Zrel je
|o, saj  boste videli,  ali  bo  tako,   kakor pravim, ali ne bo.   Le meni j? verjemite, stara kost je modrost«, tako je govoril pred dobrimi štiri-desetimi leti stari Končan;  »Lukec bo še stradež glodal, čeprav mu sedaj ne manjka drugega kakor ptičjega mleka.«
Stari Končan je že davno pod zemljo, Končanovi pa še dobro pomnijo te njegove besede. In kako bi jih ne, ker so se tako natanko uresničile! — Rajni Končan je namreč videl, da je seseclov Lukec — Draginežev Lukec — takrat v desetem  letu, že  zrel  ptiček, da malo takih.   Seveda doma so bili
44
tudi sedaj ni, zato je pa moral večkrat po-skusiti, kako se stradež gloda. Kadar je ujel kje kaj okroglega, šlo je vse za »žganjček.«
Sedaj je pa že zrel za smrt. Pamet mu ni več pametna, spomin mu je že opešal, le tega se še spominja, da so bili včasih s tovariši »ptiči pri poliči«. A sedaj so mu pod milim ne-bom drugovi tudi ptiči,
bogati, da so ncki cekine merili na mernikc, Lukca so pa imeli samega. Pa dasi so bili premožni, šibe pa le niso premogli pri hiši. Zato je bil pa tudi Lukeo po tem: nagajiv, len, prevzeten, svojeglav, skratka — zrel. Ker so bili njegovi stariši premehki, poskus.il je Bog drugače predrugačiti Lukca. Draginež in njegova žena sta kmalu drug za drugim umrla, za mladega Lukca je pa skrbel njegov boter in scdaj tudi varih. Ta je bil pa pameten mož. »Delati, delati«, to j« bilo po njegovem mnenju potrebno za vsakega človeka, in to je tudi Lukcu priporočal. »Mlad postopač — star berač«, govoril mu je ne redko. Toda zastonj. Lukcu delo ni dišalo, paf; pa pijača — tudi te sc je že privadil, a šele osemnajst let mu je bilo In da je mogel v gostilno, kradcl je doma, no, tolažil sc je s tem, da bo prej ali pozncje vse Dragineževo nje-govo. Brezvestni krčmarji so mu tudi radi upali, saj jim je bilo znano, da bo Lukec o svojem času imovit mož.
Pa kaj bi pravil? Kakor se je učil, tako je znal. Gospodaril je že sam na domu — tako se je rad bahal — ljudje so pa stikali glave ter tudi govorili, da že sam gospodari, toda tako, da se Bog usmili! Res, Lukec je gospodaril in — do-gospodaril. Boben je zapel, Lukec pa vzel slovo od rojstne hiše. Delati ni nikoli hotel, ki se ga prav nič ne boje. Oni dan je vrabec nasvetoval sinici, kateri so posekali njen dom — staro jablano, naj gre pogledat Lukčev klobuk, češ, da bi bil dober za gnezdo. Pa je rekla tetka senica, da ne — zakaj ne, tega pa ni hotela takoj natanko razložiti, samo to je povdarjala, da bi za mladide ne bilo varno. Pa kakor je že tetka sinica zgovorna, na vse zadnje je le naštela menda celih pet vzrokov, da ne, pa da ne!
Ej, na Lukcu je vse zrelo! Čevlji so bili tako zreli, da so se mu že odluščili z nog. Suknja, nekdaj last imenitnega gospoda, dozorela je tudi že za cunjarja, čeprav nekateri trdijo, da je vsa v cvetju. No, vsak ima svoj prav! Hlače se z drugo obleko vred krhajo, (¦ eš, da so že doslužile, — a Lukec se ne meni za tožbo vsakega strganega rokava ali kolena, marveč naslonjen na palico sanja o dneh, ko so bili še »ptiči«. Lukec je zrel za smrt, a dozorel je prezgodaj — sadii ni, sadu ni — dobrega!
Torej: Lukci majhni in poredni, Lojzki, Jožki, Janezki nagajivi, Nežke, Tončke, Micke, Metke, Manice trmoglave, Tinčki, Pepce prepirljive — ne bodite preveč zreli, da ne boste kdaj tako žalostno zreli, kakor nesrečni Draginežev Lukcc !                                                                        Andrejačev Janez