261
Kratkočasno berilo.
Vuk Rimljan.
Narodna pravlica iz nabirke Matija Valjavca *).
Tak je bil jenkrat jen vuk (volk), pak je v šumi (goj-zdu) sedel, pak si premišljaval: „zakaj bi ja to bil vuk i druge stvari klal? ja idem drugam, vu Rim, da bum Rimljan". Kad bi se on na put odpravil, zestane se z jednum prasicum. Prašiča se njega prestraši, a vuk njoj reče: „ne boj se ti, klapača, ne bum ja več takve klapače klal, ja bum Rimljan". Odide vuk, zestane se opet z jednim jarcom, a jarec se ga pa prestraši. Onda vuk njemu veli: „ne boj se ti, bradač, nečem ti ja več takove bradače klati, ja bum Rimljan". Odide vuk in zestane se z jednum kobilum, a kobila se njega opet jako prestraši, nu vuk njoj veli: „ne boj se ti stara, ne bum te klal, ja bum vezda Rimljan, ja bum tam bolje živel".    Ide vuk jedno dva dana, dok je bil gladen.
Povrati se nazad i najde ovu istu kobilu, gde se pase, pa njoj veli: ,ja bum tebe zaklal"; kobila njemu reče: „ti mene ne smeš klati; ti si rekel, da buš Rimljan". A vuk njoj reče: „Rimljan sim tam, ja te bum zaklal". Onda kobila njemu reče: „no, ako baš me očes zaklati, dojdi potlam, da bum bolje debela i tusta". Onda vuk odide i zestane se z jareom pa mu veli: „čuješ, ti bradač, ja bum tebe zaklal". A jarec mu veli: „ti mene ne smeš zaklati, ti sini vuk, ti si Rimljan". Vuk njemu veli: ,,Rimljan sim tam, ja bum tebe zaklal". Onda jarec mu veli: „ako me baš očes zaklati, tak potlam dojdi, da se šuma ozeleni". No vuk odide, zestane se opet s prasicum i veli joj: „čuješ, ti kle-paca, ja bum tebe zaklal". Onda mu prašiča veli: „ti m« ne smeš zaklati, ti si ni več vuk, ti si Rimljan". Onda jov vuk veli: ..Rimljan sim tam, ja bum tebe zaklal". Onda mu veli prašiča: „ako me baš očes zaklati, tak dojdi potlam, da bom tusta.
Vuk odide i zestane se z unum kobilum, i vuk kobili veli: „čuješ, ti kobila, ja bum tebe zaklal". Kobila veli: „no, če butomu tak, da me buš zaklal, čekaj još; dal me je gospodar podkovati ove dane, pak je kovač napisal na moji podkvi, koliko sem let stara, da buš mogel povedati, koliko let staru kobilu si zaklal". Onda vuk oče, da bu čtel. Kobila ga vudri po čelu. Tak vuk odide s prebitum glavum. Ide i zestane se s svinjum pa joj reče: „čuješ ti, klepača, ja bum tebe zaklal". Svinja mu reče: no, ako bude vre tomu tak, da me buš zaklal, primi ti mene za vuho, kaj bum se ja spričala svojim prijateljem i rodbini". Onda vuk nju prime a ona počne cviliti tak, da su se svinje skup zbežale i vuka skoro sega podrapale. Tak odide vuk ves rezdrapan pa se zestane z jarcom i mu kaže: „čuješ ti, bradač, ja bum tebe zaklal. Onda mu jarec reče: „no, če bu vre tomu tak, tak ti stani sred njive pa zdigni rep, pa ja još dopelam svojega brata, kaj bu on išel z jedne strane a ja z druge, tak buš ti onda dugo sit". No vuk to včini (fčini), stane sred njive pa stoji. A dojde jarec jeden z jedne strane a drugi pako z druge. Tak se oni v njega terneju, da je malo živ ostal. I tako se komaj vu šumu odvleče. Tamo vidi jednoga pevca pa mu reče: ti pak me ne buš vkanil. Pa mu reče pevec: „viš, ja sem ti sad suh, imam veliko perja, naj ja idem na ov hrast, pak ti onda samo skočim vu zube."    No vuk to   njemu dopusti i kokot
*) Častiti gospod profesor M. Valjavec je nam blagovolil podati nekoliko hervaških narodnih pravlic iz nabirke svoje, ki jih je zapisal cisto tako, kakor se slovenski jezik govori v Varaž-dinu in okolici Varaždinski. v pred soglasniki in na koncu besed se izgovarja kakor/*, na priliko : pevca—pefca. vciniti ¦zz fciniti; mišev — mišef; drugo se izgovarja, kakor je pisano, postavimo: klal se bere klal, ne ki a v itd.—v dostikrat pred s izpada: saki namesto vsaki; se, sa namesto vse, vsa; stati se namesto vstati; sega namesto vsega.    Vred.
»koči na hrast i počne od grane do grane iti pa popevati, i tak mu vujde.
Onda vuk sam vu sebi premišljava i reče: „mojotecni bil nigdar Rimljan , pa se je dobro doživel, pa naj ne bum ni ja; nit je moj otec bil fiškal, kaj bi kobilam pasuše čtel, pa se je dobro doživel, prav mi budi; nit je moj otec gda bil svinjski muzikaš, pa se je dobro doživel, prav mi budi; nit je gda moj otec jarcom njive meril, pa se je dobro doživel. Pa još to se nije mi žal, neg da me je ov huncvut vkanil, koj na hrastu sedi. Vezda nisem drugo vreden, neg da bi me gdo izpod ovoga hrasta tak sekirum vudril, da bi se zmotal."
A bas pod onim hrastom stal je jen muž sekirum i vudri vuka po čelu. Onda veli: „no, vezda se več človek sam sobum ne sme spominjati4' — i vumre.
262