R A z G LE D I DANSKA K N J I Ž E V N OST D VA J S E T E G A S T O LE1 J A G u n n a r O 1 a f S v a n e I. OZADJE: Portal. ki vodi v dansko književnost d\ajsetega stoletja, podpirata dva ogT'omiia stebra: Johaiiiies V. Jensen iji Martin Andersen Ne_X(). do danes največja danska pisatelja dvajsetega stoletja. Reakcija proti sijnbolizmn in dekadejici devetdesetih let, ki se je pričela okoli leta 1900. je zbrala f)isatelje v skupine, katerih vsaka je imela svoje posebnosti. Nekateri so obdelovali vaške povesti, pogosto zelo .šahloiisko, drugi pa so poskušali oživeti imturalizem sedemdesetih in osemdesetih let, medtem ko so se tretji ijosvečali psihološkemu romanu. Toda samo e\()hKio-nist Joliannes V. Jensen in revolucionar Martin Andersen Nexo sta bila tista, ki sta imela edina polno pravico umetniško pripovedovati. Kakor največji predstavnik danskega jiaturalizma J. P. Jacobsen. je bil tudi Joliannes A'. Jensen (I8~5—1050) Dar\vinov učenec. Dar\vinizem je zadobil pri Jensenu povsem osehno in pozitivno tolmačenje: to je treba lu/.uiucti tako. da ni j^oudarjal živali v človeku, kakor so to počenjali iiatiira-listi. temveč naprcHlek v človečnosti. Njegovo najpomembnejše d(do je Uo 1 ga pot. gigantska heksalogija iz let 1908—1922. Y tem svojem delu je Jensen nameraval opisati razvoj človeka od tropskih pragozdov terciara do odkritja Amerike. A nizu \eličastiiih podob sprejuljamo ta razvoj, kjer se iU'|)restano poudarja povezanost člo^ (>ka z iiara\o. (iotovo je najbolj uspel drugi d(d tega obsežnega dela. Ledenik, ki [lopisuje borbo človeka za življenje pod težkimi pogoji ledene dobe. Vsi ljudj<> .so ])obegnili na jug. proti soncu, samo Drcnp (t. j. deček) ostane in se bori proti mrazu. Skupaj z ženo. ki jo je iikradcl iz pobeglega plemena, osnuje no\- rod in nadaljnje z njegovim načinom življenja, skratka, ustvarja nordijsko kulturo. Iz tega jasno razvidimo Jensenovo priljubljeno temo: nordijskega človeka kot obnovitelja kulture, misel, ki a- zadnjem zvezku Dolge poti pripelje pisatelja do sumljive trditve, češ da j(! bil Kolumb, ki je odkril Ameriko, rusolasi potomec starih Vikingov. Ideja o večvretlnosti nordijskega človeka nad ostalimi ljudmi je pri Jensenu v intimni z\ezi z njegovim navdušenjem nad blagoslovom moderne tehnične civilizacije in ekspanzije anglosaksonskih narodov v preteklosti in sedanjosti. In prav pot v Ameriko je največ doprinesla k takšnemu tolmačenju. Književni zg<)do\-iiiarfi sicer ubogljivo dokazujejo, da to poveličevanje nordijskega človeka, oziroma skandinavsko-anglosaksouskega nadčloveka, njegovega jeklenega značaja in pravice do ekspanzije, njegove misije kot nosilca kultirre, nima zveze s perverznimi političnimi idejami, ki so deset let po izidu zadnjega zvezka Dolge poti našle svoj izraz in uresničitev v Hijlerjevi germanski Nemčiji. In to je tudi resnica: sam Jensen se ni strinjal z nacistično rasistično politiko in pojmom »Blut und Erde-f. Vendar pa nikakor ne moremo zanikati, da ni nekaj jiodobiiosti v teh idejah. 84 s svojim genialnim in povsem oselinini tolmačenjem razvoja čloNcštva, in to iu> samo skozi stoletju, temveč tudi skozi celotna f;eološka razdobja, je imel Johannes V. Jenscn velikanski pomen za bodoče pisatelje. S popolnoma prenovljenim danskim jezikom, ki zelo rad črpa iz dialekto\ in se ne boji spel oživeti zdavnaj izumrlih besedi, je Jenscn ustvaril SNOJski. [jopolnoma osebni zfjodovinsko-filozofski in dar\\ inistični stil. nov književni žanr. ki ga je sam krstil za .;mitos«. M a r t i n A Ji d e r s (! n .\ e x i) (1896—1954) je j)ač dobro znan slovenskim brakeni in zato ni potrebno o njem podrobneje razpravljati. Nex() je Jensenovo absolutno nasprotje, tako politično kot umetniško. Že zelo zgodaj se je piidružil danski socialdemokratski siranki. kasneje ])a ko-mujiistom, iz vrst katerih je osli-o napadal socialdemokrate in njihove refor-mističite tendence. Teorije nadčloveka Jensenove vrste so mu bile tnj<\ In tudi giede jezika in stila ni bil novator, temveč se je dižal tradicije. Toda uvedel je novo temo v dansko književJiost: industrijskega d(da\ca. |)rolcta-riat. To iemo je oblikoNal z lastnim spoznavanjem danskih razmer 'saj je bil sam rojen med kopenhagenskim proletariatom). toda popularnost, ki so jo ])ridobile njcgo\'c knjigi' po\ sod po svetu, je sanu) dokaz, da je znal obdelati to (enu) na takšen način, da so mogli vsi Ijuilje spoznali in raztimcli njcgo\i' junake in njihovo življenje. Glavna dela njegove usl\ iirjalin)sti so: I'(> 1 I e Osvajalec (1906—1910; preveilen v slovenščino). I) i il d e . Clo\ eški otrok (1917—21; v sloveirskem pre\()dii p()m slikn z IJndtni. v njegovem občutju ljudske skupnosti in v njegovi solidaiaiosti z nižjimi družbenimi razredi, s proletariatom, so se porazgubili poslednji ostanki individnalizma devetdesetih let. loda \ svojem delu za celovitost, i' svoji socialni timetiiosti .\exo nikdar tie pozablja posameznega človtd^a in njegove borbe za življenjski obstoj. \ njegovi pisaleljski umetnosti gri> za najbolj elementarno stvarnost: borba za kiuli v dobesednem smislu (e besede. i\e\o je pesnik osnovnih človekovih naravnih pravic. Zato pa ima tudi njegovo ustvarjanje tisto moč. ki tako močno vpliva na ljudske nijiožice. Približno tako, kakor pravi Rdeči Morten: ;Srcc je najbolj nevarna eksplozivna snov, ki sploh obstoja,« II, DVAJSETA TT:TA Danska književnost dvajsetih let je resnično zrcalo vse tiste neurejeno atmosfere, ki jo je vdihavala takratna mlada generacija. Ideali iz začetka stoletja niso pi-eživeli svetovne katastrofe 1914—1918, temveč so umrli nasilne smrti v strelskih jarkih severne Francije in v vitincn Oktobrske revolucije. Starejši pisatelji so oi)molkLuli, mladi pa so pričeli glasm) kričati — totla vedeli niso, katerim bogovom naj bi se klanjali, 85 C'enti-alna osebnost in največji umetnik vojne generacije je Toni Kri-s t en s en (1893), ki bi v danski književnosti ustrezal kakemu Hemingwayu, Faulkneru, Malreaiixu, Remarqueu, v kolikor so ti tipični (predstavniki nihi-lističnega povojnega človeka.. Kristensen je pesnik in pisatelj. V sAojih prvih pesmih je poskušal presaditi tako imenovani ekspresionizem in knbizem slikarstva v verze in ustvariti čuden in obrnjen stil. Njegovo iskanje, ki je bizarno, in njegovo opijanje nad tujimi eksotičnimi imeni in zvenečimi besedami, dajeta njegovim pesmim nenavadno muzikal-nost. Vendar najdemo morda v nekem smislu tudi več tenkih niti, ki iz Kri-stensenovih pesmi vodijo nazaj k danskim simbolistom devetdesetih let. \ svojem jjesništvu je Kristensen najbolj uspel z zbirko Pavovo pero (1922) z motivi iz Kitajske, ki jo je bil obiskal istega leta. Stil te zbirke je impresionističen in brez prejšnjih pretiranih novotarij. Srečanje z Vzhodom, z njegovim brezličnim morjem ljudi in izstopajočo ravnodušnostjo do človekovega življenja in smrti, je še bolj povečalo napeto stanje v Kristensenovi brezdo-movinski in individualni duši. Sedaj pričenja s pomočjo analize razumevati samega sebe in povojnega človeka. Neposredni plod te analize je njegov roman Nasilje (1930). V nekem smislu je ta roman tudi njegova avtobiografija. Glavna oseba Ole Jastrau je kritik :>radikalnega« dnevnega tiska. Visi v zraku, ker ninui nikakršnega pravega pojmovanja življenja. Odrekel se je svoji politični stranki in zdaj je samo nenevaren, negotov estet. Lovi se med dvema nasprotnima stališčema: katolicizmom v osebi duhovnika in komunizmom v podobi dogmatičnega in-lelcklualca; toda nikakor se ne more strinjati z njunima abstraktnima logikama in sistemoma. Le kaj naj mu bo mišljenje in razumevanje? Da slovo svojemu novinarskemu delu iu se pričenja ugonabljati v pijančevanju. V baru ima mir: : Ni časa, da bi človek občutil praznino. Sedaj se bomo povsem mirno in povsem narahlo pogubili.« Na naslovni strani romaim pa piše: >Boj se duše. toda ne klanjaj se ji, kajti podobna je pregrehi.« Na koncu knjige pa pravi Jastiau: Jaz sem samo navaden človek, ki se je samo malo ukvarjal z absolutjio dušo in absolutno svobodo. Do sedaj pa sem uspel postati samo pijanec« Stranska oseba romana, mladi pesnik in revolucionar Steffensen je divjak, vagabund in anarhist, ki mu je oče uničil življenje. V odnosu med sinom in očetom, ki je na zunaj dostojen človek, v bistvu pa grobi licemerec. je Kristensen upodobil odnose med povojnim in predvojnim naraščajem. Roman Nasilje je študija psihologije pijanca, toda pisatelj je trezen in kar dela. dela preračunljivo. Tedaj je svetovna književnost komaj imela napisano Tako prostodušno in samoobtožujočo podobo povojnega človeškega tipa. Kot pesnik iu pisatelj je bil Tom Kristensen od tridesetih let naprej majij produktiven. Zato pa je bil tem bolj produktiven kot kritik v kopenhugen-skem tisku. Njegove recenzije in eseje bero v tistih časih bolj kot članke ostalih kritikov iu njegov vpliv na dansko književno življenje prehaja torej že meje njegovega umetniškega ustvarjanja. V romanu Nasilje ni nakazal rešitve povojne duhovne krize. V predavanjih mi radiu iz leta 1932 pod naslovom >L motnost, ekonomija in politika« je Tom Kristensen v kritiki estetieizma in literarnega brezdomovinstva dvajsetih let, ki je v bistvu marksistična, pokazal na izhodiščno pot s svojim apelom na mladino, da naj ta postane politična. Toda v zgodovini danske književnosti ostaja Kristensen samo literaiiii slikar in ne pesniški prerok. 86 Isto časovno razdobje prihaja do izraza tudi pri Jacobu Paludanu (1896), knjižnem recenzentu koijcnhag-enskega konservativnega časnika »Na-tionaltideiidc«. Jacob Paludan je s svojim delom močno reagiral proti ekspres.ionistični liriki svojega časa, proti rastoči amerikanizaciji danskega kulturnega žvljenja in proti klanjanjn mladine pred tehniko. Toda v bistvu je romantik. S svojo kritiko priklieuje nazaj idilično podobo minidosti. Z žalostjo in jezo spoznava, da ta stara idila podlega industrializaciji in da izgublja stara kultura svoje tipično obeležje ob sočasni mehuTiizaciji in ceneni »umetnosti« za razvedrilo. Vcndai- pa jo Paludan kot pisatelj zelo inteligenten, pa tudi zelo konzerva-liveii. Te svoje misli izraža v vrsti romanov: Zahodne poti (1922). Reflektorji (1923). Med dolgo zimo (1924), Ptice okrog svetilnika (1925), Njive zore (1927) in Jtirgen Stein (1932—1935). .Svoje stališče do kulturne problematike je Paludan izi-azii že v svoji prvi knjigi: Nikakor nisem zadovoljen s sedanjim časom. Ta čas ne mara. miru, globine, cvetja, sanjarjenja in konceriov v d-duru. Hoče se niii samo gub na hlačah, boksarskih matchev, polnjenih čokolad in gramofonov. To pa me |)rav nič ne zanima. Toda jaz se nočem poigravati z vami; umaknil se l)om.« Medtem pa je najbolj dognano podobo : izgubljene generacije« dvajsetih let tispel ustvariti šele z Jdrgenom Steinom. Y tem svojem romanu ])redstavlja staro generacijo družba okoli Jorgenovega očeta, okrajnega glavarja nekje v provinci. Prvo poglavje romana popisuje to družbo prav tistega dne, ko se je razširila vest o sarajevskem atentatu. Ton te družbe je zelo izobiažcn in kultiviran. duh pa konzervativen, nacionalen in zvest dinastiji — z eno besedo, to je .s-tara uradniška kultura, samo lupina okoli praznili idealov. Ta družba vse bolj propada ob času povojne inflacije. Jiirgenn je letn f9l4 šesttmjst let in pravkar je spoznal, da mu religija ne pomeni prosvobojena». z gramofonom in žvečilnim gu-mijem. Dekleta imajo pod srajcami ploske prsi, fantje pa nosijo hlače, kratke in široke kot dekliška krila. ,Seslra CTrsula iz Amerike vsevedno pripoveduje o l^^reudu in hormonih, in neki mlad človek pravi Jorgenu: »Vi in vaši vrstniki. ki se še spominjate vojne, ste vsekakor srečnejši od nase generacije. Vi vsaj malo verujete v nekaj, česar sicer ne poznam. Mi vsi pa gledamo na svet kot 87 na nekakšen velikanski breznp, ki ga filmski trusti oskrbujejo s sanjami. Mi vsi smo popoljioma hladni egoisti.« Po Jorgeuu Steinu ni bil Jacob Palndan v pisateljevanju več tako plodovit. Napisal je več književnih kritik in esejev, v zadnjem časn pa so pod njegovim peresom nastale izmaličene kritike iji eseji, ki kažejo vse večje zanimanje njihovega pisca za okultne pojave: parapsihologijo, telepatijo in sjjiritizem. Če se Jacob Palndan v svoji kritiki dvajsetih let obrača k idiliki preteklosti, se nasprotno pesnik O 11 o Gelsted (1888) tem bolj obrača k prihodnosti. Leta 1922 je s svojo pesmijo Reklamna ladja spustil v zrak »kulturo« dvajsetih let; Toda v pristanišču sedi človek v kolnici za mizo. polno ur in strojev. Y ustih ima pipo in je j)odoben navadnemu plavolasemu danskemu študentu. Čaka samo na tisti trenutek, ko bo ladja v pravem polju. Potem bo pritisnil na gumb. Ne pričakuje ognja z nebes, ne, sam bo dvignil ogenj iz brezna. In sredi popularnega šlagerja: »Tresi me, dokler ne počim!« — medtem ko ognjeni človek nastopa na reklamni ladji in pridiga človeštvu novo resnico: NAJBOLJŠA JE OMA* se začnje strel . •. Otto Gelsted je ])r(>potoval dokaj sveta in je zelo načitan člo\('k. .Sodi med zares tičene Ijutli svojega razdobja. Po izobrazbi je humanist, ljubitelj Helade in talentiran prevajalec starogrških dram in verzov. Težko je najti pravi izraz v tujem jeziktt za njegovo povsem svojevrstno pesništvo. Zato bi samo poudaril, da najdemo v njegovi poeziji in pesmih jasno zgoščenost in koncentracijo izraza: zanimivo je tutli dejstvo, da išče Gelsted svojo formo iti tehniko pri starih danskih pesnikih cerk\enih pesmi: pri mojstru baročnega stila Kingoju in pietistu Brorsoiiu. torej ]3ri uniettiikih predromantičnega razdobja. Ireba je zato podčrtati tembolj njegova umetniško-kritična spoznanja, ki jih je odkrival v vrsti člankov v reviji Kritična revija: kajti ta stališča imajo velik pomen za razunrevanje življenja in umetnosti cele vrste danskih pisateljev tridesetih let. V znrcdi različnih življenjskih spoznanj je Gelstedova filozofija pogojena z njegovim trdovratnim odnosom do znanstvenega spoznanja. S Platonom, Kantom in neokantovstvonr se Gelsted IjTaiii proti vsem poskusom časa, ki bi rad vse preobrnil v tek in relativnost in proti vsem psihologom, biologom in sociologom. Z zajedljivo ironijo je leta 192> odmolil svojo Molitev moderni m e n t a 1 i t e t i : OMA — jiaziv za izdelek največje danske tovarne margarine. 88 o moderna mentaliteta! Verujem \' tebe. kajti ti prekašaš sleherno pamet.: Čei bi ne bila v protislovju sama s seboj, bi ue bila božanska. V sebe lahko sprejmeš sleherno misel. Ti si krog brez središča in oboda, morje brez obal. Sveta mistika, ti najlepši cvet mehaniziranega sveta, zastrta Izis. v kateri se združujejo vse modrosti Vzhoda in Zahoda — tebi se klanjam. Verujem v Daruina in gospo Blavatsko, v atomsko teorijo in preseljevanje duš, v kritiko in ekstazo. Verujem v sleherno čudo v dobesednem in prenesenem smislu. Verujem, da lahko priznam sleherni nesmisel, ki je kdaj koli nastal. Sveta mistika, usmili .se nas vseh. ki še dihamo v okovih razuma! Napolni Henuinga Kehlerja in Ilelgeja Rodeja s tako močjo, da bosta mogla votbti tvoje ime k zmagi in nam hitro ustvariti novo krščansk(j reakcijo. Pripravljen sem ubiti ^'se svoje naravru? nagone in se upreti vsem izkušnjam pameti tako, da se lahko popolnoma predam razumevanju sveta in p7'idobim neizmerno l^lažeiistvo popolne zmedenosti. Amen.« Svoj pesniški program pa je izrazil v sledečih stavkih: Sem pristaš aktivnega humanizma, ki ga pod]iira delavski razred in ki doprinaša k ustvarjanju brezrazredne družbe. Sem zastopnik revolucionarnega humanizma.« Po političnem in kulturnem prepričanju je Otto Gelsted tipičen levičar. V njegovih pesniških zbirkah tridesetih let zavzema socialistična borl)ena poezija \ se pomembnejše mesto — najbolj v izbranih pesmih (1958). med katerimi sta med ostalimi tudi pesmi Bratski .Španiji in kantata za Kongres cbinske komunistične partije. V času nacistične okupacije je moral Gelsted pobegniti na .Švedsko in tamkajšnje bivanje pomeni zanj zelo bogato razdobje. Emigrantske pesmi (1945). dosethij njegova najtehtnejša knjiga, izražajo hrepenenje po domovini, bolečino življenja pobeglih domoljubov, napad na nacizem, poveličevanje Zaveznikov in danskih partizanov ter Tla koncu i-adost osvoboditve in vrnitve na Dansko. V tej zbirki najdenu) Indi veliko število prevodov iz del grških iji judovskih pesnikov. Podobne teme i)l)deluje tudi \ svojem romanu Begunci iz H u s a i) y j a (1945). Otto. Gelsted je bil in je še danes zelo plodovit. V zadnjih letih se je zlasti ])osvetil svoji stari strasti: antični književnosti, in kritiki zelo pohvalno pišejo o njegovih prevodih Aristofana (1955—1954) in Homerja (1954). Njegova književna dejavnost sega daleč preko dvajsetih let. Toda njegovo jjojinovanje življenja in umetnosti se je. oblikovalo pod vplivom dvajsetih let in se do danes ni spremenilo. Po drugi svetovni vojni spoštujejo (jclsteda kot umetnostnega in književnega kritika centralnega organa danske Komunistične partije Laud og Folk (Dežela in ljudstvo). Ob koncu dvajsetih let pa debutirata tudi d\a čudna pestiika: Schatle in la Cour. Jen s August Schade (1903) je ti>pičen boem povojtiega časa. V svojih številnih pesmih, ki se v glavnem norčujejo iz vseh tistih pesniških ])ravil. ki jih navadni ljudje drugače imajo za verze, se pesnik vede tako, da se meščanstvo čudi in zgraža. Dalje se v pesmih kaže kot humorist in kozmični filozof«, mistik iti clo^\ ii. Ži\i polno življenje, strahoten apetit čuti do zemeljske ljubezni, kateri se klanja kot evangeliju, da bi se odrešil filistrstva življenja in brezupa sedanjosti. Njegovo prvo pomembnejše delo je Šala na Danskem (1928), kjer v drobnih iti koitceiitriranih stihih podaja satiro narave, poklicev, vlade in skupščine snreštio majhtie iti v sebe zaverovane Danske. Knjiga srca (1930) omogoča s svojimi grobo čutnimi Ijubezen- 89 skimi pesmimi slutiti Schadejevo lasiočo (^rotomanijo. ki se nadaljujem y Ljubezni in \ odi iz izvira (1936), da bi iia koncu doživela svoj vrh A- Pesmih o žeuski (1944). kjer je njego\- besednjak tako vulgaren, da l)i kaj podobnega zaman iskali celo po znanstvenih filoloških lazpravah o danskem jeziku. Schad(> se je posku.šal tudi v prozi. A' romanu Ljudje se srečujejo in sladka g 1 a s b a s e poraja \' srci h (1944) se pisatelj klanja tistemu, kar imenujejo književni zgodovinarji »svobodna ljubezen v kozmični interpretaciji«. Toda sam ne vem, kaj bi naj to pomenilo. Tudi ta knjiga je značilna za Schadejevo razbolelo fantazijo. Po so.dbi književne kritike pa ima Schade velik pomen za moderno dansko književnost. Vendar pa nima naslednikov vsaj glede forme, »filozofsko« pa je po Tiiojem prepiičanju zelo težko najti pozitivnih plati v njegovem delu. Paul laCour (1902) je pesnik občutij in nastrojenj. Kakor ostali pisatelji in pesniki dvajsetih let. je tudi la Cour zelo občutil krizo in kaos svojega časa in iskal napredka v kozmičnem načinu življenja, vendar pa .še zdaleč ne spominja na Schadejeve čudaške ideje. Nenehno boreč se za pravo obliko, je la Cour v neprekinjenem nizu pesniških zbirk povprečno vsako drugo leto po eno od začetka dvajsetih let naprej izražal enotnost in povezanost vseh stvari, skupnost z naravo — kar spominja na pr.ve filozofske romantike v začetku 19. stoletja. V tridesetih letih je bil laCour med prvimi v danski književnosti, ki so pod vtisom svetovne krize in rastočega nacizma v sosednji deželi dvignili svareče glasove proti tedanjemu času v romanu K r a m e r odhaja (1935) in zbirki pesmi L v o našega življenja (1956). Z drugo svetovno vojno je dozorel njegov pogled na življenje in umetnost in njegovo prozno delo Fragmenti iz dnevnika (1948) so brez dvoma njegova najpomembnejša stvaritev. Odločujoča meja v danskem kulturnem življenju dvajsetih let je bila K ]¦ i t i č n a revija (1926—1928). katere urednik in vodja je bil Poni llenningsen (1894). Spočetka je bila revija tiamenjena razpravam o arhitektonskih problemih glede na spreminjanje arhitekture v »demokratično in koristno umetnost« in rešitev pred tedanjim pojmovanjem umetnosti in pred vsemi tradicionalnimi -izmi. Toda Kritična revija se je kaj hitro spremenila v glasilo kulture in timetnosti nasploh. Posebno zaslugo za to imata Gelsted in Henningsen. Tehten delež je prispeval Poni llenniugsen kot dobavitelj nešteviluih besedil popevk za dansko revialno gledališče, ki je imelo prav od dvajsetih let pa do konca drtige svetovne vojne čudovito umetnico: rcvijsko zvezdo Livo Weel. V pretresljivi, toda sveži vsakdanji govorici z veliko primesjo tipičnega kopenhagenskega žargona, polnega humorja, je PH (tako pravijo povsod na Danskem Poulu Henningsenu) iiaperjal porazno satiro proti bur-ŽHJem in malomeščanskim Jiavadam socialdemokratov. In PH-revijske predstave so bile ne samo satire na stagnacijo kulturnega življenja, temveč tudi, kakor kasnejše laCourovo pesništvo samo — opozorilo na preteče oblake z juga (t. j. iz Nemčije). Protinacistične tendence v danski književnosti pa so začele prihajati do polnega umetniškega izraza v glavnem šele pri vrsti danskih pisateljev tridesetih let. /t-> i ¦ i, i ¦•-> ' •' (IJal.je pnhodn.iic) Iz rokopisa prevedel D. Ž. 90 181 RAZGLEDI DANSKA KNJIŽEVNOST DVAJSETEGA STOLETJA Gunnar Olaf Sv a ne m. TRIDESETALETA V tridesetih letih so se politična nasprotja še bolj zaostrila, tako zunaj v velikem svetu kakor tudi doma v mali Danski. Ekonomski polom v ZDA leta 1929 je pretresel ves svet s krizo do tedaj neznanega formata. Sovjetska zveza je končavala svoje petletke in njena socialistična izgradnja je napredovala. V Nemčiji so se oboroževali in to ne samo vojaško, temveč tudi duhovno z blaznimi nacističnimi teorijami o Herren-volku — medtem ko so zmagovalci iz Prve svetovne vojne Angleži, Francozi in Amerikanci samo gledali in držali roke križem. Španija je izkrvavela. Prav tako Etiopija, Avstrija in Albanija. V danski politiki so se nasprotja zaostrovala: centralne stranke so bile pasivne v korist skrajnim krilom. Socialdemokrati so bili na oblasti neprekinjeno vrsto let od leta 1929 do (940. Leto dni pred Hitlerjevim prevzemom oblasti so prvi komunisti zasedli svoja mesta v danskem parlamentu. Konservativna stranka je gojila simpatije do fašizma, kar je bilo najbolj jasno razvidno iz obnašanja in uniform njene mladinske organizacije (KU-Konservativ ungdom). Ustanovitev reakcionarnega agrarnega gibanja »Združenja poljedelcev« (LS-Landbrugernes sammenslut-ning) in danske nacionalsocialistične delavske stranke (DNSAP-Dansk nacio-nalsocialistisk arbejderparti) je bilo tipično znamenje časa. Problemi so se kopičili in pritiskali — tudi na pisatelje. Nis Petersen (1897—1943) je bil eden najbolj značilnih pisateljskih osebnosti tega časa, najbolj zrel izraz njegovega nemira, dvoma in nihilizma. Nis Petersen stoji sicer v isti vrsti s Lomom Kristensenom, vendar pa je velika razlika med tema dvema pisateljema. Pri Kristensenu vodi nemir poAojnega razdobja k samoanalizi, negotovosti in končno k nasilju; pri Petersenu pa, samouku in vagabundu, prevzema nemir obliko danega ali akceptiranega stanja, formo nekakšnega dejstva, ki jo pisatelj prenaša stoično in herojsko, Petersen, čigar prezgodnjo smrt je v dobršni meri povzročil alkoholizem, je bil komplicirana narava. Proglasili so ga za nihilista, toda pod tem pojmom ne smemo razumeti ciničnega ali nemoralnega človeka. Odrekel se je bil krščanstvu, toda ne njegovim vrlinam. V samem sebi je združeval moško krutost in moško nežnost. Hkrati je bil malomeščan in upornik proti malomeščanski družbi, vaga-liund, prepoln literature in filozofije, grob vojaški tip in nežni idilik. Nis Petersen je bil razdvojen človek in velik umetnik. Njegovo najbolj dognano delo je roman Opankarska ulica (1931).* ki je kaj hitro doživel svetovni uspeh. Knjiga se dogaja v starem Rimu za časa Marka Avrelija in je zgodovinski roman v moderni, zelo osebni preobleki. To je opis nekega časa, ko se razkrajata družba in življensko pojmovanje, ko vse plava, razsaja kuga m se ljudje brez korenin oprijemljejo rešilnih bilk v oblikah novih religij. Glavna oseba romana je Marcellus. produkt takratnega časa. ki je podoben Jorgenu Steinu Jacoba Paludana: lep je. inteligenten in bogat, toda slabič, brez lastnega nazora in volje. V Marcellu je nekaj pesnika, toda drugega nič. Giblje se samo na površini življenja. Zaljubi se v rimsko kristjanko Geci-lijo, ki ga vpelje v krščansko okolje. Tu postane žrtev neke racije, kaznujejo ga z deportacijo in slučajno ubijejo: »Tu je ležal Marcellus. Nek koncept v velikem usodinem košu za smeti.« Poleg njega spremljamo v romanu neštevilne druge ljudi v svobodni in široki kompoziciji: n. pr. očeta Pampiriusa, šefa tajne policije in staro mater — oba kot stara rimska tipa; judovskega rabina Šanina in kinika Orbiliusa — predstavnika usmiljenja in ljubezni do bližnjega; zgodo-vin.sko znamenite osebnosti kot zdravnika Galena in skeptika ter satirika Lukiana; malomeščane kot junaškega opankarja Pedaniusa in sužnje kot judovsko vdovo Mater Saro in bistrega vratarja Euphemusa ter še številne druge stranske osebe od vojsko\odij do beračev. Posebno vlogo igra deček Jon, sin Marcella in sužnje Ruth. ki umre na porodu, o katerem Marcellus ne ve. da je njegov oče. Jon je simbol življenja, ki se nadaljuje ne da bi se oziralo na stare slabosti in nove težave. Petersen je z velikim znanjem in poznavanjem podal to podobo Rima v dobi dekadence. In z velikim pogumom je uporabljal moderne ])arve. Kajti Opankarska ulica ni samo podoba starega Rima. ta roman je tudi podoba modernega Kopenhagena. Kot umetniško delo je roman jiPoUio mlekoi (1934) daleč pod nivojem Opankarske ulice. Motiv sam. Irska v času državljanske vojne v začetku dvajsetih let, je zelo zanimiv in je knjiga privlačna kot izraz pisateljevega gledanja na življenje ter polna stilističnega bogastva. Toda manjkata ji perspektiva in zaključenost, ki sta značilni za zgodovinski roman. Topli, dokaj razvlečeni in pristni Petersenov stil, poln fantazije srečamo spet kot okvir njegovih številnih skopih in precej priložnostnih novel: v zbirkah Angeli trobijo (1937), Dnevni tatovi (1941), Zobnica (1942), Prekaljeni topoli (1943). Snov za te novele je pisatelj najbolj pogosto jemal iz življenja danske malomeščanske province. Poleg romana Opankarska ulica .so v Petersenovem ustvarjanju najboljše njegove pesmi, ki jih je objavil v zbirkah Za boben in kastanjeto (1922, v tisku izšla šele 1951), Verzi (1933), Nočni aviralci (1935). Za kraljico (1935), Kosovno * Izšel tudi v sloven.sčini (op. prev.). 182 blago (1940). To je pesništvo izrazito moške osebnosti. Socialni ton in ogorčenje nad nenehno nevarnostjo političnega razvoja v velikem svetu sta prišla do mojstrskega izraza predvsem v njegovi zbirki Verzi in to v pesmi Evropa v plamenih. Pesnik se v tej pesmi posmehuje mitingom in kongresom, politikom in prosveti, kajti vsi smo morilci. Nič namreč ne pomaga, če se prepiramo o tem, kdo je kriv vojne, kajti »iz ponosa, zavisti in sovraštva je v moji strašno umazani duši rastla vojna kot ogaben cvet.« Kakor v številnih ostalih pesmih se tudi tu Pctersen obrača k otrokom, ki bodo trpeli in umrli kot vojaki, tako k otroku, ki se poraja v vasi za Pinskom na Poljskem, ali pa k onemu, ki leži v svoji zibelki v Berlinu na Jerusalemstrasse, dorašča in čaka na čas, ... ko mu bodo Schupoji* raztreščili glavo na vogalu Biilowplatza ... In ko je bila druga svetovna vojna že dejstvo, je v Elegiji izrazil preprosti, vznemirljivi izraz bolečine in razbitosti časa, disharmonije in problemov tako: Vsi so prosili me: živi kakor prej, ko praznik vsa svetla bila je pomlad. Ker zdaj je v steblu in popku sok povsod in v nedrih se cvetja skriva že plod. Toda, oh, nekje v Flandriji daleč proč nekomu zmečkali možgane so v kašo ta hip. Povabili so me na veselico in ples, med piskanje svireli in zvoke rogov. In težko točili so žlahtno vino vmes v iskreče in blesteče čase brušene. Toda, oh, pri Narviku danes daleč nekje pravkar umrl je mladenič ves mlad. Nis Petersen se je boril proti danski malomeščanščini in proti nevarnemu političnemu razvoju sveta tridesetih let. Toda žal svojih napadov ni usmerjal iz čvrste ideološke trdnjave. Zato pa so to tembolj počenjali veliki prozaisti in družbeni kritiki tridesetih let, marksisti Plans Kirk, Herald Herdal in Knuth Becker. Eans Kirk (1898) se je prvikrat pojavil v danski književnosti v Gelstedovi zbirki pesmi Devica Gloriant iz leta 1923. V njej je bila pesem Reklamna ladja posvečena HRK-ju (= Hansu Rudolfu Kirku) in verjetno je v mladem plavo-lasem študentu, ki v tej pesmi požene v zrak »kulturo« prav Kirkov portret. Že v dvajsetih letih se je Kirk pridružil levici v politiki in kulturi, krogu okoli Poula Henningsena. Otta Gelsteda in Kritične revije. Ko je nastopil z romanom T>Rihiči« (1928) se je Kirk jasno opredelil za socializem in proletariat. Roman Ribiči pripoveduje o skupini družin, ki je zapustila zahodno dansko obalo zato, da bi se preselila v notranjost, v Limfjorden. Te družine prihajajo iz revnega kraja, kjer je bilo njihovo delo smrtnonevarno, pa zato nosijo s seboj tudi strogo in asketsko pojmovanje življenja, krščanstvo takoimenovanega * Schupo-policist (nem. kratica od Schutzpolizist). 183 »Notranjega poslanstva«. Nimajo pa samo močne vere in trdovratne volje, temveč tudi velik občutek solidarnosti. Ribiči so skupina zase, enovita in ko prodirajo v vas, ki je v religioznem smislu napol indiferentna, so zmožni osvojiti vas od znotraj. In tako vidimo, kako majhen, a čvrst organizem, tuje telo, prodira v veliki, neodporni organizem brez napora ter prevzame kaj kmalu tudi vodečo vlogo. Zelo aktivni ribiči najprej poiščejo na vasi siromake, obrtnike, dninarje in male kmete in jih pridobijo za »Notranje poslanstvo«. Kasneje se jim pridruži celo nekaj bogatih kmetov. Stranka ribičev je sedaj močna in lahko izžene duhovnika, ki sodi k umerjenejši verski skupnosti. Ribiči grade svoj kulturni dom in zmagujejo povsod. Kirk je v tej knjigi skozi umetniško obliko opisal košček družbenega razvoja, košček sociološkega procesa. Kritična misel in strogo znanstveno pojmovanje življenja sta skupni karakteristiki Kirka in starejših danskih naturalistov iz kroga okoli Georga Brandesa. V gotovem smislu pisatelj torej nadaljuje staro tradicijo. Toda med starejšimi in Kirkom je razlika. Kirk zahteva več stvarnosti in več objektivnosti v opisovanju. Stari naturalisti so opisovali družbeno stanje ali zgodovino razvoja posameznikov — Kirk pa nasprotno družbeni razvoj, družbo v gibanju, opisovano in gledano skozi množico posameznikov. Osnova Ribičev je sociološka in marksistična. Tisti realizem pa, ki je rezultat te osnove, bi delno odgovarjal 3>sociali-stičnemu realizmu«, ki se je razvijal pod vodstvom Gorkega v ruski književnosti tridesetih let. Se bližja socialističnemu realizmu sta romana Dninarji (1936) in Novi časi (1939). Tudi ti dve knjigi sta kolektivna romana, kjer je prav tako v ospredju družba v gibanju. Ta razvoj pa ima tu svojo zgodovinsko osnovo' in aktualno perspektivo. V obeh romanih gre za industrializacijo: v prvem za preobrazbo poljedelskih delavcev, težakov in malih kmetov v delavce v novi tovarni cementa. V drugem romanu pa gre za porast njihovega delavskega gibanja in njihovo borbo za obstoj ob času Prve svetovne vojne in takoj po njej. Medtem ko so Ribiči podoba iz kulturne zgodovine, odkrivajo Dninarji in Novi časi v umetniški obliki dve poglavji iz socialne zgodovine danskega ljudstva. V času nemške okupacije razumljivo Kirk ni mogel ostati na svobodi in so ga nacisti internirali skupaj z ostalimi komunisti že leta 1941. Leta 1943 se mu je posrečilo pobegniti in takrat je napisal roman Suženj, ki je mogel iziti po osvoboditvi šele leta 1948. Knjiga diha obeležje časa, v katerem je nastala: ko je bil Hitler na vrhuncu moči in so se nacisti razširili na vse strani, in ko sta pisatelja čakala koncentracijsko taborišče in smrt. V teh okoliščinah je Kirk našel staro zgodbo o ladji San Salvador, ki se je nekoč v 17. stoletju vračala preko Atlantika domov polna zlata, bogastva in potnikov vseh vrst in poklicev. Na njej najdemo bogataše, reveže, izkoriščevalce španskih kolonij, jezuitskega patra, inkvizitorja, avanturiste in zatirane črnske sužnje — in na koncu ponosnega indijanskega sužnja, ki se ne pusti zatirati svojim tiranom, temveč izdolbe na dnu ladje luknjo in prepusti celotno ladjo morskim psom z ljudmi vred. Suženj ne opisuje s svojo tendenco samo odpora v konkretnem primeru, temveč ima tudi splošno perspektivo s svojo označbo eksploatacije, zlorabe oblasti in krivičnosti kapitalističnega sveta. Tudi roman Sin srda (1950) je zgodovinski roman: opis Jezusa v socialni in politični svetlobi zgodovinske stvarnosti — opis Palestine kot rimske kolonije in judovskega ljudstva, ki je razdeljeno na maloštevilno toda mogočno 184 duhovščino in bedni prolctariat pod rimskim Ilerrenvolkom. Ta roman predstavlja svojevrsten podvig kot zgodovinsko in umetniško tolmačenje. S svojim ustvarjanjem kakor tudi s svojimi osebnimi stiki je imel Hans Kirk odločujoč vpliv na večje število mlajših danskih romanopiscev. Harald Herdal (1900) izvira iz kopenhagenskega proletariata. Ko je v dvajsetih letih životaril kot brezposelni delavec v najbolj revnih kvartih prestolnice, je postal komunist in pisatelj. V teh letih ponižanja se je izoblikoval njegov značaj s sočasnim vplivom kritičnega in liričnega ogorčenja in občutja. V spominih iz mladosti, v Vajeniški dobi (1906) je opisal samega sebe v tistih letih. Kar je tedaj doživel na dnu družbe, kjer »je živel tisto življenje, ki ga žive najbolj revni in ki ni vredno imena življenja«, ga je obvezalo kot pisatelja: »Tega ne smeš nikdar pozabiti, če se izvlečeš od tod; pripovedovati moraš o tem, povedati vse, kako je bilo že zaradi svoje lastne človečnosti. Bil si srečen — in pobegnil si od tam ne nepoškodovan, ne neranjen, vendar pa si mnogokaj ohranil. Nikar ne molči zdaj o tem, kar veš in kar si doživel. Naj ne bo zaman, da si bil v breznu, v državi mrtvih, v sivi peklenski vročini, suhi kakor pepel — pripoveduj o tem. Samo svojo dolžnost izpolnjuj ...« Herdal je objavil tudi vrsto pesmi, toda romani so najbolj čvrsto zasidrani v njegovem ustvarjanju. Prvo pomembnejše delo je To ti je življenje! (1934). To je oster naturalističen opis življenja v kopenhagenski delavski četrti ob času krize in brezposelnosti, kolektivno komponiran na temo stanovalcev številnih nadstropij enega stopnišča. V kleti žive alkoholiki, moški in ženske skupaj v veliki gruči in se grejejo, dokler so še opiti. V pritličju ima Bak svojo trafiko s stranskim prostorom, koder povsem slučajno posili dekle Karlo in kjer ga ta — potem ko ga je prisilila v zakon — lahko nemoteno vara. Po nadstropjih stanujejo osamljene ženske s svojimi osamljenimi podnajemniki, zakonski pari, ki jih je sreča zapustila, na podstrešju pa živi mlad, siromašen človek, ki vztrajno piše v sedmih knjigah roman svojega časa. Po stopnišču se sprehajajo prostitutke s svojimi klienti, po mračnih vogalih pa stojijo mladi pari in se boje, da bi jih ne zalotili v njihovih nespretnih erotičnih poskusih. Po dvorišču se podijo podgane. Ljudje umirajo, otroci se rode slučajno in brez odgovornosti, neki človek se obesi na stopnišču, gluhonemo Xenijo posilijo na dvorišču, stara blodnica zblazni, literarno izobraženi Osterberg propada, zvodnik Otto pa živi od svojega zapeljivega nasmeha. Otroci rastejo in vse to gledajo. Tu je dečko Jorgen, ki je upodobljen po detinstvu in mladosti Herdala samega. Pa tudi v podobi pesnika na podstrešju je morda nekaj pisateljevega norčevanja iz samega sebe. V ostalem pa pisatelj govori skozi usta Albrektsena, ki ima obešeno na zidu Leninovo sliko in vodi marksistični krožek. Ob času bede z nestrpnostjo razmišlja o politični zaostalosti delavcev: »Kako bi jih vzdramil? Kajti vse so pokvarili s tipičnim danskim: Pojdi, beži! Kar zabušavaj! Pa so popili še eno pivo... Vendar pa je veroval v njih, kajti njim je sam pripadal. Strogo je sodil o njih, kajti hotel jih je prebuditi in je dobro vedel, zakaj so takšni.« Pisatelj ne veruje v socialno demokracijo. Kajti izza kuliserije raznih strank vlada deželi veliko denarništvo. Precej navadna zadeva (1934) je zgodba o zaroki nekega delavca z dekletom iz malomeščanskega okolja in napada »dobro vzgojo«. Zaroka pade v vodo 185 zaradi razrednili razlik, zaradi krepkega dekletovega upiranja naravnemu nagonu zaročenca za skupno seksualno življenje in zaradi nezaupanja njene družine do delavca, njegovega grobega izražanja in njegovega nespoštovanja avtoritet in konvencionalnosti. V velikem romanu Čebula (1955) je Herdal poskušal podati široki opis enega svojih poglavitnih motivov: izroditve seksualnega življenja zaradi skrivnostnosti in moralnega licemerstva. Nekaj ni v redu (1936) je Herdalov prispevek k bogati književnosti o »malem človeku« intelek-tualcu-proletarcu. Motto h knjigi se glasi: »Ne gre zato, ali moreš živeti brez izobrazbe, temveč gre zato, če lahko živiš brez organizacije.« Končno pa je Herdal pisatelj enega najbolj simpatičnih opisov druge svetovne vojne, nemške okupacije in danske osvobodilne borbe: romana Neza-fiužnjeni človek (1949). Glavna oseba v romanu je prodajalka časnikov iz kopen-hagenskega delavskega kvarta. Iz osamljenega in brezupnega življenja se reši z vključitvijo v dansko komunistično partijo in odporniško gibanje. Knjiga je poskus ljudskega romana s pozitivno politično tendenco. Knuth Becker je debitiral z romanom iVaž vsakdanji kruh I-II (1952). Za tem delom so se vrstili kot največja serija romanov v danski književnosti sploh, še romani: Svet pričakuje 1-11 (1934), Nemirna pomlad 1-11 (1938), 111. del (1959), Kdaj odhaja vlak l-ll (1944). To gigantsko delo, ki ga povezuje glavna oseba Kai Gbtsche, je tipično za danska trideseta leta: opis detinstva, mladosti, neke rasti, ki jo okolje zavira, napad na družbo in njeno moralo z napredno vero v človeka in iz socialističnega pojmovanja življenja. Ta serija romanov ima mnogo skupnega s Herdalovimi knjigami. Samo da gre pri Beckerju za življenje v provinci, na vasi. Dramatiki so za naš čas redki. Seveda dramski pisatelji velikega formata. In sreča za dansko književnost je bila, da so trideseta leta rodila velike dramatike piav v času, ko je imelo dansko nacionalno gledališče tudi vrsto izrednih igralskih talentov. Najpomembnejši in tudi najbolj čuden dramatik moderne danske dramske književnosti je bil pastor Kaj Munk (1898—1944), čigar dela so na repertoarju ne samo danskih, temveč tudi ostalih skandinavskih, angleških in celo belgijskih gledališč. Za književnost tridesetih let pa je zanimiv tudi še zato, ker je tako rekoč edini predstavnik kulturne desnice. Kaj Munk je v svojih prvih dramah razvil izreden talent in umetnost replik z velikim razumevanjem in obsežnim pogledom na vse: intimno liriko in markantnost svojih karakterjev. So niti, ki vodijo od Munka k Ibsenu in Shakespearu. To lahko razberemo že iz njegovega prvega pomembnejšega dramskega dela Idealist (1923-24). Glavna oseba te drame je kralj Herodež, ki je vladal judovskim plemenom v času Kristusovega rojstva — zgodovinsko močna, nadarjena in despotska osebnost. Pri Muuku živi Herodež za eno samo, povsem določeno idejo: za svojo oblast, za svoje kraljestvo. In prav za uresničitev svoje ideje uporablja vso moč svoje volje, fantazije in prekanjenosti. Po svoje je on idealist, impozan-ten že zaradi svoje moči in doslednosti. Herodež je moral biti zloben, krut in neusmiljen že zato, da bi uresničil svojo idejo. Ob smrti, v zadnjem dejanju drame, ponosen iir prepričan v zmago, pravi med drugim: ¦ . 186 »Gledam nazaj na svojo življenjsko pot: umori in umori. To mi vzljuja v duši nekakšno nežnost. Skoraj hvaležno vesel sem. Vsakokrat, kadar sem odstranil nekoga, ki mi je bil na poti, sem občutil: še ena zmaga nad bogom. Svojo krono sem imel. Hkrati ne moreš imeti ne eno ne drugo. Če pa sem bil zloben, potem sta zame čast in moja moč v tem, da sem bil popolnoma zloben.« Toda Herodež se moti. Ni bil popolnoma zloben in tudi popolnoma ni premagal boga. Bil je v njegovi duši kotiček, kjer ni mogel povsem zatreti dobrote: ljubezen do mlade žene Mariamme, ki je bila poosebljena dobrota in nedolžnost. Njegova najtežja borba in najbolj kruto dejanje pa je najmočnejši dogodek v drami, ko da obglaviti Mariamme pod obtožbo nezvestobe, v katero pa sam ni prepričan. Spomin na Mariamme je vzrok njegovemu padcu. Poslednja njegova krutost pa je ukaz o pomoritvi betlehemskih otrok, kajti po govoricah se je v Betlehemu rodil nekakšen judovski kralj. Skozi okno opazuje trg pred dvorom in v gneči opazi mlado ženo z otrokom v naročju. Pokliče jo k sebi, kajti podobna je Mariammi. Ubiti jo hoče, toda ne more je. Otrokove lepe oči ga pomirjajo in Herodež mu da svoje žezlo, da se igra z njim, kot poslovilni dar pa mu daruje kraljevsko oblačilo. Žena, Marija se zahvaljuje za darilo, ki se detetu lepo prilega, kajti dete je »Mesija, Davidov sin, kralj Judov«. Herodež sam v kraljevski dvorani pobesni in nihče ne sliši njegovih besed in nihče zato ne more ubiti otroka. Premagan je. kajti vse je bila brezplodna žrtev, bog je bil močnejši: »Dal sem mu svoje oblačilo, vzel je moje žezlo in jaz sem mu poljubil roko. Dejala je, da sem dober, dober in ljubezniv, toda gorje meni — njegov podložnik sem, kajti tega nisem mogel, o strahota brez meja, nisem mogel tega — celo moje srce se mu je klanjalo. Večji je od mene.« Idealist je verjetno največja in najmočnejša Munkova drama z velikimi, jasno očrtanimi karakterji in nasilnimi prizori, presenečenji in efekti, z močnim, drznim jezikom, polnim fantazije. Njena problematika je preprosta v primerjavi z ostalimi Munkovimi deli: brezupen poskus velikega, osamljenega in genialnega človeka volje, da bi se odrekel in premagal sv'ojega boga. Tudi iz drame Na morskem grebenu (1926) občutimo Munkovo navdušenje nad posameznikom močne volje, podobnem kakemu Fuhrerju. Le-ta je poosebljen v glavnem junaku prof. Kraterju, katerega je Munk zmodeliral po podobi danskega kritika Georda Brandesa, ki je bil v svojih poslednjih letih strasten pristaš Nietzschejeve filozofije nadčloveka. Vendar v Munkovih dramah ne občutimo, da je bil njihov ustvarjalec duhovnik. V njegovem ne redko neokusnem besednjaku in absolutno nekrščan-skih replikah publika ni mogla slutiti niti uganiti njegovega pravega poklica. Njegovo edino čisto religiozno dramsko delo je bila drama Beseda (1925). V njej je Munk privlekel na oder čudež, čudež, ki se zgodi s pomočjo vere in molitve. To je v bistvu pridiga v dramski obliki, ki si jo je avtor zamislil kot šok za maloverne in kot izzivanje nevernih. In ta drzna drama mu je v celoti uspela. Ta iracionalna in mistična igra je grajena strogo logično in dramsko dosledno, močno je povezana z zemljo in njenimi živimi, vsakodnevnimi obrazi 187 ' ter nihanjem med komičnim in smrtnoresnim. Ta drama je umetniško čudo. Z besedo je Munk doživel največji uspeh na deskah, ki je predvsem vplivala na vaško prebivalstvo s svojim opisom okolja kot tudi s svojo problematiko. Četudi so bile do sedaj omenjene drame napisane v dvajsetih letih, vendar pripadajo stvarno že tridesetim letom. Kajti uprizarjali so jih šele v tridesetih letih in šele takrat sta postala pozorna na njih občinstvo in knjižni svet. Priznanje in uspeh sta prišla leta 1931 z delom Cant. To je virtuozna točka v velikem klasičnem Shakespearovem in Schillerjevein stilu, bolj obrtniška stvaritev, polna sijaja in efektov kot pa izraz tistega, kar je pesnik nosil v sebi. Gre za angleškega kralja Henrika VIIL, tega nad krvjo in ljubeznijo navdušenega medveda, ki izžene svojo kraljico samo zato, da bi se poročil z Ano Bolejn, ki jo pozneje izroči krvniku spet zato, da bi pridobil Jane Seymour. Njegov značaj in njegova ravnanja izvirajo iz njegove notranje praznine, ki jo prekriva s tisto licemersko masko pobožnosti, ki ji v angleščini pravijo »cant«. Z uspehom v gledališču se je pričelo novo razdobje za Kaja Munka tudi kot za dvomljivo osebnost, ki je v tistih nevarnih letih stala na preveč nevarnem stališču. Munk se je namreč navduševal nad Mussolinijevim pohodom na Rim leta 1923 in diktaturi v Italiji in Nemčiji sta zdaj prebudili njegovo navdušenje. Kajti zdelo se mu je, da so tam bili močni ljudje, ki so odstranili nevredno demokracijo in blebetavi parlamentarizem, in končno, da so tam doma dramatičnost, borba in žrtve za domovino. Upanje in sanja Munkova je bila, da bi tudi Danska našla svojega Fiihrerja in da bi samo on kot tak dramatik lahko utrl pot takšnemu človeku. Svoje takšno politično prepričanje je ohranil, toda v letih pred drugo svetovno vojno je moral počasi revidirati svoje navdušenje do Mussolinija in Hitlerja. O tem razvoju priča večina njegovega ostalega ustvarjanja. Hamlet (1934) je neuspelo delo, v katerem je moderniziral znamenito Shakespearovo dramo. Iz Hamleta je napravil neokusno antiparlamentarno in antidemokratično propagando: skorumpirani predsednik vlade Klavdij je odstranil svojega predhodnika, Hamletovega očeta, dobrega demokrata in medtem ko se Hamlet bori s svojim sumom in svojim strahom, osvoji vodja podeželskih nacistov Fortinbras Kopenhagen. Leta 1936 je izšla zadnja Munkova junaška drama v tem stilu Zmaga, ki jo je navdihnil Mussolini s svojim razbojniškim pohodom na Etiopijo. Kot luteranski pastor je moral Munk nujno reagirati proti nacistični cerkveni politiki in predvsem proti pogromom Židov. Kot dramatik pa je vendar še vedno poskušal braniti idejo diktature. Zaradi tega je v njegovi duši nastal konflikt, ki ga je izrazil v eni svojih najboljših in najbolj zanimivih dram: On sedi ob topilnem. loncu (1938). Glavna oseba drame je profesor Mensch, učeni nemški arheolog, ki živi samo za svojo znanost in nima globljih pojmov o Hitlerjevi politiki in njegovem antisemitizmu. Ob nekem izkopavanju je našel opeko iz Kristusovih časov. Na opeki je Kristusova podoba, ki pa ima popolnoma judovsko fizionomijo, kar pa je zelo nevarno, ker so nacisti izdelali teorijo o tem, da je bil Jezus Arijec. Za to odkritje prejme profesor Mensch državno nagrado, njegov kolega Dom pa mu, ki zagovarja antisemitizem, prepove objaviti resnico o tem, da predstavlja podoba židovski tip. V poslednjem dejanju, ki se godi v avli državne univerze, 188 bo sam Fiihrer osebno izročil ;\lenschu nagrado. Menscli takrat vpraša Fiihrerja, katera je najvišja zapoved: domovina ali resnica. Ko mu Hitler odgovori domovina, vrže profesor Mensch opeko s Kristusovo podobo na tla in jo zdrobi. Se enkrat je moral biti Jezus križan, toda spet ponovno vstane: v srcu profesorja Mensclia: »Ljudstvu sem doprinesel svojo žrtev. Toda s tem še nisem končal. Zdaj živi silno v mojem srcu tisto, kar sem pravkar zdrobil na kamnitih fleh. Torej sem tudi jaz dolžen človeštvu vsaj eno dejanje.« V nadaljevanju pa pravi, da se namerava oženiti s svojo tajnico, gospodično Schmidtovo, ki je v bistvu Židinja in ji je pravo ime Sara Levi: »Na stara leta mi boš rodila sina, Sara; dober Nemec bo in pravi človek.« Fiihrer je zapustil avlo, publika je prestrašena, Dorn pa daje profesorju Menschu dvanajsturni rok za pobeg iz dežele. — Naslov te drame je vzet iz zelo znane danske cerkvene pesmi,* ki poje o bogu, ki sedi poleg topilnega lonca, človeškega srca, in čisti stopljeno srebro, dokler to ne postane jasno kot ogledalo, tako da lahko ugleda v njem svojo podobo. Tako odhaja profesor Mensch iz te drame s Kristusovo podobo v svoji duši očiščen in okrepljen. Munk sicer obsoja antisemitizem v tej drami, toda priznava diktaturo: žrtvuje resnico, toda ohranja človečnost. Poslednja faza Munkovega dela se je pričela z okupacijo Nemcev 9. aprila leta 1940. Njegova poslednja iskra navdušenja nad tujimi diktatorji se je takrat utrnila in ves se je posvetil zdaj delu za svojo deželo in svoje ljudstvo. Iz onega časa imamo dve globoki patriotični zbirki pesmi: Prisezite, mladeniči! (1941) in Navigare necesse (1941). V ilegalnih prepisih se je leta 1942 širila njegova poslednja velika drama Niels Ebbeson, katere junak je v 14. stoletju osvobodil Dansko pred nemškimi (holsteinskimi) grofi, katerim so dali zemljo v fevd ničvredni kralji. Karakteriji v tej drami so dobro orisani, stil je jasen in vsebina enostavna. Kljub temu ne moremo zanikati, da bi tudi to delo ne imelo manj napetosti in dramatike kot ostala prejšnja dela. Najboljše Mun-kovo delo iz časov okupacije pa je brez dvoma mali mojstrski dialog Cannae (1943): dvogovor Hanibala in Fabija Kunktatorja na predvečer bitke pri Kanah. Pisateljev mladostni ideal Hanibal postaja zdaj neumen in zabit tip fiihrerja, medtem ko je Fabij simbol angleškega duha in angleško demokracije z vso njeno počasnostjo. Kako se je Munk spremenil, moremo razbrati iz te replike: FABIUS: Za starega idiota me imaš. Prav imaš; brez dvoma to tudi sem. Tudi doma v Rimu me imajo za idiota. Tu pa je tudi vzrok, da imajo zaupanje vame. Hanibal, ti pa si genij. To ti vsi priznavamo: in hvala Jupitru, da se nisi rodil med nami. Kajti najhujša usoda, ki more doleteti kakšen narod je ta, da se ga polasti genij. Genij se namreč ne more otresti fiksne ideje, da bi ne pokončal nas, idiotov. Vendar tega nikdar ne zmore. Zato tudi propade. Končno sta tudi Munku cenzura in prepoved omejili možnost stikov s publiko: cerkev je bila njegova poslednja trdnjava. S prižnice je govoril hrabre besede proti Nemcem in proti kvislingovcem vseh barv in ljudstvo je hodilo kot na božjo pot k majhni vaški cerkvici, kjer je opravljal svoje redno cerkveno opravilo. Hodilo pa je tudi v velike kopenhagenske cerkve, kjer je Munk »Prišel bo veliki mojster« od Ingemanna. 189 »gostoval«. Tudi kot pridigar je bil Munk pesnik in dramatik, pol fantazije, presenečenj, hkrati patetičen in brezobziren, bil je popolnoma nenavaden svečenik. Prav zato sodijo njegove pridige v književnost kot dragocen del njegove ustvarjalnosti: Na rekah Babilona (1941), Z mečem besedi (1942) in ilegalne Tri pridige (1945) ter po smrti izdane pridige iVa božji tehtnici. Kaj Munk je uporabljal velike besede, toda te so tudi nekaj pomenile. Dogajalo se mii je, da je bil razočaran nad majhnim uspehom svojih besed; toda zanj osebno ni bilo dvoma: izza besed morata biti tudi volja in delo. Bil je popolnoma pripravljen, ko ga je 4. januarja 1944 ubila nacistična soldateska. Soya (1896) je v svoji dramski umetnosti ustvaril nenavadno živ dialog in pokazal fenomenalno mojstrstvo replik. Ima posluh za jezik in v njegovih dramah igra vsakodnevna govorica -s svojimi sočnimi barvami in žargoni veliko vlogo. Kritika ga je sicer zaradi tega pogosto obtoževala, zmerjala ga je s cinikom brez obzirnosti in morale in negativnim nihilistom. Toda prav nasprotno, tako nikakor ne moremo karakterizirati Soye, ki je nepomirljiv sovražnik laži, licemerstva in nepravičnosti. Sam pravi o sebi, da ni neverni, temveč maloverni skeptik. Ne pozna cilja in pomena življenja, vendar pa si je, kajti ljudem je v življenju morala potrebna, zgradil etični program v dveh točkah: dobrota do bližnjega je najlepše, kar sploh je in potrebno je skrbeti za resnico. Njegova jarva drama so Paraziti (1929), v kateri podaja podobo malo-meščanstva in plitkega načina mišljenja v takšnem okolju. Glavna oseba buržuj Gruesen je danes s svojo prebrisanostjo, sebično ljubeznijo in kruto brezobzirnostjo — med dramskim dogajanjem ubije svojo podnajemnico in svojo ženo — že klasična dramska vloga. Paraziti so imeli še prav poseben uspeh v radijski dramski priredbi. V psihoanalizi je Soya našel inspiracijo za svojo dramo Kdo nem jaz? (1930). Delo je bolj filozofska kakor psihološka analiza zavesti običajnega malega človeka Hansa Christiana, ki je zaročen in pričakuje otroka z revno Mary, pa se zdaj bolj zanima za bogato Lilian. Drama je sestavljena iz vrste slik, ki jih vzbuja psihoanalitik dr. Paprika in med ostalim prisostvujemo v zavesti Hansa Christiana tudi diskusiji, ki se je udeležujejo Hudič, Don Juan, Rolf Plavobradec, Mati božja, Opica, Sivi človek in profesor sam. Hans Chri-stian sprejme predlog Sivega človeka in Matere božje in se poroči z Marv. Kdo sem jaz? je zelo duhovita drama, ki je imela na odru lep uspeh. Zato pa je imela njegova druga eksperimentalna komedija Lord Nelson Drže figov list (1954) manjši uspeh. V svojem muzeju voščenih figur ima monsieur Soyer groteskno in pisano vrsto zgodovinskih osebnosti: Kleopatro, Sokrata, Lenina, Tordenskjolda,* Nitscheja itd. Glavna oseba je majhni, grdi lord Nelson, ki pričenja z vojnimi podvigi samo zato, da bi imel uspehe pri ženah. Kompenzacija za njegov manjvrednostni kompleks se pretvarja torej v junaštvo in ambicijo. Njegova seksualnost pa se spreminja v uživanje borbe in vojne. Od ostalih dram iz tridesetih let je treba poudariti še skoraj direktno anti-nacistično satiro Umbabumba (1935). Gre za afriško črnsko pleme, kjer nova stranka zbira vse nezadovljne elemente z močno propagando, z mastnimi obeti in valjenjem krivde na vse tiste, ki imajo ploske podplate. V junaški drami * Tordenskjold (Gromovniški ščit): norveško-danski narodni junak iz borb proti Švedom v 18. stoletju. (Velika nordijska vojna 1700—1721.) 190 Chas (1958) je podal Soya zelo uspelo in smešno satiro športne idiotije, lova za senzacijami in vsega tistega poneumljenega, kar je posledica oboževanja športnih asov. V štiridesetih letih se je Soya v večjem številu dram osredotočil okoli problemov pravice in odnosov med zakonitostjo in slučajnostjo. Posebno znani so Odlomki nekega vzora (1940), v katerih gre za tisto vrsto slučajnosti, ki ustvarja človeško življenje in katere problematika — diskusija o prekinitvi nosečnosti — je še vedno zelo aktualna povsod po Skandinaviji.* V igri Potem (1947) nam Soya predstavlja tri tipe, ki so sodelovali za časa vojne z Nemci: arhitekta, ki je gradil hiše v Kielu, direktorja-milijonarja, ki je prodajal maslo Nemcem in državnega sodnika, ki je sodil po volji Nemcev. Vsi trije žive po vojni v razkošnih vilah s polnimi kletmi in so izpostavljeni preziru vseh ljudi. Vsi trije se venomer in venomer opravičujejo. Tako med ostalim razlaga arhitekt psihološko utemeljeno, da je kot otrok zbolel na otroški paralizi in da je zato nujno moral iskati prijateljstva pri močnejših od sebe. Toda Soya ni niti s to obrazložitvijo zadovoljen: odločujoča replika drame se glasi: »Niti invalidnosti ne moraš navesti kot opravičilo za veleizdajo.« Za kolaboracioniste in izdajalce vseh vrst Soya ne pozna nikakršne milosti. V drami Leo d stezniku (1950) razpravlja dramatik o vzrokih vojne. Romantik govoriči o časti in domovini, materialist o lakoti, prenaseljenosti in oborožitveni industriji in psiholog, ki ne mara podcenjevati njihovih razlogov, opozarja na usužnjene nagone in militaristične instinkte. To svoje stališče dramatik satirično ilustrira s pomočjo podob iz bitke okoli Troje in iz borb Dancev proti Vendom v srednjem veku, psiholog pa jih pojasnjuje s simboličnimi podobami fantazije. Soya se strinja, kot je pričakovati, s psihologom; po njegovem prepričanju moramo preprečiti željo po vojni z nedolžnimi igrami in fantazijo. Nevarnega leva je treba stlačiti v steznik. Medtem ko je Munk predstavnik krščanstva in Soya predstavnik skepti-cizma, je Kjeld Abeli (1901) predstavnik aktivnega humanizma. Z dramskimi liki vseh treh omenjenih dramatikov kaže torej dansko gledališče tridesetih let vse tri glavne nagibe svojega časa. Leta 1935 si je Kjeld Abeli pridobil vso pozornost kopenhagenskega gledališkega občinstva z Izgubljeno melodijo, silovitim napadom na malomeščan-stvo. Izgubljena melodija, ki se omenja v naslovu, je življenjska melodija, simbol odprtih čutil in volje in hrabrosti do življenja — vsega tistega torej, kar tako manjka malomeščanskemu uradniškemu birokratizmu. Abellovo drugo veliko delo je Anna Sophie Hedoig (1939), ki je hkrati najpomembnejše antifašistično delo danske književnosti iz časov kulturnih bojev pred drugo svetovno vojno. Anna Sophie je skromna podeželska učiteljica, ki ubije svojo nasilno upraviteljico gospo Moller. »Prav nič ti ne pomaga, če si ali right,« pravi Anna Sophie, »to je že skoraj najhujše, kar sploh moreš biti — kajti oni se bore s povsem drugimi sredstvi kot ti — ti pa samo sediš, ali right — toda komu koristiš? Samo svoji osebni vesti — ali je prav tako? — Medtem ko uničujejo tvoj svet in uvajajo metode ter načine, proti katerim si se Ti boril vse svoje življenje?« Policija razumljivo aretira Anno Sophie, toda v poslednji viziji jo vidimo pred odredom za eksekucijo, poleg vojaka iz španske državljanske vojne, kateremu pravi: * Po tej drami so napravili tudi scenarij za povojni danski film »Vojak in Jenny«. 191 »— mar ni lepo in dobro, da življenje, vseeno, kakršno je, vendarle lahko žene neke ljudi v -smrt za življenje samo? Kot da umirate zato, da bi živeli — vaša vera oživlja svet, tako da je ta vedno tako mlad kakor je vedno tudi prej bil — mar ne sedite mirno in zadovoljno zato, ker bo nekoč prišel 5as, ko se ne bo smelo ubijati, ko nikomur ne bo treba umreti zaradi drugih in slepo, neredno verovati — in prav vi se borite za to bodočnost in kadar umirate, umirate zato, da bi omogočili to bodočnost. In mar ne pravite, da ni koristi od tega — vi veste, da je •..« Motiv je mednaroden: protest proti omahljivi demokraciji in pasivnemu humanizmu. Nacizma ne moreš pobiti samo z besedami. Zato pa je oblika popolnoma danska: majhna vsakdanja stvarnost, ki nas hkrati pretrese ganljivo in patetično. Po nizu manj uspelih dram je Abeli spet zmagal z delom Silkeborg, ki upodablja osvobodilno borbo v provinci in obsoja izdajalce. Medtem pa je njegovo najboljše povojno delo Dnevi na oblaku (1947), katerega slikoviti in simbolični jezik niha na meji med vzvišenim in meglenim. Pod vtisom povojnega političnega razvoja Abeli v tem komadu filozofira o vojni in miru, o aktivnem in pasivnem humanizmu. To pa je tudi opozorilo za prihodnost: ON: Bil je en sam cilj, povsem določen cilj, ki bi ga bilo potrebno doseči. NJEGOVA ŽENA: Da. Postaviti piko za peklom — po vojni! Toda ta pika je postala že vejica. Vejica pred novim stavkom. Toda zanj niste vi odgovorni. Toda, vendar. Tisti pekel, ki se odpira v novem stavku — tudi ta je vaš, zato, ker niste dopustili, da bi se vaše svobodne misli omejevale...« •k Trideseta leta so bila bogato razdobje za dansko književnost — posebno za danski roman in dansko dramo. Nismo sicer uspeli našteti vseh pisateljev in tega se tudi zavedamo. Mnogo smo jih izpustili, zato pa smo poudarili samo najbolj pomembne osebnosti. Še cela vrsta pisateljev je debitirala v tridesetih letih, toda šele po vojni so ustvarili svoja najboljša dela. Zato pa tudi razumljivo sodijo v pregled danske književnosti štiridesetih let. (Iz rokopisa prevedel D. Z.) 192