v m _________. GOZDNO GOSPODARSTVO 1 SLOVENJ GRADEC D.D. leto: XXXIX maj 2007 števil ... Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec Cena 2,90 € (695,00 SIT) , A-rfC naslovna tema Aktivnosti koroških gozdarjev ob Dnevu Zemlje in Tednu gozdov ►. 4 T i k. cj . 'V I /nv *'■ St f l i v '• • JŽm j* f3 v gozdarstvo Smrekov lubadar - kukec - nevarnost naših gozdov nekdaj in danes ljudje in dogodki Evropske pešpoti v # kmetijstvo Zaprta še ena skupna zbiralnica mleka Aktivnosti koroških gozdarjev ob Dnevu Zemlje in Tednu gozdov Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Dan Zemlje je namenjen vsem Zemljanom. 22. aprila naj bi preizkusili svojo ekološko in naravovarstveno zavest. Ta dan naj bi počistili pred svojim pragom, se zavedli vseh škodljivih človekovih vplivov in posegov na zemeljski obli. V ta namen potekajo po vsem svetu najrazličnejše ekološko osveščajoče aktivnosti. Tudi na Koroškem je tako. Poleg najrazličnejših organizacij in ustanov so in še bodo aktivni koroški gozdarji, ki so tako kot ostali slovenski gozdarji s sonaravnim in dolgoročnim načrtnim gospodarjenjem že več kot pol stoletja varuhi našega pestrega gozdnatega prostora. V Zavodu za gozdove Slovenije so ob prazniku, namenjenemu Zemlji, potekale najrazličnejše aktivnosti že v tednu pred 22. aprilom in v tednu po njem. Gozdarji Območne enote Slovenj Gradec smo skupaj s šolsko mladino izvedli samostojne naravovarstveno osveščajoče dejavnosti, sodelovali pa smo tudi z lovci in drugimi uporabniki gozdnega prostora. Gozdarji Krajevne enote Slovenj Gradec so se z dijaki Srednje ekonomske šole Slovenj Gradec podali na Tičnico, gozdnati kompleks nad Slovenj Gradcem, kjer bodo pod pokroviteljstvom Mestne občine Slovenj Gradec Dijaki ekonomske srenje šole iz Slovenj Gradca so očistili in posadili drevesa Tičnico (13.4.2007) Akcija lovcev LD Prežihovo v revirju Navrški vrh je uspela - letošnji Pobiranje smetja na Tičnici uplen smeti je bil manjši od lanskega (15.4.2007) Foto Gorazd Mlinšek Srednješolci slovenjegraške ekonomske srednje šole so na Tičnici posadili drevo B* . ji ž Ravenski skavti pred pričetkom ekološkega pohoda po GUP Navrški vrh (21.4.2007) Foto: Jože Lesjak 1. junija 2007 uradno odprli novo Gozdno učno pot Tični-ca. Pri postavitvi nove poti so strokovno sodelovali gozdarji, pot pa bo v upravljanju Mestne občine. Ob bodoči gozdni učni poti so dijaki posadili zanimive drevesne vrste in njeno bližnjo okolico očistili najrazličnejše navlake. Pod vodstvom gozdarjev je potekalo ekološko osveščanje še po Gozdni učni poti (GUP) Rahtelov vrh in po GUP Dravograd-Grad, kjer so dravograjski osnovnošolci s sadnjo plodonosnih drevesnih vrst dopolnili pestro drevesno sestavo. Na Ravnah na Koroškem so ravenski skavti v sodelovanju z Občino Ravne na Koroškem in z gozdarji javne gozdarske službe izvedli naravoslovno akcijo, podkrepljeno s pobiranjem smeti v ravenskem parku in ob GUP Navrški vrh. Zanimivosti in pomembnosti gozda kot sestavnega dela našega življenjskega prostora so pod vodstvom radeljskih gozdarjev odkrivali na GUP Stari grad tudi dijaki Srednje kmetijske šole iz Maribora. Gozdarji ZGS OE Slovenj Gradec so v okviru dneva Zemlje izpeljali projekt predstavitve pestrosti koroške gozdnate krajine skozi krošnje zanimivih grmovnih in drevesnih vrst v posameznih krajevnih enotah. Zanimive dendrološke (drevesne) pestrosti bodo podane v zloženki, katero bomo širši javnosti predstavili ob letošnjem tednu gozdov tudi v Viharniku. Letošnja dogajanja in aktivnosti gozdarjev bodo potekala v času od 28. maja do 3. junija in bodo namenjena osveščanju obiskovalcev gozdov o obnašanju v gozdovih (gozdni bonton) s poudarkom na naravovarstvenem nadzoru v gozdnem prostoru, katerega postopoma izvajajo gozdarji ZGS. Osrednja prireditev koroških gozdarjev bo v času tedna gozdov 30. maja 2007 v Vuzenici, kjer bodo osnovnošolci preizkusili svoje znanje o gozdu na 10. regijskem kvizu o spoznavanju gozda. Kviz bo potekal po Gozdni učni poti Pistrov grad. Pri organizaciji te prireditve bodo gozdarjem v pomoč učiteljice in učenci Osnovne šole Vuzenica. Poleg te prireditve bodo koroški gozdarji vodili šolarje še po ostalih sedmih gozdnih učnih poteh, katere so v upravljanju ZGS (GUP Navrški vrh-Ravne na Koroškem, GUP Zelena pot Teber-Črna na Koroškem, GUP Rahtelov vrh-Slovenj Gradec, GTP Pleši-vec, GUP Stari grad-Radlje ob Dravi, GUP Dravograd-Grad, GUP Lopan-Mislinja). Gozdarji sodelujemo tudi z gorskimi stražami na njihovih vsakoletnih srečanjih. Letos se bodo gorski stražarji sestali 3. junija 2007 v planinski koči na Grohatu pod Raduho, kjer bodo imeli redno letno skupščino, katero bo s predavanjem o občutljivih gozdnih ekosistemih na zgornji gozdni meji popestril gozdar Primož Areh. Širšo javnost bomo z vlogo gozda in gozdarstva v našem prostoru, o aktivnostih na gozdnih učnih poteh in drugih popularizacijskih in osveščajočih dogajanjih seznanili v času dneva Zemlje in tedna gozdov v medijih. 1. junija 2007 bova na VTV v oddaji “Dobro jutro” gosta vodja ZGS OE Slovenj Gradec Milan Tretjak in Gorazd Mlinšek. Koroški gozdarji se zavedajo pomembnosti naravovarstvenega osveščanja javnosti, še posebno pa šolske mladine, v upanju, da bo le-ta svoje dopolnjeno znanje s pridom uporabila pri varovanju našega življenjskega prostora na zelo ranljivi Zemlji. Naj bo dan Zemlje čez vse leto! Poraba lesa sredi gozdov Ida Robnik Koroško gozdarsko društvo je pripravilo še en posvet na temo »Poraba lesa sredi gozdov« 24. aprila letos v Podgorju pri Slovenj Gradcu. Posveta so se udeležili člani iz gozdarske in lesarske stroke s Koroške in nekaj lastnikov gozdov. Zaključke so preko sredstev javnega obveščanja posredovali pristojnim institucijam ter javnosti. Že nekaj časa koroški predelovalci lesa opažajo in občutijo odtekanje domače lesne surovine preko mej sosednjih držav. Z raznimi opozorili državnim institucijam niso uspeli dobiti niti enega od- govora, zato želijo z javnim apelom spodbuditi odgovorne, da se lotijo tega problema na način, kot to počnejo sosednje države. Te svojo lastno surovino varčujejo in kupujejo les pri nas za bistveno višjo ceno, kar jim omogoča država z raznimi spodbudami in subvencijami. V uvodnem referatu je dr. dr. h. c. Niko Torelli, direktor gozdarskega inštituta Slovenije in profesor na ljubljanski BTF, slikovito prikazal najstarejša drevesa na svetu, pomen gozda, lesa in perspektive lesa kot vsestransko uporabnega materiala. Bojan Pogorevc, direktor Združenja lesno predelovalne indu- Udeleženci posveta Jerneja Čoderl, predsednica Koroškega gozdarskega društva je napovedala temo in predstavila izvajalce referatov. Viharnik 5/2007 3 strije Slovenije je nanizal nekaj podatkov iz lesnopredelovalne dejavnosti, npr: v tej panogi je zaposlenih skoraj 20.000 ljudi, ki so v letu 2005 pridelali 2,1 milijarde evrov dohodka. Več kot 70 % slovenskih gozdov je v privatni lastnini. Lastniki svobodno trgujejo z lesom in prodajajo to žlahtno surovino kupcem, ki ponudijo višjo ceno. To so predvsem sosedje Avstrijci, ki kupujejo pretežno hlode, in Italijani, ki les porabijo za kurjavo. Lesarstvo in gozdarstvo sta naravno povezani panogi, sicer ločeno organizirani dejavnosti, kar ni najbolj primerno, zato bi kazalo povezati podjetja obeh dejavnosti z razvojno raziskovalnimi institucijami in skupaj oblikovati višjo dodano vrednost v predelovalni industriji gozdarstva in lesarstva. Hkrati pa bo potrebno vzpodbujati porabo lesa v stanovanjski gradnji in vzporedno vplivati na politiko stanovanjske izgradnje, država pa bi morala po vzgledu sosedov sodelovati s finančnimi spodbudami in subvencijami. Branko Gradišnik, vodja od- seka za gozdnogospodarsko načrtovanje slovenjgraške območne enote Zavoda za gozdove Slovenije, je prisotne seznanil z možnostmi poseka lesa in z gozdnimi fondi območja, Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, d. d., pa je govoril o porabi lesa »od gozda do hiše«. V podjetju vlada prepričanje, da imamo najboljši les, tradicijo gozdarstva in znanje ter usposobljene kadre, da je les material prihodnosti, ki ga želi razviti svet v svojem bivalnem okolju za kvalitetno življenje. Zato so razvojne usmeritve podjetja uvajanja novih tehnologij pri pridobivanju lesa in novih programov ter lesene hiše kot končni izdelek. Svojo proizvodnjo in probleme v zvezi z zagotavljanjem surovine sta predstavila še predstavnika TIP Otiški vrh Gorazd Ulbl in Janez Karlatec, ki je govoril o optimalni rabi lesnih ostankov. Razšli so se v upanju, da bodo uvodne ugotovitve in predlogi prišli na pravi naslov, da bodo skupaj rešili problem odtekanja lesa v tuja okolja. Informativni gozdarski storži v aprilu Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., & Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Vse bolj smo prepričani, da se vremenske razmere spreminjajo tudi na Koroškem, kjer smo prejšnja leta v aprilu hodili naokoli še toplo oblečeni. Letošnji april pa je bil eden najtoplejših v zadnjih sto letih. Izneveril se je tradiciji, saj je bil po vre-menoslovnih zabeležbah sicer najbolj moker mesec letos zelo suh. »Aprilski« dan je bil samo 8. v mesecu, ko je rahlo deževalo ves dan. Bolj izrazite nevihte s prekinitvami so še bile 1. in 24. aprila 2007, drugače pa smo Korošci meteorološko mokroto občutili samo še lokalno različno v obliki kratkotrajnih rahlih neviht, katere so se pojavljale predvsem v popoldanskih in nočnih urah 18. in 19. aprila. Zemlja je postajala v aprilu zelo suha, na prisojnih pobočjih so bile v njej opazne že manjše sušne razpoke. Zaradi sončnih in delno jasnih dni, katerih je bilo skupaj v letošnjem aprilu kar 19, se je suša še povečevala. Delno oblačni in popolnoma oblačni dnevi so prevladovali v zadnjem tednu. Za četrti mesec v letu so bile zelo visoke tudi temperature. Najhladneje je bilo v jutranjih urah 5. aprila (0° C) in 6. aprila (do -2° C). V ostalih dneh so se najnižje dnevne temperature gibale od 2 do 10° C, čez dan pa se je otoplilo do 9 in celo 22° C (23. 4. do 25° C). Velikih temperaturnih razlik med nižino in višino do nadmorske višine 1000 m ni bilo. Sušno vreme je vplivalo tudi na povečanje možnosti požarov, zato je bila v koroški regiji od 14. do 25. aprila razglašena velika požarna ogroženost v naravnem okolju. Ta mesec je bilo v Mežiški dolini, predvsem pa v okolici Črne na Koroškem, precej nemirno. 7. aprila je bil namreč v bližini epicenter potresa. Črnjane in okoličane je stresel potres 4. stopnje po evropski potresni jakostni lestvici. Za zgodnji spomladanski čas visoke temperature, pa tudi s sončno energijo prepojena tla, saj letošnjo zimo niso popolnoma zmrznila, so vzpodbudile vegetacijo, da je hitro ozelenela. V prvi polovici so popolnoma olistale vrbe in jelše, do Uši na koloradski jelki nadmorske višine 600 m je pričel poganjati iglice celo macesen. Pa tudi bukev na sončnih pobočjih do nadmorske višine 1000 m je konec aprila že pričela poganjati liste. Prejšnja leta je na tej višini ozelenela mesec dni kasneje. Aprilske visoke dnevne temperature, saj se je zrak v tem mesecu v petindvajsetih dneh segrel preko 16° C, so aktivirale tudi podlubnike, da so v nižinskih osončenih predelih začeli rojiti že v aprilu. V drugi polovici aprila so se že zavrtali pod lubje, si izvrtali glavne rove, samice pa so pričele z zaleganjem jajčec. V kolikor se bo nadaljevalo toplo vreme čez vso pomlad in poletje (napovedi meteorologov), lahko tudi v našem območju pričakujemo popolni razvoj tretje generacije podlubnikov in prekomerno razmnožitev smrekovih lubadarjev. Tako črna predvidevanja pa lahko pomenijo veliko nevarnost za gozdove v koroškem gozdnogospodarskem območju, kjer prevladuje smreka. Nevarnost pa povečujejo tudi poškodovana drevesa in ostanki sne-golomov, nastalih 19. in 20. marca letos. Da bi preprečili morebitno nevarnost, je potrebno v vseh gozdovih takoj dokončno evidentirati (čas izvedbe, določen z odločbo o sanitarnem poseku in gozdni higieni poškodovanih mladih sestojev), posekati in izdelati poškodovano drevje. Poskrbeti je potrebno tudi za takojšnji odvoz hlodovine iz gozda v nadaljnjo predelavo. V aprilu so revirni gozdarji evidentirali povečano število žarišč lubadark (po lubadarju napadena drevesa), število le-teh pa se bo v maju še povečalo. Aktivni so postali veliki smrekovi lubadarji (knaverji) in mali smrekovi lubadarji. Lastniki gozdov in izvajalci del v državnih in privatnih gozdovih morajo žarišča lubadark takoj posekati in po navodilih revirnega gozdarja pravočasno sanirati. Tako gozdarji kot lastniki gozdov in izvajalci gozdarskih del moramo pravočasno ukrepati in izvajati preventivno varstvene ukrepe. Zavedati se moramo, da je najboljši preventivni ukrep za obvladovanje prekomernega razvoja podlubnikov skrbna izvedba gozdnega reda! Toplo vreme pa vpliva tudi na preštevilno namnožitev drugih žuželk. Poleg gozdarjev javne gozdarske službe so na pojav najrazličnejših žuželk izven gozdnega prostora pozorni tudi posamezni prebivalci našega območja. Posamezniki informirajo o prekomernem pojavu žuželk in o raznih bolezenskih pojavih v negozdnem prostoru gozdarsko službo ZGS (vodjo odseka za gojenje in var- stvo gozdov, revirne gozdarje, vodje krajevnih enot, gojitelje načrtovalce). Gozdarji smo veseli tudi teh informacij, ker se zavedamo, da je možnost naselitve »škodljivih« žuželk in razširitev nevarnih rastlinskih bolezni iz negozda v gozd v hitro spreminjajočih se vremenskih razmerah zelo velika. V aprilu so radeljske gozdarje prebivalci Mute obvestili o pojavu velikega števila črnih žuželk na koloradskih jelkah v bližini osnovne šole in otroškega vrtca. Na okrasnih jelkah z veliko mane so rojile črne jelove uši, katerih točno determinacijo ugotavljajo strokovnjaki ento-mologi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. O pojavu jelovih uši nas je seznanil tudi gospod Gregor iz Pameč. Jelove uši ne predstavljajo nevarnost za ljudi in lesene objekte. Niso tehnični škodljivci. Možno jih je zatirati z insekticidom, kar pa v urbanem območju ne priporočamo. Možno je tudi mehansko odstranjevanje s pomočjo vodnega curka. Samo zaradi prekomerne namnožitve uši se drevo ne posuši, vpliva pa na fiziološko oslabelost drevesa. Vremenske razmere z redkimi snežnimi dnevi so omogočile, da so lastniki gozdov in gozdni delavci GG Slovenj Gradec izvršili načrtovano spomladansko sadnjo že v aprilu. Kakšen bo uspeh sadnje zaradi vpliva suše, bo dokončno zna- no konec presaditvenega šoka (začasna motnja pri nadaljnji rasti v drevesnici vzgojene in razvajene sadike, presajene v bolj »krute« gozdne razmere). 22. april je Dan Zemlje, ko naj bi se Zemljani spomnili na škodljiva dejanja, s katerimi uničujemo naš planet, in naj bi storili kaj koristnega za Naravo. Tudi gozdarji ZGS OE Slovenj Gradec smo v aprilu izvedli razne osveščajoče akcije s šolsko mladino (sadnja plodo-nosnih dreves, čistilne akcije GUP, naravoslovni dnevi), posamezniki pa smo sodelovali z lovci in drugimi uporabniki gozdnega prostora v ekološko osveščajočih akcijah. Popisali smo tudi posamezne zanimive grme in drevesa v območju, kar bomo javnosti predstavili v zloženki. Življenje na starem kolovozu - žabji mrest in paglavci Foto Gorazd Mlinšek Smrekov lubadar - kukec - nevarnost naših gozdov nekdaj in danes M k 8 ^8 M 0 8) Jerneja Čoderl Lubadarji so prebivalci naših gozdov, ki se v normalnih razmerah ne prenamnožijo in v sprejemljivih mejah iz gozdov izločajo opešano drevje. Ob prenamnožitvi pa postane lubadar resen problem, ker se napad ne konča le pri oslabelih drevesih, temveč je napadeno tudi zdravo drevje. Lubadar se izredno hitro razmnožuje in lahko v posameznem letu razvije tudi tri rodove. Zavedanje nevarnosti, ki jo za darji, ni novo. Že leta 1876 je v Ljubljani izpod peresa Ivana Salzerja, gozdnega nadzorni- ka, izšla brošura z naslovom Kratek popis smrekovega lubadarja s podukom njegovega pokončavanja. Iz brošure povzemam osnovno vsebino. Poleg vsebine je zanimiv tudi jezik tedanjega časa, ki ga ne spreminjam. Kakošen je lubadar? Smrekov lubadar, tudi zakožni črv, knaver in muha imenovan se prikaže v večjih podobah: kakor žužek (keber), kakor jajce, kakor ličinka ali črv, kakor buba (mešiček). Kako živi in kje prebiva? Kukec izleti v aprilu ali maju. On in ona preglodata skozi smrekovo in macesnovo lubje luknjico. Tako izvrtani prostor se imenuje plodišče, kjer se več parov kukca skupaj zbira. One glodajo od tod 5-15 cm dolge rove in ležejo na desno in na levo teh rovov jajčica. Po popisanem načinu izleže ona 30-60 včasi tudi 100 jajčic, iz katerih v 14 dnevih že mladi črvi izležejo in prično na desni in levi strani maternega rova v lubje se zajedati. Ker ličinka (črv) čedalje večja postaja, se tudi omenjeni rovi razširjajo. V 6-8 ali 10 tednih, ko je ličinka žreti pričela, se spremeni mešiček (buba) v žužka (kebra), kateri se na prosto izvrta, zapustivši luknjice, podobne takim, kakr da bi bil kdo s sekanci (šretel-ni) v drevo vstrelil. Kmalu potem se kukec k novemu plode-nju zopet zavrta. Kukec išče naj raji bolno, posekano ali izdelano lesovje za svojo zalego, to pa zato, da mu smola v njegovim početku ne more škodovati. Ko mu takega lesa primanjkovati prične in se je že zdatno pomnožil, napada kukec zdrave stoječe smreke, in velikokrat cele gozde vniči. Kako kukca spoznamo na drevesu? Če je les na kupu in še ni popolnoma suh, se mora ta naj prvo preiskati. Ako je v takem lesu kukec, zapazimo na lubji majhne kupčke takega prahu, kakor da bi se bilo z svedrčkom v deblo vrtalo. Taki kupčki nastanejo zato, ker kukec vrtaje (zdrobljeno lubje) zmirom ven meče. Na stoječih drevesih je taki prah mnogokrat edino kukčevo znamnje, kateri na lubji ali pajčevini obvisi, ali se pa zraven drevesa, na tleh najde. Zraven teh znamenj so pa še druga: če se smola v kapli-cah v sredi drevesa nahaja, ali pa če žolne (detalji) na takih drevesih kljujejo. Kako kukca od gozdov odvračati? Da se temu v okom pride, se ne sme nikoli v gozdu neobelje-ni les puščati, če se pa v drva zloži, se mora tako zložiti, da tista polena, katera pridejo na stran ali na vrh, zmirom tako leže, da je razklana stran ven obrnjena. Potrebno je tudi, da se ves les, kteri se za ograje potrebuje, popolnoma omaji, ali vsaj na štirih straneh v po-dalgastih progah obeli. Mnogokrat veter in sneg v gozdih veliko drevja polomi. Če se tako drevje ne more naglo proč spraviti, se mora močnejši les naj prvo obeliti, vršički osmoditi, veje in druga šara se mora pa požgati. Naj bolj lahko se kukec od gozdov odvrne, če se v gozdih prav gospodari in se gozdi v sklepu izrejajo. Kaj so lovke (lovna drevesa)? Ker ima kukec navado, da naj rajši ležeče z lubjem obdano drevje napada, je potrebno, da se mu tako drevje nalašč zato poseka, da si ga za svoje stanovanje izbere, kjer gozdni posestniki lahko celo zalego pokončati morejo. Taka drevesa morajo se pa tako položiti, da en malo od tal leže, in potem more kukec od vseh strani do njih priti. Zato pravimo takim drevesom lovke, ker se kukec v nje lovi. Ko se je ku- kec v taka drevesa vstanovil in zalego napravil, naj se drevje obeli in lubje sožge. Na ogenj, kteri se v ta namen napravi, se mora ostro paziti, da ne nastane gozdni požar, vendar mora primerno velik biti, da kukec ne izleti. Spomladi naj torej vsak posestnik svoje gozde pregleda in če najde kukca, naj taka drevesa poseka, v katerega ga bo o pravem času privabil in pokončal. Če se je v teh drevesih veliko kukca našlo, se mora še več takih dreves posekati, da se še drugi v nje privabijo. Lovna drevesa naj se v večjih gozdih z številkami zaznamvajo, da se pri preiskavanju nobeno ne pozabi in tako kukcu k pom-noženju ne pripomore. Posebno pa povdarjamo, da se kukec spomladi naj rajši v gorkih in solnčnatih krajih nahaja, torej naj se taki kraji najprej na tanko preiščejo in „lovna drevesa" posekajo. Dokumentu je dodan »posnetek iz gojzdne postave". Navedeni so zakonski členi, ki določajo, kako morajo ravnati lastniki gozdov, ki opazijo v svojih sestojih po lubadarju napadena drevesa oz. les. Za neupoštevanje določil je bila predpisana denarna kazen v višini od pet do petdeset goldinarjev. V omejevanje in zatiranje lubadarja so bile vključene politič- ne oblasti, ki so morale izpolnjevati uredbo po cesarskem ukazu 20. aprila 1854 Državnega zakonika št. 96 deželne vlade za Kranjsko. Naši predniki so imeli veliko znanja o naravi in o procesih v naravnem okolju. Zavedali so se pomena gozdov in doslednosti v ravnanju pri omejevanju prenamnožitve smrekovega lubadarja. Tehnika obvladovanja podlubnikov se do današnjih dni ni bistveno spremenila. Še zmeraj je osnovni ukrep usmeritev v preprečevanje gradacije lubadarja, nadzor gostote populacije. Zatiranje lubadarja in sanacija žarišč se razen z ukrepi, znanimi že v preteklosti, danes izvaja še s pomočjo kemičnih (škropljenje lovnih debel in lovnih kupov s kemičnimi pripravki) in vabilnih sredstev, ki jih nameščamo v kontrolne in lovne pasti. Zaprta še ena skupna zbiralnica mleka Mirko Tovšak, oec. Še do pred kratkim je bil način zbiranja mleka preko skupnih zbiralnic skorajda edini način oddaje mleka posameznih kmetov. Čas in zahteva po nenehnem zniževanju stroškov odkupa sta storila svoje. Vedno bolj se je uveljavljal način direktne oddaje mleka na domu pri večjih proizvajalcih, tisti, ki so imeli manjše količine mleka, pa so se preusmerjali na prevozne bazene. Pred petimi leti je bilo na območju Koroške kar 52 skupnih zbiralnic, danes pa jih je le še 38. Globalizacija je tako tudi pri odkupu mleka storila svoje, res pa je, da danes kmetje večkrat pogrešajo družabnost, ki je bila spremljevalka vsakodnevnih srečanj ob oddaji mleka. Na zbiralnicah so se kmetje o marsičem pogovorili, izmenjali izkušnje, ob posebnih priložnostih pa so zbiralke poskrbele tudi za kakšen prigrizek in kozarček vina. Pred kratkim je usoda ukinjanja skupnih zbiralnic doletela tudi zbiralnico Krenker v Stražah pri Mislinji. Milica Krenker je tam kar 48 let vestno zbirala mleko. Pravi, da je ob pričetku preko 20 kmetov vsakodnevno prinašalo pomolzeno mleko, nekateri celo samo po 5 litrov na dan, na koncu pa jih je ostalo le še 5. Dva največja pridelovalca sta se usmerila na prevozne bazene, ostali pa so oddajo mleka opustili. Kljub vsemu pa gre vsem zbiralkam pohvala za opravljeno delo v preteklosti, saj so bile prav te nosilke razvoja odkupa mleka in redno so skrbele za to, da je kvaliteta mleka ustrezala vsem higienskim standardom. Tako je Milica Krenker izračunala, da je v vsem obdobju zbiranja mleka na zbiralnici prevzela preko 5 milijonov litrov mleka, ki ga je bilo potrebno do pred kratkim iz kant izliti v bazen, kar je terjalo kar veliko težaškega dela. Kmetje, ki so nazadnje oddajali mleko v tej zbiralnici, so Milici izročili pismeno priznanje. Zadnji dan, ko je zbiralnica Krenker še delovala, so pridelovalci mleka, ki so ga še oddajali na Krenkerjevi domačiji, zbiralki izročili posebno priznanje. Potrebno je omeniti še to, da je Milica prenehala z zbiranjem mleka ravno v letu, ko skupaj z možem Vančem slavita zlato poroko. V imenu Koroške kmetijske zadruge torej tudi iskrene čestitke za njun jubilej in še veliko zdravja v prihodnje! Zadnji dan zbiranja v zbiralnici Krenker 11. občni zbor Konjerejskega društva Mislinjske doline Milena Tretjak 11. redni občni zbor konje-rejcev Konjerejskega društva je potekal na velikonočni ponedeljek v gostilni Bučinek v Vodrižu. Člani smo na zboru razpravljali o opravljenem delu v lanskem letu in si zastavili nove cilje. Čeprav smo v lani sodelovali na mnogih prireditvah in v lastni izvedbi pripravili tradicionalni blagoslov konj na Štefanovo v Dovžah, želimo svoje delovanje nadaljevati in nadgraditi. Kot prva pa nas že čaka strokovna ekskurzija v hrastniški konec, kjer bomo spoznali prosto rejo 65 konj hladnokrvne pasme in ostalih pasem ter se tako seznanili še z drugačno rejo konj. Lani so člani praznovali desetletnico delovanja društva. Demonstracija delovanja sekalnika za izdelavo lesnih sekancev Danica Onuk, inž. agr. HHH V petek, 4. maja 2007, je bila na kmetiji Zgornji Pustinek v Završah demonstracija delovanja sekalnika za izdelavo lesnih sekancev. Gospodar Mirko Meh je sekalnik z dvigalom nabavil konec aprila pri firmi MUS-MAX v Avstriji. Pred zagonom mu je predstavnik firme podal natančna navodila za delovanje, kasneje pa z za- nimanjem spremljal delo s strojem, ki sta ga izmenoma vešče upravljala gospodarjeva sinova Zoran in Miran. Prikaza se je udeležilo nekaj kmetov iz bližnje in daljne okolice, pa tudi ostali, ki jih zanima tovrstna mehanizacija. Pri nas je sicer kar nekaj kmetij, ki se ogrevajo z lesnimi sekanci, za njihovo pripravo iz Prikaz delovanja sekalnika za lesne sekance Viftcirnilr S strojem je spretno upravljal sin Zoran. lastne surovine pa najemajo kar firme, ki imajo večje sekal-nike. Tako lahko ugotavljamo, da imamo sedaj stroj kar v »domači fari« in gospodar Mirko Meh vabi vse, ki potrebujejo tovrstne usluge ali celo kar sekance, ki jih bo pripravil iz lastnega lesa, da ga pokličejo in se domenijo za storitev. Naj omenimo še, da so tovrstne investicije na kmetijah, ki jih registrirajo kot dopolnilno dejavnost, finančno podprte tudi z evropskim denarjem. 5/2007 kmetijstvo čebelarstvo Vlado Auguštas Vsako leto 22. aprila praznujemo svetovni dan Zemlje. To je dan, ko ljudi osveščamo o problemih in razmerah, ki ogrožajo naš prelepi modri planet, naš tretji kamen od Sonca. Vsa svetovna javnost opozarja na nevarnosti, ki pretijo življenju na Zemlji. Na ta dan poskušamo ponovno vzpostaviti stik z naravo. Na Zemlji živi več kot 6 milijard ljudi. Vsak dan izkoriščamo njene naravne vire ter jo onesnažujemo. Ozračje se segreva, vse več je vremenskih sprememb in naravnih katastrof. Topijo se ledeniki, morska gladina se dviguje, ogroženih je več tisoč živalskih in rastlinskih vrst. Med ogroženimi živalskimi vrstami je tudi naša kranjska čebela (Apis mellifera carnica). V številnih deželah so avtohtone čebele kot posledica velikih naravnih sprememb in intenzivne kmetijske pridelave z leti Škropite proti večeru, ko so čebele v panjih Brez čebel ni zadostnega opraševanja! Svetovni dan Zemlje izginile, pri nas pa se je naša čebela ohranila vse do dandanes. Čebelarji jo zaradi svetlo sivih dlačic na obročkih zadka ljubkovalno imenujemo kranjska sivka. Slovi po svoji kratkosti, delavnosti in odlični orientaciji. Zaradi teh lastnosti cenimo to našo čebelo ter njeno izjemno poslanstvo v kmetijstvu, gozdarstvu in ekologiji. Ker so za oskrbo in vzrejo čebel potrebni specialno znanje, vztrajno delo ter dolgoletne izkušnje, čebelarstva ne imenujemo zastonj »poezija kmetijstva«. Čebelarstvo ima tako v Sloveniji kot v sodobnem svetu zelo velik gospodarski pomen. Čebelje pridelke, kot so med, cvetni prah, vosek, propo-lis, matični mleček in čebelji strup, človek uporablja za hrano in kot pomoč pri lajšanju zdravstvenih težav. Prav tako pa so ti pridelki pomembni kot surovina za pridobivanje nekaterih živilskih in drugih proizvodov. Vrednost vseh čebeljih pridelkov pa je veliko manjša od koristi, ki jo imamo zaradi opraševanja čebel. Za povečanje donosov sadja, oljnic, zelenjave in drugih rastlin so ključne prav čebele. Kljub temu pa je vloga čebele kot opraševalca pri nas premalo cenjena. Razlog za to je enakomerna poseljenost čebel na celotnem območju Slovenije, saj je s tem zagotovljen brezplačen servis opraševanja. Zaradi intenzivne kmetijske pridelave, pri kateri se uporabljajo zaščitna - fitofarmacevtska sredstva - je naša kranjska čebela dandanes zelo ogrože- na. Ko čebele obiskujejo cvetove, na katerih nabirajo medičino in cvetni prah, pridejo v stik s strupenimi kemikalijami, ki jih pri svoji proizvodnji uporabljajo kmetje, in umrejo. Čeprav so pravilna raba, promet in kazni v primeru nepravilne uporabe pesticidov zakonsko predpisani, smo priča stalnim pomorom čebel. Prav zaradi vsakoletnih zastrupitev čebel s pesticidi se med mladimi zmanjšuje zanimanje za čebelarstvo. Stari čebelarji umirajo, mladih pa ni dovolj, da bi zapolnili vrzeli v čebelarskih društvih. Čebelnjaki, okoli katerih je šumelo in vrvelo od čebel, ostajajo prazni in zapuščeni, kulturne rastline ostanejo neoprašene, manjši je pridelek kmetov - narava začne umirati in kot je že ugotovil sloviti Albert Einstein: »Če čebela izgine z Zemlje, lahko živi človek le še štiri leta; brez čebel ni opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več človeka...« Vsi smo del narave, živimo z njo in si z njo delimo ta krasni planet. Eno Zemljo imamo in to moramo spoštovati. Če Zemlji kaj vzamemo, ji moramo nekaj vrniti. To čebelarji z organizirano vzrejo čebel počnemo že več sto let. S svojimi čebelami živimo v harmoniji z naravo in to je naše največje darilo Zemlji. Tudi vsi ostali se (ne samo ob svetovnem dnevu Zemlje) ustavite in razmislite, kam gremo, kaj počnemo in kot je že pred leti napisal angleški pesnik John Donne: »Nikdar ne hodi spraševat komu zvoni, zvoni tebi«. Maj - najlepši pomladni mesec Janez Bauer Prvi jutranji žarki pomladanskega sonca so obsijali pročelje starega čebelnjaka. Prva se je prebudila čebelica ob vhodu v panj. Pretegnila si je noge, si pogladila krila in se odpravila k vhodu, na brado panja. Tam se ji je odprl pogled na širok travnik, na katerem so prve travniške rože že odpirale svoje cvetove, polne medenega nektarja. Čebelico so kar omamile vonjave cvetočega travnika. Poletela je v nebo in že se je sprehajala s cveta na cvet ter okušala medene dobrote cvetoče pogrnjene mize. Naši stari čebelarji so že vedeli, kam postaviti čebelnjak in kakšen mora biti. To naj bo lesena hišica z visokim pročeljem, ki se v loku vije nad panji. Pročelje je visoko in zavito zato, da lahko čebele neovirano letijo iz panjev, ob opoldanski vročini pa jim nudi prijetno senco. Zimsko sonce je dovolj nizko, da ga streha ne ovira in lahko ogreva pročelja panjev. Čebelnjak naj bo postavljen ob gozdu na prisojni strani, obrnjen proti jugovzhodu. Tako prvi jutranji žarki že izvabijo čebele na plan, v popoldanski vročini pa je čebelnjak že v senci. Saj veste, čebela je otrok sonca. Dobro je, če je v smeri juga kakšno listnato drevo, ki bo poleti ob popoldanski pripeki nudilo senco, pa tudi priročen prostor za roje bomo imeli. Čebelnjak naj bo postavljen ob vznožju hriba, pred njim naj bo velik cvetoč travnik ali sadovnjak. Čebele tako ne bodo imele daleč na nektarjevo pašo. Prav tako se bodo za gozdno manino pašo dvigale po hribu navzgor, si napolnile želodčke in se hitro spustile do čebelnjaka. Največ medu naberejo čebele v krogu 500 m od čebelnjaka, zato je določitev pašnega okoliša za postavitev čebelnjaka zelo pomembna. Čebelnjak naj ne bi stal na vetrovnem mestu ali v kaki hladni dolini blizu vode. Čebele zelo vznemirjata hrup prometne ceste in javna razsvetljava, zato se temu ognemo. Ob upoštevanju vseh teh nasvetov nam pred očmi zraste idiličen čebelnjak ob robu gozda na prisojni strani hriba, iz katerega čebelice veselo izletavajo. To seveda ni počitniška hišica, saj čebele rabijo mir in vsako ropotanje ali divjanje razposajenih otrok zaznajo kot napad na njihovo domovanje. Kaj sledi, veste sami. Nadležno brenčanje okrog glave je njihovo prvo opozorilo, če to ne zaleže, pa sledi tudi kak pik, ki zanesljivo prežene vsiljivca. Pa bo še dolgo tako? Idilični časi čebelarjenja zanesljivo minevajo. Človek je s svojimi posegi že tako uničil naravno okolje, daje življenje čebel že marsikje zelo ogroženo. Brez človekove pomoči bi bil njihov obstoj nemogoč. Čebelar se mora dnevno spopadati z boleznimi čebelje družine, vedno moramo iskati nove načine in zdravila, da ohranimo naš čebelji rod. Le kako dolgo nam bo še uspevalo? Iz Združenih držav Amerike poročajo o neki novi bolezni; čebel enostavno zmanjka, saj umrejo izven panja. V panju ostane samo matica in zalega, kar pripelje v propad čebelje družine. Družina izgine v treh tednih ali še prej. Odgovora na to, zakaj je tako, ne pozna nihče. Ali je to virus ali bakterija ali so škropiva, tega ne ve nihče. Ta propad se počasi širi in kaj bo, če pride tudi do nas? Takrat bomo o čebelah samo prebirali v Viharniku, ali si jih ogledali na kakem filmu. Dajmo, ljudje, zamislimo se malo nad tem, kaj delamo naši zemljici, kaj ji dajemo in kako bomo preživeli. Star pregovor pravi, da kjer ne more preživeti čebela, tudi človek ne more. Aspergiloza mmtmmm Martina Sušeč, dr. vet. med., VP Slovenj Gradec Spada v kompleks respiratornih bolezni in je najpogostejša bolezen pernatih živali. Zbolijo predvsem kokoši, noji, fazani, purani, race in divje ptice. Povzročitelj je gliva Aspergil-lus, možne pa so tudi mešane infekcije z ostalimi vrstami gliv (Mucor, Penicillium, Fu-sarium itd.). Glive potrebujejo za svoj razvoj veliko vlage in ogljikovih hidratov, ki so v krmi in stelji. Infekcija se razvije preko spor glivic, ki jih živali vdihavajo, v zračnih poteh pa pride do nastanka aspergi-lomov (to so okrogli vozlički rumene barve). Bolezen poteka v treh oblikah. Za akutno obliko je značilen 50-100 % pogin enodnevnih živali. Ostali znaki so težko dihanje, odprt kljun in pojav driske. Subakutna oblika se pojavlja pri živalih od tretjega tedna starosti. Klinična slika je podobna kot pri akutni obliki, vendar je odstotek pogina manjši. Kronična oblika je redka. Pojavijo se pljučnice, živčni simptomi, tudi tu je odstotek pogina majhen. Bolezen ugotavljamo z metodo patoanatomske sekcije in z laboratorijskimi preiskavami (jemanje brisa). Pred vsako naselitvijo živali v hlev je zelo pomembna stelja, ki se ne praši in ki jo predhodno razkužimo. Največja možnost okužbe je prav prvi dan naselitve, ker piščanci pridejo na steljo in dvignejo spore v zrak. Zdravljenje je s specifičnimi antimikotiki v kombinaciji z vitamini. Terapija je draga in malo uspešna, najbolj pomembni sta kontrola (jemanje brisov) in preventiva (razkuževanje prostorov), kajti gliva Aspergillus se nahaja v prahu do enega leta in pol OA|SJD|aqe3 duij9|3a Folklorna skupina »Gozdar« na gostovanju v Srbiji Duša Komprej Tokratne prvomajske praznike smo v Folklorni skupini KD Gozdar izkoristili za potep po Srbiji, na katerem so se nam pridružili tudi črnjanski harmonikarji in župan občine Črna na Koroškem. Namen našega gostovanja je bil obisk prijateljske FS Kolo Obrež in predstavitev naše dejavnosti ter celotne Slovenije na njihovem območju. Z našimi gostitelji smo sodelovali že pred tremi leti, ko so se udeležili mednarodnega folklornega festivala v Črni na Koroškem, že vrsto let pa uspešno sodelujemo tudi z Varva-rinom. Zasluga za naš obisk gre predvsem županu občine g. Janezu Švabu, ki je uredil vse potrebno za gostovanje. Na pot smo se odpravili polni pričakovanja in upanja na najboljše. Čeprav smo vedeli, da veljajo Srbi za prijazen in gostoljuben narod, smo bili iz dneva v dan bolj pozitivno presenečeni. Kljub njihovi revščini in nizkemu standardu so nas gostili kot kralje. Nastanjeni smo bili pri družinah v vasi Obrež, največji vasi v Srbiji, tako da smo se imeli možnost vključiti v njihov vsakdan in s tem spoznati njihov način življenja. Glavni namen obiska pa je bila seveda predstavitev naše skupine, dejavnosti, običajev, plesov in s tem celotne Slovenije. En večer smo nastopili v kulturnem domu v Varvarinu, naslednji dan pa je sledila prireditev v Obrežu, kjer je bil odziv publike neverjetno dober. Dvorano so napolnili do zadnjega kotička in vseh tristo obiskovalcev je ves čas bučno ploskalo in z navdušenjem spremljalo naš nastop, da je bilo plesati res pravi užitek. Poskrbeli pa so tudi za pravo srbsko veselico, ki je trajala vse tja do jutranjih ur. Tekom druženja smo imeli možnost preizkusiti njihovo naše druženje postane tradici-odlično kulinariko in se nauči- onalno in da jih prihodnje leto ti njihovih plesov. Seveda pa zopet obiščemo. V avgustu pa smo jih tudi mi naučili plesati jih seveda mi ponovno pri-slovensko polko in naš valček. čakujemo na mednarodnem Dnevi so minevali hitro in festivalu folklornih skupin v kmalu se je bilo treba pošlo- Črni na Koroškem, viti. Razšli smo se z željo, da Pred odhodom domov Sprejem v Varvarinu Plešemo že 25 let Duša Komprej V Folklorni skupini Kulturnega društva Gozdar Črna na Koroškem, kjer plešemo pod vodstvom Mateje Obojnik in Mojce Kovač Piko, smo obhajali 25. obletnico delovanja. V čast temu jubileju smo v soboto, 21. 4. 2007, v Kulturnem domu v Črni organizirali prireditev, na kateri smo se predstavili tako mi kot tudi gostujoča Folklorna skupina Majstrski iz Mislinjske doline ter učenci OŠ Črna na Koroškem. Domačini smo se predstavili z dvema spletoma, in sicer smo zaplesali venček koroških in steljerajo. Skupaj z učenci OŠ črna na Koroškem, ki delujejo pod umetniškim vodstvom Suzane Košir in Mojce Kovač Piko, pa smo predstavili jajča-rijo, star koroški običaj. Pri nas je namreč navada, da se na predvečer sv. Florjana, to je 3. maja, zberejo fantje, gredo od hiše do hiše, zapojejo pesem, gospodinje pa jim pripravijo razne dobrote, med katerimi so tudi jajca. Naslednji teden pripravijo jajčarijo oz. cvrčo, na kateri pojejo darove, pečejo jajca in tudi zaplešejo. S plesi iz Mislinjske doline se je s spletom Pastir predstavila gostujoča skupina Majstrski, ki deluje pod vodstvom Andreje Polc. V pastirskem plesu smo spoznali pastirja, ki prihaja s planine. Pripovedoval je, kaj vse je že doživel na paši, med njegovo pripovedjo pa so moški skakali čez palice. Drugi splet se je imenoval Pečenko ukrast ali Igla brez niti. Po končani kolini se pripravi večerja. Ko gospodinja postavi pečenko na mizo, plane v hišo slamnati mož, ukrade pečenko in na mizo položi iglo brez niti. Če ga ujamejo, ga lahko slečejo in če na njem najdejo kakšno nit, mora iti gol domov. Če pa na njem ne najdejo niti, se lahko obleče ter ostane na večerji in plesu. Program je ves čas spretno povezoval Zoran Dlopst, član FS Gozdar. Med govorniki in gosti nista manjkala niti župan občine Črna na koroškem g. Janez Švab in župnik g. Tone Vrisk. Pozdravila sta nas pa tudi predsednica Zveze kulturnih društev ga. Joža Praprotnik in predsednik Kulturnega društva Gozdar, g. Gorazd Mlinšek. Prireditev smo izkoristili tudi za podelitev priznanj - Maroltovih značk - za več kot 5, 10 in 15 let delovanja posameznika v skupini. Za več kot petnajstletno sodelovanje je značko prejel Rudolf Piko, ki je v folklorni skupini najdlje, obenem pa je tudi njen predsednik. Tako kot se za takšno prireditev spodobi, smo večer zaključili ob dobri hrani in pijači ter s plesom do jutranjih ur. Zaplesali in predstavili smo jajčarijo Duša Komprej V soboto, 5. maja, smo se člani Folklorne skupine KD Gozdar iz Črne na Koroškem predstavili v Mercator centru na Ravnah na Koroškem. Zaplesali smo splet koroških ljudskih plesov, imenovan Jajčarija. To je star ljudski običaj, ki ga v današnjem času ohranjamo samo še v nekaterih krajih na Koroškem, predvsem v krajih zgornje Mežiške doline (Javorje, Koprivna, Ludranski vrh, Helena) in ponekod na Štajerskem. Na večer pred sv. Florjanom, 3. maja, se zberejo neporočeni fantje iz vasi in gredo po hišah pobirati jajca, ki jih pripravijo dekleta. Gospodinje večkrat poleg jajc na mizo postavijo tudi kaj dobrega za pod zob. Včasih se zgodi, da jim jajca tudi skrijejo, Viharnik tako da se morajo fantje kar da se zjutraj kakšno delovno pošteno potruditi, da jih orodje ali kolo znajde vrh najdejo. Če pa jih slučajno pri češnje, da je pred vrati polno kakšni hiši pozabijo nastaviti, drv ... jim jo znajo fantje pravpošteno V zameno za jajca fantje zagosti. Tako se lahko zgodi, kakšno zapojejo in zaigrajo na harmoniko. Iz blagoslovljenih vej naredijo tri križe in zakurijo v peč, da tako sv. Florjan obvaruje hišo pred ognjem, na mizi pa pustijo vabilo za veselico oz. kot bi rekli Korošci »gavdo«, na kateri se igra, poje, pleše, pije in je »šnite« (kruh v jajcih), ki jih spečejo dekleta. Tako smo v soboto tudi folkloristi ne le plesali in peli, pač pa vse obiskovalce pogostili s »šntami« in jih povabili, da se udeležijo katere izmed jajčarij na našem koncu. Vsi tisti, ki pa ste ta dogodek zamudili, ste vabljeni, da se nam pridružite v Mercator centru v Slovenj Gradcu, kjer bomo 19. maja vse skupaj ponovili. Za vsa vprašanja in informacije smo vam na voljo na elektronskem naslovu folklora.gozdar@gmail.com. " 5/2007 kultura in jezik ljudje in dogodki Podgorski gasilci počastili sv. Florjana Leopold Korat V Podgorju so si pred dvanajstimi leti rekli: »Imamo svoje gasilsko društvo, imamo svojo cerkev, imamo svojega župnika, imejmo tudi svojo mašo v čast sv. Florjanu, zavetniku gasilcev.« Tako se od takrat vsako leto ob prazniku sv. Florjana, ki goduje 4. maja, zberejo v župnijski cerkvi sv. Urha. Tako je bilo tudi letos. Že nekaj minut pred osmo so se v sprevodu s praporom gasilskega društva zbrali pred glavnim oltarjem. K sveti maši so prišli še gasilci iz sosednjega Starega trga. Z branjem beril so sodelovali pri bogoslužju, sveti maši, ki smo jo darovali za vse rajne gasilce našega kraja. Tudi med prošnjami za vse potrebe smo se spomnili rajnih članov gasilskega društva. Prav tako smo prosili tudi za sedanje člane, saj gasilci na poseben način opravljajo delo Karitasa. Njihovo geslo »Na pomoč!« bi moralo biti vodilo vsakega dobrega človeka, ki ima srce za pomoč človeku v stiski, še posebno ob divjanju »ognjenega petelina«. Vsi imamo nalogo in poklic, da na tem svetu naredimo čim več dobrega, še posebno za tiste, ki so potrebni naše pomoči. Po sveti maši smo naredili še skupno sliko pred glavnim oltarjem sv. Urha, pred cerkvijo pa so že čakale pridne gospodinje, ki so pripravile nekaj za pod zob. Ob klepetu v lepem vremenu je čas srečanja hitro minil. Vsi smo bili bogatejši z mislijo v srcu, da so med nami še dobri ljudje, ki jim skrb za dobro bližnjega ni postranska stvar. In gasilci so prav gotovo med temi. Njihovo geslo nam govori, da so vedno in vsakemu pripravljeni pomagati. Na Slovenskem je sv. Florjanu, zavetniku gasilcev, posvečenih osem župnijskih in osemnajst podružničnih cerkva. Na nekaterih slikah ga vidimo upodobljenega, kako plava kot rimski častnik v nadzemeljski luči, ob- dan z oklepom in s križem na prsih; v desnici drži poveljniški prapor, ob njem pa angel iz vrča zliva vodo nad gorečo vasico. (Dolenc: Leto svetnikov, MD 2000) Naj bo ta svetnik, sv. Florjan, ki je bil doma v Noriku, umrl pa leta 304 kot mučenec, varuh in zavetnik naših gasilcev. Da bi bili vedno pripravljeni pomagati, kjerkoli bo potrebno. Podgorski in starotrški gasilci z župnikom Leopoldom Koratom Srečanje vaške skupnosti Stari trg Alja Napečnik Svet vaške skupnosti Stari trg je organiziral prvo srečanje vaščanov 27. aprila na Prnja-kovem vrhu. Omenjena vaška skupnost je ena največjih, saj zajema del Gmajne, Starega trga, Grajske vasi, Raduš in Žančanov. Šteje okoli 1000 prebivalcev. Člani vaške skupnosti Vinko Repotočnik (predsednik), Sonja Napečnik (podpredsedni- ca) Anton Ješovnik, Dušan Nabernik, Peter Popič, Irma Gnamuš in Ivan Kac so bili zadovoljni nad veliko množico ljudi, ki je obiskala vrh. Tudi lepo vreme je poskrbelo, da so Srečanje Starotržanov bili vsi prisotni dobre volje ter so z veseljem prisluhnili moškemu pevskemu zboru Frana Bernekerja ter skladbam, ki so jih iz svojih harmonik izvabljali Blaž Apačnik, Urška Apačnik, Ivi Matves, Boris Plešej in Jure Mlinšek. Vabilu so se odzvali tudi predstavniki Mestne občine Slovenj Gradec župan Matjaž Zanoškar, podžupan Jurij Šu-mečnik in naš svetnik Zdravko Krajnc. Glede na zadovoljstvo vaščanov upamo, da bo srečanje postalo tradicionalno. Zahvaljujemo se gostiteljem Pr-njakovim, ki so nam odstopili prostor na tem čudovitem vrhu z razgledom na širno Koroško. Obeležili 27. april Besedilo in fotografiji: Stanko Hovnik V Športni dvorani slovenj Gradec je bila 26. 4. 2007 proslava ob dnevu upora proti okupatorju. Zbralo se je okoli 600 ljudi. Nastopal je Pihalni orkester Slovenj Gradec ter gost Mladinski orkester Glasbene šole Slovenj Gradec. Slavnostna govornica je bila gospa Andreja Rihter, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Andreja Rihter, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije Temeljni kamen za dom starejših občanov Besedilo in fotografiji: Stanko Hovnik V Slovenj Gradcu je bilo 3. aprila 2007 slovesno. Vgradili so temeljni kamen za gradnjo dolgo pričakovanega doma starejših občanov na Celjski cesti. Kamen je položila ministrica za delo, družino in socialne zadeve Marjeta Cotman in ob tem izpostavila, da gre za enega boljših modelov, saj bo omenjeni dom enota Koroškega doma starostnikov v Črnečah. Model izvedbe investicij je eden od prvih tovrstnih načinov gradnje in financiranja podobnih institucij, saj je MOSG za izgradnjo doma starostnikov družba z omejeno odgovornostjo (DSO, d. o. o.), katere večinski lastnik je v fazi izgradnje doma še kreditoda-jalec, Probanka, d. d., ki pa bo po končanih gradbenih delih izstopila iz lastniške strukture in dom starejših občanov prepustila v upravljanje družbi DSO za obdobje do plačila zneska najetega kredita. Po končanih gradbenih delih bo objekt oddan v najem in uporabo Domu starostnikov Črneče, ki DOM STAREJŠIH ■••'V, OBČANOV t TEMELJNI KAMEN I 7 -I 3.4.2007 spada pod okrilje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Gradbena dela bodo končana predvidoma spomladi 2008. V domu bo 67 sob, od tega 42 eno- in 25 dvoposteljnih, skupno torej 92 ležišč za uporabnice in uporabnike doma starejših. Poleg sob bodo v domu še dodatni prostori, namenjeni zdravstveni oskrbi, prehrani in družbenim aktivnostim. Viharnik ljudje in dogodki ljudje in dogodki Odprtje ceste na Rahtel Besedilo in fotografije: Peter Cesar, inž. gozd., jB^H Vedno je prerana, še posebej ko poseže med znance, prijatelje in mamo, da je smrt slehernega neizbežna, je le čuden občutek, ko izvemo, da nekoga nikoli več ne bo. Beseda obtiči v grlu, korak zastoji, takrat se zavemo krute resnice, da nikoli več ne bomo srečali znanega obraza, ki je bil še včeraj med nami. Franca ne bomo več srečevali, izgubil je poslednjo bitko s kruto in težko boleznijo, odšel je tja, od koder ni vrnitve nazaj. Franc se je rodil 18. marca 1935 pri Šurcu v Radušah. Še ne enoletni fantič se je s starši preselil k Braterniku na Goriški vrh. Tu sta delala oče in mati, največ za veleposestnika in tovarnarja Viktorja Golla. Kmalu za tem so se preselili k Tertineku, kjer so opravljali isto delo, vendar v večjem obsegu. Od Tertineka so se selili k Šmonu na Ojstrico, kjer so ostali vse do leta 1955, ko je moral Franc na služenje vojaškega roka. Po vrnitvi od vojakov se je zaposlil v gozdarstvu kot gozdni delavec. Pri Uncu na Ojstrici je spoznal svojo življenjsko sopotnico in leta 1958 sta se poročila. V zakonu sta se jima rodili hčerki Albina in Marina. Bil je ponosen na svojo družino, rad je imel svoje najdražje. V gozdarstvu je opravljal razna dela: od sajenja, gojenja, sečnje, nakladanja na kamione in še marsikaj bi lahko naštel. V tem času je Gozdno gospodarstvo nabavilo tudi prve motorne žage. Zelo hitro je obvladal tehniko dela z motorno žago, zelo spretno upravljal z njo in nato svoje znanje rad prenašal tudi na druge sodelavce. Obvladal je veliko vrst del, delal pa je vedno mirno in preudarno. V gozdarstvu je bil njegov prvi delovni dan in v gozdarstvu ga je tudi končal, ko je odšel v zasluženi pokoj. Bil je eden tistih klenih mož, ki so ostali zvesti gozdu in svojemu poklicu vso delovno dobo. Poleg službe je bilo treba opraviti še dela doma na Unčevi kmetiji. Na strmih pobočjih delo na kmetiji ni bilo lahko, kljub temu pa je vse počel z veseljem; v delu je našel mir in zadovoljstvo. Skupaj s svojimi se je veselil delovnih uspehov na kmetiji. Njegov trud ni bil zaman, saj njegovo delo nadaljuje mladi Unčev rod, ki bo Franca ohranil, prav tako pa vsi, ki smo ga imeli radi, v trajnem spominu. Zahvala Ob bridki izgubi našega dragega moža, očeta, dedka, pradedka, brata in svaka zdravstvenega doma Dravograd za obiske na domu. Hvala gospodu župniku za lepo opravljen obred, hvala govorniku gospodu Stanku za besede slovesa, pevcem gozdarjem zazapetežalostinke ob mrliški vežici, cerkvenim pevcem za zapete žalostinke v cerkvi in ob grobu. Hvala Komunalnemu podjetju Dravograd za pogrebne storitve. Žalujoči: žena Kristina, hčerki Albina in Marina z družinami, brat Ferdo in ostalo sorodstvo Ivana Tomažič, Vocovnikova mama z Vrh ☆ 1915 U-2007 Malokomu je dano doseči tako častitljivo starost, kot jo je doživela Vocovnikova mama. Rodila se je leta 1915 pri Slemni-ku na Vrhah v družini s sedmimi otroki. V tem času je v Evropi divjala prva svetovna vojna, torej je bilo to obbdobje stare avstro-ogrske monarhije. Tako je v svojem dolgem življenju doživela kar nekaj političnih sistemov in držav. Svoja mlada leta je preživela doma na Slemnikovi domačiji, kateri je z vso krutostjo zarezala globoke rane druga svetovna vojna. V tej vojni je Ivana izgubila kar tri brate. Po vojni je Ivana podedovala Vocovnikovo posestvo na Vrhah in se leta 1949 poročila z Rženovim Jožetom. Prvi sin jima je umrl star komaj šest mesecev, nato pa so se jima rodili še štirje otroci: trije sinovi in hčerka. Ko pa bi kmetija še kako potrebovala pridnega in delovnega gospodarja, otroci pa skrbnega in ljubečega očeta, je Jože zbolel in leta 1961, ko je bil najmlajši sin star komaj dobro leto dni, zelo mlad umrl. To je bil hud udarec za Ivano, saj so bili tisti časi neprijazni do kmeta. Na pomoč so ji v teh težkih trenutkih priskočili sorodniki in sosedje, najtežje breme pa je padlo nanjo. Pa tudi otroci so morali že zelo zgodaj, še majhni in slabotni, poprijeti za vsako delo na kmetiji, morali so se marsičemu odreči. Ko pa so odrasli in si našli službe, se je tudi zanjo življenje obrnilo na bolje. Srečna in zadovoljna je bila, ko so si začeli ustvarjati svoje družine. Kmetijo je prevzel najstarejši sin Anza, ona pa mu je vseskozi pomagala po svojih močeh. A usoda je še enkrat kruto posegla v njeno življenje, ko se je sin Toni smrtno ponesrečil s traktorjem. Kljub vsem tem tragedijam je Ivana ostala vedra in pokončna ter ponosna na svoje otroke, ki so ji na stara leta, ko je obnemogla, ljubezen in skrb hvaležno vračali. Zahvala Franca Kanonika, Unčevega Franca, z Ojstrice nad Dravogradom se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so ga spremljali na njegovi zadnji poti, mu darovali vence, cvetje, sveče in svete maše. Hvala vsem sosedom, prijateljem in znancem, ki ste nam izrekli sožalje in nam stali ob strani v teh težkih trenutkih. Zahvaljujemo se internemu oddelku Splošne bolnišnice Slovenj Gradec za vso nego in skrb, ki so jo nudili in Francu s tem lajšali bolečine. Hvala osebju in patronažni službi Ob slovesu od naše drage mame, babice in prababice Ivane Tomažič, Vocovnikove mame, z Vrh se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste nam v teh težkih trenutkih kakorkoli pomagali, darovali cvetje, sveče in svete maše ter jo pospremili na njeni zadnji poti. Posebej se za- j hvaljujemo župniku Gabrijelu Knezu za opravljen pogrebni obred, govorniku Feliksu Knezu za poslovilne besede j ter pevskemu zboru Ksaverja Meška za zapete žalostinke. Vsi njeni Marija Kavnik ☆ 1909 U‘2007 Pomlad se na zemljo vrne, petje slavcev se zbudi, v cvetju zemlja se zagrne, zate pa pomladi ni. Hvala Robertu Puru za odigrano Tišino in hvala pogrebni službi Jerneja Zaveršnika iz Šentilja pri Mislinji. Vsem še enkrat najlepša hvala! Žalujoči: sinova Franc in Jože ter hčerka Marija z družinami, vnuki in pravnuki Sodelavci se je bomo take tudi spominjali. Za Kavnikovo mamo Marijo se je zemeljska pomlad končala v sončnem jutru bele nedelje, 15. aprila 2007. Že nekaj časa je ugašala kot sveča, dokler ji vir življenja v krogu njenih najdražjih ni povsem usahnil. Rodila se je 23. maja leta 1909 pri Ledineku kot prva izmed sedmih otrok. Leta 1951 se je poročila s sosedom Kavnikovim Ferdom. Rodili so se jima trije otroci: Franc, Jože in Marija. Skupaj sta gospodarila vse do leta 1984, ko ji je umrl mož, potem pa je kmetijo prevzel sin Franc z ženo Marijo. Njeno življenje je bilo kot dolg roman, ki ga je pisala 98 let. Nekatere strani so bile žalostne in sive, druge vesele, igrive. Posebej vesela so bila zadnja leta, ko je bila njen sončni žarek pravnukinja Manja. Skupaj sta preživljali veliko časa, še posebej pa ji je bilo v veselje, ko ji je ob večerih zaigrala na harmoniko. Kavnikovo bico smo največkrat videli posedati pred hišo. Razveselila se je vsakega obiska, najbolj pa svojih 11 vnukov in 14 pravnukov. Komaj je čakala tudi vsako drugo nedeljo, ko jo je obiskala hči Marija. Bila je žena dobre volje in vsakogar vesela. Na koncu se ji je uresničila želja: bog jo je poklical k sebi, ko je bila že prepričana, daje nanjo pozabil. Kljub njeni visoki starosti je zelo dobro izgledala, saj so njeni domači, še posebej Sonja, ki ji je bila v zadnjih letih v veliko oporo, lepo skrbeli zanjo. Za konec pa še ena misel: Težko je pustiti ljubljenemu človeku oditi, vendar je tu upanje in so sanje, da se v večnosti nekoč spet snidemo. Maja Stropnik Zahvala Ob boleči izgubi naše drage mame, babice in prababice Marije Kavnik, p. d. Kavnikove mame, iz Spodnjega Razborja se najlepše zahvaljujemo vsem, ki so jo spremljali na njeni zadnji poti, prinašali cvetje in sveče, darovali za svete maše in izrekali sožalje. Še posebej bi se radi zahvalili vsem sorodnikom in sosedom za pomoč, ki so jo nam nudili v najtežjih trenutkih. Iskrena hvala dr. Darinki Krnc-Hartman in patronažni sestri Andreji Šavc za večletno obiskovanje na domu. Hvala gospodoma župnikoma Leopoldu Koratu in Tadeju Linasiju za opravljen obred. Za poslovilne besede na domu se zahvaljujemo govornici Maji Stropnik, Ivanu Glasenčniku pa za govor ob odprtem grobu. Hvala praporščakom ter cerkvenim pevcem in MOPZ Ravne pri Šoštanju za zapete žalostinke. Jožefa Jeromel, Lepkova mama iz Srednjega Doliča ☆ 1919 '0‘2OO7 Doživela je visoko starost, preživela je težke in lepe dni, svojim najdražjim je pustila del sebe in s hvaležnostjo se je bodo spominjali. Jožefa Jeromel se je rodila 24. marca 1919 na veliki Nogarjevi kmetiji v Razborci kot osmi otrok za dvema bratoma in petimi sestrami. Za njo so prišli na svet še dva brata in ena sestra. Oče Jože je umrl leta 1938, mama pa je ostala sama z otroki; nekateri med njimi so še vedno bili potrebni nege, nekateri so se že možili. Šolo je obiskovala v Šentilju, po končani osnovni šoli pa je ostala doma. Leta 1941 je spoznala Alojza Jeromla iz Srednjega Doliča. Poročila sta se junija 1941. Začeli so prihajati otroci: Albert 1942, Slavko 1944, Mihaela 1945, Vili 1948 in Danica 1957. V težkih časih po vojni sta z možem na domačijo napeljala elektriko in za tiste čase lepo in vzorno vodila kmetijo. Otroci so odhajali na svoje, doma je ostal le Slavko. V letu 1986 je Alojz umrl. S sinom Slavkom je Jožefa kasneje obnovila gospodarsko poslopje in hišo. Jožefa je med vojno sodelovala z NOB, kjer je aktivno deloval njen brat Jože. Pomagala je pri zbiranju hrane ter prenašala pošto. Tudi po vojni je ostala članica Zveze borcev, bila pa je včlanjena tudi v Društvo upokojencev Mislinja. Za njo žaluje pet otrok, osem vnukov in en pravnuk. V spominu bo ostala veliko prijateljem, sosedom, znancem in vsem domačim. Zahvala Ob boleči izgubi naše drage mame, babice in prababice Jožefe Jeromel se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste jo obiskovali in ji krajšali dneve, ter zdravnici dr. Leonardi Pirmanšek za lajšanje bolečin in nego. Posebna hvala gospodu župniku Mirku Hrovatu za opravljen cerkveni obred, vsem sosedom, ki ste nesebično pomagali, zboru za odigrano žalostinko, cerkvenemu pevskemu zboru za odpete pesmi ter pogrebni službi Jerneja Zaveršnika. Vsi njeni 27 spominjamo se ji spominjamo se j Nekdo je zapisal, in to bi prav gotovo držalo tudi za Franca Kunca, ki je veljal za zelo delovnega in vestnega človeka, če ne bi tragično preminul že davnega leta 1973: »Največja zemeljska milost je bila zame zveza z ženo Heleno. Še danes jo pogrešam, tako kot sem jo pogrešal prvi dan, in gledam za njo in si že skoraj želim, da bi jo bog k meni potegnil, da bi bil bliže k njej.« Vendar vse skupaj se je izteklo drugače. Deroča in nepredvidljiva Meža in velika smola je odnesla Heleni moža in sedmim otrokom pridnega očeta. Vse je ostalo na mami, na majhni družinski pokojnini in obdelanem vrtu pod stanovanjsko hišo gozdnih delavcev v Koprivni. Helenino življenje je bilo povezano z gozdom, z lesom, s smolo. Že njen oče je bil žagar, zaposlen na Lahovnikovi žagi v Spodnjem Javorju. V skromni hišici pri Mali Črni so prve korake naredile tri hčerke, a kaj kmalu so morale za kruhom. Helena je morala služiti k Vesevku v Ludranski vrh, kjer je ostala vse do konca druge svetovne vojne. Že v tistem času se je kot mlada kurirka spustila v nevarne vode, v službo za boljše življenje malega človeka. V letu 1937 je prišel s Štajerske za kruhom v industrijsko Črno Kunc Franc. Naučil se je tesarskega dela in kaj kmalu se je znašel med gozdnimi delavci na Koroškem. Spoznal je Heleno in pričela se je skupna življenjska pot; od skromnih podnajemnikov pri Kumru do prvega stanovanja v Stavbi v Koprivni. Kako ponosni so bili takratni najemniki na prvo lepo stanovanje, ki je sčasoma za veliko družino postajalo premajhno. Vendar pa je bilo zaradi otrok, deklet Marice in Ivanke, fantov Franca, Vinka, Marjana, Gustija in Ivana, pretesno stanovanje bilo polno mladega, med seboj razumevajočega se življenja. Za vse pa ni bilo vedno vse najlepše. Koliko večerov je mama posedela pred kuhinjskim štedilnikom, v soju luči le sama sebi razkrila zaskrbljeni obraz in razmišljala o tem, kako naprej. Pred otroki je morala kazati blag, potrpežljiv, srečen obraz, ki pa se je z večerom pomračil. Le kaj naj dam jutri v lonec, le kako naj zberem za avtobus za srednješolko ali srednješolca in še veliko vprašanj z besedo kako je bilo. Pa je vse znala razrešiti. Vsi otroci so prišli do poklicev, vse otroke je zmogla vzgojiti v poštenjake in vse otroke cenijo sosedje, krajani, sodelavci. Veliko delo! Že leta 1973 je po tragičnem dogodku ostala brez pridnega moža. Ostala je z najstarejšim devetnajstletnikom in najmlajšim osemletnikom. Vsi so morali poprijeti za težko delo v gozdu; gozdni sadeži in gobe za najmlajše, težaška »holcarska« dela za starejše, vsak je prispeval svoj delež. V najemu so imeli manjšo Rožančevo kmetijo in za kravo, nekaj svinj in koz so morali pošteno in resnično trdo garati. Neomajno zaupanje v lastne otroke in zaupanje otrok v starše pomeni, da otroci čutijo starševsko poštenost in taki otroci niso pošteni le v besedah, taki otroci so pošteni tudi v dejanjih. In mama? Helena je svojim otrokom dala prav to. Čeprav bolna, jim je dala stvari, ki so pomembnejše od vsake vile, od vsakega modernega avtomobila, od vsake tovarne. Dala jim je delavnost, poštenost in prijeten značaj, dober odnos do soljudi - sosedov, prijateljev in znancev. Lenčka, zaradi tega smo vas spoštovali. Cenili smo vaš trud za vzgojo vaših otrok, vašo poštenost in ohranjeno voljo za življenje do slovesa. Veliko ljudi vam je hvaležnih. Bili ste prava MAMA. Pavla Kanovnik A1920 U‘2007 Na pragu pomladi je odšla in se poslovila od svojih najdražjih, od otrok, vnukov in pravnukov, sosedov in prijateljev. 'H Pavla se je rodila 11. maja H 1920 na lepi in sončni kmetiji pri Kuzmanu na Paki materi Barbari in očetu Adamu v družini sedmih otrok, kjer jih je težko življenje naredilo pridne in poštene. Ko se je pisalo leto 1942, se je poročila s Francem Kanovnikom. V koči na Kanovnikovem, ki jo je dobil Franc od staršev, sta si uredila zakonsko življenje. V zakonu sta podarila življenje sedmim otrokom. Da številna družina ni čutila pomanjkanja kruha in drugih življenjskih dobrin, je Franc odšel med gozdne delavce v pohorske gozdove, po »šihtu« pa je pridno obdeloval zemljo okoli svoje hiše, da je bil kos kruha še debelejši. Ko so otroci odraščali in si ustvarjali svoje družine, so se vedno radi vračali ob domače ognjišče. V lepo družinsko harmonijo pa so zarezale tudi boleče puščice; leta 1975 je Pavli umrl mož Franc, leta 1994 pa še sin Jože. Pavla je svojo jesen življenja uživala v domu starostnikov v Črnečah, kjer so jo redno obiskovali njeni otroci ter prijatelji in teh obiskov je bila vedno nadvse vesela. Zahvala Kogar imaš rad nikoli ne umre, ampak je daleč stran od tebe. Ob boleči izgubi naše drage mame, babice in prababice Pavle KANOVNIK iz Pake pri Mislinji se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste se z lepo mislijo prišli poslovit od nje, nam izrekli sožalje, darovali vence, cvetje, sveče in sv. maše ter jo v tako lepem številu pospremili na njeni zadnji poti. Hvala gospodu župniku Mirku Horvatu za pogrebni obred, cerkvenim pevkam za odpete žalostinke, govorniku Francu Juraču za poslovilne besede. Hvala izvajalcu Tišine ter Jerneju Zaveršniku za opravljene pogrebne storitve. Hvala osebju kirurškega oddelka Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, posebej še dr. Juretu Gorjancu. Vsem še enkrat iskrena hvala! Vsi njeni: Milka, Jožica, Ema, Marjanca, Tone in Mirko z družinami Marija Juvan ☆ 1926 ‘u‘2007 Sonce zemljo poljublja, znova kliče, prebuja, matere ljubljen obraz pa le tiho slovo nam ponuja. Zahvala Ob izgubi naše drage žene, mame, babice in prababice Marije Juvan gospodu župniku Leopoldu Koratu za opravljen pogrebni obred, govornicama Sonji Kavnik in Darji Rošer za besede slovesa in cerkvenim pevcem za zapete žalostinke. Žalujoči: mož Pavel, hčerki Gelca in Milka, sinovi Pavel, Ivan in Marijan z družinami ter sestri Tončka in Ančka Pomlad je prišla in te čakala, da bi prišla med polja, vendar je čakala zaman, tebe več ni, sta samo še pomlad in praznina v srcih. Težko se je sprijazniti z resnico, da se moraš za vedno posloviti od človeka, ki je vse življenje delil ljubezen in izražal prijaznost ter srčno toplino. Ponedeljkovo hladno jutro, 12. marca, so razborski zvonovi žalostno zapeli. Ta glas je prinesel vest, daje prejšnji večer v 82. letu življenja za vedno zatisnila svoje trudne oči Marija Juvan, vsem poznana Rštovnikova mama z Razborja. Marija se je rodila 17. januarja 1926 na Kramarjevi domačiji v Podgorju. Že zelo zgodaj je ostala brez mamine ljubezni, saj ji je ta umrla, ko je bila stara komaj tri tedne. Starejši brat in sestra nista mogla prevzeti skrbi za Marijo in oče se je znova poročil. Nova družina se je povečala, zato je morala komaj triletna Marija k mačehinim staršem, h Križovniku nad Mislinjo. Tam je ostala do 16. leta. Vzgojili so jo v pridno in pošteno dekle. Nedaleč od Kramarjeve domačije so bili Rštovnikovi, ki so potrebovali pridno žensko roko. To je Pavel hitro opazil in Marijo zasnubil. Leta 1954 sta se poročila. V zakonu se jima je rodilo pet otrok: Gelca, Pavel, Ivan, Milka in Marijan. V vseh teh letih sta pridno gospodarila, dokupovala zemljo in po svojih najboljših močeh skrbela za kmetijo in družino. Otroci so odraščali, odhajali od doma in si ustvarili družine. Doma je ostal le sin Pavel, ki s svojo družino pridno in vestno nadaljuje delo svojih staršev. Z otroki je Marija vedno imela veselje, še posebej na jesen življenja, ko so prihajali vnuki, danes že tudi pravnuki. Kaj je ljubezen, sta zagotovo vedela Marija in njen mož, saj sta v dobrem in slabem skupaj preživela kar 53 let. Marijin oddih je bila nedeljska maša, kjer je črpala moč in iz besed evangelija dobivala tolažbo, da bodo vsa dela, vsa odrekanja nekje imela pravo ceno in smisel. Pred dobrim letom je njeno srce zaradi naporov v življenju začelo vidno pešati. Kljub sodobni medicini in molitvam otrok njenemu srcu ni bilo pomoči. Huda je bolečina ob slovesu ljubljenega človeka, še posebej žene in mame. Tolaži nas upanje, da njena duša počiva tam, kjer je večna sreča, večna pomlad. S šepetom vetra se vrne njen glas, se vrne spomin nanjo. Vsi njeni Zahvala Ob boleči in vse prerani izgubi I našega dragega sina, brata in I strica Dušana Časa iz Vodriža 9a se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, znancem in prijateljem, ki so ga spremili na zadnji poti, mu darovali vence, cvetje, sveče in svete maše. Hvala tudi vsem, ki so ga obiskovali v času njegove bolezni. Posebna hvala dr. Ervinu Pečniku za obiske in zdravljenje na domu, govorniku Jožetu Mirkacu za lepo izrečene besede slovesa, pevcem graškogorskim fantom za zapete žalostinke med mašo zadušnico in na pokopališču. Hvala gospodu župniku Tinetu Tajniku za opravljen cerkveni obred, praporščakoma in Jerneju Zaveršniku pa za pogrebni obred. Žalujoči: mama Marija, bratje Branko, Marko in Jože z družinami '\Sf Zahvala Ob prerani izgubi drage žene, sestre, mame in orne , ;G G" ■) im Jožefe Ošlak s Črneške gore 18, Dravograd, se vsem iskreno zahvaljujemo za darovane sveče, cvetje, darovane svete maše, za stiske rok in izrečeno sožalje. Prav lepa hvala osebju internega oddelka Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in patronažni službi. Hvala vsem, ki ste pokojnico spremljali na njeni zadnji poti. Še posebej hvala se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste nam v težkih trenutkih stali ob strani in sočustvovali z nami, nam izrekli sožalje, darovali za svete maše, cvetje in sveče ter pokojni namenili lepe besede slovesa in jo v tako velikem številu pospremili na njeni zadnji poti. Hvala gospodu župniku za lepo opravljen obred in pevcem za zapete žalostinke, hvala komunalnemu podjetju Dravograd, društvu invalidov Dravograd, cerkvenemu pevskemu zboru iz Libelič, domačiji Oskrd ter vsem ostalim za pomoč, ki ste nam jo nudili v teh težkih trenutkih. Hvala vsem, ki jo boste ohranili v trajnem spominu! Vsi njeni G ’ r"4' spominjamo se jil ljudje in dogodki Državni prvaki Stanko Hovnik Prostovoljno gasilsko društvo Pameče-Troblje je imelo 86. občni zbor 3. 3. 2007 v prostorih gasilskega doma v Pamečah. Ob tej priložnosti so pohvalili udeležence občinskih, regijskih in državnih tekmovanj, na katerih so dosegali mesta od prvega do petega. Posebno uspešni so bili pionirji, ki so postali državni prvaki. Uspeli so tudi mladinci, ki so tekmovali za olimpijado 2007 in dosegli drugo mesto. Za uspeh so državnim prvakom podelili spominsko fotografijo te uspešne desetine. Za predsednika PGD Pameče-Troblje je bil izvoljen Jože Logar, na občnem zboru pa je bil sprejet tudi plan dela s finančnim načrtom za leto 2007 in v njem je tudi razvitje prapora. Pionirji, državni prvaki, z mentorjema in poveljnikom Četrti pohod Društva invalidov aktiva Šmartno na Fričev vrh Tine Šmon Na velikonočni ponedeljek, dne 9. 4. 2007, smo se pri Šmonovi kapelici v Mislinjski Dobravi v velikem številu zbrali člani Društva invalidov aktiva Šmartno, da bi se udeležili že tradicionalnega pohoda na Fričev vrh. V lepem sončnem popoldnevu smo se povzpeli po lepo urejeni gozdni poti na dobro obiskani Fričev vrh, ki dosega 882 metrov nadmorske višine. Nekoliko pod samim vrhom pri kmetu Kortniku se odpre krasen razgled po celi Mislinjski dolini vse do Avstrije, z druge strani pa se mogočno kažejo vrhovi Kamniških Alp, Olševe, Smrekovca, Pece ter Uršlje gore. Bilo je lepo za oko, srce in telo. Po prijetni hoji se je ob zvokih harmonike prilegla dobra malica in požirek pijače na prijazni Prevolnikovi domačiji. Polni le- pih vtisov s prijetnega druženja smo se vrnili domov. Spoznali smo, da se ne splača sedeti samo doma in tarnati nad samim seboj, če nam le dopuščajo moči, pojdimo v naravo z znanci, s prijatelji. V zdravem okolju, ob lepem razgledu in prijetnem klepetu se bomo naužili novih moči in pozabili na marsikatero težavo. Zahvala predsedniku aktiva g. Rudiju Horvatu za dobro organizacijo pohoda. Življenje Življenje je pesem - poj jo. Življenje je igra - igraj jo. Življenje je izziv - sprejmi ga. Življenje je sen - uresniči ga. Življenje je žrtev - daruj jo. Življenje je ljubezen - užij jo. (Vikica Merzdovnik) MAJSKI HROŠČ - PARDON - ANAGRAM: Te tipe zanimajo EDINO ŽEMLJE. Kdo so modeli? (ejžom inedel) Viharnik Besedila in fotografije: Franc Jurač Blagoslov motorjev K cerkvi svetega Urha v Dovžah je okoli 200 motoristov s Koroške in iz Šaleške doline pripeljalo svoje motorje, da dobijo blagoslov za srečno in varno vožnjo. Do cerkve svete Helene na Graški gori pa so k blagoslovu kmetje pripeljali svoje traktorje. Obred blagoslovitve motorjev in traktorjev je opravil župnik Tine Tajnik in vsem motoristom in traktoristom zaželel srečno in varno vožnjo. Blagoslov konj Pri podružnični cerkvi sv. Jurija na Legnu so se tudi letos zbrali konjeniki iz bližnje in daljne okolice, da bi njihovi konji prejeli »žegen«. Blagoslov je opravil župnik Franc Rataj, ki je vsem konjenikom za njihov praznik tudi čestital. Ker vaš avto ni igrač Avtomobilska zavarovanja Sif • SSS2*5 AOln AOpM .dšKodnine takoj zaščita vozni , pomoč na c (če sklenete i Izplačilo oi 08019 20 in na ^•zav' Ve6 'informacij na Viharnik študijska knjižnica DZ 05 VIHARNIK 2007 070.489(497.12 Slovenj Gradec) COBISS s 3010608 Prvomajsko praznovanje tudi na Završah Občani občine Mislinja in številni planinci so letošnji 1. maj praznovali na Završah nad Mislinjo. Tu je zbranim spregovoril in jim za praznik čestital župan Viktor Robnik. Domačini pa so pripravili bogat kulturni program, na katerem so nastopili vaški pevci (na sliki). Gasilci za svoj praznik Gasilci prostovoljnega gasilskega društva Dolič vsako leto na Florjanovo nedeljo praznujejo svoj praznik. V goste povabijo tudi gasilce sosednjih prostovoljnih gasilskih društev. Po sveti maši v domači farni cerkvi, so se, kot vsako leto, vsi skupaj zbrali pred gasilskim domom. Kresovanje na Petretovi kmetiji V počastitev praznovanja prvega maja zagorijo na naših pohorskih kmetijah kresovi. Na Petretovi kmetiji na vitanjskem Skomarju vsako leto pripravijo kresovanje s kulturnim programom. Tudi letošnje kresovanje je dobro uspelo in trajalo še v poznih jutranjih urah. Mlaja na Graški gori Fantje na Graški gori so tudi za letošnji prvi maj postavili dva mlaja. Ročno postavljanje mlaja je že njihova tradicija in gre iz roda v rod. Za spomin smo letošnje postavljavce mlaja še fotografirali. >o 1 ! Viharnik