Kratkočasno berilo.
Ilorvatsko bobnanje.
Iz ,.Zore Jadranske".
„Klopočeš ko Horvat na boben!" sem slišal nekdaj doma moža večkrat grajati ženo, ktera je imela predolg; jezik. Se ve, da je potem še hujše razsajala, pa možu je bilo dosti, da jo je le enmalo osramotil. Zakaj pa jo je tako hudo razdražil s horvatskim bobnom, nisem vedil do mesca maja lanskega leta.
Ko smo imeli lani v Zagrebu dijaški „festum majale", nas je peljalo poglavarstvo dve uri hoda iz Zagreba proti zagorski strani do sv. Simona, k tamošnemu gospod faj-moštru. Po dokončani sveti maši smo se razšli na vse štiri vetre. Da so nas dovoljno nahranili, preden so nas razpustili, je naravno; da pa dijaki, če jih več skupaj pride, marsiktero burko napravijo, je tudi vsakemu znano, kdor je imel kedaj kaj opraviti ž njimi.
Slušatelji višjih šol   so se  zabavljali   po  svoje,   manjši
učenci   pa   so   se igrali   pred   cerkvo lopte  (Bali).    Jaz se
vležem   v   družtvu   nekterih   tovaršev   pod   košato   lipo    na
zeleno trato. Govorili smo o tem in onem; Horvat je hvalil
čez   mero   svoj   narod,   Slavonec   mu je kljuboval ter je z
vso   silo Slavonce   povzdigoval   čez   Horvate,   kakor   da   bi
Slavonci ne   bili   s Horvatom   edinega   plemena; Madjar se
je obema posmehoval,   Slovenec   pa je   moral   poterpežljivo
poslušati pesmico:
Oj, oj! Kranjac moj ! Svaki Horvat gospon tvoj!
Ko tako ležimo in se smejamo prav iz duše, zaslišimo naenkrat vojaško bobnanje. Ko bi si zmislil, skočimo kviško ter se ogledujemo okoli, od kod da masirajo vojaki, al nič nismo mogli zapaziti. Mladež pa, ki se je loptala pred cerkvo, pusti lopto in igro, pa ajde v turn. llivali so se dečki eden drugega, da je bila še hujša gnječa med njimi, kakor med Francozi in Angleži pred Sebastopoljem. Kmalo so nekteri v turnu in bobnanje preneha. Gremo tudi mi bliže gledat komedijo, in komaj pridemo do cerkvenih vrat, smuk! skoči precej velik fant ven z bobnom v rokah, cela armada pa za njim in beži trikrat okoli cerkve! Ta obhod bi bil terpel gotovo še delj časa, ko bi ne bil pritekel mežnar, ki je vzel bobnarju boben in je razkropil celo družtvo. Milo so dijaki gledali za zvonikarjem, ki je ponosno stopal z bobnom na rami po stopnicah v turn; ko so pa vidili, da jim ne privoši bobna, so se šli sopet loptat, jaz pa sem zvedil od tovaršev, kaj pomeni boben pri cerkvi.
Na Horvatskem, navlastito pa po Zagorji, je vojaško bobnanje pri cerkvenih shodih in procesijah „conditio sine qua nonu. Stara navada, stara postava; seljak (kmet) bi je ne opustil, ako bi mu kdo tudi glavo obelil. Kdor je bil kedaj na Bistrem ali pri kteri drugi romarski cerkvi na Horvatskem, je vidil in slišal kako je. Ako se kje obhaja svetkovina, pridejo iz sosednih far tako zvani križarji, ki nosijo seboj križ in zastave; pred njimi pa jo maha bobnar, ki tolče in ropoče neprestano z vso silo po siromašnem bobnu, da človeku vse skozi ušesa leti. Pri cerkvi še le začne pravo ropotanje, kadar se kakih petnajst sosednih bobnarjev složi v kor, da se razlega njih lopanje dalječ čez hribe čez plan.
V zagrebškem „katoličkem listu" (št. 21. 1. 1858) graja neki dopisnik iz Zagorja bobnanje pri procesijah, in svetuje, naj bi se odpravil boben iz cerkve. Naj podam tukaj le odlomek omenjenega dopisa v izvirni besedi; mislim, da ne bo nikoga nadlegoval jezik naših južnih bratov, tem manje, ker je razumljiv vsakemu Slovencu, ki je le nekoliko pogledal čez prag svoje koče. Med drugim piše gosp. dopisnik iz Zagorja tako-le:
„Po svršenoj službi božjoj dobiju križari od mjestnoga župnika  uslied   stare  pogodbe  ili   samo  običaja   koju času
vina za trud. Kada je svaki svoju pristojbu potrošio, malo mu krv uzkipila, i, štono rieč, grlo se razdražilo, zato> ciela ova družba otidje u mjestnu krčmu, da tamo nado-puni ono što jošte manjka, pa onda tek ovi momci ponapiti pojdu u crkvu po svoje zastave, propelo i bubanj, da sve opet kuči odnesu. Sada, da ti je vidjeti, čuo bi štropot i lupu bubnja, kakove valjda jošte čuo nisi: čitavim puten* k domu se nemilice buba i lupa u bubanj. Ali put je do kuče dalek, dan je vruč, naši križari hoče od žedje da poginu; šta dakle? Oni ni pet ni šest, več došavši do prve krčme naslone zastave na krov, propelo na ulična vrata licem prama putu, bubanj do njega a družba u kuču, pa pij dok se može i nemože. Dok se vesela momčad vinskom kaplicom kriepi, dogodi se mnogo putah, da ili vjetar puhne, ili da dojde kruleč štetinasta koja životinja, pa provali ili razpelo ili barjak, što sve ostane ležat, dok se naši križari dignu i nesigurnih nogah dalje svoj put nastave, u sumrak onda s kakovim maršom i punom glavom u svoje župno mjesto i crkvu unidju, te tako dan i svoj posao dovrse. — Neka nitko ne misli, da je to pretjerauo, ili da se to samo kadšto dogadja; to biva obično s malo kojom iznimkom, jer je to stara navada, koja je u Zagorju več od davna mah  preotela."
Mislim, da ni te navade med slovenskim ljudstvom; če bi pa vendar utegnila v kakosnem kotu biti, le v kraj ž njo! Vojaško bobnanje gotovo ne služi niti Bogu na slavo niti ljudstvu v korist! Horvatom pa se to nikakor ne sme oponašati, in nihče se jim ne bo rugal, kdor ve, daje navada železna srajca. Težko se bo dalo bobnanje iz cerkev odpraviti, ker je že preveč ukoreninjeno in ker kmet misli, da nima polne vrednosti procesija brez bobnanja.
Sedaj vem, zakaj je štajerski kmet ženo dražil s horvatskim bobnom, in mislim tako-le: Kdor ima hudo ženo, naj ji kupi boben; ako ji ne bo kaj po volji, naj klopoče po bobnu, samo, da ji bo jezik miren.
A. K. Cestnikov.
94