NEIZRABLJENE STILNE MOŽNOSTI SLOVENŠČINE PRI PREVODU MOLITVE ZA MOJE BRATE*
Slovenska prevodna književnost se je preteklo leto obogatila še z enim delom iz sodobne srbske književnosti, z romamom Mladena Oljača Molitev za moje brate. Preivod je nekoliko zakasnel, saj je izvirnik zagledal beli dan že pred desetimi leti. Ce upoštevamo, da je delo bilo tedaj nagrajeno in da je kaj kmalu postalo središče pozounosti. književnega lin drugega občinstva, ker je besedilo drezalo v živo tkivo sodobnega, v boleče strairti medvojnega in povojnega srbskega življenja, potem je zapoznelost sdovenske izdaje večja in tudi občutnejša.
Roman ima vrsto odlik in značilinosti oblikovne in izrazne narave.
Povezovanje toka pripovedi z asociativnimi epizodami in poseganji v napol zavestno junaikovo notranjost in z retrospektivnimii podoživljanji, posebej označenimi s kurzive, je sipretno in docela smotrno izdelano. Gre predvsem za Oljačevo prilagoditev stilnega izraza, kar dosega s tem, da ne povezuje, da razčlenja ali razbija' stavek največkrat s prosto stavo ločil, svobodno interpunkcijo, s čimer dosega veliko nepo-
' Prevod od Franja Smerduja.
• Izraz »razbiti« ali »razkrojeni« stavelt pravzaprav ni docela ustrezen že zaradi kronologije procesa, ker je razbito in razkrojeno lahko šele nekaj, kar je bilo celota; gre pravzaprav za »nepovezani« stavek tako v vsebinskem kot v slovničnem pogledu.
129
srednost, pa tudi stilno odraznost psihološkega procesa junakovih doživetij ali po-doživljanja dogodkov. Razen z grafičnimi (kurzivom) in ločilnimi sredstvi si pisatelj pomaga s prehajanjem od pravega v nepravi premi govor, z nepovezanimi povednimi enotami, z razbitim, nepovezanim stavkom, pri čemer se pojavljajo inverzija, apozicija, opuščanje vezniikov in zamenjava z razMčniimi ločili, 'S ispremeirDbio glagiolsikega vida, s sprememtoo ali nedioslednim odnosom med dbjektom in subjeiktom; s tem povečuje ekspresivnost izraza in iskuša posredovati posebnosti jiuinakovega miselnega procesa, ki se bodiisii prehiteva, preikinja ali pa je natrgan, nesmotrn, polzavesten ali samodejen. Na ta način se je pisatelj močno oddaljil od običajne pripovedne tehnike, kar zadeva stavek in odstavek, hkrati pa mu je bilo mogoče zajeti miselni ritem oziroma nalomljeni misekid tak sodobnega človeka do najmanjših potankosti, tisto torej, česar tafco ustrezno s kon-venoionallno pripovedjo .in običajoo pisanim in povezanim stavkom enaiko ustrezno in gibčno najbrž ne hi bil mogel posredovati.
Morda se bo zdelo, da je to pač tuidi pri Srhih posikus iskati ritmičnost in harmo-ničnosit v nepotsirednii lodraznoisti človekovega miselnega življenja. Res bi utegnilo biti tako, če hi pisatelj ves tekst napisal v takem psihograJskem pripovednem načinu. Vendar v romanu ni tako. Oiljača teži za tem, ida bi ločil pripovedovanje o zunanjih junako-Viih dejanjih in delih od posredovanja njegovih oziroma človekovih notranjih procesov. Od tod značilnost, ki je dokaj dosledno izpeljana, zato dovolj preprečljivo kaže na pisateljevo zavestno hotenje in na željo, da bi dosegel funkcionalnost tega postopka: nepovezani, razbiti stavek je rabljen predvsem v odlomkih, kii zajemajo notranje miselne monologe, podoživljanja, polzavest in podobno. Tu je psihološko in funkcionalno dovolj ustrezen in zato tudi deluje estetsko. Ni pa nasploh takih stavkov v delih s pravimi, govorjenimi dialogi in v siceršnijl pnipovedi, opisu, pismih, odlomkih iz dnevnika, kar vse srečamo v tem modernem iromanu.
Ali bi bil prevajailec take stiilne lastnosti Oljačevega romana lahko uveljavili v slovenščini? 2e na prvi pogled sta v primerjavi med slovenščino in srbščino različni dve prvini, ki bistveno vplivata na možnosti irazkrajanja tradicionalnega pripovednega stila in pripovedovalnega, povezanega stavka. To sta logična interpunkcija v srbskem in gra-matična v slovenskem jeziku.ter različna sintaktična struktura obeh jezikov, namreč manjša normativnost pri enem in večja pri drugem. Razen tega je privrženoist tradiciji bila v razvoju slovenskega pripovedovalnega stavka vseskozi neprimerno večja kot v srbščini in hrvaščini (tj. v eni in drugi književnosti). Do neike mere je to povezano prav z načelom stave ločil; logična interpuinkcija je v srbščini že dfesetletja omogočala in celo podpirala tak razvoj pnipavodinega stila, ki je vodil od klasičnega povezanega k nepovezanemu, razbitemu stavku.
NekoiMko drugače je s takiim stavkom v slovenščini.' Začel se je uveljavljati v moderni in se hitro razvil, čeprav je ustvarjalno zahtevnejši. Seveda pa hi bilo odveč trditi, da more samo nepovezani stavek ponazoriti samodejnost človekovega toka zavesti (v tem pogledu je posebno zanimiv Kafka, ki z običajnimi stavki posreduje tako zavestni kot podzavestni tok), oziroma da samo razstavljeni stavek omogoča ritmičnost proze: Cankarjeva proza ali pa Kranjčev ritmični stavek v Povesti o dobrih ljudeh ali v Treh novelah nasploh ni oblikovan v nasprotju ali pa mimo običajnih sintaktičnih priporočil in slovničnih norm. Pri iritmičnosti in harmoničnoisti soodločajio vsebina stavka, odlomka iin celotnega dela, torej pisateljeva ustvarjalna in oblikovalna moč, M se kaže v vzporednem naponu izraznih in idejno-vsebinskih iprvin, v sozvočju enega in drugega.
Kar zadeva govoTJeni stavek, lahko trdimo, da ima v slovenskem pripovednem stilu dolgo tradicijo. Ne le, da ga imamo v dialogih med Krpanom in cesarjem Janezom, tudi v vsi realistični prozi prejšnjega in tega stoletja ga lahko zasledujemo. Vendar tod iz realističnih pobud, medtem ko ga kasneje srečamo tudi v takšni rabi in s takšnim namenom, da poveča ekspresivnost izraza, npr. v Cankarjevi prozi, pri Binžgarju, zadnja desetletja pa pri Borisu Pahorju. Tudi z govorjenim stavkom je mogoče doseči izredno ritmičnost s posebnim povezovanjem posameznih povednih enot (to Fiinžgarijevo značilnost je nazoimo prikazal dr. J. Toporišič, Pripovedna dela F. S. Finžgarja, 209—266). Najbrž je, kar zadeva govorjeni stavek, v sodoibni slovenski književnosti najdlje prišel
' Nujno je tudi, da ločimo dve vrsti: miselno razbite, eliptične in fragmentarne, ki naj bi zajemali tok človekove polzavesti in podzavesti, ter sintaktično razčlenjene In razvezane prav 3 pomočjo ločU. S takim stavkom skuša pi.<iatelj doseči ritmičnost svojega besedila in ekspresivnost povednih enot.
120
Bonis Pahor. Vendar gre pri njem za nefcolilso drugačno irabo govorjenega stavka, ker ga je pri tem menda vodila tudi podoibna težnja, ki je značilna za starejše realiste, ie da je on šel dosti dlje. Njegov stavek je vzet iz neposrednega, resničnega govorjenja, zato eo njegovi govorjeni ,sitawki takšni, kakršne govore Slovenci na Primorskem in v Trstu: s takimi členicami na začetku, ki sicer niso v mavadi, z elipsami in inverzijami ipd. (pilim, dr. Joža Mahnič, Ljubljanski dnevnik 27. 4. 1956). Seveda si Pahor mimo pravopisa bolj kot drugi pomaga s prosto sitavo Jočil, isaj imajo ločila ob besedi, povedni enoti in stavku sestavno izrazno vrednoist. In kot nam kažejo Pahorjeve stvaffiitve, je tudi s tem stavkom mogoče doseči večjo ali manjšo ekspresivnost izraza, ne le realistično odraznost. Skoiraj dosledno uporablja Pahor take stavke ie v dialoških idelih besedila, sdcei pa pri njem prevladuje tradiaionalno oblikovani, čeprav kratek in enostaven, pripovedovalrai stavek.
Če pogledamo v najnovejše slovensko leposlovje, najdemo podobno razmerje med tradicionalnim pripovedovainim in neipovezanim, razbitim stavkom kot pri Oljaču v romanu Branika Hofmana Ljubezen (1965). V njem bi mogel bralec zaslediti še nekatere oblikovne vzporednosti z Oljačevim romanom, pa tudi idejno-vsebinske, ker gre v Hof-manovem romanu prav tako za duševne in življenjske stiske vzporednih siovenskih rodov ob sicer drugačnih življenjskih zgodbah. Pripoved in večino pogovornih delov besedila po'daja Hofman s tradicionalnim istavkom. Polzavest ali poidzavest, samodejnost in natrganost notranjih miiselinih procesov pa naikazuje z nepovezanim stavkom in kur-zivo. Hofman torej dokazuje, da je takšen stilno-izrazni prijem mogoč na današnji stopnji razvoja slovenskega pripovednega stila. Hofman pri nas sicer mi edini, ki uporablja in razvija tak stil. Vendar klasična sredstva in način izražanja v prozni književnosti nasploh prevladujejo, kakor da v beletristifci z uvajanjem modemih izraznih in stavčnih možnosti ne gre in menda sploh ne bo šlo več tako daleč, ikot nipr. v glasbi, slikarstvu, kiparstvu. Takšni poskusi pred desetletji so v besedni umetnosti pravzaprav omagali, čeprav je res, da marsikateri današnji ustvarjalec izhaja od :tam in skuša smoitrno uporabljati in ločiti izrazno in estetsko ustrezno od modnih poskusov in oponašanj ter preživele avantgardnosti.
Kako je torej uspelo slovenskemu prevajalcu posredovati zahtevni Oljačev tekst? Oidločiil se je za običajni pripovedni stil in za pretežno povezani pripovedovalni stavek. S tem je Oljačevo delo stilno bolj spremenil kot poenotil. Kot smo videli, hi slovenski literarni stil nudil prevajalcu dovolj možnosti ostati izvirniku tudi v tem pogledu čim bolj zvest. To bi bilo toliko potrebneje, ker je opisani stilni prijem v Oljačevem romanu psihološko pogojen, hkrati pa je tudi literarno izraano nameren, torej bistvena prvina umetniškega dela. Posamezni iztrgani istavki, iki naj ponazorijo pirevajalčevo delo, seveda ne bodo mogli dovolj dobro pokazati, kolikšna in kakšna je razlika med stilom izvirnika in prevoda, vendar naj bi to vsaj nakazali, in pokazali, kolikšnega pomena je stilna in stavčna ustreznost za upodobitev kakega dejanja ali stanja in ali je to mogoče doseči v enem primeru enako ustrezno na dva raelična izrazna načina.
Ne mogu da jedem, ne pijem. Pucao bi u Ne morem ne jesti ne piti. Postrelil bi ves ceo svet, pa u sebe. Besan i pun gneva, a svet, tudi sebe. Divjam in nemočen piham bespomoćan . .. Talio se primičemo času od jeze ... Tako se približuje ura ločitve, našeg rastanka. Pođemo na stanicu. 127       Odpravimo se torej na postajo. 137
Poleg sintaktičnih sprememb, ki brišejo ritmične in hkrati psihične odten^ (pucao bih : postrelil bi), je prevajalec dodal modalno člendco (torej), za katero ^ima osnove ne v izvirniku kot taikem ne v smislu navedenega odlomka. Spremenjeno je tTidjt razmerje med isubjektom in objektom: Tako se primičemo — Tako se približuje ura [caß^ pomeni po smislu tega prizora pravzaprav trenutek me pa ural).
PTICE NAS MOTRE, A MI SE SMEŠIMO. IPOLITA I JA...
Osluškujem pticu u granju. Zemlja miriše presno. Vetar je popio rosu sa žila. Jagorčevina požutela, u grudvama. Listovi oporo šušte. Široke krošnje, kao zlatom okrunjene, zaslepljujuće blešte. Sunce štedro rasipa jarku svetlost. Po granju se progone mrki drozdovi. 179
PTICE NAJU OPAZUJEJO, HIPOLITA IN JAZ PA SE SMEHLJAVA ...
Prisluškujem pticam v vejevju. Zemlja dehti po presnem. Veter je popil vso roso z žil. Trobentice so v kopicah za-rumenele vse naokrog. Listi trpko šušljajo. Široke krošnje z zlato krono obdane, slepeče bleščijo. Sonce radodarno razsipava svojo žarko luč. Po vejevju se preganjajo mračni drozgi. 197
121
Poleg prevajalčevih sintaktičnih sprememP tu posöbno motijo dodane modalne čleodce, spremenjeno število in samovodjino vstavljeni, a napotrehni zaimki. Ptica je sicer res lahko pars pro toto oziroma singulare tantum, lahko pa je tudi samo navadna slovnična oiblika brez metaforične razsežnosti, kar je toliko bolj verjetno, ker ima avtor v stavku z verzalkami isti samioistalnik v množini! Prevajalec je skušal povečati stopnjo določenosti, kar pa izvirniku ne ustreza, nipr. Jagorčevina požutela, u grudvama = Tio-bentice so v kopicah zammenele vse naokrog. — Poddbno je z razmerjem med stavkom Zemlja miriše presno in prevodom Zemlja dehti po presnem. V stavku Vetar je popio rosu sa žila gre za dve prevajalčevi svoibošoini: dodaja zaimek, ki povečuje stopmjo določenosti in naipak razume izraz »roso z bilk«, sicer bi po logiki moTalo biti »iz žil«, za kar pa spet ni opore v izvirniku. Razumljivo je, da sonce razsipa svojo svetlobo, zato je zaimek popolnoma odveč in ga v izvirniku ni. Večina teh primerov kaže, da skuša prevajalec na vsak način koirukretizirati predstavo is povečevanjem določenosti, to pa je v hudem nasprotju z ekspresivno prikazanim razmerjem med osebo in naravo. Diokazov za takšno prevajalčevio težnjo bi mogli še navesti.
Svojeivrstna je tudi prevajalčeva navada, da spreminja personalnost .in razmerje med isubjektom in lobjektom, kar je očitno že v gornjem primeru. Prav tako -apireminja način, kar vsekakor ne bi smela hiti prevaijalčeva isvoboščina, če is tem spremoinja ne le odtenek, ampaik kar smisel. Nökaj primerov omenjenih sprememib: Učini mi se da me sažaljeva — Zdi se mi, da se ji smilim; Neverstvo je učinjeno. Bitna je ovde moja namera — Nezvestobo sem že (!) zagrešil. Le moj namen šteje; Ja sam, u suštini, samoživ stvor, govorim otvoreno — V bistvu sem samoživo bitje (v siibščini je samoživ le samo-Ijuben, sebičen!), da ti (!) odkrito povem.
V posebno kategoirijo spadajo frazeološke in izrazne neustreanosti; tu ne gre več za stilne finese, amjpak za osnovne nesporazume: Posle mnogih proveravanja . . ., prepirki, zakletvi... dođoh do zaključka, da DraSkove sumnje ne moraju biti lažne — Po mnogih preveritvah ..., prepiranju, zaklinjanju (pač: prisegah, obljubah!) ... sem se prepričala, da Draškove trditve (?) ne morejo biti laž (prav: ni nujno, da bi bile lažnive).
Poleg slovenščini neustreznih Izrazov (trzaj za silbsfci titraj, kockar za kockar, majhen duh (pač čioveit) za sitan duh, cokle za cokule (tj. vojaške čižme) itd., ao posebno iopazni taki prevodi srbskih fraz, ki so pravzaprav .bliže hrvaščini kot slovenščini: Po njegovom shvatanju, Pavkin prestup je mogao biti u korenu presečen — Po njenih mislih bi Pavkov prestopek v korenini presekali (torej: v kali zatrli); Propisno si nale-teo : Pošteno si se nasukal (prav: si nasedel); Nijednim krajičkom misli nisam bio vezan za poteru — Niti na robu pameti nisem več mislil na zasledovanje (bolje: niti pomislil nisem, niti na misel mi ni več prišlo zasledovanje); Mora se priznati da imaš dara za pretvaranje — Priznati moramo, da imaš dar za glumo (gre pa za tipično i^prenevedainje!).
Prav tako bi bilo pregovor Niko ne želi da sadi tikve sa đavolom, ki ga ni mogoče dobro prevesti (Nihče ne sadi rad tikev s hudičem), bolje zamenjaiti z domačim, ki ima tak pomen: S hudičem ni dobro češenj zobati. Dobra silovenščina ne dovoljuje srt>sfci časovni prislov tek prevaijati z načinovmim komaj: Bradonja donese naviljak sena. Suva, tek posušeno, mekano — Bradač prinese naročaj sena. Suho, komaj (pravkar!) posušeno, mehko seno: Preko dvorišta zategnuto uže, na užetu dve košulje mokre, tek oprane, suše se pod sucem — Čez dvonsče so bili potegnili vrv, na nji se v soncu sušita dve mokri, komaj oprani srajci. Primera sta nazorna tudi zaradi idrugih prevajalčevih ana-čihiiosti.
Prevajalski posel mi niti lahek raiti enostaven. In menda je še posebno zahteven, ko gre za svojevrstein tekst iz sorodnega jezika. Prav ta primer kaže, da je bilo delo tokrat preveč poenoistavljeno, zato se je v pakti meri zgoidiilo tisto, na kar opozarja Aloijz Röhula v svojem Dnevniku bralca leta 1961, ko piše »da je tuji avtoi nastopil v slovenski ptreoblökii mniogo manj košato kalkoi v izvirniku, z mnogo manj zagnanim ko-raikom, lekel bi celo maice ponižan«. Posameznosti tvorijo celoto m. tako je tudi z besedno umetnino, naj bo v izvirniku ali prevodu.
S prevodi iz hrvaščine ali srbščine nasploh ne moremo biti posebno zadovoljni. Prav trden dokaz za to bi med drugim nudil prevod romana Jare Ribnikarjeve Žašto vam je unakaženo lice (1956), ki nosi slovenski naslov Vrnil se bom (1960). Menda je bil tudi ta stilno zahtevni tekst vsebinsiko in izrazno za slovenskega prevajalka prezahteven. Gre za poidobno stilsko neustreznost prevoda, za spreminjanje modalnosti in aspekta, za jezikovne nesporazume in nenatamčmosti. Poleg tega so, če primerjamo prevod z izvimii-kom, citiranim na hifbtni strani naslova, posamezni odlomiki prirejeni ali celo dodani!
122
Treba bi bilo pogledati tudi, kako je s prevodi iz slovenske književnosti v hrvaščino in srbščino, ker se tudi oib njih žal nihče kritično me ustavi. Posebno ob poeziji se skoraj zdi, da smo zadovoljni že s tem, če se prevaja, 'kako pa je lopravljeno, se me vprašamo.
Janez R o t al