180
Iz naše vasice
Piše Janko Barle
XXVIII. »daj se poslavljam tudi od tebc, draga mi rojstna  vasica.   Koliko veselja
sem preživel v tebi, kako si mi k srcu prirasla! Kako je vendar to, da
mi ona bela cerkvica s šiljastim zvonikom in ono nekoliko malih hišic, razsejanih po hribcu, nikakor ne gre iz spomina? Ej, saj sem videl vendar že toliko velikih mest z ravnimi, širokimi ulicami, s krasnimi cerkvami in z velikimi hišami, kjer je jedna od njih večja, kakor vse one hišice, de bi jih skupaj zložil, pa vendar hreponim le po tebi, dasi si tako mala, skrita in po zabljena. Kolikrat mi hite misli tja v tvojo   sredo, kako   hrepenim  po   tebi!
Bila je doba, ko mi je bila vasica moja in njena okolica celi svet, saj drugega nisem poznal. Kolikokrat, ko mi je pripovedovala dobra babica o krilatih angeljcih in zlatih nebesih, kolikokrat sem si mislil, kako bi bil srečen, če bi se mogel vspeti tja na ono goro, katera se je plavila v daljavi, saj od tam bi ne bilo ve<5 daleč v nebesa. Kasneje sem sprevidel, da je tam za goro še mnogo mnogo sveta, prepotoval sem mnogo deže], videl mnogo prijaznih vasic in širokih mest, vendar vasica naša mi je ostala vendar le tnila. Ej, saj sem pa tudi toliko lepega v njej preživel.
Moji rnladostni drugovi in družice, s katerimi sem se tolikokrat igral, so tudi zrasli. Nekateri so se razkropili po svetu, drugi so ostali. Stanujejo v hišicah, v katerih so stanovali njihovi dedovi, mučijo se in dclajo, a njihovi otroci se igrajo in skačejo po vasici, kakor smo mi nekdaj. Vem, da je tudi sedaj tako živo in veselo v naši vasici, kakor je bilo takrat, ko sem jaz živel ondi svoje mladostne dni. Zvonovi vabijo še vedno tako milo v bolo cerkvico, kakor so nckdaj, in lastovice prihajajo zopet vsake spomladi, kakor so po-preje, iščejo si svoja stara gnjezda in gostole svojo pesemco okrog zakajenih slamnatih streh. Lipa na sredi vasice še vedno mogočno razprostira svoje veje, a ko se razcveto njeni zvezdnati cvetovi, takrat žubori na njih sto in sto marljivih Čebelic.
Velike spremembe ni. Morda se je pač sezidala kakova nova hišica, druga stara nekoliko predelala in pobelila, vendar vasica je ostala takova, kakor nekdaj.
Nu, nekdaj je bilo pa vendar malo drugače. Prva leta, ko sem pribajal na počitnice, kako tni je godilo, ko so me povsod srečevali znani obrazi. Tu se je odprlo okence, drugje je pokukal zarujavel obraz izza starega plota in začul se je glas:
»Nu, kaj si prišel ? Dobro došel, dolgo te ni bilo. Zdaj pa pač ostaneš nekoliko časa pri nas?«
Tovariši so me veselo pozdravljali, marsikateri stari dedek podal mi jc svojo koščeno desnico, vsak je imel za-me nekoliko prijaznih besedij.
Zdaj pa ni več tako ; pozabili so počasi na-me. Ni čudo, saj pa tudi komaj vsakih sedem let pridem jedenkrat v vas. Moji so se od ondot odselili,
-« 181 &*¦
a opravila mi ne puste, da bi prišel večkrat tja, dasi bi tako želel. Izmed otrok me tako nobeden ne pozna in marsikateri maliček se me celo pre-straši in odhiti s praga v hišo v materino krilo, češ : tuj mož je zunaj na cesti. Ej, drugi so me pa tudi že mnogi pozabili. Pozdravili so me pač, ali gledali so me nekako začudono; a ko sem dejal: »Nu, kaj me več ne po-znaš ?« potegnil je marsikateri z roko po čelu in dejal: »Saj res, to ste vi! Skoraj vas ne bi poznal. Nu, spremenili ste se.«
Tako je, kaj hočemo. Spreminjamo se, spreminjamo.
Kaj za to; drugačc je pač kakor nekdaj, ali vendar mi je vasica še vedno mila. če me tudi nobeden ne pozna, saj se mi pri vsakem koraku obnavljajo spomini. Vsako drevesce, vsaka hišica, vse vse me spominja na mojo mladost. In to je tudi prijetna zabava.
Pri teh spominih vstajajo mi v duši mnogi znani obrazi. Pojdi po vasi od hiše do hiše, poprašuj tu in tam: kje je ta, kje je oni, in odgovorili ti bodo: »Ni ga več!« - Marsikaterega častitljivega dedeka, marsikatero zgo-vorno ženico, dobro kakor dober dan, marsikaterega dobrega tovariša in to-varišico pogrešam — odnesli so jih tjakaj na konec vasice, kjer je majhen obzidan prostor, kjer stoji križec pri križu — na vaško pokopališče. Koliko dobrih znanoev tamkaj spi! Tam med onimi grobovi mi je tako ugodno, tamkaj bi želel kdaj tudi jaz počivati.