DR. IVAN LAH:
Matija Gubec.
 f                                                                   (1573—1923.)
ristopetdeset let je preteklo, odkar so peli zagrebški zvonovi pesem smrti prvemu kmetiškemu kralju Ma= tiji Gubcu, ko je sedel z razbeljeno krono na glavi na razbeljen prestol na Markovem trgu. Naš pesnik Aškerc je krasno popisal ta dogodek v 10. baladi svojih pesmi o »Stari pravdi« — »Krananje v Za*
Zvonovi zagrebški pojo, pojo, da še nikdar tako.
Le vkup, le vkup, gospod, tlačan, oznanjamo slovesen dan!
Široko ori se naš glas
v poslednjo tja slovensko vas,
v poslednjo tja hrvatsko vas, naj slišijo seljaki nas!
Ropoče boben gor in dol po ulicah, ko še nikol:
»Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves, seljakov kralj se krona dnes!
Na Markovem trgu stoji prestol in pred prestolom stoji Matija Gubec:
Zimzelen si za trak je del, kokotovo pero pripel.
In Gubcu, glej, možje trije priklonijo se do zemljž,
priklonijo se do zemlje v škrlat odeti vsi trije.
62
Priklanja prvi se, veli: »Naš kralj Matija naj *ivi!
Bog spolnil ti je željo, knez, ves narod v tebi združil dnes.
Tu v Zagrebu, preslavni voj, htel prestol si imeti svoj.
Tu prestol! Glej ga pred sebo: nad ognjem žolt je kot zlato ...
Nanj sede veličanstvo naj! Mi vdano prosimo sedaj!
Bojiš se trona!? Ti ječiš? O vreden, da na njem sediš!«
Priklanja diugi se, veli: »Naš kralj Matija naj živi!
Brez krone kralja nočemo, mi kronati te hočemo.
Na tronu svetlem zdaj sediš, a zdaj še krono to dobiš!
O rači jo, prejasni knez, iz mojih rck sprejeti dnes!
Žari se ko zlato ti vsa, saj v živem ognju je bila.
Trepečeš? Dosti si krepak,                                      ,
za krono rojen si junak!«
Priklanja tretji se, veli: »Naš kralj Matija naj živi!
Oj kralj, slovenskih kmetov voj na stolu zlatem pred menoj,
63
od mene sprejmi ga v roko ognjenosvetlo žezlo to!
Krepko ga drži! Z njim vojuj! Podložnikom zapoveduj!«
In vsi zvonovi zapojo in bobnarji zabobnajo.
Na tronu Gubec kralj sedi, z mrtvaškim glasom govori:
»Kot kralj dnes prvič gledam vas, vi zadnjič slišite moj glas!
Ves narod kronan si z menoj, s kraljevoj venčan si častjoj!
O naŠ veliki petek sam!
Kdaj vzkresne stara pravda nam?
Za njo moj duh vas spremljaj v bran, in pomnite današnji dan!...«
Tako se je končala velika žaloigra slovenskega in hrvatskega kme,ta na Markovem trgu 1. 1573. Redko se je našel pesnik, ki bi bil postavil narodnemu junaku tako veličasten spomenik, kakor ga je postavil Aškerc našemu za »Staro pravdo« borečemu se .kmetu.
»In pomnite današnji dan!...« To je bilo zadnje naročilo Gubče« vo, preden je izdihnil na razbeljenem prestolu. Množica se je razhajala z Markovega trga pod groznim vtiskom strašne kazni. S tem je bil za nekaj casa zadušen upor posavskih kmetov. Kronanje kmeti&kega kralja je bilo svarilen zgled vsem, ki so še upali na osvobojenje kme* tov izpod tuje nemške in madžarsike gospode. Po daljnih kmetiških kočah in vaseh so pripovedovali preplašeni ljudje o kmetiški vstaji, o bitki pri Brežicah, o kronanju v Zagrebu — in počasi je med trplje* njem izginjal grozen spomin. Šele nava doba je dvignila iz pozabljis vosti imena narodnih borcev, in široke ljudske plasti so začele ponav* ljati njihovo geslo o »Stari pravdi«. Narodni umetniki pa so jim začeli staviti spomenike v svojih delih.
64                                                                                                    .
Na Markovem trgu se je torej na ta način zaključila žaloigra, ki je odmevala v narodu do današnjega dne. Kdaj se je začela ta trage« dija, ki je bila obenem tragedija našega kmeta in našega naroda?
^^^^^^^^^^^HP^^            ^*^1811iilliiiiffll^H
Matija Gubec na žarečem prestolu.
Polje lepo, polje gosposvetsko, dežele koroške ti cvet! Kaj pomenja kamen stari v tebi, svedok iz neznanih nam let?
Da, tam je začetek tragedije, tam pri preprostem kamenu na Go* sposvetskein polju.
Ko je naš jugoslovenski narod okolo 1. 600 zasedel razme pokra* jine naše sedanje domovine daleč tja do tirolskih. gora, do Visokih Tur, do Dunava in na jugu do morja in Tilmenta — je bila zemlja prosta in vsaka zadruga si je svobodno izbrala svoje zemljišče. Kmet je bil prost, kmet je bil gospod — zakaj narod je bil kmet. Iz svojih vrst si je izbral svojega vojvodo, ki ga ni kronal s cesarsko krono, ampak ga je ustoličil na preprostem kamenu sredi polja. To je odgo* varjalo staroslovanski ureditvi, ki se je razvila iz prvotnega zadražs nega življenja. Zato naši dedi niso poznali velikih kraljevskih palač in zlatih prestolov: palača je bilo zeleno polje in prestol je bil preprost kamen sredi njega. Zato so se tudi pri vstoličevanju ohranili obredi, ki kažejo, da prihaja vsa oblast od svobodnega kmeta, ki izroča to oblast vojvodi zato, da skrbi za red in mir in vlada po pravici. To je naša — »Stara pravda«. Na knežjem kamenu je sedel svoboden kmet in je dr* žal v eni roki marogastega bika, v drugi pa iste barve kobilo. Od daleč se je bližal novi vojvoda v kmetiški obleki. Ko se je približal, je vprašal kmet: »Kdo je oni, ki prihaja?« ¦— Odgovorili so mu: »Deželni knez.« — Kmet je vprašal: »Ali bo pravičen sodnik, ki išče blagor domavine? Ali je svabodnega rodu in zaščitnik vere?« — »Je in bo,« so mu od« govorili. Kmet je na to udaril kneza z roko po licu v znak, da vsa oblast izhaja iz ljudstva. Knez je na to prisegel z mečem na vse štiri strani sveta v dokaz, da bo vladal po pravici. Napil se je tudi studenč« nice iz kinetiškega klobuka v znak, da bo zadovoljen s tem, kar mu nudi domača zemlja. Ob tej priliki so zažigali tudi grmade v dokaz, kako bi bilo, če bi ne bilo reda v deželi. To je bilo naše ustoličenje, ki nam kaže izvrstno svobodo in oblast našega kmeta.
Pa so prišli tujci, grofi, baroni, cerkveni in državni dostojanstve* niki in so si prilastili kmetovo zemljo, a ne le zemlje, ampak tudi oblast nad njo in nad njim. Ktnet je postal tlačan, podložnik brez pravic. Takrat se je spomnil na svojo »Staro pravdo« — na stare pravice — toda bil je brez moči in služiti je moral brezpogojno pod kruto roko valptovo in klanjati se je moral gospodom, ki ^o mu ukradli njegovo last.
Tako je bilo od takrat, ko so propadli zadnji slovenski vojvode okolo 1. 900 pa do konca STednjega veka. Skoraj pozabljena je bila »Stara pravda« — a zakopana je bila v kamenu na polju Gosposvet* skem. In ko je prikipela sila do vrhunca — spomnil se je narod na stare svobodne čase. To je bilo 1. 1514.            •
66
Novi časi so prihajali v Evropo. In tudi kmet je hotel svobodneje dihati. Središče vstaje je bilo naše Podravje. Vsa Koroška, Štajerska, Kranjska se je priklopila velikemu kmetiškemu gibanju, ki se je raz* širjalo pod geslom za »Staro pravdo!« To geslo ni nič drugega nego spomin na staro korotansko svobodo. Nemška pesem je ohranila spomin na te boje z besedami:
Hort Wunder zu,
der Bauern Unruh
thut sich so sehr ausbreiten,
aus ihrer Gememde thim sie schreien:
Stara pravda ...
(Slovensko: Čujte čudovite stvari, kmetiški upor se jako razširja in iz svoje množice vpijejo: Stara pravda.)
Nastala je zveza kmetov z nemško besedo »Bund« — od česar prihaja naš »punt« in »puntar«. Nemške kronike nam sporočajo o bojnem klicu: Le vkup, le vkup, uboga gmajna, t. j. uboga občina, spomin na staro zadrugo, ki se je zdaj borila prati tujemu gospodu, ki ji je samolastno vladal po kmetih.
Tako se je torej po več ko 500 letih zbudil spomin na stare na* rodne pravice in začel se je boj, ki se jč končal z Gubčevo smrtjo na Markovem trgu. V teh stoletjih se je razširila in okrepila oblast nemške in madžarske gospode čez vse slovenske pokrajine daleč navzdol ob Dravi in Savi med hrvatski narod. Dočim so se prvega boja. udeležili bolj severni deli ob Dravi, se je drugi glavni upor vršil ob Posavju, po Zagorju in v okolici Zagreba. V bistvu je torej ves ta upor boj za svobodo zemlje, ki so jo zasedli tujci, in s tem je imela vsa ta borba kmetiški in narodni značaj, ker je šlo za svobodo zemlje, ki so jo bili zasedli svobodni davni dedi.
Tudi ta spomin nam je krasno naslikal pesnik Aškerc v svoji »Stari pravdi«.
Kum Stojan se vrača v kresni noči čez polje Gosposvetsko. Bliža se ura duhov. Kum Stojan dospe do prestola in si odpočije ob njem. Spomni se, da so ljudje videli ob tej uri duhove ob prestolu na polju. Dali so za mase, a nič ni pomagalo. Ura bije polnoči. Zemlja se strese in res: temen duh se povzpne na prestol. »Kdo si?« vprašuje prestra« šeni kum Stojan. Duh pa odgovarja:
Kdo sem, vprašaš me, neznanec smeli! Po krvi, po rodu tvoj brat!
67
Čuj, svobode naše pokopane pomnik je ta kamen edin. Tujcu suženj ti pozabil davno, da otcev svobodnih si sin.
Tu volili smo sami si kneza, i                      kmet sam mu vso dal je oblast,
narod sam iz sebe mu predaval moč žezla in krone je čast.
Domovine le iskati sreče,                                          .
vsem braniti pravdo vsekdar
z mečem v roki tu prisegal glasno
v jeziku je našem vladar.
Čitaj črke tu na kamnu svete, mi vdolbli smo v kamen jih, znaj: :                      pravdo brani vdove — domovine —
a kdo vam jo brani sedaj?
^                      Mi sedeli s knezom smo za mizo,
za vrati stojite zdaj vi; mi iz polnih skled obedovali, a vam še ne dajo — kosti.
Kdaj izpolni se napis na kamnu? Kdaj duh moj že mir bo objel, kdaj, vi bratje? ...« Čuj, pri Gospi sveti petelin že tam je zapel.
Stojan vstane in oči si mane,
za goro že dviga se dan ...
Kaj je bilo pač to v kresni noči?
Resnica mar — ali le san?...                                  '
Bila je resnica! Bil je spomin svobode slovenske pokopane. Bila je prabujajoča se zavest o »Stari pravdi".                             (Konec.)