fllodliii SLOVENSKI VČITECJ PEDAGOŠKA REVIJA IN GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE V LJUBLJANI LETNIK XXJX. ŠTEV. 3-4 1928 „Slovenski Učitelj“ izhaja sredi vsakega meseca. - Uredništvo (Fort. Lužar) je v Ljubljani, Ollnška ulica, vrtna kolonija. Upravnlštvo je v Ljubljani, Jenkova ulica št. 6. • Naročnina znaša 50 dinarjev. - Članke in dopise sprejema uredništvo, reklamacije in naročnino pa upravnlštvo. - Izdajatelj in odgovorni urednik: Fortunat Lužar. - Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karet Čeč. Vsebina V štev. 3.-4. Z Pota o delovno šolo. Fari. Lužar. - Ali katoličan sme ljubiti svoj narod? Vojteh Čuš. • Značaj in življenje. Pero Horn. -Kulturni pregled. - Književni pregled. - Zapiski. Glasbena priloga: 3. Vedna pomlad. 4. Nagajivka. Listnica uprave. K tej številki so zopet priložene položnice za letošnjo naročnino. Oni, ki so že plačali naročnino, naj blagovolijo to oprostiti in naj položnice hranijo za drugo priliko. Velikonočno zborovanje »Slomškove družbe« bo na veliko sredo, dne 4. aprila v unionski beli dvorani v Ljubljani. Začetek ob 9. uri. Na dnevnem redu bo predavanje tov. R. Pečjaka o načelih delovne šole. Ker je to vprašanje danes aktualno, pričakujemo obilne udeležbe. Nam se yidi, da idejo o delovni šoli marsikje ne umevajo pravilno. Ministarstvo Prosvete Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca Odeljenje za Osnovnu Nastavu ONBr. 9061 4. februara 1928. god. u Beogradu PISCIMA I IZDAVAČIMA udžbenika za osnovne šole u Kraljevini S. H. S. Stupanjem na snagu novog nastavnog programa za, I., II., III. i IV. razred svih osnovnih škola u Kraljevini S. H. S., koji je izradio Glavni Prosvetni Savet i koji važi od početka ove školske godine, istavljeno je i pitanje revizije udžbenika, koji se upotrebljavaju u nižoj osnovnoj školi, te s toga o d 1 u č u j e m : 1. Da Glavni Prosvetni Savet pregleda sve djačke udžbenike za nižu osnovnu školu i da mišljenje o vrednosti istih s gledišta današnjeg nastavnog programa. 2. Da pisci udžbenika za I., II., III. i IV. razred osnovnih škola, odnosno njihovi izdavači, podnesu do 1. aprila ov. g. po tri primerka od svojih udžbenika Ministarstvu Prosvete (za Glavni Prosvetni Savet), obavezujoči se u spro-vodnom pismu če platiti honorar za pregled i označujuči da li je udžbenik odobren za školsku upotrebu, kad i pod kojim brojem. 3. Glavni Prosvetni Savet, uzimajuči u ocenu pitanje udžbenika, prethodno donese odluku: da li se uopšte može dopustiti u prva dva razreda upotreba ikakvih udžbenika sem bukvara i čitanke? 4. Ovo se naredjenje ne osnosi na bukvar i čitanke, o kojiina postoji posebna odluka, koja je još u važnosti, kao i na več odobrene udžbenike iz nauke o veri dok i za ovil ne bude izradjen nov nastavni program. '» Ministar Prosvete: Dr. K. Kumanudi s. r. Čast nam je ponuditi Vam vrlo intcresantnu, ukusnu i praktičnu zidnu kartu od 50 X 70 cm: / Tabelarni pregled sjedišta sreskih poglavarstva i sreskih (kolarskih) sudova u Kraljevini S. H, S. Na karti su alfabetski poredana sva mjesta u našoj državi, u kojiraa je sjedište sreskog poglavarstva ili kotarskog suda. Pored svakog mjesta naznačena SEOVEMSKI PEDAGOŠKA REVIJA IN GCASICO SCOMŠKOVE DRUŽBE LETNIK XXIX. Ljubljana, 1. aprila 1928 ŠTEV. 3., 4. Pota k delovni šoli. Fort. Lužar. (Konec.) Najvažnejša je določitev učne tvarine in njena razpredelitev na šolska leta ali na razrede. Novi učni načrt, začasni program za štiri razrede osnovnih šol, še ne obsega vseh podrobnosti in vseh možnosti. Učitelj pa mora obvladati učno snov, sicer ne bo imel pravega uspeha. Prinesti bo moral znanje že iz učiteljišča ali vsaj iz tečajev in zadevne literature.1 Mladina je predragocen material, da bi učitelj brez premisleka ž njo delal same poskušnje. Iz skromnega domačega slovstva je zelo primeren za prvi pregled in za prehodno dobo članek M. Lichtenvvallnerja (Senkoviča) v »Popotniku« 1925, št. 1 do 4 »Bistvo in pomen delovne šole in pot do njenega uresničenja v sedanjih razmerah«. Lichtenwallner opozarja na revizijo učnih načrtov, zaradi dela ne smejo trpeti idealne dobrine, vse naj velja le kot sredstvo in ne kot namen za končni pouk. On loči ročno delo in delovni pouk od rokotvornega pouka. Ročni pouk je v tesni zvezi s posameznimi učnimi predmeti in ni treba zanj posebnih ur, pač pa je rokotvorni pouk poseben predmet in spada na višjo stopnjo. Idealna delovna šola vsebuje oboje. »Današnja šola zahteva od otrok mirno sedenje in jih s tem telesno slabi. Učitelj se mora ukvarjati z repetenti, kar je veliko zlo za vsako šolo; delovna šola dovede vsako individualnost, ne da bi jo strla, do letnega cilja. Tudi bodoča šola bo morala mnogo znanja še posredovati avtoritativno. V prepričanju, da znanje ne ustvarja človeške moči, nego prava izobrazba in trdna volja, bomo s Kerschensteinerjem pobijali didaktični materializem. Končno nismo v vrsti onih, ki so mnenja, da dobiva ideja delovne šole svoj pomen in pravo vsebino šele s škarjami in nožem, s kladivom in žago in z drugim orodjem; pridružujemo se marveč tistim, ki jim delovna šola ne pomeni nič več in tudi nič manj kot samostojno pridobivaje znanja in ki zastopajo stališče, da je samostojno duševno delo še v večji meri znak delovne šole nego samostojno ročno d e 1 o.« Lichtenwallner je postavil tudi majhen obris ali okvir, kako bi se dal izvesti učni načrt za prvih šest let. Naš sedanji uradni učni načrt pa govori le o ročnih delih, toda vsebuje tudi nekaj snovi za poseben rokotvorni pouk, 1 K zadnjič omenjenim pripomočkom dostavljam, da je sedaj sestavil in sam založil Alojzij Novak »Gnetenje in oblikovanje iz ilovice in peska. ■ Izrezovanje iz papirja in nalepljanje«. 28 strani in 22 slik. Cena 25 Din. Ocena je tudi v listu »Meščanska šola« 1927, št. 7. Ureditev delovne šole prinaša kot šola novega dela razna nasprotja. Oglejmo si tole. V »Narodni Prosveti« v Beogradu od 18. septembra 1927, St. 70, pripoveduje neki učitelj, kako je z ročnim delom na njegovi šoli < majhnem selu. »Otrokom so predmeti, ki jih delajo, zelo tuji. V selski koči je vaška nečistoča, okoli nje sadovnjak s krivimi vejami. Pod kočo se nahaja hlev itd. Za tako dete so brez pomena predmeti iz šole, ker mora v raztrganih črevljih krave pasti ali opravljati druge vaške posle. Kako če uveljaviti cvetne vaze iz raznobarvnega papirja, ko živi v koči na slami več let, v vsej koči le dva stola. Ali je to vez šole z življenjem? Morda ima mestna deca kaj več koristi od tega. Ali bi ne bilo boljše delati ono, kar otroka okrožuje? Učitelj mora sam pripravljati učno snov po okolišu, ker je drugačen milje primorskega sela, kakor onega izpod Šar-planine.« Te besede imajo svojo resnico. Za zasnovo delovne šole je treba nekih pogojev. Kjer bivajo še sami analfabeti, kjer orjejo še z lesenim plugom, kjer še sejejo neizčiščeno žito itd., tam bo težko obveljala naprednejša kultura. Če bi kdo hotel industrijo kar tako na vsakem hribu napraviti, je to za nepripravljene razmere prazna misel in če so jo sicer tudi že rešili vsi teoretiki na svetu. Važna podlaga je, da ima šola ali učiteljstvo res kaj vezi z ljudstvom ter išče prilike, da dobi delovna šola drugačne korenine. V nekaterih krajih je učiteljstvo mnogo uredilo z izvenšolskim delom. Že nekaj roditeljskih sestankov ali večerov pojasni ljudem veliko o namenu šolskega dela. Jaz sem na deželi pogostokrat porabil tudi telovadno uro, da smo si po kratki telovadbi na prostem mimogrede ogledali kako novo vzorno napravo v občini, odpe-ljavo vode (drenažo) z močvirnatega travnika, saditev drevja, delo v zadrugah in marsikaj drugega. O tem smo se razgovarjali v šoli, pisali in risali naloge. To seveda še ni popolna delovna šola, a je pot k njej, ker zgledi kaj radi vlečejo k samotvornosti in je vid glavno ravnilo roke. Delovna šola je na pohodu, toda mnenja, kako bi jo izvedli, so različna, ker je življenje in delo že vsled neizogibnih podnebnih razmer različno. Najboljša navodila bo polagoma našlo učiteljstvo samo. Učitelj se mora za razne priliike življenja vsaj nekoliko pripraviti. Jaz sem se odločil, opazujoč in sam izvršujoč razno delo, vsaj za obče prilike zavzeti tri stališča za ureditev dobre delovne šole, in sicer 1. biološko ali fiziološko, 2. gospodarsko in socialno, 3. etično. S stališča človeške narave občutimo vsi, da potrebuje človek gibanja. Telesno gibanje je nujno potrebno za neprestano pretvarjanje snovi. To pripoveduje vsaka knjiga o telesni higijeni. Otrok, ki se s svojimi udi dovolj ne giblje, ni zdrav. Naravna živahnost se mu pozna, da se rad igra in skače, rad kaj prenaša, kaj tolče in se zabava v nemiru. Odrasli okolici, ki je toliko zamišljena v drugo delo in je že pozabila, kakšna je sama nekdaj bila, ni to prav všeč ter skuša doseči mir, da otroka strahuje. A 7. veseljem vzame otrok v roke kako orodje in se ž njim dobro zadovoljuje. V glini, pesku in celo v blatu zamišljeno oblikuje. Vemo, da preveč igrač- ni dobro za otroka, ker ga navajajo, da se vsake prehitro naveliča, kar je precejšnja ovira za pridobitev značaja. Starši delajo krivico otroku, ako mu ne dajo včasih kakega orodja, kladiva, klešč, nožka (seveda ne najostrejšega) ali pipčka v roke, da kmalu reže ali obdelava kak les in da že zgodaj pazi, da ne bo rezal nepotrebnih reči in celo poškodoval svojih prstov; pa če se tudi tuintam malo ureže, najbrž ni to nič hudega za življenje. Na deželi je vsak semenj veselo pričakovanje za otroke že zaradi nakupa kakega drobnega orodja. Pa pride otrok v šolo ter je postavljen v disciplino šole. Mora le mirno sedeti, nikamor se ne sme na stran obrniti, in to dnevno več ur skupaj. Res je, da ima človek velik fiziološki dar, da se prilagodi drugim razmeram in posebno še v mladosti, a zato ne sme veljati, da mora vso mladostno energijo izčrpati v trdih šolskih klopeh. Njegov notranji nagon se temu upira in je prav zato nemiren. Prevelik pritisk rodi odpor, vsakdanje življenje in splošna zgodovina je vsa polna tega, izraža se v srdu in maščevalnosti. Pred seboj imamo torej zahtevo človeške narave in zahtevo splošne discipline. V zmoti so pa gotovo oni, ki enostransko mislijo, da morajo biti vsi naravni razvojni nagoni ali nagibi tako svobodni, da naj otrok počenja, kar hoče, samo da zadosti svoji naravi, in da ne smejo boljši nagibi dobiti kake prednosti ali vzgoje. Otrok je in bo odvisen od družbe, živi od dela drugih, zato mora tudi družbi dati svoj tribut v obliki nekega spoštovanja ali reda. Toda zahtevati od njega tak red, da se ne sme v svojem razvoju nikoli nič ganiti, da mora biti v strahu do bolehnosti, je veliko nasilje nad človeško naravo. Pretrda šola je za otroke mučilnica, ker ni v njej oživljajočega solnca. Zato poslušajmo tole: »Ko prihaja otrok v šolo, ne sme priti njegov mladi duh v mrzli, tuji svet, kakor v pregnanstvo. V smislu dobre vzgoje naj ima prijazen prehod, da ne pride do hudega in prevaranega preloma. Divja rast dobi polagoma plemenitejše oblike. Samostojno delo pa ne gre brez vezi in reda, kajti prosto duševno delo v smislu delovne šole ni neomejeno izživetje, temveč krepka notranja vlada.« Tako pravi H. Gaudig. 0 tem šolniku so trije lepi članki za rojstno 601etnico v knjigi Scheibner »Zwanzig Jahre Arbeitsschule«, Leipzig 1928. Presojajmo večkrat za biološki napotek k delovni šoli še besede sloveče Ellen Keyeve, pisateljice knjige »Stoletje otroka«; »Prejšnja šola je bila manj škodljiva za osebnost, kakor sedanja s svojimi temeljitimi preparacijami, svojimi zajemljivimi lekcijami, svojimi popolnimi metodami, svojimi izvrstnimi učitelji, ki učencem vsak kamenček s pota pospravijo in skoraj prežvečijo, Ta dobra šola je, ki polaga z mnogostranskim pretiravanjem temelj za nervoznost naše dobe.« Drugo stališče je gospodarsko in socialno. Osnovne šole so v prvotni dobi nastale zaradi duševnega dela, da se predvsem razširi pisanje in branje. Ko svet še ni bil toliko obložen z iznajdbami in toliko odvisen od splošnega dela ter je kmetovalec, katerega je bilo navadno kakih 90 odstotkov, živel s tem, kar si je sam pridelal, ni bilo pravega povoda za pouk v splošnem ročnem delu. Šele razvoj dela in življenske zahteve človeka v zadnjih stoletjih so rodile in utrjevale misel, da bi 'bilo dobro čim bolj vpreči mladino v gospodarsko delo. To je bilo vobče mnogokje priporočilo, da je potrebna šola v občini. Pedagog Basedow jc določil v svojem vzgojnem načrtu štiri ure za ročno delo z dostavkom, da mora »v neki meri vsak deček znati uporabljati orodje tesarja, mizarja, strugarja, kovača, zidarja, vrtnarja, ker potrebujemo io velikokrat pri gospodarstvu ter si v sili pomagamo in damo navodila hlapcem.« Znameniti katoliški šikof Ferdinand Kindermann je že 1. 1773. napravil v majhnem mestu Kaplice na južnem Češkem poleg ljudske šole razred ali šolo za industrijo. On je bil od doma sam vzgojen za pridno ročno delo, zato se je pozneje toliko zavzel za delo v šoli. To je storil, kakor sam za takratno dobo pravi, ker se otroci ravno v tem, kar največ potrebujejo v življenju, najmanj in narobe poučujejo. Glavni namen mu je bil, da bi z ročnim delom dvignil delavnost in pridnost ter s produktivnim delom odstranil veliko tedanjo revščino ljudstva. Dober pogoj je bil, ker so tamkaj v veliki meri pridelovali lan in ovčjo volno in je lahko s tem dvignil tkalstvo. Previdno je za šolo uredil delo nogavic in šivanje, svilo-rejo, zelenjadarstvo in sploh vrtnarstvo. Veljalo je dejanje in ne znanje ali samo literarni pouk. Kindermann je ustanovil kakih sto takih šol in dobil ime »industrijski šolnik«. Take šole so ustanavljali pozneje tudi v Nemčiji in drugod ter so imele glavni namen, da bi revni otroci lažje prišli do kruha, ko izstopijo iz šole. Kjer prevladuje obrt in industrija, so se zavzeli za posebno vrsto delovne šole, namreč za rokotvorni pouk (Wenkunterricht), ki se izvršuje v posebnih delavnicah. Kaikor poroča Lichtenwallner v svojem zgoraj omenjenem spisu, je rokotvorni pouk v Franciji v silužbi industrije in je obvezen učni predmet. Na Švedskem osobito zasleduje smoter, da izdelujejo dečki predmete iz lesa za domačo uporabo, uveden je v 3200 šolah. Na Norveškem je ta pouk v vseh mestnih šolah obvezen, po šolah na deželi pa prost predmet. Obvezen je tudi na Finskem. Na Angleškem je uveden na več ko 1500 šolah. V Nemčiji in Avstriji obstoja posebno »Društvo za deška ročna dela«. Pri nas je industrijski tip delovne šole pokazala šola v Studencih pri Mariboru z razstavo ob svoji 50letnici. (»Učiteljski Tovariš« od 28. julija 1927, št. 4.) Osnovo »Kmetske delovne šole« in podlago za kmetijsko nadaljevalne šole je pripravil učitelj Josip Dovgan v »Učiteljskem Tovarišu« od 8. septembra 1927, št. 8, 19 i. dr., in v »Popotniku« 1927/28, št. 3, stran 73, ter je to presojala enketa v Ljubljani 19. novembra 1927 (»Učit. Tovariš« št. 17 in 19). V razvoju gospodarskega napredka nima vsafko ročno delo absolutne trajnosti. To vidimo pri najdalje ohranjenem in izvršujočem delu v šoli, pri ženskih ročnih delih. Večkrat se oglašajo reformatorji, ki so pozabili na biološki pomen dela, da so manj ali nič potrebna, ker se izdelki ceneje dobivajo iz tovarne. Marsikako domače ročno delo izginja, opustil se je že skoraj popolnoma kolovrat, izdatno pa se je izboljšal plug, ki je bil prvotno lesen. Šivalni stroj je postal domač predmet, namesto gole šivanke. Tehnika pretvarja tvarine in vedno več dobiva človek iz kemičnih tvarin im iz strojev. Produktivne metode se v vseh strokah izpreminjajo. Zaradi uporabe strojev so se v nekaterih krajih zelo izpre-menile medsebojne ali socialne razmere. Stroji napravljajo velik razmah v narodnem gospodarstvu, pa tudi veliko izrabljanje človeških sil oziroma proletarijata. Predaleč bi šel za danes, ko bi nadaljeval, kar zahteva ruski pedagog P. P. Blonskij z uporabo strojev v delovni šoli. Njemu je cilj izobrazbe, da se uvaja otrok v obvlado moderne industrijske kulture. (V 8. poglavju I. dela njegove »Delovne šole«.) Torej to, česar še odrasel človek kar tako ne zmore, naj po tem načelu zna že otrok! Delovna šola s pretiranimi, zgolj materialnimi in veleindustrijskimi smotri je nevarna otroški naravi. S prerazlično obremenitvijo izgubi mladina točnost in vztrajnost. Priporočam pa ekonomijo dela, da se namreč preveč ne izgublja čas z raznim malopomemibmim ali brezplodnim delom. Kaj več bo treba misliti na socialno vzgojo mladine in torej na vzajemnost stanov in dela. O tem smo že čitali razne razprave. Preidem k tretjemu stališču, ki ga naj učitelj upošteva za delovno šolo, to je k etičnemu stališču. Ozirati se je seveda treba na splošno priznane misli o delu. Treba je kaj vedeti, zakaj živimo, zakaj trosimo sile z delom. Ali je le nov poklic namen vsega, ali res ni treba drugega znati, kakor fizično delo? Če si ogledamo lepe narodne pregovore o delu, lepo ustaljeno krščansko kulturo in prizadevanja za poštene pridobitve, bomo spoznali, da pripada delu še druga vsebina. Naraščajoči materialistični in egoistični tok sedanje dobe je urejevati oziroma zavračati z idealnimi dobrinami. Posnemati je delovanje ljudskih visokil šol na Danskem, ki ne vzgajajo samo s praktičnimi ali koristnimi nauki, temveč tudi z versko-nravno vzgojo dobre državljane in državljanke. Z delovno šolo je pripravljati mladino, da ne bo zavzeta za razkošnost, pač pa za čut dolžnosti. Šola dela naj goji zbranost in ne raztresenost. Prevelika navezanost na reči ni dobra. Zato mi ugaja naslednji Metodov izrek, ki smo ga slišali v slovečem oratoriju hrvatskega skladatelja Boži-dara Širole »Život Cirila i Metodija«, ko so ga peli v Ljubljani dne 22. oktobra 1927: »Sve mi je dopušteno, ali sve nije na korist, sve mi je svobodno, ali ne ču, da što oblada mnome«. Včasih prinaša kako delo človeku velike skrbi, Slabe pogodbe, prevare in nezgode mu uničujejo veselje in rad bi se oprostil celo suženjskih vezi dela. Takrat skuša najti kak izhod iz materialnosti in išče morda tudi ono zavetje, kakor ga je izrazil pesnik Stritar: Nazaj v deželo sveto, v deželo misli in želja, kjer vedno jasno vje nebo razpeto, kjer mir in sreča je doma. Ali katoličan sme ljubiti svoj narod? Vojteh Čuš. Ravno učitelj in vzgojitelj si morata biti popolnoma na jasnem glede morallične vrednosti ljubezni do naroda. Ali je ljubezen do naroda nekaj nravno dobrega, ali indiferentnega, ali celo nekaj slabega? Kakšna mora biti ljubezen do naroda, da je nravno dobra in dovoljena? Kateri so nagibi za ljubezen do naroda? I. Ni vsaka ljubezen do naroda dobra in dovoljena. Gotovo je, da verni katoličan ne more odobravati albsolutne narodnosti. Da bi bila namreč narodnost najvišje merilo za to, kaj je nravno dobro in kaj slabo. To bi bil nekak narodni makjavelizem. Macchiavelli je namreč učil, da kar je za državo koristno — četudi le trenutno in navidezno koristno — to je tudi dovoljeno. Torej so dovoljeni najhujši zločini in krivice, da se le misli, da je to državi v korist. In po teoriji absolutne narodnosti bi bilo dobro in dovoljeno vse, kar narodu koristi. Za vernega katoličana je najvišje in absolutno merilo za to, kaj je rnoralično dobro ali slabo — volja božja. Kajti človek je stvar božja, služabnik božji in Bog je njegov absolutni, neomejeni gospod. Zato mora človek vse svoje dejanje uravnati po volji božji, ki se izraža v božjih zapovedih. Kar se z voljo božjo, to je z božjimi zapovedi ne strinja, to je slabo, pa naj se tudi zdi, da narodu ali državi koristi. Kot katoličani obsojamo in zavračamo oni paganski nacionalizem, ki se po pravici imenuje »najstrašnejša vseh krivih ver proti ljubezni do bližnjega«. Ono nekrščansko ljubezen do naroda, ki obožuje lastni narod in ga hoče napraviti za vladarja vsemu svetu. Ki gleda s preziranjem ali celo z zaničevanjem na druge narode in jih hoče ponižati za sužnje lastne vladohlepnosti in ropa-željnosti. Tak nekrščanski nacionalizem, ki je v diametralnem nasprotju z zapovedmi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« in »Kar sebi ne želiš, tudi drugemu ne stori«, tak paganski, pretirani, imperialistični nacionalizem obsojamo in zavračamo! Sicer pa tak paganski nacionalizem koplje grob tudi lastnemu narodu. Je poguba in nesreča za lastni narod. Prej ali slej se bodo uresničile nad narodom, ki malikuje pred samim seboj, svetopisemske besede: »Kdor se povišuje, bo ponižan« in »Mogočne je vrgel raz prestol in je povišal ponižne«. Kajti Bog ne more trpeti ošabneža, pa bodisi to posameznik ali ves narod. Kar je proti volji božji, kar je rnoralično slalbo, tudi narodu in državi ne more biti v resnično korist. To krščansko naziranje je izrazil državnik Gladstone z besedami: »Kar je rnoralično napačno, tudi v politiki ne irore biti pravilno«. II. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da katoličan ne sme ali ne more imeti ljubezni do lastnega naroda, da mora biti nekak brezdomovinec. Motil bi se, kdor bi mislil, da je vsak nacionalizem, vsaka ljubezen do lastnega naroda nekaj slabega, nekrščanskega, ali vsaj manjvrednega, inferiornega. Nikakor nc, marveč prava ljubezen do lastnega naroda je nekaj vseskozi naravnega, dovoljenega, da, še več, aJcomzir se Izpod 1— —1 r 1 >e -le Iz'-ce -biija [&Ws^^=k' i-i- -P- 1 4 7——D~ rgozdu vese - jo . dpolju so než ne cvečAe izcrečele. spot se smehljajo. Sr - c iz pognale la Ana pa-m - čl. 2cnoviga nadi. Ha bi čl- ve - 11 v ve dni mladosti, N 1 _ 1 7 1)11 L12 r v v—# r- v p — —±. V zadr r r ' *uj' — — ■■ —, |t Brač sP ce - le me Peč ga ne mu-čl da 0/ zz - ye -11 v /“^.» lf~'fl j'|" . ——-—1- U P P-P-LT- 71:^1 dznslcj mraz Aru - 'čl. vesne sladico - -sčl/ -1 - | — 1 1 k- -' fl "J j « p« ’ • :=#T— ]|. -*y* c3lovenski Učitelj st. 3> - 4-. (glasbena priloga. -o- Sopran-alt 4. . v Fr.JJirelii. £iv&hz20. /for/in JZe/ezrriJc-j. #1 J>lJ- + -_-k-,-,-t...h Vi.., -mv-v h * Zrei ■ O; t?ua \- _JL .— 1 r A jrrf r išc zrezcze pa - se, sobcar je z7re - cej čo zn iz cJem / 1 y, K | „ 1^= i \ * a t f"; Nekoliko pocai -J* Mi J 1 § | ~ , P S vi Ce L- fr-* J r^HTK-T-* oi jaz oj/ inesetr- bi jaz po-za - bil ^ ^c> %•' ^ - je/, ZVtSZcZaf 272U. JIO - ve J -r frfr^H OTJ»,-j> >- . . .fj. . VL* v*~r“ r — j f. K vzadrluj! ^ '"'«'—i 1 == nJ^Jzelfk 2/<^ 'tu? zb? -/el <3. - Jt0^ O - ?2<9 Z20 - C&} wSi'W t 'V 1 f 7 ^'"f-, • 7/7 j- ^ ^ - ^<0/ r^