Št. 7                                  V Celji, dne 15. julija 1892                             Leto I.
S^ Spomini. }%% i.
,dravstvuj, o rojstna mi vas, dolinice tvoje in holmi, Davno zapustil sem vas, nisem spominov pustil. Suhi so venci in sni, ki vilo jih dete je z rožic, Vbranih na vaših mi tleh z nežno, nedolžno roko. Pesenc, ki pel jih pastir veselo s pastirji sem nekdaj, Davno najlepši napev zbrisal iz srca je čas. Čas mi potemnil obraz je mnogih tovarišev milih, Ki smo hodevali skup, tičke in rib'ce lovit. Davno zgorele so že sani, ki sem vozil jih v klanec, Pa se niz klanec zdrčal, v mrazu vriskaje na glas. Kje ste večeri i vi, kje ve ste, domača ognjišča, Koder je zbiral nas ded, pravljic in bajk čarodej? Solnce za goro je šlo, oj solnce prejasne mladosti! Dan mi prinesel je nov novega solnca i svit. Novega solnca pa svit v oblakov ograjen je haljo, Cvete še vedno mladost, cvetja pomladnega ni. Zopet li vsklije kedaj, li zora se zopet povrne? Več se ne vrne nikdar, tak je usode ukaz. Vrača le ž njim se, ki rad nam solzo na lice naliva, Davnosti bridki vratar, s tabo se vrača, spomin!
\                                                            Dobroslav.
94                                           —  VESNA   —                                   St. 7
Ciganka. ^
Spisal A. R (Priobčeno z dovoljenjem starišev umrlega pisatelja.)
S-
IV.
)am greš tako pozno?" vpraša me mati po večerji, ko stojim na pragu. Neljubo mi je bilo to vprašanje, zato sem molčal. Stopila je k meni in mi položila roko na ramo.
„Videli so te danes", dejala je tiho, dani slišal oče, sedeč za ognjiščem, „ko si govoril z ono ciganko. Varuj se, da tudi tebi ne zmeša glave s svojimi umetnijami . . . ogibaj se je!"
„Kaj imate proti njej, zakaj jo tako sovražite?" viknil sem. „Govori tiho, da ne sliši oče," reče mati prestrašena. „Nič mi ni naredila, ali jabolko ne pade daleč od jablane. Ničvredna je bila mati, in hči se bode vrgla po njej. — Kdo je njenega očeta poznal? — Kolikim je zmešalo deklč pamet, da nore za njo, zato se je ogibaj."
„ Pojdite mati, saj nisem dete. Zakaj bi ne smel govoriti ž njo?"
Nobenega glasu ni bilo čuti iz koče. Skozi majhna okna videl sem v izbo, kjer je brlela svetilka. Pri zidani peči klečala je starka in molila na čislo, zdelo se mi je, da joče vmes. — Zavil sem proti gozdu, srce vtripalo mi je močneje, kot sicer . . . morebiti je čut, ki se mi poraja v prsih — ljubezen? Naslonjena na staro brezo čakala je deklica, ne čuteč mojih sto-
pinj.   Ko   sem jo   prijel  za roko, pogledala me je plašno, umaknivši se mi.
„Bojiš se me, Anka?"
„Beži no!"
„Zakaj si se toliko ustrašila, ko si me zagledala?"
„Kaj to tebe skrbi! — Menila sem, da te ne bo; — da si le prišel! Govorila bi o nekdanjih dnevih . . . sama ne vem, o čem".
Prestopila je par korakov in sedi na posekan hlod. Obstal sem pred njo. Veter šumel je med drevjem, igral se z njenimi lasmi,  moje lice pa je bilo tako vroče!
»Povej, kaj govori vas o meni?" vpraša me čez nekaj časa.
„ Govoriva kaj druzega. Malo časa bivam na domu in neznana mi je kmetov govorica."
„Zakaj se izgovarjaš? Dasi le malo časa tu bivaš, vender si čul uže sodbo njihovo o meni, kajti sam si se izdal. Moje oko je ostro, tudi mrak prodira. — Kaj govore o meni?'
„Daj mi, da molčim, zakaj bojim se, žaliti te."
„In ti jim verjameš? Kaj morem jaz za to, da vasujejo mladenči le pod mojim oknom in mi motijo spanje? Zakaj ne ostajajo v vasi? Ubogo dekle sem, ki mora z delom rediti svojo mater, one tam doli pa se oblačijo v svilo, in vender venejo rože na njih oknih, nikogar ni, da bi zanje pobaral.
st. t
VESNA   —
95
In zato srde se name ter me nazivljejo čarovnico, ciganko!"
Stisnila je roko v pest in grozila proti vasi, kjer so se videla razsvetljena okna, potem pa je tiho zaplakala. Počasi prilezel je mesec izza gora. Kako bleda videla se mi je v njegovi svetlobi! Nagnila seje nekoliko naprej in nadaljevala:
„Vse me črti; mati ne privošči mi dobre besede, — ali kaj morem jaz zato, da je ona nesrečna? Zakaj bi moral otrok trpeti za greh svojega l očeta? Reci, sem mar jaz kriva, da sem na svet prišla?"
„Ne govori tako, Anka!"
„Molči,  da ti povem, — tebi samemu,   kar me teži.   Kolikokrat sem želela,  ko si prihajal na počitnice in I sem te videla v vasi, da bi stopil kedaj rv našo vežo.   Od  daleč  sem  te zrla, f kajti   hodil   si   tako  ponosen,   da   si nisem upala te nagovoriti."
,,Napačno si me sodila; ali tudi
jaz sem   kriv.   Odpusti mi to," prosil
F sem, a bilo mi je tako tesno.  Podala
| mi je roko, katero sem stisnil na lehko.
„Da bi mogla daleč, daleč od tod, — s teboj v tuje kraje, kjer me nikdo ne pozna. Kaj mi mar vzdihovanja mladenčev? sita sem njihovega ljubkovanja."
„Svobodno je še tvoje srce? Ana!" vskliknil sem.
„Čemu vprašaš to? Čul boš morebiti koga, ki se hvali, da me je poljubil, da sem jaz njega; ali toliko se brigam zanj!" Pihnila je v zrak. „A svobodno ni moje srce. Glej sama sebe izdajam;
ker tebe se ne sramujem; a zakaj stojiš, ljubček moj ? Sedi sem k meni, mislim da je prostora za oba."
Pogledal   sem   dekle, njen bledi obraz, in kri mi je zavrela.
„Ljubim te," čital sem na njenem obrazu; omamljen šepetal sem: „ljubica" in oklenivši se je, poljuboval jo, ali ona se je oprostila in vstala.
„Danes ne, Ivan", dejala je in odstopila par korakov. ,,Ljubiš me li resnično?" vprašala je po kratkem molku.
„Sedi sem k meni, ljubica," prosil sem.
„Bom, če boš pameten."
„Anka", začul se je ženski glas od koče, katere vrata so se škripaje odprle.
„Mati me kliče, lahko noč!" Podala mi je roko k slovesu.
Čul sem karajoče besede materine, potem je vse vmolknilo. Premišljujoč, kako je vse prišlo, tako hitro, moj Bog — šel sem tiho proti vasi. Par korakov niže od koče prišel mi je nasproti človek, ki je zazrši me, krenil na stran. Za hip se mi je zdelo, da je Tržačan.
„Gospod Eugenio" kriknil sem, a nikakega odgovora.
„Me je mar varalo?" mrmram srdeč se, da me je kdo videl v obližji kočinem. Jutri šepetala si bode cela vas, da sem bil tu gori — hej kako si bodo klepetulje brusile jezike! Toda čez par trenotij pozabim vse, misleč na Anko. Pač si čudovita ljubezen, kdo se ti more ubraniti, ti vznemirjalka ?
96
VESNA
St. 7

V.
Prišedši domov, odprem tiho duri svoji sobi, da bi me ne slišala mati, ki je bolehajoča, prebdevala navadno cele noči, in oblečen ležem na posteljo. Kako čudno mi je bilo pri srci, ali kmalu spal sem trdno, kot da sem bil ravnokar se vrnil z dolge poti. Dobro-dejen sen objame me, zdi se mi, da sedim z Anko v gozdu, ne daleč od naju pa Tržačan z žensko osebo, ki ima strašansk nos. Trk, trk, trk, kljuje nekje žolna, a Tržačan kima . . . tako smešno!
Lahno trkanje na vrata me prebudi, bil je uže beli dan. V sobo stopi Eugenio in sede molčeč k mizi. Obličje njegovo je bledo, izraz žalosten, vender pa mu igra krog ustnic nasmeh, nekako prisiljen in truden. Zroč ga, spomnim se svojih sanj — posili me smeh.
„Kaj ne da se meni smejete?' govori počasi, podprši glavo s komolcem in se zasmeje, kakor da hoče s tem zakriti svoj nemir, „Spal nisem celo noč in danes boleham ... a le smejte se! Tudi jaz bi se rad smejal, ah tako smejal, da bi odmevalo tje do neba".
„Sanjal sem po noči o vas in gospici Evi, — ali kaj vam je? Kaj se vam je dogodilo?"
Spomnil sem se bil med govorom prejšnjega večera, srečanja na holmu, ali upal si nisem, da bi ga vprašal, če je bil on.
Vrabec sedel je na okno, pogledal v sobo, potem pa odletel. Malomarno se je ozrl Eugenio proti oknu na njegovo kričanje in vstal se stola.

,,Brezskrbna tica! Zavidam jo; in vi — je li ne zavidate ?" mrmra gredoč proti oknu. „Tako nemiren sem danes
— sam ne vem, kaj mi je. Ali posluhnite, povem vam vse . . . Samo ne zaničujte me potem!"
„Zakaj bi vas zaničeval, gospod Eugenio?' dejem obuvajoč se.
„Morda me bodete, morda tudi ne, in tega poslednjega vas prosim. Glejte, toliko sem prebil, denašnjonoč; želel sem, da bi umrl pred dnem." Vstopi se pred me, prime me za ramo. J
—  „Prašal sem vas   dvakrat   včeraj, če  ljubite   dekle s holma,   in   vi   ste* dejali, da ne! Še jedenkrat odgovorite S na to vprašanje . . . odgovorite odkri-1 tosrčno. Ljubite jo?"
„Ljubim" vskliknem. „In ona vas ljubi?" „Rekla mi je tako."
Pogleda me srepo v oči, a potem 1 povesi oko svoje, žila na čelu se mul napne, ko govori hlastno: .,Zakaj ste I mi zakrivali to sinoči in me zazibali I v up ? Ne sramujem se, povedati vam, .1 da jo ljubim."
„Ljubite jo!" sem vskliknil našlo- j nivši se na posteljo. Kri šinila mi jej v glavo, srce se mi je vzgnevilo, zdelo \ se mi je da ga moram zdrobiti na solnčni prah, ali ostal sem, povesivši oči kot otrok, ki je bil ravnokar prebil kazen. Zapazil je mojo vzburjenost, mahnil z roko, ko da se sam nase srdi, in besedil: „Srditi bi se moral na vas, toda kaj mi pomaga gnev? Ali vi, — gledate me tako grdo, sovražite me! Ne majajte z glavo!"
St 7                                         —   VESNA    —                                           97
„Varal   sem  vas   sinoči,   gospod     prsih spavala mi je  ljubezen, — sem
Eugenio",   dejem jaz, — „ali pa sem     mar jaz tega kriv ? Toda čemu prazno
mogel reči, da jo ljubim? Menil sem,     govoričenje?' Pomolim mu roko, katero
da mi je srce še svobodno, neznana še     hlastno stisne,
ljubezen, — Motil sem se. Globoko v                           (Konec prih.)
M Slovo. M
\
g
uj, ura bije, čas hiti, Bolesti mi srce medli. Saj zadnjič, ti dekle ljubo, Zre solzno moje te oko.
To mora biti, proč od tod Nesrečna v svet me žene pot; In to slovo, oh, to slovo Kako neznosno je težko.
A bodi! samo enkrat le Pritisnem naj te na srce — Za manoj noč, vihar, obup — Se en objem, še en poljub!
Josčphus.
Misel.
a
isoko v zraku leti Trop drobnih ptic v daljavo. Kaj jim gore, kaj doli, Kaj jim morske globi? . . . Lete, hite!
Hiti za njimi Moje oko, moje srce. Brezvspešne želje"! Ostani v prahu prah.
Sava.
Ljubljanske visoke šole.
Spisal Vesmir Tres (Konec.)
ZLal da je francoska doba hitro prominola. Starobirokratska reakcija zamorila je ves cvet kratke dobe 1. 1809—1814. Po njej ostalo ni ničesar. Akademija je usahnila.
Slovenščina, ki je bila odslej učni jezik le v ljudskih in učni predmet v srednjih šolah, izgubiia je svoje pravice. Učitelji, ki bi poučevali materinščino,  kot Čop,  Krsnik, Martinjak in
98
VESNA   —
Št. 7

Globočnik bili so pač redki, „bele vrane."
Zasnoval se je zopet šestleten gimnazij in dveletni licej. Na poslednjem ustanovila se je 1. 1816. stolica za slovenščino, za izobraževanje duhovnikov in državnih uradnikov.
Zajedna se je prenovila ranocelska šola in s časom ustanovila bogoslov-nica. Rektor liceju bil je tudi vodja janocelnikov.
V tem je prešlo troje desetletij brez vsakega napredka. Sveta alijanca vzbudila je velik odpor. Zopet plali so valovi iz francoske preko mej daleč tje v srednjo Evropo. Rodila se je mlada marčeva doba, došel je marec. Nastal je preobrat. Narodnostni princip je oživel. Vladarji naznanjali so svojim narodom svobodo in delili jim ustave.
Tudi naš narod je vstal. Ne le politični, marveč i gmotni preobrat gnal gaje, da se osamosvoji. L. 1848. je rodilo idejo slovenskega vseučilišča v Ljubljani, kot krono narodnega šolstva. Početek seveda naj bi bil skromen, po-nejše pa bi se bilo to vseučilišče krasno razcvelo in stoterni sad rodilo.
Tedaj obstoječi licej, bogoslov-nica, zavod ranocelnikov, katerim naj bi se pridružila polagoma še pravo-slovna fakulta, naj bi stvarjali prvo slovensko vseučilišče. Početkoma naj bi se bila nemščina rabila v predavanji, poslej pa bi bili uveli slovenščino v vseh stolicah. To misel je sprožil tedanji rektor liceja dr. Sporer.
Druzega maja 1848 so licejniki in ranocelniki zahtevali na shodu vseučilišče.   Peticijo pa so odposlali tri dni
pozneje vladi. Pripomočki v pouk naj bi bili knjižnica, muzej, botanični vrti in zbirka šole ranocelnikov.
Mestni zbor pozdravil je misel radostno, tudi obljubil jo pospeševati, a •podpore ni podelil nikake. Istotako so rešili ulogo modroslovne fakulte kranjski stanovi. „Slovensko društvo" pa je poslalo v septembru prošnjo do mini-sterstva.
Nekateri  prosili so  le  za  medi- • cinska predavanja.. »Slovensko društvo" ] pa je naglašalo sosebno pomen pravo-i slovne fakulte in zahtevalo predavanj o narodnem  in državnem pravu. — : Uže   početkom   oktobra   obljubila   je: vlada  vseučilišče   in   pozvala   „Slov.' društvo"   za  oglas strokovnjakov  za slovensko predavanje civilnega in kazenskega prava.
Tudi državni poslanci niso križem I rok držali! Dr. Ulepič vložil je dotični predlog v državnem zboru. Kavčič šel je k državnemu tajniku za uk in bo-gočastje, Ambrož pa k finančnemu, ministru. Nikjer ni bilo ovir — in to leta 1848!
Mej tem oglašali so se za pravo-slovna predavanja mnogi strokovnjaki, tako dr. Ahačič, dr. Lehmann, A. Maž-gon, dr. Haan, dr. Kerstein, dr. Hra-decky, dr. Martinak in dr. Bučar. O njih meni „Slov. društvo", da se je v jezikovnem oziru zanesti vse, predlagalo pa je za kazensko pravo dr. Leh-manna (nam. dr. Haan), za civilno A. Mažgona (nam. dr. Ahačič).
Predavanja so trajala pa le malo časa. Uže 1. 1849. umrl je A. Mažgon, in vlada je pouk ustavila.   Mej  tem
St. 7
—    VESNA    —
99
pa so se počela slovenska predavanja na graškem vseučilišči.
No, vse prošnje so odslej malo pomagale. Predavanja se niso več oživila, in v oktobru leta 1849. izjavila je vlada, da dotičnim željam ni moči ustreči.
Tudi šola ranocelnikov je vsled novega statuta za medicinska učilišča prenehala, licej pa se je združil z gim-nazijem. Pri tem je ostalo konečno do današnjega dne.
Res se je na slovenskih shodih ponavljala želja, da se ustanovi v Ljubljani vseučilišče, ali pa vsaj pra-voslovna akademija. Isto so zahtevali tudi  zastopniki   slovenski  pogosto v
dunajski lesnjači. A ko se je koncem 60. letih porodila nesrečna in usodna protinarodna reakcija in so nas pahnili skoro za dve desetletji nazaj v političnem razvoji, ponehala je i želja po vseučilišči — „pokopali smo misli visokoleteče" —
Le prav na tihem in pobožno oglaša se sem ter tja včasih ista misel — nesreča izučila je Slovence, opustili so idealno politiko in zasnovali realno. A skrajnost ni nikdar dobra; tudi realna (oportunistična) politika ako je ne združimo z ideali, ne donese nam onega sadu, ki ga vsak zaveden Slovenec želi: Vseučilišča še ne dobimo kmalu.
0 slovenskih prevodih iz ruščine.
Piše S. J. Kogej. (Dalje.)
iz navedenih nepravilnostij,     imenom  dobre   stvari,   da  prevajanje
sploh opusti, ali se pa resneje in natančneje poprime dela. Uredniki pa, ako nočejo žaliti in onečeščevati ruske in slovenske književnosti, naj strože pazijo na to, kake prevode priobčujejo.
katere sem pa pobral samo iz prvega „Listka", vidi se jasno, da prelagatelj nema ni sposobnosti, ni volje prevajati natančno in pravilno. Predložiti bi nam moral ruski umotvor kakoršen je, z vsemi njegovimi krasotami, — a predlaga nam neko nepopolno, popačeno zmes svoje nesposobnosti ali še s posnetkom kakega drugega pokvarjenega prevoda. In to naj se podaje Slovencem morda še v posebni knjigi, da občudujejo ,,ruski proizvod"?! . . . Gospodu  I.  P.   bratski  svetujem
II.
J"\xrLak: našega časa.
Roman. (Spisal M. Lermontov, poslovenil I. P.)
Slavni ruski pesnik in romanopisec M. J. Lermontov rodil se je v Moskvi 14. (2.) oktobra 1814. L, a umrl
100
—   VESNA   —
Št. 7
v Pjatigorsku 15. julija 1841. leta v dvoboji z majorjem Martvnovim. Svoj najglavnejši roman repoa Hamero Bpei«eHn (Junak našega časa) spisal je 1. 1839 do 1840. V njem opisuje izredno živo življenje in mišljenje tačasnega svet-skega človeka v osebi Pečorina. Jedva je zagledal ta roman svet, vzbudil je grozen hrup, kar je bilo povsem naravno glede" na nazore, katere razvija v njem pisatelj. Drugi so pa zopet radostno pozdravili ga in znanci Ler-montova dolžili so pisatelja, da je Pe-čorin on sam, ker so znali njegovo življenje in vedeli, da mu je bilo jedva deset let, ko se je uže strastno zaljubil, kakor piše tudi sam 1. 1830. Na vse te razne sodbe odgovoril je Lermontov le kratko v predgovoru k drugi izdaji „Junaka našega časa". V njem pravi, da ta roman ni slika jednega človeka, temveč „slika, sestavljena iz pogreškov vsega našega po-kolenja v njih polnem razvitji". Pisatelj je želel narisati le jednega iz tedanjih ljudij, kakoršnega ,Je premnogo-krat srečal k nesreči svoji in drugih". Hotel je pokazati na bolezen tedanjega časa, „a kako jo ozdraviti — to uže ve" Bog".
Tako je pisal Lermontov 1. 1841, a istotako bi se moglo govoriti dandanes in predstaviti še sprijenejšega junaka sedanjega časa, ako bi kdo hotel govoriti odkritosrčno. Zato jo je pogodil g. I. P., da je prevel „ Junaka našega časa" tudi na slovenski jezik. Naj se odprd posili-slepcem oči! Čemu risati kot lepo to, kar je pokvarjeno in grdo, čemu prikrivati pregrehe in slabosti ter kazati samo dobro stran
človeštva ?! Prej je treba izpraševanja vesti, potem šele obžalovanja in po-boljšanja . . .
Toda nameraval nesem ocenjevati romana Lermontovega, temveč prevod, katerega nam predlaga g. I. P. v slovenskem jeziku. Pečati se mislim z načinom, na kateri je prevel on najznamenitejši roman Lermontov. Da g. I. P. ni prav spreten prelagatelj, pokazal sem nekoliko že prej; a ob „Junaku našega časa" nikakor ne morem trditi, da je prelagatelju nedostajalo dobre volje, da bi ga prevel točno in lepo. Nasprotno priznavati moram, da se je trudil, da bi izrazil marsikje misel pisateljevo po duhu našega jezika kratko, a lepo in natančno. Izbiral je na nekaterih mestih besede in izraze, kateri krasno in točno izražajo ruski pomen. To ni prav lahko, a jako važno, kajti prevod mora podajati vso misel originala, isto krasoto, in izraziteljnost, in to v obliki, katero zahteva duh onega jezika, na katerega je preveden. Zato ima lahko dve veliki, a ne. takoj zapazljivi hibi: ali je natančen, a preveden preveč okorno, v tujem duhu, — ali pa sicer lepo teče v prevedenem jeziku, a ne izraža točno vseh mislij originala. Samo ta je pravi prelagatelj, kateri zna modro zjediniti obe ti skrajnosti.
Tudi g. I. P. je zadel to marsikje. Da, ako čitamo „Junaka našega časa" samo v slovenščini, zadovoljujemo se s prevodom z nemnogimi izjemami. Drugače je pa, ako primerjaš z originalom. Tedaj najdeš mnogo mnogo nedostatkov. Nekaterih mest povsem ne prevaja, druga pa le jako okorno,
Št. 7                                         —    VESNA    —                                         101
nedosledno ali celo napačno. Na mnogih mestih izpušča samovoljno ali utiče brez potrebe posamezne besede, obširne stavke ali cele odstavke. Dalje se kaže marsikje tuj, sumljiv vpliv.
Da bode mogel soditi čitatelj sam, koliko je vreden prevod „ Junaka našega časa", navedem tu nekoliko primerov. Na str. 36 piše g. I. P.: pogledala mu je v obraz, omahovala je še vedno. Njene oči svetile so se kakor goreče oglje." A v ruščini*) se glasi: „Pogledala mu je sipo (npnCTa.iHo) v obraz, kakor da jo je porazila ta nova misel; v njenih očeh izrazila se je neza-upnost. iti želja, da bi se prepričala. Kake oči! tako (divno) so bleščale, kakor dva oglja." — Str. 41: „Zvezde na nebu zginjale so druga za drugo. Na desni in na levi odpirale so se črna brezna in oblaki ovijali so se kakor kače po gorskih vrhovih." V ruščini pa: „Kolo (.Kopono^u) zvezd spletalo se je v čudovite uzorce na daljnem nebu in gasle so (zvezde) druga za drugo v kolikor se je razlival bledikast odsev vzhoda po temno-vijolčastem oboku, razsvetljuje" pmsto strmino gor, pokrito devičjim snegom. Desno in levo čemeli so temni, skrivnostni propadi, in megle so se kopičile, zvijale kakor kače in lazile tija po razpokah sosednjih skal, kakor da čutijo in se boji bližajočega se dni." — Str. 37: »Zmajal sem z glavo, podal mu roko in odšel," a v ruščini: „Jaz sem zmajal z glavo. — Hočete, da sta-
*) Da bodo mogli citati in razumeti vsi, ne navajam originala, temveč le prevajam in to kolikor možno po besedi. Originala se poslužujem najnovejšega pod uredništvom izvestnega kritika Ars. J. Vvedenskega.
viva ? rekel je on: v jednem tednu! — Dobro! Dala sva si srečo in razšla se."
—   Jednakih primerov moglo bi se navesti še mnogo n. pr. na str. 13, 21, 24, 25, 27, 39, 43, 47, 48, 51, 53, 56 itd.
Toda toliko le v splošno sodbo, po kateri se lehko ve, kako siromašno, kako povsem napačno je preveden ta roman na mnogih mestih. Ako prela-gatelj ni razumel kakega izraza ali stavka, izpustil ga je ali napačno pre-vel. To se razvidi na več mestih. Na strani 6 prevaja oceTiiHi.-HaBosHnKT, z „Oset in moj voznik", a na str. 11 izpušča' OCeTHHt, ker se je vender-le domislil, da ne more biti to dvoje oseb. — Istotako napačno prevaja mnoga druga mesta, n. pr: „Mahnili smo jo po cesti, ki radi mnogih ovinkov ni tako strma," (str. 46) mesto kar priprosto, kakor je v ruščini, „peljali so naju okrog" (iioBeajin saci. kjijtomt,). — „Jako neprijeten, skoro smešen položaj. Naposled rekla Je" (str. 52), mesto: „Jako neprijetno položenje! — Naposled sem jej rekel" — „Sedela sva na njenej postelji" (str. 64), m. „sedela sva pri (y = pri) postelji." — „A ves čas nisem opazil solze na njenih trepalnicah
—  ali se res jokati ni mogla, ali se je pa premagovala, ne vem" (str. 64) mesto: „Toda ves čas nesem zapazil niti jedne solze na njegovih trepalnicah: ni mogel li res" itd. — „Bila bi vsaj v raji njegova žena" (str. 65) m. „da bode druga žena v raji njegova soproga".
—  Bojim se, da . . ." (str. 55) m. „Sta-vim da . . ."  Tu stoji v ruščini:
o6t, 3;iK.ia;vi> in I. P. je prevel to z ,,bo-jim se", kar je na videz, po zvunanji obliki, precej jednako. Tu se vidi, kako
102
—    VESNA   —
Št. 7
površen in nebrižen je prelagatelj! —
„Ponudil  sem mu svojo roko" m.....
svojo sobo (str. 71). — „Njegov smeh imel je nekaj lisičje" mesto .... otročjega (,1-SiTCKoe) (str. 79). — „Jako važne reči" m. „neke službene (Kaseimut) reči." (str. 87). — „Oči se mu blesketajo (str. 117) m. zatisnivsi (aaatMjpa) oči. — „Globoko upanje (str. 143) m. obup (oT-mamie). — „Razna peresa" (str. 154) m. rozina (poaoBbiMB). --- „Kita . . . mahala po njenih gorečih licih" (str. 155) m. koder (.iokohi.) . . . spolznil se je po mojem gorečem lici. — ,.Položil jej roko na ramo" (str. 156) m. dejal si roke za hrbet (cnHHa). — .,Četudi se knežna ni zmenila za njegovo veselost" (str. 162) m. „da moja veselost ne vpliva (aapajKaeri.) na njo." — „Njen obraz bil je resen" (str. 167) m. „in pritvoril sem (npima.Tb) resen pogled." — ,,Kaj se znašate nad menoj?" (str. 184) m. „a zakaj dolžite njo?" — Takih in jednakih napačno prevedenih mest je vse polno. Prim. n. pr. razven teh še str. 12, 16, 17, 22, 23, 43, 48, 49, 55, 56, 64, 73, 85, 87, 118, 131, 163, 179, 191, 209, 247.
Uže iz navedenih primerov se vidi, da prevod ni niti vreden resne kritike, kam-li javnosti! Da se spuščam va-nj obširneje, vzrok je to, da se je začela orati v tem pri nas šele ledina, in da se mi ne zdi moško, zavračati kako stvar samo z besedo ,,nič vredno". Treba je dokazov!
Dočim v gori navedenih primerih mnogo napačno prevaja in utiče ne-
potrebne in skoro izključno napačne besede ali stavke, — izpušča nasprotno na drugih mestih po več besed, cele stavke ali celo" odstavke. Tako izpušča uže na prvi strani za besedo ,,diplomatov", na drugi za ,,značaj", na str. 9 za „megla", na str. 14 za „boj" in „sodišči', na str. 22 pred „Pazus" in „odgovoril je K.", na str. 23 za „konjem" in ,.ravnini" kar po cele stavke. Istotako na mnogih drugih mestih, n. pr. na str. 24, 32, 36, 40, 44, 54, 60, 61, 67, 109, 117, 154, 155, 157, 162, 177, 184, 197, 247, 264. — A ne le posameznih stavkov, temveč i cele odstavke izpušča, n. pr. na str. 26 nekoliko stavkov in pesen, katero je pel Kazbič v odgovor Azamatu. Tako tudi na str. 192 dvoje stihov. Ako se g. prelagatelju uže ni ljubilo prevesti jih, naj bi jih bil vsaj prepisal! Kajpada ne tako, kakor one na str. 102. Tu je hotel namreč pokazati, da imajo Rusi poseben izgovor in — da ga on (I. P.) zna; . . . zato je prepisal pesen (da bi Slovenci še manj razumeli) v ruskem izgovoru, a to niti pobližno ne v pravilnem. Pesni bi bil moral prevesti; ako pa tega ni mogel, naj bi jih bil vsaj pravilno prepisal in pridejal nekaterim besedam pojasnilo, kajti v taki obliki, kakor je n. pr. ona na str. 102, bi jih Rus jedva razumel, kako li Slovenec! Istotako izpušča po cele odstavke na str. 28, 49, 81, 95,117 i. dr., katere bi bil pač lehko prevel, ako ima količkaj podlage v ruščini.
St. 7                                  —    VESNA    —                                           103
M Glasnik. *g
Naše slovensko ferijalno društvo bode v kratkem obhajalo svoj osnovni shod v •Ljubljani. — Zanimanje vsega narodnega razumništva obrača se s pozornostjo na mlado dijaško društvo. Vsaj je prvič, da i v domovini razprostre jednako društvo svoje peroti. Dčslej dobivalo je vse vesti o gibanji slovenskega dijaštva iz dalnje tujine, z Dunaja in iz Gradca. Odslej pa bode samo opazovalo gibanje velike dijaške skupine, katere območje se bo raztezalo po vseh pokrajinah naše domovine. Sedaj bode moglo natančneje izpoznavati dijaški živelj, sedaj bo se za dijaštvo zanimalo drugače, nego doslej, ker bode videlo v svoji največji bližini, v sredini narodovi, kako se razvija mladi rod bodočnosti.
Vsaj je namen društvu v počitnicah gojiti družno življenje, prirejati shode, veselice, izlete, predavanja in izdajati spise. Gotovo je, da bode vsekdar imelo naše dijaštvo razvoj naroda, probujanje njegovo, pa tudi vez razumništva z mladežjo slovensko v svojem programu. Kadar bode potreba, delalo bode pa tudi z ostalimi faktorji za oslavo svojega rodu.
Sedaj stoprav dobi dijaštvo v domovini korporativen značaj: posameznik ne bode za-se postopal, marveč vedno bomo v njem videli zastopnika mogočnega dijaškega telesa.
Sedaj pokaže slovensko dijaštvo, da zna tudi doma nastopati in da ne prepušča tega le tujcem, oziroma drugonarodnim svojim tovarišem, ki se ponašajo po naših tleh.
Narodna dolžnost našega razumništva je tedaj, da pomore mlademu društvu. Starejši gospodje naj pristopijo kot ustanovniki; mlajši pa, ki so v zadnjem desetoletju zapustili vseučilišče in druge velike šole, naj se uvrste med starešine.
Bivši tovariši rednih članov-velikošolcev, ki so vstopili v razne urade, ali pa postali učitelji, naj postanejo podporniki ter si pridobe naslov „stalnega gosta", kateri je do cela zveze z vrsto rednih članov.
Da,   tudi  gospe  in gospice morejo pri-
stopiti v smislu društvenih pravil v vsako vrsto članov.
Društven shod letošcn je velike važnosti in treba se ga v kar največjem številu udeležiti uže radi častnega nastopa novega društva mej našim narodom. Obilna udeležba naj svedoči, da se narod zanima za svoje dijaštvo, istotako kakor nemški rojaki za svojo maloštevilno mladež, ki hoče prirediti letos sijajno oslavo desetletnega obstanka svojega ferijalnega društva
Živela „Sava"!                          I—o. Z.
Naloga slovenskega dijaštva v počitnicah. V počitnicah živi večina slovenskih dijakov med prostim narodom. Tu podana jim je najlepša prilika, delovati za probudo narodne zavesti. V prijateljskih razgovorih kaže naj se rojakom, kaj smo Slovenci si prizadevali, kaj smo dosegli, kolika naloga nas še čaka; kaže se naj jim, da smo mala, a čvrsta veja na velikem steblu slovanskega rodu. Pri-prosti oratar nima časa, a tudi mnogokrat ne prilike niti veselja, da bi si iskal pouka v časopisih in knjigah; prost razgovor na večer lehko mnogo koristi. — Dijaki naj širijo med narodom zanimanja za bralna in pevska društva, in njih napore sami po možnosti pospešujejo. — Dijaki naj pa tudi med narodom nabirajo pristne besede in izraze, zabilježujejo narodne pesni in pravljice, ter tako pospešujejo jezikoslovje in narodopisje. Dotične bilježke izročajo naj „Matici Slovenski".
Podana je dijaštvu v počitnicah tudi prilika v izpolnitev lastnega znanja. Čitanje poučnih knjig, proučevanje teženj svojih rojakov in potovanje po domovini služi mu naj v ta namen. Žal, da so nekdaj tako običajna dijaška potovanja uže zelo ponehala. Saj v to ni treba dosti gotovine, sošolcev in znancev ima vsakdo po raznih krajih mnogo, ki ga z veseljem vsprejmo kot gosta. Tako izpoznava naj dijak svojo domovino, saj mu je to neogibno potrebno, če hoče pozneje vspešno delovati v njeno korist.   Pridobi   si na  ta   način mnoge iz-
104
—   VESNA   —
St. 7
kušnje, ki jih lehko izkoristi pri svojem poznejšem delovanji.
Dijak naj si pa tudi prizadeva, da pride v dotiko z izobraženimi krogi. Ne le, da se seznani morda v krčmi z meščani in uradniki svojega kraja, temveč pridobi si naj pristop v družine vrlih narodnjakov. Seveda je neizogibno potrebno, da zna zadoščati vsem zahtevam v izomikani družbi, da se privadi oliki in naobražbi, ki jedina mu more pridobiti oni ugled, ki mu pristuje vsled njegovega znanja. Žalostno je, da marsikateri dijak to povsem zanemarja; vsled tega ne trpi le vse dijaštvo na svojem dobrem glasu, temveč tudi posameznik lehko uniči, kar se je drugim z velikim trudom posrečilo pridobiti si na ugledu dijaštva.
Naloge posameznim so torej: delovati v probudo naroda; pridobivati si znanja in izpoznavati domovino; pridobivati si dru-ževne izobrazbe in izomike ter delovati v ugled dijaštva.
Skupne interese dijaštva v počitnicah pa varovala in branila bo „Sava". Ona bo pospeševala idejo jedinstva in vzajemnosti, ona bo ognjišče in središče vsega dijaštva slovenskega za časa počitnic. Bodi torej temu znamenitemu društvu sreča mila in vspeh sijajen!
Hrvaščina pa slovensko dijaštvo. (Izv. dopis iz Novega mesta). Nikdo "ne dvomi, da je vsakemu omikanemu Slovencu znanje slovanskih jezikov prepotrebno. Slovenci smo premajhen narod in preomejeni, da bi mogli zadoščati vsem potrebam na književnem polji. Tudi slovenskemu dijaštvu, ki se hoče izobraziti vsestransko, ne zadostuje domače slovstvo; zajemati mora od drugih narodnosti. Največ išče si duševne hrane iz nemških virov. A treba bi bilo, da se zateče k narodom slovanskim, Rusom, Poljakom, Čehom, Hrvatom in Srbom.
Dočim se potrebuje za učenje drugih slovanskih jezikov več časa in truda, priučiš se hrvaščini skoro igraje. Zaradi tega moral bi razumeti vsak slovenski dijak vsaj književno hrvaščino; s tem odprt mu je pot do bogatega hrvatskega slovstva. Znanstvene spise podaja nam Jugoslovanska aka-
demija znanosti in umetnosti; poljudne in leposlovne pa Matica Hrvatska. Ona izdala je v malo letih do sto knjig, pridobiti si je znala najboljših pisateljev, da jo podpirajo z deli razne vsebine in trajne vrednosti. Kako zanimanje je med hrvatskimi dijaki za Matico hrvatsko! Čez tristo upisanih je vanjo. A koliko slovenskih dijakov upisanih je v „Matico Slovensko?" — —
Priporočamo slov. dijakom, da pristopijo „Matici Slov." in „Mat. hrv." Slednja, ki šteje mnogo Slovencev med svojimi člani, izdala je „Rječnik hrvatsko-slovenski", ki ga dobi vsak novopristopivši ud zastonj, in ki močno pospešuje naučenje hrvaščine.
B.
Naše narodno ženstvo. — Druga doba naraščaja naše inteligence je nastopila s sedanjim desetletjem. Sedaj imamo uže prvi zarod, prvo potomstvo prvotne naše inteligence — in vender še nimamo pravega narodnega ženstva. vsaj v zadostni meri ne. Nekoliko se je skrbelo za dobro narodno vzgojo moštva, a skrb višje vzgoje narodnega ženstva bila je v nas pozabljena, in vender morali bi ravno za žensko zahtevati, da je boljše vzgojena, ker je njen prvi posel, da zopet vzgaja deco.
Ako govorimo o ženski vzgoji in ženski omiki, nikdar ne smemo pozabiti, da je v tej zadevi razločeno dvojno stališče, ono obče prosvete in ono ženske pridobitnosti.
Učna uprava ima še marsikaj storiti z ozirom na občo žensko prosvetp; to priznal je naučni minister Gautsch sam.
Ženska učilišča ne morejo biti jednaka onim za moško mladež. Taki ustavi za jeden spol ne morejo se prenesti na druzega, kar čez noč. Tu treba vselej misliti na razloček duhovnih i duševnih svojstev obeh spolov in primerno  rešiti  sestavo  učnega načrta.
Če bodo šole dobre, pametno uravnane, potem se pokaže upliv žensk v dobri, napredni smeri; z dobro vzgojenim ženstvom pa bi si pridobili svež element za vso narodno družbo. Najiviteta, ki je ženski prirojena in se ob dobri omiki le še pomnoži, je važno sredstvo v narodnem razvoji. Gorko
Št. 7
—    VESNA    —
105
rodoljubje združeno s tako najiviteto i moštvo žene do vstrajnosti v napredku.
Žalibog, nedosta je nam danes dobrih višjih ženskih učilišč in ž njimi tudi vseh dobrih posledic. Velik del našega ženstva je površno nemški izolikan — in ta naj postane steber krepkemu narodnemu življu? Taka ženska naj vzredi našemu narodu odločne in dobre sinove? — Nikdar!
Da imamo dovolj dobro narodnega ženstva, izginile bi vrste neodločnih rodoljubov, narodnih oportunistov in konečno i one odpadnikov.
Doslej naobraževale so se ženske večinoma zasebno. V pripravnico jih malo dojde in še one poučujejo se po dandanašnjem zistemu preveč jednostransko. Šol nimamo, ženskih društev v prospeh narodne vzgoje tudi ne. Ni občina, ni dežela, ni države ne skrbi za nje.
Če država otvarja ženstvu strokovne obrtne šole, mogla bi mu odpreti i višja srednja učilišča, na katerih bi završile svojo omiko in se priučile do dobra svojej bodoči nalogi, naj si bode uže ta ali ona.
Vzgoja je pri nas do cela zasebna, radi tega seveda le prevečkrat napačna, morda celo nespametna. Država naj ne nadzoruje le jednega dela svojega prebivalstva, ona naj nadzoruje in jednako primerno skrbi, kakor za jedno i za drugo svoje človeške družbe.
To je času primerno, da, skrajno potrebno.
Ženstvu je še marsikatero polje prosto, katero mu more moštvo bez strahu in ozira na konkurenco prepustiti, radi tega treba, da se jim pridobitnost vzviša, tudi raznovrstnih učilišč. Odločati ima seveda v tem narodnogospodarsko vprašanje.
Ženstvo je pa v drugih razmerah mej drugimi narodi, ravno radi zboljšanih osnovnih pogojev drugače napredovalo nego v nas, kjer je osmorazredna ljudska šola, pripravnica in obrtna šola za čipkarstvo uže vrhunec vse ženske vzgoje.
Nasledki temu so očividni. V krajih, kjer imajo ženske priložnost višje vzgojiti se, tako n. pr.  v nekaterih  krajih   na   Primor-
skem, je ženstvo vse drugače zavedno, prebujeno nego po ostalem Slovenskem. Res, vzgoja je tuja, a narodni boj za obstanek usadi uže narodno mišljenje. V primero naj služita le i v gmotnem i v društvenem oziru ženski podružnici družbe sv. Cirila in Metoda v Gorici in v Trstu, katerima se more v gmotnem oziru primerjati le še ženstvo litijsko in šmartinsko.
V Ljubljani, kjer imamo največ narodnega ženstva i v absolutnem i v relativnem obziru, deluje sicer marljivo, a tiho jednaka podružnica, v ostalem pa se naše v kolikor toliko nemško ženstvo ne zgane. Niti jednega ženskega društva, v katerem bi se pojavljalo naše dobro in narodno vzgojeno ženstvo ni v naši stolici. Semkaj pozor! Tu je dela še mnogo!                        A. E.
Cirilica in latinica. — Iz Maribora dobili smo prijateljsko pismo, v katerem je med drugim tudi govor o cirilici in latinici. Razveselilo nas je pismo, in radi odgovarjamo tudi na taka razmotrivanja, saj tudi to služi v izpoznanje in združenje dijakov. Ker ima dotični pisec morda več tovarišev somišljenikov tudi po drugih krajih v domovini, odgovarjamo mu javno, nadejaje se, da to ne bode brez koristi. Omeniti moramo pred vsem — in tega nam g. pisec gotovo ne zameri, — da so njegovi nazori še v mnogih ozirih nejasni, ali nepravi, ko pride v širni svet, nudila se mu bo mnogokrat prilika, da jih dopolni ali prestvari po izkušnjah in faktičnih razmerah.
G. pisec hvali nas, da se potegujemo za jedinstven kulturni jezik med Slovani, tudi on je prepričan o tem, da je v to ruski jezik najsposobnejši; a išče vzrokov mržnje proti ruščini ter jih nahaja v odvisnosti od zidov in v „oglati cirilski pisavi". „Ali bi ne mogli Rusi svojo dosedanjo oglato pisavo zameniti z lično latinico?" In v ta namen naj pripomoremo i mi slovanski velikošolci, izdajamo naj „dijaški izvestnik", pisan v ruskem jeziku z latinsko pisavo. „Oni nam jezik — mi njim pisavo," zaključuje svoj nasvet. — Da klevetanje o Rusiji marsikomu ucepi tudi sovraštvo do jezika, tega pač ne moremo tajiti.   Mi se nikakor ne naudušu-
106
—  VESNA   —
Št. 7
jemo za ruske notranjepolitične odnošaje; a simpatij za narod in jezik nam ne morejo zmanjšati. Da bi pa bila cirilica komu vzrok mržnje do ruskega jezika, ie nam povsem neverjetno. Ako se mladi tretješolci tako hitro priuče grški pisavi, zakaj bi se izpod-tikal kedo nad cirilico, ki je hčerka grškega alfabeta. Mi nočemo in ne smemo delovati proti cirilici, pismenkam ogromne večine slovanskih narodov, — saj bi bilo tudi povsem neuspešno in odtujilo bi nas povsem narodom, ki rabijo to pisavo. Vsi dosedanji napori izpoznavanja bi se s tem uničili. Ideja, da bi ustanovili vsi dijaki slovanski skupen zbornik, pisan v ruščini z latinico, je popolnoma nemogoča, nekoliko iz navedenih vzrokov, — nekoliko, ker bi v to nikdar ne pristali drugi dijaki, — nekoliko, ker bi nikdar ne prišel v ruski narod in ne dosegel cilja. „Oni nam jezik — mi njim pisavo." Rusi naj nam dajo le kulturni jezik; vse slovanske književnosti, ki se tako lepo razvijajo, naj se vedno bolj dopolnujejo in širijo v svojem narečji. Prosti narod in izomikanci rabijo naj svoj jezik, pridobe mu veljavo tudi tam, kjer se mu je dosedaj odrekala. A poleg svojega narečja priuče se naj izobraženci, bodisi v šolah, bodisi privatno, drugim slovanskim narečjem, osobito ruščini. Ona jim bodi medsobojni ob-čevalni jezik — dosedaj je to večinoma nemščina, — ona naj služi v znanstvenih razpravah in delih, ki niso namenjena pri-prostemu narodu, ter tako zavzame ruščina med Slovani v prihodnje ono mesto, ki je je zavzemala prej med učenjaki latinščina. — Mi smo in hočemo ostati Slovenci, — mi hočemo svojemu jeziku priboriti vso veljavo, in podati po možnosti veliko književnost, — a mi smo tudi Slovani in kot taki moramo biti v literarni zvezi z rodnimi narečji, pred vsem z najširšim in najbogatejšim. Ta naš „panslavizemu je najboljši patrijoti-zem; temu oporekati ne more niti največji in najzlobnejši naš nasprotnik.        Fr. G.
^B Vestnik. =g"
Slovensko  ferijalno   društvo   „Sava"   v Ljubljani priredi dne 3. avgusta t. 1. sijajen
osnovalen shod združen z abiturijentsko slavnostjo, društvenim večerom ljubljanskega „Sokola" in izletom na Gorenjsko.
Osnovalni odbor obvestil je vsa akade-mična društva o zasnovanji slovenskega feri-jalnega društva
V zadnjih dneh junija konstituiral se je osnovalni odbor ter izvolil svojim načelnikom cand. jur. V. Maurerja — ki bode tudi predsedoval osnovnemu shodu; — poročevalec o delovanji osnovalnega odbora bo stud. jur. Vladimir Ravnihar, — o določbah o prihodnjem društvenem delovanju poročal bode stud. jur. Božidar Vodušek; o načrtu za poslovnik pa stud. jur. Janko Vencajz.
Upravništvo osnovalnega odbora, pri katerem se priglašajo člani, nahaja se od 15. julija naprej v Ljubljani.
Družbi sv. Cirila in Metoda poslali so slovenski velikošolci dunajski Cirilo-Meto-dijski dar 107 gld., nabranih mej seboj v prošlem šolskem letu, ter s tem vstopili v vrsto ustanovnikov tega društva. Kakor se akademična mladež dunajska vedno spominja prepotrebne in prevažne družbe sv. Cirila, in Metoda, tako tudi graški vseuči-liščniki slovenski kažejo dejansko svojo rodo-Ijubje, ker imajo svojo „akademično podružnico" te družbe, kar je dunajskim dijakom zabranjeno. A tudi g. bogoslovci na vseh semeniščih slovenske domovine pokazali so opetovano, da vedo prav ceniti veliki pomen družbe sv. Cirila in Metoda za slovenski narod. Radostno znamenje, da imamo vai isto živo prepričanje, da je naša dolžnost po možnosti delovati v korist in prospeh te družbe. Zato upamo, da bodo slovenski dijaki, zlasti za časa počitnic, po vsi slovenski domovini netili in širili zanimanje za društvo, ki naj varuje slovensko mladino potujčevanja in izneverjenja svojemu rodu; da bodo vedno in povsod pridobivali mu prijateljev in podpornikov. Nikar naj ne zamujajo prilike, v veseli družbi, pri izletih in veselicah in drugih priložnostih nabirati prispevkov. Ako so tudi posamezni prispevki mali, — „kamen do kamena — palača." — i
Priznalni telegram poslali so iz Bieder-mannsdorfa, kjer so se mudili pri nedeljskem
St. 7                                     —    VESNA    —                                      107
izletu v Laksenburg, napredni slovenski vi-sokošolci dunajski g. Hribarju in mestnemu občinskemu svetu zastran imenovanja javnih prostorov ljubljanskih, ker bode kazala bela Ljubljana domačinom in tujcem, da je središče Slovenije, da ve ceniti zasluge mož, ki so se žrtvovali za svoj narod, — da pa tudi ne mara še nadalje ozirov proti nestrpnosti tujega življa.
Promocija. Č. g. Anton Medved iz raj-henburške župnije bil je dne 25. pr. m. na dunajskem vseučilišči promoviran doktorjem bogoslovja. Dne 4. pr. m. pa je dosegel na akademiji sv. Tomaža isto stopnjo tudi v modroslovji, katerega se je bil učil 2 leti na zavodu „dell' Anima" v Rimu. Iskreno častitamo vrlemu g. rojaku, ki je bil za časa svojega bivanja na Dunaji velik prijatelj slovenskemu dijaštvu; nadejamo se, da nam ostane naklonjen i v bodoče!
Nove trakove s srebrnim grbom dobi akad. društvo „Triglav". — Tudi osnovalni odbor „Save" je uže naročil trakove z grbi in čepico. Kdor izmed članov želi dobiti trak in čepico, naj to javi osnovalnemu odboru, (treba je, da naznani tudi mero za čepico).
„Narod" bode ime novemu slovaškemu akad. društvu, čegar pravila je potrdilo niže-avstrijsko namestništvo dne 16. junija. Novo društvo ima isti namen kot bivši „Tatran", ki ga je vlada razpustila z odlokom z dne 26. febr. t. L, proti kateremu je načelnik zaman vložil pritožbo na ministerstvo. (Gl. „Vesna", št. 2, str. 28). — Dal Bog, da bi „Narod" procvital in hitro postal pravim središčem bratom Slovakom! Bodi mu usoda milejša kakor „Tatranu", in življenje še daljše!
Slov. abiturijenti prirede v prvih dneh avgusta veselico in III. shod; dne 7. avgusta pa slov. višjegimnazijci veselico v Kranji.
Mensa academica otvori se na Dunaji z mesecem oktobrom t. I. Za ceno 10 gld. na mesec dobiti bode obed (juha, meso s prikuho in močnata jed) in večerja (mesna jed). Največ zaslug za uresničenje te važne in koristne misli gre rektorju prof. A. Exnerju.
Pismena matura v Novem mestu vršila se je od dne 13.—19. pr. m. Nemška naloga je bila: „Der Oesterreicher hat ein Vater-land, er liebt es und hat auch Ursache, es zu lieben," slovenska: „NihiI praeclarius aut praestantius est in rebus humanis, quam de re publica bene mereri." Vspeh bil je povoljen. Ustni izpit končan je bil 7. t. m.; ker smo pa poročilo dobili prepozno, ne moremo več v tej številki natančnejših podatkov navajati. — Govoriti nam bo torej o godnih izpitih v obče šele v prihodnji številki „ Vesne".
Disciplinarna preiskava proti češkim dijakom. Kakor se nam poroča iz dijaških krogov v Pragi, pozvani so bili delegati po-krokove mladeži na dunajskem dijaškem shodu na rektorat češke univerze. Ondi predložili so dijakom različna vprašanja ter zabeležili njih odgovore v protokol. — Kmalu na to poklicanih je bilo vnovič 24 slušateljev češke univerze na rektorat. V tem 2. slučaji zahtevala je akademična oblast pojasnila o nekej zaupnej seji češkega študentstva (m. marca t. 1.), v katerej so sklenili, da se odpošljeta nemškemu cesarju in pruskemu naučnemu ministru zahvalna telegrama radi splošnega spodobnega slavljenja 3001etnice Komenskega v Nemčiji. — Natančneje poročal bode po okončanej preiskavi „Časopis "českeho študentstva", po katerem bomo morda tudi mi kaj posneli.
Češko-slovanski dijaki v Pragi poslali so posestniku Če peku brzojavno priznanje in zahvalo, ker je „Nj. Veličastvu s tako lepimi besedami izrazil politično mišljenje vsega češkega naroda."
Rektorjem dunajskega vseučilišča za 1. 1892/3 izvoljen je dvorni svetnik E. Lud-wig. Porodil se je 1842. v Freudenthalu na Šleskem, bil promoviran 1864 doktorjem kemije, 1865 postal je asistent pri prof. Redten-bacherju, 1872 izredni, 1874 redni profesor kemije. 1882 podeljen mu je bil častni doktorat zdravilstva.
Rektorjem vseučilišča   v Gradci  bil je
izvoljen za 1. 1892/3 profesor bogoslovja dr. Marcelin Schlager.
108
—    VESNA   —
Št. 7
Rektor dunajske tehnike za leto 1892 3
bode profesor mehanike in strojeznanstva Rupert Boek.
Rektor zagrebške univerze za 1. 1892/3. bo prof. dor. Jos. Pliverič.
Dekanom na Dunaji voljen je za medic, fakulto prof. vit. Hofman (Čeh); za modro-slovno jezikoslovec prof. Miiller; za bogoslovno prof. Martin Bauer, za juridično dvorni svetnik prof. Maasen. Ta dopolni letos 70. leto ter potem po zakonu stopi v pokoj; profesorski kolegij izkazal mu je torej posebno čast, izvolivši ga dekanom za poslednje leto njegovega učiteljevanja.
Dekani graškega vseučilišča so: za bo-goslovce prof. Scherer, za pravoslovce prof. Tewes, za modroslovce prof. Skraup, za zdravoslovce prof. "VVolfler.
Z vseučilišča. Odkar se je odzval profesor pl. Miaskovski, klicu v Lipsijo v lanskem letnem tečaji, zapuščena je 2. sto-lica za politiško ekonomijo na ju-ridični fakulti dunajskega vseučilišča. Prazno stolico izročili bodo prej ko ne prof. Filipoviču (Freiburg), kateri ima v vedi prilično isto smer im metodo kot prof. K. Menger.
Slavnostno odkritje na dunajskem vseučilišči. Dne 25. pr. m. odkrili so v vseuči-liščnih arkadah zopet 3 nove spomenike: obeh Litrov-ov (očeta in sina), Bartha inNeumavra. V manjšej slavnostnej dvorani sešla se je izbrana družba, na čelu jej Rector magnificus prof. dr. Exner, dekani in akademični senat, profesorji, zastopniki naučnega ministerstva in namestništva itd. Slavnostni govor prevzel je direktor dunajske zvezdarne prof. dr. E. "VVeiss. Nato šli so navzoči doli v arkade, akademično pevsko društvo je zapelo in zavesa je padla. Rector prof. Exner prevzel je spomenike v last univerze s primernim nagovorom, ki ga je končal z besedami: „Duh teh učenjakov, akademični njihov duh ostani univerzi ohranjen dlje kot bron teh spomenikov!" (Živahno odobravanje.) — S tem je bila zaključena ta slavnost, katere so se udeležili tudi potomci slavljenih učenjakov.
Kegljačka zaveza slovenskih velikošolcev dunajskih prirejala je v letnem tečaji kegljanje vsako soboto. V jeseni nadaljevala se bode ta prijateljska zabava, katere se je udeleževalo okoli 20 tovarišev.
Velika skupščina družbe sv. Cirila in Metoda bode dne 28. julija v Postojini. Pri tej bodo prvič zastopani kot pokrovitelji slovenski dunajski velikošolci, in sicer je izbran za to t. cand. phil. Jakob Žmavc, namestnikom njegovim t. stud. jur. Janko Vencajz.
t Medicinec, g. Fran Ramo veš, umrl je 22. junija v Poljanah pri Škofji Loki. Ži-votopis in sliko prinese prih. štev. „Vesne".
t Abiturijent g. Al. Grom umrl je dne 1. julija t. 1. Življenjepis prinesemo v prihodnji številki „Vesne", ker nam za danes nedostaje prostora.
f Adolf Bohinec, finančne prokurature koncipist v Ljubljani, utonil je 12. junija t. 1. pri kopanji v Sori pri Medvodah. Porodil se je 1863. 1. v Mokronogu, gimnazijo pohajal v Ljubljani, kamor so se preselili njegovi roditelji, in juridične študije dovršil na Dunaji. Pri svojih sošolcih bil je obče priljubljen radi svoje veselosti; bil je tudi izvrsten pevec. V „Sloveniji" ustanovil je z nekaterimi kolegi, ki so bili enako njemu prijatelji godbe, „godbeni klub", ki se je pod njegovim vodstvom pridno vadil in dosegel veliko izurjenost. Nastopil je parkrat pri zabavnih večerih „Slovenije" in žel obilo priznanja. Vender se klub ni mogel dolgo vzdržati, nekoliko, ker članovi niso stalno bivali na Dunaji, nekaj, ker je, žal, našel mnogo na-sprotstva. — Bohinec bil je mirno, a vstrajno delujoč, radi svoje prijaznosti in mirnega mišljenja priljubljen i med nasprotno stranko. Blag mu spomin!
G. Anton Francelj, ki službuje nad 10 let kot famulus ljubljanske gimnazije, odlikovan je od cesarja s križcem za zasluge.
Matica Slovenska dobila je vabilo od odbora za prireditev geografske razstave v Moskvi. Matica naj bi posredovala, da bi bile ondi tudi slovenske pokrajine primerno zastopane. Matičin odbor sklenil je v seji (92.)  dne 23. junija, da se
Št. 7                                     —    VESNA    —                                     109
odzove in da se ima sestaviti v ta namen poseben odsek.
Dr. Ed. Herbst f, bivši vodja čeških Nemcev, umrl je dne 25. junija. Porodil se je dne 9. dec. 1820 na Dunaji, kjer je tudi dovršil (1843) svoje študije kot doktor pravo-slovja. L. 1847 postal je redni vseučiliščni profesor pravne filozofije in kazenskega prava v Lvovu, od koder se je preselil 1. 1858. v Prago. 1861—1885 bil je češki deželni in državni poslanec. Po ustanovitvi dualizma bil je poklican kot pravosodni minister v 1. avstrijsko „meščansko minister-stvo", katero je po dolgih borbah in skrajnem odporu češkega in drugih narodov slednjič padlo 1.1870. (Hasner-Herbst). — 1885 propal je kot kandidat za državni zbor proti knezu Schwarzenbergu, vender pa so mu preskrbeli prijatelji mandat v notranjem dunajskem mestu. — Njegovih spisov je najimenitnejši „Komentar avstr. kazenskega prava" in „Uvod v avstr. kazenski pravni red." — Herbst bil je strasten nasprotnik Slovanov, osobito Čehov.
Šestnajst dijaških društev nemškonaci-jonalnega mišljenja na dunajskem vseučilišči bilo je razpuščenih.
Rusif ikacija v baltiških pr ovincijah vzlasti v šolah lepo napreduje. Jeden najodličnejših „slavjanofilov", slavnoznani slavist in redak-tor-izdatelj „Slavjanskega Obozrenija", A. S. Budilovič, pride kot rektor na veliko šolo v Derptu. K temu pripomnil je neki polu-oficijozen naš list: „Budilovič je prototip ruskega profesorja z agitatorično-političnimi tendencami!"
Socialistično dijaško društvo ustanovili so v Curihu. Pristopilo je doslej kacih 100 članov raznih narodnostij, med njimi veliko število ruskih zidov. — Mi se ne moremo ogrevati za taka in slična mednarodna društva.
Tristoletnico obhajalo je vseučilišče v Dublinu 5—8. julija 1.1. z mnogoštevilno udeležbo gostov in odposlancev univerz vsega sveta.
Častni doktorat lepih umetnostij sklenil je senat dublinskega vseučilišča podeliti slavnemu gledališkemu igralcu Henry-ju Irvingu.
V glasbeni in gledališki razstavi na Du-
naji uprizorila se je madjarskega pisatelja Madacha „tragedija človeštva", ki sicer isto-tako, kakor Goethejev Faust, na katerega se naslanja in na nekaterih mestih živo spominja, ni pisana za uprizoritev. Drama je zelo pesimistična, Adam gleda v sanjah usodo človeštva v vseh časih, a vidi povsod le bolest in nesrečo. Dekoracije so bogate in prekrasne. Uprizori se tudi ta igrokaz v „narodnem divadlu" pražkem.
Osnovne šole na Češkem pohaja iz 582000 čeških otrok, godnih za šolo, več nego 16.000 nemške šole, a iz 316.000 nemških otrok le 2800 češke šole. Za vsakega češkega otroka potrosi vlada 5 gld. 90 kr., za nemškega pa 7 gl. 68 kr. — Ubogi Nemci, kako so zatirani na Češkem!..
Žensk je učiteljic v Rusiji okolo 5000, v Angliji 127.000, v Italiji 45.000 in v Avstriji 9000. Z umetnostjo in književnostjo se jih bavi v Rusiji 3000, v Angliji 1300 in v Italiji 2400. Velika učilišča pohaja v Rusiji do 1900 žensk.
Književnost in umetnost.
Pesni. Zložil J. T. Turkuš. Gradec, 1892 „Česar se človek boji, rado pride" veli pregovor. In res prišel je na dan drugi zvezek Turkuševih del, pod naslovom „Pesni". Ko prečitaš zbirko, ne veš, ali je pesnik satirik, ki na tak način proučava, kako naj se ne pesnikuje — ali pa je tako domišjav, da nazivlje take stihe — „pesni"; kajti on kaže, da nima pravega pojma o poeziji in poetiki. Zaradi tega bodi naša ocena le kratka.
Posveta. — „lire strune", je germanizem, v slov. tak rodilnik ne velja. — Pisati „brat očeta" je napačno, pravilno le „očetov brat". — Pri glagolih druge vrste rabi Se vedno spono „no" mesto „ni". — Kaj je „čuteče gorje", nam je neumevno. Breznaglasnic ne sodi staviti na prvo mesto; „i" pisati mesto „in" ne velja. — „Žvrleti" skrajšano je radi mere iz „žvrgoleti" — itd. itd. Posebno lepo pa sklepata zadnja granesa cel proizvod: „1 noč i dan rodi se pesnica Ter nulla dies sine linea. —"
110                                     —    VESNA   —                                     Št. 7
V tej zbirki posnemal je pisec Koseškega na kovanje novih besed. Preveč pridevkov staviti drug za drugim je napačno (n. pr. „Ti stara, vela, suha prhka veja"). O naglasu, ritmu in rimah govoriti bilo bi odveč.
Ideje izražene v pesnih bile bi še sem ter tja uporabne, ali izražene so okorno in najivno. Najboljša med pesnimi je še ona: „~Menih". — Želimo, da bi se enake zbirke „pesnij" ne podajale več slovenskemu narodu, ki ima pač pravico, da zahteva dobre in dovršene proizvode, ne pa slabih posku-šenj za duševno hrano.                      R—a.
500. zaplemba zadela je zagrebški „0b-zor" dne 1. julija t. 1.
G. dra. B. Ipavica ..geslo Triglava". [Izv. dop. iz Gradca.] Ne poznam je pesnice, katera bi se bila Triglavanom tako hitro priljubila, kakor „geslo Triglava". Takoj pri prvi pevski vaji zapeli smo jo radostno in navdušeno, ker vsakdo je spoznal, da nam gospod doktor v „geslu" sicer ne podaja „multa"-, pač pa „multum".
Skladba strinja se vseskozi z besedami, katere je zložil g. skladatelj sam.
Živo zaori v prvih dveh taktih „čuj nas Slovenija" v krepkem e-duru, in po kratkem odmoru zveni v resnem cj's-molu: „čuj Triglav nas Ti". Tenori gibljejo se tukaj nasprotno basom; toda na besedo „Ti" združujejo se zopet vsi štirje glasovi v krasno razlegajoče se ,/fa-triglasje. Kakor imajo tukaj posamezni glasovi svoja pota, katera se oddaljujejo drugi od druzega, tako se zopet združijo v blagoglasni akord; tako so tudi različnim fakultam na vseučilišči od-kazana posebna pota, katera pa naj vsikdar peljejo do enega in istega smotra: do skupnega delovanja v čast in prid domovine.
A da nas Triglav tem raje vsliši, prisegamo v krasni polifoniji, „da z dušo in srcem Slovani smo mi". Prisega ta postaja vedno krepkejša in krepkejša. Da pa gosp. doktor tako gradacijo doseže, prehaja v besedi „da z dušo" iz sr«-kvintsekstnega akorda v a-dur, kar ne zveni tako krepko kakor sledeči akordi. Na besede „in srcem" prehaja namreč skladatelj iz y?s-septimnega akorda v /<-dur,  kar se glasi jako krepko.
Da pa postane učinek glasov še krepkejši, stopa sedaj drugi bas v besedi „Slovani" nizdolu svoja resna pota do note fis. Nasprotno kipi tenor vedno više in više do note a. Tukaj nastane na ta način /w-sep-timni akord (fis-cis-e-a), najkrepkejši akord v celi skladbi in muzikalna klimaks je umetniško završena.
In ako slišiš mladih akademikov peva-jočih to geslo, videl bodeš in slišal, koliko čuta leži v tako kratki sldadbici. Bas ti oznanja resnost in potrebno energijo za dijaško življenje, tenor prosto žvižgajoč proti višini označuje nam akademiško prostost. Srce dijaško priseza domovini zvestobo, a iz prisege glasi se nam, da prav poje „srce preblago nosi Slovan". In ako je Koseškega zasluga, da nam je vkoval zlate misli „biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos" v krasne besede, velika — temvečja zasluga je Ipavčeva, da je izrazil oni ponos v glasovih, ne da bi rabil besedo ,,ponos": geslo zveni namreč ponosno, in mi ..Trigla-vani" smo ponosni na-nje.
Poje se geslo povsodi, kjer ..Triglavani" kot pevci nastopajo.                     A. Š—h.
O slovenski dramatiki in slovenskih gledaliških predstavah. „Slovensko dramatično društvo" praznovalo je letos petin--dvajsetletnico svojega obstanka. V tem času uprizorilo je 447 gledaliških predstav in izdalo 57 zvezkov ..Slovenske Talije". V prošlem (gledališkem) letu priredilo je 37 predstav, uprizorilo skupaj 47 iger (oz. oper in operet) med njimi 15 premij er. Društveno delovanje bilo je torej v obče vspešno in ugodno; a z otvoritvo novega gledišča čaka ga še mnogo truda in dela, da bode moglo častno delovati v prid narodu slovenskemu.
Dramatika se je pri Slovencih še zelo malo razvila. Izvirnih iger nimamo skoro nič, a tudi pri igrokazih, ki so se prevajali iz raznih slovstev na slovenski jezik, izbira ni bila vselej prav srečna. Kljub temu imamo uže lepo število igrokazov natisnenih, ali pa v rokopisu — tako, da nam je i na tem polji pričakovati lepše in veselejše bodočnosti. Svetovali bi torej, naj se skušajo
Št. 7                                  —    VESNA   —                                           111
pisatelji v prevajanji raznih iger, ki bi bile za slovenski oder primerne, ter tako skušajo opomoči, da se bo dramatična literatura vedno bolj širila in množila. — Tudi glede na uprizoritev nismo bili Slovenci posebno srečni. V središči Slovenije, v beli Ljubljani, boriti se je imela slovenska dramatika z mnogimi neprilikami, a ko je pogorelo gledišče, bila je par let omejena na nedostatne čitalniške prostore, ki so jo uklepali v ozke meje. — Čitalnice in bralna društva po drugih krajih slovenske domovine prirejale so sicer tudi, a vender, kakor je to naravno, le manjše glediške predstave.
Sedaj napočila je slovenski dramatiki boljša in lepša doba; uprizarjale se bodo igre v novosezidanem gledišči ljubljanskem. Vender gledišče samo še ne zadostuje. Treba bode pridobiti si s časom tudi stalnega, dobro izvežbanega gledališkega osobja. Hvale vredna je požrtvovalnost slovenskih diletantov, vender večji nalogi ne bodo kos. Tudi dramatična šola društvena je le za prve začetke zadostna, treba bode, da se igralci izvežbajo in izuče v svoji stroki, treba bode, da pohajajo šole in večja mesta, ter se ondi uče. Kdor ima dar opazovanja, naučil se bode pri večkratnem obisku dobrih gledišč, n. pr. dvornega na Dunaji, ali narodnega v Pragi, zelo mnogo morda več nego teoretično v šoli.
Za vse to pa treba denarja in sicer mnogo denarja. Treba da slovensko občinstvo spozna korist in potrebo slovenskega gledališča, treba, da vsi izobraženci pristopijo „dram. društvu" kot podporniki, treba, da dežela in mesto, kakor doslej tudi nadalje dobro subvencijunuje društvo, — treba je tudi dobre ¦ kritike, ki je istotako igralcu in gledalcu koristna.
Truditi se moramo v dosego tega cilja, doseči pa dal se bo le polagoma. Dotlej pa želimo igralcem tudi nadalje iste požrto-valne ljubezni do stvari, občinstvu pa priporočamo slov. gledališče kar najtoplje.
A ne samo v stolici, i v drugih mestih goji se naj dramatika s kar največjo ljubeznijo. Pri čitalntekih veselicah naj se nikjer ne opuščajo predstave,  a tudi pripro-
stemu ljudstvu naj se ponudi prilika, da sem ter tja brezplačno ali za mal denar prisostvuje takim predstavam.
I dijaki v tem oziru lehko mnogo store. Posebno bi priporočali, da slov. ferijalno društvo „Sava" pri svojih veselicah sprejema v spored dramatične predstave. A tudi, kjer je v kakem kraji ali bližnji okolici več dijakov na počitnicah, uprizore oni lehko kako predstavo, za žensko ulogo pridobe  si uže kake nadarjene rodoljubkinje,
—  ter igrajo o kakem prazniku občanom v pouk in zabavo. Priprave za to, ako se izbere primerna igra ni treba dosti, omejiti se morajo pač na najpotrebnejše, a izposodi jim v ta namen kar je treba, radovoljno bližnja čitalnica. — O počitnicah in tudi sicer med letom, dokler se bode igralo le po dvakrat na teden slovenski v Ljubljani, prirejalo bi tudi igralno osobje ljubljanskega gledališča lehko po manjših trgih in mestih primerne glediške predstave, gotovo ne brez vspeha. Nikakor bi to ne bilo sramotno; saj je tako delala tudi slavna Neuberica, saj še sedaj hodijo slavni in priznani igralci v goste na male odre. — Tako zaneslo bi se med prosti narod zanimanje za gledišče. Dobre volje je treba, in ljubezen do stvari vse zapreke premaga. Da bi se pač izpolnile te naše želje!                             Fr. G.
Gospodična Blaženka Kernideva, izborna pevka, znana dunajskim Slovanom po svojem večkratnem sodelovanji pri koncertih „Zvonimira" in ^Slovenije" — a svoji domovini po sodelovanji pri hrvatskih opernih predstavah za časa zagrebške razstave — angažovana je na mestno gledališče v Bre-slavi, od 1. 1893! nadalje na mestno gledališče v Lipsiji. — Dunajski listi izrekli so se o njenem pevanji in igranji jako pohvalno in laskavo, ko je, dovršivši konservatorij, s svojimi tovarišicami in tovariši vred nastopila pri uprizoritvi odlomkov raznih oper.
—   Želimo umetnici zasluženega vspeha v inozemstvu, a nadejamo se, da se ji bodemo mogli diviti i na domačih odrih.
112
—   VESNA   —
Št. 7
j,^r L/istniCd. "0^5^
One p. n. gg. naročnike, ki so se vpisali z obveznim podpisom na nabiralnih polah in Se niso ničesar vplačali, pozivljemo vnovič,  da poravnajo  čim preje svoj dolg. —
Izdavanje lista prizadeva nam itak uže mnogo žrtev in troskov, in torej pričakujemo od poštenosti naročnikov, da tudi oni store svojo dolžnost. — Dragim gg., ki so list prejemali, a ničesar vplačali, ustavili smo nadaljno pošiljatev. — Vse p. n. gg. naročnike, katerim je potekla naročnina, opetovano prosim, da jo v kratkem obnove.
—  Naslovi, ki se bodo za časa počitnic izpremenili, blagovolijo naj se pravočasno naznaniti tiskarni, da se izognemo neredom in zmešnjavam pri pošiljanji.   Upravništvo.
G. Š —b v G. Srčna hvala na poslanem! Prosimo o priliki zopet kaj! Bratski pozdrav !
„Vilindar". "Večini poslanih pesnic je oblika preslaba. Morda kaj drugega.
G. R—a v G. Kritiko smo zelo skrajšali, česar nam menda ne zamerite.
G. I. Š. I. v M. — Glede cirilice odgovorili smo v „Glasniku". — 0 dragih zadevah našega lista ne moremo pritrditi Vašim nazorom: Vam so pač naše dejanske razmere neznane, torej tudi sodba ni prava.
—  Vaš princip, da se mora mlajši vedno klanjati nazorom in sodbi starejših, pa bi bil v mnogih slučajih poguben. Sicer pa se sami ne ravnate po njem. Prosimo poročil o dijaških zadevah. — Zdravstvujte!
G. I. Ž. na D. Za sedaj zdi se nam v interesu društva najbolje, če ničesar ne poročamo. Sedanje razmere itak ne morejo vstrajati — torej raje potrpimo in počakajmo, da se vse mirnim potem poravna.
G. A. M. v P. „ Vesna" izogiblje se prepirov, kolikor je mogoče, a izzvana — odgo-
„ VESNA" izhaja po jedenkrat na mesec
Rokopise in dopise sprejema: Uredništvi
burggasse, 12; naročnino Dragoti
varja le stvarno. Le tako bodemo dosegli svoj namen in pridobili si s časom prvotne nasprotnike.
G. M. P. na R. P. Srčna hvala. Prihod- 1 njič! — Prosimo, da nam kmalu zopet kaj dopošljete, bodisi v vezani ali nevezani be-  I sedi. — Srčen pozdrav! —
T. t. dijake prosimo poročil o god- i nih izpitih, kakor tudi o drugih  di- 1 jaških zadevah —  sdsebno sedaj o po-  i čitnicah, ko jim bode v to časa in prilike dosti.
Errata corrige! V zadnjo številko „Ves- j ne" vrinilo se je radi nujnosti tiska mnogo neljubih, zvečine tiskovnih pogreškov. V obče so jako nedolžni; gotovo si se smejal, blagohotni čitatelj, ko si bral neusmiljeno pretvarjeni citat: „Vivat, floreta . . .! Nikdo nam ne bo očital, da pišemo nov jezik, ako je hudomušni tiskarski škrat mesto jedne črke radodarno natisnil kar dve, n. pr. Nem-cce, deelovanje. Da se ne piše slovenko, slevensko, ožiji, nedričakovan, stotletij, po-polnomo, zrelostne spričevalo, najneodvis-neši, bujen svit (prav: bajen) in tako dalje cum gratia in infinitum — da se ne piše tako, to vsakdo ve.
Zlasti v spis „0 slovenskih prevodih iz ruščine" vtihotapile so se mnoge napake. Omenimo naj le: str. 75. levo v. 4, 7 i, dr. J m. I; desno v. 15 cena- m. ce&i-.  — Str.
76,  levo V. 7 rn)'ioca; v. 15 Hnpaiio; v. 23 IleiipiHTHtie; v. 24 TOJiifc; V. 36 (= kam) m. Kar; v. 39 ^bficTBiiTe.ii.Ho. Desno v. 25 pa»-.\OAmH'iroca ; v. 33 n'6xoTHue  m.  xoTHtie.   Str.
77.  desno v. 1 ni m. in.
Na strani 89, 25. vrsta od zgoraj, levo, čitaj mesto „se združi, pone, razodelni": „. . . se združi, pove, razodene." S plaščem krščanske ljubezni pokrij ljubi čitatelj, tudi vse drugo, kar je nagajivec v tiskarni naredil narobe. Mi pa obetamo, da kaj takega v našem listu nikdar več ne bo.
na celi poli ter stane za vse leto gld. 150 i „Vesne : na Dunaji, Wien, VIII., \Vicken-n Hribar v Celji, Graška cesta, 1.
Tiska in zalaga D. Hribar v Celji. — Odgovorni urednik Srečko Magolič.