1910 . Založila slovenska kršč.-soc. »Zveza« za Koroško Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Št. 2460. 108635 Imprimatur. Kn.-šk. krški ordinarijat v Celovcu, 11. junija 1910. L. S. Po naročilu Nj. kn.-šk. milosti: J. Vidovič, m. p. kancelar. ^7 Svete Višarje. 'am, kjer se Italije dotikajo avstrijske kronovine: Koroška, Primorska in malodane tudi Kranjska, tam na Koroškem, kjer je jezikovna meja Nem¬ cev, Lahov in Slovencev, stoji skoro tisoč metrov nad Kanalsko do¬ lino in 1792 m nad morsko gladino na golem vrhu znana romarska cerkev: sv. Višarje. Sv. Višarje! Bile ste prijetne sanje mojih otroških dni in ostale ste hre¬ penenje mojih moških let. K vam je plaval moj duh, ko si je slikal svojo 4 bodočnost, k vam se obrača še sedaj, kolikorkrat potrebuje sveta in pomoči. Sv. Višarje! Kdo jih še ni obiskal! Kdo ni vzletel tja po perotih svojih želja! Ali kdo vsaj ni slišal tega imena! Kaj ne, dragi bralec, tudi tebi so znane? Ti veš, da je to slavna romarska pot Marijina. In ako bi tega ne vedel, bi to lahko uganil. Kakor betlehemski pastirji okrog jaslic Zveličarjevih, tako se gnetejo okrog višarskega vrha drugi gorski velikani. Na južni in zapadni strani se trdo k njemu tiščijo bratje iz iste družine Julijskih planin, med tem ko proti vzhodu vrhovi naših Karavank drug za drugim nekako plaho po¬ gleduje semkaj. Na severni strani se v dveh vrstah mogočno postavljajo Zilske planine s svojimi ličnimi vrhovi in črez njih rame gledajo glave slove¬ čih tirolskih Dolomitov in Visokih Tur. Pač da so te glave zavite v pokrivalo sivih oblakov, pa ne vselej. Zdaj pa zdaj se spoštljivo odkrijejo ter pobožno zrejo na sv. Višarje. Nekako svečano je, kadar njih gospodar, Veliki Klek (3797 m) odgrne svojo belo glavo, da iskreno pozdravi Kraljico višarsko ter 6 se zatopi v molitev... Vsled krasnega razgleda, ki ,je lep kakor z najglaso- vitejših švicarskih planin, ,je obče znan „stari“ Dobrao; zato se zove koroški Rigi. Ali hribolazci sami trde, da je razgled z Višarij še (livne,jši radi trde bližine slikovitega gorovja. Tu pa tam so se gore odmaknile, da morejo tudi dolinice blizu in, kedar se lesketajo solnčni žarki v njih jezerih, se ti do¬ zdeva, kakor bi z rosnimi očmi poši¬ ljale svoje pozdrave na sv. Višarje. Res! Kraj take prirodne lepote v čistem planinskem zraku ne more biti posvečen nikomur nego Kraljici vse zemlje in njenemu božjemu detetu. In kako je ta božja pot nastala? V taki višini graditi cerkev in potrebna poslopja, in sicer v kraju, kjer nedostaje lesa in vode in takorekoč vsega, pač ni lahko in ljudje se k temu neradi odločijo. Če se je kljub temu zgodilo, moramo nehote reči, da jih je napotila do tega nadčloveška roka in jim tudi pomagala. Kdor potrebuje in želi prijetnega razvedrila in nedolžnega veselja, naj gre, če ima čas in priložnost, na visoko goro. To blaži srce in krepi zdravje; zato iskreno pozdravljamo rastoče za¬ nimanje za naše planine. Torej Na goro, na goro, na strme vrhe! Tja kliče in miče in vahi srce! V času pa, ko je nastala višarska romarska pot, se nihče ni zmenil za lepoto naših gor in vendar je bil izbran biser naših pokrajin, vrhu tega kraj, ki je od vseh strani pristopen, vsem takorekoč blizu. Ali ne zasledimo v tem neko višjo modrost? Dalje! Sv. pismo nam ganljivo pri¬ poveduje, kako mati mladega Tobija ni mogla dočakati vrnitve svojega sina. Dan na dan je šla na višine" željno gledat, kedaj pride, da bi ga tem preje videla in objela. Tudi srce, ki si je izvolilo ta kraj, mora biti srce polno ljubezni, ki se željno ozira črez hribe in doline tudi po svojih oddaljenih otrocih ter jih vabi k sebi in, ko ga zapuščajo, še gleda za njimi, gleda daleč, daleč za njimi in jih blagoslavlja. Mogočnost, modrost in največjo materino ljubezen druži v sebi ena: Ona, ki je „Devica mogočna", „Sedež 8 modrosti božje”, „Mati ljubezniva”, in to je Marija. Tu na meji več jezikov se tudi tako lepo spolnujejo njene preroške besede: „Odsihdob me bodo blagrovali vsi rodovi.” Če vse to pomislimo, mo¬ ramo pač reči: Marija sama si je izvo¬ lila ta kraj. Naravnost sili nas pa k temu morje dobrot, ki se je raz sv. Višarij razlilo na naše pokrajine po priprošnji Marijini, o čemur se bomo pozneje prepričali. V vsaki cerkvi, kjer je Najsvetejše, biva Bog med nami, posluša naše prošnje in nam deli sadove svojega odrešenja. Vsaka cerkev je torej, bi rekel, sveta dežela v malem. Krstni kamen nas spominja Jordana; prižnica onih gor in krajev, kjer se je razlegal glas Gospodov, spovednica je vodnjak Betseda, tabernakel — Nazaret ali dvorana Zadnje večerje, oltar — gora Kalvarija. Ali istina je, da Bog in preblažena Devica nas v nekaterili krajih rajši uslišita in obilnejših dobrot delita kakor v drugih. Mar ni tudi sv. družina romala v Jeruzalem molit? Mar ni Zveličar sam šel v puščavo se postit? Mar ni si izbral posebno Oljsko 9 goro v kraj molitve? Istotako beremo v sv. evangeliju, da je v nekaterih krajih rajši in več čudežev vršil, kakor drugod. Tak izvoljen kraj so sv. Višarje. To dokazuje nam tudi ustno izročilo, ki opisuje že od nekdaj začetek te ro¬ marske poti, ki spada v župnijo Žabnice, čako-le: Čudodelna podoba. Žabničani so imeli že od nekdaj pravico, da pasejo ovce na višarski g*ori. Pasel jih je vaški pastir. Bilo je 1. 1360., ko neko soboto ni bilo ovc k večerni molži. Pastir leta po širnem gozdu ter išče in kliče svoje ovce, pa nikjer jih ne najde. Ves utrujen pride gori do vrha in tam najde svojo čredo. Pa glej čudo! Vse ovčice kleče okoli brinovega grma ter se ne ganejo z mesta. Kaj je neki to, si misli osupli pastir, pristopi bližje in pogleda v grm. Sredi grma leži lesena podoba Matere božje z usmiljenim Jezusom na levi roki. Svet strah prešine pastirja. Po¬ nižno poklekne in vzame sv. podobo v 10 roke. Poln veselja jo poljubi in sklene svojo srečo razodeti domačemu župniku in mu podobo izročiti. Ko vstane in se napoti proti domu, jo ubere hipoma vsa čreda za njim ter ga spremlja v lepem redu do župnišča. Ta čudna procesija je privabila ljudi iz hiš, ki so se še bolj čudili, ko so slišali, kaj se je na gori zgodilo. Zupitik vzame podobo ter vpraša farane, kdo bi jo bil na goro zanesel, toda nihče nič ne ve povedati. Zapre jo v omaro. Drugo jutro ovce ne dajo pokoja ter ne mo¬ rejo dočakati, da bi se jim hlev odprl. Hitro lete zopet na goro do istega grma, pa tudi podoba Matere božje je sredi grma kakor dan popred. To se je enako še v tretjič zgodilo. Kaj je torej treba storiti? Župnik naznani celo zadevo svojemu škofu. To je bil patrijarh v Ogleju, kamor je spadala takrat Kanalska dolina v duhovskih rečeh. Tudi podobo pošlje patrijarhu in prosi za svet, kaj se naj ukrene. Patrijarh preišče natanko celo do- godbo, potem vzame podobo v roke in ukaže poslancem: „Zidajte cerkev in postavite oltar ljubi Materi Mariji na istem mestu, kjer ste podobo našli!" 11 V spomin tega dogodka, da so ovce našle čudodelno podobo, se žene še dan¬ danes čredo, kadar pride vprvič na vi- šarsko pašo, trikrat okoli vrha. To naj bi bila nekaka zahvala ovčic, da se jim je čudodelna podoba najprej razodela. Ovčice so znak pohlevnosti, po¬ trpežljivosti, pokorščine. Kaj rad pri¬ merja zato nebeški učenik vdane mu vernike s čredo ovčic, samega sebe pa z dobrim pastirjem. In jedro vsega krščanskega življenja je položil v be¬ sede, ki jih je rekel prvemu papežu: „I J asi moje ovce, pasi moja jagnjeta." Kakor je namreč v vsejanem pšeničnem zrncu moč in kal, da, vsa prihodnja rastlina, tako leži v teh besedah sv. katoliška cerkev, rekel bi, y„ svojih povojih, sv. katoliška cerkev, ki naj nadaljuje njegovo delo in živi njegovo življenje do konca dni. V ukazu za pastirje, da pasejo, tiči dolžnost za čredo, da se da voditi. Oni bodo do¬ segli večno plačilo, če pasejo po srčnih željah Kristusovih, ta pa, če ponižno uboga glas cerkvenih vodnikov. Z rajskim veseljem nas mora torej na¬ vdajati že misel sama, da pripadamo oni čredi Kristusovi, v kateri je bila 12 Marija najkrotkejša, najponižnejša, naj- nedolžnejša ovčica. Tudi okoliščina, da je bila čudodelna podoba najdena v veliki višini, ni brez pomena. Cim višje se povzpneš nad ničemurnosti sveta, tem prej boš našel Marijino ljubezen, tem gotoveje gledal nekdaj njeno obličje. Ni pa li to naj- globja želja našega srca? Le poslušaj njegovo utripanje. V veselih in ža¬ lostnih urah čuješ iz njega tiho hre¬ penenje: „Kdaj boš, zala, prikazala tudi mojim se očem? Pridi skoraj že od zgoraj, da s teboj te gledat grem! Da, tako govori srce, saj v Mariji najbolj ž