RJEINOT tedenska r e v i j a ŠTEV, 1. V LJUBLJANI, 4. JULIJA 19S8 KNJIGA 24* (LETO XIX) SREČEN PAR (Gusti Huber in Viktor Kowa) NASTANEK ČLOVEKA DR. H- VVEINERT O PROBLEMIH PRACLOVEKA e davno pred Darwinoxn je švedski zdravnik Linne govoril o tako imenovanih »primatih«, o »gosposkih živalih«, med katere je prišteval netopirje, človeške opice in celo človeka. Človeka kot vrsto »homo« je razdelil v skupini homo sapiens in homo troglodytes. Z zadnjim je menil šimpanza, ki ga je označil kot človeka-jamarja. Tudi šimpanzi niso nikoli prebivali v jamah. V tem se je Linnž torej motil. Niti on niti poznejSi raziskovalci niso »učili«, da izvira človek od šimpanza. Samo afriški domačini mislijo drugače. Po njihovem na-ziranju so opice ljudje, ki znajo tudi dobro govoriti, ker pa so pametnejše od črncev, raj še molče. »Ne govore zato, da bi jih Evropci ne imeli za ljudi in jih tako izkoriščali.« Prof. dr. H. Weinert* se je v novejšem času oprijel Linnč-ovih »naukov« in zastopa v svoji teoriji o plemenski skupini podmeno o »summoprimatih«, med katere šteje gorilo, šimpanza in človeka. Dognal je, da so ti summopri-mati v dednem oziru enotni in da je zlasti šimpanz v zelo tesni zvezi s človekom. Dr. Weinert je formuliral stavek »Danes je še neka živalska vrsta, ki ni v nobeni zvezi s kako živaljo, pač pa s človekom in sicer po skupni lasti mnogih dednih znakov. To je afriški šimpanz. To pomeni, da je bilo nekoč pleme človeških opic, katerega nasledniki žive še danes kot šimpanzi in ljudje, medtem ko so se vsi drugi današnji antipodi izločili že pred to zadnjo delitvijo in tako niso več podedovali znakov šimpanza-človeka.« Raziskave so pokazale, da imalo summoprimati dedne znake, kakršnih nima nobena druga žival. Tako nimata n. pr. gibon in orangutan čelne votline, dočim jo imajo šimpanz, gorila in človek. To je toliko bolj pomembno, ker nima ta dedni znak prav nobene posebne funkcije v telesnem organizmu. To se pravi: človeške opice (gorila in šimpanz) so po marsikateri svoji dedni sposobnosti v zvezi s človekom, ne pa s svojim najbližjim živalskim sorodnikom, orangutanom. Isto se ka- * Glej dr H Welnert »Nove najdbe pračloveka na Javi«, 21*, knjiga XII., str. 667. DR. H. VVEINERT že tudi v zvezi človek-šimpanz. Šimpanz ima dedne znake, ki so skupni le človeku, ne pa kaki drugi živali, niti ne gorili. Tako ima n. pr. gorila vmesno čeljust, šimpanz in človek pa ne. Iz tega izvaja prof. Weinert, da so bile v geološki dobi miocena (predzadnje terciarne stopnje) človeške opice razdeljene v dve skupini. Prva skupina je še danes na vzhodu starega sveta, zastopana po orangutanu na Borneu ln Sumatri. Druga skupina pa živi še danes v gorili in šimpanzu tropske Afrike. V tej skupini je treba iskati pleme pozneišega človeštva. Po dr. Weinertu se da pojasniti enakost telesnih dednih znakov le iz skupnega izvira. Kako je torej človek postal človek? Po mnenju prof. Weiner-ta je ledena doba povzročilni moment, ki je izsilil postanek človeka. Kakor »o se nekoč krkoni in golazen razvili iz rib, ko so bile ribe v geološki dobi prisiljene premikati se po kopnem, tako je pozneje po mnogih tisofletHh ledena doba pregnala opice iz pragozdov. Opica se je morala odnovedati skakanju in plezanju po veiah ter se privaditi hoje na tleh. Kaiti tudi v pokrajinah, kamor ni segel led, je moral izginiti pragozd, kjer so nastale stepe ali tundre. Posledica tako silnih sprememb, kakor je n. pr. prodiranje ledu, je izselitev ali pa izumrtje živali. Zato meni dr. Weinert, da se je iz šimpanza in človeku skupnega plemena s pomočjo mutacije počasi razvila nova oblika človeškega plemena. K temu so pripo- mogli še številni drugi, vnanji vzroki kakor n. pr. uporaba ognja ali potreba izražanja, abstraktnih stvari, ki je vodila postopoma do jezika. Raziskavanja o začetku človeka tudi po teoriji dr. Weinerta še niso zn-ključena. Ix DOGAJANJA NA SONCU IN VREME UGANKA SONČNIH PEG — PLAMENI, VISOKI MNOGO TISOČ KILOMETROV ako pogostoma morajo vreme-noslovci poslušati zabavljanje in očitke, ker niso sposobni napraviti vreme boljše, nego nam ga ponuja nebo. V starih časih, _ pravijo stari ljudje, so bile vremenske prilike baje prijetnejše nego danes. Ljudje si pač v svojem spominu iz preteklosti lepše stvari ohranijo bo-lje nego slabše. Toda z vremenom je dozdevno res takšna, da se je v Srednji Evropi proti nekdanjemu dejansko nekaj spremenilo. Meteorologi in astronomi 2e davno stičejo za vzroki tega pojava. Proučujejo tek Zalivskega toka, nadzirajo gibanje plavajočega ledovja v polarnih morjih, zasledujejo premikanje ledenikov na Groenlandu in končno se zanimajo tudi za pojave na soncu, ogromnem srcu našega svetovja. Sonce je končno tista stvar, ki »dela« naše vreme, toda o podrobnostih tega njegovega dela se nismo prav poučeni. Raziskovanje pojavov na soncu spada med najbolj napeta in najbolj zanimiva področja moderne astrofizike, znanosti o fizikalnem ustroju zvezd. Vsak, ki je kdaj občutil tople in pogostoma neprijetno vroče žarke sonca, ve na ta način, da mora biti sončna obla žareča obla s silno visoko temperaturo, kajti drugače bi ne mogla učinkovati s takšno silo na razdaljo 150 milijonov kilometrov. Površinsko temperaturo sonca so določili na kakšnih 6000 stopinj. V notranjosti žareče krogle pa mora biti temperatura še dosti višja, menda znaša nekoliko milijonov stopinj. Vsakdo ve danes tudi to, da se kažejo na površini te silne plinske krogle temne pege, znamenite sončne pege. Te pege so poleg Martovih »prekopov« in luninih žrel najpopularnejši astronomski objekt. A čeprav jih poznamo sedaj že nad 300 let, so učenjaki šele v zadnjih desetletjih bolje dognali, kaj je prav za prav takšna pega. To je nekaj hladnejše mesto na žareči sončni površini, tako zvani fotosferi. Razen tega je mnenje današnjih zvezdoslovcev, da predstavlja takšno hladnejše mesto tudi neko vrsto vrtinčastega viharja v vročem plinskem morju sončne površine. Kakor se v zemeljskem ozračnem morju v mogočnih tokih različne temperature tvorijo tornadi in cikloni, tako 1913 -19M ŽIVLJENJSKA KRIVULJA SONCA se tvorijo tudi na soncu podobni viharni pojavi, ki jih vidimo potem kot pege. Da se nam vidijo zavoljo svoje nižje temperature črne, to je le učinek kontrasta proti dosti svetlejši sončni plošči. Če bi takšno »temno« pego vzeli iz sonca in jo postavili v črno nočno nebo, bi svetila tam še vedno 500krat močneje nego ščip. Najvažnejša stvar v zvezi s sončnimi pegami pa je znamenita perioda. Odkritje te periode spada med velika dela astronomije in njegove praktične posledice se začenjajo kazati šele sedaj. Po stoletnih opazovanjih so dognali, da je gostota in velikost sončnih peg v zvezi z enajstletnim odbojem. V tem času pade sončne pege ustvarjajoče delovanje sonca na minimum, da se dvigne potem do nekega viška, na kar se igra ponovi. Ta skrivnostni ritem, ki mu pravih vzrokov še ne vemo, bi lahko imenovali življenjsko krivuljo sonca Nobena teorija še ne zna pojasniti tega pojava in učenjaki samo upajo, da bodo vzrok nekoč ugotovili Važno pa je pred vsem to, kar so dognali v zvezi s sončnim ritmom: ta ritem ima namreč velik vpliv na meteorološke in podnebne prilike na naši zemlji. Statistične raziskave kažejo, da ima gostota neviht, toč, viharjev in severnih sijev isto periodo kakor sončne pege. In nobeno naključje ni, da sovpada negotovost in nemirnost zemeljskega vremena v zadnjih časih v zadnji maksimum sončnih peg, ki je bil ob koncu lanskega leta. Sončne pege in njih okolica so središča ogromnih elektromagnetskih polj, ki segajo daleč v svetovno prostornino in učinkujejo tudi na zemeljsko magnetno polje. Učinek so ogromni polarni siji in motnje magnetskih igel ter brzojavnega prometa, kar smo vse doživeli v zadnjih mesecih tudi v Srednji Evropi. Sončno površino bi lahko primerjali t za vrelim ognjenim morjem. Pri popolnih sončnih mrkih, ko zakrije mesec vso sončno ploskev, se prikaže skrajna vnanja plast sončne površine, tako zva-na kromosfera. Ta kromosfera sestoji pretežno iz žarečega vodika, ki obdaja kakor 600 km debela lupina sončno oblo. Iz te plasti pa se dvigajo pogostoma Ogromni plameni žarečega vodika, ki dosežejo v nekoliko minutah tudi višino mnogo tisoč kilometrov. To so tako zva-ne sončne protuberance, znak silovitih dogajanja na soncu, ki si njihove sile niti predstavljati ne moremo. Tudi igra pro- Kot ogromen plamen vodika se je pognala ta sončna protuberanca Iz površine sonca v višino nad 200.000 km. (Mali beli krožeč na desni kaže velikost Zemlje v enakem merilu) tuberanc je podrejena enajstletni periodi. Tako smo v velikih potezah nakazali dogajanja na sončni zvezdi, ki imajo velik vpliv na naše vreme, a jih v podrobnostih še ne poznamo popolnoma. Seveda ni stvar takšna, da bi že vsaka pega in vsaka protuberanca povzročala viharje in severne sije na zemlji. Toda sonce kot celota nastopa kot motilec in s svojim skrivnostnim življenjskim ritmom ima silen vpliv na vreme in še marsikaj drugega na naši stari premič-nici. Po razpravi dr. M. Richterja —kj TOLSTOJ PRED JAPONSKIM NARODOPISJEM lAano, narod na Sahaiinu, Kurilih in Je»u. ▼ davsjiimd po vsem Japniniu, okoli 17.000 duš, ribifi; obrasli, plemensko im jezično osamljeni. Taiko leksikon Minerva 1936... To pleme izmira, pravd J. de Genove 23. 3. 38-, ki ceni njih drobce te na 16 tisoč oseb, poseljenih na velikem otoku Hokkaidu na severu Niipona. V nasprotju z Nlponci, ki so pred vsem kmetovalci, se po istem viru Ainu baivijo z gozdara-ivom. Meso jim bolj diši ko riž ali sočivje. Njih verstvo je nekak aJiimizem (nazor, po katereim je duša in diuževnosit osnovno gibalo vsega življenja). Suče se okoli medveda. Ta zver je zanj tog in najljubša hrana. Niipotiska znanstvena komisilia, ki že 5 let zdravstveno in biološko preiskuje ainujski rod, opisuje Leva Tolstega kot popolni vzorec aiiinujsikega človeka. Ta baje že kaže sledove mongolskega vpliva, prstmi odtiskj pa razodevajo sorodstvo z belimi plemeni Odbor opozarja, da se pri Rusih pogosto opažajo sledovi ainujskih potez, In namiguje, d« so Airau iz Japonsko po severu prišla v Evropo... Alj se ti učeai^akj zavedajo ge- neaCogflie, ki trdli, da se je prednik grofa t Jasne Poljane pred 400 teti priselil tja iz Gedimainije? N. K. IZVIREN ČLAN LORDSKE ZBORNICE Star 35 let je ondan umrl grof KinnoulL Skraja je ta plemič živel precej vihravo, razkošno. Poročivši se s hčerjo »tobačnega kralja« Združenih držav, se je odpovedal svetovljanstvu in postal vnet zagovornik delavskega sloja v zbornici lordov. Zlasti se je zanimal za usodo rudarjev, imel socialistične govore v Hyde Parku ter se večkrat udeležil »sestradanih pohodov«. Ljudem se je dal v zobe tudi kot boksarski prvak, aviatik, tekač in trgovec z avti. V začetku španske državljanske vojne je lord Kinnoull najel brod in poslal živeža španskim republikancem. Bil je najmlajši član visoke skupščine, katero je često razjaril. nk Kdor se ljubezni popolnoma odpove, je prav tako bolan kakor oni, ki si jo preveč želi Euripides A E (ODLOMEK ROMANA »ŠTUDENT ŠTEFAN«) RUDOLF KRESAL V naslednjem pri občujemo odlomek poglavja Iz romana »Študent Štefan«, ki ga je napisal naš sodelavec RUDOLF KRESAL. Roman bo izšel konec avgusta. a temne, rahlo skodrane lase ji padajo poslednji žarki večernega sonca. V naročju drži majhno, drobno, z zlato obrezo in v rdeče usnje vezano knjigo. Zaprta je. Zdaj pa zdaj ji roka nežno poboža gladke, hladne platnice. Strese se. V roki drži svoja mlada leta. Potem se zamišljeno, izgubljeno zagleda skozi odprto okno v zarjasto nebo. Njen mirni ovalni obraz je videti izklesan iz motno belega marmorja. Sama grenkoba ga je. Le v široko odprtih očeh ji počiva otožna, mehka sanj avost, edini žarek prikritega življenja, zamaknjenega v nekaj nevidnega, kar ji mora vračati ta do smrti grenki mučeniski izraz. Sonce je zašlo. Gabrijela ne odmaik-ne pogleda od ognjene črte obzorja. Strmenje v očeh je vse večje. Čez nekaj časa ji roka omahne. Knjiga pade na tla. Gabrijela se ne gane. Tako je nedavno strmela v večerno zarjo s Štefanom — študentom. Komaj vidno se je zgenila. — Kje so njena mlada, kipeča leta? Pobrala je v rdeče usnje vezani drobni zvezek in zajokala. Potem je glavo naslonila na žametasto blazino. Dalje strmi v nebo, ki izgublja zlato sinji lesk. Tu pa tam se užigajo zvezde. Gabrijeiine ustnice se premikajo, se bolno smehljajo, šepečejo: »Štefan! — Pavel!« S ceste udaTja v okno pojemajoč šum dneva. Zdaj pa zdaj spreleti enakomerno mrmranje mesta rezek signal avtomobila. Gabrijele nič ne moti. Ne vidi vstajajočih senc. Ne čuti večernega hladu. Tam daleč na zahodnem ob* zorju se utaplja za tremi smrekami zadnji plamenček. Nebo se temni. Zvezde zagorevajo. Tako je pričakala večera. Tiste svoje ure, ko se ji porazgubi vsa kruta resničnost, ko splahni vsa pusta, topo ubijajoča neskladnost dneva z njeno raz-boljeno, razdrto notranjostjo. Duša se ji utopi v samo sebe. Zaživi le za sebe. RUDOLF KRESAL v svetu neizmerne teme, iskanja, bJo« denj, vroče molitve, bridkih spominom in čudovitih, nikoli do kraja dosanja* nih podob. V cerkvah zvoni »Zdrava Marija«, t 5 Utihnil je zadnji glas prepirajočihi se zvonov. Gabrijela vstaja. Stopa k oknu. Mesto je zavito v sinjkasto meglo, ki se temni od sekunde do sekunde in golta vse, ceste, hiše, vrtove, tam daleč vso ravan. Noč. Zagorele so luči. Tisoč in tisoč drobnih, migljajočih očesc. Gabrijeli se izvija dolg, pridušen vzdih. Obrnila se je od okna. Pred njo }e globoka, črna tema. Plašno, svetlo zro-ča se prestopa, pada v brezdno. Otipala je vrata. Neslišno je pritisnila kljuko. Prednja soba je mračno razsvetljena. Gabrijela stoji nepremično na pragu. Ne upa se prestopiti. Povsod vlada grobna tišina. Potem je užgala vse luči. Stopila je pred zrcalo in se zagledala v svoj mrliško bledi obraz. Tedaj je posluhnila. Od nekod so priplavali pretrgani, zdaj zoprni zdaj razdrti, za trenutek ubrani in spet razbiti zvoki neznane, v tistih redkih ubranih trenutkih zdaj čudovito otožne zdaj vprav vesele, vri* skajoče pesmi iz klavirja. Gabrijela se je bolestno zdrznila. Posem, iskanje, raztrganost. ubranost, vse se je spet potopilo v molk. Ne upa se dalje. Čaka. Vsa drhteča posluškuje, ali se pesem od kje spet ponovi. Da, že spet. Gabrijela se trese. Soparno, zaduši j i vo ozračje pretresajo spet zoprni, z muko se prerivajoči glasovi, kakor bi človek nečesa obupno iskal v tipkah, kar mu je še pred trenutkom moralo biti znano, a se zdaj zaman skuša spomniti. Gabrijela si roki tišči na razbeljeno čelo in šepeče: Zmeraj isto! — Zmeraj istol Tiho je poklicala: »Ariel!« Klavir je utihnil. Nihče se ni odzval. Smrtna tišina. Gabrijeli je tesno. Planila bi k velikim. z zelenim usnjem opaženim vratom. Telo se ji sklanja. Toda noga ne napravi koraka Roka ne vzgiba. V sobi. iz katere so še pravkar prihajali zmedeni zvoki klavirskih strun, zdaj pa zdaj slabotno zaškriplje. Stol. Človeka ni čutiti. Le mrtvi predmeti govore nerazumljiv jezik. Gabrijelo je strah. Globoko iz prsi ji prihaja proseč klic: »Ariel 1« Tedai se je iz sobe priplazil zamolkel. rezek glas. »Gabrijela?« Tiho je odprla vrata in obstala na pragu. V sobi je vladal gost polumrak. ki mu je medla cestna luč, padajoča skozi okno na klavir, dajala pošastno temno zelenkasto barvo. Ariel se ni genil. Glavo naslanjajoč na tipke ie bil videti, kakor bi jokal Na črni, tu pa tam okenski luči lisasto se bliščeči površini klavirja so ležali kupi razmetanih listov. Mračna podoba ubitega življenja. Gabrijela stoji in zaman čaka, da bi Ariel dal le najmanjši znak življenja od sebe. K njemu mora. Bliža se mu po prstih. Pred njim je pa spet kakor odrevenela. Potem se premaga. Poboža ga po laseh in vpraša: »Zakaj si v temi?« Molk. Gabrijela je užgala luč. Tedaj je Ariel bolestno vzkriknil: »Ne! Ne! Nočem luči! Ugasni!« »Vsaj pri klavirju naj gore!« mu je nežno odvrnila in ugasnila lestenec. Namesto njega sta zažareli nad tipkami dve slabotni, napol zastrti, mrzlo sinkasti žarnici. Gabrijelo je zazeblo. Kadar koli hoče ona zvečer igrati, mora žarnici za» menjati z belimi. Ariel je dvignil glavo. Počasi, trudno, kakor bi se bil prebudil iz težkih, grozotnih sanj. Prikazal se je kos strahotno počečkanega notnega papirja. Znaki so bili zapisani vsevprek, v divjem neredu, viharno, z mrzlično naglico, le napol, samo nakazani, plešoči drug preko drugega, razodevajoči krčevit napor. Čitljiva je le tretja vrsta. Vse druge niso vrste, ampak ostre vijuge, prepletajoče se, druga v drugi izgubljene. Gabrijela bere. Sklanja se globoko nad papir. Ariel jo mrzlo gleda. Na ustnicah se mu poigrava mrzel, prezirljiv nasmešek. Gabrijela je tretjo vrsto tiho zapela. Bil je čudovito se prelivajoč začetek iz globokega otožja v tiho veselje po bolečini. Gabrijela je ponovila. Zapela je še tretjič. Potem je dejala: »Ariel! — Potrpi! — to je zelo lepo!« Z ustnic mu je izginil mrzh nasmeh. Vročično je spregovoril: »Tretja vrsta! — To je samo tretja vrsta! Ni začetka! — Ni ga!« Gabrijela je spet zase zapela. Bilo ji je, da prihajajo glasovi globoko iz zemlje. Zamolkli, iščoči se, polni neznanega hrepenenja, proti koncu rastoči v pridušen vesel vrisk, potem pa v besnem dvigu nenadoma pahnjeni v temno globino, zdrobljeni, zapuščajoč smrten vzdih. Ariel bulji v Gabrijelo, sledi njenim ustnicam. Oči se mu divje blišče. Gabrijela je preplašeno utihnila. Arielov pogled je čutila kakor b; ji bil kdo razbeljeno železo pritisnil na ustnice Glas ji je v trenutku zamrl. Po kaj je bila vendar prišla? Saj je tako dobro čutila, da se nekaj mora zgoditi Zahotelo se ji je človeške besede. Vseeno od koga. Toda Ariel ji ni dal nič razmišljati. Sunkovito se je zgenil in šinil kvišku s pogledom polnim sovraštva, skrčil pesti in obstal pred njo kakor ukopan. Gabrijela se je Strdhoma odmikala. Toda Arielo^ pogled je že razodeval samo silovit obup, onemoglost trenutno vzvalovane notranjosti, ki ji ni mogel dati duška. Nato se je zgrudil na stol, skril obraz V dlatii. Roke so mu omahnile, glava ffiu je spet padla na tipke. V klavirju Je zabobnelo. Med bobneče glasove, ki so udarili it njega, so padle pretrgane, z grenko bolestjo prepojene besede: »Ne, ne! Ne morem! Ne nocoj ne nikoli ne bom mogel. Ubit sem. Vsi smo ubiti. Tudi ti In Vilma. Vse, kar še lahko čutim, je sovraštvo. Ne poj! Nikoli več ne poj, Gabrijela! — Da-fles nisem mogel. Včeraj nisem mogel. Jutri ne bom mogel. Nikoli. Raztrgan sem. Ubija me že sonce. Noči so polne groze. Cuj! — Kje je — mati?« Vprašal je tako nenadno, da se je Gabrijela stresla. Odgovorila mu je na Videz mirno: »Bila je v svoji sobi. — Nisem se upala k njej. — Videla sem jo skozi priprta vrata. — Počivala je v našlo* njaču. Mislim — mislim, da je nocoj mirna...« Ariel je vztrepetal po vsem telesu. Gabrijela ga je z neprikrito bojaznijo opazovala. Rada bi bila stopila k njemu in mu roko položila na ramo, ga pomirila, ga uspavala kakor majhnega dečka, ki ne more zaspati brez luči. Tedaj sta zaslišala počasne, tihe, lahno podrsavajoče korake. Nekdo je odpiral vrata na dvorišče. Ariel je planil k sestri, jo trdo prijel za obe roki in ji proseče pogledal v oči. »Ali slišiš? — Ali slišiš?« je zahli-pal. — »Že spet! — Ona je! — Mati! — Gre — doli — s — svečami...« Stekel je iz sobe. DALJE SPOMINI NA ANDREJA GABRščKA Konec osemdesetih in v sačetku devetdesetih let minilega stoletja sem se (ra-»en v poletju) shajal z mladimi slovenskimi litferati na DUnaju skoraj tedensko na »klobasarskih večerih« v EderjeVi go. etilni v Hernalsu. Pri krvavicah in jetrni-cah je potekel večer večinoma posvečen li erarhim vprašanjem. Berila, kritike in razgovori so .se vrstili, bili smo všl idealno navduSeni za slovensko književnost ter jo tudi bogatili, vsak po svojih znanjih in sposobnostih. Pridružil se nam je nekako po dvakrat na le'c mladi Andrej Gabršček iz Gorice, ki je prihajal na Dunaj po poslovnih potih za svoja razna podjetja, saj je Ml že takrat neumorno delaven in podjeten. V razgovoru z nami se mu je za. snovala idejo njegove »Salonske knjižnice«, kateri smo obljubili sodelovanje. In res je v prvem zvezku izšla zbirka Gove-karjevlh novellc jO te ženske!« Jaz pem se Zelo navduševal za Ibsena. Želel sem priobčiti nekaj prevodov njegovih del. Ga-brSček se je strinjal g tem, a do objave ni priSlo, ker je spremenil progtam knjižnice, ki naj bi služIla le slovenskim originalom ter prevodom iz Slovanskih jezikov. Vendar pa se mi je posrečilo Ibsena udomačiti na slovenskem odlu. Ko sem v decembru 1010. prišel v Gorica kot prlniarij nove deželne umobolnice, sem obnovil poznanstvo a Andrejem Gabrščkom. Imel je v Trgovskem domU knjdgarno b trgovino s papirjem, kjer sem nabavljal svoje nakupe, Imel je tiskarno in izdajal časopise, knjiga ter se udejstvoval v političnih borbah kot agitator in voditelj stranke. Včaai sva se segla v gostilni slovenskega hotela pri »Zlatem jelenu«, še večkrat pa v čitalnici in pri prireditvah (koncertih in drama ičrnlh predstavah) v dvorani Trgovskega doma. GabrSSek je M tedaj duša slovenskega naprednega udejstvovanja v Gorici. Strupeno osovražen Od Nemcev in še v mnogo večji meri od Italijanov, zalo ni čuda, da ga je zadela ob izbruhu svetovne vojne ista kruta usoda, kakor številne druge zavedne slovanske rodoljube. Ko je bil nas zavod o Silvestru 1915. premeščen v Kromeriž, se je ondi v začetku 1916. oglasil Andrej Gabršček, da me obišče. 2al, da se nisva našla, bil sem ravno službeno prost in odsoten. Pač pa sem ga pozneje, ko je bil na Dunaju v uradu za naSe begunce, obiskal, ko sem se peljal z rodbino na dopust v Ljubljano. Zopet se nisva dolgo videla, šele zadali čas večkrat v ljubljanskih tivolskih nasadih. Rad se je spominjal časov najinega poznanstva ter mi večkrat prigovarjal, naj napišem svoje dunajske spomine. Zanimal ga je vsak sestavek ,ki je prišel na beli dan In vselej me je bodril za nadaljnje delo. Zadnje mesece pa je, poprej tako Čil in krepak mož, zelo opešal, hoja mu je prizadevala vidne težave, a vendar nismo pričakovali tako hitre, nenadne smrti. Dr. Fr. Goestl. PROŠČENJE [IT T a bizantinskem jugu ni starih IX. 1 na vidljivih krajih. I Skrita so v soteskah rečnih korit v nedostopnem skalovju daleč proč od naselij in potov. Vsa ta svetišča so iz časov, ko nad Balkanom še ni vladal polmesec. Zakaj so tako skrita pred svetom? — Mogoče je takrat vladalo med kristjani sekta« štvo, medsebojno preganjanje in posamezne sekte so si pač poiskale skrita mesta za svetišča; ali pa je to znak verske mistike. Na pobočju Jablanice zapadno od Struge na Ohridskem jezeru je vas Višnje. Pri sami vasi je izvir potoka Sušice, ki je dobil to ime, ker vsako poletje usahne. Takoj pod vasjo sd je potok izkopal globoko sotesko. Strme »kale se dvigajo ob straneh soteske, a na njenem dnu ob samem potoku rastejo stoletni gabri. Na levem bregu potoka, kakšnih sto metrov in več nad njim v skoraj navpični steni, je votlina in v njej mala cerkvica sv. Spasa. Prijatelj pop Milan mi je pojasnil, da sv. Spas ni poseben svetnik, ker se na Spasov dan proslavlja samo Vnebo-Vod Spasitelja, Odrešenika. Ker pa so na čast temu prazniku postavljena mnoga svetišča, si je ljudstvo pač ustvarilo svetnika sv. Spasa, kaikor tudi na primer sv. Nedeljo, sv. Petko in druge. Slišal sem mmogo zanimivega o pro-Sčenju sv. Spasa v Višnjah, o starih V VIŠNJAH skih običajih na dan proščenja in letos na Spasov dan odrinil v Višnje. Po dveh urah poštene hoje sem bfl okoli osme zjutraj v vasi. Vaščani, kolikor jih je pač bilo, ker v večini so bile žene, katerih možje so kot zidarji na delu v prestolnici in v drugih večjih mestih juga, so se pripravljali na sprejem čiče Nauma iz Vevčan, njihovega farnega popa. Ciča Naum, živahen osemdesetletni starec, z dolgo, ne preveč negovano sedo brado in zama-ščeno kito pod kainilavko, je prijahal na konju. Na krotkem sivcu ga je spremljal sitarikavi mežnar Klimentaje, oprtan z ne ravno majhno bisago. Ži» vahno se je spustil oče Naum s konja. Pristopil je vaški glavaT ali »kmet« Ljuba in mu poljubil desnico. Takoj za njim so na isti način pozdravili očeta ostali vaščani in vaščanke. Ceremonija je bila kratka in že sta sedela pop in mežnar v naši družbi v senci oreha in popila na čast prazniku po neki kozarček tropinovca. Ob poldnevu smo odšli po strmi kozji stezi do gabrov v soteski. Tu si je bila že zgodaj zjutraj vsaka hiša — v Višnjah je sto dva in trideset domov — izbrala prostor za »trpezo* in na tem kraju se je peklo jagnje, ▼ hladna Sušici pa so bile polne zelenke »prepečenice« in vina. Na Spasovo proščenje nobena hiša v Višnjah ne sme ostati brez pečenega backa in čim več je hišnih gostov, ki pomagajo dro- X**.m*a> 3«§MJSia asad» MBLANIfiiU find pospravljati jed in pijačo, tem večje je čast in sreča. Po kratkem odpooitfku v senci gabrov so posamezni — kajti plezalna tura do cerkvice ni za vsakega, čeprav je pot kolikor toliko zavarovana — zlezli do cerkvice v steni. Med prvimi, ki so prišli gori, sta bila oče Naum in Klimen-tije. Z neverjetno prožnostjo sta se spenjala od kamna do kamna, sta pač že v mladosti po strmih stenah Jabla-nice pasla drobnico in prožnost udov jima je ostala do starosti. Sicer pa brez njih ne bi moglo biti v votlini blagoslova kosti, o katerih ljudstvo veruje, da so kosti sv. Spasa. V resnici so ostanki nekega puščavnika, ki je pred stoletji bival v votlini in v njej končal svoje pobožno življenje. Votlino, v kateri so še dobro vidni sledovi nefcdanjih fresik, so razsvetljen vale številne vosčenke, katerih duh pomešan z dimom od kadilnice in izpa-rico znojnih ljudi je napravil tako ozračje, da se je oče Naum podvizal z opravilom in kaj hitro zapustil sveti kraj. Družine so se zbrale h pojedini. Očo Naum je v spremstvu Klimentija šel od ene do druge in blagoslavljal, Klini enti je pa je spravljal v bisago pogače in lepo pletene pisane nogavice. Po končani gostiji v soteski smo se proti večeru vrnili v Višnje, kjer so vaščani in njihovi gostje plesali kolo pozno y noč. A. K. DRUGI PLAMEN ZOFKE KVEDROVE DR. ANTON DEBEL JAK Zofkinim manom Za Tabo stičem, iščem tvojih pisem. A vedi, ne ko Cerber slokobeder, ki v pesmi jezen skoči raz kateder. Saj tudi jaz iz mišic, iz krvi sem. O Tebi davno že med dvomi nisem: kjerkoli nikne predme Zofka Kveder, gotovo sine nov domislek veder, naj duh ti meri tjakaj, naj hiti sem. Preštevam, kdo je Tebi duša draga in kdo — zablode svoje bedna žrtva — pred Tabo se je rad osato ustil. Žalitve vse si pozabila, blaga! A jaz, čeprav si Ti že dolgo mrtva, slepoti srepi nisem še odpustil. ivši gojenec praške Obchodni Akademie Ivan Lavrič, danes trgovec in posestnik v Loškem potoku (Travnik in Hrib), mi - sporoča, da se Zofke le megleno spominja. »Tudi onih nekaj nadpovprečnih ljudi njene starosti kakor g. Ivan Rus ali gospa Matilda Koy bi gotovo ne vedeli kaj zanimivega povedati, kar bi služilo v izkristaliziranje njenega literarnega lika. Pač pa nama je z Mirkom (Rusom) enkrat po vojni g. P. Fajdiga iz Sodražice vso pot do Starega trga krajšal z mični-mi spomini na Zofko. Čutil sem, da je za njenega bivanja tu z njo precej občeval. Vedel je mnogo povedati o njej tudi v zvezi z N., pesnikom Slavonije in Srema.« Upokojeni poštar, gostilničar in stolar Fran Fajdiga, ki ima v mezincu ves re-pet torij ribniško-sodraških domislic, mi je obljubil pismen posnetek o mladenki, ki je tačas doživljala snov za knjigo »Iz naših krajev«. Kako ji je pošiljal v hribovsko občino dušne hrane, zlasti Ljubljanski zvon, tovor, ki ga je po navadi naprtil omenjenemu pesniku-romarju. Drugi moj izvestitelj, podeželski vseznalee in »bukovnik« Alojzij Knavs, po domače Tanovih s Hriba, me je napotil na Vodovodno cesto v Ljubljani, kjer stanuje njegova svakinja gospa Antonija Cvar, rojena Lunaček iz Travnika. Fotograf samo« uk, zemljemerec, pisec lovskih člankov in vojnih spominov »Zarotniki«, ob mladih dneh tudi stihotvorec Lojze je bil v prvem zakonu poročen z Marijo Lunačkovo. Njen oče, po rodu Ceh, morebiti sorodnik hrvaškega dramatika in kritika Vladimira L. (1875—1927), se je bil nastanil najprej V Prezidu na Hrvaškem, 2 uri hoda iz Loškega potoka. V Travnik se je preselil za strojnika na tamkajšnji žagi, zato se je njegovemu domu reklo še dolgo potem »Pri mašinistu«. Dom si je postavil na mestu nizke stavbe »stare šlosarije« in odprl trgovino, drugo v tej obsežni naselbini ,ki je dotlej imela le trgovinico Pri Štefanovih št. 41., pred tem pa so domačini hodili kupovat 2 uri daleč v Sodra-žico. Sezidal si je še eno veliko hišo in poleg tega prevzel pošto. Nemara je bila donekod zasluga Lunač« kovih, da je bila ta vas naprednejša od drugih potoških sel. To stanje se zrcali v otroških zbadljivkah, ki smo si jih za mojega detinstva oponašali: Travničarji - po-marančarji, Retjanci - pijanci, itd. Znatnejše uglajenosti onih ne more zatemniti dejstvo, da Je de, Franc Knavs, Lojzov brat imenoval ves ta družabni sloj »rožen-kranske liberalce«. Za poštarico je bila v Travniku Lunač-kova hči Matilda, poročena s Koyem, priseljenim s severa. Pomagala ji je sestra Tončka, zaposlena seveda tudi v trgovini. Mlado, lepo, zdravo družbo so ob nedeljah potegnili Koyevi konji na izlet v Drago... Sijajno predpoldne plava nad bežigrajskim delom Ljubljane. Le na obzorju oblegajo beli oblački to majniško prelest. V jami čepi skupina hišic, razprostrle so rjave strehe — peruti, kakor bi mislile zdaj zdaj zakriliti in poleteti nalik jerebicam kamenarkam kvišku, vsaj tako visoko, kakor so njih srečnejše družice, vile ob Stadionu Med njimi Cvarova. Oklepa jo zid, znotraj pa še pas koristnega ali kra-sotnega drevja Vstopim. Nedeljski mir. Kmalu pride z vrta neumorna gospa, mati številne družine. Malo je shujšala od onih časov, ko sem jo gimnazijec na potu v Novo mesto leto za letom obiskaval v njeni gostilni v »Peklu«, oziroma službeno v Orteneku. Pustivši poštno službo je šla s svojim možem učiteljem Cvarom 1896. na Poljane, potlej pa za 30 let v železniško restavracijo pod starim orte-neškim gradom, dokler si niso sezidali novega krova v beli slovenski prestolnici. »Zofko Kvedrovo«, ljubeznivo pripoveduje na mojo nadležnost, »sem spoznala ob izletu v Drago, kamor so se priselili z Blok. Bila je srčkana vesela deklica. Nad-logar Wieseberger, po rodu Ceh, jo je rad dražil: »No, Zofi. kište pokat, fajfe pu-cat!« Zofka je namreč dosti pomagala očetu, ki je bil občinski tajnik in osebhi poslovodja pri županu Modcu Nadlogar ji je pogosto nagajal s tem, da ji je omenjal turkovega Edvarda: »Eduard und Kunigunde kommen z'am zu Jeder Stun-de« (E. in K. se snideta vsako uro).* Ko se je družina preselila v Loški potok, sva se sprijateljili, zlasti ob novi maši Franceta Knavsa, sedanjega dekana, ki je vzel naju za krancljevki (družici) in ob tej priliki povabil na udeležbo celo vrsto semeniščnikov. Eden njih. F N., se je strastno zagledal v Zofko. Zavoljo nje je pustil lemenat in šel za diurnista k sodniji v Ribnico. Kveder, navdušen narodnjak, je znal izborno nemški. Prave druščine pa ni imel v Rebri, gorenjem delu vasi Retij, kjer mu je posestnik Rojč dal v najem hišo, da je bivši železničar vodil svojo gostilno (pozneje prodano Lojzu Knavsu). V osamelost.i je segal po tolažbi — vinski kaplji. Tudi Zofka je pogrešala dekliške družbe. Zato je skoraj vsak dan prihajala iz Retij v Travnik na pošto, ko sem napravila izpit za poštarico. Zaupala mi je 2is 13, 6. 1938. ZOFKA KVKDHUVA 118»».) vse gorje, ki ga je bila deležna doma, posebno zaradi matere. Ta je bila velika tercijalka in je hotela tako vzgojiti »udi Zofko. Njej pa se je kot izobraženki upiralo. Večkrat je jokala 17 letna hči, češ da Jo je mati tepia: dobre so ji bile bur-kle ali metla za to. Nekajkrat sem Jo spremila na njeri dom v gornjo sobico, kjer sva čitali pisemca in neštete pesmice, ki Jih je nanjo (vča-si tudi katero name) zložil N Toda opazila sem, da mati na križ gleda in ne mara za moje obiske. Zato sva pogosto, ko sva se pripeljali ob poli sedmih s pošto iz Travnika, sedli tla trame nakopičene med Hribom in Retjami, Zal, da nisem ohranila teh dopisov Vsako nedeljo sta prišla vasovat moj bodoči mož Cvar s Poljan nad Ortenekom. ki Je bil par let za pokojnim Golmajerjem učitelj v Loškem potoku, in njen oboževalec N Iz Ribnice. O njem mi Je Zofka ponovno izjavila, da ni pravi par zanjo: premehka narava, brez odločnosti. Nr'tolikokrat tttiu je svetovala: Franjo, midva nisva za skupaj, vrni se v bogoslovnico! Njen oče je bil dober in. je hčer rad imel. Bolelo jo je samo to. da je skoro vsako popoldne v kozarček pogledal »Ata je pil.« je govorila in sama opravljala pisarniške posle. Poleg vsega pa še Retje — nobenega izobraženca okoli sebe. Jaz sem ji dostikrat rekla, da jo bom tožila, če tam mojo sliko obesi! Ne čudim se, da je ušla revica. Sicer sta pobegnila tudi nje brata. Po moji poroki — KOy in N. sta bila priči — 1890. se nisva več videli. Pri Taboru smo se poslovili, midva s • f'| s. t ^ \ ^ Antonija Cvar Cvarom sva se odpeljala na potovanje, ona pa je izginila v drugo smer. Enkrat me je obiskala s hčerjo Vlado v Ortene-ku, toda žal, tisti dan sem bila slučajno v Ljubljani.« Da se oče Kveder nI vselej strinjal s svojo ženo, mi je potrdila tudi gospa Turk Ana, češ nekoč je za njo vrgel polno skledo krompirja, da se je iztresel po gostilni. Ivan Kveder je rad zbiral knjige, slovenske in nemške Tako si pri njem videl veliko zbirko Weltall und Menscheit (Kraus?). Nekoč se je pritožil nasproti I. Lavriču, takrat še srednješolcu: »Ta prekleti lintver mi je vse knjige požgal!« Mislil je pred vsem na slovenske, na 2ofkin Misterij Žene. Umrl je za binkošti 1908. in leži pokopan pri Tabru v Loškem potoku. Ko je šel moj izvestitelj mimo njihovega stanovanja, tačas na Hribu, jo je pozdravil: »Dobro jutro, gospa Kvedrova, kako da ste tako zarana pokonci?« — »Dedec mi je umrl!« Wiesebergerjeva verza sta po vsem videzu vzeta iz kake pouličnice, nazvane v nemščini Moritat (iz Mordtat — umor, ker so slične sejmarske popevke obravnavale sodobne krvave zgodbe). Moj an-tonim ali protiimenjak Suchy, ki o podobnih stvareh govori v svojih Spominih Kri-štofovega Pepčka, sicer teh vrstic ne pozna, pogoče bi vedel za nje Sternitzke »Der stilisierte Bankelsang« 1933. G. Cvar, miren in dobrodušen značaj, je bil pri Tabru moj učitelj. Tu pa tam je trdoglavcu s prstom kazal v abecedniku vrstico in zlogoval: »Ma-ca-cu-ra-ker -se-nič-ne-u-čim-tu-di-nič-ne-znam«, kar mu je kak Ulčarjev Jakob točno ponavljal misleč, da je tako tiskano. Sam je imel na skrbi 360 otrok. Koliko korak naprej, danes, ko ista občina zaposluje 14 učnih moči! Glede drugega Zofkinega častilca sem premislil te besede Milana Puglja: Dokler ne govoriš o sebi, dokler se ne odpreš, je dobro. Vse je zanimivo, novo, človek pričakuje. Ko se razodeneš, se izkaže, da si človek kakor vsi drugi, le nekoliko slabotnejši, nežnejši po čustvih, manj moški. Kadar se razkriješ, bi moral lagati (Labud poje, Mimo ciljev, 1914). Zofkina krepka volja se javlja že v njeni čvrsti pisavi. Bivši mornariški podčastnik Lovro Humer — tako mi je povedal Ivan Ro man, pisec »Nove erotike« — je v odvetniški pisarni dr. Sušteršiča popolnoma posnel njene poteze, tako mu je bila po godu njena samozavest. SLAMNATI SENČNIKI Dežnikar in sončnlkar Bentler v Devi-nu, kakor pravijo Cehi nemškemu mestu Magdeburgu (Magd = deva, devica), je leto in dan iskal nove vrste parasola. Na-Sel Jp baje poseben način za izdelovanje senčnikov ali senčnikov iz slame. Tvornl-ca v Wuppertalu jih je letos nekoliko poslala v promet. Uspeh Je po vsej priliki izvrsten, že v januarju so se na francoski Sinji obali (CQte d'Azur) mnogoštevilne krasotice ponašale s slamnato strešico nad giavo. RAZVOJ ADDIS ABEBE Nekdanja prestolnica abesinskega cesarja se je v zadnjem letu v svojem italijanskem delu razvila v evropsko mesto z mnogimi udobnostmi. Število Italijanskih priseljencev se je močno zvišalo. Sedem mesecev po zasedbi (L januarja 1937) je znašalo število italijanskega civilnega pre- bivalstva 1508 glav, med njimi 101 ženska. Lani 30. septembra se je zvišalo to število na 14.583 , med njimi 4380 žensk. Tako naglega porasta ženskega prebivalstva doslej še ni zabeležila nobena kolonija. Pred zasedbo je štelo belo prebivalstvo, obstoječe iz 26 narodov, 2341 glav, zdaj šteje 2365 moških in žensk. Italijanski del Ad-dis Abebe je strogo ločen od abesinskega mesta, ki šteje okoli 150.000 prebivalcev. NOVE PUNČKE Mlada Američanka, ki se > brez vidnega uspeha posvetila rezbarstvu, je nedavno priftla na misel, da bo izdelovala če5e, primerne vsaki posamezmi deiklioi. Mi,se Dewes Cochran vam po naročilu iz-reže igraSko, podobno vaši hčeri. Ljudje se kar pulijo za take umotv0r6ke. Deklice so navdušene, ker jiim je otročiček tako Pili Sem, staršem RTe pa zato, da ohranijo spomin na «voi naraščaj t MATIJA V L A $ I 6 — FLACIUS ILLYRICUS V Hrvatski nakladi, Zagreb, je izšlo: Ml-jo Mirkovič, »Flacius«. To je bil istrski Hrvat, rojen 3. 3. 1520. v Labinu, preminul na Nemškem 11.3. 1575. Ta razgledni učitelj našega protestanta Krelja je v Larouisseovi Enciklopediji zabeležen kot Flach Francovich ali Vlacich Mathias (Flacius Illyricus), v veliki Britanski Enciklopediji 1929. kot Flacius, v Encicl. Ital. 1937. kot Flacio Mattia in M. Vlacich (Illyricus), dočim so ga nekatere prejšnje ital. enciklopedije štele za svojega človeka. I>obro je zastopan tudi v nemških priročnikih, na pr. v najnovejšem Herderju, kjer vidiš, da je ostri vodja pravovernega lutrovstva zapustil 200 knjig, ki jih je poleg dveh zvezkov življenjepisa objavil W. Preger (1859—61). De naši leksikoni molče o tem velikanu učenosti in delavnoisti: Stanojevič, Minerva, Svezna-nje . . . Dr. Mirkovič je zamašil znatno vrzel, prikazavši lik trdega, neizprosnega, jeklenega mož«, od katerega niso bili nič pomembnejši prosvetarji kot Giordano Bruno, Galilei, Savanarola, Hus, Luter ali Melanhton. Profesor M. M. je orisal Vla-čičevo dramatsko borbo za nezavisnost duha iti svobodo človeške misli, izvirno osebnost je približal našemu času in naši problematiki. D. CEJLONSKI UČENJAK •Ona,na Prakosar, prvotno imctski pogan, nato protestant, naposled katolik, velja med cejlonsko duhovščino za najbolj učeno glavo, za najboljšega poznaivalca imdstke zgodovine in njenih narodov. Odlični strokovnjak dra-vidsk h govoric je sklepal, da napisi, najdeni v Poindus ju (Mojenjo D aro in Ha.ra>p/a a>na je zelena, po 1 a. rdeča, pa 2 a. karminasta in po 8 a. ultramarinska. Na teh znamkah je poleg kraljeve glave naslikana še ovca. Znamka po 4. a. je rja-vordeča, po 6 a. vijoličasta, po 8 a. siva in po 12 a. rdeče oranžna. Tu je poleg kraljeve glave slika kamele. Znamka za 1 m p i jo je zelena, za 2 r. svetlo vijoličasta in za 5. r. črna. Tu je poleg glave Se Kemljevid Angleške Somalije. ČEŠKOSLOVAŠKA: V kratkem izide še druga legionarska znamka,. ki bo spomin na boje *.«Skih m slovaAkih legiooarjev na italijanski fronti. Na njej bo naslikan če. ški legionar v uniformi italijanskega ai-pinca. EKVADOR: Za posebno »Razstavo napredka« je izdala poštna uprava štiri spominske znamke. FRANCOSKA OCEANIJA: Tudi tu so izšle tri nove vrednote po 35, 55 In 80 centimov. FRANCOSKI SUDAN: Izpopolnila« vrednote po 35, 55 in 80 centimov. FINSKA: Pred kratkim je bila izdana posebna spominska znamka aa invalide. Na njej je naslikan finski vojak s puško ob nogi. Znamka je za dve marki, prebitek pa znaša 50 penijev. Med prvimi ko-lonizatarji severnoameriške države Dela. vare so bili nekoč finski mornarji. Zato je zdaj Finska izdala posebno spominsko znamko za tristoletnico naselitve prvih Fincev v tej državi. HONGKONG: S sliko Jurija VI. so izšle naslednje znamke: rjava po 1 cent, zelena po 5 c„ oranžna in zelena po 2 dolarja, škrlatna in rdeča po 5 d. ter zelena in škrlatna po 10 d. KANADA: Izpopolnjena je bila dosedanja serija znamk z vrednotami po 10, 20 in 50 centov ter 1 dolar. Razen tega je izšla Se znamka za letalsko pošto po 8 centov in znamka za ekspresne pošiljke po 20 c. Na frankovnjh znamkah so slike raznih zgodovinskih mest v Kanadi, znamka za ekspresno pošto pa ima kanadski grb. LETONSKA: Za obnovitveni fond sta izšli sinja znamka po 35 centimov s pogledom na finančno ministrstvo v Rigi in čokoladna rjava znamk apo 40 centimov s pogledom na električno centralo v Ke-gumi v bloku. Naklada znaša sto tisoč kosov. Vsak blok stane 2 lata. MADŽARSKA: Za evharistični kongres v Budimpešti je izšla posebna serija znamk. Znamka po 6 filerjev je zelena, po 10 f. oranžno rjava po 16 f., Skriliasto siva po 20 f. karminska, po 32 f. rdeča, po 40 f. aivo zelena in po 50 f vijoličasta. Razen tega je izšla znamka s sliko sv. Štefana po 20 f.v karminski barvi tudi v posebnem bloku. Novosti iz naše filatellje Letos priredi prvi filatelistični klub v Mariboru za časa »Mariborskega tedna« od 6. do 15. avgusta razstavo znamk, katere namen bo propagiranje filatelije med Slovenci. Na razstavi bo tudi borza znamk. Za obiska razstave je dovoljen petdeeet odstotni popust na železnicah. Vsa podrobnejša pojasnila daje prireditelj. Razstava znamk bo tudi v Zagrebu za štiridesetletni«) Hrvatskega filatelistične-ga druSva« od 6. do 8. septembra. ZA LJUBITELJE CVETLIC Cvetlice v juliju Ali ne bi poskusil sam vzgojiti mačehice In spominčice za svoj balkon ali vrt? Ce naj prihodnjo pomlad vzcvetejo, tedaj jih mora A vsejati že sedaj v juliju. Če imaš vrt, tedaj si izberi za to gredo, ki leži bolj v senci nego na soncu. Mlade rastlinice hudega sonca namreč ne prenesejo. Ze od svojega rojstva potrebujejo tudi redilne hrane, ki jim Jo moraš priskrbeti v gredo. Najvišjo plast grede malo potlačiš in pre- den jo poseješ, jo dobro obrizgaš z vodo. Semena ne sej pregosto in z deščico ga lahno potisneš v rahlo zemljo. Po dveh ali treh tednih bodo rastlinice pogledale luč sveta. Eotlej naj jim bo greda enakomerno vlažna in senčna. Cim pogledajo kali iz semen, jih pokriješ s tenko plastjo prsti. To na-suješ najbolje s sitom. Skozi tenko plast bodo vzrasle rastlinice in se počasi privadile svetlobe. Da jih okrepiš, jih tedaj, ko so dobile nekoliko lističev, najprvo še lahko presadiš na drugo redilno gredo. Ce Imaš le balkon ali cvetlične zaboje pred svojimi okni, tedaj vzgojiš spominčice in mačehice tudi tako. V tem primeru jih vse-ješ v ploske zabojčke, ki jih dobiš v trgovini s semeni. Uporabiti pa moreš tudi cvetlične lončke. Kdor Ima že več izkušenj z gojitvijo cvetlic, se sedaj lahko loti tudi sejanja cl-nerarij, sobnih jegličev in raznih drugih cvetlic. Vsejejo se v lonce ali sklede, ki so napolnjene z mešanico prsti z gnojnih gred, komposta, barine in peska. Semena morajo biti tu precej narazen in malce pokrita s zemljo, ki jo na lahko potlačimo. Posode s posevkom postavimo v sobo k oknom. Rastlinice moramo presaditi v vrste še v druge posode z isto mešanico prsti, preden jih damo dokončno In posamez v cvetlične lonce. Na vrtu velja sedaj vrhovno pravilo: Rastlina ne sme žejati! Treba je torej nepre- stano dobro namakati in škropiti, posebno pa peščena tla. To je potrebno tudi zavoljo tega, da morejo korenine posrkati redilne snovi iz gnoja, ki smo ga položili v zemljo pomladi ali jeseni. Lesovje in drevesa, ki smo jih pomladi vsadili, .moramo sedaj še posebno skrbno negovati. Od časa do časa krepko prilivaj in tla okrog rastline pokrij nekoliko centimetrov visoko z gnojilom, mahom ali šotnim drobirjem. Pred vsem ovlaži zrak okrog tega naraščaja z drobno razpršenim vodnim curkom. Tega pa pri listnatih drevescih ne delaj, kadar sije nanje sonce. Pravkar vsajeni iglavci in zimzeleno lesje, ne trpi toliko zavoljo poletne vročine in vetra, če jim položimo med veje mah, ki cfobro hrani vlago. Neprenehoma moramo končno nadalje- . vati borbo s plevelom na vrtu, na stezah, na rušah in gredah. Med zelenjavo in na drugih gredah pa moramo sedaj z majhno motiko tudi grebsti, in sicer samo po površini, grebsti kakor kokoši, ki jim je vstop na vrt ta čas seveda strogo prepovedan. To rahljanje najvišje zemeljske plasti je treba opravljati zlasti po nalivih in krepkem zalivanju. PRAKTIČNE NOVOTE Za kolesarje Skoraj ne bo kolesarja, ki bi mu kdaj ne odnesli zračne sesalke, ko je svoje kolo za nekoliko trenutkov ostavil brez nadzorstva. Vsakemu se je tudi že zgodilo, da mu je padla iz držalne priprave, ko je vozil preko kotanjaste ceste, čez kakšen že- lezniški prelaz i. t. d. Novi držalnik za sesalko tnkšne primere onemogoča. Njegova oblika je običajna, toda zgoraj ima zapor, ki se zapre s preprostim pritiskom, odpreti pa ga je mogoče le z ustrezajočim ključem. Kolesarji bodo to novoto gotovo z veseljem pozdravili. Slika kaže novi držalnik za kolesarske sesalke z zaskočno ključavnico in ključem. ZLOGOVNICA Pinguis 1 1 3 5 2 2 4 3 i 5 6 • 7 8 9 10 11 12 13 14 Sestavi iz zlogoiv: ba, ba, boj, ca, ca, ci, Car, čev, da, dič, do, do, do, ga, go, go, goz, js.) ka, kci, ko, ko, ko, ko, kro, la, la, lec, lo, k), lo, lov, ma, mar, na, na, na, ni, ni, p.i, pi, po, por, ra, ra, ri, ri, ska, ski, spo, šči, šu, ta, ti, ti, tin, to, ve, vi, vi, za, za — besede s pomenom: vodoravno: 1) opravek prvotnega človeka + veznik + ime grške črke p, 2) pokvara + gozdar-Ika, 3) apnenčasta zemlja mešana z ilo Ivioo + kazalni zaimek + okrnjen agapo (sprejmem grško, 4) ime pesnika Uje-viča (skrčeno iz Valentin) + niče, malopridnež (V dolenjskem narečju) + začetek Logarske doline, 5) ruska zeliščna juha + col ali pristojbina od uvoženega blaga + zanikan glagol biti, 6) patrona, fišek -f kazalni zaimek sr. sp. + vodna ptica, 7) dar, poklonitev, 8) skrivnostno tolmačenje sv. pisma, spletka, 9) kajžar 1+ gol (srhr.) + it. macco = debel bob s slanino v naši pisavi, tudi vrsta tkanine, 10) rod. množ. k »čeva« + govejska živina + voda (franc. po izreki: 1' eau), 11) smuči + podobnost, pristojnost + niti, 12) log, gaj + franc. krajina Crau po izreki + riba beluga (accipenser huso), 13) vrelec v Rogaški Slatini + ptici, 14) osebni, Zaimek + tri pilsmenke iz besede palec th jas (v večini slovan. govoric). — N a v- p i k : 1) latinščina, kakršno lovci govarfi + kočevske šume, 2, zatvomica + baja + kačji orel + gospica, 3) jelenka + lesena posoda za napoj ali žretje + vodna žival + živinče + brzdalec, 4) granatno jabolko (iz it. melagrano) + oralo + kamela, tudi svečenik + preskrbeti, 5) božja kravica + poselitev. 5S \ A H ra PROBLEM 244 Sestavil W. Vollmer Beli na potezi dobi. Rešitev problema št 243 1. Del—d2, h7—h6 (edina obramba); 2. Sdl—f2! Kf4—g3 (ako Ke5, 3. Sf2Xg4+, Ke5—f4, 4. Dd2—b4! in Dd6 mati, 3. Sf2X e4, Kg3—f4, 4. Se4—g3!! in mat v naslednji potezi. Če gre kralj v 3. potezi na h2, potem 4. g2—g3+ in Dg2 mat Na 2. ...Lh4— g3, 3. Se3Xg4+, Ke5—f4, 4. Sg4Xh6 + , Kf4 Xe5, 5. Sf2—g4 mat Na 2. ...d6Xe5 sledi S. Sf2—dl, d5—d6, 4. Sdl—c3!! (z mat grožnjo Sc3—e2), Kf4—g3, 5. Se3—fl mat UREDNIK IVAN PODR2AJ — TELEFON ST. 3126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI. PREDSTAVNIK FRAN JER VN. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 — Mesečna naročnina Din i^—» £0 raznašalcib dostavljeno Din