URN_NBN_SI_DOC-86S109J9

Dvoje šolskih spominov: Dva kosa kruha. Prevarantka 331 UDK 373.3:929 Volarič Z. * Zlata Volarič, učiteljica v pokoju, besedna in likovna umetnica, Kokrica pri Kranju. Zlata Volarič * Dvoje šolskih spominov: Dva kosa kruha. Prevarantka Two memories of school. Two pieces of bread. The cheater. Dva kosa kruha Ko sem leta 1937 dopolnila sedem let, sem šla v šolo. Domači niso šli z menoj, ker to ni bilo v navadi. S sošolci smo prehodili nekaj več kot tri kilometre v eno smer in bali smo se le Vindela, dečka, ki je pretepal manjše. Nekega dne je prvčke zaklenil v mrtvašnico. Učiteljici ga nismo zatožili, ker bi postal še večji nasilnež. Je pa dobil s palico po prstih, ker je vrgel vedro v vodnjak. Od tam so ga s kavljem s težavo izvlekli. Iz vodnjaka pa smo z vedrom črpali vodo za pitje tudi mi mlajši in nam je bil hudobnež nevoščljiv. Moja mama je znala iz ajdine, ržene, pšenične, koruzne in mešane moke speči čudovito okusen kruh. Otroci smo zakurili v krušni peči in ji znosili tja že vzhajane hlebce na loparjih. Mhm, kako je dišalo po okolici! Z menoj so v šolo hodili še trije fantje in več deklic. Mi smo tvorili eno skupino, to je skupino manjših otrok, druga pa je bila sestavljena iz starejših, a samo fantov, deklice se niso vključevale k njim, ker so radi metali kamenje nanje, jih vlekli za lase in celo kradli malice. Slednje pa je počel le poredni Vindel, ker si je domišljal, da je močan in velik, ker so bili njegovi starši le malo premožnejši od naših. Ostali fantje so redko sodelovali, to pa le takrat, ko jim je zagrozil s prete- panjem ali čim podobnim. Sonce je sijalo, vetrič hladil osončen dan, ko smo šli proti šoli. Tu in tam smo za učiteljico utrgali poljski cvet – mak, ivanjščico, zvončnico, marjetico ali zeleno, lepo razbohoteno vejico. Prevezali smo šopek s pšeničnim vlatjem. To smo naredile majhne deklice. Opazil nas je Vindel, pritekel k nam in strgal šopek. Nismo jokale, le drugič smo skrile šopek v platneno torbo in ga ni mogel videti. V njegovi skupini je bil deček žalostnega pogleda. Mame ni imel več, a je oče skrbno skrbel zanj in mu je pekel odličen kruh v krušni peči. Nekega dne mu je kos kruha vzel Vindel in ga začel brcati kot nogometno žogo. Drugi so se obi- rali, pa jim je primazal nekaj klofut. Brcali so toliko časa, dokler se kruh ni spre- menil v blatne drobtinice. Končali so igro in stekli k šoli. Moj kruh je bil hlebec. Deklice so rekle, naj ga pokažem. Vzela sem ga iz