Inserati «e sprejemajo iu velji tristopna vrsta: i kr., če se tiBka lkrat, m n » n n * »i n ii n ii 3 . i Pri večkratnem tiskanji se cena primerno smanjša. Rokopis se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvu (administracija) in ekspedicija ra Starem trgu h. št. 16. Filititn list za sloveMi narod. Po poŠti prejeman velja: Za celo leto ■ . 10 gl. — kr. ta pol leta , . 6 ., — ,, ta četrt leta . . 2 ,, 50 ,, V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. ca pol leta . . 4 „ 20 „ ta četrt leta . . 2 „ 10 „ V Ljubljani ua dom pošiijan velja 60 kr. več na leto. « Vredništvo je na Bregu hišna štev. 190. Izhaja po trikrat na teden insici-r v torek, četrtek in soboto. Zmaga — eegava b«? VII. To so bili lepi in radostni dnevi, dnevi XXIV. občne katoliške skupščine, od 10. do 14. septembra t. 1. v Monakovem, popisuje neki katoličan z Nemškega (Cf. Itecht. V, 215), kteri je sam bil vpričo. Ko smo pred petemi leti bili skupaj v Mogunciji, bili smo vsi nekako otožni, plahi, nevedoči, kaka se godila bode cerkvi na Nemškem. , Kulturna borba" od zgorej sicer ni bila še uaukazana; toda prikazovali so se od daleč že sivi oblaki, in bilo nam je pri srcu, kakor je ljudem pred bližnjo, s strelo in s točo pretečo nevihto. Sedaj pa je vse drugače! Nevihta se je znosila nad nami, pa nas ui potrla. Sapo, ktero dišejo naše duše, je sčistila iu lepo rast je vzbudila na cerkvenem polji katoliškem, dokler je po krajinah, kjer so nemarni zdeli se — varni. največkrat bila strela in vsipala se toča. — Slutje gotove zmage, naj že bode prej ali slej, navduševalo je vso skupščino. Bilo nas je zbranih do GOO samo vnanjih, le moških, nekako 50 izmed najvišega katoliškega plemstva, iz prestarih slavnih rodoviu, 25 zastopnikov iz osrednje konservativne stranke zborovne; mnogo mnogo duhovnih in svetovnili je bilo, kteri so več ali manj trpeli po preganjanji, in kterim so se veselja svetili obrazi v prepričanji, da so po onem trpljenji spopol-nili sebe in k zmagi pripomogli sveti katoliški stvari. Vsi govori bili so kakor iz enega vira, in — to je posebno znamenje sedanjega časa, ne pogostni dobro- in slavoklici, kteri so tudi prej o enacih prilikah odmevali izvrstnim govornikom in njih prekrasnim besedam. Ni čudo, da je sprelepo pisanje sv. očeta pričujoče navdušilo bilo tako, da so enega duha in enega srca klicali, kakor nekdaj križarji: „Bog če, Bog če!" Pismo je bilo prebrano v prvem očitnem zboru 11. septembra; pisano do pripravljav-nega odbora — govori o 11 b e r a 1 c i h, o z m e r-nih ali mlačnih, državnih in tistih katolikih, kterim je čez vse po godu „modus vivendi", ktere pa obsoja, da jih hujše nikdo ne more. V sebi ima resnice, važne sedanjim in prihodnjim rodovom. Glasi se tako-le: „Spreljubi sinovje, pozdrav in apostoljski blagoslov! Tolažba naša, ljubljeni sinovje, je tista vera, ktera v preganjanji vidi zastavo učencev Kristusovih, kterim je on sam rekel: „Ako so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas". Napadanja in zasramovanja vas v brambi sv. vere še le utrjujejo, nikar da bi vas mogla omajati. Prav ta skupščina, za ktero pripravljate, to spričuje. V noben drugi namen se ne zbirate, razun v ta, da se med seboj posvet-vate, kako bi se dale cerkvi in vernikom pri-zadevane bridkosti zmanjševati in veče nesreče odvračati, in sicer tako, da se ne žali postavam dolžna pokorščina. Blaga pogumnost, v kteri greste na to težavno delo, je prepričanje, da le po spravi se sedanjemu občinstvu dobiti more rtšenje. Namen zadostovanja toraj naj jo vodi, pri vseh težavah, skrbeh, pri vsem trpljenji in žrtvovanji, kar ga zato prevzeti morate, čestitamo vam res o izvrstni ljubezni, ktera navdihuje to vašo misel; kajti v potrebi se pokaže brat in ljubezen, ktera ue išče svojega, ampak vse prenese, vse upa, vse pretrpi, se žari tedaj najsvetlejše, kedar sama s: be za druge daiuje. Resnobniše res postajajo od due Vzor pravega katolika in rodoljuba. V našem viharnem času, kterega parola je: uničiti sv. katoliško cerkev, spominjajo se z veseljem udje te edino časno in večno osre-čevalne družbe slavnih velemož, ki so z besedo in dejanjem, ponoči in podnevi, v sreči in nesreči, pred mogočneži in prostaki, pred sovražniki in prijatelji branili in zagovarjali svobodo sv. cerkve, s ktero so voljno prenašali vse težave in nadloge, in ki so iskali a tudi našli lastno svobodo v svobodi sv. cerkve, nasproti pa tudi sužnost v njeni sužnosti, ki pa ima le začasni obstanek. Taki izgledi nam vlivajo nekako nove krepilne moči v tesno osrčje ter nas navdušujejo k strpljivemu prenašanju slehernih nezgod. Tak spodbudljiv vzor nam je Daniel O' Connell, rešitelj in osvoboditelj naroda irskega. Prav dandanes čita se z radostjo životopis moža, ki je vse svoje duševne in telesne moči posvetil ubogim, zaničevanim, suž-nim Ircem, da jim pribori najsvetejše pravice — pravice sv. cerkve, ktere udje biti, se jim je na stotine let v veliko pregreho štelo. Nje govo neumorno delovanje za prospeh in blagor irskega otoka se opisuje v raznih jezikih in razširja med katoliško ljudstvo, naj bi se ravnalo kolikor mogoče po njegovih neprcvarljivih nazorih. Dasi je „Slovenec" že ob času stoletnice O' Connellovega rojstva opozoril svoje čitatelje na najveljavnejšega moža novejega časa, hočemo vendar še nekoliko natančneje opisati njegovo življenje, ter ga vsem prav živo priporočiti v posnemo kot vzor pravega katolika in pravega rodoljuba. I. Daniel O'Connell se je rodil due G. avg. 1775. Njegova rodbina je imela precej bogata posestva v južno-zapadnem delu irske grofije Kerry. O'Connellov praded, umrši 1. 1774, je zapustil večino svojega imetja najstarejšemu sinu Mavriciju, ki pa ni imel otrok. A mlajši sin Morgan je bil s šestimi hčerami in štirimi sini obdarovan, izmed kterih se je zval najstareji Daniel. Ker je bil stric Mavricij brez potomcev, posinovil je Daniela, kterega oče je do due časove razmere, stiske teže in množniše, v kterih je iskati treba svčta in pomoči. Mnogo lože in izdatniše izvrševala bi se ta naloga, če bi vsi, kteri se ponašajo po imenu katoličani, v prepričanji in spoznanji vjemali se z nami, in z vami, kteri se goreče držite naukov in nazorov prestola sv. Petra. Toda mnogi iščejo zadovoljstva svojega v svojih časnih bogastvih ; kaj zelo hrepenijo torej po prijaznosti mogotcev, se bojijo njihove jeze in nasprotnosti, pa kar ne pomislijo, da prijaznost s tem svetom je sovražnica z Bogom dotlej, da kdor koli z uno drži, Bogu zoper stoji. In — dasi vidijo s svojimi lastnimi očmi, kako se je med resnico in zmotnjavo, med pravico in oblastjo, med Bogom in satanom vžgala vojska celo na življenje in smrt: obračajo vendar vse svoje prizadevanje na to, da pobotata se taka nasprotnika, kakor da bi občestvo biti moglo med lučjo in med temo. Kedar koli te vrste ljudje pri cerkvenih sovražnikih, ktere dolgi in brezvspešni boj utruja, opazijo kakoršno si bodi znamenje, da želijo poravnave, kojse vzdignejo, od mesene modrosti spodbodeni, in popadejo katoliške borce, dolžijo njih p r i z a d e v c neprevidnosti ter jim z a-ukazujejo molčati zato, da bi se laž-njivemu, toda njim všečnemu miru ne delale ni kake opovire. In dasi bi po rečeh samih in iz dolge skušnje lahko se bili dali podučiti, vendar nočejo sprevideti, da govorice cerkovnih sovražnikov, če tudi na videz voljnejše kot olje, so le puščice, in da s svojim vedenjem te podpirajo in prijaznost sklepajo s takimi, ki sovražijo Gospoda. Ne more se misliti kuj bolj nevarnega, kaj bolj pogubnega od one vrst" ljudi, kteri pod vnanjo umetno krinko poštenosti in pobožnosti cerkvene bil sam dovolj bogat, daje mogel svoje otroke odgojevati, kolikor se je v takratnem času storiti dalo. V mladem Danielu se je pokazala naglo bistra glava. A katoliški poduk je bil še v tem času na Irskem zločinstvo. Angleži so zabranjevali Ircem šole, da bi ti zmirom nevedni ostali, a potem jim to nevednost očitali kot nasledek malomarnosti. Že s Henrikom VIII. začela se je doba zatiranja vseh katoliških šol, viših, nižih, ljudskih in samostanskih. Njegovi nasledniki so delali v njegovem duhu. Da so bile šole zapuščene, osiročene, da v njih prostorih ni smel katoliški učitelj mladine za vsakdanje življenje izobraževati, nijeden duhovnik jih javno v sv. katoliški veri podučevati, to še ni bilo zadosti, da! prepovedalo se je vsako katoliško podučevanje. L. 1709 zauka-zala je kraljica Ana: „Ako kteri privrženik papeževe vere, bodi si kdor hoče, javno ali v privatni hiši mladino podučuje, mora se smatrati za papeževega redovnika, in kot tak naj se kaznuje z onimi kaznimi, kterim zapade vsak dopričan redovnik po zakonih našega kraljestva". borce znotraj cepijo in kršijo, drznost sovražnikov zvikšujejo ter jih dražijo nehotč k tim veči srditosti proti cerkve istinitim sinovom. Če kolikor si bodi do takih premorete, potrudite se vrlo, da jih naposled pripravite k spoznanju, koliko delajo cerkvi na kvar, koliko zadolženje si nakopujejo nasproti sv. veri, domovini, in gledč na lastno zveličanje, da spoznajo resnico in se vrnejo s svoje hude poti. Če v tem pretežavnem početji pridobite kolikor že vspeha, ta je pač veče važnosti nego vse, kar koli bi dosegli po svojih druzih, še tako potrebnih in koristnih delih. Ker pa Bog edini, v kterih rokah so duhovi in srca človeška, temu tolikanj težkotnemu delu podeliti more dober izid, torej vas njemu priporočamo iz vsega srca, prosimo vam njegove luči in njegove vsegamogočne podpore, ter radi podelimo v zastavo teh nebeških darov in v dokaz našega posebnega očetovskega blagovoljstva, vsak-teremu izmed vas, spreljubi sinovje, apostoljski blagoslov." Dano v Rimu pri sv. Petru, 14. avg. 1876. Našega papeštva v XXXI. letu. (S. r.) Pij P. P. IX. Kdor to pismo poglavarja katoliške cerkve z ozirom na sedanje prebridke okoliščine po svetu bere, mora pritrjevati temu, kar piše [„Pilger" (X. 20.), daje spomenica ta znamenita sedanjim in prihodnjim rodovom. „Z zedinjenimi močmi". I — To je slavna glasilka našega svetlega cesarja, živo potrebna vsem deželam in rodovom avstrijskim, posebno v sedanji dobi. K zedinjevanju nas kliče tudi čuvaj sijonski. Zedinvajo se nasprotniki naši in sovražniki sv. cerkve, nam v pogubo. Bilo jih je zidarjev ali framasonov v začetku leta 1876, piše „Illas" (XXVIII, 82), v Ameriki 585, 269, v Angliji in njenih naselbinah 91,750, na Škotskem 21,000, ua Irskem 18,400, na Nemškem 35,193, v Italiji 12,053, na Španjolskem 4,200, Portugalskem 2,800, v Franciji 10,800, v Belgiji 2,185, na Švicarskem 1,800, v Skandinaviji 10,800, drugod po Evropi 210,981, vseh skupaj 796,250. — Jezuitov bilo je v tej dobi v vseh delih sveta 9,260; pripada tedaj na enega jezita 86 framasonov, a — vendar imajo iraSrji pred jezuiti toliki strah!! Veliko, preveliko moč razodevajo prav zdaj prostomavtarji v boju jugoslovanskem s Turčijo. V tem oziru je pomenljivo, kar je nedavno očitno govoril na Angleškem slavni kardinal Maning. V boju na jutru, je dejal kardinal, delujejo tri moči, kterim se vsem trem nedolžna kri iz rok cedi. Prva je Rusija, ktera ima pred seboj na tla poraženo Poljsko in za seboj Sibirijo; druga je Turčija, ktere nečistih rok se drži poklanih kristijanov kri; in tretja je Framasija (revolucija, puntarija), ktere vpliv je v sedanji borbi na jutru najsilnejši. Moči tajnih društev vladajo ondi. Gorje Evropi, ako nastane tam vesoljna vojska. Grozovit-nosti pariške srenje pritirati vtegne od vzhoda na zapad. In čuvaj sijonski molči?! — Molči zdaj, svest si poslednje zmage, kajti dosti živo in dosti dolgo je pred tajnimi društvi zastonj svaril vlade in vladarje. „Er udi m i ni, qui judicatis terram"! (Ps. II. 10.) Pogubljajo me prijatelji moji! „Slovenec" je v borbi svoji „za vero, dom in cesarja" pridobil si lepo četo soborcev, prijateljev in podpornikov, kteri so pomagali mu v hudih časih, da ni poginil, in mu pomagajo še sedaj. Bog jim plati in ohrani jih še v prihodnje, dokler mu bode vojskovati se na polju časnikarskem! Vdeležujejo se vsi ti tudi njegovega zasluženja, ako ga sploh kaj ima, se ve. Vendar — kakor v navadnem življenji, so tudi v časnikarskem nekteri pravi prijatelji, nekteri pa nepravi. Nekdaj so v cerkvenem občevanji razločevali očitne pokornike ali zlobovce v štiri rede. „Slovencu" bodi brez zamere, ako tudi svoje dobrovce razredi tako. V I. redu so plačuj oči. Denar je sveta gospodar, „nervus rerum gerendarum", in noben časnik, torej tudi „Slovenec", ne bi mogel brez novcev, brez prijateljev plačujočih izhajati Na prvem mestu so tedaj vsi oni domoljubi slovenski, kteri so pomogli v istini ali denarjih, da se je vstanovil, in kteri še zdaj zvesto pošiljajo mu naročnine, krme ali hrane, da more životariti. Da bi teh bilo le več! V II. redu so p i saj oči. Da se list more natiskovati po dvakrat ali trikrat na teden, treba je pisanja in mnogo spisovanja. Malokdo ve, koliko povžije v nekoliko veči obliki časnik. Posamni človek, še tako učen ali umeten, ne more vsemu kaj. Poleg tega je istina, da le razlika mika. V ta namen treba je različnih duhov in pisateljev, in tudi takih si je nekaj pridobil „Slovenec", toda — premalo. Hvala dosedanjim marljivim dopisovalcem in Razvidi se iz tega, da so bili v boji zoper krščanske šole posebno redovniki proskribirani ali preklicani. V čem da so obstajale kazni, o kterih govori zaukaz, pove nam zgodovina; bile so: pregnanstvo, in ako se je predrznil pregnanec vrniti, smrt, posilno pograbljenje posestva. To je bilo postavno stanje irskih šol do 1. 1782. Res je, da je Irska vsled pomanjkanja šol strašno veliko trpela; res je, da je morala dolgo pogrešati zakladov omike, a ne po svoji krivdi, temuč onih, ki so jej hoteli le za plačilo izdajstva sv. katoliške vere odpreti prostore lastnih šoli — a Irec se je rajše odpovedal slavi posvetne izomike, nego dobremu glasu, biti zvest otrok katoliške cerkve. Kar je nekdaj v prepiru o najsvetejšem zakramentu sloviti angleški škof Lanfrank pisal: „Malo esse idiota eatholicus, quam curialis hacreticus" (rajši katolik , če tudi nevednež, nego heretik, če tudi na dvoru), spoiuovali so istinito Irci. S tim je žrtvovala Irska neizmerno veliko, in še dandanes čuti žalostne nasledke. A pokazala je orjaško srčnost, ki je največe slave vredna, in bolje kakor vse drugo, ohranila je najdraži biser — svojo sv. vero. Priznavati se mora, da se ni nikoli nobeno ljudstvo vsakemu poskusu: vzeti mu vero, tako dolgo in krepko ustavljalo, nego irsko. Cveteče cerkve Azije in severne Afrike so zginile kakor pometene od burje, Grecija in Rusija ste zabredli v raz-kolništvo, velik kos Nemčije, cela Anglija ste postali protestantovski, katoliška Francija bila je nekoliko časa nekatoliška ; „otok svetnikov", „ljudstvo mučenikov" — Irska, je ostala zvesta svoji veri nasproti vsemu pritiskanju in preganjanju. Nekega dne pride eden ubogih, preganjanih katoliških učiteljev v hišo O'Conellovega očeta. Mladi Daniel se mu koj prikupi se svejim ljubeznjivim vedenjem. Nauči ga še le 4 leta starega v l'/2 uri celo abecedo. To je dovolj kazalo, kar se ima pričakovati od tega otroka. Ko so se prilično domači prav živahno razgovarjali o političnih razmerah, sedel je Danici mirno in pazljivo na svojem mestu. Vprašan, kaj premišljuje, odgovori resno: Na-pravljal bom jaz še mnogo hrupa po svetu. blaga stanovitnost, graja pa vnemarnim, pre-zmožuim pa prezložnim. V III. redu so plakajoči. Da nobeno človeško delo ni popolno, to je jasno kot beli dan. Tako ima tudi „Slovenec", mlad še in malo spreten, dokaj peg in pomanjkljivosti, ene v reči sami, ene v obliki. Pege te in pomanjkljivosti so vidne in čutne, in dokaj je tudi „Slovencu" prijateljev, gorečih prijateljev, kteri plakajo in vedno le plakajo o slabostih in napačnostih njegovih, pa nič ne storijo, da bi odpravile se te neugodnosti. Da bi se pač zmanjšali taki goreči prijatelji ter spremenili se ali v vrlo pisajoče ali v dobro plačujoče! V IV. redu so pihajoči. Vsaka dobra reč ima na svetu, kteri v hudobiji tiči, svoje nasprotnike, in iz tiste cvetke, iz ktere buče-lica srka med, si pajek nabira strupa. „Slovenec" je hotel biti dobra cvetka na časniškem polji; pa — godi se mu, kakor cvetlicam. Tudi on ima poleg dobrih prijateljev take, kteri le strup srkajo iz njegovih listov in potem pikajo in — in pihajo, sopihajo in podpihujejo dobre ljudi zoper njega, in sami morebiti celo menijo, da služijo dobri stvari. Bog takim odpusti, in daj, da se prav podu-čeni pomaknejo vsaj med milo plakajoče, ako ne koj še više, da ne bode treba vzdihovati „Slovencu": Pogubljajo me prijatelji moji Goreči, ne sovražniki črteči. (Schiller — Cegnar.) Politični pregled. V Ljubljani, 16. oktobra. Avstrijske dežele. Ministri in zborniki se pripravljajo na državni zbor, in posvetujejo s svojimi volilci posebej o poravnavi med Avstrijsko in Ogersko. Celo hudi liberalci se glasijo poglavitno zoper to, da se napravite dve banki, ali da se vnanji sodniki naj pokličejo pa razločijo, česar zastopniki obeh strani ne morejo, kakor nedavno D' Elvert, dr. Giskra v Brnu itd. Poslanci „naprednjaki" hočejo koj v pri-četku v državnem zboru pobarati ministerstvo o političnih zadevah na jutru. Wjft deželne zbore v Galiciji na Goriškem, v Trstu, v Istri in Dalmaciji so razpisane nove volitve, ker je njih šestletna doba po vstavi meseca avgusta minula. Bili so vanje voljeni 1. 1870, in za ministra Ilohenwarta ne Med tem prišla so leta, v kterih je moral Daniel v više šole. Ker kot katolik ni imel prilike, izobraziti se v svojej domovini, pošlje ga stric Mavricij v Flandrijo, da vstopi v red jezuitov. A tu ni bil sprejet, ker je bil že prestar, nemreč že čez 16 let. Poda se torej k jezuitom v francosko mesto S. Omer. Tako je bil torej ta slavui mož v najimenitnejši dobi svoje mladosti prav za prav odgojenec toliko zaničevanih jezuitov. Da je Daniel vrlo napredoval, svedoči nam pismo, koje je predstojnik kolegija 1. 1792 stricu Mavriciju o njem pisal: „Kar se tiče Daniela, moram le to reči o njem, namreč da se nisem nikoli v svojem življenji tako motil, kakor bi se motil, ako ni on poklican, igrati jako važno nalogo v človeškej družbi." V tem času napovedovala se je že francoska prekucija. Pretila je mlademu Ircu velika nevarnost, ako ostane v Franciji. Povrne se torej I. 1793 v svojo domovino, in posveti svoje moči pravoslovnim naukom v Londonu. Že 1. 1797 poda se v Dublin, da prične tam razpuščeni. Drugi deželui zbori so imeli volitve 1. 1871, torej ostanejo v poslu svojem še do jeseni prihodnjega leta. Po vseh ogerskih železnicah preiskujejo častniki generalnega štaba od postaje do postaje bližnje pokrajine iz bojnega obzira, kakor poroča „P. N.", vendar pristavlja, da je to že davnej bilo naukazano in da ni v zvezi s kako bližnjo vojsko. V domorodnih krogih v Pragi je iz-prožila se misel, naj slovečemu voditelju srbske vojne generalu Černjajevu daruje se prekrasen meč v znak spoštovanja izmed naroda češkega. Vnanje države. Z bojidča črnogorskega se poroča, da je Derviš Paša umakniti se moral po dvednevni bitki na Visočico z veliko zgubo. Sicer pa se poroča za gotovo, da ni Črnagora ni Srbija ne sprejame ponujanega šetmeseč-nega premirja. Černjajev je naravnost rekel, vojna hoče in bode vojskovala se pozimi. Tako hoče tudi gospodar črnogorski biti se do zadnjega. — Livadi j i je bilo neki sklenjeno, da Rusija ides svojo vojsko nad Turka, in torej se ima pričeti rusko — ali slovansko-turška vojska. Carja je pregovoril, podpiran po vojnem popečitelju Miljutinu, carjevič sam, da se to stori ali z Avstrijo ali brez Avstrije. Kaj pa sedaj? Telegrami iz Zadra poročajo, da ustaj-niška četa 6000 mož oblega in hudo stiska trdnjavo Bilek in da je iz Trebinja odšel močen oddelek posadki na pomoč. Govorica gre tudi, da so Črnogorci Derviš-pašo hudo na-tepli. V Carigradu je vse vznemirjeno, softe in ulemi hujskajo zoper ministra Midhat-pašo in že oznanjajo versko vojsko. Kristijani trepetajo. IVa Pruskem kaže se, da je nesebični knez Bismark tudi med ustanovitelji unkrat omenjene velike družbe, ki pride v razpravo. — Grof Arnim je zarad deželne izdaje in razžaljenja nemškega cesarja in kneza Bismarka obsojen za pet let v kaznilnico (Zuchthaus). Biva pa sedaj Arnim v Švici, kjer je te dni v njegovo opravičenje izšel II. del knjižice „Pro Nihilo", kteri ima še hujše obtožbe zoper Bismarka in njegove spletkarije. — Kardinal Ledohovski je pisal iz Albane 23. sept. na prusko državno ministerstvo, da se strinja s pravno oporeko druzih škofov zoper postavo, po kteri naj država nadziruje cerkveno premoženje po katoliških škofijah. To je moja svoje delovanje kot odvetnik. Takoj v prvej pravdi, v kterej je javno nastopil, pridobil si je veliko slavo. Zato so ga njegovi sorodniki, posebno stric Mavricij nagovarjali, naj se strogo drži svojega posla in naj se ne vtika v politične zmešnjave. A O' Conell ni le hrepenel že sedaj po navadnej slavi, nego čutil je v sebi neko skrivno moč, ki ga je silila in priganjala, da osvobodi svojo ubogo, ljubljeno domovino. Prav o tem času nastale so obravnave ob uniji ali zvezi, in obča razburkanost in raz-draženost o tem tako važnem dogodjaji ste potegnili tudi mladega odvetnika v svoj vrtinec. Osemnajsto stoletje je minilo. Z nastopom novega pričela se je tudi za O' Conella nova doba. Odpovedal se je privatnemu življenju in posvetil očitnej borbi za ravnopravnost katolikov in za preklic unije. Prvi svoj cilj je dosegel popolnoma, zato ga imenuje hvaležno irsko ljudstvo svojega očeta in rešitelja. Druzega ni dosegel a nagladil je pot do konečne zmage. ("Dalje sledi.) dolžnost, in ker vem, da je še viša oblast mimo človeške, ktera oporekam cerkvenim vselej podeljuje neko nepremagljivo moč, pravi konec svojega pisanja. V Bolonjl je katoliška skupščina, comaj zbrana, morala narazen. Liberaluhi so po cestah razgrajali, in da mine razsajanje, policija ni kaznovala teh, temuč je razpodila catoliški zbor. To je sicer lože, jeli pa tudi prav? Izvirni dopisi. 'Mi Vrhnike, 12. oktobra. Srcu, koje ima količkaj občutka in poštenosti, gnjusiti se mora krutost Turkova. Koliko nedolžne krvi se je že prelilo! In vendar si upajo naši nasprotniki oponašati Slovanom sebičnost! Spominjamo se, kako je v začetku vstanka „dunajska Turkinja" t. j. „N. fr. Presse" jela napadati vstaše, Srbe in Črnogorce, ko so šli za svoje brate kri prelivat. Sedaj pa, žalibože, si ne more več pomagati, kajti izgubila je ta sirota pri vsih izobraženih narodih. Kako je jela sedaj milo tožiti, ko vidi, da tudi Murad nima cvenka. Morebiti že želi, da bi ga „samomorih". No, hvala Bogu, tudi naša Vrhnika je iztrebila ta mrčes. Kdo vendar more s tem krutim Turkom simpatizirati! Slednje dni je bil tu pri nas en Bošnjak, to si lahko mislimo, da jako slabo oblečen. Ko ga naš „Muktar paša II." ugleda, se hitro oglasi ter dč: no, glejte, prekleti Slobenci, kakšni so vaši bratje! Gospod, hvala Vam za sebi skazano čast, le tako naprej, morebiti turški „loži" še v kredit pridejo! Ko po druzih krajih društva umirajo, osnovala se je pri nas še le sedaj čitalnica. Če prav pozno, vendar smo hvaležni njemu, ki je izbudil to idejo. Bog jej daj srečo; želimo, da bi kaj pripomogla k duševnemu življenju. Podpirajmo jo vsaki po svoji moči in ne vdajmo se. Slovenci, pokažimo, da nas je rodila majka Slava! tz 11. M. Polja, 15. okt. (O „Slovencu" samem.) — Težko te pričakujem, dragi „Slovenec"! vselej, kajti na deželi čutimo potrebo dobrega katoliškega političnega lista ve-iko bolj kot v mestu, kjer so vam časniki v raznih jezikih na izbiro. Vselej sem nejevoljen, po vseh ustih ti povem, kadar čujem, da so te zasegli ali uhvatili. Kaj pa je spet učiuil, zoper kteri §. se pregrešil ? — si mislim. Kako vendar temu priti v okom ? — Morebiti najprej, da pustiš policijo in državno pravdništvo enkrat za vselej pri miru, in morebiti te tudi ono pusti zmirom. Potem bi mislil jaz, da ni treba tolikanj velikega politikovanja, ugibovanja, zasledovanja, kajti marsikaj se je zgodilo naposled ravno narobe, kot so nam opisovali prej časniki. Tudi nam ni treba pripovedovati tolikanj iz ptujine; več pa naj se sporoča nam iz lastne očine ali domovine. Marljivo naj se ozira „Slovenec" na bližnje in daljne rodove slovanske. Oseb nam hvalisati ali grajati ni treba; kažejo naj se nam le njihova načela. Prepirati se posebej z domačimi listi slovanskimi morebiti nc bo več prilike; kedar pa „Turški list" kako napačno raztrese, ga vselej kreni, in celo do živega. V politiki sploh nam prinašaj le bolj dovršene dogodke, potrjene izsledke iu izdatke. V podlistku si nam prinesel doslej mnogo lepega in koristnega; tako donašaj nam tudi v prihodnje le poštene stanovitne tvarine. Kake prazne čenče ali pogrejani ričet pusti zmirom. Dvigni se nekoliko više. V ta namen pomakni se nekoliko bolj na duhovsko polje. Zdi sc mi, ne vem prav, da so ti med naroč- niki največ duhovniki. Ako so kteri neduhov-niki, gotovo so taki, kterim razprave o politiki, o državi in cerkvi, o šoli in družini itd. z verskega, posebej s krščansko-katoliškega stališča ne smrdijo. Vrh tega ti je znano, da imamo obdelovati duhovniki škofijske naloge, pripravljati se za dekanijske sovčte ali konferencije. Velikrat bi človek potreboval kacega pojasnjenja. Na deželi nimamo povsod potrebnih pomočkov. Več oči več vidi. Tedaj bodi mi brez zamere, da si predrznem ti nasveto-vati nektere premčmbe. Kedar učitelj postavljen vrlo dosluži tri leta na poskušnji, ga potem potrdijo stanovitno; tako si tudi ti doslužil dokaj bridko triletno poskušnjo slavno, in doba je, da te v ta namen potrdimo! *). Domače novice. V Ljubljani, 17. oktobra. (Fml. pl. Pilrcker) je v soboto zapustil Ljubljano in podal se v Zagreb. — Državni viši pravdnik dr. Schmeidl preiskuje kaznilnice po Kranjskem. (Knezoškof dr. Zwerger) je bival uni teden v Planini, kjer je poročal par iz plemenite in pobožne kneževske rodovine Windischgrätz-ove v njihovem gradu (Ilaasberg). (Bilježnik) ali c. kr. notar v Kostanjevici je postal dr. J. vitez Gspan. (GroŠarjev), ali kakor sedaj pravijo, gro-šeljnov, bilo je neki v Kranjski šest in šestdeset. (Ogenj) v Kožarjih nad Vičem se je naznanjal včeraj po mestu. Pogorela je pa neki le ena šupa. (Slovensko gledišče) se je imelo pričeti preteklo nedeljo 15. t. m., pa se ni; zakaj, nam ni znano. Kegljanje, ki ga je neki „odbor" na korist „dramatičnega društva" napravil v gostilnici „pri kroni", je pač nekaj čistega dohodka prineslo, ali kam je ta denar prišel, se ne ve; gotovo je le to, da blagajnik omenjenega društva ni dobil od odbora vinarja — vsaj do zdaj še ne. Kako je to? (Znamenito.) Dne 13. in 14. t. m. ni v Ljubljani bilo nobenega mrliča. Kaj tacega že davno nihče ne pomni. Morda je vzrok temu nenavadno lepo jesensko vreme. (Pretepi.) Pripoveduje se nam, da je bila noč pretekle nedelje zelo nemirna in več pretepov po Ljubljani, posebno pa po okolici. V današnjem času bi človek mislil, da si omika, s ktero se tako bahajo, posebno okrog mest dela pas, pa je ravno narobe, ker so okolice mestne najbolj nemirne. („Učit. Tovariš" piše): C. k. mož. učiteljišče ima letos v I. tečaju 37, v II. 25, v III. 18, skupaj tedaj 80 gojencev, v pripravnici (Vorbereitungsklasse) jih je 41, skupaj tedaj 121; na m. vadnici jih je v I. razredu 42, v II. in III. po 41, v IV. 39, skupaj tedaj 163. — Učitelji na vadnici se lahko v pest sme-jajo. — Na I. mestni šoli jih je v 2., 3. in 4. razredu blizu po 100, in kdor se na vadnici lepo ne obnaša, nočejo ga, idi, kamor ti je drago, namreč v mestno šolo. — Na c. kr. žensk, učiteljišču jih je v I. tečaju 46. v II. 36, v III. 25, v IV. 31, skupaj tedaj 138, na ž. vadnici jih je I. razredu 24, v II. 25, v III. 26, v IV. 33, skupaj tedaj 108 učenk. — Na vadnicah imajo učitelji in učiteljice po 1000 gl. plače, a na mestnih šolah po 700 gl., dela *) „Slovenec" je vsak dober svet rad sprejel in sprejme tudi tega, če ga potrdijo čitatelji. Prav ljubo mu bode slišati od več strani, kako naj se prestroji in preolika v prihodnjem letu. Omenjeni nasvot naj se dene torej na dnevni red, in prijatelji — pisatelji imate — besedo. Vredn. in truda je pa po mestnih šolah gotovo polovico več. — A tega ne povemo zato, kakor da bi komu boljšo osodo zavidali, samo kon-8tatujemo to, kar je — resnične razmere. — (Telegram „Slovencu"): V Gorici 16. okt. „V občnem zboru „Soče" postavljeni so enoglasno za kandidate v dež. zbor: Dr. Josip Tonkli in prof. Povše za goriško okolico; Gor-jup in Pagliaruzzi za tominski okraj; Viktor Dolenec in Mahorčič za kraške občine; dr. Jakopič za trge; dr. Rojic za veliko posestvo. Dva druga se naznanita pozneje. Razne reči. — Premembe pri učiteljstvu. G. Janez Uršič, poprej v Zgornjem Tuhinu, pride začasno v Tunjice pri Kamniku; g. France Kliner iz Jesenic k sv. Vidu pri Cirknici, g. Florijan Rozman iz Postojne v Senožeče, a g. Andri Lah iz Ribnice v Postojno (zač.), g. Janez Furlani, podučitelj v Mariboru, za podučitelja in g. Štefan Čampa iz Vipave za polnočnega učitelja na c. kr. deško-meščansko šolo v Trstu. Spraš. učit. kand. g. g.: Jernej Rav nikar za II. učit. v Komendo pri Kamniku; Konrad Mally v Šent-Kocijau pri Turjaku, Martin Lorger v Kopauj, Jože Topolovšek v Zagorje, gna. Marija Štuhly v Ribnico. V Črnuče, a ne na Dobrovo, pride g. Rihteršič iz Kopanj (zač.). Stalno se vmestujeta: g. France Papa, nadučitelj, in g. Janez Dovar, 2. učitelj na 4razredui lj. šoli v Kočevji. G. g. Jožef Kern in Andri Kremžar, spraš. učit. kand., odločena za Vrabče in Sentkocijan , sta oblekla vojaško sukujo. — Gna. Ana Bold,-poprej po-močna učiteljica za francoski jezik na žen učiteljišču, napravlja v Kranji zasebno dekliško izrejališče, in gspa. Marija Aufosi je pomočna učiteljica za francoski jezik. — Razpisi učiteljskih služeb. Na Štajarskem. Na 2razredni šoli v Vidmu, IV. plač. raz., se stalno, ali tudi začasno, oddaja služba podučitelju ali podučiteljici s sistemovano plačo ali remuneracijo in s prostim stanovanjem. Prošnje do IS. oktobra kraj, šolskemu svetu v Vidmu. — Slovensko slovstvo. „Navod k pervej in drugej računici za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Franjo Močnik, poslov. Ivan Tomšič. Drugi, po novih učnih čertežih predelani natis. Stoji mehko vezan 35 kr. Na Dunaji. V c. k. zalogi šolskih bukev. — Fizika in kemija, v nemškem jeziku spisal Decker a na slovensko preložil J. Lapanje, nadučitelj v Mariboru. — Dobiva se pri Karol Gerold -ovem sinu na Dunaji (Bar-baragasse št. 2.) in pri vseh bukvarjih po 70 kr. — Svatopluk. Volilcem deželnih poslancev v prevdarek. (J. Trnogorski): Kralj Svatopluk, ko dan se mu omrači Za blagor hišni vnet, na naslonjači Ogovori tri mlade svoje sine, Podednike moravske domovine: „Varujte spora se! nesloga tlači, A sloga bratov še šibkost ojači: Le glejte, kak se strejo pojedine, Tak ne, če šibe v zvezi so skupine." Prenaglo so zamrli sinom včini Poduka tega, toraj zmaj v vrleti Kraljestvo velko jim izda pogini. Vsak narod sploh sam sebi dom si ruši, Ki spor na lastnem si ognjišču neti, Duh Svatopluka brate vse navduši! („Soča" VI, 41.) — Mati! mati! kje ste vi? Bilo je blizo polnoči, kar pri cerkvi v nekem mestu nekdo pozvoni. Zunaj stoji gospa in poprosi, naj pridejo s sv. popotnico naglo k bolniku. Natanko povč ulico in hišo; mašnik pride in gospa gre pred njim, da mu pot kaže. Duhoven stopa za njo; ko bi trenil, pa mu izgine spred oči. Kar spozna duhoven, da je že pred zaznamovano hišo. Pozvoni, toda nihče ne odpre. Pozvoni spet, čaka in čaka, kar pogleda z nekega gornjega nadstropja postaren gospod pri oknu. Kdo hoče tako pozno še v hišo? — zakliče. Mašnik odgovori, da je prišel hudo bolnemu podat sv. popotnico. V tej hiši pač nobeden ni bolan, meni stari gospod. Toda dež kar lije; če hočete priti k meni in počakati, da se zvedri, mi bode prav ljubo, saj tako spati ue morem. Duhoven, ki je bil po hudem dežji že skoraj premočen, je bil vesel, da more nekoliko pod streho. Vstopivši v prvo sobo ugleda koj veliko Marijino podobo, pred ktero je gorela lučica v mali svetilnici. Prišel sem vendar v pobožno hišo, pravi duhoven vesel. Jaz sem protestant, reče gospod mrzlo, in ne maram nič za slike in podobe; toda — iz ljubezni do svoje ranjce matere, ki je tole Marijino podobo jako čislala, bila je namreč katoličanka, sem jo obdržal in glejte, ohranil sem celo navado, da vsako soboto prižgem lučico jaz, kakor je prej pri-žigovala jo ona sama. Med tem sta vstopila v drugo sobo. Nad mizo visi slika gospe v opravi iz stare, davno minule dobe. Ko gospodar opazi, da duhoven podobe ogleduje, reče ginjen — nanjo kazaje: To je bila moja nepozabljiva mati. O kako je bila pobožna! Kako prisrčno je molila velikrat pred tole Marijo! Za-te sem molila, mi je večkrat dejala. — Oh kaj rada bi me bila pripravila v vašo cerkev; toda, reče smejaje, spoved — ta meni ui dišala. Med tem jame pripovedovati sam od sebe, kaj je doživel. Naravnost je pripovedoval, kako se mu je godilo še mlademu, kako je napredoval, kaj je skusil pozneje; napak svojih kar nič ni prikrival ali izgovarjal. Vi ste preveč zoper spoved, spregovori na to duhoven. Sedaj ste tako očitno spoznali mi svoje grehe in tako raz-odeli mi svoje srce, da se mi vaša duša vsa razkrita kaže pred mojimi duhovnimi očmi, da bi vam rad koj podelil sv. odvezo. O če to morete, vzklikne stari gospod presunjen. Dvajset let že nisem bil pri sv. obhajilu, pravi zmajevaje z glavo in s povzd'gnjenim glasom, ter žalosten pogleda navkviško k podobi, kakor bi hotel sam sebe zatožiti. Naglo pa, kakor od zgorej navdihnjen, prime mašnika za obe roke in reče: Pri spominu na mojo pobožno, nepozabljivo mater — pomnite, kaj ste rekli, častitljivi gospod! — Sedaj bi bil jaz pripravljen. Če mi vi morete dati sv. odvezo, oh dajte mi, dajte koj zdaj tudi sv. obhajilo! In ves ginjen starček poklekne, moli z mašnikom katoliško sv. vero, dopolni skesan spoved, iu prejme prav pobožno presv. Rešnje Telo. — Neznansko lahko mu je bilo pri srcu, kedar se je duhoven naposled poslovil bil od njega po nekterih ljubih opominih.-- Zdelo se mu je, da podoba vsa vesela gleda nanj, in videla se mu je prav znana. Na potu proti domu premišljuje mašnik vse to. Koraka po ravno tistih ulicah nazaj; stara gospa, ki ga je prej spremljevala, pride mu živo v spomin. Kdo je bila, zakaj je hipoma izginila, to mu hodi po mislih; pa čim bolj je premišljal to reč, tim bolj se mu je motala v glavi. Stari gospod, slika — čedalje bolj znana se mu zazdeva, in na zadnje vidi v duhu pred seboj prav živo spet ono staro gospo, in njen obraz — s sveto grozo se mu vedno bolj raz- odeva, tako žalostno je vstopivšega v Bobo pogledovala. Nemirno je bilo njegovo spanje. Še v sanjah vidi svojega sivolasega spreobrnjenca; zdi se mu v spanji in v sanjah, da umirajočemu zvoni, in napol dremaje pomoli za neznanega umrlega. Drugo jutro popraša duhoven, ali se je po noči zgodilo kaj posebnega; kar izve, da je res mrliču zvonilo, ker je tisti stari gospod, pri kterem je on to noč bil, uagloma za mrtudom umrl. čudo, prečudo, koliko premore pobožna mati do svojih otrok, koliko izda stanovitna molitev materna! O da bi pač vse matere to moč prav čutile in svoje otroke, male in velike, mlade in stare — neprenehoma pripo-ročevale materi Božji! (Vid. Pilger X, 20.) TeleKrnlične «len»™« c«ne 16 oktobru. Papirni» rent« 64.30 — Srebrna r<*nta 67 05 — 18S01etuo državno posojilo 109-75 — Bunkint »Itoije 838 — Kroditne akcije 150.10 - London 124.10 - Srebro 103.75 — Ces. kr. cekiui 5'94 20frankov 9 94. Zobni zdravnik dr. Tänzer, i v, &Sra