Starši 38 Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 Pred časom je bil gost v Mestni knjižnici Izola psiholog Matic Munc. Širši javnosti je postal znan zaradi primera »koroška deklica«. Tema njegovega predavanja je bila samomorilno in samopoškodbeno vedenje. Povabili smo ga na željo nekaterih uporabnikov knjižnice. Samopoškodbeno in samomorilno vedenje Povzetek predavanja Matica Munca v Izoli Matic Munc je študij psihologije uspešno zaključil leta 1998. Izobraževal se je tudi za vodenje edukativnih skupin za depresijo in anksioznost, za kognitivno-vedenjskega terapevta ter naredil strokovni izpit iz soci- alnega varstva. Kot samostojni svetovalec se posveča posameznikom, parom in druži- nam. Je član Društva Brez limita – skupine strokovnjakov, ki nudijo celostno podporo ljudem z različnimi težavami, kot so zasvo- jenost, motnje hranjenja, samopoškodbeno in samomorilno vedenje. Leta 2015 je bil imenovan v Svet za mlade Mestne občine Ljubljana. S temnimi platmi človeškega bivanja se je Matic Munc začel soočati nekako pred 12 leti, ko se je na CSD Ljubljana Moste - Polje ukvarjal z delinkventnimi mladimi, storilci kaznivih dejanj in odvisniki. Nadaljeval je na oddelku za zaščito otrok, delal je s spol- no zlorabljenimi otroki, zasvojenci, žrtvami nasilja v družini. Bil je tudi psiholog v za- porih v Ljubljani. »Zaporniki so še posebej rizična skupina. Zelo sem vesel, da mi v zaporu ni nihče umrl, čeprav je tam visoka stopnja samomorov. Ker sem trmast, sem vsak dan hodil tja in se z njimi pogovarjal in bil ob njih, tudi če se niso želeli pogovar- jati. Ampak bil sem tam in sem rekel, ne boš se mi ubil.« O samomorilnem vedenju Poznamo štiri vrste samomorov: iz hude notranje stiske, iz afekta (brez načrta, im- pulzivno), zaradi duševnih težav (shizo- frenija, bipolarna motnja), kot posledica spodrsljaja (recimo pri nekaterih oblikah spolnega izživljanja, ki vključujejo duše- nje). V zadnjo skupino sodijo filozofski sa- momori iz trdnega prepričanja, »da je vse skupaj brez zveze, življenje je treba čim prej končati, ker je nesmiselno. Umrl bom mlad in bom lepo truplo.« Ta vrsta samomorov je velik izziv, ker je v ozadju zelo močan etično-filozofski konstrukt, ki se mu težko oporeka. Tvegana vedenja – samomorilno, samopo- škodbeno vedenje in odvisnost – so zunanji izraz zelo hude notranje stiske. Če želimo pomagati ljudem v stiski, potrebujemo ve- liko empatije, časa, energije, zavzetosti. Nji- hove težke zgodbe nas čustveno zaznamuje- jo, zato je velikokrat lažje predpisati zdravila ali druge ukrepe, ki blažijo posledice. Človek, ki se odloči za samomor, občuti tako hudo notranjo stisko, da ne želi več živeti. Skoraj vsaka slovenska družina je za- znamovana s samomorom, a o tem neradi in premalo govorimo. V naši dvolični druž- bi precej problemov prikrivamo in samo- mor je ena od tabu tem. V Sloveniji kljub visoki stopnji samomorilnosti še nimamo nacionalnega programa za preprečevanje samomorov. Na kaj moramo biti pozorni Znakov, da nekdo razmišlja o samomoru, je več. Če nam nekdo pove, da bi si rad vzel življenje, je treba to jemati zelo re- sno. O tem je veliko stereotipov. Prvi je, da »ljudje, ki govorijo o samomoru, tega ne bodo storili«. To je laž. Retrogradne raziskave odkrivajo, da je večina ljudi, ki so naredili samomor, o tem govorila. Njihovo sporočilo je lahko posredno ali neposredno in je v bistvu klic na pomoč. Rezanje vezi z življenjem in obredi posla- vljanja nam povedo, da nekdo razmišlja o samomoru. Morda nam omeni: »Mogoče se pa ne bova več videla.« Začne urejati zemeljske stvari, vračati dolgove, želi se znebiti stvari, ki jih ne potrebuje več, in jih podarja naprej. To kaže na to, da člo- vek dela svoj samomorilni načrt, da ga želi izvršiti. Drugi stereotip pravi, da »če nekdo poskuša storiti samomor, je to samo iskanje pozornosti«. Tudi to ni res. Ljudje, ki so naredili samomor, so imeli pred tem poskuse samomorov. Poskusi samomora so resni poskusi in zahtevajo našo zaskrbljenost, sočutje, naš angažma, in to ne glede na to, ali je ta poskus nare- jen na način, da bi lahko to osebo nekdo našel. Tretji stereotip je, da se »človeku ne da pomagati; če hoče narediti samomor, ga bo naredil«. Vedeti moramo, da človek Špela Pahor je diplomirala in magistrirala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Zaposlena je kot bibliotekarka in pravljičarka v Mestni knjižnici Izola. V župniji Piran poučuje verouk. Zbira življenjske zgodbe, ljudsko pripovedno izročilo, piše, prevaja in pripoveduje. Če vidimo človeka, ki je zamorjen, začne z obredi poslavljanja ali govori o samomorilnih načrtih, mu moramo pomagati. Takrat moramo biti pogumni in ga vprašati, ali razmišlja o samomoru. Če imamo nekoga radi, to naredimo. Starši Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 39 v taki stiski ni popolnoma v posesti svoje volje. Preprečevati samomore in reševati življenja se vedno splača. »Nekaj si bom naredil,« to nam je že skoraj vsem padlo na misel. Izdelava načrta, torej razmišljanje o načinu samomora, pa pome- ni, da se je stvar že začela konkretizirati. Sle- di namen, nato pa izvedba. Te štiri faze se lahko včasih dogodijo izjemno hitro, tudi v pol ure, lahko pa trajajo dolgo časa. Kako ravnamo ali o pomenu zdravih odnosov Če imamo dovolj zdrave medosebne odnose, lahko opazimo, da je sorodnik, prijatelj ali sodelavec v stiski. Takrat lah- ko pristopimo in vprašamo, kaj se z njim dogaja. Pomembno je biti prisoten, biti ob njem, ostati v stiku z njim. Opazovati moramo, kaj počnejo ljudje v naši bližini. Če vidimo človeka, ki je zamorjen, začne z obredi poslavljanja ali govori o samo- morilnih načrtih, mu moramo pomagati. Takrat moramo biti pogumni in ga vpra- šati, ali razmišlja o samomoru. Če imamo nekoga radi, to naredimo. Če se začne iz- ogibati odgovoru, je treba narediti korak naprej, imeti več stikov, poiskati strokov- no pomoč in človeka tudi zaščititi. Skupaj s prizadetim človekom je treba odkrivati, kaj bi mu pomagalo. Ljudje smo zelo raz- lični in vsak človek na svoj način išče sre- čo in smisel svojega življenja. Pri tem mu lahko stojimo ob strani in mu pomagamo, nikakor pa mu ne vsiljujemo svojih pogle- dov in 'receptov'. Nekaterim pomaga vera, drugim morda šport ali ustvarjalnost. Mo- žnosti je nešteto, odkrivajmo jih skupaj s prizadetim človekom. Depresivnemu človeku ne pomagamo s hu- morjem ali z nasvetom, naj razmišlja pozi- tivno. To je kuhinjska psihologija! S humor- jem lahko gledamo na svoje pretekle stiske šele veliko let kasneje. Človeku v stanju aku- tne depresije življenje ni smešno niti lepo, ampak črno, tragično in boleče. Depresija je zelo boleča. Takrat človek ne vidi nič po- zitivnega. Kdor je kdaj doživljal podobna depresivna stanja, to lažje razume, kdor pa tega še ni doživel, ne razume. Zato mora- mo biti previdni in tudi dovolj pogumni, da stopimo v stik s takim človekom. Takega človeka je treba zaščititi, sprejeti, ga stisniti k sebi. Besedna zveza »jaz te razumem« je zelo prevzetna. Nikar ne govorimo ljudem v stiski, da jih razumemo, ker jih ne. Poslu- šajmo zgodbe ljudi, sprejmimo jih, bodimo tolerantni, potem pa iščimo rešitev. Če tega ne dovolijo, se umaknimo, spoštujmo nji- hovo mejo. Živeti s partnerjem, ki je v de- presiji, zna biti težko, a če ga imamo radi, mu damo vedeti: »Glej, tukaj sem zate.« Grožnjo s samomorom lahko kdo upora- bi tudi kot orodje za čustveno izsiljevanje: »Če ne boš z menoj, se bom vrgel s stolpa.« Čeprav taka grožnja vsebuje elemente iz- siljevanja, se je vedno dobro vprašati, kaj stoji za tem. Takemu človeku lahko odkrito povemo, kako se zaradi tega počutimo. Če smo v takem odnosu, ne moremo biti mi tisti, ki pomagamo. Vedno pa lahko poišče- mo pomoč, na primer pokličemo reševalce, policijo. Tudi mimo nekoga, ki leži na ulici, ne bomo šli. Vendar pa odnos, v katerem nekdo partnerja izsiljuje na tak način, ni ljubezenski odnos. Tak odnos moramo pre- kiniti, osebi pa poiskati pomoč. Ob vsaki smrti imamo ljudje navadno občutek kriv- de. Samomor nam pušča več vprašanj kot odgovorov. Če vemo, da smo naredili vse, kar se je dalo narediti v tistem trenutku, npr. poiskali pomoč za tega človeka, nam to zelo pomaga. Izkušnje iz tujine kažejo, da probleme pri ljudeh s kompleksnimi težavami (večkra- tnimi diagnozami, v težkem socialnem položaju itd.) uspešno rešujejo timi stro- kovnjakov različnih smeri, ki med seboj enakovredno sodelujejo. Skupaj oblikujejo cilje pomoči in naredijo varnostno mrežo okoli ogroženega ali prizadetega človeka. V Sloveniji je to zelo drugače – psihiatri se včasih ne želijo pogovarjati, socialni delav- ci so taki in drugačni … V takih primerih moramo vedno pomagati – tudi če so po- tem ljudje, ki smo jih rešili, jezni na nas. Saj ne pomagamo s predpostavko, da nam bo kdo hvaležen! O samopoškodbenem vedenju Tudi pri samopoškodbenem vedenju je no- tranja stiska zelo huda in telesna bolečina je eden izmed možnih ventilov. Samopoško- Foto: Peter Prebil Starši 40 Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 dovanje je v Sloveniji razširjeno predvsem med mladimi. Sem sodi rezanje po različ- nih delih telesa, npr. po notranji strani rok, trebuhu, dimljah, nogah, prsih, ugašanje ci- garetnih ogorkov na koži, tolčenje v zid, do- kler členki niso krvavi. Rane so lahko zelo globoke in lahko prekrivajo celo telo. Gre za trenutno sprostitev notranje bolečine. Če se nekdo poreže po vratu, kjer so močne žile, pa je to poskus samomora. Starši, svetovalni delavci in učitelji, ki so v stiku z mladimi, morajo biti pozorni na njihovo vedenje: dolgi rokavi poleti, skrivanje ali varovanje samopoškodovane roke so znaki, da je ne- kaj narobe. Rezanje pogosto preide v neke vrste odvisniško vedenje. Starši so pogosto zadnji, ki to opazijo, vrstniki pa vedo vse. To vedenje je huda nevarnost in k temu nekaj prispeva tudi internet. To ni moda, ampak zelo rizično vedenje med mladimi. V šo- lah naj učitelji vzpostavijo zaupen odnos z mladimi in naj preučujejo vzroke, zakaj se to dogaja – sprašujejo učence, zakaj … Če nas nekdo prosi, naj tega ne povemo naprej, moramo to upoštevati. Ohraniti moramo zaupen odnos in skupaj z otrokom raz- mišljati, kaj narediti. Vzrok je vedno neka osebna stiska: morda pritisk v šoli, bojazen zaradi šolskega neuspeha, lahko pa tudi Depresivnemu človeku ne pomagamo s humorjem ali z nasvetom, naj razmišlja pozitivno. Človeku v stanju akutne depresije življenje ni smešno niti lepo, ampak črno, tragično in boleče. nasilje ali spolne zlorabe doma. Treba se je pogovarjati in odkriti vzrok. Lahko se obr- nemo na strokovnjake, a to naredimo tako, da spoštujemo željo po zaupnosti, sicer tve- gamo, da pride otrok v še hujšo stisko in naredi samomor. Pomanjkanje ljubezni in topline v najbolj osnovnih, temeljnih medsebojnih odnosih v družini v zgodnjem obdobju otroštva lahko privede do marsičesa. Ni nujno, da nam na zunaj kaj manjka, družina je lahko finančno preskrbljena, a ni topline, bližine pomembnih ljudi, ni varnosti. Tudi v na- ših medsebojnih odnosih v odraslosti je premalo bližine in topline. Univerzalno zdravilo je, da vzpostavljamo bližino, tudi z objemom, dotikom, stiskom roke. V vsa- ki situaciji lahko pristopimo k človeku, mu damo toplo besedo, ga pobožamo, se ga dotaknemo, pogledamo v oči in vprašamo, ali je v redu. Žal pa izgubljamo to kulturo medčloveških odnosov. Zaključek »Tudi sam sem bil v zgodnjem otroštvu spolno zlorabljen s strani staršev. Tega sem se zavedel pri sedemindvajsetih letih. To je bila moja temeljna bolečina. Bil sem v glo- boki depresiji. Zdaj, po šestnajstih letih, je bolje. Človek prenese ogromno trpljenja, je zelo prilagodljivo bitje. Je pa tudi ranljiv in so trenutki, ko se zlomi. Takrat je treba človeka zaščititi,« je povedal Matic Munc, tudi bloger in žvižgač, velik ljubitelj morja in strasten potapljač. Predavatelj je sledil rdeči niti obravnavane teme, obiskovalce pa je povabil, naj sode- lujejo z vprašanji. Njegova strokovnost, empatija, toplina in iskrenost sta nekatere spodbudila, da so se počutili dovolj varne podeliti tudi svoje izkušnje odvisnosti, soci- alne stiske, depresije ali poskusa samomora. Veliko obiskovalcev, predvsem pedagoških in socialnih delavcev, pa je ob koncu veče- ra izrazilo svojo hvaležnost, saj so pridobili veliko dragocenih podatkov in izkušenj za poklicno in osebno delo. Foto: Nataša Pezdir