141
Samci.
Poslovenil L o v r o S1 a n o v.
Samši stala siva skala                     Se obračate hlepeči
Je vsejana sred morja;                    K jutru, jugu,  severju,
Skor sem ji zavidil, samši              Ah,  pa vsi le zanicljivo
Da stoji vendar terdoa.                     S herbtom k domu svojemu!
Samši tam na sivi skali                   Ste le samši skale v morju,
Krasno, krepko zeleni                      Le   drevesa samši ste!
Mi drevo; skoraj bi hvalil,              Samši le škerjanci, samši
Samši da vendar cveti.                      V zraku sinjemu poje!
Samši obletava skalo                         Skale vporne skup! škerjanci
In drevo škerjanc krilat,                 Zmoteni v slog! zdetne ve,
Skor sem srečnega res štel ga,        Objemite se drevesa,
Da še žvergoli tak rad.                    Korenin in vej  polne.
Pa škerjanc, drevo in skala,          Vsi bodimo skalna bramba,
Zdaj vam ne zavidam zlo!               Da tak terden, krasen jez
Ker je hitro trešil vetra                   Prot sovražnim občnim valom
Le en pili v morje drevo.                Nespodrušen stal bo res.
V vodo verze trud škerjanca,          Bodimo dreves dobrava
Prej kot bratje prilete,                     V društvu dvojno cvetna vsa;
In valovi so spodrili                          Cez ljubo objete verhe
Hitro skalo samši le.                        Hrup nezmožen le vihra!
Ah, takrat sem vas se spomnil,        Bodimo vsi kor škerjancev,
Doma moj'ga, pesniki!                      O, taj dvojno lep doni
Ki vi samši, bratom ptuji,               Sladki glas sto pers poječih,
Men'te venec splesti si;                    V više solncne žvergoli!