Družinski prijatelj
POUČNO-ZflBAVNA ILUSTRIRANA PRILOGA ,.ZARJE".
--ssh Izhaja vsako drugo soboto sss-

Prelaz karavane čez jezero Boing v severni Ameriki.
JPesmico veselo . .
Pesmico veselo in poskočno Naj zapišem ročno? —
Pa je ni!
Ni veselih, lepih dni!
Pesem resno in častito Naj zapišem bliskovito!
Pa jih ni,
Pesmi vrednih dni!
Pesmico vzneseno, sveto Naj zapoje srce vneto!
Pa jih ni —
Vnetih, svetih dni!
So pač dno vi vsi megleni So poskusi — pa ledeni !
Ni jih, ni —
Teh poskončnih, vedrih dni!
Fr. Ks. Steržaj.
Kraljeva hvaležnost.
(Novela, spisal G. A. — poslovenil Starogorski,)
Blizu španskega mesta Toleda se dviguje ali se je prav za prav dvigal lep grad kneza Robide. V začetku meseca junija 1474., jednega onih krasnih večerov, katere je dal Bog Španiji, da jo odškoduje za vročino po dnevu, se je godil v sobi gradu lep in dražesten, pa tudi skrajno tužen prizor. V velikem naslonjaču je sedel knez Robida Živan, mož najlepših let in čvrste postave. V njegovem naročaju se je zibala mala plavolasa deklica, sedemletna knezova hčerka Lavrencija, igraje se z dolgo očetovo brado. Pri nogah knezu je sedela mlada kneginja, njegova soproga ter sc nožno naslanjala nanj. Mesec je razsvetljeval srečno družinico, citrone, pomaranče so razširjale prijeten vonj in ptički so žgoleli svojo večerno pesmico, kakor bi slutili, da se je povrnil knez k svoji družini.
Ob času naše povesti so bili v Španiji hudi časi. Bratomorna vojska je divjala med Kastilijo in Aragonijo. Divjalo je mesto proti mestu, vas zoper vas, grad proti gradu. Celih osemnajst let se je knez Robida bojeval za Henrika IV., kralja Kastilijo ter so vdeleževal vseh vojsk, katere je vzbudila velika politika, ki jo pripravljala pot vladi Ferdinanda in Izabele. In sedaj se je povrnil na svoj grad, k svoji težko pričakovani družini.
Knez Robida je že deset let srečen soprog, vendar je radi vojske malo časi prebil pri svoji soprogi. Oba sta se ljubila srčno; bila sta vredna drug drugega. Kneginja najlepša med vsemi hčerkami Kastilijo; knez najpogumnejši, srčnejši in najkrepkejši med vsemi Španskimi vitezi. Bil je tudi usmiljen in radodaren. Njegova vrnitev je bila cela slavnost, vredna, da se je veseli ves kraj daleč na okoli.
Ako bi bil kdo sedaj opazoval kneza, bi bil videl, da mu pokriva obličje oblak skrbi in tuge, katero skuša zakriti. Njegove misli niso zbrane, ko se pogovarja z ljubljeno soprogo, ali gleda hčerki v nežno otročjo lice. Nemorejo ga razvedriti ljubki nežni pogledi soproge, ne živahnost hčerkina, niti krasen večer.
„Otrok te utrudi, Živan“, je dejala prijazno kneginja ter je hotela vzeti Lavrencijo iz rok očetovih.
„Da bi me utrudil!“ vzkliknil je knez in objel hčerbo ter jo poljubil na čelo. „Da bi me ti moj angelček utrudil, ki si mi razen tvoje matere edina radost in veselje, moj najdražji biser na svetu! Navezan sem na vaju tako, da sc mi dozdeva, če je dno zgubim, da moram zgubiti tudi drugo.
Pri teh besedah sc je stresel, srčno jc objel tudi svojo soprogo in s solznimi očmi vzkliknil:
„Proklct bodi, kdor se nas drzno ločili !“
„Moj ljubi Živa,i‘V j c rekla p oroče in s tresočim glasom soproga, „zakaj govoriš o ločitvi sedaj, ko smo se šc komaj združili ?“
V hipu je bilo čuti tihe, milobne otročje glasove, spremljane na gitaro. Daši se besede pesmi niso razumele, je bil napev vendar tako bolesten in žalosten, kakor vzdih umirajočega. Mala Lavrencija se jo izvila iz očetovih objemov in je zbežala k oknu. Knez in kneginja sta ji sledila.
„Glej, mama, ubogega smrtno bledega dečka. Tako je utrujen, da ne more več držati niti gi-tare. Če mu kmalu ne dojde pomoč, se zgrudi na tla."
Mladi pevec sc jc od utrujenosti in gladu nas'onil na kostanj.
„Mama, mami!“ vzklikne ihte Lavrencija „go-tovo umre!'*
ICneza je ganilo dobro in usmiljeno srce otrokovo ter je poklical dečki. Kmalu potem je stal dvanajstletni deček, slab in utrujen, tresoč se od slabosti in bojazni pred knezovo družino. Lavren-cija, dasiravno šs otrok, je čitala vendar jasno z obraza vso bedo in revščino ubogega pevca.
„Od gladu umre", jo ihtela deklica.
„Vzemi in jej", je rekel knez, ko mu je prinesla kneginja na krožniku sadje in peciva. D čok pa je povesil glavo in zardel. Sram ga je bilo, da mu je ponujala visoka gospa jedila.
„Zakaj ne vzame?" je vprašala nemirno Lavrencija.
Knez je vzel krožnik iz rok soproge ter ga dal svojemu otroku in rekel:
„Moja hčerka naj ti streže! Pred Bogom je ponižnost in dobrosrčnost večja od bogatstva !“
„Kako ti je ime?“ vprašala ga je mala Lavre icija.
„Aleš“, je odgovoril deček.
„Si b danes že kaj jedeH“
„Vceraj in danes še nisem jedel ničesar, mi-lostiva gospica!“
„Že včeraj nič,“ začudi se deklica. „Torej ti ne ješ vsak dan?“
Aleš se je nasmehnil; ali to je bil srca trgajoči smehljal. Vzel je perišče črešenj, misleč, da bo dovolj. — Lavrencija pa mu je prigovarjala tako dolgo ter ga osrčevala, da je bil za četrt ure krožnik prazen.
Okrepčan in osrčen je pripovedoval svoje življenje.
Njegovo rojstno mesto je Salamankas. Po smrti očetovi sta živela z materjo v veliki revščini. Ko je bila sila največja, mu je dala mati nekaj denarja in ga z lepimi nauki poslala v svet. S tem denarjem ne bi prišel daleč, ako bi mu nek dobrosrčni menih ne olajšal pot ter mu za polovico denarja prodal gitaro. Zadnji novec mu je pošel; zastonj je pel in igral pred bogatimi hišami mestjanov v mestu Toledo. Ako ga usmiljeni knez ne bi sprejel, bi moral umreti gladu.
„Ubogi deček, sedi in odpočij se!“ mu reče ganjena Lavrencija.
Pa tudi Aleš je hotel pokazati vsaj nekoliko hvaležnosti za skazano dobrosrčnost. Vzel je gitaro ter s čudovito nežnostjo in spretnostjo ubral strune.
»Zapojem vam zanimivo in ganljivo pesom o knezu Robidi".
Knez je prebledel, ko je slišal te besede. Poglejmo v kneževo minolost in jasno nam bo, zakaj je večkrat oblak skrbi zakril njegov obraz!!
Henrik IV., kralj Kastilije, je zavrgel svojo prvo soprogo ter se oženil z drugo, ki je porodila leta 1442., hčerko Ivano. Javna govorica je bila med ljudstvom, da na novorojenem otroku visi pečat materine nezvestobe in ta pečat je bil kriv one domače vojne, katero sad je žel poznojo Ferdinand katoliški in Izabela.
Sedem let prej, nego se godi naša povest, je iskal kralj Henrik IV. za mlado princeso primernega ženina po vsi deželi. Hotel je imeti veljavnega žlahtnika, ki bi bil dovolj močan pomiriti razburjene duhove.
Nov svet še ni bil odbrit, zlata je bilo malo, toliko, da so ga poznali, revščina velika in nopo-P'avljivo sovraštvo in domače vojn so spravile Špansko v dolgova in oblast bogatih Židov.
Najsrčnejši in najpogumnejši kraljevi podanik in bojevnik je bil brez dvombe knez Robida, junak naše povesti. Vse svoje premoženje, vso žlah-tnino in lepotičje knjeginje, svojo soproge, grad
Str. . 61?
in posestva svojih očetov je bil zist avil, da je bil v stanu vzdržati na svojo roko polk vojakov.
Predvečer pred bitko pri Al medi, sredi leta 1467. je poklical kralj pred se kneza, dobro vedoč za njegovo udanost in požrtvovalnost ter mu rekel :
»Žlahtni knez, vi ste najpogumnejši in najzvestejši mož v vsem kraljevstvu. Poklical som vas, da vam izrečem svojo zahvalo". In krepko je stisnil knezu desnico.
Kneza so zmedle te besede, ker je mislil v svoji skromnosti, da do sedaj še ni storil ničesar. —
Kralj pa je nadaljeval:
»Tudi vam ne izrekam samo svoje zahvale, ampak vam kakor svojemu najboljšemu prijatelju tudi zaupam vse svoje nade in nadloge"
Knez Robida se je pri teh besedah globoko priklonil.
»Vi ste oženjeni, knez?"
»Da, Veličanstvo".
»Kneginja slovi kakor najlepša žena vse Španije". —
»In jedna najzvestejših, podložnih, Vaše Veličanstvo".
»Vem to! In vi jo zelo ljubite?"
»Razun Boga in kralja ljubim knjeginjo nad vso na svetu".
»Tako zelo ! ?“ — odgovoril je rahlo kralj. »In za nobeno ceno ne bi dovolili, da bi se ločili od nje 1“
»Za nobeno ceno, Veličanstvo", odgovori živo
knez.
»Niti za ljubo svojega kralja, knez ?“ — je vprašal ostro kralj, »tudi ne, če bi zahteval Bog sam?"
Knez je povesil glavo in umolknil.
»Zakaj ne odgovarjate?" je rekel kralj in se mu približal.
»Vaše Veličanstvo", je rekel knez In se ponosno zravnal. »Ako zahteva moj kralj, ali celo Bog sam od mene tako žrtev . . . potem . . . da potem že privolim za ločitev od knjeginje, matere moje hčerke".
»Dobro knez", je djal nato obotavljaje kralj. „V par besedah vam hočem razložiti pomen te žrtve in vam razjasniti položaj dežele. — Zaklad je uničen, dežela izsesana! Lakota sili od vseh strani; vojak trpi, toži in tudi glasno mrmra. Dvesto mož je že odbežalo v gore. Drugih dvesto jim bo kmalu sledilo. V treh mesecih ne ostane morebit od vse naše velike armade niti eden polk. In v tej stiski sem našel ne človeka, temveč psa, nekega Žida, ki prevzame s svojimi tovariši rešitev države".
»Kako pa, Veličanstvo?" je vprašal knez, katerega je revščina domovine globoko presunila.
»Salomon Roboledo, tako se glasi ime tega Žida", je nadaljeval kralj, se je zavezal, da da mojemu zetu za doto tristotisoč dukatov".
Knezu se je začelo svetli ti, zaslutil je kam meri kralj in se stresel po vsjm životu. Kralj pa je nadaljeval:
„S tristotisoč dukati pridobim Kastiliji mir za vedno . . . vedno. Kaka moč bo navdajala site in dobro oblečene vojake, ako že sedaj na pol nagi, lačni in zmučeni delajo več mesecev čudeže hrabrosti. Velika jo žrtev, ki jo zahtevam od vas in vendar računam na vašu udanost! V imenu izstradane dežele vam ponudim roko moje hčerke Ivane!“
(Dalje prihodnjič).
St*
Za kratek čas.
Mogoče zasiopi.
Bračko: „Ste že slišali, da je nekdo znašel srajce brez gumbov?"
Štrukler (ko po strani pogleda svojo ženo) : „0, prijatel, take vže dolgo nosim !“
'V'-
V šoli.
Katehet: „Kdor je priden in dobro dela, oni pride v nebesa. No, Gustelj, povej nam ti, kaj se zgodi s tistim, ki slabo dela?"
Gustelj (advokatov sin):	„Istega zagovarja,
moj oče!“
-V
Zakaj.
Stražmojster: „Zakaj ne sme vojak v vojski nikoli glave izgubiti ?“
Novinc: „Ker potem nima svoje kape kam de j ati!“
Malo časa.
Gostilničar (došlemu tujcu): „Koliko časa pa ostanete pri nas?"
Tujec: „Koliko stane pri vas soba na dan?"
Gostilničar: „0sem kron".
Tujec: „Tako, potem ostanem le pet minut pri vas".
Po lovu.
Soproga (z lova vrnivšem se soprogu) : „No, kako je bilo danes na lovu, si kaj zadel?"
»Soprog (potrt): „Da“.
Soproga: „Gotovo si vže v kuhinji pustil !“ Soprog: „Ne! — ampak v bolnišnici".
Neprijetno.
Vežba.
Sodnik: „Tatvino smo vam toraj dokazali, to pa vendar ne zapopadem, da imate sploh pogum, iz stanovanja, v kojega lahko vsak trenutek gospodar vstopi, uro odnesti?"
Tat: „Jaz sem izvežban, poskusite vi par lot in videli boste, da gre".
Stražmojster: „Mlinar, vi ste pač najneum-nejši v celi stotniji. Imate brate in sestre?"
„Da, brata gospod štražmojster".
Stražmojster: „Ali je pa isti tudi tako zabit kakor vi?"
Mlinar: „Da, še veliko bolj kakor jaz, gospod stražmojster".
Stražmojster: „Tako, kaj pa je vendar ta vaš brat?"
Mlinar: „Isti je stražmojster, gospod stražmojster

Edini čas.
Žena : „Mož, ti imaš to grdo navado, da v spanju vedno govoriš!"
Mož: „Pač je to ros, ali pomisliti moraš, da je to edini čas, ko pridem jaz na vrsto".

Skrajna skopost.
Skopuh: „Toraj moram res umreti, gospod zdravnik?"
Zdravnik: Ker vže odločno zahtevate, moram žalibog to potrditi".
Skopuh: JPotem vas pa prosim, da ugasnete svečo, ker tudi v temi lahko umrem".
'V'.
To nič no de.
Gost: »Natakar, v juhi plavate dve muhi". Natakar: „Te vam ne store nič, ker so že mrtve".