O sv. Telesu
'akor veliko usmiljeno oko, polno odpuščanja in milosti, je pogledalo nebo,  in zvonovi so se zazibaii  morda od angelskih  rok  in so zapeli tako veličastno in svečano, kot bi klicali in vabili v nebesa: nPoglej,   Oospod,   v  svojem   velikem  usmiljenju  na zemljo,  na človeka in ne štej njegovih grehov!"
V lahnem vetru so zaplapolala rdeča bandera, v solncu so zalesketali zlati križi na njih, da si moral zatisniti oko, če si se ozrl vanje. Uvrstili so se Ijudje, odkritih glav, svečanih in radostnih obrazov, z velikim upanjem v srcu so se uvrstili v procesijo, da bi spremili Oospoda nebes in zemlje, ki bo šel danes vun čez polja, da bi ga prosili blagoslova za setve, da bi ga prosili milosti in usmiljenja dušam: nPoglej, Oospod, v svojem velikem usmiljenju na njive, poglej na nas in nc štej naših grehovl"
Že se vije izprevod iz vasi, že je krenil na pot, ki pelja med njive. Tu vidiš, kakor bi bil zbran naš narod in bi spremljal Gospoda po svoji domovini.
Zbrali so se starčki, upognjeni od teže let, zgubanih obrazov, ovenelih lic. Zbrali so se, o Gospod, daTe spremijo čez polja, v katera so vtaknili svoje moči, morda zadnjič. Mnogo so trpeli, mnogo bridkega so užili v boju za vsakdanji kruh, a vedno so se spominjali Tebe, vedeli so, da Ti, ki pošiljaš hudo, daješ še v mnogo večji meri dobrote. Vedeli so to, zato je bilo trdno njih upanje, izvirajoče iz trdna vere, in vroča je bila njih ljubezen, izvirajoča iz vere in upanja. Zato, o Gospod, ne glej na njihove napake.  Saj  te  niso  žalili   namenoma,  ampak  iz slabosti in morda le iz
Hvalite Gospoda!
nepremišljenosti in mladeniške lahkomiselnosti. Poglej, kes je v njihovih srcih in veliko oživljajoče zaupanje. Zato jih ne zavrzi, o Oospod, v svojem obilnem usmiljenju!
Zbrale so se ženice, slabotne in sključene, zbrale so se, da Te poprosijo milosti zase in za svoje. Mnoge skrbi pri vzgoji otrok so jih sključile, mnoge prevare morda so jim začrtale globoke brazde v nekdaj jasna lica in so jim pobelile nekdaj črne lase. O Oospod, poglej jih z milostnim očesom. Vzgojile so verne sinove in hčere, dasi morda kaj opustilc, ker so preveč ljubilc svoje otroke. Odpusti jim ta greh, storjen je bil iz ljubezni, in kako je človek slab, veš Ti bolj kot človek sam.
Poglej, o Oospod, može in žene! V moči )et, a tudi v oblasti najtežjih skrbi. Poglej jih može v borbi za vsakdanji kruh; in če jih postaviš na poizkušnjo, o Oospod, in je ne prenašajo dovolj močno, odpusti jim. V globini svoje duše ne čutijo in ne mislijo malodušne besede, ki jo izgovorijo. In, o Gospod, če jo čutijo, je izgovorjena iz bridkosti in je bolj prošnja, da bi jim Ti pomagal, kakor pritožba. Poglej, o Oospod, matere! Okrog njih se zbira deca, ogenj v očeh, v srcih še žar nedolžnosti — a razpo-sajena in poredna. Daj moč ženam, da bodo vzredile in vzgojile to deco krepko, da bo stala močna v borbi življenja, da bo stala vedno pod tvojo zastavo v milosti križa. In odpusti jim, če včasi morda zanemarijo vzgojo. Poglej, kliče jih njiva, trata, kliče jih delo, in človek je slab in skrbi za kruh so težke, posebno če še otroci kličejo ,,mama, kruha", a kruha ni. Poglej, Oospod, na nje, ne štej njihovih napak in daj jim moči v svojem velikem usmiljenju!
Poglej, o Gospod, na mladino! Tej daj moči, tej daj volje, trdne in neomahljive! Kako nevarna so pota, kako vabljive so napačne steze in kako lahkomiselna in omahljiva je mladost! Gospod, daj ji milost, saj veš, da hrepeni k Tebi, a svet jo vabi od Tebc in svet je tako zapeljiv. ln če je ta ali oni morda že zašel, Gospod, pripelji g-a nazaj, kakor dobri pastir izgubljeno ovčico, ki je begala in iskala prave poti, a je ni našla, dokler ni zaslišala vabečega glasii pastirjev!
Prav okrog Tebe, Najsvetejši in Najmogočnejši, se je zbrala deca v belih oblačilih in z nedolžnimi srci. O Gospod, spomni se, kako si rekel, ko si še kot človek hodil po zemlji in iskal duš: BPustite malim k meni priti . . . Gorje mu, kdor pohujša katerega izmed teh malih!" Spomni se, Gospod, teh Svojih besed in varuj jih, nedolžna srca, varuj jih pred strastmi in daj da bodo iz njih zrastli močni možje in žene, ki bo v njih srcih zapisano Tvoje ime, ki se bo na njih obrazih bralo zaupanje v Tvojo moč, in ki se bo njih volja podvrgla vsaki Tvoji zapovedi. Poglej jih, o Gospod, in t& pogled naj bo milost in moč, ki jih bo spremljala vedno in povsod!
Pogiej, o Gospod, (udi na ta polja, objeta od solnčnih žarkov, pogiej na vso našo domovino, na ves naš narod in ga blagoslovi! Koliko je trpel ta narod! Spomni se na turške boje, o Gospod, ko je branil svojo vero, ko je branil Tvoj sveti križ proti nevernikom, ko je branil deželico, ki si mu jo podelil Ti. Mnogo je trpel, a vedno je zaupal vate in to zaupanje in
trdna vera sta ga ohranila v velikem trpljenju, ki ga je moral presfati ta mali narod. Blagoslovi ga, o Gospod, ohrani ga in daj, da bo ohranil sveto vero, trdno in neomajano, daj, da bo sreča prebivala v naši domovini, sreča, ki izvira iz trdne vere, močnega zaupanja, vroče ljubezni do Tebe in mirne vesti. Daj, da bodo tudi enkrat peli našemu narodu zvonovi tako zmagoslavno, koi pojejo danes, in da bodo tudi njega klicali v nebesa.
Bogumil Gorenjko