Janus Golec: J5 Laufšrit" veteranci. V predvojnih časih so obstojale po mestih, trgih in vaseh stare organizacije, takozvana Veteranska društva. Clani teh društev so bili dosluženi vojaki. Organizacija je nastopala na vojaska povelja pri raznih svečanih prilikah v posebnih uniformah s petelinovim perjem za klobuki. Vsako veteransko društvo je imelo svojo zastavo, ki je bila zvest voditelj stotniji veteranov pri vseh javnih ter slovesnih nastopih. Celo v hiribovski župniji, kjer sem pasel duše pred vojno, je bila v cerkvi starikasta zastava, na kateri so se blesteli napisi v zlatih črkah in oznanjali, da je prapor last veteranskega društva. Za mojega pastirovanja ni nastopala ta organizacija jaAmo, ker je bilo mlajših clanov malo, prvotni in starejši pa so že tudi bili pozabili, da so sploh kedaj služili v uniformi cesarju. Bližala se je birma v juniju leta 1914. Vse se je pripravljalo na kar najbolj slovesen sprejem vladike. Cerkev in cela župnija bi naj oblekli za to slovesno priliko praznidno obleko. Pri vsestranskih pripravah za birmo je dregnila takratnega župana v oči zapuščena ter osamela veteranska zastava. Spomnil se je 75 let stari Petar, — Bog mu bodi milostljiv v vecnosti, — da je tudi on dolga leta podil pod Radeckijem Italijane in da je prinesel kot spomin na vojaško službovanje svetlo kolajno na črno-žoltem traku. Par tednov pred prihodom škofa si je odrgnil stari Petar na blesteče kolajno, jo pripel na prsa in tako okinčan zaupal župniku, da bodo pozdravili škofa med prvimi veteranci z zastavo. Uniform sicer nimajo, a zastava in vojaški red sta tudi nekaj in to še posebno za rajnega našega škofa, ki je bil v vojašM službi pri zasedbi Bosne od strani Avstrije. G. župnik je bil takoj pripravljen za nastop te častne stotnije, skrbel ga je samo pomislek: Kdo bo neki prevzel poveljstvo, ker on ne pcezna nikogar, ki bi bil iz njegove župnije v cesarski službi kaj več nego navaden infanterist. Negotovost glede »hauptmana« veteranske stotnije mu je prepodil temeljito stari Petar, pokazal na zlatikasto medajlo s samozavesto, češ: «Ferdajt ajni, 14 let so delali pod menoj in Radeckijem Italijani «laufšrit« in sedaj bi se bal komandirati pred škofom veteranerje! Še gfrajter sem bil, ki je moral znati razna povelja zase in za druge v bitkah, pa bi se ne znal obrniti s kompanijo pred škofom!« Veteranski stotnik je napravil pred župnikom par tako vojaško urezanih jkretenj, da mu je ta zaupal celo prvenstvo pri sprejemu -ter pozdravu škofa. Vsi bivši vojaki so se odzvali županovemu pozivu, mu priznali dostojanstvo stotnika ter poveljnika, po postavi najvecjemu veteranu Poglonovemu Tonču pa šaržo zastavonoše. Že predpoldne pred škofovim prihodom se je zbrala veteranska četa v gostilni pri cerkvi. Gospod stotnik s kolajno na prsih je dajal zadnja navodila glede koraka, razvrstitve ter kretenj na: levo, desno, okrog in v dvostop! Kot glavno in najvažnejše pravilo, je zabičaval vsem posluh na njegova povelja in brezpogojno pokorščino. Krog tretje ure popoldne je prinesel Poglonov Tonč veteransko zastavo iz cerkve. Stotnik je stopil k zastavi in s stegnjeno desnico je kazal s krepkimi migljaji uvrstitev veterancev po velikosti za zastavo. Po povelju: uravnajte se na desno, je uvrstil njegov dostojanstveni glas četo v dvostop in odkorakala je krepkih korakov po kolovozu pred Bastlovo gostilno, kjer bi se naj poklonili vladiki kot prvi veteranci. Razne mladeniške in dekliške organizacije, duhovščina, šolska mladina in ljuastvo je čakalo na prihod škofa pri kapelici pod cerkvijo. Strel iz topiča je oznanil prihod visokega dostojanstvenika. Liki svece so se zravnali veteranci na stotnikovo povelje: «Kompanija, habt acht!« Oči nas vseh so se zasauile v veterance, ki bodo deležni prvi škofove zahvale za vojaško osmerjen sprejem. Konji so postali nred četo. Škof sam je izstopil in se bližal smehljajočega obraza vojaško zravnanemu stotniku s kojega prs je lesketala redkost — kolajna — spomin na čase junaštev Radeckijevih veteranov. Stotnik je bil tako pod vtisom vojaškega reda, da ni stegnil niti običajne desnice vladiki v pozdrav, ampak strogo zravnanih nog in rok je poveljeval na kratko, da mu želi dobrodošlico kot prvi iz cele župnije ter kot po veljnik veterancev v civilu, a pod cesarsko zastavo in vojaško disciplino. Škof je prikimaval temu z vojaško jederaatostjo uxezanemu pozdravu, stopil čisto tik k poveljniku, ga potrepljal pohvalno po rami, se zahvalil za sprejem ter pozdrav in vprašal stotnika: «Kje in kedaj ste prejeli vi edini v celi četi medajlo?« «No, to vprašanje iz skofovih ust, ki je bil povrh še vojak v bojih s Turki, je bil balzam za Petarjev vojaški ponos. Odgovoril je: «Gospod škof, 14 let sem bil pod Radeckijem na Italijanskem in dosmrtni spomin na ta leta je tale medalja!« Vladika ga je še podražil razigrane volje, če ni nikdar bežal pred Italijanil «Če so nas samo videli Italijani, so se obrnili v «laufžrit« in to celih 14 let, se je glasil odgovor Radeckijevega veterana. Škof je ujel v očividnem zadovoljstvu vendarle stotnikovo desnico, katero je ta tiščal krčevito k desnemu stegnu, mu jo stisjiil in stopil na voz. Zavest, da ga je potrepljal sam škof pohvalno po rami, videl in se čudil blestecemu priznanju njegove hrabrosti pred Italijanom, da mu je stisnil kot junak junaku desnico — vse to je tako prevzelo starega Petarja, da se ni zavedel, kje je in v kakem dostojanstvenem položaju. Vladikin voz se je zazibal proč od veterancev in od rajskih občutkov pohvale ter priznanja očaranemu ko|nandantu ni padlo nič kaj bolj pametnega v glavo, ko je pogledal za odhajajočim vozom, kakor da je izbruhnil jPoveljevalni klic: «Kompanija, laufšrit!« Veteranski očanci, ki so videli in nekateri celo slišali, kako je odzdravljal škof njihovemu poveljniku, kako se je smehljal in z njim rokoval, so se sponmili na komandantova zadnja navodila pred prihodom škofa, namreč: Po¦sluh na njegova povelja in brezpogojna pokorščina! Zastavonoša Poglonov Tonc je dvignil prapor, položil ga preko rame kakor puško Ln beži po kolovozu za škoiovim vozom. Tončev vzgled na «laufšrit« je posnela protežna večina. Ostal je le kot pribit k tlom gospod stotnik -¦n še kakih deset najstarejših, ki so bili radi starosti in planinskega vetra tako gluhi, da ne bi slišali niti strela iz topa, kaj še le povelje na «laufšrit«. Mi civilisti pri kapelici srao bili uverjeni pri pogledu na pobeg veteranske čete, da so napravili kako nerodnost, vladika jim je pokazal očitno nezadovljnost in sedaj so «tekli pred njim v hribovski plahosti. Škof si je grizel ustnice, ko je stopal z voza v ocigled našemu civilnemu sprejemu, rajni marenberški gospod dekan se je smejal na glas, ko so se zopet zbirali po — «laufšritu« upehani veteranci krog zastave. Nerazumljivi nastop veterancev je tako zmešal predsednika mladinskih organizacij, da ni prišel preko prvega stavka naučenega pozdravnega govora in je porinila v zasilno ravnovesje smešno mučen položaj še le šolarka, ki je podarila smeh- ljajočemu se vladiki šopek med neustrašeno začeto ter končano deklamacijo. Šele po vseh pozdravih in škofovem odzdravu je prikrevsal pod veteransko zastavo gospod stotnik z desetorico gluhih, ki so edini prav razumeli njegovo zadnje povelje: «Kompanija, laufšrit!« Ko so se razvrščali veteranci na urejen odhod izpred kapelice k cerkvi, sem še čul, kako je zabrusil razjarjeni «hauptman« zastavonoši: »Ferdamani todl, ti si bežal prvi!« Praporščak Poglonov Tonč ni nič odgovoril na stotnikovo psovko, ki je bila nezaslužena in ga tudi razburila ni. Po končani skušnji šolske dece, kateri so prisostovali veterani z zastavo, se je četa zbrala v gostilni pri cerkvi. Stotnik je metal med začudene prostake «todle«, a ti so tiščali vanj z zagotovili, da na «laufšrit« se je bežalo celo pod Radeckijem in da je na to glasno zakričano povelje obstal na mestu samo gospod komandant in deset onih, ki so gluhi, odkar so odslužili cesarja. Stotnik je trdil, da je on komandiral tako, da bi naj stopil Poglonov Tonč z zastavo pred škofov voz in bi naj korakala četa pred škofom, ki je bil vojak in mu tako izkazala od gostilne pri Bastlu do cerkve dolžno Tojaško čast. Vnel se je prepir, kaj in kako je komandiral stari Petar in kedo je zakrivil prvi sramotni in za celo organizacijo smešni «laufšrit«. Radi prerekanja o pravem razumevanju «laufšrita«, bi se bili najbrž spoprijeli naši junaki dejansko, da jih ni obrnil na miroljubno plat gostilničar, ki je raztolmačil «hauptmanovo« povelje takole: «Petar je povedal gospodu škofu, da so delali pred Radeckijevimi junaki «laufšrit« 14 let Italijani in nikdar ne on ali njegovi tedanji tovariši. In danes, ko je komandiral on «laufšrit«, so bežali le tisti, ki niso nikdar služili pod Radeckijem in se niso bojevali z Italijani 14 let. Prav je razumel današnjo komando le Radeckijev glrajtar Petar— in onih-le 10 od Naclovega Tizla do Suškovega kajšlerja, ki so tudi vsi služili nekje na Italijanskem. — «Laufšrit«-veterani so v naši fari samo oni, ki niso niti videli Radeckija, radi tega pa tudi ne vejo, kaj in kako je bil v onih starih časih «laufšrit« na Italijanskera. Petar in njegovih 10 zvestih niso «laufšrit«-veterani. ampak Radeckijevi junaki in radi tega naj bodo tiho pred njimi vsi tisti, ki so tekli za škofovim vozom.« Vsi so bili zadovoljni s krčmarjevo razlago o «laufšritu«, le že nad 30 let gluhi Šuškov kajšler je še izmetal počasi iz sebe opombo, da ni slišal pred Bastlom ne Petarja, ne sedaj «virta«, ampak le videl je, da je obstal Petar kot pravi komandant na mestu in po njogovem zgled« tudi on, a prvi je bežal z zastavo preko rame Poglo nov Tonč. Tudi to pripombo glubega Šuškovega kajšlerja so vzeli veteranci s prikimom na znanje, posedli za mize i« pili na friško zdravje gospoda škofa, ki jih ni oštel, kakor to mislijo civilisti pri kapelici, ampak je za T8e sti3nfl <-hauptmanu« desnico v tzahvalo za sprejem. «Laufšrit« in pravi Radeckijevi veteranci so se razšli oni večer v pravi ljubezni kot bivši vojaški tovariši. Poglonov Tonč je postavil zastavo v cerkev, kjer je še menda danes, ako je ni odstranila kaka prejiapeta nacionalisticna organizacija. «Laufšrit« in Radeckijevi veterani se niso od tedaj vec zbrali pod zastavo, ker je kmalu za tem dogodkom izbruhnila svetovna vojna, katere so se udeležiji le «laufšrit« in ne — Radeckijevi veteranci!