Pogovor z Majdo Markič
Leta 1959 so poklicali Majdo Markič, ki sedaj stanuje v krajevni skupnosti Gradišče, ki je takrat delala na ZPM, in jo obvestili, da mora zbrati in voditi 40 pionirjev iz vse Slo-venije v Beograd k tovarišu Titu, kije takrat praznoval 67-letnico. Na ZPM so bili zelo počaščeni, saj do takrat takih srečanj ni bilo.
Domenili so se, da bodo najboljše šole na tekmovanju JPI poslale enega najboljšega pionirja, na ZPM pa so pazili, da so bili iz vseh koncev Slovenije. Sedaj je nastopilo novo vprašanje: kako spraviti te otroke v Beograd, kje bodo prespali? Na srečo so prav takrat uvedli poslovni vlak. Sprevodni-ku so rekli, naj zaklene vrata, da se katere-mu izmed otrok na sedemumem potovanju ne bi kaj zgodilo. V Beograd so prispeli ob 23. uri in drugi del noči prespali v nekem internatu v bližini Beograda.
Že pred potovanjem so otrokom rekli, naj ne nosijo daril, ker so imeli skupnega, ki so ga izdelali v Pionirskem domu. Kljub temu je večina otrok prinesla darila.
Drugo jutro naj bi bil sprejem pri maršalu v Belem dvoru ob 10. uri. Največje presene-čenje za slovenske pionirje je bilo, da so se sme prosto sprehajale po parku. Zmenili so se, da bodo posamezna darila dali k sliki, a je Maruša iz Bohinjske Bistrice temu naspro-tovala. S sabo je namreč prinesla ročno* v šoli narejen cepin, ki bi ga izpred slike lahko
vsakdo vzel. Sedaj je bilo treba dobiti pio-nirja, ki bi tovariša Tita pozdravil. Tovariši-ca Markičeva je s seboj prinesla pozdravni govor, a bi se ga moral pionir še naučiti. Kljub vsem težavam jim je pozdravni govor uspel. Po vseh pozdravih je povzel besedo še tovariš maršal. Iz njegovega govora je jasno sevalo geslo: BRATSTVO IN ENOT-NOST.
Potem je priredil Tito slavnostno kosilo na terasi Belega dvorca. Vsi so nestrpno pričakovali, kdaj bo prišel. Prišel je s hrva-ško delegacijo, s katero se je spoznal teden dni prej na pohodu po hrvaškem Zagorju. Potem je obšel vse delegacije in ko je prišel k naši, smo zapeli Mi se imamo radi. Tito pa je rekel: »Pa še se bomo imeli«. V pogovoru je beseda nanesla tudi na poklice. Tito je naposled vprašal, kaj bo kdo po poklicu. Nekateri so hoteli biti zidarji, drugi mizarji ipd. Naposled je Tito vprašal, če ne bo nihče vzel njegovega poklica. Pionirje je to zmed-lo, saj so vsi pomislili na voditelja države. Zaradi tega jim je pojasnil, da misli stru-garja.
Po pogostitvi se je sprejem končal. Pionir-, ji so prišli v Ljubljano polni lepih vtisov in vsak je doživel nekaj novega: vsak se je rokoval z maršalom Socialistične federativ-ne republike Jugoslavije Josipom Brozom-Titom.
Mataj Sustič, 6. • O. Š. M«|de Vrhovnik