155
Gledal Mojstra, gledal zopet Mater. Sam ni znal za kom bi hodil verno Za Gospodom? Ali za Marijo? saj oba je vzljubil neizmerno.
O, velika mora biti Žena ta; ena tiha Nje beseda vse velja.
Kajkrat ž Njim smo trudni, žejni šli doslej; takega nam ni še storil kakor Njej!
Tiho sta se srečala s pogledi Mati božja in Njegov učenec; nad obema angelsko devištvo skrivoma je pletlo mirtov venec.
Ženina pa misli so prevzele vzvišene, do danes nepoznane, in skrivaj   — da le Gospod je videl -šepetal je sklonjen do Suzane:
Nevesta moja! Veselje moje komaj vzklilo, odkar sem čudo zrl Njegovo, srce mi bije z burno silo, da komaj v prsih je vzdržim.
Brez Njega ne bi
imel pokoja več nikoli.
Suzana, ti moj angel čisti,
naj grem, naj grem za Njim, dovoli!
naj angela te zapustim.
— O, Simon, Simon, veliko, težko si besedo iz moje duše vzel hvaležne. Le stopi v teh učencev sredo! Le pojdi, kamor gre, za Njim!
A jaz posihmal življenje novo bom živela: Vse moje bodi vse Njegovo, najdražje, kar sem kdaj imela— še tebe — Njemu izročim.
In namesto svatbe sta slovesa praznovala dalje uro zadnjo; svatje pa so se izpraševali: Kaj ločilo ju je tak nenadno?
Konec svatbe. Sin se je poslovil. Ž Njim učencev je odšlo sedmero: palice so v roki nesli potne, v srcu kakor ogenj živo vero.
In oddaleč v strahu in ljubezni — kakor sili dete neugnano za očetom, ko na pot odhaja — žalostna je Deva šla s Suzano.
(Dalje.)
Michelangelov od mrtvih vstali Kristus,
Spisal dr. Avguštin Stegenšek.
|ed klasičnimi podobami od mrtvih vstalega Zveličarja je najmanj popularen, a zato umetniško najbolj premišljen Michelangelov Kristus v rimski cerkvi Maria sopra Minerva.!) Kristus stoji na skali gore Kalvarije, ima rane na rokah in nogah ter drži v rokah križ, trstiko, gobo in vrv, gleda pa čez levo ramo navzdol po ljudeh. Ako hoče kdo spoznati, kako se javlja življenje v kipu, mu je treba samo natančneje opazovati tega Kristusa. Ne stoji kakor kak egiptovski kralj ali pa
•) Kip sta naročila že 1.1514. dva plemenita Rimljana za stranski oltar omenjene cerkve. Umetnik se je brž lotil tega dela, ko pa je začel obraz klesati, je videl, da ga kazi žila v marmorju. Zato je pustil ta prvi kip nedovršen in ga je podaril naročniku, ki ga je postavil v svoji hiši. Pobeg-nivši iz Rima je šele 1.1521. izdelal naročeni kip in ga je poslal v Rim.  Spremljal  ga je Michelangelov učenec Peter
vojak pri paradi z nogami vštric in z rokami ob boku, z glavo pa naravnost naprej — ne, vse telo se giblje in vsak ud se drugače kreta. Le glejmo! Desna noga stoji naprej, leva pa zadaj, a na obeh počiva teža telesa. Videti je, kakor da bi Kristus korakal, pa bi se hipoma in za trenotek ustavil in se ozrl nazaj čez ramo v dolino, kmalu pa bo zopet nadaljeval svojo pot. V boku se izpogne plemenita postava proti naši desni, prša pa se nagibajo in se obenem  sukajo  okoli   navpične  osi proti naši levi,
Urban. Ker je mojster brado in lase ter prste na rokah in nogah bolj površno izdelal, da se ne bi 'poškodovali pri vožnji, naj bi to učenec dovršil v Rimu. Ko so pa o njegovem delu neugodno poročali mojstru, se je Michelangelo ponudil vtretjič izvršiti ta kip. R naročnik je odklonil, zadovoljen z izvrstnim delom, ki ga ne more nihče boljše napraviti. Kip je stal prej na oltarju in spodaj se je čitalo v na-
20*
156
kamor gresta tudi obedve roki. Ker je desničina nad-lehtnica povešena, je leva rama nižja ko desna. Kakor pa gre leva rama navzdol, tako tudi oči in glava, ki se z vratom vred suka v nasprotni smeri od prs. i)
¦¦¦¦'¦:,: :-T^
LIONARDOV KRISTUS
Kip nima samo dveh razsežnosti — širokosti in visokosti — kakor slika, ampak ker je pravo telo, ima še tretjo — globočino. Stopali, ki stojita pri našem kipu drugo za drugim, vodita oko v globočino, ravnotako odrine levica, ki leži pred prsmi, ves trup nazaj v globočino. Roke, ki hite na levo, in glava, ki se suka na desno, povdarjajo širokost, po koncu stoječe telo, potem trstika in križ izražajo navpično smer.
pisu, da sta ga naročila Rimljana Metel Var in Pavel Kastelan iz oporoke Marcije Porcije, in sicer se je iz njene zapuščine plačala tretjina stroškov, ostalo pa je Metel Var dodal iz svojega in je delo vsevišnjemu Bogu posvetil. Sedaj stoji kip na tleh na laket visokem podnožku na evangeljski strani glavnega oltarja. Na desni nogi ima bronast čevelj, da se ne bi marmor ogulil vsled laške navade poljubovati noge češčenih kipov. (Ta navada je edini preostanek v prvem tisočletju tudi na zapadu splošne, perzijsko-bizantinske pro-skineze. Podobno se poljubuje noga kipa sv. Petra v vatikanski baziliki in kip M. B. Porodice v cerkvi sv. Avguština, ki ima srebrn čevelj. Poljubuje se tudi papežem, nekdaj pa se je poljubovala tudi škofom in vladarjem. Slike iz prvega tisočletja kažejo podložnike pred vladarji in ustanovnike pred svetniki ležati na tleh, kako poljubljajo ali objemajo nogo višjega.)
') Nasprotno gibanje prs in glave je v poznejših letih pri Michelangelu jako priljubljen motiv. Tako se sukata mladeniča (ignudi) nad Perzijsko Sibilo v Sikstini, potem Del-fiška Sibila, prerok Izaija in posebno odlično prerok Jona, izmed skulptur pa Apolon in Dan (medičejski grobovi) v Florenci.
Od mrtvih vstali Kristus s takim težkim križem, s trstiko, vrvjo in gobo je pač edini te vrste v umetnosti. Kaj si je neki mislil pri tem Michelangelo? Ali je hotel uvesti Bog ve kako novo simboliko? Ali pa se je oziral na bogoslužne molitve, ki se polagajo Kristusu v usta? Ne eno, ne drugo. Mislim, da je Michelangelo hotel predstaviti plastičnega, od mrtvih vstalega Kristusa, kakor so ga tedaj slikarji toliko potov slikali. Kakor hitro pa se je Michelangelo odločil za plastiško obliko in vrhutega za svoj osebni okus (slog) umetniškega izražanja, je moral spremeniti motive, ki mu jih je nudil slikar. V slikah Kristus plava v zraku — kip mora stati na trdih tleh; v slikah ga zagrinja fina, skoro prozorna obleka in vihra okolu njega — kiparjev pa je ideal golo telo in ne obleka, po zraku vihrajoče obleke pa itak ne more izklesati iz krhkega marmorja; slednjič nosi Kristus v slikah tanko palico s križcem na vrhu in z belim banderom zmagoslavja na počrezni  palici — kipar  pa vsega tega ne more v
GLAVA  MICHELANGELO VEGA „OD  MRTVIH VSTALEGA   KRISTUSA"
kamen vpodobiti, razen če bandero doda v bronu1) ali pa opusti kip ter vse izvrši v reliefu. Zato imamo
') Naši kipi od mrtvih vstalega Zveličarja s svilnatim ali suknenim bandercem pač ne spadajo v poglavje visoke umetnosti.
pri Michelangelu debel, težek križ, deloma radi krep-kosti, deloma radi lepote. Kristus se nanj naslanja, zato mora biti očividna njegova krepkost. Vendar pa ni naravni križ, ker nima dovolj dolgega poprečnega bruna, ampak je le simbol križa. Široko po-črezno delo bi pokvarilo ves vtisk kipa.
Michelangelo ima v vseh najboljših delih navado, da pelje pri svojih figurah eno roko prek prsi, da s tem prša porine nazaj. Tudi tukaj je to storil. Ako težek križ zahteva materijala, je ta roka pojav osebnega umetnikovega okusa. To levico bi bil Michelangelo lahko čisto preprosto položil na križ, a videlo bi se, da je roka na tem mestu nepotrebna, ker je dovolj desnica, da se križa oprijema. Zato je dal umetnik levici lastni posel: da drži trstiko, gobo in vrvico. Trstika prav srečno oživlja preveč pravilne, geometriške in izkristalizirane oblike križevega debla; da se pa ve, čemu trstika, je bila potrebna tudi goba in vrvica, s katero je bila goba privezana na steblo. Trstika in ostala dva predmeta so torej vpodobljeni edino vsled Michelangelove navade pre-križavati prsi. V „Poslednji sodbi" ima Sodnik ravnotako levico pred seboj, a je boljše motivirana. Videti je, kakor bi Kristus rinil z njo pogubljene proč od sebe, s povzdignjeno desnico pa bi jih odganjal.
Estetski in osebni okus sta torej določila oblike križa in predmetov v Kristusovih rokah. A Michelangelo ni roboval umetniškim oblikam, ne da bi jim bil vdahnil smisel, pomen, idejo. Križ in bridkosti na križu (žeja), to je vrhunec Kristusovega trpljenja, vsaj tega, ki se da v čutnih oblikah in plastično (s predmeti kot simboli) izraziti. Zveličarjeve notranje zapuščenosti ali pa zabavljanja farizejev ne more kipar v podobi Vstalega izklesati. Kristus, ki je premagal križ in njegovo trpljenje (n. pr. žejo), stoji sedaj proslavljen pred nami in nosi orodje bridkosti v rokah — kot zmagovavec, kot junak, kot heroj.1)
Nekaj posebnega leži v Kristusovem obrazu. Okrogel je in ne podolgovat, z globoko ležečimi, resnimi očmi, s krepkim nosom in nalahno zaprtimi ustnicami, kakor bi se hotele sedaj in sedaj odpreti ter izpregovoriti. Kratka brada obdaja obraz, čelo pa zastirajo obilni kodrasti lasje in hitijo navzdol na tilnik. Michelangelo, ki je sam nosil visoko in prosto čelo, daje svojim kipom rad nizko čelo. V tem leži nekaj čutnega, pa tudi skrivnostnega. Ako si je Michelangelo 1. 1521. predstavljal Kristusa kot moža kratkih plemenitih proporcij,   okroglega,   res-
l) Da ne gleda naprej, ampak čez ramo, je zopet posledica Michelangelovega osebnega okusa. S tem se povdarja kontrast med rokami in glavo. Enako gledata čez levo ramo Ujetnik v Parizu in Apolon v Florenci, čez desno pa Dan in Zmagovavec v Florenci.
157
nega, skoro tajinstvenega obraza, je kakih petnajst let pozneje v Sikstinski kapeli slikal Kristusa kot zažetega,  živahnega in  strogega moža brez brade.
MICHELANGELOV „OD   MRTVIH  VSTALI   KRISTUS"
Kristus v Minervi in Kristus v Sikstini sta si glede rasti in glede zunanjosti nekoliko sorodna, v obrazu pa in v čuvstvu (afektu) stojita daleč narazen. Dru-
158
gačen pa je Michelangelov Kristus v naročju žalostne    in ustvari tisti umotvor, ki je med vsemi njegovimi
Matere   božje (Pieta) v vatikanski baziliki.   Edenin-     deli najbolj popularen.
dvajsetletni  umetnik si še ni ustvaril lastne in indi-            Kako različen je od Michelangelovega Kristusa
vidualne podobe Izveličarjeve; zato črpa iz tradicije    Lionardov ali pa Rafaelov! Lionardo je znal posebno
ženske predstavljati in jim položiti v obraz vabljiv in obenem prezirljiv smehljaj. Tudi njegov Kristus ima v predrisku ženski obraz. Na izvršeni sliki mu da brada moški značaj, a ostane mu miloba in bolest, ki vzbuja sočutje. Bolest namreč vedno bolj vzdrami naše sočutje ko pa smehljaj. Tudi Michelangelov od mrtvih vstali Zveličar se ne smehlja, ne kaže svoje sreče in zadovoljnosti kakor v nekaterih slikah, ampak gleda nekako otožno v daljno daljavo navzdol.
Kot najlepšega Kristusa krščanske umetnosti slavijo nekateri Rafaelovega Kristusa v freski: „Dispu-ta". Michelangelo gaje videl in poznal, pa ga ni posnel. Gotovo se mu je zdel manj vreden. In imel je prav. Ali nismo tega Zveličarja že tolikokrat videli od gotske dobe sem — s sladkim izrazom, trudnimi očmi, redko, dvodelno brado in z bogatimi, po ramah se sipajočimi kodri? Ako je na tem obrazu kaj Rafaelovega, je edino ta neizrekljiva milina in dobrohotnost, ki skoro prehaja v smehljaj. Ko je Rafael slikal tega Kristusa, je nosil v svojem srcu še nedolžni smehljaj rane mladosti, tudi se še ni bil osvobodil vpliva svojih prvih učiteljev v umetnosti. Michelangelov Kristus nima tega ovalnega obraza, tega prostega čela, tega širokega, skoro ženskega obraza in predvsem — Michelangelov Kristus se ne smehlja.
Ko pa je Rafael ležal na smrtni postelji, je stal po pravljici, ki jo je tako lepo ovekovečil naš J. Šubic („Dom in Svet" 1894), poleg njega drugi Kristus na platno naslikan, resen Kristus „Izpremenjenja". Tukaj ni obraz več mladeniško poln z lepo počesanimi lasmi in urejeno brado, to ni več Kristus mladeniških idealov, ampak je bolj suh in koščen, s krepkim nosom in z velikimi v nebesa uprtimi očmi ter s temnimi
MICHELANGELOV  KRISTUS  IZ  „POSLEDNJE SODBE"
159
vihrajočmi lasmi in brado. Obraz je v svetlobi, lasje in brada pa tvorijo obkvirajočo ga temo in detajlev manjka — vidi se samo vtisk, vtisk odprte cvetlične čase, ki pije in srka nebeške žarke. Ta obraz živi v
RAFAELOV   KRISTUS  IZ „IZPREMENJENJA"
nebeških sferah. Zamaknjen je. Čim krepkeje se javlja v njem duša, tem preprostejše so izvršene telesne oblike. A Rafael ne bi bil zadel te mojstrske podobe, ako ne bi bil poprej v mladosti slikal Kristusa po preprostem sprednjem pogledu.
Kje leži tukaj sorodnost z Michelangelovim Kristusom? V osebnosti zasnutkov. V „Disputi" je bolj plemenit in oduševljen obraz tradicionalne umetnosti, obraz v „Izpremenjenju" pa je Rafaelova osebna stvaritev. Te glave ne bo noben umetnik kopiral, ker nima nič tipičnega, splošnega na sebi. Rafael je
tukaj tekmoval z naravo, ki tudi ne ustvarja tipov, ampak individue. Tudi oba Michelangelova Kristusa sta individualna. A njegov od mrtvih vstali Zveličar spominja na Apolona, ker povdarja preveč čutno lepoto, Kristus njegove poslednje sodbe pa je premalo plemenit, premalo božanski, preveč po človeško strasten in srdit. Michelangelova oseba Kristusa ostane torej zmirom v sferah človeških in se ziblje med čutno lepoto in afektom. Rafaelov Kristus sicer tudi prestopi meje običajne lepote (kakor Kristus „Poslednje sodbe"), a je prepojen z izrazom, ki je verjeten in mogoč, dasi ga še ni nikdo videl pri človeku. Kolikor presega* človeški izraz, toliko da slutiti božjo naravo Kristusovo. Ne predmet — tu Izpremenjenje, tam Vstajenje — , ne materijal — tu barve, tam kamen — delata glavni razloček med individualno zamišljenim Kristusom največjih mojstrov laške umetnosti, ampak osebnost umetnikova in njegovo versko čuvstvovanje.
S tem je Michelangelov od mrtvih vstali Kristus dovolj označen. Globoko je premišljen, po vseh pra-
RAFAELOV   KRISTUS   IZ  „DISPUTE
vilih izdelan, čisto oseben in izviren umotvor, in vendar ni isti, ki si ga predstavlja vera mladih duš. Tega Kristusa Michelangelo ni več našel v umetnosti, a klanjal se mu je na stare dni v svoji poeziji.