aktualno 7 In the name of accuracy and truth (A few thoughts on the article I am a Slovenian and who is more? - Sport 2022, Issue 1–2) Abstract I agree with the thought expressed by the author of the article that “in science... it is very difficult to lead a conversation if the fun- damental concepts are not accurately defined”. I subscribe to that a hundred times over, but with a note that to be able to “lead a conversation” correctly absolute accuracy is required. It is equally difficult to “lead a conversation” if the expert discussion teems with inaccuracy, falsehood and half-truths. And there are too many examples of this in the mentioned article. Izvleček Strinjam se z mislijo pisca prispevka, ”da je v znanosti … zelo težko voditi pogo- vor, če temeljni pojmi niso natančno določeni”. Stokrat podpišem, vendar s pripombo, da je za korektno ‚vodenje pogovora‘ potrebna tudi vsakršna na- tančnost. Enako težko je ‚voditi pogovor‘, če se v strokovni razpravi širijo nenatanč- nost, neresnice in polresnice. In prav tega je v omenjenem prispevku preveč. V imenovanem prispevku je mogoče prebrati, da je po drugi svetovni vojni (1941–1945) ”komunizem ukinil delovanje Sokola”. Očitno gre za še en poskus poli- tične indoktrinacije bralcev, ki ne poznajo resnice, ker so se rodili nekaj desetletij po drugi svetovni vojni. Zdi se, da celo avtor imenovanega prispevka (rojen leta 1961) ne pozna resničnega dogajanja, ki smo mu dve desetletji pred njegovim rojstvom sle- dili starejši privrženci nekdanjega Sokola. V imenu resnice (in natančnosti) je treba ugotoviti neresničnost izjave, da je povoj- na oblast “ukinila delovanje Sokola”. Re- snica je drugačna. Ukinjeno je bilo le ime Sokol, ne pa tudi delovanje teh društev. Kot neposredna priča takratnih dogodkov in poznejši strokovni sodelavec preimeno- vane organizacije odgovorno trdim, da so dotakratna sokolska društva pod drugim imenom (fizkulturno društvo) delovala še naprej. In ista društva so delovala še naprej tudi potem, ko so se spet preime- Silvo Kristan V imenu natančnosti in resnice (nekaj misli ob prispevku Slovenec sem, in kdo je več – Šport 2022, št. 1-2) novala v DTV (društvo za telesno vzgojo) Partizan. V ‚mojem‘ društvu je tudi po uki- nitvi imena Sokol še vedno prevladovala telovadba oziroma športna gimnastika. V tem društvu se je izoblikoval in kalil državni reprezentant Miloš Vratič. Mnoga društva so tudi po preimenovanju vsebinsko obo- gatila svoje delovanje. V ‚mojem‘ društvu so bili poleg telovadcev še posebno uspe- šni judoisti in rokometaši. Posebna pozor- nost je bila namenjena predšolskim otro- kom (takrat so jim rekli ‚deca‘) in razvedrilni vadbi starejših. Ukinitev imena ni isto kot ukinitev delovanja. Ko je bila nekdanja Fakulteta za telesno kulturo preimenovana v Fakulteto za šport, ni ukinila svojega delo- vanja, ampak le svoj prvotni naziv. Očitno avtor obravnavanega prispevka ni natanč- no določil temeljnega pojma, težko pa je ‚voditi pogovor‘, če temeljni pojmi niso natančno določeni. Zakaj avtor obravnava- nega prispevka vsiljuje neresnico (napačni pojem), ve le on. Težko je verjeti, da gre ob vsej njegovi znanstveni izobrazbi zgolj za besedni spodrsljaj. Avtor obravnavanega prispevka, ki je zago- vornik izraza telesna kultura, se sklicuje na filozofa dr. Stanka Gogalo, ki je menda ta izraz uporabil že leta 1931. Spet netočna in- formacija in ‚nenatančno določen temeljni pojem‘. Univerzni profesor dr. Stanko Go- gala (13. 9. 1901–14. 7. 1987) ni bil filozof, ampak eden vidnejših pedagogov svojega časa. Bil je utemeljitelj pojmov pedagoška avtoriteta in pedagoški eros. Tudi predaval je pedagogiko prvi generaciji podiplomske- ga študija na še takratni Fakulteti za telesno kulturo. Res pa je, da je končal študij na filo- zofski fakulteti v Ljubljani, ampak smer pe- dagogika. Vsi, ki končajo študij na filozofski fakulteti, pa tudi niso filozofi. In še mimo- grede: sklicevanje na pomembno osebo, ki velja za takšno ali drugačno avtoriteto, ve- lja v logiki za argument avtoritete, ki je manj vreden od avtoritete argumenta. V znanosti štejejo predvsem avtoritete argumentov. Sklicevanje na vir, ki je nastal pred več kot devetimi desetletji, je tudi nenavadno. Še manj primerno je, če se ob današnjih termi- noloških razpravah sklicujemo na posame- zne razumnike (avtoritete), ki so delovali v drugi polovici 17. stoletja, na primer na po- lihistorja J. J. Valvasorja, ki je bil vse drugo bolj kot jezikoslovec oz. terminolog. V obravnavanem prispevku preberemo, da je bil znani telovadni strokovnjak dr. Viktor Murnik ”oče slovenske telesne kulture in večine slovenskega strokovnega izrazja”. Trditev nekoliko spominja na malikovanje. Nedvomno je dr. Murnik zaslužen za idejni in stvarni razvoj slovenske sokolske telo- vadbe in hkrati za normiranje slovenskega telovadnega izrazja. Neprekosljiv je bil tudi pri ustvarjanju telovadnih skupinskih sestav (npr. Turški marš), pripisovanje ‚očetovstva‘ kar posplošeno na vso ‚telesno kulturo‘ pa je vredno razmisleka. Nekateri namreč ta zveneči naziv pripisujejo prof. Dragu Ulagi (zaradi njegovega večletnega javnega pu- blicističnega delovanja na tem področju), 8 drugi dr. Stanku Bloudku, po katerem je dobilo ime tudi najvišje državno področno priznanje. Zdi se, da je bilo kar več ‚očetov‘ slovenske telesne/športne kulture. Najbrž tega ni mogoče pripisovati zgolj eni ose- bi. Hkrati se zdi, da ima vsaka športna veja (pojavna oblika, športna panoga) svojega ‹očeta›. Morda bi pristojna stroka in veda res morali enkrat povedati, kdo je bil zares ‚oče‘ slovenskega športa. Trditev zgolj ene ‚avtoritete‘, ki je hkrati lahko še pristranska (vsak berač svojo malho hvali), ni zadosten dokaz. Dvomljiva, pravzaprav neresnična, je prav tako trditev, da je bil dr. Murnik tudi ”oče večine slovenskega strokovnega izraz- ja”. Za večino sokolskega telovadnega iz- razja je najbrž to res, čeprav v terminoloških zapisih zasledimo tudi imena Fran Levstik, Stane Trček in prof. Jelica Vazzaz. Zgodo- vinski viri omenjajo slovenskega pisatelja Frana Levstika, ki naj bi sodeloval pri jezi- kovnem pregledu Nauka o telovadbi (ki je izšel leta 1867) in ”načrtnem iskanju sloven- skih imen za različne gibe rok, nog, trupa in glave”. ”Vsaka vaja naj ima, kolikor se največ more, svoje posebno (slovensko, op. S. K.) ime,” je tudi nekje zapisal že Levstik in svoje stališče udejanjal v Nauku o telovadbi. Prof. Drago Ulaga za zaslužnega področnega terminologa šteje prof. dr. Josipa Tominška, ki je ob študiju filologije opravil tudi izpit za telovadnega učitelja. Teza o ”očetu večine slovenskega strokov- nega izrazja” je izmišljotina brez stvarne podlage. Ne spominjam se, da bi dr. Murnik sodeloval na primer pri oblikovanju smu- čarskih strokovnih izrazov, ampak mi na misel prihajajo Rudolf Badjura, prof. Drago Ulaga, prof. Marjan Jeločnik, Bojan Hrova- tin, Svetozar Guček, Oto Giacomelli in vrsta drugih smučarskih strokovnjakov. Gorniška organizacija (Planinska zveza Slovenije) je dosledno skrbela za uveljavljanje domačih gorniških izrazov. Domače športno izrazje so praviloma oblikovali vidnejši teoretiki posameznih športnih panog, kar je navse- zadnje tudi logično in prav. Prof. Jože Šturm se je zavzemal za domače strokovne izraze na področju atletike in športnega trenira- nja. V novejšem času (v času visoke šole za telesno kulturo) se je za domače strokov- ne izraze zavzemal slovenist prof. Leopold Stanék (ki je tudi lektoriral nekatera pisna strokovna dela), prof. Drago Ulaga pa je kot področni urednik sodeloval pri urejanju športnega izrazja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki je izšel leta 1971. Ne gre spregledati niti športnega terminološkega slovarja, ki sta ga leta 1972 pripravila novi- nar Evgen Bergant in prof. Drago Ulaga. V tem času je bil na področju športnega stro- kovnega izrazja zelo dejaven tudi pedagog in filozof dr. Franc Pediček, kot diplomirani športni pedagog in športni novinar na lju- bljanskem radiu pa je širil domače strokov- no izrazje Stane Urek. Več kot očitno je to- rej, da dr. Viktor Murnik le ni bil ”oče večine slovenskega strokovnega izrazja”. V obravnavanem prispevku spet beremo, da je ”tekmovanje tisto, ki določa, kdaj de- javnost postane šport.” Po tej tezi je tekma bistveni (opredeljujoči) znak svetovnega kulturnega pojava, ki je znan pod imenom šport. Potemtakem se oseba, ki se netek- movalno ukvarja z neko športno zvrstjo, ne ukvarja s športom. Nenavadno stališče! Po tej tezi je smučarski tek športna disciplina (šport) samo takrat, ko tekmujemo, ne pa tudi takrat, ko v prostem času stopimo na smuči in uro ali dve netekmovalno kilome- ter za kilometrom trošimo energijo. In ko- šarka je šport samo takrat, ko tekmujemo v neki organizirani skupini, ne pa tudi takrat, kadar v prostem času s svojimi prijatelji na košarkarskem igrišču mečemo košarkarsko žogo na košarkarski koš. Ali pa namizni te- nis! Namizni tenis je šport le, če se z njim tekmovalno ukvarjamo, ne pa tudi takrat, ko ga z znanci na domačem dvorišču igra- mo ‚kar tako‘ – netekmovalno oziroma brez štetja točk. Res nenavadno stališče! Šport je svetovni kulturni pojav in ljudje se z njim ukvarjajo z različnimi nameni. Nekateri zaradi športne- ga dosežka (tekma), drugi zaradi razvedrila in druženja (tekma ni nujna), tretji zaradi zdravja (tekma ni nujna) in tako naprej. V vseh primerih pa je to svetovni kulturni po- jav z imenom šport. S trditvijo, da je neka telesna dejavnost šport le takrat, kadar tekmujemo, je zago- vornik omenjene trditve zašel na spolzko področje klasifikacije pojmov, ki je logiška veščina. Klasifikacija je delitev nekega poj- movnega polja (v našem primeru gre za delitev pojma šport) in mora upoštevati nekatere formalne pogoje, o katerih nas uči logika. Ena temeljnih prvin delitve nekega pojma je kriterij delitve ali bistveni znak delitve. V logiki temu pravijo fundamentum divisionis. Vsako pojmovno polje lahko deli- mo (klasificiramo) na več načinov, glede na to, kateri fundamentum divisionis uporabi- mo. Nič drugače ni s pojmom šport. Zato tudi poznamo več klasifikacij pojma šport. Če kot fundamentum divisionis uporabimo znak namen, lahko šport (po starem, po prof. Ulagi) delimo na edukacijo, rekreaci- jo in agonistiko. Omenjena klasifikacija je nečista, ker vsa tri področja vsebujejo tudi agon (tekmovanje), zato so dandanašnji bolj znani izrazi športna vzgoja, športna rekreacija in selekcijski tekmovalni šport. Če za fundamentum divisionis uporabimo zna- čilnost gibanja (gibalni vzorec), ločimo ci- klične monostrukturne, aciklične monostruk- turne, polistrukturne aciklične, polistrukturne kompleksne in polistrukturne konvencionalne športne zvrsti (športe). Če za kriterij delitve vzamemo porabo kisika, ločimo aerobni in anaerobni šport. V zadnjem času se uve- ljavlja delitev športa na urbani in neurbani šport. Govorimo tudi o poklicnem (profesi- onalnem) in amaterskem športu. Znana je delitev na dvoranske in ‚zunanje‘ (outdoor) športe. In če za fundamentum divisionis vzamemo znak tekma, govorimo o tek- movalnem in netekmovalnem športu. Slednja delitev pojma šport nam sporoča, da tudi netekmovalnemu športu lahko re- čemo šport. Zato ne preseneča opredelitev švedske državne komisije za šport, ki pravi: ”Šport so vse telesne dejavnosti, tekmo- valne in netekmovalne (poudaril S. K.), ki spodbujajo človeka k boljšim dosežkom ali k dejavnemu počitku in obnovi moči.” Z logičnega zornega kota znak ‚tekma‘ ni ‚nujni in zadostni znak‘ za opredelitev pojma šport. Več o klasifikaciji ‚pojmovnih polj‘ je mogoče najti v učbenikih logike. Piscu obravnavanega prispevka se zdi ‚za- nimivo‘, da nekaterim dejavnostim doda- jamo pridevnik ‚športni‘, drugim pa ne. Pri tem zapiše protislovno trditev, da pa ”špor- tnim igram nikoli ni bil dodan pridevnik športni››, čeprav ta izraz zapiše (v začetku navedka), tako da iz zapisanega ni mogo- če povzeti, v čem je pravzaprav problem (če odštejemo nesmotrno ubesedovanje). Dejstvo je, da je dvobesedni izraz športne igre terminus technicus (strokovni izraz) v športnem strokovnem besedju, kar doka- zuje, da je bil pridevnik ‚športni‘ vendarle dodan samostalniku igre. Kljub temu, da iz zapisanega ni mogoče prepoznati bistva zadeve, pojasnimo, zakaj imajo nekatere športne zvrsti levi prilastek ‚športni‘, druge pa ne. Pojasnilo je zelo preprosto, le nekaj logike in védenja o klasifikacijah pojmov je potrebno. Dvobesedni izraz ‚športne igre‘ je opremljen z označevalnim pridevnikom ‚športne‘ zato, da se te igre nedvoumno ločijo od drugih vrst iger, ki niso ‚športne‘ (namizne igre, otroške igre, elementarne igre, računalniške igre, hazardne igre itn.). Z logičnega zornega kota je samostalnik ‚igra‘ nadrejeni pojem (genus proximum), pridevniki namizne, otroške, elementarne … pa so označevalni pridevniki, ki sporočajo, aktualno 9 za kakšno vrsto (species) iger gre. Podobno je na primer s športnim plezanjem. Ozna- čevalni pridevnik oz. levi prilastek ‹športno› sporoča, da ne gre, na primer, za plezanje po žrdi ali plezanje po drevesu. Tudi izraz športni ples sporoča, da ne gre za družab- ni ali ljudski ples. Atletiki ni treba dodajati levega prilastka ‚športna‘, ker ne poznamo več vrst (lahke) atletike. Tudi nogometu ni treba dodajati označevalnega pridevnika ‚športni‘, ker nešportnega nogometa ne poznamo. Če že zahtevamo pojmovno in vsakršno natančnost kot conditio sine qua non (nu- jen pogoj) za uspešno vodenje pogovora, je v obravnavanem prispevku potreben strokovni premislek še o dveh piščevih te- zah. Prvič: pisec obravnavanega prispevka je menda pred nekaj desetletji opazil takrat vodilnega alpskega smučarja Jeana Clauda Killyja, da je pred tekmovanjem ”izvajal te- lovadne raztezne vaje in vaje moči”, ter iz tega izpeljal dvomljiv sklep, da ”tudi šport ne more brez telovadbe, če želi napredo- vati (poudaril S. K.)”. Drugače povedano: pisec trdi, da je napredovanje v kateri koli športni zvrsti odvisno od telovadbe. Z logičnega zornega kota je v navedeni trditvi mogoče zaznati vsaj tri spodrsljaje. Gre namreč za napačno (laično) posploše- vanje: najprej z enega primera (Jean Clau- de Killy) na ves šport in nato še enačenje razteznih vaj in vaj moči s ‚celim‘ pojmom telovadba. Pa še eno napačno posploše- vanje je mogoče zaznati: če so smotrno izbrane gimnastične vaje za moč in razte- zanje nujno potrebne za napredovanje v nekaterih športnih zvrsteh, tega ni mogo- če posplošiti na ves šport. Bodimo vendar natančni, kot se od strokovnega govora zahteva in pričakuje! Strokovno presojo o tem, kakšen delež imajo gimnastične vaje pri (tehničnem, rezultatskem, tekmoval- nem) napredovanju v izbrani športni zvr- sti, prepuščam področnim strokovnjakom. Objektivni gledalci (niti ni nujno, da imajo športnostrokovno izobrazbo) v Killyjevi gimnastiki pred tekmovanjem vidijo tako imenovano ogrevanje, ki je opredeljeno kot lahkotnejša gibalna dejavnost, ki po- speši krvni obtok in spodbudi fiziološke procese, potrebne za tekmovanje. In dru- gič: če se že zavzemamo za natančnost izjav, ni mogoče spregledati piščeve trdi- tve, da s telovadbo ”vadimo telo in dušo” (Kot da pri drugih športnih zvrsteh ‚mi- gamo‘ brez duše?!). Čeprav pisec tega ne omenja, se očitno sklicuje na znan latinski izrek mens sana in corpore sano, ki ga je v tej obliki domnevno izrekel starorimski pesnik Juvenal konec prvega ali v začetku druge- ga stoletja našega štetja. Zapisano latinsko geslo, ki ga navadno prevajamo kot zdrav duh v zdravem telesu, ideologi telesne vad- be pogosto uporabljajo kot motivacijsko geslo za vadbo. Nekateri avtorji v izrek sa- movoljno vrinejo še prislov ‚le‘ (zdrav duh le v zdravem telesu), kar pomeni, da se z ‚zdravim duhom‘ (kar koli že to pomeni) lahko pohvali le tisti, ki se ukvarja s telesno oz. športno dejavnostjo ... In obrnjeno: ti- stemu, ki ne ‚športa‘, primanjkuje zdravega duha. Za primanjkljaj zdravega duha pozna- mo tudi bolj grobe izraze. V imenu natanč- nosti in resnice je treba pojasniti, kako je s tem latinskim izrekom. V nekaterih zgodo- vinskih virih (tudi v Googlu, čeprav je ta vir nezanesljiv) lahko preberemo, da je zapisa- no latinsko geslo mens sana in corpore sano prirejena (ponarejena) misel po izvirnem Juvenalovem zapisu. Izvirni Juvenalov za- pis je drugačen. Latinski viri navajajo dve obliki. Po enem od virov je menda Juvenal ob gledanju gladiatorskih tekem, na katerih so se borili atletsko grajeni mišičnjaki, vzkli- knil: Orandum est ut sit mens sana in corpore sano, kar poznavalci latinščine prevajajo kot ”treba je moliti, da bi bil v zdravem telesu tudi zdrav duh”. Najdemo tudi skrajšano obliko izvirne misli, ki se glasi: ”Sit mens sana in corpore sano” (slov. ”v zdravem telesu naj bi bil tudi zdrav duh”). Oba izvirna Juvena- lova izreka tudi pomenita nekaj drugega kot prirejeno geslo, ki se pri nas uporablja kot motivacijsko sredstvo za telesno vadbo. Mogoče ju je razumeti kot kritiko pretirane enostranske skrbi zgolj za telo in hkrati za- nemarjanje duha (kakor koli že pojem ‚duh‘ razumemo). Zdi se, da je osrednji namen obravnavane- ga prispevka bitka za ponovno uveljavitev izraza telesna kultura. Žal so piščeva nena- tančna in nelogična prizadevanja neprepri- čljiva. Pisec tudi nima srečne roke pri izbiri pisnih argumentov za potrditev svoje teze. Sklicuje se na tri listine (hrvaški leksikon iz leta 1984, evropsko listino športa iz leta 1992 in stališče zveze mednarodnih špor- tnih zvez SportAccord iz leta 2011), ki ni- česar ne pojasnjujejo, ampak vprašanje še bolj zapletajo. Zastarel tujejezični leksikon iz leta 1984 (1984!), ki k telesni kulturi šteje tudi igre (katere?), ples (kateri?) in narodne igre (katere?), je dragoceno zgodovinsko gradivo za študij zgodovinarjev ter leksi- kologov/terminologov in logikov, ki učijo o pravilnem oblikovanju definicij. Evropska listina športa (1992) zapiše, da so šport ”vse vrste telesne dejavnosti, katerih namen je izboljšati telesne zmogljivosti, psihično stanje, oblikovati socialne stike ali (pou- daril S. K.) dosegati športne rezultate na vseh ravneh tekmovanja”. Torej ali! Prislov ali uvaja dve možnosti in možnost izbire: ali to ali ono ali oboje. Ali tekmovanje ali zgolj izboljšanje telesne zmogljivosti (ali oboje)! Sploh pa pozorni bralec lahko opazi, da je navedena definicija pomemb- ne evropske listine pomanjkljiva. Med ”vse vrste telesne dejavnosti” namreč lahko šte- jemo vse, kar ‚leze inu gre‘. Še posebno je protislovna opredelitev pojma šport, ki jo pisec obravnavanega prispevka pripisuje SportAccordu. V drugi točki beremo, da je šport ”dejavnost, ki ni škodljiva živim bi- tjem”. Že dolgo je znano, da vrhunski šport največkrat ni zdrav – torej škoduje živim bitjem. Ali potemtakem vrhunski šport ni šport, čeprav v njem tekmujejo? Očitno tudi SportAccord ni verodostojen termino- loški organ, ampak predvsem pomanjkljiv (nenatančen) argument avtoritete. Je pa res, da se tudi drugod po svetu ‚pre- pirajo‘ o pojmih telesna kultura in šport(na kultura). Stališča različnih avtorjev niso eno- tna. Ponekod so izraz telesna kultura opustili in ga zamenjali s pojmom šport(na kultura), drugje še vedno vztrajajo pri telesni kulturi. Tudi o tem je bilo v domačem strokovnem tisku že veliko zapisanega, zato bi bilo ne- plodno spet pogrevati toplo vodo. Dejstvo je, da je strokovno izrazje živ organizem, ki se nenehno spreminja, obnavlja in po- sodablja. Nekateri pojmi izginevajo, drugi spreminjajo svojo vsebino in pomen, tre- tje na novo sprejemamo in uveljavljamo. V oblikovanje strokovnih izrazov vstopajo nove vede in znanstvene discipline (leksi- kologija, filozofija z logiko, sociologija), ki se jim ni mogoče upreti. Glede izrazov telesna kultura in šport(na kultura) bo čas pokazal razumno pot, kar se pravzaprav dve ali tri desetletja že dogaja. Težko bo zanikati, da se tako pri nas kot v svetu namesto telesne kulture čedalje bolj uveljavlja pojem šport (športni tisk, športna oddaja, športno ure- dništvo, športni življenjski slog, športna vzgoja, športni pedagog in tako naprej). Težko bo plavati proti toku. Tudi lulanje proti vetru je tvegano početje. dr. Silvo Kristan, upokojeni profesor Fakultete za šport, Univerze v Ljubljani silvo.kristan@guest.arnes.si