Ster. 15. SLOVAN. 117 oglejmo si sedaj počenjanje onega elementa, kateri so nekateri državniki proglašali za kit v avstrijskem na­ rodnem življenji. Poglejmo, kako mislijo in na kaj delu­ jejo — Nemci. Dr. Sturm, jeden vodjev združene levice, mož po čegar žilah ne teče več mladeniška kri, kateremu se tedaj ne more očitati mladostna nepremišljenost, dejal je lan­ skega leta, ko je svojim brnskim volilcem razkladal svoj program, da je naloga levice delati zato, da bi se do­ segla najožjazvezamedAvstrijo in Nemčijo, zveza carinska, politična in državopravna. To njegovo politično verovanje so ponavljali potem za njim še nekateri drugi češkonemški poslanci. Stvar nam ni nova, kajti znani pruskonemški kričač in neprostovoljni komik državnega zbora, vitez Schönerer, izjavil se je že v državni zbornici sami v tem zmislu. Izjava dr. Sturma tedaj le dokazuje, da je vsa levica sprejela oni program, kateri je nekdaj zastopal jedini Schönerer. Da je to res in da se ti nazori če dalje bolje širijo med pristaši in političnimi prijatelji levičnjakov, da so jeli nemški narodnjaki že kar naravnost zametavati avstrijsko domoljubje kot zastarel pojem, o tem nas po­ učuje tudi še članek lista „Deutsche Wochenschrift", kateri izdaja dr. Friedjung. Ta list smatra se za glasilo najodličnejših nemških narodnjakov ; torej se more sma­ trati za program vse stranke. Kako si tedaj mislijo naši Nemci državopravno zvezo med Avstrijo in Nemčijo? Nič drugače, nego tako, kakeršna je danes med Avstrijo in Ogrsko. Nemčija in Avstroogrska morali bi tedaj imeti vkupe: armado, zunanje zadeve, carino in financije. Te skupne zadeve bi se imele reševati v delegacijah, katere bi se zbirale zdaj v Berolinu, a zdaj na Dunaji. Ali ni to izraženo dosti jasno ? Nemška stranka je ob s od i 1 a A vstr ij o na propad; ona nima biti več velevlast, temveč le še državica druge vrste, katera bi se imela greti na solnci nem­ ške slave; katera bi se imela pokoravati mo­ gočni besedi nemškega cesarja. Naj se nam ne ugovarja, da je to le sanjarstvo nekaterih prenapetih glav, kajti kdor je prebiral zadnja leta pridno nemške časnike, mogel je večkrat naleteti na jednake le bolje prikrito izražene misli. Da je to res program avstrijskih nemških narodnjakov, dokaz so nam velikonemške demon­ stracije, ki so se dogajale o raznih prilikah na raznih krajih države; dokaz je pa tudi oni kultus plavic, kateri so nekateri presadili celo na neplodna tla naše slovenske domovine. To agitacijo med nemškim narodom bi imeli avstrijski državniki v poštev jemati. Najboljše in najuspešnejše sredstvo proti njej bila bi splošna izvedba ravnoprav­ nosti, bilo bi pa tudi spoznanje, kakošna važnost pristoji Slovanom kot onemu elementu, v čegar interesu je bra­ niti obstoj države proti vsakemu takemu poskusu upro- paščenja njenega. In namesto tega? — Namesto tega progla­ šajo nas Slovane vladni možje za državi ne­ varne; nas, ki smo tolikokrat rešili Avstrijo propada in jej obvarovali celokupnost; nas, ki smo tolikokrat sijajno zasvedočili, da „Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovanom ne gane." Namesto tega teptajo nam z nogami v ustavi za­ gotovljene pravice ter podpirajo proti nam Madžare in Italijane, ki so že večkrat podali dokazov, da pri njih ni iskati iskrenih prijateljev Avstrije, ter Nemce, ki ravno sedaj delujejo za združenje z Nemčijo. Res ! quem deus —. : • ι Dolenjci. Spisal J. Trdina. I. Narodna in okrajna imena. -p—p. (Dalje.) Bele Kranjce imenuje Dolenjec radi narodne, hrvaški podobne nošnje „Hrovate". Samo ob gorenji Krki sem slišal, da vele Semičanom „Beli Kranjci", vse druge sta­ novnike črnomeljskega političnega okraja pa ζονό tudi tod „Hrovate". Domačini se tej dolenjski zameni smejejo in čudijo : kaki Hrovatje smo mi ? Kaj ne čujete, da govo­ rimo malo ne tako, kakor vi, in ali ne veste, da spadamo pod kranjsko Ljubljano, ne pa pod hrvaški Zagreb? Bela Krajina je zdrav, krepak in zaveden ud naše narodnosti. Najvažnejši kraji v njej : mesti Metlika in Črnomelj in velika vas Semič, kjer prebiva dekan, so zdaj čisto slo­ venski. Za Kolpo pa živi tudi dosti korenitih (štokavskih) Hrvatov, ki so mi sami zatrdili, da razumejo „Pozor" laže, nego „Slovenski Narod". Nahaja se več sledov, po katerih se sme soditi, da je bilo nekdaj v Beli Kra­ jini mnogo več štokavcev, nego jih je zdaj in da so bili „Vlahi", to je, staroverci. Jako znamenito mi se zdi, da pravijo drugi Belokranjci Semičanom Sokci (katoličani), kar kaže, da so morali biti oni sami prejšnje čase, vsaj nekaj njih, inoverci, kakor so še dan denašnji Boj an ci. Veliko Belokranjcev hodi na Nemško krošnjarit. Od tod so dobili pridevek „Nemškarji", ki res da ni pravilno narejen, ali si ga treba zapomniti, ker je naroden. Za Nemce in nemško deželo izumili so Nemškarji novi imeni: Kvake in Kvakarsko, ki nista niti šala niti zabavljica, kakor nekateri mislijo. Povpraševal sem dosti krošnajev, kaj jih je napotilo na to preimovanje, pa nisem mogel izvedeti nobenega verjetnega razloga. Med Savo in kočevskimi hribi se dvigujejo dolgi in široki Gorjanci. Staro, malo ne pozabljeno ime jim je bilo Kukova gora, Gorjanci pa so dejali Dolenjci ljudem, ki so na njej stanovali. Zdaj se ζονό na vsaki strani drugače. Katoliškim Zumberčanom pravijo Slovenci Hro­ vatje, staroverskim pa Lahi (Vlahi). Za razloček morali so ostati Italijani to, kar so, namreč Italijani. Dolenjci ob Krki tedaj ne priznavajo laškega kraljestva, nego ita­ lijansko. Gorski okraj na dolenjski plati Gorjancev se imenuje Podgorje, ki pa ne obseza, kakor bi se lahko 118 SLOVAN. •'i r K. v V_/>—» O - Štev. 15. mislilo, vse krajine med goro in Krko, nego samo pod- grajsko, stopiško in brusniško župo in orehoviško po­ družnico šentjarnejske fare. Že Vrbpoljci nečejo biti Pod­ gorci, dasi prebivajo na sklonu Gorjancev. Šmihelci se ni to ime baš ne jeze ali tudi njim se bolje zdi, da jim se veli samo Šmihelci ali Šmihelčani in nič drugače. Svojemu župljanu, plemenitemu Langerju so se jako čudili, da si je dal pridevek „Podgórski" (von Podgoro). Ljudi, ki žive na velikem ali nekoliko silno peščenem, Krškem polji, imenujejo sosedje P olj an ce. Podgorci rabijo to ime tudi za Šentjarnejčane. Na levem bregu Krke se nahaja domovina sloveče svinjereje, mokro Zakrakovje. Tudi za druge reči je ves ta okraj močno podoben gornjehrvat- skim ravninam. Zakrakovci stanujejo v Čučji mlaki, Hro- vaškem Brodu, Dobravi in Mršeči Vasi. Od Krškega do Škocijana gre nisko hribovje, polno vinstva in sadja, ki je vsaj mojim očem neizrečeno prijazno. Prebivalci mu se zovó Hribci. Hribski vasi in župi sta dražestna Raka in Bučka, ki je daleč po svetu znana radi velikih konjskih sejmov. Sploh pa so Dolenjcem vsi gorski ljudje hribci, kakor Gorenjcem hribovci. Po Dolenjskem se vlači mnogo ciganov, ki so se priselili s Hrvaškega. Sami sebi pravijo Roma (v singularu: Rom). Na doljnji Krki so se udomačili najbolj Jurkoviči, na srednji pa gorenji pa Brajdiči. Večkrat se priklatijo tudi štajarski in ogrskohrvaški cigani, jedenkrat sem videl celo španjolske. Najnižja plast tega plemena so vsakako vedno blatni in razcapani Brajdiči in Jurkoviči, ki žive do malega le o beraštvu in tatvini. C.ganom višjega razreda, tistim, ki znajo lepo gosti ter se lišpajo z zlatimi prstani in novci in srebernimi gumbi, pijo kavo itd. pravijo Dolenjci Egiptarji. To ime so dali ciganom razven nekaterih tujih narodov tudi Dal­ matinci. Stari dubrovniški pesniki so prepevali radi o Jegjupki (Ciganki). Naposled mi je omeniti, da prosti Dolenjci svoje narodno ime slabo poznajo. „Slovenci" so jim vsi Slovani. Dostikrat sem čul tožbo: Škoda, da je slovenskih jezikov toliko. Kako močni bi bili mi, da go­ vorimo vsi samo jednega. „Slovence" pa zovo tudi nas privržence narodne stranke, kakor da bi bili kaka po­ sebna kasta. Kmetje pravijo: „Mi govorimo kranjski, gospodje pa pridigajo slovenski. Razumemo jih lahko, ali zakaj zatežejo tako po hrovaški? Narodne pesni in napeve imenujejo kranjske, umetne pa slovenske. One so jim ljubše, „slovenske" jim se zde preteške in nekako tuje. Vedne volitve seznanile so Dolenjce tudi z nem- škutarji. Pravijo jim „meškutarji". Ker imajo svoj glavni brlog v mestih, misli naše ljudstvo, da so dobili svoje ime od njih. Ta izprememba nazova mi se zdi pomenljiva in vesela, ker dokazuje, da dolenjski kmet samega sebe ne šteje med meškutarje. (Dalje prihodnjič.) Pogled po slovanskem svetu. Slovenske dežele. i (Drugi občni zbor društva „Narodni dom",) je bil dne 7. t. m. Iz poročil smo razvideli, da se za naše društvo najbolj zanimajo Cehi in Hrvati, a pri nas Notranjci. Razen že znanih podpor bode še letos v novem češkem gledališči predstava v korist „Narodnemu domu". Društvu tajnik g. Ivan Hribar je poročal jako natanko in korenito o odborskem delovanji: doslej se je razposlalo 8000 ose­ bam 70.410 sreček. Plačanih sreček je doslej 11.656. Blagajnik g. dr. Stare je poročal o imenji „Narodnega doma"; vsega imenja je dozdaj 24.347 gld 47 kr. Od tega je uplačanih deležev 5750 gld.; darov je do konca 1883. leta 11.118 gld. 41 kr. — G. dr. Kotnik je na- svetoval prenaredbo društvenih pravil §. 2. in 4. in amor­ tizacijskega načrta. Po tej prenaredbi znižajo se deleži od 200 gld. na 100 gld. in se morejo plačati tudi v štirih obrokih po 25 gld. Ta prenaredba se sprejme. (Znamenja poboljšanja.) „Narodni Listy" prinašajo v svoji številki dne 4. t. m. z Dunaja to le brzojavko: „Vlada, premišljujoč, kako bi se dala zadušiti pruska propaganda in brutalne surovosti nemškega življa proti Čehom po nemških mestih in mejnih krajih na Češkem, spoznala je za potrebno poklicati od tod urad­ nike, ki se udeležujejo nemških agitacij in namestiti posebno za okrajne glavarje zanesljive in energične urad­ nike ; pomnožiti po mestih žandarsko osobje ter odvzeti policijo mestu Liberei in jo nadomestiti z državnim po­ licijskim uradom." — To je najvažnejše poročilo posled- nih dni. Dokazuje nam, da je vlada res začela v po- slednih dneh nekaj več pozornosti obračati do onih nemških, proti veljavi in jedinstvu države namerjenih agitacij, o katerih govorimo v današnjem političnem članku ; poleg tega pa, da je spoznala, da se le z ener­ gičnim ravnanjem da zadušiti ono ščuvanje in ona ne­ poštena agitacija, katero so začeli Nemci za vlade grofa Taaffeja proti slovanskim svojim sodržavljanom. — Ali / naj vlada ne stori samo pol koraka. Ne le na Češkem in Moravskem je potreba takih naredeb in sred­ stev, temveč tudi pri nas na Slovenskem. Vsaj na Stajarskem in Koroškem tamošnji nemškutarji in Nemci ne store nijednega proti slovenskemu prebi­ valstvu naperjenega dela, pri katerem ne bi imeli glavne uloge — ako ne celo inicijative •—• ces. kr. državni uradniki. — In na Primorskem? Udele­ žujejo se le ti celo državi sovražnih demon­ stracij samo zato, da pokažejo svoj srd in sovraštvo do slovanskega prebivalstva. — Ako je tedaj — česar se nadejamo — sedanji vladi res do tega, da se naredi mir med avstrijskimi narodi ; ako želi, da se bodo vsi državljani čutili jednako zadovoljne; da bodo uživali vsi jednakomerno svoje narodnostne pra­ vice; ako jej je resna volja, zatreti prusko propagando, ki se širi po vsi Cislitaviji razen Galicije in Bukovine, — tedaj naj z mogočno svojo roko poseže tudi med uradniški svet po slovenskih deželah. Zahvalni mu zato ne bodemo samo Slovenci, temveč tudi vsi mirno med nami živeči državljani nemške narodnosti ; sploh vsi —> pravi A v s trij ani. (Kratek pouk o zemljišči slovenskonemški ces. kr. slo­ venskim vojakom v uporabo po vprašanjih in odgovorih. Z dvema podobama.) Je naslov 23 + 23 strani obsezajoči in v lepi slovenščini pisani knjižici, katero nam je podal v slovenski prelogi neutrudni in prvi naš pisatelj vojaš­ kega slovstva, g. Komel pl. Sočebran. rodom iz Solkana, a zdaj v Kromeriži na Moravskem. Cena 20 kr. — Gosp. pisatelj nam o ti priliki naznanja, da bode prej ko mo­ goče dal tiskati te vojaške in že poslovenjene knjige : 1.) Poučilo o streljanji, 2.) Osnova vojstva in 3.) Vež- bovnik. („Ljubljanski list.") Poročali smo o svojem času, da namerava vlada izdajanje uradnega lista urediti tako,