Stev. 6.
v Mariboru 15. marca 1876.
Tečaj Y.
Izhaja
1. In 15. dne vsakega meseca.
Rokopisi ne vračajo se.
Stoji na leto:
redoma po 4 forinte,
izjemoma po 3 forinte.
ČASOPIS ZABAVI I PODUKU.
Pregled.   Poezije: Homerove odiseje tretji spev. Slovo od domovine. — Ošoda ljubezni.
— Idealist. — Ustanek Srbov pod Miloš-Obrenovidem. — Iz Meteorologije. — Noša štajerskih Slovencev. — Archiv für slavisehfi Philologie, izdaje V. Jagić.
— Drobnost. — Listnica uredništva. — Listnica opravništva. —
Homerove odiseje tretji spev.
Télemah, Oilisejev sin In boginja Atena, v podobi Mentora, prideta v mesto Pil k kralju Nestoru, poprasat po izgubljenem Odiseju. Pripovedujejo se dogodbe, dovršivše se v Pilu.
Prevel V. K.
Sonce je vzhajalo izpod krasnih morskih zatokov V bronovito podnebje, da sije bogom neumrlim In umrlim ljudem po žitorodnem ozemlju. Potniki pridejo v Pil, v Neléjev grad ponositi. Piljani baš so dan darovali za prodnatim morjem, Same dimaste junce, Pozéjdonu zemlje majalcu. Bilo devet je sedišč, ljudij pa na vsakem do petsto, Vsa sedišča pa juncev devet pred seboj so imela. Baš pokušajo drobje i bogu zžigajo ledja,
A Ko pripeljajo se ti.   Brž jadra posnamejo ladji. Spravijo ja, prikrenejo v luko in stopijo z ladje. Télemah prvi stopi iz nje, Atena ga vodi. Hči Kronidova sovooka, ter beseduje: Télemah! nič ti nij treba bojazni imeti, ni malo! Sej si prejadral morje, da bi zvedel, kje ti je oče, Kje bi ga zemlja pokrivala, kakošna smrt ga zadela. Hitro tedaj in uprav tja k Nestoru vitezu pojdi! (Juti hočeva, kakov svet on hrani v osrčju. Sam ga prosi, vse ti naj tak naznani, kako je.
3o On laži ne pozna, ker mož je jako pravičen. — Njej pa potem odvrne razumni Télemah tak-le : Mentor! kako pa čem iti, kako se pokloniti kralju? Nikedar še v ogovoru pravem nisem se vadil, In sramuje se mladič vsak, izprašati starca. —
- 82 -
Njemu pa zopet pove Kronidova hči sovooka: Nekaj, Télemali, bode velevala lastna ti pamet, Nekaj pak ti svetuje božanstvo ; kajti ne menim. Da si bogovom neljub rodil se ino odgojil.
To mu reče Palas Atena in hodi naprej mu, 13 Jadrno, on pa za njo kot svojo vodnico koraka, In prišla sta na zbor in sedež Pilskih možakov. Kjer je i Nestor sedel s sinovi, okrog pa so pekli Drugi meso, gotoveč si obed, i nabadali drugo. Ko pa zagledajo tujca oba, vsi pridejo vkupe. Njima roke podajo v sprejem ter sesti velijo. Prvi vseh približa Pejzistrat Nestora sin se, Prime oba za roke ter ju posadi k obedu Kožuhovino na mehko, v pesek morskega proda, Vštrit Trazimédeja brata, blizu Nestora otca. Precej je kose drobovja predložil i vina natočil V zlati kozarec, i s tem nazdravljal Palas-Ateno Ter ogovoril tako hčer treskovitega Zevsa: Moli sedaj se, o tujec, Pozéjdonu, morja vladarju; Njemu je svet ta obed, h kateremu ravno sta došla. Ali čem pokropiš ter izmoliš, kar je navada, Daj še le temu naprej kozarec sladkega vina. Da napitek izlije ; menda i on se bogovom Klanja; kajti rarljivi ljudje vsi iščejo bogov. Vendar mlajši je on in z menoj starosti iste. ^1  Torej tebi poprej podam ta zlati kozarec.
(Dalje pride.)
Slovo od domovine.
p. D. - i'ajkova.
Srečna bodi mi, goriška domovina. Ne odrekaj mi v bodočnosti spomina.
Oj priroda, oj zrakovje, solnce milo. Vam izročam zadnje svoje poslovilo.
Ko črez mejo 'že hlapón me odpeljuje.
Vas še vidim, čutim — kmalu vse bo tuje. -
Čuvaj Bog te, ti družina moja mila, Čuvstev ki si meni toliko gojila!
Moje 'zgube da bridkost bi ne čutila, Kakor tvoja meni je srce ranila. —
Z bogom, z bogom, vi prijatelji predragi, Z bogom vsi vi, ki ste bili meni blagi !
Proč zdaj moram, daleč daleč v kraj neznani, A kdo ve, al' vidimo se spet kdaj zbrani. —
- 88 -
Ali tiho srce, tiho vi občutki, i
Léta zde se mi slovesa ti trenutki!
i
Nada v prsih se mi vzbuja, nada mi:«, 1 Kraj domači spet da bodem odhodila.       i
i
Srca pa, od kojih težko je ločenje, Svoje meni da ohranite nagnénje.
j
Zdrava torej, srečna bodi domovina, j
Pa mi hrani do svidenja kaj spomina!      |
Osoda ljubezni.
Izvirna povest, spisal A. Koder.
Baronu zaleskeče od sreče obraz menecemu, da bode uže danes sedel poleg krasne svoje neveste, gledal jej blizo v oči, občudoval nje milobo in lepoto. Torej se poklanja in zahvaljuje nenavadno prijazno ter hvaležno poljubi graščakinji roke.
A v tem trenotku se vrne sluga in naznani, da je Josipini nemogoče priti, ker jej nij dobro ; Ema pak se priporoča in bode kmalu tukaj.
Kakor urno bežeči temni oblak v trenotku zakrije svetlo solnce, tako se zaterani pri teh besedah baronu veseli obraz. Graščakinja pa se vgrizne skrivaj v ustnico in pravi: „Josipina zadnji čas nij trdnega zdravja: zatorej ne zamerite, gospod baron, nje odsočnost; drugi pot bode uže bolje"-
Baron zdaj še bolj obledi in se zamisli tako, da ostane zadnjim besedam gospénim odgovora dolžen. V prsih pa se mu vzbudi neka grenkoba, nekaj pekočega, oni strupeni črv, kateremu pravimo maščevalna misel, groženje onemu, ki je našej sreči na poti. Da, baron se je zdaj jasno prepričal, da imä hujšega nasprotnika, nego si je domišljeval in to nasprotnika, ki nij njegove vrste, ubogega človeka. To je bilo preveč njegovemu ponosu, njegovemu imenu. -— „ßolna nij .Josipina; to je jasno, samo priti noče, ker ljubi onega berača, mene pa zaničuje. Temu se da pomagati. Zdaj spremenim jaz načelo", mrmra sam pri sebi baron; da! ako je jaz ne dobim, prisežem, da je ne bode imel niti on, ta borni plebejec".
Tišina nastane med tem. Graščakinja in baron sta v zadregi, obema zmanjkuje besedij. Da se reši te neprijetne, sramotne situvacije, priporoči se baron, izgovarjaje se, da imä še važnih poslov nocoj, akopram se mu bere na obrazi, da nij res.
Graščakinja ga spremi do vrat ter ga prijazno povabi, naj jej skaže kmalu zopet čast obiska ter naj več ne misli na neprijetne današnje dogodbe.
Med tem pride s prvega nastropja Ema in obledi, videč razjarjenost tete in odhod barona.
„Kje je sestra?" zareži se graščakinja, ko ste same bile v dvorani.
„Ne hudujte se, ljuba teta! danes jej nij mogoče priti. Uže ves dan je tako slaba, da se zelo bojim, da naposled resno zboli. Prosi vas odpu-¦ščenja zaradi tega."
6*
- 84 -
„Jaz uže poznam njeno bolezen; a ozdraviti jo hočem; še se nahajajo zdravila tatim trmastim, svojeglavnim otrokom! Pojdi zdaj in me ne moti dalje; njej pak povej moje besede!" pravi zapovedljivo grašcakinja.
Žalostna odide Ema po mostovžu. Pa uže na stopnjicah jo posili bridki jok zaradi tetine ostrosti, zaradi sestrine nesreče in svojega gorja, ker mora približajočo se nesrečo gledati z očmi, pomagati pak ne more.
Vsa zdivjana dirja potem grašeakinja po dvorani, vije z rokama, togoté in jeze se zaradi sramote, katero je doživela v pričo barona. „To je tedaj plačilo za mojo dobrotljivost! to je pokornost trmoglavnih otrok!" reče naposled omahnivši na divan, mrmrajé še dolgo časa sama seboj.
Pa res obžalovanja vredna je ta gi-aščakinja s svojimi toliko blagimi načeli, katerej velja ime nad vse, odkritosrčnost in naravni čut srca pa nič, katerej je prvo in največe gorje, videti v pričo bogataškega postopača neizpolnjeno svoje povelje.
VI.
Kmalu po teh dogodbah se raznese po mestu in okolici novica o Josi-pininej in baronovej ženitvi. Mnogi niso hoteli verjeti te tako nenadejane govorice, mnogi, ki so bili lehkoverneji, so zmajevali z glavami, nekateri pa so obžalovali zdravnika, a teh je bilo malo. Nekoji pa so o zdravniku dejali : Ta graščakinja mu jo je upihala ! Ta ne mara kakor bogatega zeta : ona gleda le na petičnost in naslove. Pa kaj se hoče? Sej tako so delali naši dedje, tako delamo tudi mi njih potomci in taka bode, dokler bode stal svet.
To novico je zvedel tudi Miroslav; mnogi so mu jo naznanjali v izrazih zdaj obžalovanja, zdaj pa tudi malo zakritega poroganja.
Ali uprav Miroslav je bil oni, ki se je najmanj zanimal za te novosti, vede se v zadnjem času, kakor da bi nič ne bilo. Le njegovo bledo lice je pričalo nepopisljivo borbo, kojo bije sam seboj, borbo možke njegove moči s kipečimi, srce in um gubečimi čuvstvi.
Od Josipine uže davno nij bil čul ničesar, niti nje videl na sprehajališčih. Vse to mu je vedno bolj in bolj potrjevalo misel, da se je ona naposled udala v tetino voljo in prelomila dano mu prisego. In kako bi moglo biti drugače? Tu bogastvo, slavno, da-si podedovano ime, bezskrbna prihodnjost, v zabavah in veselju zibljoča se sedanjost, tam pičla tiha sreča in zadovolj-nost, če se sme zadovoljnost imenovati zvesta iskrena ljubezen, katera je sama svoja cena, ktere bogatstvo je blago čuvstvovanje. Naravno je tedaj, da stotero in stotero mladih neizkušenih dekhe obrne v takih okolščinah svoje oči od revnega ljubimca in se oklepa nepremišljeno bliščeče sreče, kadar se jim ponuja.
Tako je mislil Miroslav bez strahu, bez strasti in odpuščal Josipini to predpolagano spremembo. Tako vsaj pristaje modremu možu, kateremu razum preobladuje strastna čuvstva, iskajočemu mir in tolažbo v samem sebi.
Tudi to opazijo ljudje in vsi oni, katerim je možtvo samo po besedi znano, ki s puhlimi frazami slepijo svet, so govorili; ljubil je nij nikdar gorko in od srca; le nje dota ga je mikala; zato jo je tako brž pozabil.
Neizmerno je to sumničenje zaskelelo Miroslava, da! grenkejše je bilo ono od ženitvene novice ; kajti tu se je sramotila njegova osobna čast, njegov značaj. Ali Miroslav je bil mož v pravem pomenu besede. Tudi to rano je prebolel s pomagovanjem samega sebe; boril se je noč in dan, da si to
- 85 -
govorico prežene iz vroče glave. Posrečilo se mu je tudi to. Zopet je hodil mirno in tiho, kakor bi se ne bilo nič pripetilo ; samo njegovo lice je bledelo še bolj, oči pa čem dalje izgubljale prejšnji mladeniški ogenj.
In ljudje, ti bistroumni sodniki sveta, imeli so zopet dovolj tvarine svojim razgovorom, trdeč: res je, kar se govori; trdosrčen je, tudi to ga ne gane. —
Kadar obišče nesreča dva pot hišo, vrne se gotovo tudi tretjikrat, pravi stari prigovor, in se je tudi tukaj skazal.
Izguba neizmerne ljubezni, omadeževanje čistega značaja nij še zadostovalo Miroslavovej zlohotnej osodi; zadelo ga je še tretje, najnesramnejše zlo : napad njegove osobe in to vse zaradi tega, ker je bil mož, ker je zmožen nositi svojo nezadolženo nezgodo.
Zadnje dni se je namreč naznanilo Miroslavu, da je premeščen v glavno cesarsko mesto „iz službenih ozirov", kakoršne pretveze imajo takoršna pre-meščenja navadno.
Eden njegovih prijaznih predstojnikov pa mu pojasni, komu se ima zahvalite za to premeščenje, da je kriva temu njegova nesrečna ljubezen, da ga je očrnil njegov — tekmec zaradi zapletenja nepristojnih družbinskih razmer pri višem poveljstvu in izmoledoval njegovo odstranjenje od tod.
V tako kratkem času toliko sprememb ! Nezakrivljena izguba svoje ljubimke i svoje časti, omejenje osobne svobode iz ničemurnih razlogov moralo bi spremeniti pohlevno jagnje v ljutega leva, da! to mora razvneti možgane možu, ki ima še trohico čuvstva v sebi, stisnoti mu v čisto pest orožje maščevanja in navdati ga z zaničevanjem vsega, kar ga spomina na storjeno poniženje.
In Miroslav je bil pravi mož, zvest v službi, poln blagih čuvstev, ponosen na svoj neomadeževani značaj.
Obledel je torej pri tej novici, postal bled kakor zid.
Divjal je zopet bez uma okrog, delal važne sklepe, a jih zopet sam podiral, zaduševal zadnje čute v svojih prsih, ki so se spremenjevali vedno bolj in bolj v mrzenje in naposled sovražih vse, kar mu je bilo nekedaj sveto in drago.
Tako se približa na svojem potu skoro nevedoma in bez namena belemu grattiču ob deročem Inu, in spomin njegovih najlepših dnij se mu ponovi kot v sanjah v nekako znovič žarečem ognju.
Kakor bi njegovo vtrujeno telo ne moglo nositi več gorja in prestati njegovih čuvstev, sede ob gošči, ki se prostira za grajskim vrtom, v zatišju, kjer ga ne vidi nihče, na sivo skalo in si zakrije obraz z rokami. Dolgo časa sloni tako ne ganeč se, kakor bi bila v njem ugasnila zadnja iskra življenja. A ko bi bil skriven opazovalec mogel pribhžati se, videl bi bil, kako kapljajo izza belih prstov debele, svitle solze na črno zemljo, solze, ki mu niso tekle od davne otroške dobe, častne solze moža na grobu svoje sreče, ki mu je cvela pred kratkim časom, solze, ki so vredne možkih očij, možkega lica, katerih se mu nij trebalo sramovati.
Cez nekaj časa, kakor bi ga bila piknila kača, kakor bi se domislil, da premnogo žalovanje ne pristaje možaku, plane kvišku, otere si oči ter reče: Da! pokazati ti hočem, ljudstvo, ki se zoveš plemenito, da me ne straši tvoje hinavstvo, tvoje skrivno maščevanje, da mi je jasno tvoje zaničljivo podpiho-vanje, da sem mož, čeravno rojen pod priprosto meščansko streho.
- 86 -
Izgovorivši zadnje besede, zavije jo urno za oglom po peščenej cesti proti gradu.
Ko se približa poslopju in onemu olmu, kamor se je oziral tolikokrat s tako radostjo, od koder se mu je sladko smehljala nekdaj Josipina, strepe-čejo kakor strahu pred tohko spremembo cvetice na oknu in kakor bi klicale svojo pokroviteljico, svojo gospodarico k sebi in hotele reči : o pridi in reci, kako je to mogoče ! In res, v tem hipu se zgane zagrinjalo na oknu in izza dišečih cvetic se prikaže ženski obraz, obledi in brž potem zarudi, vse ob enem, in omahne na svoje bele roke. Kedó bi vprašal, kdo je bila ta ženska podoba, kaj je bilo vzrok njenej spremembi? —
Nekaj trenotkov pozneje stopi Miroslav v dvorano pred strmeče, začu-djeno graščakinjo. (Dalje pride.)
Idealist.
Životopisna samo-izpoved.
Spisal Vatroslav. (Dalje.)
15. avgusta.
Božidar! zadnje dni vršila se je tukaj dogodba, ki je občno senzacijo učinila in globoki, jako rezki utis na mene napravila. Imel sem zopet priložnost videti, kako sebičen, pritlikav in odurno materijalističen je današnji svet in kako daleč strastno hlepenje po bogatstvu človeka zapelje!
Lucijeta imela je dve prijateljici; ena zove so — Edviga, drugej je ime — Suzana. Glej! brat prve — Cezar — zaljubi se v Suzano in jo snubi; a ker je Suzanin brat, kot nje jerob, zvedel, da Cezar ne ima premoženja, odrekel mu je roko svoje sestre, češ, da siromaku ne izroči nje dote. Toda Suzana izpove svojemu bratu odločno, da jej nij mogoče zapustiti svojega ljubimca in da raji umre, nego bi se mu odpovedala. In ker se kruti brat nikakor nij dal omečiti, odrekla se je deklica vsej svojej dedščini, svojemu izvoljencu na ljubo! A glej! Cezar videvši, da je njegova ljubovnica sirota postala, zapustil jo je bezsrčno ter se v malo dneh pozneje — z drugo zaročil! —
Božidar! da-li nij to nezaslišana perfidnost? Kaj praviš; kateri teh dveh je veci krutnež: — brat ali ljubovnik? Je-li mogoče imeti tako neusmiljeno srce? —
Vsled tega nesramnega izneverjenja, in ker jo je i brat bil zapustil in iz hiše iztiral, užalila se je uboga deklica in je nekje zunaj na deželi pri tujih neznanih ljudeh, zapuščena in pozabljena, pred tremi dnevi umrla. Nje neusmiljeni brat se je zdaj sicer skesal in hotel svoje kruto ravnanje s tem popraviti, da je dal sestro z veliko slovesnostjo pokopati. O trdosrčnost! koliko zločinov in posilnih prelomov naravinili zakonov si uže na svetu učinila ! Kedaj bode konec tvojej peklenskej oblasti? IJa-li tak posredni umor ne zapada osveti kazenskega zakonika? Je-li mogoče, da obsega človeško srce toliko demonične zlobnosti? Božidar! ta za ljubeče toliko strašna prigodba je mene mogočno pretresla. Neka temna nerazumljiva slutnja polaščuje se mene ! Nekako plah in bojazljiv gledam v prihodnjost! Dozdeva se mi, kakor bi mi
- 87 -
neki notranji glas pravil: „I ti boš podlegel krutosti človeške neusmiljenosti in uklonil se oblasti bohotnega bogatstva!" Grozne pošasti zavzimajo mi razgreto domišljijo in pri srcu mi je čudno tesno.
Toda, nadejam se, da to nij drugo, nego neugodni učinek one žale prigodbe. —
Da svoje poročilo o tej dogodbi dovršim, imam Ti še dostaviti, da je Cezar na dan pogreba svoje prejšnje ljubovniee svoje ženitvovanje obhajal!
1. septembra.
Vedno bolje pri vidam, da „ človeku nij dobro samemu biti", nego da potrebuje di'užice na težavepoluem potu življenja. Lep in vesel je samski stan in neprecenljiva je vreduost neodvisnosti; toda, prijatelj, samski človek je vendar le poluživec in sploh nema pravega stališča. On je tako rekoč vedni potnik brez primernega prenočišča. Nemiren blodi on po svetu bez pravega namena in je prisiljen vedno družiti se z neslanimi svojimi vrstniki samci ; ako pa v rodbine zahaja, tedaj pa še čuti svoje gorje tem huje. Sploh pa samec prav lahko zgreši pravi pot in le prepogosto zablodi v kriva polo-žeaja, iz kojih ga mnogokrat edini zakon rešiti more in še ta le na pol.
Odkrito Ti povem, naveličal sem se tega nestalnega pustolovljenja ; silno uže čutim neobhodnost rodbinskega življenja. Mnogo si pričakujem od blagega uplivanja blage ženice, kterej bi se oziroma na hišno rednost prav rad podvrgel. In zbog tega jako težko pričakujem prihoda Lucijetinega očeta, da se najna zadeva enkrat uredi in da se, ako mogoče, za vselej združim z izvoljeno tovarišico !
In glej! ta dan je blizu. Lucijetin oče je poročil, da pripluje v teku še tega meseca k domačemu obrežju. Ondaj, prijatelj, se odloči osoda moje prihodnjosti.
20. septembra.
Prijatelj! moja nerazumljiva plahost in tesnoba, ki se me je v zadnjem času polastila, nij bila neopra,vičena, in temna moja slutnja ne brez podlage. Obit-tinil se je proroški glas moje notranjosti, ki mi je dostikrat pravil, ukloniti se^ boš moral oblasti bohotnega bogatstva!
čuj, prijatelj! Pred včeranjim pripluje Lucijetin oče s ponosno svojo ladijo v luko. Bila je natovorjena z raznovrstnim blagom iz daljnega juga. Uže pri prvem pogledu se mi mož nij ugodil; imel je nekaj hladnokrvnega v vsem svojem obnašanju. Takoj sem sprevidel: ta človek je trdosrčnež in da mu je posvetni „mamon" — bog; da mu „človek le toliko velja, kolikor plača". Ta njegov značaj ovajale so mi tudi nektere besede njegove soproge, da-si tudi si je žena prizadevala, to lastnost svojega soproga prikrivati. A pri naznanilu njegovega prihoda izdala se je žena še bolj, kajti tolažila me je, da naj se ne ustrašim nje moža, da je sicer neukreten, pa vendar le dobra duša, ako človeka bliže spozna in kar je enakih fraz več.
No, ustrašil se ga baš nisem, ampak pogumno stopil pred-nj in mu na ravnost svojo prošnjo razodel. Toda, prijatelj, prvo njegovo vprašanje me je toliko osolpnolo, da mi je vsa kri v obraz šinola. Lehko si misliš, o čem me je mož najpreje vprašal.
„Koliko tisoč obsega Vaše premoženje?" tako seje glasil prvi njegov oaovor. —
- 88 -
Božidar! kaj takega še doslej nij živa duša mene vprašala. Bilo mi je, kakor da bi me bila iz jasnega neba strela zadela! Kar povem Ti, nisem vedel, kaj mu odgovorim ! Samo Lucijetina mati me je rešila iz zadrege, pre-stregla moj odgovor, rekši : „Gospod je uradnik in ima dokaj lepo in gotovo plačo!" —
„üradnik!?" vzklikne zdaj mož in skremži svoj obraz na poroganje, „in Vi snubite mojo hčer? — Dovolite mi, da Vam izpovem svoje mnenje o tej vrsti Ijudij. uradnik, prodan za vse svoje žive dni in navezan službovati po pravilih samovoljne birokracije, navezan na borne groše svoje pičle plače, kojemu so pristrižene peroti večemu zaslužku, uradnik je v mojih očeh suženj in siromak. Sploh pa možu, ki nij v stanju, pokazati svojega premoženja v gotovem denarju in reči: to je moje! toliko imam, ne dam hčere. Mislim, da je tudi Lucijeta tega mnenja in zato basta!"
Lucijeta vide, da se čutim razžaljenega, stopi pred očeta in mu reče z odločnim glasom: „Oče! jaz ne vidim v bogatstvu edini pogoj sreče. Eazve tega pak je moja ljubezen do Vatroslava tolika, da se raji vsemu deležu Tvojega bogatstva odpovem, ako hočeš najino zavezo zaprečiti; midva sva uže zaročena!"
„Lucijeta!" odvrne oče iznenadejan od te nepričakovane izpovedi svoje hčere, „ nadejam se, da ti bode volja tvojega očeta svetejša, nego tvoja za mojim hrbtom dana beseda! Odločil sem ti za soproga moža, ki stoji na trdnem temelju gotovega premoženja. Ta je tvoj bratranec, kormanuš moje ladije. On te je uže snubil in jaz tebe njemu obrekel. Zatore ti svetujem, odpovej se tvojemu zaročencu in okleni se moža, kateri je v stanju, prihodnjost ti zagotoviti !"
Lucijeta je ostala nepremakljiva. Za nekoliko trenotkov pa slovesno reče: Vatrislavu na ljubo odpovem se vse svoje dote; raji brez bogatstva, kakor brez srčne sreče!
Tudi jaz sem dostavil, da moje nagnenje do Lucijete ne izvira iz špekulacije na nje doto, da ne zahtevam nikakove dote, da se čutim dovolj zmožnega priskrbeti nama potrebnih sredstev življenja.
Ta najina izpoved je moža osolpnola. Osvedočil se je, da se v resnici ljubiva. Ves gin en nama seže v roke, rekoč: „ Nočem dalje ovirati vajine zveze, ampak potrdim vajno zaroko." Ob enem nama izpove, da nikakor ne bode zadrževal Lueijetine dote. Toda midva izrečeva enoglasno, da ne sprej-meva nikake pomoči od njegove strani, nego hočeva pokazati, da moreva o lastnem svojem zaslužku živeti. Mož nikakor nij mogel razumeti, da bi bilo mogoče o prostej uradniškej plači živeti in se je čudil najinej odpovedi ; tudi Lucijetina mati nama je prigovarjala, naj prekhčeva svojo besedo in sprej-meva primerno pomoč ; a midva sva ostala pri svojem izreku.
In tako smo posled vendar obhajali v složnem .sporazumljenju najino zaroko, vsled katere sva postala samostalna in lastna gospodarja svoje osode. Lucijeta ostiine do poroke v hiši svojih roditeljev, jaz pak si postavljam lastno ognjišče in spletam gnezdeče sebi in svojej nežnej golobici.
(Dalje piide.)
- 89 -
Ustanek Srbov pod Miloš-Obrenovicem.
Pr. Jaroslav.
(Dalje.)
Med mnogimi načelniki, kteri so pod črnim Jurijem zaslužili si lepo ime z razboritostjo in hrabrostjo, bil je edino Miloš Obrenovid, ki nij zapustil zemlje, ki se nij mogel ločiti od svojega naroda, s katerim in za katerega se je vojeval, in kise nij hotel potikati v tujini. Ko gaje neki pot Jakob Nenadovič nagovarjal, naj pobegne iz Srbije, da nespametno ne pogine, ko je uže vse šlo pod zlo, odgovori mu Miloš; „Jaz nečem bežati na Nemško, ker nečem, da bi mi potem Turki mater in ženo v robstvo odpeljali, deco pa prodah. Eaji grom na svoj dom, med svoj narod; in kar bode narodu, naj bode tudi meni. Naroda je dosti pri meni poginilo, in ne bode krivica, ako tudi jaz ž njim poginem." Miloš je sprevidel, da se ne sme odtegniti od naroda, kedar je ta v nesreči. On je svoje življenje in svojo osodo spojil z narodovo. Premišljeval je samo o tem, da zopet vzdigne narod na Turke, kadar pride prilika.   Tako pa je ostal v deželi.
Kuršid-paša je poslal svojega delibašo Ali-a g o Ser česmo, da ide med narod, in ga pozove na podajo. Serčesma je imel okoli sebe 2000 mož, da šiloma pokori one, kateri bi se mu protivili. S Serčesmo je tudi bil knez belgradskega okrožja z nekimi drugimi Srbi, kateri so se bili udali na vero Turkom in so sedaj s Serčesmo hodili krog naroda, da ga nagovore k udaji. Kedar je Serčesma bil v rudniškem okrožju pošlje mu Miloš svojega pisarja Dimitrija, ki je znal turski, pa mu javi, da tudi sam žeh predati se mu. Serčesmi je ta glas bil po volji. Miloš se mu uda na vero v selu Ta-ovem. Serčesma prijemši Miloša na vero pobrati se ž njim in razve sablje vrne mu vse drugo orožje. Serčesma je bil pošten človek in mož beseda; on je o več prilikah priskočil Milošu na pomoč.
No Kuršid nij dočakal, da vidi umirjeno Srbijo, nego je moral oditi iz Belgrada, in vezirstvo pustiti čaji. Serčesma, pobrativši se z Milošem, postavi ga za glavnega kneza v rudniškem okrožju, in ga vzame seboj. Došedši v Beligrad, postavi ga pred Cajo, in učini, da je tudi ta Milošu pustil vso oblast nad rudniškim okrožjem.
Kmalu je tudi Gaja moral iti iz Srbije, in za belgradskega vezirja je postal Sulejman Skopljak-paša, ki je več potov s Srbi vojeval, od njih premagan bil, in neki pot (na Zasavici), ko je Miloš vojsko vodil, tudi bil ranjen v roko. Skopljak je tedaj imel vzroka dovolj, gorak biti Srbom in posebej Milošu, ali tudi on je hotel, da se pomiri zemlja, in je znal, da mu v tem nikdo bolje nego Miloš more na roko hoditi. Zato ga jo celo „posinil" in v oblasti nad rudniškim okrožjem potrdil, in mu čilega konja in srebrnih samokresov podaril. Nek pot je rekel Milošu navzoči mnogih odličnih Turkov: „Pogledite tega mojega posinka Miloša, kako se dela mirnega in pokornega, a vendar me je na Zasavici v roko vgriznil". Miloš na to dovtipno odgovori: „Zato pa hočem Skopljaku roko pozlatiti".
Vse do tega časa bila je Srbija prav mirna. Turki, želeč sami miru, pazili so, da se ne dela po Srbiji nasilje, gledali narod sebi nakloniti, da se iz Avstrije zopet nazaj preseli, da zapusti šume in gore ter znova gre na svoje delo.   Razve onih nezakonitostij, katere so Turki narodu učinili, ke-
- 90 -
dar so v prvej razburjenosti Srbijo prevladali bili, bilo je nekaj časa dosti reda v zemlji.
Po odhodu Kuršidpaše in Caje začne Sulejman-paša, čem se je utrdil v vezirskej oblasti, drugače postopati. On je poslal tursko vojsko po vsej zemlji, da bi jo mogel laglje hraniti. Vojski tej je narod srbski dajal sprva samo hrano, a kmalu je zapovedal vezir, da vojska imä tudi plačo dobivati od naroda. Turki, sami po sebi razuzdani, zlorabili so dano jim oblast, in zopet odirali narod, ki je bil uže v poprejšnjih časih bil osiromašil.
Razve vojske poslal je Sulejman v veča mesta tudi nekakove kadije (sodnike), da narodu sodijo in da od njega pobirajo nekov posebni davek za to. Ali kaki sodniki so to bili! Taki, ki so sami drli narod, in celo hujskali Turke na rajo. Srbija je bila zopet pustinja, pa katerej je begal srbski narod kot čreda brez pastirja, a Turek v njej gospodaril, kakor gladni volk.
Po tem sklene Skopljak pobrati narodu orožje. S tem je hotel narodu sredstvo odvzeti, da bi se ne mogel več vzdigniti na Turka. Turki, katerim je bilo naročeno pobirati orožje, hodili so od mesta do mesta, od hiše do hiše, in delali nazlišana zla. Oni niso samo orožja jemali, ampak vse, kar jim je prišlo pod roke. (Dalje pride.)
Iz Meteorologije.
Spisuje TomaŽ Romih.
Vvođ.  Pojetn meteorologije i nje razdelitev.  Popis ozračja.
Vreme obsega zračno stanje po toploti i jasnosti, po vetru, potem, koliko soparja i drugih tvarin se v njem nahaja, konečno potem, koliko elektrike opazujemo v ozračju. Vedo o izvirku i o zvezi vremenskih razmer imenujemo nauk o vremenu ali vremenoslo vje. Ta veda je glavni del one, ki jo imenujemo meteorologijo.
Vse zračne spremembe uplivajo po večini na vreme. Moremo si pa tudi mislite take zračne prikazni i spremembe, ki so brez upliva na vreme. Omenjam samo prikazen „utrinanje zvezd", ki se vrši v ozračju, a ostaje vendar brez upliva na vreme. Nauk o zadnjih ozračnih prikaznih i spremembah je drugi del meteorologije. Meteorologija sploh je veda o zračnih prikaznih i spremembah. Kakor je iz tega razvidno, razpada ona v dva dela. Prvi del je vremenoslovje, drugi del pa obsega one zračne prikazni i spremembe, ki so brez upliva na vreme. Predno pa opazujemo zračne prikazni i spremembe, hočemo ozračje nekoliko natanje opisati. Ozračje jo pli-navo, prozorno telo brez barve, brez duha i okusa, težko, daje se lahko stisniti i je popolnoma elastično. Lehko primerjamo ozračje velikemu morju, ki obdaje našo zemljo i se vrti ž njo okoli nje osi i v ekliptiki okoli solnca. Kakor vsa plinava telesa, tako ima tudi ozračje lastnost, da se prizadevajo njeni delki vedno bolj oddaljevati eden od drugega. To lastnost provzrokuje sila, ki jo imenujemo razpenjalna sila ali silo razpenjalnosti. Dosledno bi se tedaj moral raztrositi zrak v brezkončni prostor, če ne bi zemeljska privlačnost temu nasprotovala. Drugo, kar provzrokuje zemeljsko privlačnost je to, da ozračje, kakor vsako drugo telo, svojo podlago tlači. 'ITi tlak je tem veci, čem niže ga v ozračju merim. Vzrok temu je, ker morajo spodnje zračne plasti nositi težo vseh više ležečih.
- 91 -
Ker se tedaj zračni tlak po visokosti vedno zmanjšuje, mora tudi zra-kova gostota po visočini postajati vedno manja, i priti moramo dosledno do prostora, kjer je zrak tako redek, da ga ne moremo več tlakom meriti. Ce vemo zakon, po katerem postaja zrakova gostost ali zračni ¦ tlak v visokosti vedno manji, tedaj moremo tudi izračunati ozračno visočino. Ta zakon nam je znan i na njega podlagi izračunu je Laplace, da je 45 kilometrov visoko zrak tako redek, da nam ga nij mogoče v naših najboljših zračnih sesalkah narediti redkejega.
Da mora zrak na nekem prostoru nehati, daje se še na drugi način dokazati. Omenili smo uže, da se zrak vrti z zemljo okoli nje osi. Pri vseh krog sebe vrtečih telesih opazujemo silo sredobežnosti, to je ono silo, ki provzrokuje, da si prizadevajo delki oddaljiti se od središča. To prizadevanje je tem vece, čem hitreje se delki vrte, ali čem daljša pota v istem času store. Mislimo si zdaj točko na zemlji, i navpik nekaj kilometrov od zemlje oddaljeno drugo točko. Obedve točki delate v istem času svoja pota okoli osi, a krog, katerega preteče točka od zemlje oddaljena, je dalji od kroga, katerega preteče točka na zemlji. Sredobežno.st prve točke je torej veča od sredobežnosti druge. Razvidno je tedaj, da se sredobežnost zračnih delkov po visočini množi. Tej sili nasprotuje zemeljska privlačnost, katera pa postaje z visočino vedno manja. K slednjemu moramo torej priti do prostora, v katerem ste si te sili v ravnotežju. Nad tem prostorom pa prevladuje sredobežnost, zračni delki se udajo njej i oddaljijo od zemlje. Na tej podlagi izračunana zračna visočina iznaša okoli 205 kilometrov. Dosti učenih mož se je bavilo z izračunanjem zračne visokosti. Keppler je izračunal na podlagi začetka mraka i svita, da je ozračje 76 kilometrov visoko. Delam ber ceni po svojih računih zračno visokost na 72 kilometrov. A rag o na 57 kilometrov. Dela Hir na 76 kilometrov. Sklepati moremo iz teh dat, da ozračje nij niže od 45 kilometrov, a ne više od 205 kilometrov, najbrž je 80—90 kilometrov visoko.
Noša štajerskih Slovencev.
J. p.
(Dalje.)
Okoli prs na životu nosi kmet srajco, navadno iz domačega, le za praznik ali posebne svečanosti iz kupljenega platna. Srajci se tudi pravi sračica, tudi robača ali rubača (n. pr. v Ormužu in drugod). Na prsih nosi kmet prslek (vestelj), ki se v raznih krajih tudi telovnik, lajbeljc in laj bič imenuje. Na starih kmetih najdeš pogostoma r d eč prslek z eno vrsto svitlih belih ali pa žoltih gunčekov (gumbic, knofov). Take prsleke najdeš v mnogih krajih, kakor n. pr. na ptujskem polju, pri Rogatcu, Šoštanju i t. d. Take rdeče prsleke nosijo tudi kranjski Gorenci in trditi bi se smelo, da je tak rdeči prslek z belimi ali žoltimi (rumenimi) gumbami pravi karakteristikon starejše slovenske noše.
V zgornjej Radgoni in gotovo tudi dalje za ogersko in hrvatsko mejo se precej pogosto žnorami obšiti prsleki nahajajo. Vendar pa bi bilo nao-pačno misliti, kakor da bi žnorasta oblačila bila iz hrvatskega prinesena nova šega, temveč je žnoranje lajbičev in suk^nj stara navada slovenska in žno-
. - 92 -
rami obšitih oblačil vidiš tudi n. pr. po Pohorju na Štajerskem, po savinjskej dohni in še po drugod, tako da bi se smelo trditi: žnorasta oblačila so tudi znamenje starejše slovenske noše.
Ženske nosijo namestu tega, kar se na možkih prslek imenuje, ali poseben moj dere, s kterim si život okoli srede in okoh prs bolj stiskajo (pa to redko), ali pa si prsa z zgornjim delom „kitlje" ali „klada" pokrivajo in šče s posebnimi navzkriž črez prsa položenimi robci (tiheljni), kteri so cajgasti ah pa svileni. S samo srajco si štajerska Slovenka ne pokriva prs.
Vrh prsleka in črez rame oblači štajerski kmet jopič ali pa jankar. Jankar je navadno loži od jopiča in navadno brez podklade („fure") in ko-lirja, tudi iz druge snovi kakor jopič. Na mestu jopič temu oblačilu tudi pravijo „zvunajšnji lajbelje"^ aH „zvunajšnji lajbič", tudi „pruštof" in „kamižola", (slednje v Eogatcu, Čadramu, itd.); v nekojih krajih mu pravijo tudi „rekeljc". Najbolje se mi zdi ime jopič nasproti ženskemu občnemu imenu jopa ah jopica. Blizu ogrske meje mu pravijo čoha, ki je deljša, ko navadni jopič in iz belega, tudi sinjega sukna. Čoha je prav taka, kakor jopič behh Kranjcev, vendar pa se na Štajerskem zelo izgublja.
Jopič s svojo ne daleč pod ledja segajoče dolgostjo, s pripognenim, po starinski tudi stoječim kohrjem, iz sukna (na Pohorskem iz rašovine in lodna) in za poletje tudi iz cajga, je občna noša slovenskega kmeta na Štajerskem.
Zraven jopiča pa na kmetih uže tudi vidiš suknjo, kakor n. pr. v zgornjej Eadgoni, v Ormužu, v Rušah (iz lodnja), in gotovo šče drugod. Po južnih straneh Pohorja se vidijo pogosto na kmetih lodnaste suknje z zelenimi „avšlogi" (obšivi) z zelenim kolirjem in zelenimi zapestnicami. Vendar pa se šče, kakor drugod po Slovenskem, tako v obče tudi na Štajerskem kmet in „škric" pisano gledata.
Po zimi nosi štajerski kmet mesto jopiča raji kožuh (črn, bel ah rjav) ali pa sivo, lodnasto, dolgo suknjo („burnus"). Siva suknja čem dalje kožuh premaguje. Vzrok temu je veča trdnost sive lodnaste suknje nasproti slabemu, mokremu vremenu; nekaj pa tudi — moda. —
Kar je možkemu jopič, to je štajerskoj kmetici jopica tudi jopa. Jope so mnogo krajše nego jopiči, segajo jedva do pasa, in se života tesno oklepajo. Narejena so iz najrazličnejših snovin: iz sukna, svile, žameta, cajga, lodna, raševine, po premoženju in potrebi.
Rokavi so šče nedavno bili pri sredi jako košati, pri pesteh bolj tesni; kolir širok in nazaj prišit, pa tudi brez kolirja. Jopica je na prsih bila jako gubasta in na razne načine našita in prešita. Starih dolgih jop z rdečim podkladkom, kterim se na Kranjskem „raš", na Štajerskem „dolga jopa ah dolga jopica" pravi, je zdaj malo, malo videti, zato pa se modne jope, kakor kacomajka (kojo okoh Šlov. Bistrice tudi „kvaternico" imenujejo), sva veri, bonžur i. t. d. vodno bolj med kmeticami širijo. Kar je pri kmetu suknja, to je pri ženski kacomajka, obleka mode in napredka. Kožuhov dolgih in kratkih se na ženskah vedno menj vidi, zato pa dolgih rut zamo-talk več, posebno nedaleč od mest.
Črez spodnji del života, okoli ledij do nog slovenski kmet nosi hlače, kterim se po materijah razUčno pravi. Nij šče dvajset let toga, kar so slovenski kmetje sploh le „hhaste" hlače nosili. Dan današnji jih je na Štajerskem uže redko videti ; samo starejši ljudje jih šče nosijo, in uže v malo krajih, kakor n. pr. na ptujskem polju, v Rogatcu, za Sotlo, pod Pohorjem i. t. d.
- 93 -
V slovenskih goricah nosijo se, le pri delu ne, irhaste hlače, pa ne tako ozke kakor na Kranjskem in drugod po Štajerskem. Nosijo jih v črevljih do pod kolen in jim pravijo: „hlače za sare" t. j. hlače v skornjah. Tako jih nosijo od Eadgone naprej za mejo, kakor tudi na ogerskem Slovenskem. Dolgim do pet segajočim hlačam pravijo okoh Eadgone do Ormuža in bhzo okrog, ako so iz platna, „h re guše", drugod se nahaja ime „brgeše" — hlače.*) Brgeše so dolge hlače, tedaj to, kar „pantaloni" ali francozki „inex-pressibles." Košate, bele breguše zovejo se v Slov. Goricah tudi „behete."
Šče eno ime je hlačam, kadar so jako široke in iz belega platna narejene, najme „bize", kakor jim pravijo Štajerci v mnogih krajih, n. pr. za Sotlo, na Poljskavi in drugod. Take „bize" nosijo „Bizjaki", t. j. Hrvati za jugo-vztočno mejo Štajerskega; se ve da se „breguše" štajerskih „Doljäncev" od teh biz samo po imenu razločujejo, med tem ko „brgeše" niso samo „bize" ampak vsake hlače: ozke in široke, kratke in dolge. O teh čudnih imenih bi bilo zanimivo, kaj več od našega vrlega Davorina slišati.
Po južnej strani Pohorja nosijo fantje lodnaste hlače z zelenimi všivi po sredi od aržeta (žepa) do konca hlačnice, kakor Pohorci sploh sivo in zeleno barvo radi imajo, — Kratke hlače z nogavicami, pravo gorsko nošo, nosijo kmetje okoli Slovenjega Gradca in pri .Jarenini. Sploh pa so na Štajerskem dolge hlače najbolj v navadi.
Okoli ledij so nekdaj slovenski kmetje široke kožnate p a s e („pojase") nosili; ali odkar so „cvancigariee" izginole, šli so tudi pasi za njimi. Sedaj se pasi šče samo za vzdržavanje hlač nosijo, in fantje je nosijo radi z umetno zarobljenimi, gostimi luknjicami, v kterih tiči medovina za večo trdnost. V irhastih hlačah nož in vilice v posrebrnjenih rogovih nositi, dan današnji nij več navadno in se sila redko najde. —
Ženske nosijo okoh spodnjega dela života dolge kitlje ali janke, po starem krila imenovane. Janka navadno sega zgoraj nad pas in pokriva tudi veci del prs in hrbta ter je pri vrhu izrezana in brez rokavov. Temu zgornjemu delu janke se pravi moj dre. Janko z rokavi, ktera je preje bila samo ^gospodska noša, zdaj pa je uže tudi navadna kmetska obleka, imenujejo Štajerke „klad" ah „kladelj."
Na Štajerskem sta mojdrc in krilo iz ene snovi narejena in tedaj ene barve ; svoje dni, kakor šče dan danes na Kranjskem, ste bili obe obleki raz-ločeni in mojdrc posebno lepo okinčan in obrobljen. Gotovo kladi našemu ženstvu ne stoje tako dobro, kakor posebni mojdrci in janke, ker so kladi preveč enolični in nekako pretesni proti prostej in različnej noši belih, gubastih rokavcev in lično k životu pritisnenih mojdrcev.
Janke se sedaj malo kedaj delajo iz domačega belega platna; svoje dni, šče pred kakimi tridesetimi leti pa so bile sploh iz domačega platna; dan današnji se vidijo šče sim ter tja po Pohorju. Navadno so janke iz sinjega „druka" in različnih zgoraj uže naštetih „cajgov".
Da so tudi „obroci" („rajfi") našemu kmetskemu ženstvu tupa tam uže neobhodni postali, je uže gori bilo omenjeno. Košato se nositi, je splošna slabost Slovenk. Moj dopisnik z gornje Ložnice nad Slov. Bistrico trdi, da včasih ženske na Pohorju „kitelj po deset do dvanajst na se oblečejo
*)  Brgeše, breguše i. t. d. izvira od lat. bracca; Furlani jim pravijo „bergesls".
Pis.
- 94 -
z lodaastimi in raševnatimi vred." Poprek pa jili Štajerska nosi samo po pet do šest. Okoli pasa so nekdaj ženske sploh „verige" ali pa trakove nosile ; sedaj „verigo" vidiš samo šče na kakej starej mamici, redkokrat na dekletih.
(Dalje pride.)
---M---
Archiv für slavische Philologie, izdaje V. Jagić.
Naznanja K. Glaser.
Gotovo je zanimivo, da nam Slovanom izhaja v glavnem mestu Nemčije časopis, ki se peča s slovanskim jezikoslovjem. Zorinim čitateljem morda vstrežem, če jim prvi del prvega zvezka po obsežku popišem: ima sledeča tvarino. I. Studien über das altslovenisch-glagolitische Zographos-Kvangelium str. 1—55, Jagić; II. Das russ. dvumja, tremja, cetyrtmja; Ein altbulg. Lautgesetz str. 56—59 A. Leskien; III. üeber den Einfluss der altčech. Literatur auf die altpoln. str. 60—80, Nehring; IV. Die christlich-mythologische Schicht in der russ. Volksepik str. 8ž—133, Jagić; V. Beiträge zur slav. Mythologie (Veles, Volos und Blasius) str. 134—151 Krek; kleine Mittheilungen Str. 152—160, med kterimi gosp. prof. Miklošič list olyavlja, ki ga je Niebuhr 10. jan. 1823 iz Rima Kopitarju pisal.
.Jako važen je prvi spis, v kterem razpravlja prof. .Jagić posebnost staroslovenskega jezika v Zographos-Evangeliju, in sicer, kako se polglasnika i in h rabita; spis se bo nadaljeval in bo vvod kritičnemu izdanju omenjenega evangelija; Jagić sam ga je leta 1872 in 1874 v Petrogradu prepisal in ga zdaj študira. Vsi strokovnjaki mu glede slovanskega jezikoslovja največi važnost pripisujejo, ker spada v ono vrsto staroslo venski h spomenikov, na ktero nobeno slovansko narečje nij vplivalo. Gosp. prof. Miklošič ga stavi v svoji najnovejši staroslovenski slovnici: Altslovenische Formenlehre in Paradigmen Wien 1874 Einleitung XIII na prvo mesto pisajé : I. Das evan-gelium aus dem kloster Zographos auf dem berge Athos, 304 blätter, von denen 17 (41—57) jüngeren Ursprungs, jetzt in der öffentlichen Bibliothek in Petersburg. Ker se Miklošič pri svojih študijah posebno na panonsko slovenske spominke ozira, h kterim tudi omenjeni evangelij spada, se njegova nova slovnica od poprejšnih, kakor sam pripoveduje Einleitung XXXII bis XXXIII v sledečem razločuje: 1. Dat. plur. rabtmi, selimi namesto rabomi, selorai; II. Instr. sing. samo.stavnikovih in pridevnikovih them na & namesto naoj*: rv^D* namesto : ryboj*: III. Loc. sing, konsonantičnih them na e: crikive namesto criktvi; iV. Gen. in dat. sing, sestavljene skladnje na ajego ujemu : đobrajego, dobrujemu namesto : dobraago, dobruumu. V. III. pers. sing, in plur. praes. na ti namesto na th : pleteti, pletxti namesto pleteth plet*th ; VI. III. pers. dual na te namesto na ta : vedeta vedete namesto: vedeta, vedeta: VI. Imper. bijate. pišate namesto bijte, pišite; VIII. Spona e med deblo in osobi a II. in III. pers. dual in II. plur. v im-perf.: pleteašeta, pleteašete namesto: pleteasta, pleteaste; IX. a namesto y v part. praes. aet.: pieta namesto: plety; in konečno X. Part, praet act. hval'b je starši, hvahvi mlajši oblika. Jagić zagotavlja, da hoče važnemu staroslo-venskemu spominku častno izdajo priskrbeti.
Sploh pa je želeti, da bi Archiv f. slav. Philologie obilno podporo med Slovenci našel.
- 95 -
Drobnost.
J. p.
Kristalna palača v Sydenhamu.
Gotovo ste uže kedaj slišali ali čitali o „kristalnej palači" sydenham-skej. Vaš učitelj prirodopisja, govoreč o predpotopnem živalstvu, omenjal je menda raznih živalskih velikanov: ihtiozavra, pleziozavra, teleozavra, raega-lozavra, anopleteria, megalopleteria i podobnih — „zavrov" in — „terijev", ki se razpostavljeni vidijo v imenovanej palači. In tudi vaš učitelj zemlje-pisja je opisujoč Angleško menda kedaj omenil te velikanske palače, kot stavbenega čudesa, kojemu se niti stare niti novejše stavbe glede velikosti mogo primerjati. Zato menim, zaslužuje ta palača nekoliko vašega blagovoljnega zanimanja. —
Kadar si potovalec vsaj površno ogleda grozno-velikanski Babilon za Themso, kojemu se pravi London, in od velikega šuma in dima utrujen čuti željo po svežem, prostem zraku, poda se on v ne menj velikanski na-nj delujočo okolico Londona, tamošnjih zanimivostij ogledovat. In palača v Sydenhamu dela tako rekoč kulminationspunkt njegovega občudovanja.
Ta palača je vsa samo iz železa in stekla postavljena. Povod k nje zidanju dala je prva angleška svetovna razstava, koja je bila, ako se ne motim, 1. 1854; staviti se je začela 1. 1852. Načrtal in izdelal jo je stavbar Pax t on, ki je za to delo prejel slavo in plemenitaški stan.
Palača je služila s početka za razstavno poslopje, in ima zdaj v namene razveseljevanja in poduka služiti. Vse delo obstaje iz po.slopja in vrtov, ki je obdajejo. Poslopje predstavlja parallelogram, koji obsega 480 met. dolžine. Njega visokost iznaša 52 met. Vrtovi presezajo 50 hekt. zemljišča. Vse to je lastnina ne države, ampak neke akcijske zadruge.
Težko je v kratkem dopovedati, kakove stvari so tu na ogled postavljene.   Naj poskusim, to v obče popisati.
V kristalnej palači vidite zanimivosti vse zemlje, vseh časov, vsega, kar sta priroda, človeška roka posebnega vstvarila. Tu so zastopani vsakoršni izdelki obrtnosti, vseh raznih tvarin in najraznejših narodov. Tu vidite proizvode vsakove obrazne umetnosti : kipov, slik in podob vsakoršnih časov in šol. Tu so razstavljeni v živih, ponarejenih in ^naslikanih podobah najraz-nejše živah in rastline zemske, kakor tudi vodne. Človeška telesa vseh narodov, barv in noš. Tu vidite v tvarinah vpodobljene vsakošne načine stavb stare kakor nove, z eno besedo: najdavnejši in najnovejši časi človeštva, najdalj-nejši in najbliži kraji zemlje predstavljajo se vam tu v pristnih in tudi umetno pa živo oponašanih obrazih. Sim je naneseno in lepo vredjeno vsega, kar nosi zemlja po sebi raztresenega.   Da vam nekoliko posameznostij naštejem !
V palači so razni predeli, ki se zovejo courts, s svojimi imeni. Tak je n. pr. egyptian court, kjer se vidijo egipetske starine: templji. slebro\ja, kipi. hieroglifi, stebri s papyrom oviti. V predelu g re e k court (grški predel) vidite doriška poslopja, prohodnike, partenon, kipe milonske Venere, Diane, diskometalcev, borilce, Niobo, Laokoona i. dr.   V rimskem predelu
- 96 -
vidite posnemanja kolosseum-a, pantheon-a z najlepšimi izdelki kiparstva. Predel Alhambra court kaže vam rdeči grad v Granadi, studence z levi, prohodnike z lepimi mavriškimi stebriči in oboki. Bizantinski dvorec vam predstavlja zanimivosti orienta, angleški predel pa razne renesanse: italijanske palače in dvorce, krasne kipe in slike Michel Angela, Rafaela, hišo Pompejsko itd.
Pod palače je poln mozaike in polzek, tako da se morate dobro čuvati, da se vam na njem ne izpodrsne.
Mesto strehe je velikanska ploščava, terasa, ki je 450 met. dolga, s koje se vidi veličastven pogled na londonsko mesto. Na tej terasi vidite polno kipov in posod iz belega marmera, starinski izdelanih, rdečegranitne sfinkse, gredice s prekrasnimi cvetlicami, in vodomete, kojim niti Versaljski niso enaki, posebno, kadar so po noči razsvitljeni.
Po vrtovih pa je polno življenja in gibanja. Tu se vozijo mladi in stari mladiči po samokatih (velosipedih) s četverimi in enojnimi kolesi, kterih voznikov je na stotine; tam se gugajo (zibljejo) na gugalicah, kterih nekoje imajo po 20 sedežev; na drugej strani se ruvajo (turnajo), mečejo diskuse, streljajo z loki. po vodi pa plava okoli 100 barkic raznih oblik: benečanske gondole, angležke ozke, ploščnati pontoni, indijanske piroge in kano-je in razni drugi čolnički.
Posebno ob nedeljah je tu polno mladine : fantičev, ki se vozijo po raznih vozilih, deklic, ki rajajo prav po svobodnej angleškej maniri, samotnih sprehajalcev, ki ugrezneni v same sebe in utopljeni v prežite dobe hodijo po peščenih stezicah. Včasih, in ne preredko, pokaže se tudi znana črna ženska prikazen — imenitna angleška misijonarka — ki trosi molitvice, pridige, molitvene knjižice in druge pobožne izpodbuje sredi vikajoče množice. Tu na vrtovih se vidijo zbirke živalij, nekaj prirodnih, nekaj po na-vodih učenjakov ponarejenih in sestavljenih ; potem vsakoršne morske in zemske živali od najmanjše do največe. —
Razve teh zbirk pa nahaja se v palači tudi gledišče, potem orkester za 4000 pevcev ali drugače delajočih muzikov in šče prostora za kakih 15.000 poslušalcev. Vsaka tri leta napravljajo se tu tako imenovani Händel-ovi koncerti, ki privabijo neznanske množine ljudstva. Omeniti šče moram velikih orgelj, ki se tu o takih prilikah igrajo, s 4598 piščalkami in 74 mehovi.
Posebno polni so prostori sydenharaske palače o takih prilikah, kadar se imenitni gostje in obiskovalci tu prikazujejo, kakor n. pr. tuji vladarji, general Garibaldi i. dr. Največe število ljudij v enem dnevu v palačo doš-hh, bilo je 60.000, kar je naznanjala števna mašina (selhfacting), mimo ktere mora vsaki obiskovalec vstopiti.
Listnica uredniStva. Gosp. V. Val. v Ljubljani: Hvala xa spomenjenje naših želj glrtdé slov. muzike. Ali „Glasb. Mat." ne bi mogla nekojih komadov, kakor bodi pre-natiskati in svojim članom razpošiljati, makar s slovenskim tekstom? — Radi popravimo, da jo imenitni Chopin rodom in čuvstvom Poljak, ne Francoz ali Nemec. — Gosp. A. K. v J. Srčen pozdrav na prijazno Vaše pismo. — G. R. B. Pride prihodnjič. — G. D. T. Prihodnjič.
Listnica opravništva. Mi ponavljamo svojo prošnjo glede lanjske in letošnje naročnine.
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jeiovšek.        J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.