Pesmi.
257
Za holmi jemalo že solnce slovo je, Na zemljo pa legal skrivnosten je mrak, Ko plulo prek valov je ladijic dvoje; Brat bratu nasproti, grajščaku grajščak.
»Ta dan ti je zadnji«,  škrtaje de prvi, »Vdar eden — in moja sta grada oba.« A drugi se jari, ježe se obrvi: »Le meč zavihtim,  da mi brat se uda.«
In vlije se ploha in vihra nastane, Visoko razjarjen vzdiguje se val, Na skali razpršen v sto kapelj se zmane, Zgrmeva in peni do slapa se tal.
Odtrga se skalnato slapu podnožje, Površje se jezeru nagne takoj, Obalij globokih razgrne okrožje, In ladiji pahne v globino seboj.
Na tihem golčita, nasprot si vesljata, Nad njima pa temno nebo se grozi. Pretečih, viharnih oblakov se jata Nad jezerom zbira, zamolklo grmi.
Ni prvi roke zavihtel maščevalne, Oskrunil ni drugi se z bratsko krvjo; Oba pokopalo v valove je žalne In sodbo odločilo — modro nebo.
<*J
Zimske misli.
A. M.
I.
e solnce v zimskem dnevu Na žemljico posije, Ki jo še beli snežec Kot krilo nežno krije: Tedaj poljubek solnca Vzbudi hlepenje v snegu, Da tajati prične se In teči dol po bregu. Ko pa po bregu teče,
V  soparo se preminja, Želeč doseči solnce
V  višavo sinjo zginja.
II.
Kot zemljo v zimskem spanju Pokriva beli sneg, Da se na njej ne vidi Nikakih lis. ne peg, In brani seme nežno, Da ne zatre ga mraz, Da moglo bo vskaliti, Ko pride topli čas: Tako srce mladostno In živega duha Nedolžnost čista brani, Da svet ga ne konča, Da morejo vskaliti Vse čednosti na dan, Roditi sad stoteren Resnici sveti v bran.
L+>
V. S.
Dve resnici.
;^e bi se v ogledali •'f^ Zrcalilo srce, * Bi tolikrat li stali Pred njim lepi ljudje?
II.
Resnica brez ljubezni Je lunin svetli žar, Ki snežni prt obsveti, Ne staja ga nikdar.
A.  M.