8. vo-da, 9. ri-ma.
Rešitev križaljke »Slon«
Vodoravno: 1. Mi, 2. po, 4. slon, 6. a.
Navpično: 1. mu, 2. plošča, 3. oo, 5. ne, 6. a, 7. kos.