Inv,  c' M  V 6 O 4

R U D Y A R D K I P L IN G o K IM

ZALOŽBA HRAM
LJUBLJANA

*

1933

RUDYARD KIPLING

KIM

ROMAN

GSfTOžtt

POSLOVENIL GRIŠA KORITNIK

KNJIGO OPREMIL BOJAN STUPICA

TISKARNA »SLOVENIJA« V LJUBLJANI, r- PREDSTAVNIK A. KOLMAN.

PRVO POGLAVJE

Vi, ki povede kdaj steza
na sodbo vas mimo pekla,
poganom ne želite zla,
ker k Buddhi zro v Kamakuri!

Kljub vsem oblastvenim predpisom je sedel kobalj
na topu Zam-Zammahu, stoječem na svoji podstavi iz
zidne opeke nasproti staremu Ajaib-Gheru — »čudežni
hiši«, kakor imenujejo domačini muzej v Lahoreu.
Kdor ima Zam-Zammah, »ogenj bljuvajočega zmaja«,
ima Punjab; kajti ta velika stvar iz zelenega brona
je vselej prvi plen zmagalčevih rok.

Nekaj je opravičevalo Kima, ko je brcnil Lala
Dinanathovega sina s topovskega podstavka — saj je
bil Punjab v rokah Angležev in Kirn je bil Anglež.
Bil je sicer temno zagorel kakor malokateri domačin,
govoril je najrajši svoje domače narečje in je svojo
materinščino samo nerazločno lomil in pogrkaval,
občeval je tudi z malimi bazarskimi dečki kot popol¬
noma enakovreden tovariš, vendarle je bil belec —
boren belec, eden izmed najbornejših. Mešanka, ki je
skrbela zanj (kadila je opij in imela menda proda¬
jalno s starim pohištvom blizu trga, kjer se ustavljajo
ceneni vozniki), je dejala misijonarjem, da je sestra
Kirnove matere. Mati mu je bila pa pestunja pri rod¬
bini nekega polkovnika in se je poročila s Kimballom
O’Hara, mladim praporskim narednikom pri Mave-
rickih, irskem polku. Pozneje je stopil v službo pri
železnici Sind-Punjab-Delhi in njegov polk se je brez
njega vrnil v domovino. O’Harova žena je umrla v
Ferozeporeu za kolero, na kar se je mož vdal pijači
in se potikal s svojim triletnim bliskookim sinčkom
ob železniški črti. Društva in duhovniki so si v skrbeh

9

za otroka prizadevali, da bi ga zajeli, O’Hara pa jo je
popihal drugam, dokler ni naposled naletel na žensko,
ki je kadila opij, se po nji privadil njegovemu okusu
in umrl, kakor umirajo večjidel vsi siromašni belci v
Indiji. Vsa njegova zapuščina so bile tri listine: prvo
je imenoval svoj »ne varietur«, ker sta bili ti dve be¬
sedi napisani pod njegovim podpisom, drugo pa svojo
»odpustnico«. Tretja je bila Kirnov rojstni list. Ti
papirji, je govoril cesto v svojih slovitih opijskih raz¬
položenjih, bodo danes ali jutri napravili iz Kimballa
moža. Kirn se na noben način ne bi smel ločiti od njih,
ker so bili baje v zvezi z nekakšno veliko čarovnijo —■
s čarovnijo, s  kakršno se ukvarjajo ljudje tamkaj za
muzejem, v velikem sinjem in belem Jadoo-Gheru —
v »čudežni hiši«, kakor imenujemo tod prostozidarsko
ložo. Danes ali jutri, je govoril, pride vse prav in
Kirnov rog bo povišan med stebrovjem — velikanskim
stebrovjem — stebrovjem lepote in moči. Sam polkov¬
nik bo, jahaje na čelu najboljših polkov sveta, priča¬
koval Kima — malega Kima, ki naj bo deležen boljše
usode kakor njegov oče. Devet sto izbranih hudičev,
katerih bog bo Rdeč bik na zelenem polju, bo služilo
Kirnu, če ne bodo pozabili OHara — ubogega OHara,
ki je bil višji delavec na progi Ferozeporeu. Po teh
besedah je vselej bridko zaihtel na svojem polomlje¬
nem stolu iz bičja na verandi. Tako se je dogodilo, da
je všila ženska po njegovi smrti pergament, listino in
rojstni list v usnjeno amuletno vrečico ter jo obesila
Kirnu okoli vratu.

»In danes ali jutri,« je govorila, zmedeno se spomi¬
njajoč O’Harovih prerokb, »pride velik Rdeč bik na
zelenem polju k tebi in polkovnik, jahajoč svojega
visokega konja, res, in« — je prešla mahoma v angle¬
ščino — »devet sto hudičev.«

»Oh,« je rekel Kirn, »to si velja zapomniti. Rdeč bik
in polkovnik na konju prideta: najprej pa prideta,
je rekel oče, dva moža, ki bosta šele pripravila prostor
za vse to. Tako, je dejal oče, kakor so to vedno delali,
in je sploh vselej tako, kadar se moški ukvarjajo s
čarovnijo.«

10

Če bi poslala ženska Kima z onimi listinami v bližnji
Jadoo-Gher, bi ga seveda pokrajinska loža prevzela
ter ga poslala v prostozidarsko sirotišnico v gorovju;
a ženska je bila po vsem onem, kar je slišala o čarov¬
ništvu, nezaupna. Tudi Kirn je imel svoje mnenje. Ko
je prišel v fantovska leta, se je pričel pridno izogibati
misijonarjev in belih ljudi resne vnanjosti, ki so imeli
navado izpraševati, kdo je in s čim se ukvarja. Saj se
Kirn z velikanskim uspehom ni ukvarjal z ničimer.
Res je dodobra spoznal vse čudovito, obzidano mesto
Lahore od Delhijskih vrat do skrajnega trdnjavskega
jarka, tikal se in bratil z ljudmi, ki so živeli tako ne¬
navadno življenje, da se Harun al Raschid še v sanjah
ne bi bil domislil česa takega, in je tudi sam živel brez¬
umno, kakor v povesti »Tisoč in ena noč«, le misijo¬
narji in tajniki dobrodelnih društev niso mogli v tem
videti ničesar lepega. Po vsem mestnem okraju so
poznali njegov priimek »prijateljček vsega sveta«; ker
je bil spreten in ni zbujal pozornosti, je često izvrševal
ponoči na natrpanih strehah razna naročila za uglajene
in izlikane mlade gizdalinčke. Ljubezenske zadevščine,
kajpada — toliko je že vedel — saj so mu bile znane
vse nerodnosti, odkar se je naučil govoriti. Kar pa mu
je bilo pri tem najljubše, je bila pustolovščina sama
kot taka — plaziti se na primer skrivaj skozi temne
iztoke in uličice, plezati po vodovodnih ceveh, gledati
in prisluškovati ženskam na ploščatih strehah, pod
zastorom soparne teme drzno preskakovati s strehe na
streho. Nadalje so bili njegovi miljenci sveti možje,
od pepela zamazani fakirji pred svojimi opečnimi celi¬
cami pod drevjem ob reki, s katerimi je bil čisto do¬
mač, ki jih je pozdravljal, kadar so se vračali s svojega
beračenja, in s katerimi je, če ni bilo nobenega dru¬
gega tam, jedel iz iste sklede.

Ženska, ki je pazila nanj, ga je s solznimi očmi
prosila, da naj se oblači po evropsko — da naj nosi
hlače, srajco in klapast klobuk. Toda Kirn je navadno
rajši smuknil v hindujsko ali mohamedansko oblačilo,
kadar mu je bilo izvršiti kako opravilo. Nekdo izmed
mladih lahkoživcev — ki so ga pozneje v potresni noči

11

našli mrtvega na dnu vodnjaka — mu je nekoč podari]
vso obleko hindujske noše, opravo nekega potepinčka
nižje kaste; Kirn jo je stlačil na skrit kraj med bru-
novje Nil Ramove drvarnice, za punjabskim sodnij-
skim poslopjem, tam, kjer ležijo ter se sušijo dišeča
deodarska debla, ki so jih bili naplavili po Piavi. Kadar
pa je bilo treba kaj nujnega izvršiti ali sodelovati pri
kakšni zabavni reči, je prišel Kirn po svojo lastnino
in se potem navadno šele proti jutru vrnil skozi ve¬
rando v hišo, ves zbit od vriskanja za kakim hinduj¬
skim ženitovanjskim sprevodom ali pa od vpitja pri
kaki hindujski svečanosti. Kdaj pa kdaj ga je čakala
doma večerja, češče pa ne; in tedaj se je Kirn spet
odpravil z doma ter jedel v družbi svojih prijateljev
domačinov.

Ko je bobnal s svojimi petami po Zam-Zammahu,
je kdaj pa kdaj prekinil svojega »kraljevskega gra¬
ščaka«, igro, ki se jo je igral z malim Chota Lalom in
Abdullahom, sladčičarjevim sinom, in zavpil kakšno
robato opazko proti čuvaju domačinu, ki je pazil na
vrsto obuval pri muzejskih vratih. Rejeni Punjabec
se je prizanesljivo zarežal, saj je že dolgo poznal
Kima. Takisto tudi vodni nosač, ki je škropil suho
cesto iz svojega mehu iz kozje kože. Prav tako Jawahir
Sing, muzejski mizar, ki se je sklanjal nad novimi
zaboji. Enako so ga poznali vsi naokoli, razen kmetov
z dežele, ki so prihajali v »čudežno« hišo, gledat stvari,
ki so jih izdelavali v njihovi pokrajini ali pa kje
drugod. Muzej je bil namenjen proizvodom indijske
umetnosti in industrije in kdor je bil vedoželjen, je
lahko vprašal oskrbnika za pojasnilo.

»Dol! Dol! Pusti mene gor!« je zavpil Abdullah,
plezajoč na kolo Zam-Zammaha.

»Tvoj oče je bil lectar, tvoja mati je kradla ghi,«*
mu jo je zabrusil Kirn. »Vsi muslimani so že zdavnaj
popadali z Zam-Zammaha!«

»Pa pusti mene gor!« je zavreščal mali Chota
Lal v svoji zlatoizvezeni čepici. Oče mu je bil nemara

* Topljeno maslo.

12

vreden pol milijona funtov, a Indija je edina demo¬
kratična dežela na svetu.

»Tudi hindujci so popadali z Zam-Zammaha. Mu¬
slimani so jih pahnili z njega. Tvoj oče je bil lectar.«

Umolknil je; izza vogala je prikrevsal od hrupne¬
ga Moti bazara, s težkimi koraki človek, kakršnega
Kirn, ki je menil, da pozna vse kaste, še svoj živ dan
ni videl. Bil je približno šest čevljev visok, na sebi
je imel konjski odeji podoben, zamazan, rjav in ves
naguban ogrinjač, pa niti ene gube ni mogel spraviti
Kirn v zvezo s katero si bodi znano mu obrtjo ali po¬
klicem. Ob pasu mu je visela podolgovata železna
umetno izdelana škatla za peresa in pa lesen molek,
kakor jih imajo pri sebi sveti možje. Na glavi je imel
nekakšno velikansko kučmo. Obraz mu je bil rumen
in naguban, nalik obrazu Fook Shinga, kitajskega čev¬
ljarja v bazaru. Oči so mu bile v kotih zašiljene na¬
vzgor in se svetile kakor majhna razpoka iz oniksa.

»Kdo pa je ta?« je vprašal Kim svoja tovariša.

»Nemara je človek,« je rekel Abdullah, s prstom
v ustih strmeč proti njemu.

»Nedvomno,« je pritrdil Kim, »toda človek, ka¬
kršnega še nisem videl v Indiji.«

»Morda duhovnik,« je menil Chota Lal, opazujoč
molek. »Glejta ga, v .čudežno hišo 1  gre!«

»Ne, ne,« je izpregovoril paznik ter odkimal z glavo.
»Ne razumem vašega govorjenja.« Stražnik je govoril
punjabsko. »Hej, prijateljček vsega sveta, kaj pa hoče
povedati?«

»Pošlji ga sem,« je velel Kim, plezajoč s Zam-Zam¬
maha ter vihteč svoje bose noge. »Tujec je, ti si pa
vol.«

Mož se je v zadregi obrnil in se primaknil k dečku.
Star je bil in njegovo volneno vrhnje oblačilo je še
zaudarjalo po jedkem pelinu gorskih sotesk.

»Oh, otroci, kaj pa je ta velika hiša?« je vprašal v
zelo čisti urdujščini.

»Ajaib-Gher, .čudežna hiša 1 !« Kim mu ni dal no¬
benega naslova, kakor lala ali mian. Dečko ni mogel
ugeniti tujčeve vere.

13

»Ah! ,Čudežna hiša‘! Ali gre lahko vsakdo vanjo?«
»Nad vrati je napisano — vstop vsakomur prost.«
»Brez vstopnine?«

»Jaz hodim noter in ven. Pa nisem nikakšen ban¬
kir,« se je zasmejal Kirn.

»Oh, no! Star človek sem. Nisem vedel.« Nato se
je okrenil, prebirajoč jagode svojega molka, proti
muzeju.

»Iz katere kaste ste? Kod pa ste doma? Ali priha¬
jate od daleč?« je izpraševal Kirn.

»Prišel sem tam preko Kuluja — izza Kailasa — pa
kaj ti veš! Z gora, odtam« — je zavzdihnil — »kjer sta
zrak in voda sveža in hladna.«

»Aha! Khitai (Kitajec),« je dejal Abdullah ponosno.
Fook Shing ga je bil nekoč zapodil iz svoje delavnice,
ker je pljunil v Jossa,* sedečega ondi vrhu čevljev.

»Pahari (gorjanec),« je zinil mali Chota Lal.

»Ej, fantek — gorjanec z gora, ki jih ne boš nikoli
videl. Ali si že kdaj slišal za Bhotiyal (Tibet)? Nisem
Kitajec, temveč Tibečan, če že moraš vedeti — lama,
— ali pa, če hočeš po vaše, guru.«

»Guru iz Tibeta,« je vzkliknil Kirn. »Še nikoli ni¬
sem videl takega človeka. Ali so potemtakem hindujci
v Tibetu?«

»Mi smo romarji Srednje poti in živimo mirno po
svojih lamskih samostanih, jaz pa sem se odpravil
gledat Štiri svete kraje, preden umrjem. In zdaj veste,
vi, ki ste otroci, prav toliko kakor jaz, ki sem star.«
Starec se je dobrohotno nasmehljal dečkom.

»Ali ste že jedli?«

Začel je tipajoč iskati po svojem nedrju in izvlekel
obrabljeno leseno beraško skodelico. Otroci so priki¬
mali. Vsi duhovniki njihovega poznanstva so prosili
vbogajme.

»Ni me še želja, da bi jedel.« Okrenil je glavo
nalik stari krastači na soncu. »Je to res, da je toliko
slik v lahorski čudežni hiši?« Zadnje besede je ponovil
kakor vsakdo, ki si hoče zapomniti kak naslov.

* Kitajski malik (izg. Džosa).

14

»Res je,« je potrdil Abdullah. »Polna je poganskih
butov (malikov). Tudi vi ste malikovalec.«

»Ne poslušajte njega,« je dodal Kim. »To je
vladna hiša in nobenega malikovalstva ni v nji; samo
neki Sahib z belo brado je notri. Pojdite z menoj,
pokažem vam.«

»Tuji duhovniki žro otroke,« je zašepetal ChotaLal.

»In mož je tujec ter but-parast (malikovalec),« je
pristavil Abdullah, mohamedanec.

Kim se je zasmejal. »Tujec je. Kar stecita in se
skrijta materi pod krilo, tam bosta na varnem. Poj¬
dite z menoj!«

Kim se je zmuznil skozi samogibno vrtačo pri vho¬
du; starec je stopal za njim, pa se začudeno ustavil.
V vežni dvorani so stali večji kipi grško-buddhističnega
kiparstva, ki so jih izdelali — učenjaki bodo že vedeli,
kedaj, pozabljeni umetniki, katerih roke so tipale, pa
ne nespretno, za skrivnostno izročenim grškim slogom.
Tu je bilo na stotine likovnega nakitja v reljefu,
ostankov soh in kamnitnih plošč polnih postav, ki so
svoj čas pokrivale opečnate stene buddhističnih stupa*
in vihara** v severnih predelih in so bile zdaj, izko¬
pane in opremljene z etiketami, v ponos muzeju. Ves
osupel se je obračal z odprtimi usti od enega lika do
drugega, dokler se ni ustavil naposled v napeti za¬
maknjenosti pred velikim altoreljefom, predstavlja¬
jočim kronanje ali apoteozo Buddhe. »Gospod« je bil
prikazan sedeč na lotosu, katerega listi so bili tako
globoko vdolbeni, da so bili videti malone ločeni od
stebla. Okoli Njega je bila razvrščena hierarhija kra¬
ljev, starešin in Njegovih predhodnikov, ki so Ga
molili. Pod Njim je bila z lotosjem pokrita voda z
ribami in vodnimi pticami. Dva dewa*** z metuljnimi
krili sta Mu držala venec nad glavo; dva druga pa sta
Mu držala sončnik, preko katerega je molel, ves sijoč
od draguljev, Bodhisatov oglavni nakit.

* Tempeljske stavbe.

** Samostani.

*** Demona.

15

»Gospod! Gospod! Sam Sakya Muni je,« je govoril
lama na pol ihteč in pričel s pridrževanim glasom
moliti čudoviti buddhistični zaziv:

»Do Njega vodi Zakon — Pot,
ki bil je Maje žlahtni plod,
Gospod Ananda — Bodhisat.«

»In On je tukaj! In najmodrejši Zakon je tudi
tukaj. Kako srečno se je začelo moje romanje. Pa
kakšno delo! Kakšno delo!«

»Tamkajle je Sahib,« je dejal Kirn in smuknil v
stran med omarami z umetno obrtjo in industrijskim
oddelkom. Belobrad Anglež se je ozrl semkaj na lamo,
ki se je zdaj slovesno okrenil in ga pozdravil ter po
kratkem tipanju po obleki potegnil od nekod belež¬
nico ter kos papirja.

»Da, tako mi je ime,« je dejal Anglež, smehljaje
se nerodni, otroški pisavi.

»Eden naših, ki je svoj čas romal v Svete kraje —
zdaj je opat samostana Lung-Choja — mi ga je dal,«
je zajecljal lama. »Govoril je o teh tukaj.« Njegova
mršava roka je trepetaje pokazala naokoli.

»Pozdravljen torej, lama iz Tibeta. Tu so podobe
bogov; tu pa sem jaz« — pogledal je lami v obraz —
»da si nabiram znanje. Stopi z menoj v mojo delovno
sobo.« Stari mož se je tresel od razburjenja.

Pisarna je bila zgolj majhna pregrada, oddeljena
od s skulpturami natrpane galerije. Kim je legel na
tla in prislonil uho k špranji od vročine razpokanih
cedrovih vrat, da bi po svojem vrojenem nagonu pri¬
sluškoval in opazoval.

Večji del njunega razgovora je presegal njegovo
pamet. Lama je sprva obotavljaje se pripovedoval
oskrbniku o svojem lamskem samostanu, Suchzenu,
onstran Pisanega skalovja, ki leži štiri mesece hoda
od tod. Oskrbnik je prinesel veliko knjigo s slikami
ter mu res pokazal oni samostan: čepeč na svoji pečini
je gledal tam v velikansko dolino pestrobarvnih skla¬
dov skalovja pod seboj.

»E j, e j!« Lama si je nataknil naočnike z roženim

16

okvirom, kitajski izdelek. »Tu so ona mala vratca,
skozi katere nosimo kurivo za zimo. In ti, Anglež, veš
zanje? On, ki je zdaj opat v Lung-Choju, mi je to že
pravil, pa nisem verjel. Gospod — Vsevišnji — se
potemtakem časti tudi tod? In poznajo Njegovo živ¬
ljenje?«

»Vse je vklesano v kamenje. Pridi in si oglej, ko
se boš spočil.«

Lama je smuknil v glavno dvorano in stopal ob
oskrbnikovi strani med zbirkami s pobožnostjo ver¬
nika in razumevanjem pristnega umetnika.

Prepoznal je prizor za prizorom iz bajne zgodo¬
vine na sprhnelem kamenju, ponekod v zadregi spričo
nenavadnega grškega izraza, a ves vzhičen kakor
otrok ob slednji novi najdbi. Kjer je bila kaka vrzel
v zapovrstnosti, kakor pri Oznanjenju, jo je oskrbnik
izpopolnjeval iz kupa svojih knjig — francoskih in
nemških, s slikami in posnetki.

Bil je tu pobožni Asita, drug Simeonov v krščanski
zgodovini, držeč Sveto dete v naročju, ko oče in mati
prisluškujeta; bili so tu dogodki iz legende o brat¬
rancu Devadatti. Tam je bila hudobna ženska, zdaj
vsa skrušena, ki je obdolžila Učenika nečistosti; tu
pridiga v živalskem parku; čudež, ki je spreobrnil
častilce ognja; tu je bil Bodhisat kot princ v kraljev¬
skem oblačilu; čudežno rojstvo; smrt v Kusiganari,
kjer je slabotni učenec omedlel; malone vse neštevilne
ponovitve pobožnega premišljevanja pod drevesom
bodhi so bile tam; in povsod si mogel videti češčenje
miloščinske skledice. Že čez nekaj minut je oskrbnik
videl, da njegov gost ni navaden, svoj molek prebi¬
rajoč berač, ampak resničen učenjak. In še enkrat
sta pregledala vse od začetka; lama nosljajoč, čisteč
si naočnike in z jadrno naglico kar venomer drdrajoč
svojo čudovito zmes urdujskega in tibetanskega na¬
rečja. Slišal je bil o potovanju obeh kitajskih romar¬
jev Fo-Hiana ter Hwen-Thianga, pa bi bil rad zvedel,
ali imajo kje prevod njunih poročil. Pridrževal je
sapo, ko je brez uspeha obračal liste Beala ter Stanisla
Juliena. »Vse to tukaj je — zaklenjen zaklad zame.«

2

17

Nato se je zbral, da bi spoštljivo poslušal odlomke, ki
mu jih je njegov sobesednik hitro prevajal v urduj-
ščino. Prvikrat je slišal o delu evropskih učenjakov,
ki so s pomočjo teh in stoterih drugih dokazil ugo¬
tovili buddhistične Svete kraje. Nato mu je pokazal
oskrbnik mogočen zemljevid, ves premrežen z rume¬
nimi pikami in črtami. Rjavi prst je drsal za oskrbni¬
kovim svinčnikom od točke do točke. — Tu je bil
Kapilavastu; tu Srednja kraljevina in tu Mahabodhi,
buddhistična Meka; in tu je bila Kusiganara, ža¬
lostno prizorišče Svetnikove smrti. Starec je nekaj
časa molče sklanjal glavo nad listi; oskrbnik pa si je
znova prižgal pipo. Kirn je zaspal. Ko se je prebudil,
mu je bil razgovor, ki je živahno žuborel dalje, bolj
razumljiv.

»In tako se je namerilo, da sem, o Vrelec modrosti,
sklenil poromati v Svete kraje, ki je bila stopila nanje
Njegova noga — v Njegov rojstni kraj, celo tja v
Kapilo; potem pa v Maha Bodhi, kar je isto ko Buddh-
Gaya — v samostan — v živalski park — v kraj Nje¬
gove smrti.«

Lama je začel govoriti tiše. »In sem sem prišel sam.
Že pet, sedem, osemnajst — štirideset let mi je na umu,
da se Stari zakon ne izvršuje pravilno. Preobložen je,
kakor veste, s hudičevstvom, čarovništvom in maliko¬
valstvom. Prav tako, kakor je pravkar dejal oni otrok
tam zunaj. E j, prav tako, kakor je dejal otrok: z but-
parasti.«

»Tako se godi z vsakim verstvom.«

»Misliš? Čital sem knjige svojega lamskega samo¬
stana in bile so kakor usehel mozeg; in obrednik, ki
smo se po Predelanem zakonu pozneje obremenili ž
njim — tudi ta ni imel prave vrednosti v teh starih
očeh. Še učenci Vsevišnjega žive v neprestanih sporih
med seboj. Vse je slepilo. Da, Maja, slepilo! Jaz pa
hrepenim po nečem drugem« — nagubani žolti obraz
se je približal na tri palce oskrbnikovemu obrazu in
dolgi nohet na kazalcu mu je tipal po mizi. »Vaši uče¬
njaki so hodili v teh knjigah za Svetimi nogami po
vseh Njegovih potih; toda so stvari, ki jih niso pre-

18

iskovali. Nič ne vem — res, nič ne vem —, a stopal
bom, da se oprostim Kolesa razmer, po odprti, široki
cesti.« Smehljal se je z naivnim zmagoslavjem. »Kot
romar v Svete kraje si pridobim zasluženja. A v tem
je še nekaj več. Slišal bom glas resnice. Ko je bil naš
milostni Gospod še mladenič in si je iskal družice, so
bili ljudje na dvoru Njegovega očeta mnenja, da je
prešibek za zakonski stan. Ali yam je znano to?«

Oskrbnik je prikimal, radoveden, kaj bo še zvedel.

»Zaradi tega so zahtevali trojno preizkušnjo Nje¬
gove moči s katerim koli tekmecem. In pri preizkušnji
z lokom je naš Gospod prelomil lok, ki so Mu ga bili
dali, pa je zahteval takega, ki ga nihče ne bi mogel
napeti. Ali vam je to znano?«

»Tako je pisano. Čital sem.«

»In ko je prekosila Puščica vse druge cilje, je letela
dalje in dalje in daleč izpred dosega oči. Nazadnje je
padla na tla; in tam, kjer se je dotaknila zemlje, je
brizgnil na dan curek, ki je mahoma naraste! v Reko.
In po milosti našega Gospoda in po zaslugi, ki si jo je
lokostrelec pridobil, preden se je rešil, je dobila ona
Reka čudežno moč, da izmije vsako sled in vsak grešni
madež z onega, ki se koplje v nji.«

»Tako je pisano,« je pripomnil oskrbnik žalostno.

Lama je globoko zajel sape. »Kje je ta Reka, o

Vrelec modrosti? Kam je padla Puščica?«

»Obžalujem, brat moj, tega ne vem,« je odvrnil
oskrbnik.

»O ne, saj si bržkone samo pozabil — to edino,
česar mi nisi povedal. Gotovo moraš vedeti to? Glej,
star sem! Vprašam te — z glavo med tvojimi stopali —
o Vrelec modrosti! Vemo, napel je lok! Vemo,
puščica je padla! Vemo, curek vode je brizgnil na
dan! Kje je torej Reka? Sanje so mi velele, naj jo
poiščem. Tako sem prišel. Toda kje je Reka?«

»Ali misliš, da ne bi na ves glas razodel tega, če
bi vedel?«

»Po nji,« je nadaljeval lama, ne da bi pazil nanj,
»si pridobimo odrešenje od Kolesa razmer. Reka Pu¬
ščice! Premisli še enkrat! Nemara le neznatna rečica,

2*

19

vsa usehla od pripeke? Toda Svetnik starega človeka
ne bi tolikanj varal.«

»Ne vem. Ne vem.«

Lama se je zopet približal s svojim obrazom tiso¬
čerih gub za dlan k Angleževemu obrazu. »Vidim, ni
ti znano. Ker nisi pripadnik Zakona, ti je to prikrito.«

s Saj —■ prikrito — prikrito.«

»Oba sva vezana, ti in jaz, brat moj. Toda jaz« —
sunkoma se je dvignil s svojim mehkim težkim ogri-
njačem — »pojdem na pot, da se rešim. Pojdi z menoj!«

»Vezan sem,« je odvrnil oskrbnik. »A kam pojdeš?«

»Najprej v Kashi (Benares), kam bi drugam? Tam
najdem v Jaininem svetišču onega mesta pristaša
čistega nauka. Tudi on je skriven Iskatelj in nemara
bom mogel od njega kaj izvedeti. Prav lahko mogoče,
da pojde z menoj v Buddh-Gayo. Odondod severno in
zapadno proti Kapilavastu, in tam bom iskal Reko.
Ne, ne, povsod, kamorkoli pojdem, bom iskal —- kajti
mesto, kjer je padla Puščica na tla, ni znano.«

»In kako kaniš potovati? Daleč je do Delhija in
še dalje do Benaresa.«

»Po glavni cesti in z vlaki. Od Pathankota sem se
pripeljal z vlakom do sem, ko sem zapustil gorovje.
Vlak je nagel. Sprva sem se čudil visokim drogovom
ob cesti, ki kar venomer hlastajo po svojih nitih,« na¬
risal je z roko dviganje in padanje brzojavnih žic
poleg drvečega vlaka. »Pozneje sem se pa čutil silno
na tesnem in sem si želel, da bi mogel hoditi peš,
kakor sem vajen.«

»Ali ti je pot dobro znana?« je vprašal oskrbnik.

»Oh, treba je samo vprašati in plačati z denarjem,
nastavljene! odpravijo vsakogar, kamor si želi. To
sem vedel že v lamskem samostanu iz zanesljivega
poročila,« je dejal lama ponosno.

»In kdaj pojdeš?« Oskrbnik se je smehljal tej
mešanici starodedne pobožnosti in sodobne napred¬
nosti, ki je dandanes tako značilna za Indijo.

»Kakor hitro bo mogoče. Obiskal bom vse kraje
Njegovega življenja, dokler ne pridem do Reke Pu-

20

ščice. Razen tega se dobi tiskan vozni red vlakov, ki
vozijo na jug.«

»Pa tvoja prehrana?« Lame nosijo navadno pri sebi
precejšen mošnjiček denarja, toda oskrbnik se je le
želel prepričati o tem.

»Na poti nosim s seboj beraško skodelico kakor
naš Učenik. Da. Kakor je hodil On, hodim jaz, ko
sem zapustil mir svojega samostana. Ko sem prišel z
gorovja, sem imel s seboj nekega chela (učenca), ki je
prosil zame, kakor zahteva predpis; v Kuluju pa, kjer
sva se malo pomudila, ga je napadla mrzlica in je
umrl. Zdaj sem brez chela, svojo beraško skodelico
pa hočem le nositi in dajati tako radodarnim ljudem
priložnost, da si pridobe zaslužen je.« Prikimal je
pogumno z glavo. Samostanski učenjaki ne beračijo;
lama pa je bil v tem pogledu entuziast.

»Pa bodi tako,« je dejal oskrbnik s smehljajem.
»Privošči mi zdaj, da si pridobim zasluženje. Oba sva
poznavalca, jaz in ti. Tu je nova knjiga na belem
angleškem papirju, tu so našiljeni svinčniki, dva,
trije, debeli in tanki -— vsi dobri za pisca. Prosim, da
pogledam še tvoje naočnike.«

Oskrbnik je pogledal skozi naočnike. Bili so hudo
razpraskani, a prav tako močni kakor njegovi, ki jih
je vtaknil lami v roko z besedami: »Poskusi te-le.«

»Peresce! Pravo peresce na obrazu!« Starec je za¬
nosno zasukal glavo in privihnil nos. »Komaj da jih
čutim. Kako razločno vidim!«

»Naočniki so iz bilaura, iz kristala, in se nikdar
ne razpraskajo. Naj bi ti pomagali priti k tvoji Reki;
tvoji so!«

»Vzamem jih, tudi svinčnike in belo knjigo, zna¬
menje prijateljstva med duhovnikom in duhovnikom

— in zdaj!« — pričel je tipati okoli svojega pasu, si
odvezal umetno izdelano železno škatlo za peresa ter
jo položil na oskrbnikovo mizo — »to je za spomin
med nama — moja škatla za peresa. Nekaj starega je

— kakršen sem jaz.«

Škatla je bila delo starega vzorca, kitajska, iz
takega železa, kakršnega dandanes ne ulivajo več, in

21

zbirateljsko srce v oskrbnikovih prsih je bilo že od
prvega trenotka zaverovano vanjo. Za nobeno ceno
ni hotel lama svojega daru vzeti nazaj.

»Če se vrnem in najdem Reko, ti prirtesem popi¬
sano sliko na padmi samthori,* kakršne sem izdelaval
v lamskem samostanu na svilo. Da — in pa sliko
Kolesa razmer,« se je polglasno nasmejal, »kajti oba
sva poznavalca, ti in jaz.«

Oskrbnik bi ga bil rad še pridržal: kajti le malo
jih je na svetu, ki še poznajo skrivnosti stare buddhi-
stične umetnosti čopiča in peresa, ki je na pol pisanje,
na pol risanje. Lama pa je že odhajal, držeč glavo
pokonci, obstal še trenotek pred velikim kipom ne¬
kega v premišljevanje zatopljenega Bodhisata, nato
pa je odšumel skozi vrtačo.

Kim je stopal za njim kakor senca. Divje ga je
prevzemalo, kar je bil ujel na uho. Ta mož je bil
njegovemu mnogoznalnemu srcu popoln novinec in
hotel ga je še naprej spoznavati, prav tako kakor je
spoznaval to ali ono novo poslopje ali nenavadno
slovesnost v Lahoreu. Lama je bil zanj najdba in
sklenil si jo je prisvojiti. Kirnova mati ni bila zaman
Irka.

Stari mož se je ustavil pri Zam-Zammahu ter se ozrl
naokoli, dokler mu ni obtičal pogled na Kirnu. Romar¬
sko navdušenje se mu je bilo medtem poleglo; čutil se
je starega, zapuščenega in silno lačnega.

»Ne posedajte pod topom!« je zavpil stražnik vzvi¬
šeno.

»Hu! Ti sova!« je odvrnil Kim namesto lame. »Kar
sedi pod top, če te mika. Kdaj si pa ukradel mlekarici
copate, Dunnoo?«

To je bila docela neosnovana obdolžitev, ki mu jo
je navdahnila trenotna muha; Dunnoo pa je onemel
spričo nje, ker je vedel, da bi utegnil Kirnov vreščeči
glas spraviti pokonci cele legije hudobnih bazarskih
frkolinov, če bi bilo treba.

* Lotos.

22

»Koga pa ste molili tam notri?« je vprašal Kirn
priljudno, čepeč v senci poleg lame.

»Jaz ne molim nikogar, dečko. Poklonil sem se
Vseodličnemu zakonu.« Kirn je sprejel to novo božan¬
stvo brez notranjega ganotja. Poznal jih je že lepo
število.

»In kaj počnete zdaj?«

»Vbogajme prosim. Zdaj sem se spomnil, da je že
dolgo, kar sem jedel in pil. Kakšna je navada v tem
mestu, če prosi človek miloščine? Ali dela to molče,
kakor v Tibetu, ali z besedami?«

»Kdor molče prosi, slabo kosi,« je odvrnil Kirn v
smislu znanega pregovora. Lama je poskušal vstati,
pa se je zgrudil nazaj in zastokal po svojem učencu,
ki mu je bil umrl v daljnem Kuluju. Kirn je gledal —
z glavo postrani, zamišljen in prevzet.

»Dajte mi skodelico. Poznam ljudi v tem mestu —
vse, ki so usmiljenega srca. Dajte mi skodelico, pri¬
nesem vam jo polno nazaj.«

Preprosto kakor otrok mu je podal starec sko¬
delico.

»Spočijte se. Saj poznam ljudi.«

Ubral jo je proti odprti stojnici neke kunjri — bra¬
njevke iz nižje kaste — ki je stala na trgu Moti na¬
sproti cestne železnice. Ženska je že dolgo poznala
Kima.

»Oho,« je vzkliknila, »Ali si postal jogi s svojo
beraško skodelico?«

»Ne,« je odvrnil Kirn ponosno, »neki tuj duhov¬
nik je v mestu — mož, kakršnega še živ dan nisem
videl.«

»Star duhoven — mlad tiger,« je rekla ženska
osorno. »Sita sem že tujih duhovnov! Kakor muhe
hlastajo po našem blagu. Ali je oče mojega sina vrelec
usmiljenja, da bi jim dajal vsem, ki prosjačijo?«

»Ne,« je rekel Kirn; »tvoj mož je prej jagi (med¬
ved) kakor pa jogi (svet mož). Ta duhoven pa je
nekaj novega. Sahib v ,čudežni hiši* se je razgovarjal
z njim kakor z bratom. O mamica moja, napolni mi
to skodelico! Čaka me!«

23

»,Skodelica' — ni slabo! Takšna trebušasta košara!
Nič manj spodoben nisi kakor Sveti bik boga Šive; ta
mi je že navsezgodaj požrl celo košaro čebule, zdaj
pa naj napolnim še tvojo skodelo. Že prihaja.«

Velikanski, mišjesivi brahmanski bik tega mest¬
nega okraja se je z zibajočimi se pleči prerival skozi
pisano množico, držeč v gobcu ukradeno banano.
Ubiral jo je naravnost proti stojnici, dobro se zave¬
dajoč svojih prednostnih pravic kot sveta žival, po¬
vesil glavo ter krepko vohljal ob vrsti košar, preden
si je izbral. Zdajci pa je zletela Kirnova trda mala
peta v zrak ter ga treščila po vlažnem modrem smrčku.
Bik je jezno zarenčal in odlomastil po tračnicah nazaj;
viher se mu je kar tresel od jeze.

»Vidiš, več sem ti prihranil, kakor bi stale tri take
skodele. No, mamica, malo riža in posušenih rib po
vrhu — no, pa še malo svežega kurryja.«*

Iz ozadja stojnice, kjer je ležal neki moški, se je
oglasilo renčanje.

»Prepodil je bika,« je dejala ženska polglasno.
»Dobro je, dajati siromakom.« Vzela je skodelico in
jo vrnila polno vročega riža.

»Pa saj moj jogi ni krava,« je dejal Kirn spoštljivo
in napravil s prsti luknjo v gori riža. »Trohica kur-
ryja dobro de, pa pečen kolaček in nekaj vkuhanega
sadja bi menda tudi rad zaužil.«

»Ta luknja je tako velika kakor tvoja glava,« je
pripomnila ženska jezno. Navzlic temu pa jo je na¬
polnila z izbornim dušenim kurryjem, posadila nanj
osušeni kolač s trohico precejenega masla, prilepila
ob stran kupček konzervirane tamarinde — in Kirn je
zadovoljno opazoval vso to naloženo bero.

»Tako je prav. Kadar bom v bazaru, ne bo hodil
bik več k tej stojnici. To je nesramen bernjavs.«

»Pa ti?« se je zasmejala ženska. »A ne govori mi
slabo o bikih. Ali mi nisi svoj čas pravil, da pride
nekoč Rdeč bik na zelenem polju, ki ti bo pomagal?
No, zdaj pa le vse lepo odnesi in prosi svetega moža

* Ostra ind. začimba.

24

blagoslova zame. Nemara ve tudi kakšen pripomoček
za vnete oči moje hčerke. Še to ga vprašaj, ti, prija¬
teljček vsega sveta.«

Kim pa je odskakljal še pred sklepom njenega
govora, skrbno se izogibajoč psov brez gospodarja ter
gladnih znancev.

»Tako beračimo mi, ki razumemo to stvar,« je
ponosno dejal lami, ki je ob pogledu na vsebino sko¬
delice kar odprl oči. »Le jejte, jaz pa bom jedel z
vami. Ohe, bhistie!« je zavpil vodarju, ki je škropil
nasade pred muzejem, »prinesi sem vode. Možaki smo
žejni.«

»Možaki!« se je zakrohotal bhistie. »Ali bo ena
cev dovolj za tak parček? Pa pijta v imenu Usmilje¬
nega.«

Spustil je tenek curek Kirnu v perišče, ki je pil
kar po šegi svoje dežele. Lama je pa moral seveda
izvleči iz svoje neizčrpne vrhnje obleke kozarec in je
silo slovesno srkal iz njega.

»Paresi (tujec),« je dejal Kini, ko je starec v ne¬
znanem jeziku nekaj rekel, kar je bil očividno nekak
blagoslov.

Jedla sta skupaj na vso moč zadovoljno, dokler ni
bila beraška skodela prazna. Potem je vzel lama iz
zajetne lesene škatle ščepec njuhanca, spustil svoj
molek parkrat skozi prste, nato pa, ko se je senca
Zam-Zammaha podaljšala, rahlo, po starčevsko za¬
dremal.

Kim se je odpravil k bližnji trafikantki, dokaj
živahni mladi mohamedanki, in si izprosil smrdljivo
smotko take vrste, kakršne se prodajajo študentom
punjabskega vseučilišča, ki posnemajo angleške obi¬
čaje. Nato je kadil in, tiščeč kolena k bradi ter čepeč
pod topovim trebuhom, globoko premišljal; in posle¬
dica tega premišljanja je bilo to, da jo je skrivaj
ubral v smer proti drvarnici Nila Rama.

Lama se je prebudil šele, ko se je pričelo v mestu
večerno življenje, s prižiganjem svetilk in odhajanjem
belo oblečenih uradnikov in poduradnikov iz vladnih
pisaren. Zmedeno je bulil na vse strani; a nihče se

25

ni zmenil zanj, razen nekega hindujskega paglavca v
zamazanem turbanu in v obleki izabeline barve. Izne¬
nada je sklonil lama glavo na kolena ter pričel stokati.

»Kaj pa je?« je vprašal dečko, ki je stal pred njim.
»Ali so vas okradli?«

»Oh, moj novi chela, šel je od mene, pa ne vem,
kje je.«

»In kakšen človek je bil vaš učenec?«

»Deček je bil, prišel je k meni namesto onega, ki
mi je bil umrl. Prav gotovo zaradi tega, ker sem si
pridobil zasluženje, ko sem se tu notri poklonil Za¬
konu.« Pokazal je proti muzeju. »Prišel je k meni in
mi pokazal pot, ki sem jo bil izgubil. Povedel me je
v ,čudežno hišo 1  in njegove besede so mi dale pogum,
da sem govoril s čuvarjem božjih podob. To me je
obodrilo in okrepilo. In ko sem medlel od lakote, je
šel prosit zame vbogajme, kakor chela za svojega
učitelja. Mahoma mi je bil poslan. Mahoma je izginil.
Imel sem v mislih, da bi ga učil Zakona na poti v
Benares.«

Kirn je bil ves iznenaden, kajti slišal je bil po¬
govor v muzeju in je vedel, da starec govori resnico,
resnico, ki jo domačin tujcu le redkokedaj nudi.

»Zdaj pa vidim, da mi je poslan iz nekega določe¬
nega namena. Po vsem tem mi je jasno, da bom našel
Reko, ki jo iščem.«

»Reko Puščice?« je vprašal Kirn in se zviška na¬
smehnil.

»Ali je to spet drugo poslanstvo?« je vzkliknil
lama. »Nikomur nisem še govoril o svojem iskanju,
razen duhovniku svetih podob. Kdo si ti?«

»Vaš chela,« je odvrnil Kirn preprosto, čepeč na
svojih petah. »Svoj živ dan še nisem videl človeka,
kakršen ste vi. Z vami pojdem v Benares. In razen
tega mislim, da je staremu človeku, kakršen ste vi,
ki vsakemu človeku na cesti še pozno zvečer govori
resnico, učenec nujno potreben.«

»Pa Reka Puščice?«

»Oh, to sem slišal, ko ste govorili z Angležem.
Ležal sem pri vratih.«

26

Lama je vzdihnil. »Mislil sem že, da si mi bil
poslan za vodnika. Kdaj pa kdaj se dogodi kaj ta¬
kega — a jaz nisem vreden. Potemtakem ne poznaš te
Reke?«

»Jaz ne.« Kirn se je nasmehnil malce v zadregi.
»Jaz iščem Bika — Rdečega bika na zelenem polju,
ki mi bo pomagal.« Kakor dečki sploh je imel Kirn,
če je imel kak znanec ta ali oni načrt, takoj tudi
lastnega pri roki; in res je cele četrt ure premišljal
o prerokbi svojega očeta.

»Pomagal pri čem, dečko?« je vpraša] lama.

»Bog si ga vedi, a oče mi je tako rekel. Slišal
sem vajin pogovor v ,čudežni hiši‘ o vseh novih tujih
krajih v gorovju; in če človek, ki je tako prileten
ter tako malo... tako vajen, govoriti resnico — od¬
ide z doma zaradi take malenkosti kot je reka, sem
si mislil, tedaj moram kreniti tudi jaz na potovanje.
Če nama bo naklonjena usoda, da najdeva svoje, tedaj
najdeva — vi svojo Reko in jaz svojega Bika — in
visoko stebrovje in še vsakovrstne druge stvari, ki pa
sem jih pozabil.«

»Ne gre za stebrovje, temveč za Kolo, ki bi se
ga rad oprostil,« je dejal lama.

»To je isto. Nemara me napravijo za kralja,« je
rekel Kirn vedro, pripravljen na vse.

»Poučil te bom še o drugih in boljših stremljenjih
na najinem potu,« je odvrnil lama s častitljivostjo
Učenika. »Pojdiva torej v Benares.«

»Ponoči ne. Tatje se klatijo tam zunaj. Počakajte,
da se zdani.«

»A tukaj nimava prenočišča.« Starec je bil vajen
reda svojega samostana, in četudi je vedno spal na
tleh, kakor zahteva to predpis, je vendarle v teh za¬
devah upošteval dostojnost.

»V Kašmir-Seraju najdeva dobro stanovanje,« je
menil Kirn, smejoč se starčevi zadregi. »Imam prija¬
telja tam, ha j diva!«

Soparni natrpani bazari so tonili v svetlobi, ko sta
si utirala pot skozi gnečo vseh plemen Zgornje Indije,
in lama se je zibal naprej kakor v sanjah. Prvič v

27

svojem življenju je videl veliko, obrtniško mesto in
prenatrpani vozovi cestne železnice z neprestanimi
vreščečimi zavorami so ga plašili. Zdaj so ga porivali
naprej, zdaj vlekli s seboj, tako da je naposled le
dospel do visokih dvoriščnih vrat Kašmir-Seraja:
tega velikanskega odprtega štirikotnika nasproti že¬
lezniški postaji, obdanega od obokanih hodnikov, kjer
so se ustavljale karavane velblodov in konj na po¬
vratku iz Srednje Azije. Tu je bila množina vsako¬
vrstnega ljudstva s severa, ki je krmilo privezane
ponije in klečeče velblode, nakladalo in razkladalo
bale in zavoje, črpalo na škripajočih škripcih za ve¬
čerjo vodo iz vodnjakov, polagalo seno pred hrzajoče,
divje gledajoče žrebce, odrivalo popadljive karavan¬
ske pse, izplačevalo gonjače velblodov, iskalo novih
hlapcev, kričalo, preklinjalo, prepiralo se in baran¬
talo v ograjenem prostoru. Križni hodniki nad tremi
ali štirimi stopnicami iz opeke so bili varen pristan
okoli tega razburkanega morja.

Večidel so se oddajali v najem prekupčevalcem,
kakor se oddajajo v najem pri nas obokani prostori
cestnih prehodov. Prostori med dvema stebroma so
bili predeljeni z opeko ali deskami v pregrade, ki so
vsako od njih varovala težka lesena vrata z okornimi
žabicami domačega izdelka. Zaprta vrata so dokazo¬
vala, da je gospodar odsoten, a sirove — včasih na vso
moč sirove — čačke, naslikane z barvami ali s kredo
so povedale, kam je odšel. Približno takole: »Lutuf
Ullah je odpotoval v Kurdistan.« Spodaj pa nemara
v robatih verzih: »O Allah, ki trpiš, da žive uši na
Kabulijevi suknji, čemu dopuščaš, da ta uš Lutuf
tako dolgo živi?«

Kirn, ki je ščitil lamo v gneči razburjenih ljudi in
razburjenih živali, se je pretil ob hodnikih do skraj¬
nega konca blizu železniške postaje, kjer je stanoval
Mahbub Ali, konjski mešetar, kadar je dospel semkaj
iz one skrivnostne dežele onkraj severnih gorskih
prelazov.

Kirn je imel v svojem malem življenju — zlasti
med svojim desetim in trinajstim letom ~— že razno-

28

tere opravke z Mahbubom in veliki, plečati Afganec
s škrlatastordeče pobarvano brado (kajti mož ni bil
več mlad, pa ni hotel kazati svojih sivih las) je znal
ceniti dečka kot prenašalca poročil. Često je poveril
Kima z nalogo, naj opazuje kakega možakarja, ki
ni imel prav nobenega opravka s konji, ali pa da naj
hodi po ves dan za njim ter si zapomni slehernega
človeka, ki bi govoril ž njim. Kirn mu je nato zvečer
podal svoje poročilo in Mahbub ga je poslušal, ne da
bi bil kaj zinil ali pa se genil. Kirn je vedel, da je šlo
za kakršno že bodi spletko; vedel je pa tudi, da je
glavna vrednost vsega v tem, da ne sme nikomur o
tem črhniti besede, razen Mahbubu, ki mu je dajal
tečne prigrizke, še čisto vroče, iz velike kuhinje na
koncu seraja, nekoč pa celo kar osem an v zlatu.

»Tukaj je,« je vzkliknil Kirn in udaril hudobnega
velbloda po smrčku. »Ohe, Mahbub Ali!« Ustavil se
je pred temnim obokom in smuknil za hrbet začude¬
nega lame.

Konjski mešetar je ležal z nizko pod trebuhom
odpetim vezenim bokhariotovim pasom in leno kadil
iz velikanske srebrne huke* na dveh sedelnih vrečah
iz grobe svile. Na klic je komaj opazno okrenil glavo,
ko pa je zagledal pred seboj visoko, nemo postavo,
mu je zagrčal smeh v prsih.

»Alah! Lama! Rdeči lama! Daleč je od Lahorea do
gorskih prelazov, kaj pa počenjaš tukaj?«

Lama je mehanično pomolil svojo skodelo predenj.

»Prekletstvo božje na vse nejevernike!« je vzklik¬
nil Mahbub. »Nič ne dam nobenemu ušivemu Tibe¬
tancu; a poprosi moje Baltije tam za velblodi; oni bi
morda znali ceniti tvoj blagoslov. Hej, konjarji, evo
vam vašega rojaka. Poglejte, ali ni lačen.«

Ostriženi, sključeni Balti, ki je prišel semkaj s
konji in bil po vsem videzu nekak izgubljen buddhist,
se je prihuljeno priplazil k duhovniku ter z debelimi
goltniki poprosil svetega moža, naj sede k ognju konj¬
skih hlapcev.

* Vodna pipa.

29

»Pojdite!« je dejal Kim in ga lahno sunil, na kar
je lama odštorkljal ter pustil Kima ob robu hodnika.

»Pojdi!« je velel tudi Mahbub Ali in se zopet okre-
nil k svoji huki. »Mali hindu, idi stran! Prekletstvo
božje na vse nejevernike! Poprosi vbogajme pri lju¬
deh, ki so tvoje vere.«

»Maharaj,« je zacvilil Kim, rabeč hindujski način
govorjenja in veseleč se od vsega srca te šale. »Oče
mi je mrtev — mati mi je mrtva — želodec mi je
prazen.«

»Prosi vbogajme pri mojih konjskih hlapcih, ti
pravim. Saj mora biti med mojimi ljudmi tudi nekaj
hindujcev.«

»O, Mahbub Ali, ali sem jaz hindujec?« je vprašal
Kim po angleško.

Mešetar ni dal nobenega znamenja začudenja, samo
pogledal ga je izpod čopastih obrvi.

»Prijateljček vsega sveta,« je dejal, »kaj pa po¬
meni to?«

»Nič. Zdaj sem učenec tega svetega moža in skupaj
odhajava na romarsko pot — v Benares, kakor pravi.
Ves je zaslepljen v to, jaz pa sem tudi že sit Lahorea.
Treba mi je drugega zraka in druge vode.«

»A za koga delaš? Počemu prihajaš k meni?« Glas
mu je zvenel osorno od sumničenja.

»H komu drugemu naj bi pa šel? Denarja nimam.
Brez denarja se slabo potuje. Ti boš prodal častnikom
veliko konj. Prav čedni konjički so, tile novi, videl
sem jih. Daj mi eno rupijo, Mahbub Ali, in če pridem
do svojega bogastva, ti bom dal zadolžnico in jo
plačal.«

»Hm,« je odvrnil Mahbub Ali, hitro premišljujoč.
»Še nikoli me nisi nalagal. Pokliči svojega lamo —
ostani zdaj v temi.«

»Oh, on bo povedal isto kakor jaz,« se je zasmejal
Kim.

»V Benares odhajava,« je izpregovoril lama, ko je
razumel smisel Mahbubovih vprašanj. »Jaz in dečko.
Jaz, da poiščem Reko.«

»Že mogoče — pa deček?«

30

»Moj učenec je. Poslan mi je bil, mislim, da me
povede k Reki. Sedel sem tam pod nekim topom, kar
je iznenada prišel k meni. Kaj takega se je že večkrat
primerilo srečnikom, ki jim je bilo dodeljeno vodstvo.
A zdaj mi je prišlo na misel, rekel je, da je sin te
zemlje — hindujec.«

»Pa njegovo ime?«

»Po imenu ga nisem vprašal. Ali ni moj učenec?«

»Njegova dežela — njegovo pleme — njegova vas?
Musliman, sikh, hindujec, jaina iz nizke kaste ali
visoke?«

»Čemu naj bi to spraševal? Na Srednji poti ni ne
visokega ne nizkega. Če je moj chela, ali mi ga sme —
hoče — more kdo vzeti? Kajti, glej, brez njega ne bi
nikoli našel svoje Reke.« Slovesno je zanikal s svojo
glavo.

»Nihče ti ga ne bo vzel. Pojdi in sedi k mojim
Baltijem,« je velel Mahbub Ali in lama je odštorkljal
pomirjen po tej obljubi.

»Ali ni čisto ob pamet?« je vprašal Kirn, ki se je
spet pojavil v luči. »Počemu bi ti lagal, hadži*?«

Mahbub je molče vlekel iz svoje huke. Nato je pa
izpregovoril napol šepeta je: »Umballa leži na poti v
Benares — če res odhajata tja -—«

»T-k! T-k! Saj ti pravim, da ne zna lagati — kakor
midva.«

»In če hočeš vzeti do Umbale s seboj neko moje
naročilo, ti bom dal denarja. Gre za nekega konja —
za nekega belega žrebca —, ki sem ga prodal nekemu
častniku, ko sem se vračal zadnjič s prelazov. A tedaj
— stopi bliže in drži pokoncu roke, kakor da prosiš
vbogajme — še rodovnik belega žrebca ni bil čisto
ugotovljen in častnik, ki je sedaj v Umballi, mi je
ukazal, naj ga uredim.« (Tu je Mahbub opisal konja
in častnikovo zunanjost.) »Poročilo za onega častnika
se torej glasi takole: »Rodovnik belega žrebca je čisto
ugotovljen/ Po tem bo spoznal, da prihajaš od mene.

* Naziv muslimana, ki je že romal v Meko.

31

Potlej bo vprašal: ,Kakšne dokaze imaš?‘ in ti mu boš
■odgovoril: ,Mahbub Ali mi je dal dokaz/«

»In vse to zaradi nekega belega žrebca,« se je za¬
hihital Kim s plamtečimi očmi.

»Ta rodovnik ti bom sedaj dal — po svoje — pa
še nekaj robatih besed povrhu.« Neka senca je šinila
za Kirnovim hrbtom in prežvekujoč velblod. Mahbub
Ali je povzdignil svoj glas:

»Alah! Si mar ti edini berač v mestu? Mati ti je
mrtva, oče mrtev? Tako je z vami vsemi. No, no —«
Okrenil se je, kakor da bi tipal za nečim na tleh
zraven sebe, in vrgel dečku kos mehkega, mastnega
muslimanskega kruha. »Pojdi in lezi za to noč k mo¬
jim konjskim hlapcem — ti in lama. Jutri te nemara
sprejmem v službo.«

Kim se je odplazil s kosom kruha med zobmi. In
kakor je pričakoval, je našel zavojček zganjenega
tkaninastega papirja, zavitega v povoščeno koženico
hkratu s tremi srebrnimi rupijami — ogromnim bo¬
gastvom. Nasmehnil se je in vtaknil denar in papir
v svoj usnjeni amuletni etui. Lama, ki so ga bili Mah-
bubovi Baltiji izborno pogostili, je že spal v hlevu
v nekem kotu. Kim je legel tik njega in se zasmejal.
Vedel je, da je storil Mahbubu uslugo in ni niti
irenotek verjel bajki o žrebčevem rodovniku.

Kim pa ni slutil, da je bil Mahbub Ali, ki je bil
na glasu enega najboljših konjskih mešetarjev v Pu-
njabu, kot premožen in podjeten prekupčevalec, čigar
karavane so prodirale daleč, daleč onstran meja, vpisan
v eno tajnih knjig indijskega izvidniškega odseka kot
C. 25 I. B. Dvakrat ali trikrat na leto je odposlal
C. 25 kratko, suhoparno, vendarle pa na vso moč
zanimivo poročilo in v večini primerov ■— saj je bilo
kontrolirano po ugotovitvah R-a. 17 in M-a. 4 — po¬
polnoma zanesljivo. Ta poročila so se tikala vseh mo¬
gočih oddaljenih gorskih kneževin, potujočih znan¬
stvenikov neangleške narodnosti in trgovine z orožjem
— skratka, bila so majhen del one ogromne množine
»informacijskega gradiva«, na katerega osnovi pod-
vzema indijska vlada svoje ukrepe. Pred kratkim pa

32

je bila peterica zveznih kraljev, ki so se bili zvezali
vrag si ga vedi v kakšen namen, opozorjena po neki
naklonjeni sili na severu, da so jele prihajati vesti
iz njihovega ozemlja v britansko Indijo. Ministrski
predsedniki teh kraljev so bili resno vznemirjeni in
so na orijentalski način ukrenili vse potrebno. Med
številnimi drugimi so imeli na sumu bahatega, rdeče-
bradega konjskega mešetarja, čigar karavane so* do
trebuha v snegu orale preko njihovih ozemelj. Vsaj
njegovo letošnjo karavano so na njenem povratku v
nižave dvakrat napadli in obstreljevali, kakor so za¬
trjevali Mahbubovi ljudje, trije tuji lopovi, ki so bili
za to delo najeti ali pa kako drugače zainteresirani
pri tem. Zategadelj se Mahbub rajši ni zadrževal v
nezdravem Peshawuru, in je brez obotavljanja od¬
potoval skozi to mesto do Lahorea, kjer je, ki je
poznal svoje ljudi, pričakoval nadaljnjih pomembnih
dogodkov.

In Mahbub Ali je skrival pri sebi nekaj, česar ni
želel imeti pri sebi niti eno uro dalj, nego je bilo
treba — zavojček tesno zloženega tkaninskega pa¬
pirja, zavitega v povoščeno koženico ■— brezosebno
poročilo, brez vsakega naslova, s petimi mikroskopsko
majčkenimi iglinimi vbodi v enem kotu. To je kar
najsramotneje izdajalo onih pet zveznih kraljev,
blagonaklonjeno severno silo, nekega hindujskega
bančnika v Peshawuru, tvrdko neke tvornice za orožje
v Belgiji in nekega pomembnega, na pol neodvisnega
mohamedanskega vladarja na jugu. To je bilo delo
R-a. 17, ki ga je Mahbub prevzel onstran Doraškega
prelaza ter ga za R-a. 17 ponesel dalje, ker ta zaradi
razmer, nad katerimi ni imel moči, ni smel zapustiti
svoje opazovalne postojanke. Dinamit je bil blag in
nedolžen v primeri s tem poročilom C-a. 25, in celo
kak orijentalec z orijentalskimi pojmi o vrednosti
časa si je bil na jasnem, da je najbolje, da pride
stvar čimprej v prave roke. Mahbub ni čutil posebne
zelje, umreti nasilne smrti, kajti onstran meje so ga
čakale dve ali tri rodbinske krvne osvete, ki še niso
bile izvedene; šele potlej, ko bi bil ta račun poravnan,

3

33

se je kanil nastaniti v miru božjem kot bolj ali manj
kreposten državljan. Po svojem prihodu pred dvema
dnevoma še ni prestopil praga svojega seraja, pač pa
je kar najočitneje razposlal brzojave: v Bombay, kjer
je imel naložen v banki del svojega denarja, v Delhi,
kjer je prodajal neki poddružabnik njegove zadruge
konje nekemu agentu države Rajputane, in pa v Um-
ballo, kjer je neki Anglež nestrpno zahteval rodovnik
nekega belega žrebca. Javni dopisnik, ki je razumel
angleščino, je sestavljal izborne brzojavke, kakor:
»Creighton, Laurel-Bank, Umballa. — Konj je Arabec
kakor že poročano. Obžalujem zakasnitev rodovnika
— ga prevajam.« In pozneje na isti naslov: »Zelo ob¬
žalujem zamudo. Rodovnik pošljem čimprej.« Svojemu
poddružabniku v Delhiju je brzojavil: »Lutuf Ullah.
Nakazal brzojavno 2000 rupij v dobro vašega računa,
Luchmann Narains Bank.« To je bilo vse čisto trgov¬
sko, a glede vsake teh brzojavk so se pričkale in
pričkale neke osebe, ki so menile, da se morajo za¬
nimati za to, preden so dospele iz rok nekega prepro¬
stega Baltija, ki jih je spotoma dal čitati vsakovrstnim
ljudem, na železniško postajo.

Ko je Mahbub na ta način, da govorimo v njego¬
vem lastnem slikovitem jeziku, skalil studenec po¬
izvedovanja s palico previdnosti, mu je padel v roke
Kirn, kakor da so ga poslala nebesa sama; in Mahbub,
ki je bil prav tako naglo odločen kakor brezvesten
in vajen, izkoristiti vsako nenadno priliko, ga je kar
pri priči priklenil v svojo službo.

Potujoč lama z mladim strežnikom iz nižje kaste
bi mogel pač vzbujati trenotno zanimanje na svoji
poti po Indiji, zemlji romarjev, živ krst pa ju ne bo
imel na sumu, ali kar je bilo še važnejše, ju ne bo
okradel.

Poklical je, naj mu prinesejo novega ognja za huko,
ter premišljal o položaju. Če pa se le zgodi najhujše
in se dečku kaj pripeti, ne bo papir obremenjeval
nikogar. In tedaj pojde lahko čisto mirno sam v Um-
ballo in ponovi prizadetim osebam — čeprav nekam
tvegano, da zbudi sum — ustno svojo zgodbo.

34

Toda poročilo R-a. 17 je bilo jedro vse te zadeve,
in če ne bi prišlo v prave roke, bi bilo to skrajno
nerodno. Vsekakor, Bog je velik, in Mahbub Ali se
je zavedal, da je za sedaj storil, kar mu je bilo mo¬
goče. Kirn je bil edino bitje na svetu, ki ga ni nikoli
ukanilo. To bi bil usoden madež na Kirnovem značaju,
če Mahbub ne bi vedel, da je znal dečko druge bodisi
v svoj prid ali pa zaradi Mahbuba ociganiti kakor
kak pravi orijentalec.

Po vsem tem se je Mahbub Ali kmalu odmajal
preko seraja do vrat k harpijam, ki si barvajo oči
ter lovijo tujce v svoje mreže. Tam je našel ne brez
težave deklino, ki je bila, kakor je upravičeno do¬
mneval, srčna prijateljica nekega gladkoličnega kaš-
mirskega pundita*, ki je bil prežal na njegovega tra¬
pastega Baltija zastran brzojavk. To je bilo od sile
bedasto početje; kajti kmalu sta pričela, kljub Pre¬
rokovi postavi, z deklino piti odišavljeno žganje in
Mahbuba je zazibala pijača v najslajšo pijanost; duri
njegovih ust so.se odprle, s pijanimi nogami je šel
za to rožo vse radosti, dokler se ni lagodno zgrudil
med blazine, kjer ga je roža vse radosti s pomočjo
nekega gladkoličnega pundita kar najskrbneje pre¬
iskala od temena do peta.

Nekako ob isti uri je slišal Kim v Mahbubovi za¬
puščeni pregradi tihe korake. Mešetar je pustil, za
čuda, vrata tam nezaklenjena in njegovi ljudje zunaj
so se z vso vnemo mastili v proslavo svoje vrnitve
v Indijo kar s celo ovco, ki jo jim je bila podarila
Mahbubova velikodušnost. Okreten mlad gospod iz
Delhija je, opremljen s svežnjem ključev, ki ga je
odtrgala ,roža‘ nezavestnežu od pasa, preiskoval kov-
čege in bale, odeje in sedelne vreče v Mahbubovi
posesti še bolj sistematično, kakor sta preiskovala
,roza in njen pundit gospodarja samega.

»In zdi se mi,« je zaničljivo dejala ,roža‘ uro
pozneje, držeč svoj okrogli komolec na smrčečem
truplu, »da ni ta človek nič drugega kot navaden

* Brahmanski učenjak, cesto v slabem pomenu.

3*

35

svinjarski afganski mešetar, ki misli samo na ženske
in konje. Sicer je pa najbrže že odposlal, če je sploh
kaj bilo.«

»Ne — stvar, ki se tiče petih kraljev, bi nosil tesno
na svojem črnem srcu,« je dejal pundit.

»Nisi nič našel?«

Delhijec se je zasmejal ter si popravil svoj turban.
»Preiskal sem podplate njegovih opank prav tako
skrbno kakor ,roža‘ njegovo obleko. Ta ni pravi.
Nekdo drugi mora biti. Mojemu očesu ne uide nič.«

»Saj niso rekli, da je ta,« je dejal pundit pre¬
mišljeno. »Rekli so le, poglejte, ali je ta, ker so naša
poročila nejasna.«

»Sever je tako poln konjskih mešetarjev kakor
stara suknja uši. Saj so tam Sikhander Khan, Nur Ali
Beg in Farrukh Šah — vsi voditelji kafilov* -— ki
delajo kupčije,« je pripomnila »roža«.

»Ti se še niso vrnili,« je menil pundit. »Ujeti jih
moraš pozneje.«

»Eh!« je odvrnila »roža« z globokim gnusom ter
odvalila Mahbubovo glavo s svojega naročja. »Jaz
zaslužim svoj denar. Farrukh Šah je medved, Ali Beg
je bahač in stari Sikhander Khan — fej! Kar pojdi!
Rada bi spala zdaj. Ta prašič se ne bo premaknil
pred svitom.«

Ko se je Mahbub prebudil, ga je obsula »roža« s
ploho ostrih očitkov zaradi grešnega pijančevanja.
Azijci niti z očesom ne trenejo, če prelisičijo svojega
sovražnika; Mahbub Ali je bil pa že čisto blizu na
tem, da bi trenil vzlic temu, ko se je izhrkal, si zapel
pas in se pod zgodnjimi jutranjimi zvezdami odzibal
ven.

»Taka glupa ukana!« je govoril sam pri sebi.
»Kakor da ne bi sleherna deklina v Peshawuru storila
kaj takega. A ta je to res spretno napravila. No, bog
ve, koliko drugih je še spotoma, ki me bodo morda
preiskavale — nemara tudi z nožem. To je pa ne¬
sporno: dečko mora v Umballo, toda z vlakom, ker

* Karavan.

36

pisanje je nujno. Sam pa ostanem tukaj, lazil bom
za ,rožo‘ in pil vino, kakor pristoji afganskemu konj¬
skemu mešetarju.«

Ustavil se je pri sosednjem hlevu tik svojega. Nje¬
govi ljudje so še trdno spali. O Kirnu in lami ne duha
ne sluha.

»Vstanite!« Stresel je enega spečih. »Kam pa sta
odšla onadva, ki sta sinoči ležala tukaj — lama in
deček? Ali ni kaj v redu?«

»Ne,« je zamrmral moški, »stari bedak je vstal že
ob drugem petelinjem petju in rekel, da hoče v Be-
nares, in mladi ga je odvedel.«

»Alahovo prekletstvo na vse nejevernike!« je za¬
vpil Mahbub z globokim prepričanjem ter se splazil,
mrmrajoč si v brado, v svojo pregrado.

V resnici pa je Kirn prebudil lamo — Kirn, ki je
z očesom, prislonjenim k luknji od grče opazoval
skozi leseno pregrajo, kako je Delhijec preiskoval
kovčege. To ni mogel biti navaden tat, ki je prevračal
pisma, račune in sedla — ni mogel biti navaden vlo¬
milec, ki je zataknil nožek s strani med podplate
Mahbubovih opank ter tako spretno prerezaval šive
sedelnih vreč. Sprva je hotel Kirn zavpiti na pomoč
— z zategnjenim choor — choor! (tat! tat!), ki spravi
ponoči ves seraj pokoncu; nato pa je le še bistreje
opazoval ter, držeč roko na svojem amuletu, napravil
svoj sklep.

»Nedvomno gre za rodovnik, za to kakor pest de¬
belo laž o konju,« si je mislil, »za zadevo, ki jo nosim
v Umballo. Najbolje, da precej odrineva. Kdor zbada
z nožem po žepih, bo bržkone kmalu zbadal z nožem
tudi v trebuh. Haj! St!« je pisnil rahlo spečemu starcu
v uho. »Pojdiva. Čas je — čas, da kreneva v Benares.«

Lama se je poslušno dvignil in izmuznila sta se
iz seraja kakor dve senci.

37

DRUGO POGLAVJE

Kdor brez napuha bo priznal
tako človeka ko žival,
le-ta skrivnost bo zaznal
Vsevzhodnosti v Kamakuri.

Stopila sta na železniško postajo, podobno utrdbi,
pogreznjeno v globoko nočno temo; električne iskre
so pobliskavale nad skladišči, kjer se pripravljajo
veliki prevozi žita za na sever.

»To je delo samih hudičev!« je dejal lama, drhteč
od strahu spričo votlo odmevajoče teme, lesketanja
tračnic med peroni iz zidne opeke in goste mreže bru-
novja nad njima. Stal je v ogromni kamnitni dvorani,
ki je bila videti tlakovana z mumijami ■— to je s
potniki tretjega razreda, ki so kupili zvečer svoje
vozne listke in so čakaje spali. Orijentalcu je vseh
štiri in dvajset ur enako vrednih in potniški promet
je urejen temu primerno.

»Semkaj prihajajo ognjeni vozovi. Za onole lino
stoji človek« — Kirn je pokazal na prodajno okence —
»ta vam bo dal listek, ki vas odvede v Umballo.«

»A midva hočeva v Benares,« je razburjeno od¬
vrnil lama.

»Nič zato. Pa v Benares. Hitro! Že prihaja.«

»Vzemi ti denarnico.«

Lama, ki ni bil tako dobro vajen vlakov, kakor
je trdil, je prestrašeno planil, ko je pridrdral vlak
za na jug ob 3.25 zjutraj na postajo. Speči so mahoma
oživeli in postaja se je napolnila s hruščeip in tru¬
ščem, z vpitjem prodajalcev vode in sladčic, s klici
domačih redarjev in z rezkim vreščanjem žensk,
iščočih svoje košare, rodbine in može.

38

»To je vlak — samo vlak. Saj ne pride sem. Po¬
čakajte!« Ves iznenaden po lamovi brezkončni pre¬
proščini (izročil mu je celo vrečico rupij), je Kirn
zahteval in plačal vozni listek do Umballe. Zaspani
uradnik je nekaj zamrmral ter mu vrgel listek do
prve, šest milj oddaljene postaje.

»Oho,« je dejal Kirn, gledajoč ga z jezno mrdo.
»Tako bi morda šlo s kmeti, jaz pa živim v mestu
Lahoreu. Prebrisana reč to, babu*. Zdaj mi pa daj
listek do Umballe.«

Babu se je nakremžil ter mu dal pravi listek.

»Zdaj pa še enega do Amritzara,« je vzkliknil Kirn,
ki mu ni šlo v glavo, čemu naj bi trošil Mahbubov
denar za nekaj tako malo vrednega, kot je vozni
listek do Umballe. »Toliko in toliko velja. Vrnjeni
drobiž znaša prav toliko. Jaz vem, kako se je voziti
z vlakom... še nikoli ni noben jogi tako krvavo po¬
treboval chela, kakor ga potrebujete vi,« je bodro
čebljal osuplemu lami. »Že pri Miami Miru bi vas
vrgli ven, če ne bi bilo mene. Tod okrog! Pojdiva!«
Vrnil mu je denar in si pridržal samo po eno ano od
vsake rupije voznine do Umballe za svojo nagrado —
za to starosveto azijsko nagrado.

Lama se je obotavljaje ustavil pred odprtimi vrati
prenatrpanega voza tretjega razreda. »Ali ne bi bilo
bolje iti peš?« je vprašal tiho.

Plečat rokodelec sikh je pomolil ven svojo bra¬
dato glavo. »Ali se boji? Nič se ne boj. Spominjam
se časa, ko sem se še tudi jaz bal vlaka. Kar noter!
To je delo vlade.«

»Ne bojim se,« je odvrnil lama. »Ali imate pro¬
stora za dva?«

»Še za miško ni tukaj prostora,« je zavrisnila žena
premožnega kmeta — nekega hindu-jata iz bogatega
jullundurskega okraja. »Našim nočnim vlakom ne po¬
svečajo tolikanj pažnje kakor dnevnim vlakom, kjer
sedijo ljudje v vozeh ločeno po spolu.«

* Prvotno indijski knez, potem pa vobče gospod, zlasti
pisar.

39

»Oh, mati mojega sina, saj lahko napravimo pro¬
stor,« je dejal njen mož z modrim turbanom na glavi.
»Vzemi otroka v naročje. Svet mož je, ali ne vidiš?«

»In moje naročje je natrpano s sedemdesetimi za¬
vitki. Še to ga prosi, naj mi sede na kolena, nesram¬
než! Pa moški so že taki.« Ozrla se je naokoli, ali ji
kdo pritrjuje. Pri oknu sedeča kurtizana iz Amrit-
zara se je hihitala za svojimi oglavnicami.

»Le noter, le noter!« je zavpil rejen hindustanski
posojevalec denarja, držeč svojo v platno zavito
računsko knjigo pod pazduho. Nato pa z oljenim
cmokanjem: »Dobro je biti prijazen z ubožci.«

»Saj! Saj! S sedmimi odstotki na mesec in pa z
zastavnim listom za še nerojeno tele,« je dodal mlad
vojak, dogra, ki se je peljal na jug na dopust; in
vse se je zasmejalo.

»Ali gre vlak v Benares?« je vprašal lama.

»Gotovo. Zakaj pa bi bila drugače tukaj? Vstopite,,
sicer bova obsedela tu,« je vzkliknil Kirn.

»Glejte ga no!« je zavrisnila amritzarska deklina.
»Še nikoli ni stopil na vlak. Oh, glejte ga no!«

»Ne, pomagajte rajši,« je rekel kmet in iztegnil
svojo veliko rjavo roko ter ga potegnil noter. »Tako
se napravi to, očka.«

»Ali — ali — rajši bom sedel kar na tleh. Proti
predpisom je, sedeti na klopi,« je dejal lama — »in
vrh tega — mi povzroča to krče.«

»Jaz pa pravim,« je povzel posojevalec denarja,
vihajoč nos, »da ga ni predpisa o pravilnem življenju,
ki ga ne bi morali prekršiti zaradi teh vlakov. Tako
sedimo na priliko kar drug ob drugem z ljudmi vseh
kast in slojev.«

»Res, pa še z neznosnimi brezstidneži po vrhu,«
je dodala žena, škileč ogorčeno proti amritzarski de¬
klini, ki je zapeljivo upirala oči v mladega sepoja*.

»Saj sem rekel,« je menil mož, »da bi šla rajši z
vozom. Pri tem bi še denarja prihranila.«

* Vojak domačin v angl, službi.

40

»Pa potrošila prihranek v dvojni meri za prehrano.

Saj se je že deset tisočkrat govorilo o tem.«

»Da,« je zamrmral, »in z deset tisoč jeziki.«

»Sam Bog nam pomagaj ubogim ženskam, če še-
govoriti ne smemo. Tale je take sorte, ki ne pogleda
ženske in ne govori ž njo.« Kajti lama se zvest svo¬
jemu predpisu ni niti najmanj menil zanjo. »Ali je
njegov učenec prav tak?«

»Ne, mamka. Ne, če je ženska čedna, posebno pa,
če ima srce za lačnega človeka,« se je bistro odrezal
Kirn.

»Beraški odgovor,« se je zasmejal sikh. »Sama
si si ga kriva, sestra!« Kirnove roke so se proseče
sklenile.

»Kam pa romaš?« je vprašala žena in mu ponudila
iz mastnega zavoja pol kolača.

»Naravnost v Benares.«

»Komedijant najbrže?« je menil mladi vojak. »Ali
nam ne bi zaigrala kake umetnije, da si preženemo
dolgčas? Zakaj pa rumeni mož nič ne odgovori?«

»Zato,« je odvrnil Kirn zviška, »ker je svet in ker
misli o stvareh, ki so tebi prikrite.«

»Prav lahko mogoče. Mi od ludhianskih sikhov,«
je zabrundal z zvočnim glasom, »si ne trapimo glav s
svetimi nauki. Mi se vojskujemo!«

»Moje sestre bratov sin,« je mirno pripomnil sikh
rokodelec, »je naik (korporal) pri polku. Tudi nekaj
dograških stotnij je tam.« Vojak je obmolknil, kajti
dogra je iz nižje kaste kakor sikh; in denarnik se je
zahihital.

»Meni so vsi enaki,« je menila deklina iz Amrit-
zara.

»To že verjamemo,« je zlobno smrknila kmetova
žena.

»Ne, a vsi, ki služijo sirkau* z orožjem v roki, so
ena sama bratovščina. Je tudi neka bratovščina kast
— nad njo pa še —« ozrla se je plaho okoli sebe —
»skupnost pultona — polka — mar ne?«

* Vlada.

41.

»Moj brat je pri nekem jatskem polku,« je dejal
kmet. »Dogre so vrli možje.«

»Vsaj tvoji sikhi so tako mislili,« je spregovoril
vojak in se zmrdnil proti dobrodušnemu staremu
možu tam v kotu. »Tvoji sikhi so mislili tako, ko
sta jim prišli naši dve stotniji pred pičlimi tremi
meseci pri Pirzaiju Kotalu na gorskem prelazu na
pomoč proti osmim zastavam Alfridov.«

Pripovedoval je o nekem obmejnem spopadu, pri
katerem so se odlikovale dograške stotnije ludhian-
skih sikhov. Deklina iz Amritzara se je nasmehnila;
vedela je, da pripoveduje to zgodbo zaradi nje.

»Jojme!« je vzkliknila kmetova žena, ko je nehal.
»Njih vasi so jim bile požgane in njihovi otročički
so izgubili svoje strehe?«

»Naše mrliče so onečastili. Plačali so pošteno, ko
smo jih mi sikhi naučili kozjih molitvic. Tako je bilo.
Ali je že Amritzar?«

»Je, in tu moramo pokazati vozne listke,« je dejal
bankir, tipajoč se za pasom.

Svetilke so že medlele v somraku, ko se je pri¬
bližal sprevodnik mešane krvi. Pobiranje voznih list¬
kov je na Vzhodu počasno opravilo, kajti ljudje se
skrivajo po vseh mogočih kotih. Kirn je pokazal svo¬
jega in veleli so mu oditi.

»Kako,« je ugovarjal, »saj se vozim v Umballo.
S tem svetim možem se peljem.«

»Zastran mene se lahko pelješ v jehannum*, če
hočeš. Ta listek velja samo do Amritzara. Ven!«

Ploha solza se je udrla Kirnu iz oči, rotil se je,
da mu je lama oče in mati, da je lami v oporo na
njegove stare dni in da bi lama brez njegove pomoči
umrl. Ves voz je prosil sprevodnika, naj ima usmi¬
ljenje — zlasti denarni človek se je kazal silo zgovor¬
nega — sprevodnik pa je potisnil Kima ven.

Lama je mežikal, ker ni mogel dohajati dogodkov,
in Kirn je povzdignil svoj glas ter jokal zunaj pred
oknom voza.

* Izg.: džehanum, pekel

42

»Velik ubožec sem. Oče mi je mrtev — mati mi
je mrtva. Oh, blagi ljudje, kdo naj skrbi za starega
moža, če ostanem tukaj?«

»Kaj — kaj je to?« je vprašal lama večkrat za¬
povrstjo. »V Benares mora. Z menoj mora. Moj chela
je. Če treba plačati —«

»Oh, molčite no,« je zašepetal Kirn, »saj nisva
rajah*, da bi metala dobro srebro od sebe, če je svet
tako dobrega srca?«

Deklina iz Amitzara je izstopila s svojo culo in
Kirnovo budno oko se je obrnilo k nji. Vedel je, da
so ženske tega poklica radodarne.

»Listek — boren listek do Umballe ■— oh, ti, osvo-
jevalka src!« Ta se je smejala. »Kaj nimaš nič srca?«

»Ali prihaja sveti mož s severa?«

»Od daleč, daleč s severa prihaja,« je vzkliknil
Kirn. »Z gora.«

»Sneg leži med smrekovimi debli na severu — sneg
je na gorah. Moja mati je bila iz Kuluja. Skoči si po
vozni listek. Prosi ga blagoslova.«

»Deset tisoč blagoslovov!« je zavrisnil Kirn. »Oh,
sveti mož, neka ženska nama je iz usmiljenja podarila
toliko, da pojdem lahko z vami — ženska z zlatim
srcem. Stekel bom po listek.«

Deklina se je ozrla proti lami, ki je mehanično
stopal za Kirnom na peron. Povesil je glavo, da je
ne bi videl, in je zamrmral v tibetanščini, ko se je
izgubila ona v množici.

»Lahko prisluženo — lahko zafrčkano,« je opom¬
nila kmetova žena zaničljivo.

»Pridobila si je zasluženje,« je odvrnil lama, »go¬
tovo je nuna.«

»Takih nun je samo v Amritzaru deset tisoč. Vrni
se, stari, drugače odpelje vlak brez tebe,« je zaklical
bankir.

»Zadoščalo je ne samo za vozni listek,« je rekel
Kirn in skočil na svoj sedež, »temveč je še nekaj ostalo
za prigrizek. Jejte, sveti mož. Glejte, dani se že!«

* Izg.: radža, ind. knez, gospod, pisar.

43

Zlato, rožasto, žafranasto in nageljnasto so se raz¬
pršile jutranje megle preko ravne zelene planjave.

Ves bogati Punjab je ležal v sijaju žarkega sonca.
Lama se je nekoliko zdrznil, ko so brzojavni drogovi
bežali mimo.

»Veliko brzino ima vlak,« je rekel izposojevalec
denarja in se pokroviteljsko zarežal. »Prišli smo že
delj od Lahorea, nego bi mogel prehoditi človek v
dveh dneh, drevi bomo že v Umballi.«

»In to je še daleč od Benaresa,« je spregovoril
lama trudno, grizeč kolač, ki mu ga je dal Kirn. Vsi
so odprli zdaj svoje cule ter zajtrkovali. Nato so
bankir, kmet in vojak pripravili svoje pipe ter pre¬
plavili ves voz z ostrim, rezkim dimom, pljuvajoč,
kašljajoč in zadovoljni na vso moč. Sikh in kmetova
žena sta žvečila pan*, lama je njuhal in molil na svoj
molek, Kirn pa je prekrižal noge in se smehljal ob
blagem občutku polnega želodca.

»Katere reke imate v Benaresu?« je vprašal lama
iznenada, obrnivši se k vsem v vozu.

»Gungo** imamo,« je odvrnil bankir, ko se je po¬
legel smeh.

»Katere še?«

»Katero še razen Gunge?«

»Ah, mislil sem na neko zdravilno reko.«

»To je Gunga. Kdor se okoplje v nji, postane čist
in pride k bogovom. Trikrat sem že romal h Gungi.«
Ponosno se je ozrl okoli sebe.

»Saj ti je bilo tudi treba,« je rekel mladi sepoj
suho in smeh potnikov se je obrnil zdaj proti bankirju.

»Čist — da se vrne k bogovom,« je zamrmral lama,
»in da lahko potuje dalje skozi nova življenja — še
vedno priklenjen na Kolo.« Zamišljeno je zmajal z
glavo. »Lahko je mogoče, da je tu kaka zmota. Kdo
pa je ustvaril Gungo v začetku?«

»Bogovi. Kateri znani veri pa potemtakem pripa¬
daš?« je vprašal bankir ves prepadel.

* List betelovega poprovca.

** Ganges.

44

»Jaz se ravnam po Zakonu: po Višjem Najodlič¬
nejšem zakonu. Tak bogovi so ustvarili Gungo. Pa
kakšni bogovi so bili to?«

Vsa družba v vozu se je osuplo ozrla vanj. Bilo
je nekaj nepojmljivega, da ne bi kdo prav nič vedel
o Gungi.

»Kaj pa — kaj je tvoj bog?« je vprašal nazadnje
posojevalec denarja.

»Čujte!« je vzkliknil lama in si opletel molek okoli
rok. »Čujte! Zakaj o Njem bom govoril! Oh, ljudstvo
hindustansko, poslušaj me!«

Pričel je pripovedovati v urdujščini o bogu Bud-
dhi, a je, zanesen po svojih mislih, kmalu prešel v
tibetanščino in enolično besedilo neke kitajske knjige
o Buddhovem življenju. Blagi, strpljivi ljudje so
spoštljivo upirali oči vanj. Vsa Indija je polna svetih
mož, ki jecljajo v tujih jezikih svete nauke, pre-
žarjeni in razjedeni od ognja lastne gorečnosti —
sanjačev, brbljačev in tajnovidcev — kakor je bilo
to od prapočetka in bo tako do konca dni.

»Hm!« je hrknil vojak od ludhianskih sikhov. »Bil
vam je neki mohamedanski polk, ki je taboril zraven
nas pri Pirzaju Kotalu, in eden njegovih duhovnikov
■— bil je, kakor se še spominjam, naik — je pričel
prerokovati, kadar ga je prijelo. Toda blazniki so
vsi v božjem varstvu. Njegovi predstojniki so mu
marsikaj izpregledali.«

Lama je zopet prešel v urdujščino, kajti domislil
se je, da je v tuji deželi. »Poslušajte zgodbo o Puščici,
ki jo je naš Gospod sprožil s tetive,« je izpregovoril.

To je bolj prijalo njihovemu okusu, pa so rado¬
vedno poslušali, ko je pripovedoval. »Zdaj pa, ljudje
iz Hindustana, sem se odpravil iskat ono Reko. Ali
poznate kaj, kar bi mi moglo pomagati? Kajti mi vsi,
moški in ženske, živimo v pregrehah.«

»Gunga —- in samo Gunga — izpira vse grehe,« je
prebežalo šepetanje po vozu.

»Čeprav imamo nesporno dobre bogove tudi v
Jullunduru,« je pripomnila kmetova žena, zroč skozi
okno. »Glejte, kako so blagoslovili posevke.«

45

»Poiskati vsako reko v Punjabu, ni majhna stvar,«
je dodal njen mož. »Meni zadošča reka, ki pušča na
mojem svetu zadosti mulja, in sem hvaležen Bhumiji,
bogu domačije.« Skomignil je s svojimi kitastimi, bro¬
nastimi pleči.

»Ali misliš, da je prišel naš Gospod tako daleč na
sever?« je vprašal lama, obrnjen proti Kirnu.

»Že mogoče,« je odvrnil Kirn pomirljivo in izplju¬
nil rdeči betelov sok na tla.

»Zadnji izmed Velikih,« je izpregovoril sikh s po¬
udarkom, »je bil Sikander Julkam (Aleksander Ve¬
liki). Tlakoval je ceste v Jullunduru in zgradil veliki
vodnjak pri Umballi. Ta tlak je vzdržal do današ¬
njega dne, pa vodnjak tudi še stoji tam. O tvojem
bogu še svoj živ dan nisem slišal.«

»Pusti si kar dolge lase in govori kakor punjabski
ljudje,« je dejal mladi vojak šaljivo Kirnu v smislu
nekega severnega pregovora. »To je vse, pa boš cel
sikh.« Tega pa ni rekel posebno na glas.

Lama je vzdihnil in se skrčil vase, da je bil po¬
doben rjavi, brezoblični gmoti. Med presledki nju¬
nega pomenka so slišali potniki nizko momljanje —
»Om mane padme hum! Om mane padme hum!« in
mehko trkljanje jagod lesenega molka.

»Moti me,« je dejal nazadnje. »Ta naglica in ta
ropot me moti. In razen tega, chela moj, smo po mojih
mislih nemara že preko one Reke.«

»Le mirno, mirno,« je odvrnil Kirn. »Ali ni bila
Reka blizu Benaresa? Daleč smo še od onega kraja.«

»Toda — če je prišel naš Gospod na sever, tedaj
bi utegnila biti ta ali ona teh malih, ki smo se vozili
preko njih.«

»Ne vem.«

»Pa saj si mi bil poslan — ali mi nisi bil poslan?
— zaradi zasluženja, ki sem si ga bil pridobil tam
gori onstran Suchzena. Od topa sem si prišel in dva
obraza si imel in dve obleki.«

»Tiho! O tem ne smeva govoriti tukaj,« je zašepetal
Kim. »Bil je samo eden. Pomislite, pa se boste spom-

46

nili. Dečko — hindujski dečko — pri velikem zele¬
nem topu.«

»Pa, ali ni bil tam še neki Anglež z belo brado
— svet med svetimi podobami —, ki me je še bolj
zagotovil v moji gotovosti o Reki Puščice?«

»On — midva ■— sva šla v lahorski Ajaib-Gher, da
bi ondi pomolila pred bogovi,« je pojasnil Kirn pri¬
sluškujoči družbi. »In Sahib* v ,čudežni hiši‘ se je raz-
govarjal z njim — da, to je res — kakor brat z
bratom. To je zelo svet mož, od daleč onkraj gorovja.
Kar mirni bodite, bova že pravi čas prispela v Um-
ballo.«

»Pa moja Reka — Reka mojega zdravja?«

»In potem bova, če hočete, peš iskala Reko, tako
da ne bova zgrešila nobene -— še najmanjšega potoka
na polju ne.«

»Pa saj imaš ti sam svoje Iskanje?« Lama se je,
močno obveseljen spričo svojega dobrega spomina,
čvrsto zravnal.

»Eh!« je dejal Kirn pomirljivo. Deček je bil do
dna duše srečen, da je sedel, grizel betel in si ogle¬
doval tuje ljudstvo sredi velikega, dobrodušnega sveta.

»Bil je Bik — Rdeč bik — ki naj bi prišel, da bi
ti pomagal — da bi te nosil — kam? To sem pozabil.
Rdeč bik na zelenem polju, ali ni bilo tako?«

»Ne, nikamor me ne bo nosil,« je odvrnil Kirn.
»Kar sem vam pripovedoval, je samo bajka.«

»Kaj je to?« Kmetova žena se je pripognila, da
so ji zacingljale zapestnice na roki. »Ali se vama
obema sanja? Rdeč bik na zelenem polju, ki naj bi
te nesel v nebesa — ka-li? Ali je bila to prikazen?
Prerokba? Mi imamo rdečega bika v svoji vasi, za
mestom Jullundurom; ta se pase po naših najbolj
zelenih poljanah, kolikor ga je volja.

»Daj ženski babjo storijo in vodni ptici list in
nit, pa ti bosta spletli čudovite zgodbe,« je menil
sikh. »Vsi sveti možje sanjajo sanje in njihovi učenci,
ki hodijo z njimi, se takisto nauče tega.«

* Sahibe nazivajo Indijci Angleže in sploh Evropejce.

47

»Rdeč bik na zelenem polju, kaj ne?« je ponovil
lama. »Nemara si si v nekem svojem prejšnjem živ¬
ljenju pridobil zasluženje, pa pride Bik ter te po¬
plača.«

»Ne — ne — saj je bila samo bajka, ki mi jo je
nekdo povedal — za šalo bržkone. A iskal bom Bika
tam okrog Umballe, vi boste pa lahko iskali svojo
Reko ter se odpočili od ropota na vlaku.«

»Zelo verjetno, da Bik ve — in da nama je obema
poslan za vodnika,« je menil lama, poln upanja kakor
otrok. Nato pa obrnjen proti družbi in kažoč na Kima:
»Ta tule mi je bil šele včeraj poslan. Po mojih mislih
ni od tega sveta.«

»Na cele trume beračev sem že naletela in svetih
mož povrhu,« je rekla kmetica, »na takega jogija in
na takega učenca pa še svoj živ dan ne.«

Njen mož se je rahlo potrkal s prstom na čelo in
se nasmehnil. Ko pa je lama zaželel nato jesti, so se
vsi podvizali, da bi mu dali vsega najboljšega.

In navsezadnje so — trudni, zaspani in prašni —
dospeli na postajo mesta Umballe.

»Midva morava ostati tukaj zaradi neke pravde,«
je dejala kmetova žena Kirnu. »Stanujeva pri mlaj¬
šem bratu bratranca mojega moža. Na dvorišču ima
dovolj prostora za tvojega jogija in zate. Ali mi bo
— dal blagoslov?«

»O sveti mož! Ženska z zlatim srcem nama nudi
prenočišče. Prijazna dežela to, ta dežela na jugu.
Glejte, kako so nama že od davi šli na roko.«

Lama je sklonil glavo k blagoslovu.

»Polniti hišo mlajšega brata mojega bratranca s
potepuhi —« je izpregovoril mož in zadel na ramo
svojo težko bambusovo palico.

»Tvojega bratranca mlajši brat je mojega očeta
bratrancu dolžan denarja še od poroke njegove
hčerke,« je ciknila žena. »Naj vpiše njuno hrano na
ta račun. Jogi bo gotovo tudi vbogajme prosil.«

»Da, saj beračim jaz zanj,« je pritrdil Kim, ki mu
je bilo pri srcu samo to, da bi spravil lamo čez noč

48

pod streho ter bi mogel sam poiskati Mahbubovega
Angleža in se odkrižati rodovnika belega žrebca.

»No,« je dejal, ko je spravil lamo v varen pristan
na notranjem dvorišču dostojne hindujske hiše za
vojašnicami, »zda j pa pojdem za nekaj časa stran, da
— da nakupim v bazaru hrane za naju. Ne lazite okoli,
dokler se ne vrnem.«

»Pa se boš vrnil? Saj se gotovo vrneš?« Starec ga je
prijel za zapestje. »In se vrneš v prav tej postavi? Je
že prepozno, da bi šla še danes iskat Reko?«

»Prepozno in pretemno. Pomirite se. Pomislite,
kakšno pot imava že za seboj — že sto ,kosov‘* od
Lahorea.«

»Res — in še veliko več od mojega samostana. Joj!

Velik in strašen je ta svet.«

Kirn je smuknil ven ter odšel — prav tako neopazno
kakor katera si bodi druga postava, noseč svojo lastno
ter tisočev drugih usodo na svojih ramah. Mahbubovi
podatki mu niso prizadevali mnogo dvomov glede hiše,
v kateri je prebival njegov Anglež, neki hlapec pa,
ki je pravkar pripeljal lahak lovski voz izpred kluba,
ga je povsem zagotovil glede nje. Zdaj je veljalo samo
še poiskati svojega moža. Kirn se je splazil skozi vrtno
ograjo ter se skril v kup mehke trave tik verande.
Hiša je tonila v luči, strežniki so smukali okoli miz,
okrašenih s cvetjem, kristalom in srebrom. Zdajci se
je prikazal neki Anglež v belem in črnem, polglasno
pojoč neki napev. Bilo je pretemno, da bi mu mogel vi¬
deti v obraz, zato je poskusil Kirn staro beraško zvijačo.

»O, zaščitnik ubožcev!«

Človek je stopil nazaj, proti govorečemu.

»Mahbub Ali pravi —«

»Ha, kaj pravi Mahbub Ali?« Ni si prizadeval, da
bi videl govorečega; to je bil Kirnu dokaz, da mu je
bilo vse znano.

»Rodovnik belega žrebca je popolnoma ugotovljen.«
»Kakšen dokaz za to?« Anglež je švrknil s paličico
proti cvetoči ograji ob vozni poti.

* Ind. mera za dolžino, 2 milji.

4

49

»Mahbub Ali mi je dal tale dokaz.« Kirn je vrgel
zavitek zloženega papirja kvišku; padel je na pot k
možu, ki je stopil z nogo nanj, ko je zavil vrtnar okoli
vogala.

Ko je hlapec odšel, je Anglež pobral papir — spu¬
stil na tla rupijo — Kirn je slišal, kako je zažvenketalo
— ter odkorakal v hišo, ne da bi se bil okrenil. Kirn
je naglo pobral denar; kljub vsem svojim navadam pa
je bil le še toliko Irca, da je smatral srebro zgolj za
manj pomemben privesek pri kaki spletki. To, po če¬
mer je hrepenel, naj bi bilo viden učinek nekega
dejanja; zategadelj je, namesto da bi se splazil proč,
legel lepo v travo ter se prikradel bliže k hiši.

Videl je — indijski bungalowi so skoz in skoz od¬
prti —, kako je stopil Anglež v majhen salon v kotu
verande, ki je bil hkratu pisarna, natrpana s papirji in
aktovkami — in sedel, da bi si ogledal Mahbubovo po¬
ročilo. Obraz se mu je v polni luči petrolejke spre¬
menil in zmračil in Kirn, vajen opazovati človeške
obraze, kakor mora biti to vsak berač, je to dobro
opazil.

»Will! Will!« je vzkliknil ženski glas. »V salon mo¬
raš. Vsak čas bodo tukaj.«

Mož pa je napeto čital dalje.

»Will!« je čez pet minut spet zavpil glas. »Že pri¬
haja. Jezdece slišim na poti.«

Mož je razoglav planil ven, ko se je ustavil pred
verando velik kmetski voz s štirimi domačini na ko¬
njih in se je visok črnolas moški, raven kakor puščica,
zavihtel z njega; pred njim je stopil z voza mlad, pri¬
jazno se smehljajoč častnik.

Kirn je ležal na trebuhu, dotikajoč se malone viso¬
kih koles. Gospodar in črnolasi tujec sta izmenjala
nekaj besed.

»Gotovo, sir,« je dejal mladi častnik ročno, »vse
mora čakati, kadar gre za konja.«

»Ne bomo se zamudili več kot dvajset minut,« je
dejal gospodar. »Tačas lahko počastite ljudi — po¬
skrbite za zabavo in tako dalje.«

»Recite, naj eden vojakov počaka,« je dejal visoko-

50

rasli mož in oba sta nato stopila v salon, medtem ko
je voz oddrdral. Kirn je videl, kako se njuni glavi
sklanjata nad Mahbubovim pisanjem, in slišal njuna
glasova — prvi je bil tih in spoštljiv, drugi rezek in
odločen.

»To ni vprašanje tednov. To je vprašanje dni —
malone ur,« je dejal starejši. »Pričakoval sem tega že
nekaj časa, to pa« — potrkal je na Mahbubov papir
— »potrjuje vso to zadevo. Saj bo večerjal nocoj
Grogan tukaj, ali ne?«

»Bo, sir, in Macklin tudi.«

»Izborno. Govoril bom sam ž njima. Zadeva bo
predložena svetu, kajpada; a to je slučaj, za katerega
se smemo smatrati upravičene, da pretresamo o njem.
Obvestite pindijske in peshawurske brigade. To bo
sicer prekrižalo vse letne dopuste, a pomagati si ne
moremo. Vsa krivda je v tem, da nismo zadeve takoj
spočetka temeljito rešili. Osem tisoč jih bo menda
dovolj.«

»In topništvo, sir?«

»Moram se posvetovati z Macklinom.«

»To pomeni torej vojno?«

»Ne. Kazen. Če je človek vezan po početju svojih
prednikov —«

»Toda C. 25 je utegnil lagati.«

»Potrdil je poročilo drugega. Prav za prav so že
pred šestimi meseci pokazali svoje karte. A Devenish
se ni dal odvrniti od mnenja, da je miren izhod še
mogoč. Seveda so izkoristili to, da so dobili ojačenja.
Odpošljite takoj te brzojavke — po novem ključu, ne
po starem — po mojem in Whartonovem. Po mojem
mnenju ni treba, da bi dame zaradi nas še dalje ča¬
kale. Ostalo lahko izvršimo ob smotki. Mislil sem si,
da pride do tega. To je kazen — ne vojna.«

Ko je jezdec oddirjal, se je splazil Kirn po ovinku
k ozadju hiše, kjer je po svoji lahorski skušnji upal
dobiti hrane in novic. Kuhinja je bila polna mrzlično
zaposlenih kuharskih učencev, katerih eden mu je dal
brco.

4’

51

»Av,« je zavpil Kim, hlineč solze. »Hotel sem poma¬
gati samo pomivati, za pošten prigrizek.«

»Vsa Umballa bi rada to. Glej, da mi izgineš. Zdaj
nosijo juho na mizo. Ali misliš, da potrebujemo posli
Sahiba Creightona tujih kuharčkov za pomočnike pri
velikih pojedinah?«

»Silo veliko pojedino imate,« je dejal Kim, ozirajoč
se po pladnjih.

»Ni čuda. Saj je častni gost sam Jang-i Lat Sahib
(vrhovni poveljnik).«

»Ho!« je vzkliknil Kim s pristnim goltnikom začu¬
denja. Izvedel je, kar je hotel vedeti, in ko se je ku¬
harski učenec ozrl okrog, ga že ni bilo več tam.

»In vse te reči,« je dejal sam pri sebi, misleč kakor
navadno po hindujsko, »zaradi rodovnika nekega klju¬
seta! Mahbub Ali bi moral priti k meni, da bi se na¬
učil malo lagati. Doslej je bila vselej kaka ženska
pri tem, kadar je bilo treba opraviti kako poročilo.
Zdaj so pa moški. Še bolje! Oni dolgin je dejal, da
kanijo poslati veliko armado ter da bodo nekoga —
nekje — kaznovali. Poročilo pojde v Pindi in Pesha-
wur. Tu so tudi topovi. Škoda, da se nisem še bliže
splazil. Kakšna novica!«

Ko se je vrnil, je našel kmetovega bratranca mlaj¬
šega brata, ki je vneto od vseh strani pretresal rod¬
binsko pravdo s kmetom, njegovo ženo in nekaterimi
prijatelji, medtem ko je lama dremal. Po večerji je
nekdo ponudil Kirnu vodno pipo, pa se je ta zdaj
čutil celega moža: razkoračil se je v mesečini na ši¬
roko, srkal iz gladke lupine kokosovega oreha in kdaj
pa kdaj s cmokajočim jezikom kaj pripomnil. Nje¬
govi gostitelji so bili na vso moč prijazni, kajti kme¬
tova žena jim je povedala o njegovi prikazni Rdečega
bika in o njegovem domnevnem poreklu z drugega
sveta. Vrhu tega je bil lama velika in častitljiva zna¬
menitost. Pozneje se je pridružil še družinski duhov¬
nik, star krotak sarsutski brahmanec, ki je seveda
kmalu prišel na dan z nekim bogoslovnim dokazom, da
bi napravil vtis na družino. Po svoji veri so bili seveda
vsi na duhovnikovi strani; lama pa je bil gost in

52

novost. Njegova blaga prijaznost in njegovi v srce se¬
gajoči kitajski reki, zveneči kakor zagovori, so imeli
zanje mogočen čar in lama se je razvijal v tem ubra¬
nem preprostem ozračju kakor Bodhisatov lastni lo¬
tosov cvet, pripovedoval o svojem življenju v velikem
suchzenskem gorovju, »preden sem se,« kakor je dejal,
»dvignil na pot, iskat Razsvetljenja«.

Pri tem je prišlo na dan, da je bil v onih svojih
posvetnih dneh velik mojster v postavljanju horosko¬
pov in nativitet. Družinski duhovnik mu je prigovar¬
jal, naj opiše svojo metodo. Nato je vsakdo od njih
navedel ime planeta, ki ga drugi ni mogel razumeti,
in pokazal proti velikemu ozvezdju, plavajočemu skozi
temo. Otroci so brez kazni vlekli za njegov molek, on
pa je čisto pozabil predpis, ki prepoveduje gledati
ženske, ko je govoril o večnem snegu, plazovih, zaprtih
gorskih prelazih, oddaljenih prepadih, kjer so naj¬
dišča safirov in tirkizov, in o čudovitosti velike ceste,
ki drži navsezadnje v samo veliko Kino.

»Kako sodiš o tem človeku?« je vprašal kmet du¬
hovnika, ki ga je odvedel v stran.

»Svet mož — resnično svet mož. Njegovi bogovi niso
pravi bogovi, a njegove noge so na Poti,« se je glasil
odgovor. »In njegov način ugotavljanja nativitet je,
čeprav presega tvoj razum, moder in zanesljiv.«

»Povej mi,« je vprašal Kirn ravnodušno, »ali bom
našel Rdečega bika na zelenem polju, kakor mi je bilo
obljubljeno?«

»Kaj ti je znanega o uri svojega rojstva?« je vpra¬
šal duhovnik, napihnjen od svoje pomembnosti.

»Rojen sem med prvim ,in drugim petelinjim kiki¬
rikanjem v prvi majski noči.«

»Katerega leta?«

»Ne vem; v uri pa, ko sem prvikrat zacvilil, je bil
velik potres v Srinaguru, ki leži v Kašmiru.« To je
zvedel Kirn od ženske, ki mu je dajala prenočišče, ta
pa zopet od Kimballe OTIara. Potres so čutili v vsej
Indiji in ostal je dolgo časa odločilen datum v Pu-
njabu.

»Ej!« je vzkliknila razburjeno neka ženska. To jo

53

je po vsem videzu še bolj potrdilo v njeni veri o
Kirnovem nadnaravnem pokolenju. »Ali se ni tudi So-
undsova hči rodila tedaj?«

»In njena mati je rodila možu štiri sinove v štirih
letih — same zale fante,« je potrdila kmetova žena,
sedeč v senci izven družbe.

»Nihče, kdor je bil vzgojen v znanju,« je izpre-
govoril družinski duhovnik, »ne pozabi, kako so stali
tisto noč planeti v njihovih hišah.« Pričel je črtati
po prahu na dvorišču. »S precejšnjo verjetnostjo pri¬
čakuješ lahko vsaj polovico Bikove hiše. Kako se glasi
prerokba?«

»Nekega dne,« je dejal Kirn vzhičeno spričo, po¬
zornosti, ki jo je zbudil, »bom postal mogočen s po¬
močjo Rdečega bika na zelenem polju; a najprej mo¬
rata priti dva moža, da pripravita vse potrebno.«

»Res, tako je zmerom, kadar dobiš prikazen. Glo¬
boka tema, ki se po malem jasni; nato pa pride nekdo
z metlo in naredi prostor. In nato se prične privid.
Dva moža — si rekel? Kakopa — saj! Ko zapusti
Bikovo hišo, stopi sonce v znamenje dvojčkov. Od
tod ona dva moža, ki jih omenja prerokba. No, pre¬
mislimo malo. Prinesi mi vejico, fant.«

Namrščil je obrvi, popraskal, zbrisal in spet raz¬
praskal skrivnostne znake po prahu, — v začudenje
vseh, ne samo lame, ki se je po svojem rahločutnem
nagonu varoval kakršnega koli vmešavanja. Čez pol
ure je vrgel duhovnik mrmraje palico od sebe.

»Hm! Takole pravijo zvezde. V treh dneh prideta
dva moža, da pripravita vse potrebno. Za njima pa
pride Bik, a znamenje nad njim je znamenje vojne in
oboroženih mož.«

»Saj je bil res neki moški od ludhianskih sikhov
v lahorskem vlaku,« je dejala ženska polna upanja.

»T-k! Oboroženi možje -— na stotine in stotine. Kaj
imaš ti opraviti z vojno?« je vprašal duhovnik Kima.
»Tvoje znamenje je rdeče, zlovešče znamenje vojne,
ki bo kmalu izbruhnila.«

»Ne — ne,« je dejal lama resno. »Midva iščeva
samo miru in svojo Reko.«

54

Kim se je smehljal, spominjajoč se, kar je slišal
v salonu. Bil je odločno ljubljenec zvezd.

Duhovnik je potegnil z nogo preko neprijaznega
horoskopa. »Več kakor to ne morem videti. V treh
dneh pride Bik k tebi, dečko.«

»Pa moja Reka, moja Reka,« je proseče nadaljeval
lama. »Upal sem, da naju oba povede njegov Bik
k oni Reki.«

»Oh, ta čudežna Reka, brat moj,« je odvrnil du¬
hovnik. »Take stvari niso vsakdanje reči.«

Drugo jutro je silil lama na pot, čeprav so ju
prosili, naj ostaneta. Dali so Kirnu veliko culo do¬
brega živeža in skoraj tri ane bakrenega denarja
za potnino in so blagoslavljajoč ju gledali za njima,
ko sta se izgubila v jutranjem svitu proti jugu.

»Škoda,« je dejal lama, »da se ti in taki ljudje
ne morejo osvoboditi Kolesa razmer.«

»Ne,« je odvrnil Kim, »potlej bi ostali na zemlji
samo hudobni ljudje in kdo nama bi potem dajal
streho in mesa?« — In je veselo korakal dalje pod
svojim tovorom.

»Tamle je majhna rečica. Poglejva no,« je rekel
lama in krenil z bele ceste čez polje, stopajoč v
pravo sršenovo gnezdo klateških psov.

55

TRETJE POGLAVJE

Da, slednje duše glas, ki pne
v življenje in dviguje se,
nosi molitve verne vse
dih toplih sap v Kamakuro.

Za njima je neki kmet jezno vihtel bambusovo
palico. Bil je to trgovec s povrtnino, po svoji kasti
arain, ki je gojil zelenjavo in cvetje za mesto Um-
ballo. Kirn je prav dobro poznal njegove sadeže.

»Ta človek,« je dejal lama, ne meneč se za pse,
»je nevljuden do tujcev, neumerjen v govorjenju in
trdosrčen. Varuj se takega vedenja, učenec moj.«

»Hoj, berača nesramna,« je zakričal kmet. »Proč!
Poberita se!«

»Saj greva,« je odvrnil lama z mirno dostojnostjo,
»že greva s tega neblagoslovljenega polja.«

»Oh,« je dejal Kirn in potegnil sapo vase. »Če bo
tvoja prihodnja žetev jalova, lahko pripišeš krivdo
za to svojemu lastnemu jeziku.«

Možakar je nerodno prištorkljal v svojih coklah.

»Dežela je polna beračev,« je pričel na pol opra¬
vičujoč se.

»In po kakšnem znamenju veš, da te bova prosila
česa vbogajme, o Mali?« ga je zbodel Kirn z besedo,
ki je bila trgovcu najmanj povšeči. »Vse, kar sva
hotela videti, je onale reka tamle za polji.«

»Ha, reka!« se je zadrl kmet. »Iz katerega mesta
sta se pa vzela, da ne ločita kanala? Ta teče ravno
kakor puščica in jaz plačujem vodo, kakor da bi bila
topljeno srebro. Tamle naprej je majhna reka. Če pa
sta potrebna vode, vama je lahko dam — pa tudi
mleka.«

56

»Ne, k reki hočeva,« je dejal lama in se prestopil.

»Mleka in malico,« je jecljal možakar, zroč tujo
visoko postavo. »Ne — ne bi rad nakopal sebi — in
svojemu polju česa hudega; toda toliko beračev je v
teh slabih časih.«

»Glej,« se je obrnil lama h Kirnu, »rdeča megla
jeze ga je zavedla, da je govoril sirovo, zdaj pa, ko
se mu je razpršila izpred oči, je postal prijazen in
blagega srca. Bog blagoslovi njegova polja. Varuj se
in nikogar prenaglo ne sodi, o ratar.«

»Naletel sem bil že na svete može, ki bi ti bili
prekleli vse od ognjišča do kravje staje,« je dejal
Kirn osramočenemu možakarju. »Ali ni ta mož moder
in svet? Njegov učenec sem.«

Kirn je ošabno privihnil nos in odkorakal z veli¬
kim dostojanstvom po ozkih poljskih mejah.

»Ni napuha,« je spregovoril lama po kratkem pre¬
sledku, »ni napuha med njimi, ki hodijo po Srednji
poti.«

»Pa saj ste rekli, da je neprijazen in iz nižje
kaste.«

»Iz nižje kaste — tega nisem rekel, kajti kako bi
moglo biti kaj takega, česar ni? Saj je popravil svojo
neprijaznost, pa sem mu pozabil žalitev. Vrhu tega
je tak kakor midva oba: privezan na Kolo razmer;
toda on ne hodi po poti odrešenja.« Pri potočku med
polji se je ustavil in opazoval s kopiti razrito obrežje.

»No, in kako boste spoznali svojo Reko?« je vpra¬
šal Kirn ter počenil v senco visoke sladkorne trstike.

»Če jo najdem, me bo gotovo obšlo Razsvetljenje.
Ta kraj, kakor čutim, ni pravi. O najmanjša med
vodicami, če bi mi le mogla povedati, kje teče moja
Reka! Toda bodi blagoslovljena, ko plodiš polja!«

»Glejte! Glejte!« Kim je skočil k njemu ter ga
potegnil nazaj. Neka rumena in rjava proga je smuk¬
nila iz škrlatastega stebličja na bregu, stegnila vrat
k vodi, pila tiho in obležala — velika kobra z ne¬
premičnimi očmi brez trepalnic.

»Nimam palice — nimam palice,« je dejal Kim.
»Po palico pojdem, da ji strem hrbet.«

57

»Zakaj? Pripeta je na Kolo, kakor sva midva —
v tem navzgor in navzdol se vrtečem življenju —
kako daleč še od odrešenja. Velik greh je morala
zagrešiti ona duša, ki je bila obsojena v tako po¬
dobo.«

»Jaz sovražim kače,« je rekel Kirn. »Nobeno pri¬
zadevanje, privaditi se deželi, v kateri je odraste!,
ne more ublažiti strahu, ki ga ima beli človek pred
kačo.«

»Pusti jo, naj dopolni svoje življenje.« V klopčič
zvita žival je siknila in odprla na pol svojo čopko.
»Naj bi kmalu prišlo tvoje odrešenje, o sestra,« je
nadaljeval lama blago. »Nemara veš ti slučajno za
mojo Reko?«

»Svoj živ dan še nisem videl človeka, kakor ste vi,«
je ves prevzet zašepetal Kirn. »Ali razumejo celo
kače vaš jezik?«

»Kdo ve?« Šel je samo za čevelj mimo dvignjene
glave kobre, ki se je ploskoma vila po prahu.

»Pojdi!« je zaklical čez rame.

»Jaz ne,« je odvrnil Kirn. »Rajši pojdem okoli nje.«

»Pojdi! Nič ti ne bo storila.«

Kirn se je trenotek obotavljal. Lama je podkrepil
svoj poziv s tem, da je momljaje izgovoril neki kitaj¬
ski rek, ki ga je smatral Kirn za zagovor. Slušal je,
preskočil potoček in kača se res ni zgenila.

»Svoj živ dan še nisem videl takega človeka.« Kirn
si je obrisal pot s čela. »In zdaj, kam zdaj?«

»To moraš povedati ti. Jaz sem že star in še tujec
— daleč od svoje domovine. Če mi ne bi bil napolnil
vlak glave z onim hudičevskim ropotom, bi se vozil
zdaj v Benares ... a na ta način bi utegnila zgrešiti
Reko. Pojdiva si iskat drugo reko.«

Po poljih, kjer daje dobro obdelana zemlja po tri
in štiri žetve na leto —■ skozi pasove sladkorne trstike,
tobaka, dolge bele redkve in orehov kola, sta kolo¬
vratila ves dan, ubirajoč jo po- stranskih stezah k
vsaki lesketajoči se vodi in budeč vaške pse in vasi iz
njih poldanskega spanja. Lama je odgovarjal na raz¬
notera vprašanja z neomahljivo preprostostjo. Iskala

58

sta Reko — Reko s čudežno zdravilno močjo. Ali je
komu kaj znanega o taki Reki? Ponekod so se ljudje
smejali, češče pa so poslušali njegovo pripovedovanje
do konca ter jima ponudili počivališče v senci, pa
mlečne pijače in južino. Ženske so bile vedno pri¬
jazne, otroci pa so bili, kakor so pač otroci po vsem
svetu, zdaj plahi, zdaj predrzni. Večer ju je zatel
počivajoča pod vaškim drevesom med ilovnatimi stre¬
hami neke vasice, kjer sta kramljala s starešino, ko
se je živina vračala s pašnikov domov in so ženske
pripravljale zadnji prigrizek. Že sta prekoračila pas
tržnih vrtov okoli gladne Umballe in zdaj sta bila
sredi milje in milje širokega zelenja posejanega sveta.

Starešina je bil belobradat, prikupen človek, vajen,
sprejemati tujce. Prinesel je lami z oprtami zvezano
ležalo, postavil predenj toplo kuhane jedi, mu pri¬
pravil pipo in poslal po vaškega duhovnika, ko so
bile večernice v vaškem svetišču končane.

Kirn je pripovedoval odraslejšim otrokom to in
ono o velikosti in lepoti Lahorea, o potovanju z vla¬
kom in sličnih mestnih zadevah, moški pa so se po¬
menkovali medtem, počasi, kakor prežvekuje njihovo
govedo svojo krmo.

»Ne morem razumeti tega,« je dejal naposled sta¬
rešina duhovniku. »Kako si razlagaš ta govor?« Lama
je jel, ko je končal svojo zgodbo, molče prebirati
svoj molek.

»Iskatelj,« je odvrnil duhovnik. »Vsa dežela je
polna takih. Ali se spominjaš onega, ki je bil šele
zadnji mesec tukaj — fakirja z želvo?«

»Že, pa tisti je imel dovolj razloga za to, ker se
mu je sam Krišna prikazal v prividu in mu obljubil
paradiž brez grmade, če bo romal v Prayag. Ta človek
pa ne išče nobenega boga, ki bi bil meni znan.«

»Molči, star je: od daleč prihaja in slaboumen je,«
je odvrnil gladko obriti duhovnik. »Poslušaj me.«
Obrnil se je k lami. »Tri kose (šest milj) proti zapadu
drži velika cesta proti Kalkutti.«

»A jaz bi šel rad v Benares — v Benares.«

59

»In proti Benaresu prav tako. Cesta križa vse reke
na tej strani Hindustana. Svetujem ti, sveti mož, od-
počij se tukaj do jutri. Potem pa kreni po cesti«
(menil je glavno vojaško cesto) »in preišči vsako reko,
ki drži cesta čeznjo; kajti, če te prav razumem, ne
leži zdravilna moč tvoje reke samo v enem pritoku
ali pa na enem samem mestu, ampak se razteza ob
vsem njenem toku. Tako prideš, če bodo hoteli tvoji
bogovi, do svojega odrešenja, o tem si lahko pre¬
pričan.«

»To si dobro povedal.« Ta predlog se je lame glo¬
boko dojmil. »Jutri pričneva, bodi blagoslovljen, da
si pokazal starim nogam tako bližnjo pot.« Globok
kitajski polnapev je zaključil njegove besede. Celo
duhovnik je bil ginjen in starešina se je zbal kakega
uroka, ali ne prvi ne drugi ni mogel pogledati lami
v njegovo preprosto, razvneto obličje, ne da bi mu
takoj zaupal.

»Ali vidiš mojega chelo?« je vprašal lama in iz¬
datno posegel v svojo škatlo z njuhancem. Bila je
njegova dolžnost, vrniti mu vljudnost za vljudnost.

»Vidim — in slišim.« Starešina je okrenil svoje
oči tja, kjer je kramljal Kirn z nekim dekletom v
modri obleki, ki je metala prasketajoče robidje na
ogenj.

»Tudi on ima neko Iskanje zase. Pa on ne išče
Reke, ampak Bika. Da, Rdeč bik na zelenem polju
ga bo danes ali jutri povzdignil do časti. Po mojem
mnenju ni on čisto od tega sveta. Poslan mi je bil
kar iznenada, da bi mi pomagal pri tem Iskanju, ime
pa mu je ,prijateljček vsega sveta 1 .«

Duhovnik se je zasmejal. »Hej, ti prijateljček
vsega sveta,« je zavpil preko rezko zaudarjajočega
dima, »kaj pa si?«

»Učenec tegale svetca,« se je odrezal Kirn.

»On pravi, da si ,but‘ (duh).«

»Ali butje lahko jedo?« ga je zavrnil Kirn meži¬
ka je. »Jaz sem namreč lačen.«

»To ni šala,« je vzkliknil lama. »Neki zvezdoslovec
v mestu, ki sem mu pa pozabil ime, je —«

60

»To je samo mesto Umballa, kjer sva sinoči pre¬
nočila,« je šepnil Kirn duhovniku.

»Ah, Umballa je bila? Postavil je horoskop in iz¬
javil, da bo moj chela videl v dveh dneh svojo željo
uresničeno. A kaj je rekel o pomenu zvezd, prijatelj¬
ček vsega sveta?«

Kim se je odhrkal in se ozrl po vaških sivobradcih.
»Moja zvezda pomeni vojno,« je odvrnil bahato.
Nekdo se je zasmejal tej mali razcapani postavici,
ki se je košato prestopala po opečnem tlaku pod veli¬
kim drevesom. Zmerom, kadar so domačini že legali
spat, je pognala Kima njegova bela kri na noge.

»Da, vojno,« je vzkliknil.

»To je zanesljivo preročanstvo,« je zabrundal glo¬
bok glas. »Tam nekje za mejo je zmerom vojna, ko¬
likor vem.«

Bil je star, presehel možak, ki je služil v dneh
vstaje kot domači častnik pri nekem novoustanovlje¬
nem vladnem konjiškem polku. Vlada mu je dala v
najem dobro posestvo v vasi, in čeprav so ga njegovi
sinovi, sedaj že sami sivobradati častniki, s svojimi
zahtevami spravili na beraško palico, je bil vendarle
še vedno pomembna osebnost. Angleški uradniki —
celo podkomisarji — so često zakrenili z glavne ceste
in ga obiskovali. Ob takih prilikah je oblekel uni¬
formo nekdanjih dni in je stal strumno pokonci kakor
nabijač.

»A to pa bo velika vojna — vojna osmih tisočev.«
Kirnov glas je tako glasno zavreščal preko naglo se
zbirajoče množice, da se mu je sam začudil.

»Rdečesuknježi ali naši domači polki?« mu je
hlastno segel v besedo stari možanec, kakor da bi
vprašal sebi enakega. Njegovo vprašanje je vlilo mo¬
škim spoštovanje do Kima.

»Rdečesuknježi,« je odvrnil Kirn na slepo srečo.
»Rdečesuknježi in topovi.«

»Ali — saj zvezdoslovec ni govoril ničesar o tem,«
je vzkliknil lama ter pričel silovito kihati v svoji
razburjenosti.

»A jaz vem. Prišla mi je beseda, ki sem učenec

61

tegale svetega moža. Izbruhnila bo vojna — vojna
osmih tisočev rdečesuknježev. Od Pinda in Peshawura
jih bodo pozvali. To je zanesljivo.«

»Fant je poslušal govorice na bazaru,« je menil
duhovnik.

»Pa saj je bil vedno ob moji strani,« je dejal lama.
»Kako bi mogel vedeti? Jaz nisem vedel.«

»To bo prebrisan glumač, kadar stari umre,« je
zamrmral duhovnik proti starešini. »Kakšna nova uka¬
na je to?«

»Znamenje. Pokaži mi znamenje,« je zagrmel iz¬
nenada stari vojščak. »Če naj bi bila vojna, bi mi
bili moji sinovi povedali to.«

»Ko bo vse pripravljeno, bodo tvoji sinovi zve¬
deli, kar nič ne dvomi o tem. Toda dolga je pot od
tvojih sinov do moža, v čigar rokah leži vse to.« Kirn
se je razvnel ob tej igri, kajti spominjala ga je nje¬
govih doživetij o priliki prenašanja pisem, ko je za
nekaj bakrencev hlinil, da ve več, kakor pa je vedel.
Zdaj pa je igral za nekaj večjega — zgolj v izpod-
budo in v zavest moči. Potegnil je znova sapo vase
in nadaljeval:

»Stari, daj ti meni znamenje. Ali dajejo podrejenci
povelje za pohod osmih tisočev — s topovi?«

»Ne.« Stari možakar je še vedno odgovarjal, kakor
da bi mu bil Kirn enak.

»Ali pa potemtakem veš, kdo je oni, ki daje po¬
velje?«

»Videl sem ga.«

»Pa bi ga mogel spoznati?«

»Poznal sem ga že, ko je bil še poročnik pri top-
khani (topništvu).«

»Visok človek. Visok človek s črnimi lasmi, s takole
hojo?« Kim se je parkrat prestopil, držeč se togo,
leseno.

»Že, že. Pa to bi bil lahko vsakdo videl.« Mno¬
žica je ob vsem tem razgovoru molčala in pridrže¬
vala sapo.

»To je res,« je dejal Kim. »Toda povedal bom več.
Glej! Prvič hodi veliki mož takole. Potlej — kadar

62

premišlja — stori takole.« (Kirn si je potegnil s ka¬
zalcem preko čela ter navzdol, dokler se mu ni prst
ustavil v kotu čeljusti.) »Nadalje si takole prekriža
prste. Potem si deva takole klobuk pod levo pazduho.«
Kirn je ponazoril kretnjo in stal tam kakor štorklja.

Starec je zahropel, nem od začudenja, in vsa mno¬
žica je zadrhtela od groze.

»Tako — tako — tako. No, kaj pa stori, kadar
hoče dati povelje?«

»Drgne si kožo za tilnikom — takole. Nato potrka
s prstom na mizo in komaj slišno malo zanosi ja. Nato
pravi: ,Mobilizirajte ta in ta polk. Vzemite te in te
topove*.«

Starec se je strumno dvignil in salutiral.

»,Kajti.*« Kirn je prevedel zgoščene stavke, ki jih
je bil slišal pred salonom v Umballi, v domače narečje
— »,kajti,* pravi, ,že zdavnaj bi bili morali storiti
to. To ni vojna — to je kazen. Snf!‘«

»Dovolj. Verjamem ti. Videl sem ga takega v dimu
bitk. Videl in slišal. On je.«

»Jaz dima nisem videl« — Kirnov glas se je spre¬
menil v zamaknjeno zateglo napevanje pocestnih pre¬
rokovalcev. »Videl sem to v temi. Najprej je prišel
človek, da je pripravil vse potrebno. Potem so prišli
jezdeci. Nato je prišel sam ter se ustavil v kolobarju
svetlobe. Vse drugo pa se je dogodilo, kakor sem po¬
vedal. Ali sem govoril resnico?«

»On je. Nedvomno je on.«

Množica je drgetaje globoko zajela sape vase in
je strmela zdaj na še vedno napeto mislečega moža,
zdaj na razcapanega Kima, odražajočega se od škrlat¬
nega Somraka.

»Ali nisem rekel — nisem rekel, da je iz drugega
sveta?« je vzkliknil lama ponosno. »To je prijatelj
vsega sveta. Prijatelj zvezd je to!«

»Nas vsaj se to ne tiče,« je zavpil nekdo. »O ti
prerok mladi, če imaš moč svojega daru ob vsaki pri¬
liki pri sebi — jaz imam rdečelisasto kravo. Nemara
je to sestra onega tvojega bika, kaj vem jaz —«

63

»Ali, kaj meni to mar,« je dejal Kirn. »Moje zvezde
nimajo nobenega opravka s tvojim govedom.«

»Ne, pa krava je hudo bolna,« je posegla vmes
neka ženska. »Moj mož je bivol, ker bi bil sicer izbral
boljše besede. Povej mi, ali bo ozdravela?«

Če bi bil Kirn navaden dečko, bi nadaljeval to
igro; ampak nekdo, ki pozna že trinajst let mesto
Lahore, predvsem pa fakirje pri vratih Taksali, bo
nedvomno poznal tudi človeško naravo.

Duhovnik je nekam trpko postrani škilil proti nje¬
mu in se suho in strupeno smehljal.

»Ali ni potemtakem nobenega duhovnika v tej
vasi? Menil sem, da sem pravkar videl nekega ime¬
nitnega,« je vzkliknil Kirn.

»Že — ampak,« je pričela ženska.

»Ampak ti in tvoj mož sta menda upala, da vama
bo krava ozdravela za peščico zahvale.« Strel je zadel:
zakonca sta bila na glasu kot najskopejši par v vasi.
»Ni prav, če se oslepari svetišče. Daj svojemu du¬
hovniku mlado tele, in če se tvoji bogovi niso nepre¬
klicno raztogotili, bo krava v enem mesecu dala
mleko.«

»Mojstrski berač si,« je zagodrnjal duhovnik pri¬
trjujoče. »Še zvitost štiridesetih let ne bi mogla storiti
bolje. Gotovo si že obogatil starca?«

»Trohica moke, trohica masla, pa grižljaj karda-
moma —- ali naj človek obogati od tega?« je odvrnil
Kim, ki ga je pohvala poščegetala, a je bil še vedno
oprezen. »In, kakor vidiš, je slaboumen, meni pa je
to potovanje pogodu, ker vsaj pot spoznam.«

Znano mu je bilo, kako delajo fakirji pri vratih
Taksali, kadar se pogovarjajo med seboj, in je jel
posnemati način govorjenja njihovih malopridnih
učencev.

»Ali je potemtakem njegovo Iskanje resnica ali
pa samo plašč za druge namene? Nemara gre za kak
zaklad?«

»Slaboumen je — večkrat čisto ob pamet. Nič dru¬
gega ni.«

Tedaj je prikrevsal stari vojak ter vprašal, ali bi

64

hotel Kim sprejeti njegovo gostoljubnost za to noč.
Duhovnik mu je priporočal, naj stori to, vztrajal pa
je pri tem, da pripada čast, pogostiti lamo, svetišču —
čemur se je lama preprosto nasmehnil. Kirn se je ozrl
od enega obraza do drugega ter napravil svoje sklepe.

»Kje imate denar?« je šepnil in potegnil starca v
temo.

»Na svojih prsih. Kje pa drugje?«

»Dajte ga meni. Mirno in tiho ga dajte.«

»A počemu? Saj tu ni treba kupovati voznega
listka.«

»Ali sem vaš chela ali nisem? Ali ne varujem
vaših starih nog na vseh potih? Dajte mi denar, ob
zori pa vam ga spet vrnem.« Smuknil je z roko lami
za pas ter potegnil denarnico iz njega.

»Pa bodi — pa bodi.« Starec je zmajal z glavo.
»To je velik in strašen svet. Ne bi si mislil, da živi
toliko ljudi na njem.«

Drugo jutro je bil duhovnik silo slabe volje, lama
pa ves veder in vesel; Kim je prebil zanimiv večer
v družbi starega vojaka, ki je prinesel od nekod svojo
konjiško sabljo in, zibajoč jo na svojih suhih kolenih,
pripovedoval prigode iz časa vstaje ter o mladih po¬
ročnikih, počivajočih že trideset let v grobu, tako
dolgo, da je Kim zadremal.

»V tej deželi je gotovo dober zrak,« je izpregovoril
lama. »Mirno spanje imam kakor vsi stari ljudje,
sinoči pa sem spal do belega dne, ne da bi se bil
prebudil. Še sedaj sem zaspan.«

»Srknite malo vročega mleka,« je dejal Kim, ki je
često prinašal svojim opij kadečim znancem taka
zdravila. »Čas je, da kreneva spet na pot.«

»Na dolgo pot, ki drži preko vseh hindustanskih
rek,« je dejal lama veselo. »Pojdiva. Toda, chela, kako
kaniš povrniti temu ljudstvu in zlasti duhovniku, nje¬
govo veliko prijaznost? Res so but-parasti, a nemara
bodo dobili v svojem drugem življenju razsvetljenje.
Kako rupijo za svetišče? V njegovi notranjosti ga je
sam kamen in rdeča barva; človeško srce pa moramo
pripoznati, kadarkoli in kjerkoli je dobro.«

s

65

»Sveti mož, ali ste kedaj potovali sami?« Kirn je
ostro zapičil pogled vanj, nalik indijskim vranam, ki
so skakale po poljih.

»Gotovo, deček: od Kuluja do Pathankota — od
Kuluja, kjer mi je umrl prvi chela. Kadar so bili
ljudje prijazni z nama, sva jih obdarovala, in vsi
v gorah so bili povsod prijazni z nama.«

»V Hindustanu je to drugače,« je dejal Kirn suho.
»Tu so bogovi, ki imajo mnogo rok in ki so hudobni.
No, pa naj bodo.«

»Rad bi te malo spremljal na tvoji poti, prijatelj
vsega sveta — tebe in tvojega rumenega moža.«

Stari vojščak je prikrevsal po mračni vaški cesti
na suhem poniju z iksastimi nogami. »Sinoči so v
mojem tako izsušenem srcu privreli na dan viri spo¬
mina in to je bil blagoslov zame. Res, vojna visi v
zraku. Kar diham jo. Glej! Svoj meč sem prinesel
s seboj.«

Sedel je dolgonog na svoji mali živali, z velikim
mečem ob boku — z roko na držaju mrko strmeč na
ravnino proti severu. »Povej mi še enkrat, kakšen je
bil v tvoji prikazni. Stopi gor in mi sedi za hrbet.
Žival lahko nosi oba.«

»Učenec sem tega svetega moža,« je dejal Kim, ko
so odšli skozi vaška vrata. Vaščani so bili videti skoraj
žalostni, ko sta odhajala od njih, duhovnikovo slovo
pa je bilo hladno in malobesedno. Potrošil je svoj
opij za človeka, ki ni imel denarja pri sebi.

»To si dobro povedal. Ne razumem se na svete
ljudi, spoštljivost pa je zmerom dobra. Dandanes ni
več pravega spoštovanja — še tedaj ne, če me pride
obiskat komisar Sahib. Ali čemu naj bi človek hodil
za svetim možem, če ga njegova zvezda vodi v vojno?«

»Pa to je svet mož,« je dejal Kim resno. »V resnici
svet v besedi in v dejanju. On ni, kakor so drugi.
Še živ dan nisem videl takega človeka. Midva nisva
vedeža ali glumača ali pa berača.«

»Ti ne, to vidim jasno; tovariša pa ne poznam.
Koraka pa dobro.«

66

Svežina ranega jutra je nosila lamo z dolgim,
lahkotnim velblodjim korakom. Bil je ves zatopljen v
pobožno premišljevanje in molek mu je mehanično
rožljal. Potovali so po izvoženi, grapavi deželni cesti,
vijoči se po ravnini med visokimi, temnozelenimi
mangovimi gozdovi in gorska veriga s snegom oven¬
čanega himalajskega slemena se je blestela na vzhodu.
Vsa Indija je bila pri delu na polju, zaposlena pri
škripajočih vodnih kolesih, sredi vpitja oračev za voli
in vranjega krakanja. Celo poni se je čutil poživlje¬
nega in je pričel malone dirjati, ko mu je položil
Kirn roko na jermen pri stremenu.

»Žal mi je, da nisem podaril niti ene rupije tem¬
peljskemu zakladu,« je dejal lama ob zadnji svojih
enoinosemdesetih jagod.

Stari vojščak je zagodrnjal v svojo brado. Lama
ga je šele zdaj pozorno pogledal.

»Ali tudi ti iščeš Reke?« ga je vprašal in se okrenil.

»Dan je nov,« se je glasil odgovor. »Kakšno drugo
korist pa bi imel od reke, razen da napojim svojega
konja pred sončnim zahodom? Prišel sem ti pokazat
bližnjico k glavni cesti.«

»To je uslužnost, ki si jo velja zapomniti, o človek
dobre volje. A počemu ti meč?«

Stari vojak je pogledal v zadregi kakor otrok, ki
so ga zasačili pri igri.

»Meč,« je dejal ter udaril po njem, »oh, to je bil
samo moj domislek — domislek starega človeka. Res
je, policijski ukaz pravi, da ne sme v vsem Hindu-
stanu nihče nositi orožja, toda« — obraz se mu je
zjasnil in potapljal jo je po držaju — »vsi stražniki
tod okoli me poznajo.«

»To ni dober domislek,« je rekel lama. »Kakšno
korist pa imaš od pobijanja ljudi?«

»Prav majhno — kolikor vem; a če ne bi tu pa tam
pobili nekaj hudobnih ljudi, bi ne bilo iia svetu dobro
za neoborožene sanjače. Tega ne govorim brez skuš¬
nje, ki sem videl vse ozemlje od Delhija do juga
oprano s krvjo.«

»Kakšna blaznost pa je bila to?«

5*

67

»Bogovi sami, ki so jo poslali za preizkušnjo, vedo
to. Nekakšna blaznost se je zajedla v vso vojsko in
vojaki so se obrnili proti častnikom. To je bilo prvo
zlo, a bi se bilo dalo še popraviti, če bi bile potem
njih roke pri miru. Oni pa so se lotili namesto tega
pobijanja sahibskih žen in otrok. Nato pa so prišli
Sahibi od onstran morja ter kar najstrože obračunali
ž njimi.«

»Podoben glas, se mi zdi, je prispel pred davnim
časom tudi k meni. Imenovali so ono leto ,črno leto',
kolikor se spominjam.«

»Kakšno življenje pa si živel tedaj, da ne poznaš
onega leta? ,Glas!‘ Vsa zemlja je vedela za to in se
tresla.«

»Naša zemlja se je tresla samo enkrat — oni dan,
ko je Vseodlični dobil razsvetljenje.«

»Hm! Delhi vsaj sem videl tudi sam, kako se je
tresel, in Delhi je popek sveta.«

»Tako, tak lotili so se žensk in otrok? To je bilo
zlo delo, za katero se niso mogli ogniti kazni.«

»Mnogi so se poskušali, a z bore malo uspeha. Jaz
sem bil takrat pri nekem konjiškem polku. Ta se je
uprl. Od šeststoosemdesetih sabelj jih je ostalo pri
svojem praporu — koliko, meniš? Tri. In eden teh
sem bil jaz.«

»Tem večja zasluga.«

»Zasluga! V ।tistih dneh nismo tega smatrali za
zaslugo. Moji ljudje, moji prijatelji, moji bratje so
odpadli od mene. Govorili so: ,Za Angleže je minil
čas. Vsakdo od nas si mora sam priskrbeti svoj ko¬
tiček.' Jaz pa sem govoril z ljudmi iz Sobraona, iz
Chillianwallaha, iz Mudkija in Ferozeshaha. Dejal
sem: ,Počakajte malo, veter se bo zaobrnil, pri tem
delu ni blagoslova.' V tistih dneh sem pojezdil nekoč
sedemdeset milj z neko angleško memsahibo in nje¬
nim otrokom na svojem sedlu. (Hej! To je bil konj
za možake!) Spravil sem ju na varno ter se vrnil k
svojemu častniku —=■ k enemu izmed onih petih, ki
niso bili pobiti. ,Dajte mi dela,' sem rekel, ,kajti vrgli

68

50 me iz rodne žlahte in kri mojega bratranca je še
zdaj mokra na mojem meču/ ,Pomiri se,‘ je odvrnil,
,veliko dela še čaka. Ko bo te blaznosti konec, pride
plačilo/«

»Saj plačilo pride za gotovo, kadar je blaznosti ko¬
nec,« je zamrmral lama na pol samemu sebi.

»V tistih časih še niso pripenjali kolajne vsakomur,
kdor je slučajno slišal kdaj kako topovsko streljanje.
Ne! Bil sem v devetnajstih vročih bitkah; v šestinštiri¬
desetih konjiških spopadih in v neštevilnih manjših
praskah. Devet ran imam; eno kolajno in štiri za¬
ponke, pa en križec; kajti moji poveljniki, zdaj vsi
generali, so se me spomnili, ko je Kaiser-i-Hind (ce¬
sarica Indije) dovršila petdeseto leto svojega vladanja
in je vsa dežela vriskala. Rekli so: ,Dajte mu red
Berittish India/ Nosim ga na vratu. Od države imam
tudi svoj jaghir (posestvo) — prostovoljno darilo meni
in mojim. Možje onih davnih dni — sedaj komisarji —
prijezdijo cesto preko polj k meni visoko na svojih
konjih, da jih vidi vsa vas, in pogovarjamo se o starih
vojaških praskah in o mrtvih ter prehajamo z imena
na ime.«

»In potem?« je vprašal lama.

»Oh, potem odidejo, a ne prej, dokler jih ni videla
vsa vas.«

»In na zadnje, kaj boš storil?«

»Na zadnje bom umrl.«

»In potem?«

»To naj urede bogovi. Nikoli jih nisem mučil z
molitvami: mislim, da me tudi oni ne bodo mučili.
Glej, v svojem dolgem življenju sem opazil, da so
vsi tisti, ki onim tam gori s svojim jadikovanjem in
pritoževanjem, tarnanjem in jokanjem večno trobijo
na ušesa, kar meni nič tebi nič iznenada pozvani k
raportu, prav tako, kakor je naš polkovnik komandiral
k raportu one klapouste kmečke telebane, ki so se
preveč ustili. Ne, nikoli nisem trapil bogov. Zapomnili

51 bodo to in mi dali miren kotiček, kjer bom zasadil
v senco svojo sulico ter čakal, da bom pozdravil svoje

69

sinove: imam jih nič manj nego tri — vse tri res-
saldarske majorje* — vse pri armadi.«

»In vsi ti hodijo takisto od življenja do življenja
— od obupa do obupa, privezani na Kolo razmer,« je
zamrmral lama tiho, »vroči, nemirni, željni.«

»Saj, saj,« se je nasmehnil stari vojščak. »Trije
ressaldarski majorji pri treh polkih. Igrajo po malem,
kakor tudi jaz. Dobro morajo sedeti na sedlih; in
konj danes ni mogoče jemati, kakor smo jemali v
starih časih ženske. No, no, moje posestvo lahko pla¬
čuje za vse. Kaj meniš? Saj je to z vodo dobro pre¬
skrbljen košček sveta, le moji ljudje me sleparijo.
Ne morem se drugače razumeti ž njimi kakor s sulico.
Uh! Tedaj me popade jeza, pa jih pričnem preklinjati,
oni pa se hlinijo, češ, da jim je žal; za mojim hrbtom
pa, saj vem, me pitajo z brezzobo staro opico.«

»Ali si nisi nikoli zaželel nič drugega?«

»Sem — sem — tisočkrat že! Novo krepko hrbte¬
nico in kolena, kakor primož; nove spretne roke in
bistro oko; pa mozeg, ki stori moža. Oh, tisti davni
časi — dobri časi moje moči!«

»Tista moč je slabost.«

»Postala je res; a petdeset let popred bi jo bil
lahko drugače dokazal,« je odvrnil stari vojščak ter
potisnil rob stremena poniju v mršavi bok.

»A jaz poznam Reko z veliko zdravilno močjo.«

»Saj sem pil vodo iz Gunge, da sem malone dobil
vodenico. A vse, kar mi je dala, je bila driska, o
moči pa ne duha ne sluha.«

»To ni Gunga. Reka, ki jo poznam, opere vse
grešne madeže. Ko pride človek na drugi breg, mu
je prostost zagotovljena. Ne poznam tvojega življe¬
nja, a tvoj obraz ima izraz poštenega in prijaznega
človeka. Hodil si po svoji poti, ohranil zvestobo, ki
jo je bilo težko ohraniti v onem črnem letu, ki se
ga spominjam zdaj tudi iz marsikaterega drugega pri¬
povedovanja. Kreni zdaj na Srednjo pot, ki je pot k

* Častniki domačini.

70

svobodi. Poslušaj Vsevišnji Preodlični zakon in nikar
ne hodi za svojimi sanjami.«

»Govori torej, mož stari,« se je nasmehnil vojščak
in mu na pol salutiral. »V naših letih vsi radi go¬
vorimo.«

Lama je počenil pod mangovo drevo, katerega
senca mu je poigravala po obrazu kakor šahovska
deščica; vojak je sedel togo na svojem konju, Kirn
pa je legel v viličevje prepletenih korenin, potem ko
se je prepričal, da ni nobene kače v bližini.

Uspavajoče brenčanje drobnih žuželk je prevevalo
vročo sončno pripeko, gruljenje golobov in zaspano
klopotanje vodnih koles širom polj. Počasi in pomen¬
ljivo je lama dvignil glavo. Čez deset minut je zdrknil
stari vojščak s svojega ponija, da bi, kakor je dejal,
bolje slišal, ter sedel z vajetmi okoli zapestja na tla.
Lami je zamiral glas — odmori so postajali daljši.
Kirn je budno opazoval sivo veverico. Ko je izginil
mali švigajoči sveženjček v krznenem plaščku tesno
se držeč veje, so pridigar in njegova srenja že trdno
zaspali. Ostrorezana glava starega vojščaka je poči¬
vala na njegovi roki, lamova glava pa je bila na¬
slonjena vznak na drevesno deblo in se je od njega
odražala kakor žolta slonova kost. Gol otrok je pri-
capljal k njim, debelo gledal in se v nenadnem navalu
spoštovanja slovesno malce priklonil lami — a je bil
tako majhen in rejen, da se je postrani prekucnil
na tla, Kirn pa se je moral na ves glas zasmejati nje¬
govim capljajočim klobasastim nogam. Malček je od
strahu in ogorčeno glasno zacvilil.

»Hoj! Hoj!« je zakričal vojščak ter planil na noge.
»Kaj pa je? Kakšna povelja?... Ah, saj je samo
otrok! Sanjalo se mi je, da slišim poziv k orožju.
Malček — malček — nič ne jokaj. Ali sem zaspal?
To je bilo zares neprijazno!«

»Strah me je! Strah me je!« je tulil otrok.

»Kaj te bo strah? Tehle dveh starčkov in tegale
fanta? Kakšen vojak pa boš danes ali jutri, kralji-
<ček moj?«

71

Lama se je tudi zbudil, a ne da bi bil takoj opazil
otroka, je pričel rožljati s svojim molkom.

»Kaj pa je to?« je vprašal otrok in umolknil kar
sredi cvileža. »Nikoli še nisem videl takih jagod.
Dajte jih meni.«

»Aha,« se je zasmejal lama, potegnil z molkovo
zanko preko trave in zapel:

»To je perišče kardamona,
tu zraven pa je sladki ghi:
tukaj proso, malo popra in riža,
zdaj pa kar jejva — jaz in ti!«

Otrok je od veselja zavrisnil ter hlastnil po temnih,
lesketajočih se jagodah.

»Oho!« je izpregovoril stari vojak. »Od kod pa
imaš to popevko, ti, ki preziraš svet?«

»Naučil sem se je v Pathankotu — ko sem sedel
na pragu pred hišo,« je odvrnil lama plaho. »Dobro
je, biti prijazen z otroki.«

»Kolikor se spominjam, si mi dejal, preden naju
je objelo spanje, da sta poroka in rojstvo potemnje-
valca prave luči, kamen spotike na Poti. Ali padajo
v tvoji domovini otroci kar z neba? Ali spada to k
Poti, da jim poješ popevke?«

»Ni ga človeka, ki bi bil brez vseh napak,« je
odvrnil lama resno in spravil svoj molek. »Teci zdaj
k materi, mali.«

»Poslušaj ga no!« je dejal vojak Kirnu. »Sram ga
je, ker je osrečil otroka. Kako dober gospodar bi bil,
škoda zate, brat moj. Hej, otrok!« Vrgel mu je bakre-
nec. »Sladčice so zmerom sladke.« In ko je mali možek
odskakljal v soncu: »Tako odraščajo in postajajo
možje. Sveti mož, žal mi je, da sem zadremal sredi
tvoje pridige. Odpusti mi.«

»Oba sva stara,« je odvrnil lama. »Kriv sem jaz.
Poslušal sem tvoje besede o svetu in njega ničemur-
nosti, pa je ena napaka vodila k drugi.«

»Poslušaj ga no! Kaj pa škoduje tvojim bogovom
takale igrica z otrokom? In ono pesemco si prav lepo

72

pel. No, odrinimo naprej, jaz pa ti bom zapel pesem
o Nikalu Seynu pred Delhijem — staro pesem.«

In dvignili so se iz mraku mangovega drevja.
Visoki, rezki glas starega vojaka se je razlegal preko
polja, ko je žalostno zategnjeno brundal pripovedko
o Nikalu Seynu (Nicholsonu) — pesem, ki jo pojo v
Punjabu do današnjega dne. Kirn je bil ves vzhičen
in lama je poslušal z globokim zanimanjem.

»Ahi! Nikal Seyn je mrtev — umrl je pred Delhi¬
jem! Sulice s severne strani, maščujte Nikala Seyna.«
Tresljaje jo je izpel do konca, dajoč takt svojim
tresljajem s tem, da je tolkel s ploskim mečem po¬
nija po zadnji plati.

»In zdaj pridemo na veliko cesto,« je rekel, ko je
dobil pohvalo od Kima; kajti lama je bil izredno tih.
»Dolgo je že, kar sem jezdil po tej cesti, a besede
tvojega fanta so me spravile pokonci. Glej, sveti mož
■— velika vojaška cesta, ki je hrbtenica vsega Hindu-
stana. Kakor tod, je zasenčena po veliki večini s šti¬
rimi vrstami drevja; srednja cesta je — čisto trda —-
za brzi promet. Ko še ni bilo železnice, jih je potovalo
na stotine Sahibov po nji naprej in nazaj. Zdaj pa
vidiš tu samo še kmetske vozove in podobno. Na desni
in levi je bolj grapava pot za težke vozove — za
prevoz žita, bombaža, lesa, bhuse,* apna in kož. Tu
je popotnik čisto varen — kajti na vsakih par milj
stoji stražnica. Redarji so tat je in izsiljevalci — (jaz
bi patruljiral tod s konjenico — z mladimi rekruti
pod čvrstim poveljstvom) — a ne trpijo vsaj nobenih
tekmecev. Ljudje vseh sort in kast se pomikajo tod.
Glej! Brahmani in čumari,** bankirji in kotlarji,
brivci in bunnije,*** romarji in piskrovezci — ves
svet prihaja in odhaja tod. Zame je to reka, ki sem
bil vržen iz nje na kopno kakor klada po povodnji.«

In res, velika vojaška cesta nudi očem čudovit pri¬
zor. Izpeljana je ravno kakor puščica ter prenaša brez

* Škopa.

** Čevljarji.

*** kasta.

73

gneče indijski promet po petnajst sto milj daleč —■
življenjski veletok, kakršnega ni nikjer drugje na
svetu. Ogledali so si zeleno obokano, senčnolisasto da¬
ljino, belo širino, pikčasto od počasi romajočega ljud¬
stva, in dvosobno policijsko stražnico na nasprotni
strani.

»Kdo pa nosi tukaj orožje proti vsem predpisom?«
je vzkliknil s smehom stražnik, ko je zagledal vojakov
meč. »Ali ni dovolj stražnikov, da zatro vse zločince?«

»Vprav zaradi stražnikov sem ga kupil,« se je glasil
odgovor. »Ali je vse dobro v Hindustanu?«

»Ressaldar Sahib, vse je dobro.«

»Vidiš, kakor stara krastača sem, ki pomalja svojo
glavo izpod brega, pa jo spet vtika nazaj. Da, to je
hindustanska cesta. Vse hodi po tej poti...«

»Sin svinjski, ali je cestni gramoz za to tukaj, da si
ogrebaš svoj hrbet obenj? Ti oče vseh sramotnih hčera
in mož desettisočev nečistnic, tvoja mati se je vdajala
hudiču in njena mati jo je zavajala k temu; tetke so
ti bile brez nosu v sedmih rodovih! Tvoje sestre! Kak¬
šna sov ja neumnost pa ti je velela zavleči voz postrani
čez cesto? Strto kolo? Vzemi tedaj svojo razbito bučo
ter skrpaj to dvoje, kakor se spodobi!«

Ta glas in besno pokanje z bičem je prihajalo od
kakih petdeset vatlov oddaljenega stebra prahu, kjer
se je zlomil neki voz. Vitka, visoka kattiwarska kobila
s plamtečimi očmi in nozdrvmi je skočila kakor raketa
iz meteža in prhala ter ritala, ko jo je jezdec obrnil
preko ceste, podeč nekega kričečega človeka pred
seboj. Jezdec je bil vitek in je imel sivo brado, sedel je
na malone pobesneli živali, kakor da bi bil zraste!
z njo, ter je med vzpenjanjem spretno udrihal po svoji
žrtvi.

Obraz starega vojščaka je zažarel od ponosa. »Otrok
moj!« je zavpil kratko ter poskušal nategniti z vajetjo
ponijev vrat v primeren lok.

»Ali naj se dam pretepati vpričo policije?« je kri¬
čal voznik. »Pravico! Pravico hočem —«

»Ali naj si dam jaz zapirati pot taki kričeči opici,

74

ki mi zavali deset tisoč vreč mlademu konju pred nos?
Saj mi mora pokvariti kobilo na ta način.«

»Resnico govori. Resnico govori. Toda dobro sluša
svojega jezdeca,« je vzkliknil stari vojščak. Voznik je
skočil med kolesje svojega voza ter pretil odondod z
vsem mogočim maščevanjem.

»Krepki ljudje so tvoji sinovi,« je menil policist
ravnodušno in si dregnil z zobotrebcem med zobe.

Jezdec je zadal z bičem zadnji ponesrečeni udarec
in nato pridirjal bliže.

»Oče!« Potegnil je z vajetjo konja deset vatlov na¬
zaj ter razjahal.

Starec je kakor bi trenil skočil s svojega ponija in
objela sta se, kakor se objemajo očetje in sinovi na
Vzhodu.

75

Četrto poglavje

Sreča ni gospa častita,
najslabša je ničvrednih cip:
podmolkla, prepirljiva, zvita,
lahka, kupljiva slednji hip.
Pozdravi jo — že tujca snubi!
Pristopi k nji — že proč beži!
Zapusti jo, predaj pogubi,
ko j spet te za rokav drži!
O le polagoma, Fortuna!

Kar deli, jemlji — tvoja stvar —■
Ce nič mi zanjo ni, Fortuna
mi za petami bo vsekdar!

Hrepeneči klobuček.

Potem so se pomenkovali s pridušenimi glasovi.
Kirn se je odpravljal, da bi se odpočil pod drevesom,
lama pa ga je nestrpno dregal za komolec.

»Pojdiva naprej. Tukaj ni Reke.«

»Hai mai! Ali se še nisva nahodila za nekaj časa?
Reka nama ne bo odtekla. Le potrpljenje, dal nama
bo kaj vbogajme.«

»Tale,« je iznenada izpregovoril stari vojščak, >je
prijatelj zvezd. Vest mi je prinesel včeraj. V svojem
prividu je videl onega moža osebno, ko je dajal po¬
velja.«

»Hm!« je odgovoril sin iz globine svojih širokih
prsi. »Ujel je na uho kake bazarske govorice in se
okoristil ž njimi.«

Njegov oče se je zasmejal. »A k meni vsaj ni pri¬
hajal zato, da bi me prosil za novega vojnega konja
in si izmoledoval Bog si ga vedi koliko rupij. Ali so
polki tvojih bratov tudi že dobili povelja?«

»Ne vem. Vzel sem si dopust ter se podvizal k
tebi, za slučaj —«

76

»Za slučaj, da bi te mogli oni prehiteti z moledo¬
vanjem. Oh! Kvartopirci in zapravljivci ste vsi sku¬
paj! V naskok še menda nisi jezdil. Res, za to je
treba dobrega jahanca. Pa dobrega konjika in dobrega
ponija za pohod takisto. No, poglejva — poglejva.«
Potrkal je po glaviču.

»To ni kraj, da bi sestavljala račune, oče. Pojdiva
k tebi domov.«

»Tedaj pa vsaj fanta prej plačaj: jaz ga nimam
počenega bakrenca pri sebi, a prinesel je ugodne
vesti. Ho! Prijatelj vsega sveta, nekšna vojna je pred
nami, si rekel.«

»Ne, kakor vem: resnična vojna,« se je odrezal
Kirn mirno.

»Eh?« je vzdihnil lama, prebirajoč svoje jagode,
na vso moč željan potovanja.

»Moj učitelj ne vprašuje zvezd za nagrado. Pri¬
nesla sva vest — ti sam si priča — prinesla sva vest
in zdaj odrineva.« Kirn je nastavil ukrivljeno votlo
pest ob strani.

Sin je zalučil srebrnik preko sončne luči ter za¬
godrnjal nekaj o beračih in glumačih. Bil je štiri-
anski novec, dovolj za nekaj dni prehrane. Ko je
lama zagledal lesketajočo se kovino, je zamrmral svoj
blagoslov.

»Pojdi svojo pot, prijatelj vsega sveta,« je vzklik¬
nil stari vojščak, zaobračajoč koščeno kljuse. »Enkrat
sem v svojem življenju vendarle srečal pravega pre¬
roka, ki ni bil vojak.«

Oče in sin sta skupaj zaokrenila konja; stari je
sedel prav tako ravno na sedlu kakor mladi.

Punjabski stražnik v rumenih platnenih hlačah
je skočil čez cesto. Videl je, ko je sfrčal novec po
zraku.

»Stoj!« je zaklical strogo po angleško. »Ali ne
vesta, da se pobira takkus dveh an od vsakogar, kdor
stopi s te stranske poti na glavno cesto? To znaša
štiri ane. Tako se glasi sirkarski ukaz in cestnina se
porablja za nasaditev drevja in olepšavo cest.«

»In pa za trebuh policije,« je vzkliknil Kirn in

77

se mu izmuznil iz dosega. »Pomisli no malo, ti človek
z zabito bučo. Ali misliš, da sva pricapljala iz prve
luže kakor žaba, tvoja tašča? Ali si kedaj slišal ime
svojega brata?«

»In kdo je bil ta? Pusti fanta pri miru,« je zavpil
silo dobre volje neki starejši stražnik, ki je pravkar
počenil na verandi, da bi si prižgal pipo.

»Odlepil je napis s steklenice belaiti-panija (soda¬
vice), pa jo prilepil na mostu in pobiral ves mesec
mostnino od potnikov ter govoril, da je to sirkarski
ukaz. Pa je prišel neki Anglež in mu razklal glavo
na dvoje. O, bratec, jaz sem mestni krokar, ne pa
kaka vaška vrana.«

Policist se je v zadregi umaknil, Kirn pa je bril
norce iz njega, dokler ga je še videl na cesti.

»Ali ste že poznali kdaj učenca, kakršen sem jaz?«
je veselo vzkliknil proti lami. »Deset milj za Laho-
reom bi vam že vsi populili kosti iz telesa, če vas ne
bi varoval jaz.«

»Večkrat premišljam sam pri sebi, ali mi nisi
nekak dober duh, včasih pa, ali nisi zloben škrat,« je
odvrnil lama s tegobnim smehljajem.

»Vaš chela sem.« Kirn jo je ubral v korak poleg
njega — v nepopisno hojo vseh daljnih romarjev po
vsem svetu.

»Na pot torej,« je zamrmral lama in ob rožljanju
njegovega molka sta hodila molče miljo za miljo.
Lama je bil kakor po navadi zatopljen v globoko
premiš]jevanje, Kirnove bistre oči pa so bile široko
odprte. Ta široka, smejoča se reka življenja je bila
po njegovem mnenju resnično veliko boljša kakor
gneča in stiska po labotskih cestah. Ob vsakem ko¬
raku je videl nove ljudi in nove prizore — kaste, ki
jih je poznal, in kaste, ki še pojma ni imel o njih.

Srečala sta gručo dolgolasih, ostrozaudarjajočih
sansijev, nosečih na svojih hrbtih košare, navrhane
z martinčki in drugimi nečistimi živili, za petami pa
so se jim podili mršavi vohajoči psi. Ti ljudje so
hodili po določeni jim strani ceste z naglim, plahim
korakom in vse druge kaste so jim hodile široko

78

spoti, kajti dotik sansija velja za najnižjo oskrumbo.
Za njimi je stopal široko in trdo preko ostrili senc
pravkar iz ječe izpuščen jetnik, čuteč še vedno na
nogah sledove železnega okovja; njegov rejeni trebuh
in svetla polt sta dokazovala, da hrani vlada svoje
jetnike bolje, kakor se morejo pošteni ljudje po¬
večini hraniti sami. Kirn je dobro poznal to hojo in
je mimogrede dal duška svoji robati šegavosti. Nato
je prištorkljal na svojih berglah neki Akali, divjeok
in divjelas pobožen sikh v modroprogastem oblačilu
svoje vere, z iskrečimi se, poliranimi jeklenimi plo¬
ščicami na stožcu svojega visokega modrega turbana.
Vračal se je z obiska v neki neodvisni sikhski državi,
kjer je prepeval na angleških univerzah vzgojenim
knezom v škornjih in hodničnih kratkih hlačah o
Khalsu. Kirn se je skrbno pazil, da ne bi razžalil
tega človeka, kajti Akaliji so po svoji naravi raz¬
dražljivi in njih roke hitre. Kdaj pa kdaj sta .srečala,
ali pa ju je prehitelo pisano oblečeno prebivalstvo
celih vasi, vračajoče se z bližnjega sejma. Ženske so
stopale z malčki na svojih bokih za moškimi, večji
dečki so s palicami iz sladkorne trstike moško sto¬
picali, vlekli za seboj okorne lokomotive iz medi,
predmete po pol penija, ali pa delali s cenenimi malo¬
vrednimi zrcalci svojim staršem zajčke na oči. Že na
prvi pogled si lahko uganil, kaj je kdo kupil; če pa
bi bil v dvomu glede tega, bi ti bilo treba samo
opazovati ženske, kako so držale svoje rjave roke ob
drugih rjavih rokah in primerjale pravkar kupljene
okorne steklene zapestnice, ki so se uvažale s severo¬
zahoda. Ti zabavni ljudje so stopali počasi, klicali
venomer drug drugega in se ustavljali, da so barantali
s prodajalci sladčic ali pa opravljali spotoma kako
pobožnost pred tem ali onim svetiščem — zdaj hin¬
dujskim, zdaj muslimanskim — ki so lepa nepristran¬
ska last nižjih kast obeh veroizpovedi. Gosta, sinja
črta. Vijoča se navzgor in navzdol kakor hrbet naglo
premikajoče se gosenice, se je bližala skozi vzvrtin-
čeni prah ter z naglim zamolklim topotanjem odšla
mimo. To je bila truma changaric — družba ploščato-

79

nogih, prsatih, koščatih, v modre suknje oblečenih
žensk, ki so nosile prst in katerih opravilo je bilo
skrbeti za nasipe vseh severnih železniških prog;
zdaj so hitele proti severu za novim delom in niso
marale gubiti časa na poti. Te pripadajo kasti, v ka¬
teri njih možje ne prihajajo v poštev, in stopale so
z razkrečenimi komolci, zibajoč se v bokih in držeč
glave pokoncu, kakor pristoja ženskam, ki nosijo
težka bremena. Kmalu nato je prihrumel z godbo in
vriskanjem po veliki cesti ženitovanjski sprevod,
močneje dišeč po zlaticah in jasminu kakor po sopari
prahu. Videl si nevestino nosilnico, ki se je rdeče in
zlato spreminjajoč zazibala skozi meglo prahu, med¬
tem ko se je ženinov ovenčani poni obrnil v stran
ter hlastnil z gobcem po šopu krme z mimo se po¬
mikajočega senenega voza. Kirn se je pridružil ob tej
priliki križnemu ognju voščil in slabih dovtipov, želeč
poročencema po stari šegi sto sinov in nobene hčere.
Še zanimiveje pa je bilo in še več prilike za hrup je
povzročilo, kadar je prikolovratil mimo kak potujoči
glumač z nekaj na pol ukročenih opic ali s hropečim
slabotnim medvedom ali pa z žensko, ki si je prive¬
zala kozje rogove na noge ter plesala na ohlapni vrvi,
da so se plašili konji in da so ženske od začudenja
vreščale s svojimi rezkimi, zateglimi glasovi.

Lama ni niti enkrat oči dvignil. Ni mu bilo mar
oderuha, ki se je gnal mimo na svojem gosi podob¬
nem poniju, da bi brezsrčno izterjal obresti, ne malo¬
številne, z nizkimi glasovi zamolklo prepevajoče tru¬
me vojakov domačinov na dopustu, ki so, stopajoč v
vojaških vrstah, od veselja, da so bili prosti svojih
kratkih hlač in dokolenk, vzklikali kar najopolzkejše
opazke dostojnim ženskam v obraz. Še človeka, ki je
prodajal vodo iz Gange, ni videl, čeprav je Kim pri¬
čakoval, da bo kupil vsaj steklenico te dragocene
tekočine. Venomer je upiral oči v tla in prav tako
se mu je tudi duša vztrajno mudila drugje uro za
uro, Kim pa je bil od samega veselja v sedmih ne¬
besih. Glavna cesta je bila na tem mestu speljana
preko nasipa, ki naj bi jo varoval pred zimskimi po-

80

plavami s severnega predgorja in tako si potoval tod
nekako vrh tal, kakor po nekakšnem visokem mo-
stovžu ter na desni in levi gledal vso Indijo razpro¬
strto pred seboj. Krasen je bil pogled na mnogovprež-
ne vozove z žitom in bombažem, pomikajoče se po
poljskih potih: miljo daleč je bilo slišati ječanje osi,
ki se je bližalo bolj in bolj, ko so se vozovi med
vpitjem, hruščem in zmerjanjem vzpenjali po strmem
klancu in se nato sunkoma spuščali na trdo veliko
cesto in je voznik psoval voznika. Enako krasen je
bil pogled na ljudi, majhne gruče v rdečih, modrih,
rožnatih, belih, žafranastih oblekah, ko so zavijale z
glavne ceste proti svojim vasem, se razhajale ter po¬
stajale manjše in manjše, tako da sta bila nazadnje
samo še po dva ali po trije videti na plani ravnini.
Kirn je čutil vse to, a z jezikom ni mogel dati duška
svojim čuvstvom, pa se je zadovoljeval s tem, da je
kupoval oluščeno sladkorno trstiko in radodarno plju¬
val stržen okoli sebe. Lama je kdaj pa kdaj vzel
malo njuhanca in Kirn nazadnje ni mogel več pre¬
našati tega molčanja.

»Dobra dežela je to — ta dežela na jugu!« je iz-
pregovoril. »Zrak je dober, voda je dobra. Ne?«

»In vsi so privezani na Kolo,« je odvrnil lama.
»Privezani od življenja do življenja. Nobenemu izmed
teh ni bila razodeta Pot.« Vzdramil se je tudi sam
v ta svet.

»Dolgo pot sva prehodila,« je dejal Kirn. »Gotovo
prideva kmalu do kakega paraoja (počivališča). Ali
ostaneva ondi? Glejte, sonce se že nagiblje.«

»Kdo naju bo drevi sprejel?«

»To je brez pomena. Ta dežela je polna dobrih
ljudi. Razen tega pa« — znižal je svoj glas v šepet
— »imava denar.«

Množica je postajala gostejša, ko sta se bližala
počivališču, ki je pomenilo konec njunega dnevnega
pota. Vrsta prodajaln preprostih živil in tobaka, skla-
danice drv, policijska postaja, vodnjak, korito za
konje, nekaj drevja in poteptana tla pod njim, po¬
mešana s črnim pepelom prejšnjih ognjev, to je vse,

‘ 81

iz česar sestoji tak parao ob veliki glavni cesti, če
ne prištevamo sem tudi vran in beračev — ki so
takisto vsak čas lačni.

Sonce je metalo zdaj široke zlate snope skozi
spodnje vejevje mangovega drevja; papagaji in go¬
lobje so se vračali v svoja domovališča; klepetave
srake s sivimi hrbti so brbljale o prigodah čez dan
in poletavale po dve in tri sem ter tja, potnikom
skoraj k nogam, stresanje in vztrepetavanje po ve¬
jevju pa je bilo znamenje, da se pripravljajo neto¬
pirji za svoj nočni polet. Luč se je naglo zgostila in
za trenotek pobarvala obraze, vozna kolesa in volov¬
ske rogove rdeče kakor kri. Nato pa je zagrnila
svet noč, spremenila toploto zraka, razstrla nizko,
enakomerno meglo, podobno sinjikasti poznopoletni
kopreni, preko lica pokrajine in izvabila na dan
ostro in razločno vonjavo kadečega se lesa in goved
ter blagi vonj v pepelu pečenih pšeničnih kolačev.
Z važnim odhrkavanjem in ponavljanjem ukazov so
stopili nočni izvidniki naglo iz policijske stražnice,
živo oglje v posodi vodne pipe nekega obcestnega
voznika pa je rdeče zažarelo, medtem ko so Kirnove
oči mehanično obvisele na zadnjem podrhtevanju
sonca na medenih okovih pipe.

Življenje v paranju je bilo zelo podobno življenju
v manjšem kašmirskem seraju. Kirn se je potopil v
blaženi azijski dirindaj, ki ti nudi, če si dovolj po¬
trpežljiv v čakanju, vsega, česar je treba prepro¬
stemu človeku.

Njegove potrebe so bile kaj neznatne, in ker lama
ni poznal izbirčnosti posameznih kast, jim je lahko
zadostil s kuhano hrano iz prve stojnice. Iz potrat¬
nosti si je Kirn kupil peščico netljivega gnoja, da je
prižgal ogenj. Vse se je sukalo prihajajoč in od¬
hajajoč okoli malih plamenov. Tu je vpil nekdo po
olju ali koruzi, tam po sladčicah ali tobaku; vsevprek
so se prerivali, da bi prišli do vodnjaka, med mo¬
škimi glasovi pa se je čulo iz priklenjenih zastrtih
voz visoko cviljenje in hihitanje žensk, ki niso smele
javno kazati svojih obrazov.

82

Dandanes se zdi dobro odgojenim domačinom pri¬
merno, naj se ženske, kadar potujejo — in te hodijo
cesto na obiske — vozijo v dostojno zastrtih posebnih
oddelkih na vlaku, in ta šega se je udomačila. Toda
še vedno je mnogo ljudi starega kova, ki se drže šeg
svojih prednikov, predvsem pa se rade odpravljajo
stare ženske — konservativnejše od moških —- ob za¬
tonu svojih dni na taka romanja. Te se, odcvele, in
ker jih nihče ne poželi, ob posebnih prilikah čisto
rade odgrinjajo. Po svojem dolgotrajnem odmaknje-
nju, v katerem pa so bile vendarle v tisočerih po¬
slovnih zvezah z zunanjim svetom, se vesele življenja
in drevenja na odprti cesti, gneče pred svetišči in
česte priložnosti, kramljati z enako mislečimi starimi
ženami. Cesto je tej ali oni težko preizkušeni rodbini
zelo pogodu, da se jezična, svojevoljna stara gospa
odpravi na tako pot po Indiji: kajti romanje je bo¬
govom zmerom ugodno. Zategadelj naletiš v Indiji
povsod, na najoddaljenejših kakor na najjavnejših
krajih, na gruče osivelih strežnikov, ki so naročeni
za navidezno varstvo te ali one stare odlične gospe,
bolj ali manj skrite za zavesami z voli vpreženega
voza. Taki ljudje so resni, molčljivi, in če je v bli¬
žini kak Evropejec ali pa kak domačin iz visoke
kaste, opravljajo svoje delo s kar najpozornejšo skrb¬
nostjo. Pri navadnih slučajnih srečanjih takega roma¬
nja pa se tolika previdnost ne upošteva. Stara gospa
je namreč konec koncev nadvse posvetna in živi
predvsem zato, da opazuje življenje.

Kirn je opazil pisano ozaljšano ruth ali družinsko
volovsko vprego, z vezenim baldahinom z dvema
kupolama, nalik dvogrbemu velblodu, ki je pravkar
zavila v parao. V njenem spremstvu je bilo osem
mož in dva od njih sta bila oborožena z zarjavelimi
sabljami — nedvomen znak, da spremljajo neko od¬
lično osebo, kajti navadni ljudje ne nosijo orožja.
Zmerom bolj naraščajoč hrup povelj, tožba, dovtipov
in po evropejskem mišljenju sirovega klepetanja je
prihajal izza zagrinjal. Očividno je bila za njimi
ženska, vajena ukazovanju.

6*

83

Kirn je s kritičnim pogledom opazoval spremstvo.
Polovica teg - a je pripadala tenkonogim, sivobradim
Ooryjancem z nižavja. Druga polovica v grobih pla¬
ščih in kosmatih klobukih, pa gorjancem s severa.
Že ta mešanica sama bi mu zadosti povedala, če bi
tudi ne poslušal neprestanega prerekanja obeh sku¬
pin. Stara dama je bila namenjena obiskati nekoga
na jugu — bržkone kakega bogatega sorodnika, naj¬
verjetneje svojega zeta, ki ji je v znak svojega spo¬
štovanja poslal spremstvo. Gorjanci so bili najbrže
njeni rojaki — Kulujci ali Kangračani. Povsem jasno
je bilo, da ni imela s seboj svoje hčere, da bi jo
omožila, kajti tedaj bi bila zagrinjala trdno zadrg¬
njena, in ne bi straža nikomur dovolila blizu. Res,
vesela in živahna gospa, si je mislil Kirn, težkajoč z
eno roko netljivi gnoj, z drugo pa kuhano hrano, ter
vodil lamo dalje, potiskajoč ga narahlo z ramo. Iz
tega srečanja mu je bilo treba vsekakor nekaj izbiti.
Lama mu ne bi pomagal pri tem, sam pa bi mogel
kot vesten chela z veseljem beračiti za dva.

Napravil je ogenj kolikor mogoče blizu voza, pri¬
čakujoč, da ga bo kdo iz spremstva zapodil odondod.
Lama je utrujen legel na tla ter se spet lotil svojega
molka.

»Pojdi malo bolj stran, berač!« Ta ukaz je zaklical
v spačeni hindustanščini nekdo izmed gorjancev.

»Hu! Saj je samo navaden pahari (hribovec),« je
dejal Kirn čez ramo. »Od kdaj so pa vzeli ti hribovski
osli ves Hindustan v zakup?«

Odgovor na to je bil ročno izmišljen in sijajen
osnutek Kirnovega rodovnika tja dol v tretje po-
kolenje.

»Oh!« Kirnov glas je bil blažji ko kdajkoli, med¬
tem ko je razdrobil gnoj na drobne kose. »V moji
domovini imenujejo to začetek ljubezenskega po¬
menka.«

Trdo, tenko hihitanje za zastori je podžgalo gor¬
janca k drugemu strelu.

»Ni tako slabo — ni hudo,« je dejal Kirn hladno.
»Ampak varuj se, bratec, da se nama — nama, pra-

84

vim — ne bi zazdelo vredno, vrniti ti to s preklet¬
stvom ali pa s čim drugim takim. In najina preklet¬
stva imajo to lastnost, da se uresničijo.«

Ooryjanci so se zakrohotali. Gorjanec je preteče
planil naprej. Lama je nenadoma dvignil glavo ter
približal svojo ogromno kučmo v polno svetlobo
ognja, ki ga je Kirn pravkar zanetil.

»Kaj je to?« je vprašal.

Možak je obstal kakor okamenel. »Rešil — rešil
sem se velikega greha,« je zajecljal.

»Tujec je nazadnje le opazil, da je to duhovnik,«
je zašepetal nekdo izmed Ooryjancev.

»He! Zakaj pa ne pretepete te beraške zalege,
kakor se spodobi?« je zavpila stara gospa.

Gorjanec se je umaknil nazaj k vozu in šepnil
nekaj v zastor. Nastala je smrtna tišina, nato šepet.

»Dobro gre,« si je mislil Kirn in je storil, kakor
da ne bi ničesar videl ne slišal.

»Ko -— ko bo povečerjal,« je prihuljeno rekel gor¬
janec proti Kirnu, »prosi nekdo svetega moža za po-
čaščenje, da bi smel govoriti ž njim.«

»Ko bo povečerjal, bo zaspal,« ga je zavrnil Kirn
zviška. Ni še mogel docela dognati, kako se je zadeva
zaobrnila, toda .odločen ije bil, da se bo okoristil
ž njo. »Zdaj mu pojdem po hrano.« Zadnji stavek,
izgovorjen glasno, se je končal z vzdihom, kakor od
izčrpanosti.

»Jaz — jaz sam in drugi izmed naših mu jo pri¬
skrbimo — če je  dovoljeno.«

»Dovoljeno je,« je odvrnil Kim, objestneje ko
kdajkoli. »Sveti mož, ti ljudje nama prineso hrane.«

»Ta dežela je dobra. Vsa dežela na jugu je dobra
—■ velik in strašen svet,« je zamrmral lama zaspano.

»Naj zaspi,« je dejal Kim, »toda glejte, da se bova
pošteno nasitila, kadar se prebudi. Zelo svet mož je.«

Spet je ciknil nekdo izmed Ooryjancev nekaj za¬
ničljivega.

»Starec ni fakir. Tudi ni berač,« je nadaljeval Kim
s strogim glasom, gledajoč proti ozvezdju. »To je med

85

vsemi svetimi najsvetejši mož. Nad vsemi kastami je.
Jaz sem njegov učenec.«

»Pojdi sem!« je vzkliknil plehki, tenki glas izza
zastora. Kirn je prišel k vozu, dobro vedoč, da so
ga oči, ki jih ni mogel videti, ostro opazovale. Suh,
rjav prst, težak od prstanov, je slonel na robu voza,
pogovor pa se je razpredel takole:

»Kdo je oni tam?«

»Izredno svet mož. Od daleč prihaja. Iz Tibeta
prihaja.«

»Odkod iz Tibeta?«

»Izza snežnikov — iz nekega silno oddaljenega
kraja. Zvezde pozna; horoskope postavlja; napove¬
duje usodo po nebesnih znamenjih ob rojstvu. A tega
ne dela za denar. To dela iz prijaznosti in velikega
usmiljenja. Jaz sem njegov učenec. Imenujejo me tudi
prijatelja zvezd.«

»Tak nisi z gora?«

»Vprašajte njega. Povedal vam bo, da sem mu
poslan z neba, da mu pokažem cilj njegovega ro¬
manja.«

»Eh kaj! Pomisli ti skot, da sem že priletna in
prav nič skregana s pametjo. Dobro poznam lame in
jim dajem čast, a ti si prav tak chela po predpisih,
kakor je moj prst ojnica tegale voza. Ti si hindujec
brez kaste — predrzen, nesramen berač, ki si se po
vsem videzu obesil na tega svetega moža zaradi svo¬
jega dobička.«

»Ali ne delamo vsi za dobiček?« Kirn je mahoma
spremenil svoj glas in ga ročno prilagodil tem pre¬
drugačenim besedam. »Slišal sem« — napel je svoj
lok na slepo srečo — »slišal sem« —

»Kaj pa si slišal?« je naglo povzela gospa in po¬
trkala s prstom.

»Nič, česar bi se mogel tako dobro spominjati;
nekakšne bazarske govorice, ki so nedvomno izmi¬
šljene, da še celo radže — gorski radže —«

»Pa vendarle dobre rajputske krvi.«

»Dobre krvi, kajpada. Da prodajajo celo ti za
dobiček dol na jug lepše izmed svojega ženstva, jih

86

prodajajo — zemindarom in podobnim ljudem v
Oudhu.«

Če je sploh kaj na svetu, kar gorski radže taje,
je to prav ta obdolžitev; a prav tej govorici po ba-
zarih najbolj verjamejo, kadar govore o skrivnostni
trgovini s sužnji v Indiji. Stara dama je Kirnu točno
pojasnila s predirnim, ogorčenim šepetom, kakšen in
kolikšen malopridnež je. Če bi se bil upal namigniti
na kaj takega, ko je bila še dekle, bi ga bil slon
še tisti večer do mrtvega pomandral. To je gola
resnica.

»Hej, saj sem samo navaden beraški skot, kakor
je reklo oko lepote,« je zajavkal s pretiranim strahom.

»Oko lepote, res! Kdo pa sem jaz, da mi upaš
obešati na vrat svoje beraške ljubeznivosti?« Pa ven¬
darle se je smejala ob tej že zdavnaj pozabljeni
besedi. »Pred štiridesetimi leti bi mi bil mogel reči
kaj takega in to ne brez vsake podlage — eh, še pred
tridesetimi leti. A to potepanje vsekrižem po Hindu-
stanu je krivo, da se mora kraljeva vdova sniti z
vsem izmečkom te zemlje ter biti beračem v porog.«

»Velika kraljica,« se je podvizal Kirn, kajti slišal
je, kako se je vsa stresla od nejevolje, »jaz sem res
to, kar me je nazvala velika kraljica; kljub temu pa
ni moj učenik nič manj svet. Ni še zvedel za ukaz
velike kraljice, da bi —«

»Ukaz? Jaz da bi ukazovala svetemu možu -— uči¬
telju zakona — naj pride semkaj, da bi govoril z
žensko? Nikoli!«

»Bodite usmiljeni z mojo neumnostjo. Menil sem,
da je to ukaz?«

»Pa ni bil. Bila je le prošnja. Ali ti je zdaj vse
jasno?«

Srebrn novec je zacingljal na robu voza. Kim ga
je sprejel in se globoko priklonil. Stari dami je bilo
jasno, da si ga mora kot lamovo oko in uho napraviti
naklonjenega.

»Jaz sem učenec svetega moža. Kadar povečerja,
pride nemara sem.«

»Oh, divjak ti in nesramni capin!« Z dragulji ob-

87

teženi kazalec mu je očitajoče zapretil; vendar pa
je slišal, kako se je stara dama namuznila.

»No, kaj pa je?« je vprašal mahoma s svojim naj¬
bolj ljubeznivim in zaupnim glasom, o katerem je
vedel, da se mu more le malokdo upirati. — »Ali je
v vaši rodbini treba še kakega sina? Govorite odkrito,
kajti mi duhovniki —« zadnje besede so bile nepo-
tvorjen posnetek nekega fakirja pri taksalijskih vratih.

»Mi duhovniki! Saj ti ni še niti toliko let, da
bi -—,« prekinila je dovtip z novim smehom. »Verjemi
mi, ti, duhovnik, da imamo me ženske kdaj pa kdaj
v mislih tudi še kaj drugega kakor pa sinove. Vrhu
tega je moja hčerka rodila dečka.«

»Bolje v tulju dve puščici kakor ena sama, tri pa
so še boljše.« Kini je pospremil ta pregovor s pre¬
mišljenim kašljanjem in obzirno uprl oči v tla.

»Res — oh, res. Pa nemara tudi to še pride. Ti
brahmani na deželi niso res prav nič prida. Pošiljala
sem jim darov in denarja in spet darov, pa so pre¬
rokovali —«

»Oh!« je zategnil Kirn z brezkončnim prezirom,
»prerokovali so!« Še prerok po poklicu ne bi mogel
bolje napraviti tega.

»In šele potem, ko sem se domislila lastnih bogov,
sem bila uslišana. Izbrala sem si ugodno uro — in
nemara je tvoj sveti mož slišal to že od opata v samo¬
stanu Lung-Choju. Le-temu sem predložila svojo za¬
devo in glej, ob določenem času se je uresničilo vse,
kakor sem si želela. Brahmanec v hiši očeta moje
sestre sina trdi posihmal, da se je to zgodilo, po
njegovi molitvi, kar je pa majhna zmota, kakor mu
bom povedala, ko pridem na cilj svojega potovanja.
Kesneje pa odidem nato v Buddh Gayo, da opravim
shraddho* po očetu svojih otrok.«

»Tja pojdeva tudi midva.«

»Dvojna sreča,« je vzkliknila gospa veselo. »To
pomeni najmanj še enega sina.«

»Oh, prijateljček vsega sveta!« Lama se je pre-

* Pogrebne svečanosti.

88

budil in je poklical Kima naivno kakor otrok, ki se
začudi, da je v tuji postelji.

»Že grem! Že grem, sveti mož!« Kini je pohitel k
ognju, kjer je našel lamo že obdanega od skled z
jedačo. Gorjanci so ga očitno častili in ljudje z juga
so s kislimi obrazi gledali to.

»Nazaj! Odstranite se!« je zavpil Kim. »Ali naj
jeva očitno vpričo vseh kakor psa?« Molče sta po¬
večerjala, obrnjena malce drug od drugega, in Kim
je venčal večerjo z domačo svaljčico.

»Ali nisem že stokrat rekel, da je jug dobra de¬
žela? Tamle je krepostna in odlična vdova nekega
radže iz gora in potuje, kakor pravi, v Buddh Gayo.
Ona nama je poslala ta jedila, in kadar se spočijete,
bi rada govorila z vami.«

»Ali je tudi to tvoje delo?« Lama je segel globoko
v svojo škatlo z njuhancem.

»Kdo drugi je pa pazil na vas, odkar sva se od¬
pravila na to čudežno pot?« Kirnu so plesale oči v
glavi, ko se je, puhajoč umazani tobakov dim skozi
nosnice, zleknil na prašna tla. »Ali sem zamudil kedaj
skrbeti za vaše udobje, sveti mož?«

»Blagoslov tebi.« Lama je sklonil svojo slovesno
glavo. »Mnogo ljudi sem spoznal v svojem tako dolgem
življenju in ne malo učencev. Toda za nobenega od
njih, postavim, da si res rojen od ženske, se ni moje
srce tako ogrelo kakor zate — ti skrbni, umni in
vljudni, pa tudi nekam malce škratasti dečko.«

»In tudi jaz še nisem videl duhovnika, kakor ste
vi.« Kim je gledal njegov dobrohotni žolti obraz, gubo
ob gubi. »Komaj tri dni je, odkar sva odrinila na
pot, pa mi je, kakor da je preteklo že sto let.«

»Nemara mi je bilo kedaj v kakšnem prejšnjem
življenju sojeno, izkazati ti kako uslugo. Mogoče«
— se je nasmehnil — »sem te rešil iz kake pasti; ali
pa sem te ujel na trnek v onih dneh, ko še nisem bil
deležen razsvetljenja, pa sem te vrgel nazaj v reko.«

»Že mogoče,« je rekel Kim mirno. Takšne vrste
nazora je bil že večkrat slišal iz ust marsikoga, ki bi
mu kak Anglež ne prisojal Bog ve koliko domišljije.

89

»No, kar se tiče onele gospe v volovski vpregi, ji je
treba po mojem mnenju še enega sina za njeno
hčerko.«

»To ne leži na Poti,« je vzdihnil lama. »A vsaj iz
gora je. Oh, gore! In sneg teh gora!«

Vstal je in odstopical k vozu. Kim bi bil dal
svoja ušesa za to, da bi smel iti z njim, toda lama
ga ni povabil in ono malo besed, ki jih je ujel na
uho, je bilo izrečenih v neznanem mu jeziku, kajti
razgovarjala sta se v nekem gorskem narečju. Gospa
je, kakor je bilo videti, zadajala vprašanja, ki je
lama zmerom šele po daljšem premišljevanju odgo¬
varjal nanja. Včasih je Kim razločil zategli napev
kakega kitajskega reka. Bila je to navadna slika, ki
jo je gledal Kim skozi svoje priprte trepalnice: lama
je stal, ves raven in pokončen, v svojem rumenem
oblačilu, ki je bilo v svitu paraojskih ognjev videti
razparano od globokih gub, kakor je razpokano dre¬
vesno deblo videti vse razparano v senci nizkega
sonca, obrnjen k pozlačeni in lakirani kočiji, ki je
žarela v enaki negotovi luči nalik pestrobarvnemu
dragulju. Vzorci na zlatovezenih zavesah so plesali
sem ter tja, se skrivali in se spet nabirali, kadar jim
je nočni veter razgibal gube; in ko je postajal raz¬
govor živejši, je sipal gospejin z dragulji okrašeni
kazalec iskrice po vezenini. Za vozom se je dvigala
stena nedoločne teme, oškropljene s plamenčki in
oživljene s samo na pol zaznavnimi liki, obrazi in
sencami. Glasovi zgodnjega večera so se znižali v
eno samo rahlo brnenje, katerega najnižji zvok je
bilo enolično prežvekovanje volov nad kupom slame,
najvišji pa brenkanje kitare mlade bengalske ple¬
salke. Večina moških je že povečerjala ter krepko
vlekla iz svojih grgrajočih, krulečih vodnih pip, ki so
zakvakale kakor žabe, če je kdo pošteno potegnil.

Nazadnje se je lama vrnil. Neki gorjanec je pri¬
nesel za njim z vato podloženo odejo ter jo skrbno
razgrnil ob ognju.

»Deset tisoč vnukov zasluži,« je mislil Kim. »Kljub
temu pa brez mene ne bi prišla taka darila sem.«

90

»Krepostna žena — modra žena.« Lama je mlahavo
legel na tla, z udom ob ud, kakor okoren velblod.
»Svet je poln usmiljenja z onimi, ki hodijo po Poti.«
Dobršno polovico odeje je vrgel čez Kima.

»In kaj je rekla?« Kim se je zavil v svoj del
odeje.

»Zastavila mi je mnogo vprašanj in načela marsi-
kak problem — večidel pa so bile le prazne bajke,
ki jih je bila slišala od hudiču služečih duhovnikov,
izdajajočih se, da hodijo po Poti. Na nekatera sem
ji odgovoril, na druga pa sem dejal, da so nesmiselna.
Veliko jih je, ki nosijo oblačilo, a le malo jih vztraja
na Poti.«

»Res. To je res.« Kim je govoril z zamišljenim,
uslužnim glasom človeka, ki bi rad, da bi se mu nekaj
zaupalo.

»Do koder sega njeno spoznanje, je prav dobrega
mišljenja. Nujno želi, da bi potovala ž njo v Buddh
Gayo, ker drži njena pot, kolikor sem razumel, več
dni hoda dalje proti jugu kakor najina.«

»In?«

»Malo potrpljenja. Odvrnil sem nato, da ima moje
Iskanje prednost pred vsem drugim. Slišala je že
marsikatero abotno bajko, velike resnice o moji Reki
pa še ni slišala. Taki so duhovniki s predgorja! Po¬
znala je opata Lung-Choja, a ni vedela ničesar o
moji Reki, niti o zgodovini Puščice.«

»In?«

»Govoril sem ji zato o Iskanju in o Poti in o stva¬
reh, koristnih za dušo. Ona pa ni želela ničesar
drugega, kakor da bi jo spremljal in da bi opravljal
molitve za rojstvo drugega sina.«

»Aha! ,Me ženske' ne mislimo vendarle na nič dru¬
gega kakor na otroke,« je rekel Kim zaspano.

»No, ker potujeva nekaj časa po isti poti, menim,
da ne bova krenila r  s svojega Iskanja, če jo spre¬
miva — vsaj do — no, pozabil sem ime tistega mesta —«

»Ohe!« je vzkliknil Kim, se obrnil in ogovoril z
rezkim šepetajočim glasom nekaj korakov oddalje¬
nega Ooryjanca: »Kje je hiša vašega gospodarja?«

91

»Malo za Saharunporeom, med sadovnjaki.« Pove¬
dal je ime vasi.

»To je tisti kraj,« je pritrdil lama. »Vsaj do tod
lahko greva z njo.«

»Muhe letajo za mrhovino,« je dodal Ooryjanec
mimogrede.

»Za bolno kravo vrana, za bolnega človeka brah-
manec.« Kirn je naperil pregovor čisto neosebno proti
senčnemu vrhu drevja nad seboj.

Ooryjanec je zagodrnjal in ostal miren.

»Potemtakem pojdeva z njo, sveti mož?«

»Ali je kak razlog zoper to? Kljub temu bom lahko
stopal ob strani ter preiskoval reke, preko katerih
drži cesta. Njena želja je, naj grem z njo. Njena
vroča želja.«

Kirn je zadušil smeh pod odejo. Ko si bo ta oblast¬
na stara gospa opomogla od svojega naravnega strahu
pred lamo, si je mislil, jo bo najbrže vredno poslušati.

Spal je že skoraj, ko mu je lama iznenada na¬
vedel tale pregovor: »Zakonskim drugovom klepeta¬
vih žena bo dodeljeno plačilo sveta.« Nato je Kim
slišal, kako je lama trikrat ponjuhal, na kar je za¬
dremal, še vedno smejoč se sam pri sebi.

Demantno jasni svit je prebudil ljudi, vrane in
vole hkratu. Kim je sedel, zazehal, se stresel in za¬
drhtel od veselja. To je pomenilo gledati svet v res¬
nici; to je bilo življenje, kakršno mu je bilo pogodu
— drevenje in kričanje, zvonjenje zvonov, priganja¬
nje volov in škripanje koles, svetlikanje ognjev in
kuhanje zajtrka, novi prizori, kamorkoli se je ozrlo
zadovoljno oko. Jutranja megla se je dvigala v sre¬
brnem vrtincu, papagaji so poletavali v zelenih, kri¬
čečih jatah k oddaljenim rekam; vsa kolesa vodnja¬
kov so se pričela vrteti, kakor daleč je bilo slišati.
Indija se je prebudila in Kirn je bil sredi tega bud-
nejši in čilejši od kogarkoli drugega in je žvečil
vejico, ki jo je uporabljal hkratu za zobno ščetko,
kajti z desne in leve se je okoriščal s šegami dežele,
ki jo je poznal in ljubil. Ni mu bilo treba skrbeti za
hrano — niti beliča mu ni bilo treba potrošiti v na-

92

trpanih stojnicah. Bil je učenec svetega moža, ki se
je pridružil stari dami močne volje. Vse bo lepo pri¬
pravljeno zanja, in ko bosta spoštljivo povabljena,
bosta sedla in jedla. Sicer pa — Kirn se je namuznil,
ko si je čistil zobe — bo njuna gostiteljica dokaj
povečala zabavnost njunega potovanja. Fazno je ogle¬
doval vole, ki so prihajali težko sopeč in hropeč pod
svojimi jarmi. Če bodo prehitro hodili — to ni bilo
verjetno — bo lahko prijetno sedel na ojnici, lama
pa ob priganjačevi strani. Spremstvo bo kajpada
hodilo peš. Stara dama bo seveda mnogo govorila in
po vsem tem, kar je slišal, ta pogovor ne bo brez
soli. Saj je že zdaj pričela ukazovati, kričati, zmer¬
jati in, povedati moramo, preklinjati hlapce zaradi
zamude.

»Prinesite ji njeno pipo. V imenu bogov, prinesite
ji njeno pipo ter ji zamašite bogokletna usta,« je
zavpil neki Ooryjanec, zavezujoč nerodno butaro
posteljnine. »Ona in papagaji so si podobni. Že na
vse zgodaj vrešče.«

»Voli vodniki! Hej! Poglej za voli vodniki!« Ti so
tiščali nazaj in se obračali, ker jih je os nekega voza
z žitom zgrabila za roge. »Sin sovji, kod pa voziš?«
To proti režečemu se vozniku.

»Ao! Jav! Jav! Tale tu notri je pa delhijska kra¬
ljica, ki gre molit za svojega sina,« je vzkliknil
možakar nazaj preko svojega visokega tovora. »Pro¬
stor za delhijsko kraljico in njenega ministrskega
predsednika, sivo opico, ki pleza po lastnem meču!«
Drug voz, naložen z lubjem za strojarno, se je po¬
mikal tik za njim in njega voznik je dodal še nekaj
laskavih besed, ko so voli z zastrto kočijo- čedalje
bolj silili nazaj.

Izza razgibanih zaves se je vsula toča psovk. Ni
sicer trajala dolgo, a po načinu in vsebini, po stru¬
peni, ujedljivi točnosti je prekašala celo ono, kar je
bil Kirn slišal dotlej. Videl je, kako so vozniku od
strahu vpadle njegove gole prsi, medtem ko je mo¬
žakar spoštljivo pripognil glavo pred onim glasom,
skočil z ojnice ter pomagal spremstvu, da so krenili

93

s svojim vulkanom na glavno cesto. To mu je oni
glas še veselo sporočil, kakšno žensko si je vzel za
ženo in kaj vse je ona počenjala v njegovi odsotnosti.

»Oh, shabash!« je zamrmral Kirn, nezmožen, da bi
se vzdržal, ko se je možakar že splazil od tod.

»Dobro napravila, kaj? Sramota je to in škandal,
da uboga ženska ne more potovati in pomoliti k svo¬
jim bogovom, ne da bi se obregnil obnjo ves hindu-
stanski izmeček in jo opljuval — da mora jesti gali
(psovke), kakor jedo moški ghi (maslo)! Toda še zme¬
rom lahko pomigam s svojim jezikom — za eno ali
dve besedici, ki se dobro prilegata priliki. In še sem
brez svojega tobaka! Kod pa tiči ta enooki, nesrečni
sin sramote, ki mi še ni pripravil pipe?«

Neki gorjanec ji je ročno podal pipo in oblaki
gostega dima na obeh straneh zavese so bili priča, da
je spet zavladal mir.

Če je Kirn prejšnji dan ponosno korakal kot učenec
svetega moža, je stopal danes še desetkrat ponosneje
v vrsti na pol kraljevskega sprevoda, kjer mu je bilo
priznano mesto pod pokroviteljstvom stare gospe očar¬
ljivih manir in silnega bogastva. Spremstvo se je s
turbani na glavah razvrstilo na pot ob obeh straneh
voza in dvigalo velikanske oblake prahu.

Lama in Kirn sta hodila drug tik drugega na eni
strani; Kim je žvečil palico sladkorne trstike in ni
šel spoti nikomur, ki ni imel najmanj duhovniškega
čina. Slišala sta jezično regljanje stare dame, ki je
neumorno drdralo kakor stroj za luščenje riža. Gospa
je velela spremstvu, naj ji poroča, kaj se dogaja na
cesti, in komaj so prišli izven paraoja, je že odgrnila
zaveso, si potegnila tenčico samo čez tretjino obraza
in pokukala ven. Njeni ljudje ji niso videli v obraz,
kadar je govorila z njimi in potemtakem je bila do¬
stojnost bolj ali manj ohranjena.

Mrk, temnobled nadzornik okrajne policije, v
brezhibni uniformi, Anglež, je pridirjal na upehanem
kljusetu, in ko je po njenem spremstvu spoznal, kakšna
osebnost je, ji je laskavo zaklical:

»Oh, mamica, ali je taka šega v zenanih (haremih)?

94

Pomisli no, če bi prišel blizu kak Anglež in videl, da
nimaš nosu?«

»Kaj?« je zavrisnila nazaj. »Tvoja mati nima nosu?
Čemu pa govoriš take stvari na javni cesti?«

To je bil krasen udarec nazaj. Anglež je dvignil
roko s kretnjo kakor človek, ki je bil zadet v borbi.
Ona se je zasmejala in prikimala.

»Ali je to obraz, ki bi zapeljal čednost v skušnja¬
vo?« Vrgla je tenčico čisto nazaj in se zastrmela vanj.

Obraz je bil vse prej kakor ljubek, človek pa ga
je, potegnivši za vajeti, imenoval rajski mesec, pogu-
bitelja devištva in mu dal še več drugih takih fanta¬
stičnih pridevkov, ki so gospe podvojili njeno dobro
voljo.

»To vam je kujon,« je dejala. »Vsi policijski urad¬
niki so kujoni, policijski wallahi pa so najhujši. Hej,
sinko moj, tega vsega se gotovo nisi naučil, odkar si
prišel iz Belaita (Evrope). Kdo te je dojil?«

»Paharina — gorjanka iz Dalhousieje, moja mati.
Drži svojo lepoto v senci — o razsipateljica vse ča¬
robnosti,« in že ga ni bilo več.

»To je navada,« ubrala je fin kritičen ton in si dela
v usta založaj betela — »to je navada, s katero bi
morali nadzirati pravico. Ti poznajo deželo in šege
v deželi. Drugi, ki so šele prišli iz Evrope, ki so jih do¬
jile bele ženske in poznajo naš jezik samo iz knjig, ti
pa so hujši od kuge. Kako obtežujejo kraljem njih živ¬
ljenje.« Nato je pripovedovala neko dolgo, dolgo po¬
vest, svetu na splošno o nekem neumnem mladem poli¬
cistu, ki je gnjavil nekega majhnega gorskega radžo,
enega njenih bratrancev v devetem kolenu, z nekim
smešnim zemljiškim sporom, in je zaključila to s cita¬
tom iz nekega dela, ki ni prav nič dišalo po nabožnosti.

Nato pa je prešla v drugačno razpoloženje in velela
nekomu iz spremstva naj prosi lamo, da bi stopal
tesno ob njeni strani ter razpravljal ž njo o verskih
vprašanjih. Kirn je stopil nazaj v prah in se zopet lotil
svoje sladkorne trstike. Celo uro in še dlje se je vi¬
dela lamova kučma kakor mesec nad oblaki prahu; in
po vsem, kar je slišal, je Kirn razbral, kakor da se

95

stara gospa joče. Nekdo izmed Ooryjancev se mu je
na pol opravičeval zastran svoje sirovosti sinoči in je
zatrjeval, da ni še nikoli videl svoje gospodarice take
blage volje, pa je pripisoval to navzočnosti tujega
duhovnika. Za svojo osebo je verjel brahmanom, če¬
prav je bil kakor veliko domačinov trdno prepričan
o njih zvijačnosti in lakomnosti. Ker pa so brahmani
mater njegovega gospodarja samo razjezili s svojim
prosjačenjem, tako da jih je zapodila, na kar so oni
od jeze prekleli vse njeno spremstvo (kar je bilo pravi
vzrok temu, da je drugi priprežni vol ohromel in se je
ojnica sinoči prelomila), je bil seveda pripravljen pri¬
znavati prav tako katerega koli duhovnika katere koli
kaste v Indiji ali izven nje. Kirn je pritrjeval temu
s pametnim prikimavanjem ter opozoril Ooryjanca na
to, da lama ne sprejema denarja in da stroške za Ki¬
rnovo in lamovo preživljanje stokrat krije sreča, ki
naj bi spremljala karavano posihmal. Pripovedoval
je tudi zgodbe o mestu Lahoreu ter zapel to in ono,
da se je moralo spremstvo smejati. Kot prava mestna
miš je bil doma v vseh najnovejših pesmih najpriljub¬
ljenejših skladateljev — večidel so to ženske — in je
imel Kirn v tem znatno prednost pred prebivalci
majhne sadonosne vasi tem zadaj za Saharunporeom;
pa te svoje prednosti jim ni dal prav nič čutiti.

Opoldne so krenili v stran, da bi poobedovali. Ko¬
silo je bilo dobro, obilno in podajano na krožnikih iz
čistih listov, osnaženih cestnega prahu. Ostanke so dali
nekim beračem, da je bilo ustreženo predpisom, na
kar so sedli k dolgotrajnemu, razkošnemu kajenju.
Stara dama se je izmaknila za zavese, a je kljub temu
živahno posegala v pogovor. Razpravljala je s svojimi
služabniki in ti so ji ugovarjali, kakor delajo posli po
vsem Vzhodu. Primerjala je hlad in borovce kangra-
ških in kulujskih gora s prahom in mangovim drevjem
na jugu; pripovedovala je zgodbo o starih krajevnih
bogovih na meji ozemlja njenega moža; preklinjala
je tobak, ki ga je pravkar kadila, stresala svojo jezo na
vse brahmane in izražala brez prikrivanja svoje nade
na skorajšnje številne vnuke.

96

PETO POGLAVJE

Spet sem doma kot davne dni,
sit, čist med svojimi ljudmi —
kost zopet rodne sem kosti,
v ocetni izbi spet!

Ocvrto tele voham že —
a bolj tropine mi diše ...
in pujski bolj mi slast bude,
nazaj tedaj v hlev prejšnjih let.

Izgubljeni sin.

Leni, oprtani, opotekajoči se sprevod se je spet od¬
pravil na pot, stara gospa pa je spala vse dotlej, da
so prišli do prihodnjega počivališča. Pohod je bil zelo
kratek in še celo uro je bilo do sončnega zatona; zato
se je odpravil Kirn na nove zabave.

»Čemu ne bi rajši sedel in počival?« je menil nekdo
iz spremstva. »Samo hudiči in Angleži tekajo brez
vzroka naokoli.«

»Ne sklepaj prijateljstva s hudičem, opico ali de¬
čkom,« je dejal drugi. »Živ krst ne ve, kakšno bi ti
utegnili zagosti.«

Kirn jim je prežimo obrnil hrbet — ni ga bila volja
poslušati teh starih štorij, kako se je hudič igral z
dečki in mu je bilo potem žal tega — pa je krenil
polagoma preko pokrajine.

Lama je stopical za njim. Kadarkoli so prišli ta dan
do kake reke, je krenil s ceste, da bi jo opazoval, a
ob nobeni ni bilo dano znamenje, da je našel svojo
Reko. Neopazno so se mu misli nekoliko odvrnile od
Iskanja zaradi udobnosti, ko se je mogel z nekom pa¬
metno razgovarjati in ko je videl, da ga visokorodna
gospa dostojno upošteva in ceni kot svojega duhovnega
svetovalca. In vrh tega je bil itak pripravljen, posve-

7

97

titi v miru temu Iskanju še lepo število let, kajti v
njem ni bilo prav nič nestrpnosti belega človeka, pač
pa velika vernost.

»Kam pa greš?« je zaklical za Kirnom.

»Nikamor — bila je samo kratka pot danes, vse
to pa« — zamahnil je z rokami okrog sebe — »mi
je novo.«

»Nesporno je to modra in bistra ženska. A težko
si je misliti to, ko —«

»Vse ženske so take.« Kirn je govoril, kakor bi
svoje dni govoril Salomon.

»Pred lamskim samostanom je bila široka ploščad,«
je zamrmral lama, vrteč svoj obrabljeni molek, »iz
kamenja. Na nji sem pustil sledove svojih nog — ko
sem stopal po nji s temle tu.«

Zarožljal je z jagodami ter pričel moliti »On mane
padme hum« svoje pobožnosti, hvaležen za hlad, pokoj
in zavetje pred prahom.

Kirnove nezaposlene oči so zajemale sliko za sliko
na širni ravnici. Njegovo potovanje je bilo brez smotra;
nov se mu je zdel samo način, kako so zgrajene koče
v bližini, in ga je mikalo, da si jih je malo bliže
ogledal.

Prišla sta na prostran kos pašnika, rjavega in škr¬
latnega v popoldanski svetlobi, s težko gručo mango-
vega drevja v sredini. Kima je obšla radovednost,
zakaj ni nobenega svetišča na tako prikladnem kraju:
dečko je imel za take stvari bistrejše oči od kate¬
regakoli duhovnika. Daleč preko ravnice so stopali,
majhni zaradi oddaljenosti, drug ob drugem štirje
moški. Izpod ukrivljene dlani je Kirn ostro uprl oči
tja in zagledal lesketanje kovine.

»Vojaki. Beli vojaki!« je vzkliknil. »Pojdiva po¬
gledat.«

»Vselej so vojaki, kadar hodiva ti in jaz sama sku¬
paj. Živ dan pa še nisem videl belih vojakov.«

»Nič hudega ne store, razen če so pijani. Stopiva
za tole drevo.«

Stopila sta za debla v hladnem mraku mangove
skupine. Dve majhni postavi sta se ustavili, drugi

98

dve pa sta negotovo stopali dalje. Bila je prednja
straža polka na pohodu, poslana kakor običajno na¬
prej, da bi določila taborišče. Vojaki so imeli po pet
čevljev dolge palice s plapolajočimi zastavami in so
klicali drug drugemu, ko so se razkropili po ravnici.

Nazadnje so dospeli s težkimi koraki k skupini
mangovega drevja.

»Tule, ali pa kje v bližini — častniški šotori pod
drevjem, mislim, mi drugi pa lahko ostanemo zunaj.
Ali so že naznačili prostor za prtljažne vozove?«

Spet so zaklicali nekaj tovarišem v daljavi, osorni
odgovor pa je dospel nazaj šibak in napol pridušen
od vetra.

»Zasadi zastavo tukaj,« je velel nekdo.

»Kaj pripravljajo?« je vprašal lama začudeno. »To
je velik in strašen svet. Kaj pomeni podoba na za¬
stavi?«

Eden vojakov je zasadil nekaj čevljev od njiju
v tla drog, nezadovoljno zagodrnjal, ga spet izdrl, se
posvetoval s tovarišem, ki se je razgledoval po senč¬
nem, zelenem prostoru, in ga spet prinesel nazaj.

Kim je strmel z obema očesoma in kratko^ in ostro
dihal skozi zobe. Vojaki so odtopotali tja v sončni žar.

»O sveti mož! je zazehal, »moj horoskop! Risba,
ki jo je začrtal duhovnik v prah v Umballi! Spomnite
se, kaj je dejal. Najprej prideta dva — feraša — da
pripravite vse — na nekem temnem prostoru, kakor
je to zmerom v začetku prikazni.«

»Pa saj to ni prikazen,« je rekel lama. »To je sle¬
pilo sveta, nič drugega.«

»In za njima pride Bik — Rdeč bik na zelenem
polju. Glejte! Evo ga!«

Pokazal je s prstom proti zastavi, ki je komaj
deset čevljev stran zanihala v večernem vetru. Bila je
le navadna taborska zaznambna zastava; polk pa, ki
mu je bilo zmerom do tega, da je bil lepo opremljen,
jo je ozaljšal s polkovnim znakom, z rdečim bikom
— grbom Maverickov — z velikim rdečim bikom na
polju irske zelene barve.

»Vidim in spominjam se,« je odvrnil lama. »Gotovo

99

je to tvoj Bik. Gotovo sta prišla tudi moška, da pri¬
pravita vse.«

»Vojaki so — beli vojaki. Kaj je že dejal duhov¬
nik? .Znamenje v ozadju Bika pomeni vojno in ob¬
orožene ljudi/ Sveti mož, to se tiče mojega Iskanja.«

»Res. O, res je.« Lama je nepomično uprl oči proti
grbu, ki se je svetil kakor rubin v Somraku. »Duhov¬
nik v Umballi je rekel, da je tvoje znamenje znak
vojne.«

»Kaj nama je zdaj storiti?«

»Počakati. Počakajva.«

»Zdaj se je pričela že tema jasniti,« je rekel Kirn.
Bilo je čisto naravno, da je zahajajoče sonce tačas
prodrlo skozi vejevje ter napolnilo ves mangov gaj za
nekaj minut s prosojno zlato lučjo; za Kima pa je
bilo to krona vsega brahmanskega prerokovanja v
Umballi.

»Čuj,« je dejal lama. »Nekdo udarja na boben —
daleč nekje.«

Spočetka je bil glas, ki je prihajal razredčen skozi
tiho ozračje, podoben utripanju odvodnice v glavi.
Kmalu pa se je pridružil temu ostrejši glas.

»Oh! godba,« je vzkliknil Kirn. Poznal je igranje
polkovne godbe, lamo pa je 'vsega osupnila.

Na daljnem robu ravnice se je pomikala pred nju¬
nimi očmi težka zaprašena kolona. Nato jima je veter
prinesel na uho tale napev:

»Sedaj pa, dovolite,
omenim znani šport,
marš mulliganske garde,
tja dol v naš Sligo Port.«

Tedaj so zadonele vmes rezke piščali:

»Hej, s puškami na ramah
ob možu mož naprej,
od Feniks Parka strumno
v koraku v Dublin Bay.

A bobni in piščali

igrajo vmes sladko —

in marš — marš — marš — po cesti
z mulligansko gardo to!«

100

Bila je godba Maverickov, igrajoča pred polkom,
korakajočim v taborišče. Moštvo je marširalo z vso
svojo prtljago. Valoveča vrsta se je dvigala na ravnici

— z vozovi za seboj — se razcepila na levo in desno

— migotala nalik mravljišču in ...

»To je čarovnija!« je vzkliknil lama.

Ravnica se je napolnila s pisanimi lisami, s šotori,
ki so bili videti, kakor da so že razpeti zrasli z vozov.
Druga truma moštva je planila v gaj, postavila molče
velikanski šotor, poleg njega pa še osem ali devet
manjših, nekoliko stran od prvega, nanesla neglinastih
kuhinjskih loncev, ponev in svežnjev, kar je vse pre¬
vzela skupina hlapcev domačinov. In glej! Mangov
gaj se je spremenil pred očmi obeh opazovalcev v
pravo pravcato mesto.

»Pojdiva zdaj,« je dejal lama in strahoma omahnil
nazaj, ko so se zabliskali ognji in so beli častniki z
žvenketajočimi sabljami pritopotali v častniški šotor.

»Ostanite zadaj v senci. Nihče ne more videti preko
žarečega ognja,« je dejal Kirn, upirajoč še vedno oči
v zastavo. Še nikoli dotlej ni bil videl, kako se iz-
vežban polk v tridesetih minutah utabori.

»Glej! Glej! Glej!« je zajavkal lama. »Tamle pri¬
haja neki duhovnik.«

Bil je Bennett, anglikanski polkovni kaplan, šepa¬
joč v zaprašeni črnini. Nekdo izmed njegovih ovčic
je napravil zlobno opazko o kaplanovi podjetnosti, pa
je Bennett, da bi ga osramotil, ves dan hodil kora¬
koma z vojaštvom. Njegovo črno oblačilo, zlati križec
na verižici pri žepni uri, obriti obraz in mehki, črni,
širokokrajni klobuk bi ga bili kjerkoli širom vse In¬
dije označevali za svetega človeka. Zgrudil se je na
vojaški stol pri vratih častniškega šotora ter si sezul
škornje. Trije ali štirje častniki so se zbrali okoli
njega, se smejali in brili norce iz njegovega junaštva.

»Govorjenju belcev nedostaja vsakršne dostojno¬
sti,« je rekel lama, sodeč zgolj po zvoku glasu. »Jaz
pa sem opazoval obraz tega duhovnika in sem pre¬
pričan, da je učen človek. Bogve, ali razume naš
jezik? Rad bi govoril ž njim o svojem Iskanju.«

101

»Ne ogovarjaj belca, dokler se ni nasitil,« je dejal
Kini z znanim pregovorom. »Zdaj bodo jedli in —
po mojem mnenju ta čas ne bi bilo dobro beračiti
pri njih. Pojdiva nazaj k počivališču. Ko se najeva,
prideva spet nazaj. Prav gotovo je bil to rdeč bik

— mo j Rdeči bik.«

Oba sta bila vidno odsotna v mislih, ko je sprem¬
stvo stare gospe postavilo večerjo prednju. Nihče ju
ni motil pri jedi, ne spodobi se, motiti gosta.

»Zdaj pa,« je dejal Kirn, trebeč si zobe, »se vrniva
spet na ono mesto; a vi, sveti mož, morate počakati
nekoliko ob strani, kajti vaše noge so težje od mojih,
in jaz bi si rad onega rdečega bika malo bolj ogledal.«

»Pa kako boš mogel razumeti njih govorico? Hodi
počasi. Pot je temna,« je odvrnil lama v strahu.

Kirn se ni zmenil za to vprašanje. »Zapomnil sem
si mesto pri drevju,« je dejal, »kjer lahko mirno
sedite, dokler vas ne pokličem. Ne,« ko je hotel lama
nekaj ugovarjati, »pomislite, da je to moje Iskanje

— Iskanje Rdečega bika. Znamenje v zvezdah ni bilo
za vas. Navade belih vojakov so mi nekoliko znane
in zmerom me mika, da bi videl kaj novega.«

»Kaj je, kar bi bilo tebi neznanega na tem svetu?«
Lama je počenil v majhno vdolbino ob poti, niti sto
korakov od mangovega gaja, ki se je temno odražal
od zvezdnatega neba.

»Ostanite tukaj, dokler vas ne pokličem.« Kirn je
■smuknil v mrak. Znano mu je bilo, da bodo bržkone
postavljene straže okoli taborišča, in se je nasmehnil
sam pri sebi, ko je začul težke vojakove korake. Za
dečka, ki je vajen v mesečnih nočeh plaziti se po
lahorskih strehah in izkoristiti vsak najmanjši ko¬
tiček in prostorček v temi, da ukani svojega zasle¬
dovalca, ni po vsej priliki tak pravilen vojaški kor¬
don nobena zapreka. Izkazal je vojakom svoje spo¬
štovanje s tem, da se je izmuznil med dvema izmed
njih, in se zdaj tekoč, zdaj počivajoč, zdaj čepeč in
po trebuhu se plazeč prikradel k razsvetljenemu čast¬
niškemu šotoru, kjer je, stisnivši se za mangovo
drevo, čakal, ali mu bo sreča prijazno namignila.

102

Edina misel, ki ga je prevzemala, je bila, kako bi
izvedel kaj več o rdečem biku. Po njegovem mnenju

— in Kirnova omejenost je bila v mnogih stvareh
prav tako nenavadna in presenetljiva kakor v drugih
njegova izkušenost — bodo možje, onih devet sto
živih hudičev, kakor mu je prerokoval oče, bržkone
molili k Biku, ko bo padla tema, kakor molijo hin¬
dujci k sveti Kravi. To vsaj se mu je zdelo pravilno
in logično, in potemtakem mora biti vprav ta pater
z zlatim križcem, ta, ki ga je treba v tej zadevi vpra¬
šati za svet. Po drugi strani so mu pa stopili živo
pred oči strogi obrazi patrov, ki se jih je v mestu
Eahoreu tako skrbno izogibal, pa je menil, da bi mu
utegnil tudi ta duhovnik prisojati, naj se gre rajši
učit v šolo. Toda ali ni bilo v Umballi dokazano, da
njegovo znamenje pomeni v visokih nebesih vojno in
oborožene može? Ali ni bil prijatelj zvezd, prav tako
kakor prijatelj vsega sveta, do zob ves poln strašnih
skrivnosti? In navsezadnje — in to je bilo od vsega
začetka podzavesten tok vsega njegovega naglega
mišljenja — ni bilo to naključje samo uresničenje
vzvišenega preročanstva, marveč tudi predrzna burka

— zabavno nadaljevanje njegovega nekdanjega teka¬
nja po strehah. Vrgel se je torej na trebuh in se,
držeč se z eno roko za amulet na vratu, zvijaje
splazil proti vratom častniškega šotora.

Bilo je, kakor je domneval. Sahibi so molili k svo¬
jemu Bogu; kajti sredi častniške mize je stal — kot
edini okras, ki ga je vzel polk s sabo na pohod, — zlat
bik v starinski izdelavi, plen iz letne palače v Pekingu

— zlatordeč bik s povešeno glavo, pripravljen za skok,
na polju irske zelene barve. Proti temu so Sahibi dvi¬
gali svoje kozarce ter vsevprek glasno kričali.

Častni pater Arthur Bennett se je po večerji, kakor
navadno, odstranil, in ker je bil po maršu zelo utrujen,
so mu bile kretnje nekam bolj nerodne kakor sicer.
Kirn je s privzdignjeno glavo venomer strmel v ma¬
lika na mizi, kar mu je kaplan nepričakovano stopil na
desno lopatico. Kirn se je izmaknil podplatu, se pre¬
valil v stran in pripravil kaplana do tega, da je padel;

103

ta pa, ki je bil vedno človek dejanja, ga je zgrabil
za grlo ter mu malone iztisnil dušo iz telesa. Kim ga
je v obupu brcnil v trebuh. Mr. Bennett je zahropel, se
obrnil, a ne da bi mu bila roka popustila, se z dvojno
močjo vrgel nanj ter ga molče zvlekel v svoj šotor.
Mavericki so nepoboljšljivi porogljivci, pa se je zdelo
Angležu najbolje molčati, dokler ne bo zadeve teme¬
ljito preiskal.

»Kaj, deček!« je vzklikni], ko je privlekel svoj plen
pod svit svetilke na šotorskem drogu. In krepko ga tre¬
soč, je pričel vpiti nanj: »Kaj si počel tam? Tat si.
Choor? Mallum?« Zaloga njegove hindustanščine je
bila zelo pičla, razkuštrani ter razljučeni Kim pa je
sklenil obdržati značaj, ki mu ga je vsiljeval. Ko- je
prišel do sape, si je izmislil prekrasno verjetno povest
o svojem sorodstvu z nekim vajencem častniške ku¬
hinje, pri tem je pa venomer upiral svoje bistro oko
pod kaplanovo levo pazduho. Ugodna prilika je res
prišla: smuknil je proti dur im, dolga roka pa je hlast¬
nila za njim, ga zgrabila za vrat, prijela za amuletno
vrvico in se zaprla nad amuletom.

»Dajte mi ga nazaj. Oh, dajte mi ga. Ali ga ni več?
Dajte mi papirje.«

Te besede je izgovoril po angleško — v plehki
skrhani angleščini domačinov in kaplan je kar po¬
skočil.

»Škapulir,« je vzkliknil, ko je odprl roko. »Ne, ne¬
kak poganski čar. Kaj — kaj, angleško govoriš? Frko-
lini, ki kradejo, jih dobe s palico. Ali veš to?«

»Jaz — jaz ne kradem.« Kim je plesal v smrtnem
strahu kakor pes pred dvignjeno palico. »Oh, dajte mi
ga nazaj. To je moj spominek. Nikarte mi ga ukrasti.«

Kaplan se ni menil zanj, ampak je stopil proti šo-
tornim durim ter krepko zaklical. Prikazal se je debe-
luhast, gladko obrit moški.

»Rad bi slišal vaš svet, oče Viktor,« je dejal
Bennett. »Zasačil sem tegale fanta v temi zunaj pred
častniškim šotorom. Po svoji navadi bi ga našeškal
in izpustil, kajti po mojem mnenju je nedvomno tat.
Toda, kakor kaže, razume angleško in mu je posebno

104

pri srcu nekak čar, ki mu je obešen okoli vratu. Mislil
sem, da bi mi nemara utegnili pomagati.«

Med njim in med rimskokatoliškim kaplanom irske¬
ga ozemlja je zijal po Bennettovem mišljenju nepre¬
mostljiv prepad, a vredno je omeniti, da je bila angle¬
ška cerkev vselej, kadar je bilo 1  treba rešiti ta ali oni
človeški problem, pripravljena, vprašati za svet rim¬
sko cerkev. Bennettovo oficijelno odklanjanje »ženske
v škrlatu in vseh njenih prilastkov« ni bilo močnejše
od njegovega zasebnega spoštovanja očeta Viktorja.

»Tat, ki govori po angleško? Poglejva njegov
amulet. Ne, to ni škapulir, Bennett.« Iztegnil je roko.

»Toda ali ga imava pravico odpreti? Malo zdrave¬
ga mazila s palico —«

»N i s e m kradel,« je oporekal Kirn. »Obrcali ste
me sirovo po vsem telesu. Dajte mi zdaj nazaj moj
spominek, pa pojdem od tod.«

»Ne kar tako naglo, prej bova pogledala,« je pri¬
pomnil oče Viktor in je lagodno odmotaval »ne va-
rietur« — pergament ubogega Kimbala O’Hara — nje¬
govo odpustnico in Kirnov rojstni list. Nanj je O’Hara v
svojih zmedenih domnevah, misleč da dela s tem čudeže
za svojega sina — neštetokrat načečkal: »Skrbite
za fanta. Prosim, skrbite za otroka« —
in se je pod tem podpisal s svojim pravim imenom ter
dodal številko svojega polka.

»O, moči teme!« je vzkliknil pater Viktor in dal vse
skupaj Mr. Bennettu. »Ali vam je jasno, kaj vse to
pomeni?«

»Da,« je rekel Kirn. »To je moje in jaz bi rad
od tod.«

»Ni mi čisto jasno,« je odvrnil Mr. Bennett. »Brž¬
kone je to nalašč prinesel s seboj. Nemara je kakšna
beraška ukana.«

»Tedaj pa še nisem videl berača, ki bi se mu bolj
mudilo od ljudi. Po vsem videzu tiči za tem nekakšna
mična skrivnost. Verujete v Previdnost, Bennett?«

»Upam, da.«

»No, jaz verujem v čudeže, kar je navsezadnje isto.
Moči teme! Kimball OHara! Pa njegov sin! A tale tu

105

je vendar domačin in na lastne oči sem videl, da se je
Kimball poročil z Anni Schottovo. Kako dolgo imaš že
te stvari, fant?«

»Odkar sem bil še otrok.« Pater Viktor je hitro
stopil naprej ter odprl Kirnovo vrhnjo obleko. »Vidite,
Bennett, da ni čisto teman. Kako ti je ime?«

»Kirn.«

»Ali Kimball?«

»Mogoče. Ali me boste izpustili?«

»Kaj še?«

»Pravijo mi Kirn Rishti Ke. To pomeni: Kirn Ri¬
shti jev.«

»Kaj pa je to — Rishti?«

»Eh — Rishti — to je bil polk — mojega očeta
polk.«

»Irski, oh, vidim.«

»Saj. Tako mi je povedal moj oče. Moj oče, živel je.«

»Živel, pa kje?«

»Živel. Kajpada — mrtev je — ni ga več.«

»Oh, to je vaše skrajšano izražanje, ka-li?«

Bennett mu je segel v besedo. »Mogoče je, da sem
storil fantu krivico. Belec je, nedvomno, čeprav je
očitno zanemarjen. Gotovo sem ga zmikastil do črnega.
Po mojem mnenju žgane pijače niso za —«

»Dajte mu torej čašo sherryja in dovolite mu, da
leže malo na prično. No, Kirn,« je nadaljeval oče Vik¬
tor, »nihče ti ne bo storil nič žalega. Izpij tole, pa nama
povej kaj o sebi. Res, seveda, če nimaš nič zoper to.«

Kirn je malo pokašljal, ko je odložil prazni kozarec,
in premišljal. Zdaj je veljalo biti previden in iznajd¬
ljiv. Frkolini, ki se potikajo po vojnih taboriščih, dobe
navadno batine, na to pa jih zapode. On pa ni bil
tepen; amulet mu je očividno učinkoval v njegov prid
in videti je bilo, kakor da bi se umballski horoskop
in pa peščica besedi, ki se jih je spominjal iz očeto¬
vega brbljanja, čudovito ujemali. Čemu naj bi se bil
sicer debeli pater tako razvnel in mu njegov mršavi
tovariš dal čašo vročega rumenega vina?

»Moj oče je umrl v mestu Lahoreu, ko sem bil še
čisto majhen. Ženska, ta pa je imela prodajalno ka-

106

barri* blizu mesta, kjer se najemajo vozovi.« Kim je
pričel z vratolomnim skokom in si ni bil čisto v svesti,
koliko mu koristi resnica.

»Tvoja mati?«

»Ne« — je rekel z nejevoljno kretnjo. »Odšla je,
ko sem prišel na svet. Moj oče pa je dobil te papirje
od Jadoo-Ghera — kako že pravite temu?« (Bennett je
prikimal) — »kajti bil je ondi — na dobrem glasu —
kako že pravite temu?« (Benett je zopet prikimal.)
»Moj oče mi je povedal to. Takisto je rekel tudi brah-
manec, ki je napravil pred dvema dnevoma risbo v
prah v Umballi, rekel je, da bom našel Rdečega bika
na zelenem polju in da mi bo Bik pomagal.«

»O, čudoviti mali lažnivec!« je zamrmral Bennett.

»Moči teme, kakšna dežela to!« je zagodel pater
Viktor. »Nadaljuj, Kim.«

»N i s e m kradel. Vrh tega pa sem zdaj učenec ne¬
kega silno svetega moža. Tamle zunaj sedi. Videla sva,
ko sta prihajala dva moža, ki sta pripravila prostor.
To je vselej tako 1 , v sanjah ali pa pri kaki prerokbi.
Zavoljo tega sem vedel, da se bo uresničilo. Videl sem
Rdečega bika na zelenem polju in moj oče je dejal:
,Devet sto pukka** hudičev in polkovnik na konju
bodo skrbeli zate, kadar najdeš Rdečega bika!‘ Ko
sem zagledal Bika, nisem vedel, kaj bi počel; zato sem
odšel in se spet vrnil, ko se je zmračilo. Želel sem spet
videti Bika in videl sem spet Bika in — Sahibi so mo¬
lili k njemu. Mislim, da mi bo Bik pomagal. Sveti mož
je tudi rekel to. Tamle zunaj sedi. Pa ne, da bi mu
kaj hudega storili, če ga pokličem? On je silno svet,
lahko potrdi vse, kar sem rekel, in on ve, da nisem tat.«

»Častniki, ki molijo k biku! Kaj, za božjo voljo,
pa naj napravimo s tem?« je dejal Bennet. »Učenec
svetega moža! Ali je fant ob pamet?«

»On je O’Harov sin, čisto gotovo. O’Harov sin, za¬
pleten z vsemi silami teme. Prav tak kakor njegov

* Starina.

** Pristen, pravi.

107

oče — kadar je bil pijan. Najbolje bi bilo, če bi po¬
vabili onega svetega moža. Nemara on kaj ve.«

»On ne ve nič,« je rekel Kim. »Pokažem ga vam,
če greste z menoj. On je moj Učenik. Potemtakem
torej lahko gremo.«

»Moči teme!« To je bilo vse, kar je mogel izprego-
voriti oče Viktor, ko je Bennett stopil ven, držeč roko
čvrsto na Kirnovi rami.

Našla sta lamo, kjer je bil legel na tla.

»Iskanje je zame končano,« mu je vzkliknil Kim v
domačem narečju. »Našel sem Bika, a Bog si ga vedi,
kaj pride zdaj. Nič vam ne bodo storili. Pojdite s tem
suhim človekom k šotoru debelega duhovnika, da boste
videli konec. Vse to je novo in oni ne razumejo po hin¬
dujsko. Vsi so samo neizčohani osli.«

»Potemtakem ni prav, briti norce iz njih neved¬
nosti,« je odvrnil lama. »Veseli me, da si tako vesel,
chela.«

Tako počaščen in nič hudega sluteč je odstopical
v šotorček, pozdravil obe »cerkvi« kot človek cerkve
ter sedel zraven odprtega zaboja za premog. V luči sve¬
tilke, ki se je odbijala od rumene šotorovine, se mu je
pobarval obraz z zlatordečo- barvo.

Bennett se je ozrl nanj s trikratnim oklepom brez¬
brižnosti one vere, ki meče v en koš devet desetin vsega
sveta kot »pogane«.

»In kaj je bil konec tvojega Iskanja? Kakšen dar ti
je prinesel Rdeči bik?« Lama se je obrnil s temi bese¬
dami h Kirnu.

»Pravi: ,Kaj kaniš storiti?‘« Bennett je z neudob¬
jem bulil v patra Viktorja, ko je Kim iz lastnega na¬
giba prevzel vlogo tolmača.

»Ni mi jasno, kaj ima ta fakir s fantom, ki je
bodisi njegov norček ali pa zaveznik,« je izpregovoril
Bennett. »Ne moremo dovoliti, da bi deček angleškega
rodu — — V slučaju pa, da je sin kakega prosto¬
zidarja, naj bi ga dali — čim prej, tem bolje — v pro¬
stozidarsko sirotišnico.«

»Oh! Tako mislite vi kot tajnik polkovne lože,« je
dejal oče Viktor, »a prav tako lahko povemo staremu

108

možu, kaj nameravamo storiti mi. Saj ni videti, da bi
bil kak hudobnež.«

»Po moji skušnji se ne da orijentalska duša nikoli
dodobra dognati. Torej, Kimball, ali bi hotel sedaj po¬
noviti temule možu besedo za besedo, kar bom dejal?«

Kirn je zbral vsebino vseh teh stavkov in je pričel
takole:

»Sveti mož, tale mršavi bedak, ki je videti kakor
velblod, pravi, da sem sin nekega Sahiba.«

»A kako to?«

»Oh, to je res. Vedel sem to že od svojega rojstva,
toda on je mogel to dognati šele, ko je prebral moj
amulet na vratu in vse moje listine. On misli, da, kdor
je kedaj Sahib, je potem Sahib za zmerom, in zdaj se
pogajata med seboj, ali naj bi me obdržali v tem
polku ali pa me poslali v kako- madrissah (šolo). Več¬
krat se mi je že obetalo kaj takega. A zmerom sem se
izmuznil. Debeli bedak misli tako in velblodu podobni
tovariš, tako. A to vse skupaj ne pomeni nič. Eno noč,
ali pa nemara še drugo, ostanem tukaj. To se mi je že
popred zgodilo. Nato jo bom popihal in se vrnil k
vam.«

»A povej jim vendar, da si moj chela. Povej jim,
kako si prišel k meni, ko sem bil slab in sem zablodil
na poti. Povej jim o najinem Iskanju, pa te bodo go¬
tovo kar zdaj izpustili.«

»Saj sem jim že vse povedal. Smejejo se in govo¬
rijo o policiji.«

»Kaj pa govorita tu?« je vprašal Bennett .

»Oah. On pravi samo, da bi ga, če me ne izpustita,
ovirala v njegovem opravilu — v njegovih nujnih za¬
sebnih zadevah.« Tega zadnjega izraza se je spomnil
iz razgovora z nekim evrazijskim pisarjem v odseku
za prekope, a izzval je samo nasmeh, kar ga je ujezilo.
In če bi vedela, kaj je njegovo opravilo, se vama
ne bi tako grdo mudilo in se ne bi vmešavala.«

»Kaj pa je potemtakem?« je vprašal pater Viktor
ne brez sočutja, opazujoč lamov obraz.

»V tej deželi je neka Reka, ki bi jo tako rad našel.
Svoj izvirek ima po neki puščici, ki —« Kirn je ne-

109

strpno zacepetal z nogo, ko je poskušal prevesti svoje
misli iz deželnega narečja v svojo okorno angleščino.
»Oh, ustvaril jo je namreč naš Gospod Bog Buddha,
in če se umijete v nji, vas opere vseh grehov in po¬
stanete beli kakor bombaž.« (Kirn je poslušal nekoč
neko misijonsko pridigo.) »Jaz sem njegov učenec in
midva morava najti to Reko. To je tako silno
važno za naju.«

»Povej to še enkrat,« je dejal Bennet. Kirn je storil
tako, z nekaterimi dodatki.

»Pa saj to je sirovo bogokletstvo,« je vzkliknila,
»angleška cerkev.«

»Tek! Tek!« je dejal sočutno pater Viktor. »Mnogo
mi je do tega, da bi mogel razumeti to narečje. Reka,
ki opere vse grehe! In kako dolgo jo že iščeta!«

»Oh, že veliko dni. Zdaj bi rada šla in jo spet za¬
čela iskati. Kakor vidite, je ni tukaj.«

»Vidim,« je pritrdil pater Viktor resno. »Toda on
ne more ostati dalje pri tem starcu. Nekaj drugega bi
seveda bilo, Kirn, če ne bi bil vojaški sin. Povej mu,
da bo polk skrbel zate in te napravil za dobrega člo¬
veka, prav tako dobrega, kakor je bil tvoj — tako
dobrega, kakor le more biti kak človek. Povej mu, če
veruje v čudeže, da mora verjeti, da —«

»Ni treba zlorabljati njegove lahkovernosti,« ga je
prekinil Bennett.

»Saj ne delam nič takega. Verjeti mora, da je to
nekak čudež, da je fant, iščoč svojega Rdečega bika,
prišel sem k svojemu polku. Pomislite vendar, Ben¬
nett, kako čudno je to! Prav ta dečko v vsej Indiji in
prav naš polk na maršu sta se srečala tu! To je ne-
ovržno predestinacija. Da, da, povejte mu, da je to
kizmet. Kizmet mallum? Ali razumete?«

Obrnil se je proti lami, ki pa bi mu bil prav tako
lahko govoril o Mezopotamiji.

»Pravijo« — starčevo oko se je zjasnilo ob Kirnovih
besedah — »pravijo, da se je zdaj uresničil pomen
mojega horoskopa in da moram, ko sem že prišel nazaj
k temu ljudstvu in njega Rdečemu biku — čeprav sem

110

šel z doma, kakor vam je znano, iz same radovednosti
— na vsak način v kako šolo ter postati Sahib. Navi¬
dezno bom zdaj pristal na to, v najslabšem slučaju
bom pa samo nekolikokrat obedoval brez vas. Nato pa
jim odnesem pete in pridem za vami po cesti proti
Saharunporeu. Zato, sveti mož, ostanite pri tej kuluj-
ski ženski — ne hodite na noben način od njenega
voza, dokler se ne vrnem. Nesporno, moje znamenje
pomeni vojno in oborožene ljudi. Glejte, kako so mi
dali piti vina in me položili na častno ležišče! Moj oče
je moral biti res velika osebnost. Če me torej povzdig¬
nejo do časti, prav. Če ne, pa tudi prav. Naj bo že
kakorkoli, kadar se naveličam, pritečem zopet k vam.
Toda ostanite pri Rajputni, sicer izgubim sledove vaših
nog ... Oah, da-a,« je končal fant, »povedal sem mu
vse, kar mi je bilo povedati.«

»Ni mi jasno, zakaj še čaka,« je menil Bennett in
segel v hlačni žep. »Podrobnosti lahko določimo po¬
zneje — dal mu bom eno rupijo —«

»Pustite mu časa. Nemara ima fanta rad,« je dejal
pater Viktor in je prekinil duhovnikovo kretnjo.

Lama je natezal dalje svoj molek in si potegnil
široki krajec klobuka čez oči.

»Kaj bi še mogel želeti?«

»Pravi« — Kirn je dvignil roko — »pravi: da bo¬
dite tiho. Sam hoče govoriti z menoj. Saj vidite, niti
besedice ne razumete, kar govori, in če boste kaj
rekli, vas bo nemara prav hudo preklel. Kadar pre¬
bira tako svoje jagode, želi vselej, naj bo vse tiho.«

Oba Angleža sta obsedela brez besed, v Bennetto-
vem očesu pa je bilo nekaj, kar ni obetalo' Kirnu nič
dobrega v slučaju, če se ne bi bil hotel ukloniti roki
cerkve.

»Sahib in sin Sahiba —« Lamov glas je bil ves
hrapav od bridkosti. »Pa saj noben belec ne pozna te
dežele in običajev te dežele tako, kakor jih poznaš ti.
Kako je mogoče, da bi bilo to res?«

»Kaj pa je za to, sveti mož: pomislite, da gre samo
za eno noč ali za dve. Spomnite se, kako hitro se lahko
spremenim. Vse bo zopet tako, kakor je bilo tedaj, ko

111

sem prvikrat govoril z vami pod Zam-Zammahom, ve¬
likim topom —«

»Dečko v obleki belili ljudi — ko sem prvikrat
stopil v ,čudežno hišo*. In drugič si bil hindujec.
Kakšno bo tvoje tretje vtelešenje?« Otožno se je na¬
smehnil. »Oh, chela, krivico si storil staremu človeku,
kajti moje srce je prešlo k tebi.«

»In moje k vam. A kako sem mogel vedeti, da me
bo Rdeči bik privedel do vsega tega?«

Lama si je zopet zakril obraz in pričel nervozno
rožljati z molkom. Kirn je počenil tik njega ter se
prijel za rob njegovega oblačila.

»No, torej naj to razumem tako, da je deček Sa-
hib?« je nadaljeval s potrtim glasom. »Tak Sahib,
kakor je bil oni, ki je varoval svete podobe v ,čudežni
hiši*.« Lamova skušnja z belci je bila dokaj omejena.
Videti je bilo, kakor da bi ponavljal naučeno berilo.
»Potemtakem se ne spodobi, da bi počel kaj drugega,
kar delajo Sahibi. K svojemu ljudstvu se mora vrniti.«

»Za en dan in eno noč in en dan,« je tolažil Kim.

»Stoj, ne boš!« Oče Viktor je opazil, kako se Kim
smuka proti vratom, in mu je s krepko nogo zastavil pot.

»Ne razumem šeg belcev. Duhovnik svetih podob
v lahorski ,čudežni hiši* je bil vljudnejši od tegale
suhca tu. Tega dečka mi hočejo vzeti? Sahiba hočejo
narediti iz mojega učenca? Joj meni, kako naj najdem
svojo Reko? Ali oni nimajo nobenih učencev?
Vprašaj!«

»Pravi, da je zelo žalosten, da zdaj nikakor ne bo
mogel najti svoje Reke. Pravi, ali nimate sami nobenih
učencev in zakaj ga ne pustite pri miru? Oprati se
hoče svojih grehov.«

Ne Bennett ne oče Viktor nista našla primernega
odgovora.

Zategadelj je rekel Kim, ves v skrbeh zastran la¬
move bridkosti, po angleško: »Če me izpustite sedaj,
se bova čisto mirno odstranila in ne bova kradla. Šla
bova iskat ono Reko, kakor sva jo iskala, preden ste
me ujeli. Bolje bi bilo, da nisem prišel sem iskat Rde¬
čega bika in vsega tega. Ni mi ga treba.«

112

»To je najboljše, kar si kdaj storil zase, mladec,«
je odvrnil Bennett.

»Usmiljena nebesa, ne vem, kako naj ga potola¬
žim,« je dejal pater Viktor, pozorno opazujoč lamo.
»Dečka ne sme vzeti s seboj, pa vendarle, dober človek
je — prepričan sem, da je dober človek. Bennett, če
mu podarite rupijo, vas bo preklel do hrbtenice in
nohtov!«

Prisluškovali so dihanju drug drugega — tri —
celih pet minut. Nato je lama dvignil glavo ter se za¬
gledal preko ljudi tja v prostor in praznino.

»In jaz sem romar Poti,« je dejal zagrenjeno. »Greh
je moj in kazen je moja. Samega sebe sem bil preveril
-— kajti zdaj vidim, da je bila le domišljija —, da si
mi bil poslan za pomoč pri Iskanju. Tako je prešlo
moje srce zavoljo tvojega usmiljenja in ustrežljivosti
in modrosti tvojih mladih let k tebi. Toda oni, ki ho¬
dijo po Poti, ne smejo trpeti nobene iskrice hrepe¬
nenja ali nagnjenja, kajti to vse je ukana. Kakor je
pisano ...« Navedel je staro, staro kitajsko besedilo,
ga podkrepil z drugim in potrdil oba s tretjim. »Za-
krenil sem bil s Poti, chela moj. To ni bila tvoja
krivda. Užival sem v pogledu na življenje, na novo
ljudstvo na cestah in v tvojem veselju spričo vsega
tega. Veselil sem se s teboj, ko bi bil moral misliti
na svoje Iskanje in samo na svoje Iskanje. Zdaj pa
me obhaja žalost, kajti vzeli so mi tebe in Reka je
daleč od mene. Prekršil sem Zakon.«

»Moči teme!« je vzkliknil pater Viktor, ki je po
skušnjah iz spovedovanja razbral bolečino v vsakem
slogu.

»Sedaj vidim, da je bilo znamenje Rdečega bika
znak tako zame kakor zate. Vsako poželenje je rdeče
— in zlo. Delal bom pokoro ter sam poiskal Reko.«

»Vrnite se vsaj h Kulujčanki,« je prosil Kirn, »sicer
se boste spotoma izgubili. Vzdrževala vas bo, dokler
ne pritečem nazaj k vam.«

Lama je zamahnil z roko, v znamenje, da je vso
zadevo do kraja rešil sam s seboj.

»Toda« — glas se mu je spremenil, ko se je okrenil

s

113

h Kirnu — »kaj bodo neki počeli s teboj? Nemara bi
mogel, ko si pridobim zasluženje, izbrisati vsaj pre¬
teklo zlo.«

»Narediti iz mene Sahiba — to imajo v mislih. Po¬
jutrišnjem se vrnem. Nikar se ne žalostite.«

»Kakšnega Sahiba? Ali takega, kakršen je tale ali
onile?« Pokazal je s prstom proti patru Viktorju. »Ali
pa takšnega, kakršne sem videl nocoj — može, ki
imajo meče in topotajo z nogami?«

»Že mogoče.«

»To ni dobro. Ti ljudje se pehajo za pohlepom in
zaidejo v praznoto. Take vrste človek ne smeš postati.«

»Umballski duhovnik je dejal, da pomeni moja
zvezda vojno,« je pripomnil Kirn. »Vprašal bom to
bedaka — pa saj mi res ni treba tega. Še nocoj to noč
jim odnesem pete, pa najsi bi še tako rad videl kaj
novega.«

Kirn je zadal patru Viktorju nekaj vprašanj v an¬
gleščini in je prevedel lami odgovore.

Nato: »On pravi: .Jemljete mi ga, pa ne morete po¬
vedati, kaj boste storili iz njega.* Pravi: .Povejte mi to,
kajti vzgajati otroka ni majhna stvar.*«

»Dali te bomo v šolo. Pozneje bomo že videli. Kim-
ball, po mojem mnenju bi bil rad vojak?«

»Gorah-log (belo ljudstvo). Oh, ne! Ne!« Kirn je
krepko odkimal z glavo. V njegovi naravi ni bilo niti
sledu tega, kar bi se nagibalo k vojaškemu urjenju in
redoljubju. »Ne maram biti vojak.«

»To boš, kar boš moral biti,« je dejal Bennett, »in
moral bi biti hvaležen, da ti hočemo pomagati.«

Kirn se je pomilovalno nasmehnil. Če živijo ti
ljudje v slepi veri, da bo nekaj storil, česar ne misli
storiti — tem bolje.

Spet je nastal dolg molk. Bennett se je od nestrp¬
nosti premikal sem ter tja in nasvetoval, naj bi pokli¬
cali stražo, da bi fakirja odvedla.

»Ali dajejo med Sahibi nauke zastonj ali jih pro¬
dajajo? Vprašaj ju,« je velel lama in Kirn jima je raz¬
tolmačil.

114

»Pravita, da plačujejo učitelje z denarjem — a da
bo dal polk denar... Čemu? Saj gre samo za eno noč.«

»In — čim bolje se plačuje, tem bolje se poučuje?«
Lama se ni oziral na Kirnove načrte glede skorajšnjega
pobega. »Ni napak, da se pouk plačuje; pomagati ne¬
vednemu k modrosti, je vsekakor zasluženje.« Molek je
krepko rožljal kakor abakus (igra na deski). Nato je
pogledal svojima mučiteljema v obraz.

»Vprašaj ju, koliko plačujejo za pameten in pri¬
meren pouk? Pa v katerem mestu se pouk daje?«

»No,« je dejal pater Viktor, ko mu je Kirn to pre¬
vedel, »to je odvisno od tega in onega. Polk bi plače¬
val zate ves čas, dokler bi bil v vojaški sirotišnici;
lahko bi se pa dal vpisati tudi v seznam Punjabske
prostozidarske sirotišnice (tega pa ne bosta razumela
niti on niti ti); najboljša vzgoja pa, ki jo more deček
v Indiji prejeti, je seveda pri Sv. Ksaveriju in Par-
tibus v Lucknowu.« To je bilo treba precej dolgo pre¬
vajati; zato je izrazil Bennett željo, naj bi se hitro
opravilo.

»Vedeti hoče, koliko?« je dejal Kim mirno.

»Dve sto do tri sto rupij letno.« Pater Viktor že
zdavnaj ni kazal nikakršnega sledu osuplosti. Bennett,
ves nestrpen, pa ni razumel.

stPravi: Napišite ta naslov in znesek na papir in ga
dajte njemu. In dalje pravi, da morate zapisati spo¬
daj svoje ime, ker vam kani čez nekaj dni pisati pismo.
Pravi, da ste dober človek. Pravi, da je oni drugi
bedak. Oditi hoče.«

Lama se je nenadoma dvignil. »Pojdem za svojim
Iskanjem,« je vzkliknil in odšel.

»Zamotovilil bo med straže,« je zakričal pater Vik¬
tor in planil pokoncu, ko je lama odštorkljal. Kim je
napravil naglo kretnjo, da bi skočil za njim, a se je
zaustavil. Nobenega klica ni bilo slišati tam zunaj.
Lama je izginil.

Kim je udobno sedel na kaplanovo posteljo. Če
nič drugega, je lama obljubil vsaj, da bo ostal pri
Rajputni iz Kuluja, vse ostalo pa je bilo brez vsakrš¬
nega pomena. Všeč mu je bilo, da sta bila oba patra

8*

115

tako očitno razvneta. Dolgo časa sta se polglasno po¬
menkovala. Videti je bilo, da pater Viktor nujno pred¬
laga Bennettu nekak načrt, Bennett pa da ga od¬
klanja. Vse to je bilo nekaj čisto novega in mikav¬
nega, a Kim se je čutil zaspanega. Poklicala sta v šotor
več častnikov — eden je bil nedvomno polkovnik, ki
mu je bil oče o njem prerokoval — in zadali so mu
nešteto vprašanj, predvsem glede ženske, ki je skrbela
zanj, in Kim je po resnici odgovarjal na vse. Videti
je bilo, da niso smatrali one ženske za primernega
varuha.

Navsezadnje pa je bilo vse to samo nova skušnja.
Pozneje bo, če bo hotel, lahko ubežal prej ali slej v
veliko, sivo, brezliko Indijo, daleč od vseh šotorov in
patrov in polkovnikov. Medtem pa bo, če se mu je res
treba navzeti sahibskega duha, storil vse mogoče, da
se ga bo navzel. Saj je tudi sam beli človek.

Po dolgem razgovarjanju, ki ga pa ni mogel raz¬
umeti, so ga izročili nekemu naredniku, ki je dobil
strog ukaz, naj ga ne izpusti, da bi pobegnil. Polk bo
odmarširal dalje v Umballo in Kima bodo poslali, de¬
loma na stroške lože, deloma na račun prostovoljnih
darov, v mesto z imenom Sanawar.

»Čudno, da nikoli tega, polkovnik,« je zaključil
pater Viktor, ko je govoril deset minut brez prestanka.
»Njegov buddhistični prijatelj jo je odkuril, ko si je
vzel moje ime in naslov. Ne morem si priti na jasno,
ali kani plačevati za dečkovo vzgojo, ali pa pripravlja
kako čarovnijo na lastno pest.« Potem h Kirnu: »Ven¬
darle boš danes ali jutri hvaležen svojemu prijatelju,
Rdečemu biku. V Sanawaru bomo napravili iz tebe
moža — pa če bi moral postati protestant.«

»Gotovo — čisto gotovo,« je pritrdil Bennett.

»Pa saj ne pojdete v Sanawar« je rekel Kim.

»A gotovo pojdemo v Sanawar, mladec. Tako je
povelje vrhovnega poveljnika, ki je menda nekaj več
kakor pa O’Harov sin.«

»Ne pojdete v Sanawar. Na vojno pojdete.«

Gromki smeh je zadonel ob teh besedah po vsem
šotoru.

116

»Ko boš malo bolje spoznal svoj polk, ne boš za¬
menjaval več marša z vojnim pohodom, Kirn. Nekoč.,
upajmo, odrinemo tudi na vojno.«

»Oh, saj vem vse to.« Kirn je zopet napel svoj lok
na slepo srečo. Če že niso bili na poti v vojno, potem
vsaj niso vedeli, kar je vedel on iz razgovora na ve¬
randi v Umballi.

»Vem, da zdaj še niste v vojni; toda povem vam:
kakor hitro boste v Umballi, vas bodo poslali na vojno
— v novo vojno. To je vojna osmih tisočev mož in
vrh tega topov.«

»To je točno. Ali imaš tudi preroški dar poleg dru¬
gih darov? Narednik, odvedite ga proč. Oblecite ga za
bobnarčka in pazite, da se vam ne izmuzne med prsti.
Kdo pravi, da je že minil čas čudežev? Zdi se mi, da
bi bil že rad v postelji. Moja borna glava mi že kar
medli.«

Na daljnem koncu šotora je sedel uro pozneje Kirn,
tiho kakor divja žival, čez in čez sveže umit, v grozan-
ski obleki iz sukna, ki ga je opraskala po rokah in
nogah.

»Divji mlad ptič,« je dejal narednik. »Kar iznenada
se postavi predte v družbi žoltoglavega učenega brah-
manskega duhovnika, z očetovimi prostozidarskimi
listinami okrog vratu, pa ti govori o Bog si ga vedi
kakšnem rdečem biku. Brahmanski kozel ti izgine brez
vsakršnega pojasnila, fant pa ti sedi s prekrižanimi
nogami na kaplanovi postelji in pridiga ljudem na
široko o nekakšni krvavi vojni. Indija je divja dežela
za bogaboječega človeka. Rajši ga bom privezal za
nogo k šotorskemu drogu, da mi ne uide skozi streho.
Kaj si že govoril o vojni?«

»Osem tisoč mož in topovi povrhu,« je odvrnil Kirn.
»Prav kmalu boste videli.«

»Preklemanski škratelj si. Lezi k bobnarjem, pa
lepo zaspančkaj. Ta dva fanta zraven te bosta stražila
med spanjem.«

117

ŠESTO POGLAVJE

Spominjam starih se drugov —
s pomorskih novih prog —
ko šminko smo prodajali
divjakom naokrog.

Milj stokrat sto na južno stran,
let trideset je že —

ne vitez Valdez, jaz sem bil
njih znanec, njih srce.

Pesem o Diegu Valdezu.

Drugo jutro so bili že na vse zgodaj beli šotori po¬
drti in so izginili, kajti Mavericki >so po stranski poti
krenili proti Umballi. Ta cesta ni držala mimo po¬
čivališča in Kim, capljajoč ob prtljažnem vozu, v križ¬
nem ognju opazk vojaških žena ni bil več tako samo¬
zavesten kakor sinoči. Opazil je, da strogo pazijo
nanj — oče Viktor po eni strani, Bennett po drugi.

Predpoldne se je kolona nenadoma ustavila. Vel-
blodji ordonančnik je izročil polkovniku neko pismo.
Ta ga je prebral in govoril nato z nekim majorjem.
Kake pol milje za seboj je zaslišal Kim robat, vesel
hrup, ki se je skozi gosti prah valil proti njemu. Nato
pa ga je nekdo udaril po rami in vzkliknil: »Povej
nam, od kod si vedel to, ti pišče satanovo? Dragi pater,
glejte, da spravite to iz njega, če vam je mogoče.«

Poni se je ustavil poleg njega in Kima so dvignili
k duhovniku na sedlo.

»No, sinko moj, tvoje sinočnje prerokovanje se je
uresničilo. Naša povelja se glase, naj se ,uvagoniramo‘
jutri v Umballi za na fronto.«

»Kaj je to?« je vprašal Kim, kajti besedi »fronta«
in »uvagoniramo« sta mu bili novi.

»Na vojno pojdemo, kakor praviš ti.«

118

»Seveda odhajate v vojno. Saj sem vam rekel si¬
noči.«

»Da, rekel si; toda, moči teme, kako pa si vedel to?«

Kirnu so se zabliskale oči. Zaprl je ustnice, po¬
kimal z glavo in je bil videti neizrečeno skrivnosten.
Kaplan je odjezdil skozi prah., prostaki pa, naredniki
in poročniki so opozarjali drug drugega na dečka. Pol¬
kovnik je na čelu svoje kolone radovedno bulil vanj.
»Bržkone so bile bazarske govorice,« je dejal; »a še
tedaj —« Prečital je spet papir v svoji roki. »Hudiča,
pa saj se je odločilo šele v zadnjih osem in štiridesetih
urah.«

»Ali je v Indiji več takih, kakršen si ti?« je vprašal
pater Viktor, »ali si pa ti nekak ,lusus natura*?«

»Povedal sem vam,« je odvrnil dečko, »ali me boste
zdaj pustili nazaj k mojemu staremu možu? Če ni
ostal pri oni ženski iz Kuluja, se bojim da bo umrl.«

»Po vsem, kar sem videl, sodim, da je prav tako
sposoben skrbeti zase kakor ti. Ne. Prinesel si nam
srečo, pa bomo napravili moža iz tebe. Zdaj te odpra¬
vim nazaj k tvojemu prtljažnemu vozu, drevi pa pri¬
deš k meni.«

V preostalem času dneva je bil Kirn predmet spošt¬
ljivega upoštevanja med nekaj stotinami belih mož.
Zgodba o njegovem prihodu v taborišče, o odkritju
njegovega rodu in o njegovem prerokovanju ni za¬
stran čestega pripovedovanja izgubila niti trohice svoje
mičnosti. Neka brezlika debelušna bela žena ga je
skrivnostno vprašala s kupa posteljnine, ali se ji bo
po njegovem mnenju mož vrnil iz vojne ali ne. Kirn
je resno premišljal in odvrnil, da se bo vrnil, na
kar mu je dala ženska jesti. Ta veliki sprevod, ki je
presledkoma korakal z godbo — ta množica, ki se je
tako brezskrbno razgovarjala in smejala — je bila
v marsikaterem oziru podobna tej ali oni svečanosti
v mestu Lahoreu. Težko delo ga po vsem videzu za
zdaj ni čakalo, zato je Kirn sklenil posvetiti temu pri¬
zoru svoje zanimanje. Proti večeru so jim prikorakali
naproti oddelki vojaške godbe in so odvedli Mave-
ricke v taborišče, blizu umballske železniške postaje.

119

To je bila zanimiva noč. Moštvo drugih polkov je pri¬
hajalo v obiske k Maverickom. Mavericki so pa prav
tako odhajali v obiske na svojo roko. Izvidnice so od¬
hajale, da bi jih privedle nazaj, pa so srečavale izvid¬
nice drugih polkov z istim ukazom; in kmalu so za¬
čeli rogovi blazno trobiti po še številnejših izvidnicah
s častniki, da bi zajezili splošno zmedo. Mavericki so
delali svojemu razgrajaškemu slovesu vso čast. Drugo
jutro pa so stale vojaške vrste v popolnem redu na
pei^nu; in Kirn, ki je ostal z bolniki, ženskami in
otroki na postaji, je na lastno začudenje navdušeno
pozdravljal odhajajoče, ko so se začeli vlaki pomikati.
Sahibsko življenje je bilo v tem pogledu zelo zabavno;
vendar pa se ga je namenil za zdaj zelo previdno pri¬
četi. Nato so ga odpravili pod nadzorstvom nekega
bobnarskega učenca nazaj k neki prazni, z apnom po¬
beljeni baraki, ki so ji bila tla pokrita z odpadki
vrvic in papirja in so od njenega stropa odmevali
Kirnovi samotni koraki. Po šegi te dežele se je Kirn
zvil na ogoljeno prično in zaspal. Čemeren možak je
prikorakal po verandi, ga prebudil in mu dejal, da je
učitelj. To je zadoščalo Kirnu, da se je zaril vase. Kirn
je znal za silo razvozlati razne oglase angleške poli¬
cije v Lahoreu, kajti ti so bili važni za mir v njego¬
vem življenju; in med številnimi gosti one ženske, ki
je skrbela zanj, je bil tudi neki čudaški Nemec, ki
je slikal kulise za potujoče perzijsko gledališče. Ta
je pripovedoval Kirnu, da je bil na »barikadah 1. 1848.
pa da ga bo zategadelj — vsaj Kirn ga je tako raz¬
umel — naučil za hrano pisati. Kirn si je z velikim
trudom usvojil nekaj črk, a se nikakor ni mogel
sprijazniti ž njimi.

»Saj ne znam nič. Pojdite no!« je vzkliknil Kim,
sluteč nekaj hudega. Nato ga je možakar zgrabil za
ušesa, ga vlekel s seboj v neko izbo v oddaljeni pri¬
stavi, kjer je sedelo na klopeh tucat bobnarskih učen¬
cev, ter mu ukazal mirno sedeti, če že ne more nič
drugega. To je napravil Kim z velikim uspehom. Mož
je nekaj razlagal s pomočjo belih črt na črni tabli,
vsaj pol ure, če ne več, in Kim je nadaljeval svoje

120

prekinjeno dremanje. Sedanje stanje razmer mu je-
bilo na vso moč zaprno, saj je bila to vprav ona šola
in disciplina, za kar je dal dve tretjini svojega mla¬
dega življenja, da se ji je ognil. Iznenada pa mu je.
šinila v glavo čudovita misel, pa se je začudil, da že
popred ni pomislil na to.

Učitelj jih je odpustil in prvi, ki je skozi verando
planil na žarko sonce, je bil Kirn.

»Čuj, ti! Stoj! Počakaj!« mu je zakričal cvileč glas-
za petami. »Paziti moram nate. Ukazano mi je, da te
ne smem izpustiti izpred oči. Kam pa hočeš?«

Bil je bobnarski učenec, ki se je celo predpoldne-
smukal okoli njega — debelušen, pegast fant, pri¬
bližno štirinajstih let, ki ga je Kirn preziral vse od
podplatov na njegovih škornjih do trakov na njegovi
čepici.

»V bazar — po sladčice — zate,« je odvrnil Kirn s.
preudarkom.

»Oho, bazar je izven našega območja. Če gremo
tja, jih dobimo s palico. Pojdi nazaj!«

»Kako blizu pa smemo iti?« Kirn ni vedel, kaj po¬
meni izraz »območje«, hotel pa je biti vljuden — za
sedaj.

»Kako blizu? Kako daleč, meniš? Do onegale dre¬
vesa ob poti lahko gremo.«

»Pa pojdem do tja.«

»Prav. Mene pa ni volja, da bi šel. Prevroče je. Saj
lahko od tod pazim nate. Pobegniti ti ne kaže. Že po
obleki bi te spoznali kot ubežnika. Obleka, ki jo imaš
na sebi, je iz polkovega sukna. Prva umballska pa¬
trulja bi te privedla nazaj prej, kakor bi jo popihal
od tod.«

Ta misel ni delala Kirnu posebnih preglavic, pač
pa spoznanje, da bi ga njegova obleka ovirala pri
teku. Leno je stopal proti drevesu na vogalu gole
ceste, držeče proti bazaru, in je ogledoval mimo hiteče
domačine. Bili so večjidel kasarniški pazniki, po rodu
iz najnižje kaste. Kirn je poklical nekega pometača,
ki se mu je ročno odzval s ploho nepotrebne zarob¬
ljenosti, misleč kajpada, da ga evropski deček ne bo

121

mogel razumeti. Tih, nagel odgovor pa ga je drugače
poučil. Kirn je položil v to vso svojo zasužnjeno dušo,
hvaležen usodi, da je navsezadnje le mogel nekoga
opsovati v jeziku, ki ga je najbolje poznal. »Zdaj pa
pojdi k najbližjemu pisarju v bazaru ter mu reci,
naj pride sem. Rad bi pisal pismo.«

»Toda — kakšnega belca sin pa si, da potrebuješ
bazarskega pisarja? Ali ni nobenega učitelja v vojaš¬
nici?«

»Je, pa tudi pekel jih je ves poln. Stori, kakor ti
ukazujem, ti — ti od!* Tvoja mati se je pod košem
poročila! Ti hlapec Lal Bega« (Kirn je poznal boga
pometačev), »teci, kakor sem ti velel, ali pa se bova še
kaj pomenila.«

Pometač se je naglo odpravil. »Pod drevesom pri
vojašnici čaka neki beli deček, ki pa ni beli deček,« je
zajecljal prvemu bazarskemu pisunu, ki mu je prišel
pred oči. »Potrebuje te.«

»Ali pa bo plačal?« je vprašal načičkani pisar ter
lepo zložil svojo pisalno mizico, peresa in pečatni
vosek.

»Ne vem. Ni podoben drugim fantom. Pojdi in po¬
glej. Izplača se.«

Kirn je od nestrpnosti poskakoval, ko mu je pri¬
šel drobni mladi Kayet pred oči. Ko je čutil, da ga
bo dosegel njegov glas, ga je obsul s točo kletvic.

»Najprej hočem plačilo,« je rekel pisar. »Zaradi
tvojih grdih besed bo znesek malo večji. A kdo pa si,
da si oblečen tako, zmerjaš pa drugače?«

»Aha! To je torej v pismu, ki ga kaniš pisati. Kaj
takega še nisem slišal. A meni se ne mudi. Saj mi tudi
kak drug pisar lahko opravi to. Umballa je vsa polna
pisarjev kakor Lahore.«

»Štiri ane,« je rekel pisar, sedel ter razgrnil svoj
prt v senci neke zapuščene pristave pri vojašnici.

Kirn je mehanično počenil poleg njega — počenil,
kakor znajo samo domačini — kljub temu, da so mu
bile hlače neznansko tesne.

* Psovka.

.122

Pisar ga je postrani opazoval.

»To je znesek, ki ga zahtevajo od Sahibov,« je
rekel Kim. »Določi mi pravo ceno.«

»Poldrugo ano. Pa ne, da jo bi popihal, ko ti na¬
pišem pismo, kdo ve?«

»Ne smem naprej od tega drevesa. A potem bi bilo
treba še poštne znamke.«

»Od cene za znamke nimam provizije. Še enkrat,
kakšen beli deček pa si?«

»To bo povedano v pismu, ki je namenjeno za Mah-
buba Alija, konjskega mešetarja v kašmirskem sera ju
v Lahoreu. On mi je prijatelj.«

»Čudo vseh čud!« je zamrmral pisar in vtaknil pa-
ličko v črnilnik. »Ali naj pišem v hindustanščini?«

»Seveda. Mahbubu Aliju torej. Začni! ,S starim
možem sem se pripeljal v vlaku do Umballe. V Um-
balli sem izročil pismo o rodovniku rjave kobile/ Po
vsem, kar je videl na vrtu, ni maral napisati ,belega
žrebca'.«

»Malo bolj počasi. Kaj pa ima rjava kobila opra¬
viti s... Ali je to oni Mahbub Ali, veliki trgovec?«

»Kdo pa drugi? Bil sem pri njem v službi. Vzemi
črnila. Dalje. ,Storil sem, kakor je bilo naročeno.
Potem sva potovala peš proti Benaresu, tretji dan pa
sva naletela na neki polk/ Ali si napisal to?«

»Ej, šment ti,« je zamrmral pisar in napeto poslušal.

»,Odpravil sem se v njegovo taborišče in bil ujet
in po amuletu na mojem vratu, ki ga poznaš, se je
izkazalo, da sem sin nekega moža pri polku, kakor
se je glasilo preroštvo o Rdečem biku, ki je splošno
krožilo po našem bazaru, kakor ti je znano/« Kim je
prenehal, da bi se ta puščica pošteno zapičila pisarju
v srce, se odhrkal in nadaljeval nato: »,Neki duhov¬
nik me je oblekel in mi dal novo ime... Neki drugi
duhovnik pa je bil bedak. Te obleke so zelo težke,
a Sahib sem, in moje srce je tudi težko. V šolo me
silijo in tepejo me. Ne maram za ta zrak in to vodo
tukaj. Pridi torej in mi pomagaj, Mahbub Ali, ali
pa mi pošlji denarja, ker še toliko nimam, da bi
plačal pisarja, ki to piše/«

123

»,Ki to piše/ Sam sem kriv, da sem se dal osle¬
pariti. Zvit si kakor tisti Husain Bu, ki je ponarejal
denar v Nucklaoju. A kakšna zgodba! Kakšna zgodba!
Ali pa je tudi resnična?«

»Nič bi ne koristilo, lagati Mahbubu Aliju. Pamet¬
neje je pomagati njegovim prijateljem in jim poso¬
diti poštno znamko. Kadar pride denar, bom plačal.«

Pisar je dvomeče zagodrnjal, vendar pa je le vzel
znamko iz svoje pisalne mizice, zapečatil pismo, ga
izročil Kirnu in odšel. Mahbubovo ime je pomenilo
moč v Umballi.

»To je pot, po kateri se prikupiš bogovom,« je
zavpil Kirn za njim.

»Plačaj mi dvojno, kadar pride denar,« mu je za¬
klical mož nazaj čez rame.

»Kaj pa si počel z onim črncem?« je vprašal bob¬
narski učenec, ko se je Kirn vrnil na verando. »Pa¬
zil sem.«

»Samo govoril sem ž njim.«

»Ti znaš govoriti kakor črnec, kaj?«

»Ne! Ne, samo nekaj drobcev znam. Kaj pa naj
počnemo zdaj?«

»Čez pol minute bo trobil rog h kosilu. Moj Bog!
Če bi bil šel vsaj s polkom v fronto. To je strašno,
nič drugega tukaj kakor sama šola in šola. Ali se
tebi ne zdi tako?«

»O sa-aj!«

»Pobegnil bi, če bi vedel, kam, a v tej preklicani
Indiji si, kakor pravijo, povsod ujetnik. Nikamor ne
moreš uteči, da te ne bi takoj privedli nazaj. Do grla
sem že sit tega.«

»Ali si že bil na Ban — Angleškem?«

»I, seve, saj sem šele z zadnjim vojaškim pre¬
vozom prišel z materjo sem. Bil sem na Angleškem,
kajpada. Kakšen trapast beraški poba si ti. Ali si
v koritu rastel, kaj?«

»Oh, saj. Povej mi kaj o Angleški. Moj oče je
prišel odondod.«

Kirn ni verjel seveda niti besedice, kar mu je
pravil bobnarski učenec o liverpoolskem predmestju,

124

ki je bilo zanj Anglija — a tega ni maral reči. To
mu je preganjalo dolgčas do kosila — tega kaj malo
slastnega prigrizka, ki so ga dobivali dečki in peščica
invalidov v kotu neke izbe v vojašnici. Če ne bi bil
Kirn pisal Mahbubu, bi mu bilo malone obupati. Bil
je vajen brezbrižnosti domačinov v druščini, ta silna
osamelost med belimi ljudmi pa ga je neznansko
težila. Zadovoljen je bil, ko ga je popoldne neki
vojak odvedel k patru Viktorju, ki je stanoval v
drugem krilu vojašnice, onstran drugega zaprašenega
vežbališča. Duhovnik je pravkar bral neko s škrlatno-
rdečo tinto pisano angleško pismo. Ozrl se je na Kima
radovedneje kakor sicer.

»Kako ti je dozdaj všeč tu, sinko? Nič posebnega,
eh? Težko mora biti to — silno težko za divjo žival.
Slušaj zdaj. Tu imam neko neverjetno pismo tvojega
prijatelja.«

»Kje pa je? Ali se mu dobro godi? Oh! če mi le
ve, kam pisati, potem je vse prav.«

»Tak ga imaš rad?«

»Kakopa da ga imam rad. Tudi on me je rad
imel.«

»Videti je tako po tem tu. On ne zna angleško
pisati, ali ne?«

»O, ne. Ne, kolikor je meni znano, a bržkone je
dobil kakega pisarja, ki dobro piše angleško, in tako
je pisal. Upam, da me razumete.«

»Potem je stvar jasna. Ali veš kaj o njegovih de¬
narnih razmerah?« Kirnov obraz je pričal, da ne ve.

»Kaj bi mogel vedeti?

»Prav to vprašujem tudi jaz! Zdaj pa poslušaj,
če boš mogel dobiti glavo in rep iz vsega tega. Prvi
del bova preskočila ... pisano je iz Jagadhir Roada ...
,Sedeč ob robu ceste v strogem premišljanju, in za¬
upajoč, da bom oblagodarjen od naklonjenosti Vaše
milosti k temu koraku, ki ga priporočam Vaši milosti
v izvršitev zaradi vsemogočnega Boga. Vzgoja je naj¬
večji blagoslov, če je najboljše vrste. Drugače pa
brez haska na zemlji/ (Resnično, tu je zadel stari
tarčo naravnost v sredo!) ,Če blagovoli Vaša milost

125

dati mojemu dečku najboljšo vzgojo Ksaverija' (me¬
nim, da misli tu Sv. Ksaverija in Partibus) ,v skladu
z našim razgovorom, dne 15. t. m. v Vašem šotoru/
(čisto posloven ton tukaj!) ,tedaj blagoslov vsemogoč¬
nega Boga Vaše milosti potomstvu do tretjega in če¬
trtega kolena in* — (zdaj poslušaj!) — ,prosim za¬
upanja do Vaše milosti ponižnega služabnika za
celotno plačevanje menice v znesku po tri sto rupij
na leto za drago vzgajanje pri Sv. Ksaveriju v
Lucknowu ter za dovoljenje kratkega roka, da po¬
šljem imenovano menico v katerikoli kraj v Indiji,
kakor ga bo Vaša milost sama naznačila. Ta služabnik
Vaše milosti nima ob tej priliki niti prostora, kamor
bi položil teme svoje glave, ampak se vozi z vlakom
v Benares, ker ga preganja stara ženska, ki toliko
govori, in ker ne mara stanovati v Saharunporeu v
kakršnikoli domači obveznosti/ — Kaj za božjo voljo
pa naj pomeni to?«

»Zahtevala je od njega, naj bi bil njen puro —
njen hišni duhoven — v Saharunporeu, mislim jaz.
On pa neče tega zaradi svoje Reke. Toliko je go¬
vorila.«

»Je tebi to jasno? Meni kar ne gre v glavo*. ,Po¬
temtakem potujem v Benares, kjer najdem naslov ter
pošljem rupije za dečka, ki je zenica očesa, in zavoljo
vsemogočnega Boga, dajte mu to vzgojo in Vaš pro¬
silec bo v ponižni vdanosti vedno kar najbolj boga¬
boječe molil. Pisano po Sobraoju Sataiju, ki je padel
na vseučilišču Alahabadu, za častitega Teshoo Lamo,
duhovnika v Such-zenu, ki išče Reko. Nasloviti na:
Oskrbništvo Tirthankerskega tempeljna, Benares. P. M.
— Dovoljujem si pripomniti: dečko je zenica očesa
in rupije pošljem v menici po tri sto na leto. Zaradi
Boga vsemogočnega/ No, kaj je to — očitna blaznost
ali poslovno pismo? Vprašujem tebe, ker jaz sem s
svojo pametjo pri kraju.«

»Pravi, da mi bo dajal po tri sto rupij na leto,
in tedaj mi jih bo res dajal.«

»Oh, tako si razlagaš ti to, kaj?«

»Seveda. Če pa pravi!«

126

Duhovnik je zažvižgal; nato pa je dejal Kirnu
kakor sebi enakemu:

»Jaz ne verjamem, a saj bomo videli. Danes bi
bil moral oditi v vojaško sirotišnico v Sanawaru, kjer
naj bi te vzdrževal polk, dokler ne bi dorastel za
vojaško službo. Vzgojili bi te v angleški cerkvi. Ben-
nett je ukrenil tako. Če bi pa, po drugi strani, prišel
k Sv. Ksaveriju, bi dobil boljšo vzgojo in — in tudi
vero. Ali vidiš, v kakšnih škripcih sem?«

Kirn ni videl ničesar drugega kakor lamo, kako se
vozi v vlaku in nima nikogar, ki bi beračil zanj.

»Počakal bom malo, kakor dela večina ljudi. Če
tvoj prijatelj res pošlje denar iz Benaresa — moči
teme, kje pa naj pocestni berač izmoleduje tri sto
rupij! — pojdeš v Lucknow in sam ti bom plačal
voznino, kajti subskripcijskega denarja se ne smem
dotakniti, če hočem napraviti katolika iz tebe, kakor
nameravam. Če pa ne pošlje denarja, boš moral v
vojaško sirotišnico na stroške polka. Dal mu bom tri
dni odloga, čeprav sploh ne verjamem temu. Pa še
tedaj, če pozneje ne bi plačeval... a to presega moje
področje... Na tem svetu moremo samo korakoma
naprej, hvala Bogu. In Bennetta so poslali v fronto,
mene pa pustili doma. Vsega ne morem zahtevati.«

»O, saj, saj,« je zavzdihnil Kirn samogibno.

Duhovnik se je pripognil naprej. »Celo mesečno
plačo bi dal, če bi mogel dognati, kaj se kuha v tej
tvoji okrogli glavici.«

»Prav nič,« se je odrezal Kirn in se popraskal.
Premišljal je, ali mu bo Mahbub Ali poslal vsaj eno
rupijo. Tedaj bi mogel plačati pisarja in pisati lami
v Benares. Nemara ga je Mahbub Ali iskal, ko je
prišel drugič na jug. Gotovo mu je bilo znano, da je
nastala po izročitvi pisma onemu umballskemu čast¬
niku velika vojna, ki so o nji možje in dečki v vo¬
jašnici tako glasno razpravljali za mizami pri kosilu.
Toda če Mahbub Ali vsega tega ne ve, bi bilo zelo
nevarno, govoriti mu o tem. Mahbub Ali je strog do
dečkov, ki preveč vedo, ali pa mislijo, da vedo.

»No, dokler ne dobim nadaljnjih novic« — je pre-

127

kinil glas patra Viktorja to sanjarjenje — »lahko
tekaš okrog in se igraš z drugimi fanti. Marsičesa te
bodo naučili — a po mojem mnenju ti to ne bo
ugajalo.«

Dan se je trudoma bližal koncu. Ko je Kirn želel
iti spat, so mu pokazali, kako mora zložiti svojo
obleko in odnesti svoje škornje ven; drugi fantje so
brili norce iz njega. Ob jutranjem svitu so ga pre¬
budili rogovi; učitelj ga je po zajtrku zgrabil, mu
molil stran neumljivih črk pod nos, jim dajal nesmi¬
selne nazive in ga povsem na lepem pretepel. Kirn je
T>remišljal, kako bi ga mogel zastrupiti z opijem, ki
bi si ga izposodil od kakega pometača v vojašnici,
a ker so jedli vsi skup pri eni mizi vpričo vseh (to
je bilo Kirnu, ki je pri jedi najrajši vsem hrbet kazal,
posebno zoprno), je sprevidel, da bi bilo tako po¬
četje nevarno. Nato je poskusil pobegniti proti vasi,
kjer je oni duhovnik omamil lamo z opijem — proti
vasi, kjer je živel stari vojščak. Bistre in budne
straže pa so malo rdečo postavico ob vsakem poskusu
odpodile nazaj. Hlače in jopič sta mu ohromila telo
in dušo hkratu, zato je opustil ta načrt ter se po
orijentalsko zaupno vdal času in slučaju. Trije dnevi
muke so mu pretekli v velikih, odmevajočih belih
prostorih. Vsak popoldan je šel v spremstvu bobnar¬
skega učenca na sprehod, in nekaj nesmiselnih psovk
■— po vsej priliki dve tretjini ničvrednega besednega
zaklada belih ljudi -— je bilo vse, kar je slišal. Kirn
jih je vse že zdavnaj poznal in preziral. Deček se
je maščeval na njegovo molčanje in brezbrižnost z
udarci, kar je bilo seveda čisto naravno. Prav nič
mu ni bilo mar za prepovedane bazare. Vse doma¬
čine je nazival »črnce«; hlapci in pometači so mu
metali v obraz najgrše priimke, ki jih pa on, varan
po njih spoštljivem vedenju, ni razumel. To je bila
Kirnu nekakšna uteha za udarce.

Zjutraj četrtega dne pa je doletela tega bobnarja
kazen. Odpravila sta se skupaj proti umballskemu
dirkališču. Spremljevalec pa se je vrnil sam in ves
objokan s poročilom, da je mladi O’Hara, kateremu

128

ni nič žalega storil, poklical spotoma nekega rdeče-
bradega črnca na konju; ta črnec da se je vrgel
nadenj s posebno nežnim konjskim bičem, dvignil nato
mladega O’Hara na konja in v polnem diru odpeketal
ž njim. Ta vest je prišla na uho patru Viktorju, ki
se mu je pobesila njegova dolga zgornja ustnica. Bil
je že dovolj razburjen zaradi pisma iz Tirthanker-
skega svetišča v Benaresu, ki sta mu bila priložena
nakazilo nekega domačega bankirja, glaseče se na tri
sto rupij, in pa grozanska molitev k »vsemogočnemu
Bogu«. Lama bi bil še bolj nejevoljen, kakor je bil
duhovnik, če bi bil vedel, kako je bazarski pisar
prevedel njegov izraz »za dosego zaslužen ja«.

»Moči teme!« Pater je krilil tam okrog s tem na¬
kazilom. »No, pa ti jo odkuri s prijateljem, ki ga
sreča na cesti. Ne vem, kaj bi bilo večje olajšanje,
dobiti ga nazaj ali pa iznebiti se ga. Fant presega
mojo pamet. Kako za vraga ■— saj prav tega mislim!
— more tak pocestni berač dobiti denarja za vzgojo
belega fanta?«

Tri milje stran je Mahbub Ali na umballskem dir¬
kališču potegnil svojega sivega kabulskega žrebca za
uzdo in dejal Kirnu, sedečemu pred njim na sedlu:
»Toda, prijateljček vsega sveta, tu gre za mojo čast
in za moj sloves. Vsi častniki Sahibi pri vseh polkih
in vsa Umballa poznajo Mahbuba Alija. Ljudje so me
videli, ko sem te dvignil na konja in pretepel onega
fanta. Vidijo naju zdaj že od daleč na tej ravnici.
Kako naj te odvedem zdaj, ali pa odgovarjam, da si
izginil, če te postavim na tla in izpustim, da mi po¬
begneš v žito na polju? Vrgli bi me v ječo. Potrpi.
Enkrat Sahib, zmerom Sahib. Kadar postaneš mož —
kdo ve — boš hvaležen Mahbubu Aliju.«

»Vzemi me s seboj preko teh straž, kamorkoli, kjer
bom mogel zamenjati to rdečo obleko. Daj mi de¬
narja, pa pojdem v Benares in ostanem pri svojem
lami. Nečem biti Sahib — in spomni se: ponesel sem
ti ono naročilo.«

Žrebec se je divje vzpel. Mahbub Ali ga je po
neprevidnosti zbodel z ostrimi stremeni v boke.

9

129

(Jezdec ni bil izmed današnjih gizdalinskih konjskih
trgovcev, ki nosijo angleške škornje in ostroge.) Kirn
je napravil iz onega izdajstva svoje zaključke.

»To je bila malenkost, saj je ležalo ob ravni cesti
proti Benaresu. S Sahibom sva to že zdavnaj pozabila.
Poslal sem že toliko pisem in poročil ljudem, ki po¬
vprašujejo po konjih, pa se ne morem dobro spomi¬
njati tega ali onega, Ali ni šlo za neko rjavo kobilo,
ki si je Peter Sahib želel njenega rodovnika?«

Kirn je mahoma pregledal past. Če bi rekel »rjava
kobila«, bi Mahbub Ali po njegovi takojšnji priprav¬
ljenosti, pristati na zamenjavo izraza, takoj spoznal,
da fant nekaj sumi. Zategadelj je odvrnil:

»Rjava kobila? Ne. Jaz ne pozabim tako hitro
svojih naročil. Bel žrebec je bil.«

»Ej, tako je bilo. Bel arabski žrebec. A ti si mi
pisal ,rjava kobila'?«

»Kdo pa naj bi takemu pisarju pravil resnico?«
se je odrezal Kirn, čuteč Mahbubovo roko na svojem
srcu.

»Hej, Mahbub Ali, stari malopridnež, stoj!« je za¬
kričal nekak glas in neki Anglež je na majhnem po-
loškem poniju pridirjal mimo njega. »Pol dežele sem
že pretaknil, da bi te našel. Ta tvoj Kabuli zna res
teči. Naprodaj, bržkone?«

»Pripravljeno imam mlado robo, ustvarjeno od
nebes kakor nalašč za krasni in težavni polo. Ta nima
para. Ta —«

»Igra polo in streže za mizo. Vem. Poznamo to.
Kaj za hudiča imaš pa tule?«

»Dečka,« je odvrnil Mahbub resno. »Neki drug fant
ga je tepel. Oče mu je bil svoj čas beli vojak v
veliki vojni. Deček je bil od svojih otroških let v
mestu Lahoreu. Igral se je z mojimi konji, ko je
bil otrok. Zdaj ga pa hočejo menda napraviti za
vojaka. Pred kratkim ga je ujel polk njegovega
očeta, ko je bil pretekli teden na poti v vojno. A po
mojem mnenju neče biti vojak. Vzel sem ga s seboj
na ježo. Povej mi, kje je tvoja vojašnica, pa te od¬
ložim ondi.«

130

»Spusti me. Sam lahko najdem vojašnico.«

»In če pobegneš: kdo ne poreče da ni to moja
krivda?«

»Tekel bo nazaj h kosilu. Kam pa bi tekel dru¬
gače?« je menil Anglež.

»V tej deželi se je rodil. Prijatelje ima. Hodi,
kamor mu je drago. To je chabuk sawai (prebrisan
paglavec). Treba se mu je samo preobleči, pa ti je
na mah hindujski deček nižje kaste.«

»Kaj za vraga!« Anglež je kritično pogledal fanta,
Mahbub pa se je okrenil proti vojašnici. Kirn je škri¬
pal z zobmi. Mahbub se mu je očitno posmehoval,
kakor vsak pravi nejeverni Afganec; nadaljeval je
namreč:

»Poslali ga bodo v kako šolo, mu nataknili na noge
težke škornje in ga zamotali v tole obleko. Potem bo
pozabil vse, kar ve. Katera je torej tvoja vojašnica?«

Kim je pokazal s prstom — govoriti ni mogel —
proti pristavi s stanovanjem patra Viktorja, ki se
je vsa bela bleščala v bližini.

»Nemara bo dober vojak,« je rekel Mahbub pre¬
mišljeno. »Vsaj dober sel bo. Poslal sem ga svoj čas
iz Lahorea, da bi mi bil izvršil neko poročilo. Po¬
ročilo o rodovniku nekega belega žrebca.«

To je bila smrtna žalitev in še hujša krivica —
in Sahib, ki mu je bil Kim tako zvito prinesel ono
vojno povzročujoče pismo, je slišal vse. Kirn je videl
v duhu, kako se Mahbub Ali v plamenih peče za svoje
izdajstvo, zase pa je imel pred očmi zgolj dolgo sivo
vrsto vojašnic, šol in zopet vojašnic. Proseče je upiral
oči v ostre zareze obraza, ki pa ni bilo na njem
nobene iskrice umevanja; toda niti v tej skrajni sili
mu ni prišlo na misel, da bi prosil belega moža
milosti, ali da bi ovadil Afganca. In Mahbub je pre¬
mišljeno upiral oči v Angleža, ki je prav tako pre¬
mišljeno upiral svoje v drgetajočega in onemelega
Kima.

»Moj konj je dobro izurjen,« je rekel mešetar.
»Drugi bi brcali, Sahib.«

»Oh,« je vzkliknil naposled Anglež in podrgnil

9*

131

kadeči se viher svojega ponija z glavo svojega biča.
»Kdo pa hoče napraviti dečka za vojaka?«

»Pravi, da polk, ki ga je našel, zlasti pa pater
Sahib tega polka.«

»Evo vama patra!« Kirnu je zastal glas, ko se je
pater Viktor gologlav prizibal z verande k njim.

»Moči teme, O’Hara! Koliko prijateljev vsake vrste
pa imaš v Aziji?« je vzkliknil, ko je Kim zdrsnil
s konja in nebogljeno obstal pred njiim.

»Dobro jutro, padre,« je zavpil polkovnik veselo.
»Poznam vas že. Po vašem slovesu vas poznam že
prav dobro. Večkrat sem že mislil priti sem preko
ter vas obiskati. Jaz sem Creighton.«

»Od etnološkega znanstvenega društva?« je vpra¬
šal pater. Polkovnik je prikimal. »Na mojo vero, ve¬
seli me, da vas vidim; in dolžan sem vam hvalo, da
ste mi privedli fanta nazaj.«

»Nič zahvale, pater. Sicer pa fant sploh ni po¬
begnil. Ali ne poznate starega Mahbuba Alija« —
konjski mešetar je sedel brezbrižno na soncu. »Ko
boste mesec dni na postaji, ga boste poznali. Vsa naša
kljuseta nam prodaja. Tale fant pa je neka posebnost.
Ali bi nam mogli kaj povedati o njem?«

Ali bi vam mogel kaj povedati?« je zastokal pater
Viktor. »Saj ste vi edini, ki bi mi mogli pomagati
v moji zadregi. Povedati vam kaj! Moči teme, saj
sam kar pokam od nestrpnosti, da bi mogel vprašati
koga, ki ve kaj o domačinih!«

Neki konjski hlapec je prišel izza vogala. Pol¬
kovnik Creighton je povzdignil glas in vzkliknil v
urdujščini: »Vse prav, Mahbub Ali, a kaj pomaga,
pripovedovati mi vse te štorije o poniju. Tri sto pet¬
deset rupij dam, pa niti enega pieja* več.«

»Sahib je nekam razgret in vroč od ježe,« je od¬
vrnil konjski mešetar, škileč postrani nalik privile¬
giranemu šaljivcu. »Kmalu bo jasneje videl boke mo¬
jega konja. Počakal bom, da konča svoj razgovor s
patrom. Počakal bom pod onimle drevesom.«

* Bakrenec.

132

»Vrag te vzemi!« Polkovnik se je zasmejal. »To
pride od ogledovanja Mahbubovega konja. On vam
je prava stara pijavka, padre. Počakaj torej, če imaš
toliko časa na pretek, Mahbub. Zdaj sem vam na
uslugo, padre. Kje je fant? Oh, z Mahbubom se je
šel razgovarjat. Čudaški fant! Dovolite, da pošljem
svoje kljuse v zavetje.«

Spustil se je na stol, ki mu je nudil jasen pogled
na Kima in Mahbuba Alija, ki sta moževala pod
drevesom. Pater je odšel v sobo po smotke.

Creighton je slišal, ko t je rekel Kirn ogorčeno:
»Zaupaj brahmanu bolj od kače, kači bolj od vlačuge
in vlačugi bolj od Afganca, Mahbub Ali.«

»Nič za to,« se je slovesno pozibala velika rdeča
brada. »Otroci ne bi smeli videti preproge na statvah,
dokler vzorec ni stkan. Verjemi mi, prijateljček vsega
sveta, storil ti bom veliko uslugo. Ne bodo te napra¬
vili za vojaka.«

»Ti zvitorepi grešnik stari,« si je mislil Creighton.
»Toda ne govoriš tako napak. Fanta ne gre tako brez
haska uničiti, če je res tako sposoben.«

»Dovolite mi pol minute,« je vzkliknil pater od
znotraj, »poiskati hočem samo listine o tej zadevi.«

»Kako pa se boš zahvalil Mahbubu Aliju, kadar
postaneš mož, če boš po meni deležen naklonjenosti
tega drznega in modrega Sahiba in povzdignjen k slavi?«

»Nikar no; prosil sem te samo, da bi me pustil
nazaj na cesto, kjer bi bil na varnem; ti pa si me
spet prodal Angležem. Koliko krvnfne pa ti bodo
dali?«

»Zabaven mlad hudiček!« Polkovnik je odgriznil
svojo smotko in se vljudno okrenil k patru Viktorju.

»Kakšni papirji pa so to, ki maha debeli pater
ž njimi pred polkovnikom? Stopi malo za žrebca,
kakor bi pogledal po vajetih!« je velel Mahbub Ali.

»Pismo mojega lame, ki ga je pisal iz Jagadhir
Roada; po tri sto rupij na leto hoče plačevati za
moj pouk.«

»Oho! Kaj je stari Rdeči klobuk take sorte? V
kateri šoli?«

133

»Bog ve. Mislim da v Nucklaoju.«

»Saj. Tam je velika šola za sinove Sahibov — in
po poli Sahibov. Videl sem jo, ko sem tam konje
prodajal. Tak je tudi lama ljubil prijateljčka vsega
sveta?«

»Je, samo da ni lagal in me ni izročal v ujetništvo.«

»Ni čuda, da pater ne zna razvozlati niti. Kako se
mu mudi pripovedovati polkovniku Sahibu.« Mahbub
Ali se je nasmehnil. »Pri Alahu!« — bistro oko mu
je za trenotek prebežalo preko verande — »tvoj lama
je poslal, kakor se mi zdi, nekakšno menico. Imel
sem že posla z menicami. Polkovnik Sahib je ogle¬
duje.«

»Kaj mi pomaga vse to?« je rekel deček otožno.
»Ti odideš proč, mene pa bodo poslali nazaj v one
prazne dvorane, kjer ni nobenega dobrega prostora
za spanje in kjer me fantje tep6.«

»Ne verjamem. Potrpi, otrok. Saj niso vsi Pathani
verolomni — razen pri konjski kupčiji.«

Pet — deset — petnajst minut je minilo, pater
Viktor je energično pripovedoval ali zadajal vpra¬
šanja, ki je polkovnik odgovarjal nanja.

»Zdaj sem vam povedal vse, kar vem o dečku, od
začetka do konca; in to mi je pravo olajšanje. Ali
ste že slišali kedaj kaj podobnega?«

»Na vsak način je stari mož res poslal denar. Me¬
nice Gobinda Sahaija so dobre od tod pa do Kine,«
je dejal polkovnik. »Čim več ve kdo o domačinih,
tem manj more reči, kaj bodo storili ali česa ne bodo
storili.«

»To je tolažljivo slišati — od načelnika etnolo¬
škega odseka. Ta kolobocija rdečih bikov in zdravil¬
nih rek (ubogi pogan, Bog mu pomagaj!) in menic in
prostozidarskih izkazov. Ali ste nemara tudi vi prosto¬
zidar?«

»Pri Jupitru, sem, zdaj mi je prišlo na misel. To
je še en razlog več,« je dejal polkovnik raztreseno.

»Veseli me, da sploh vidite kak smisel v tem.
Kakor sem rekel, kolobocija presega moje obzorje.
Pa njegovo prerokovanje našemu polkovniku, ko je

134

sedel na moji postelji z odprto srajco, da je kazal
svojo belo kožo; in kako se je uresničilo to pre¬
roštvo! No, pri Sv. Ksaveriju ga bodo že ozdravili
te neumnosti, he?«

»Poškropili ga z blagoslovljeno vodo,« se je za-
krohotal polkovnik.

»Častna beseda, včasi se mi zdi, da bi moral tudi
jaz storiti to. Upam pa, da ga bodo vzgojili za dobrega
katolika. Skrbi me samo to, kaj bo, če stari berač —■«

»Lama,  lama, dragi moj gospod; in marsikateri od
njih je gospod v svoji deželi.«

»— lama torej, drugo leto ne bo plačal. V prvem
navalu se je izkazal za treznega poslovnega človeka,
a utegne nekega dne umreti. In sprejemati denar od
pogana, da bi otroka krščansko vzgajali —«

»Pa saj je jasno povedal, kaj hoče. Kakor hitro
je zvedel, da je deček belec, je po vsej priliki temu
primerno ukrenil. Vso mesečno plačo hi dal, če bi
mogel dognati, kako je vse to pojasnil v Tirthanker-
skem svetišču v Benaresu. Glejte, padre, ne domi¬
šljam si, da vem Bog ve koliko o domačinih, a če
pravi, da bo plačeval, bo plačeval — mrtev ali živ.
S tem hočem reči, da bodo njegovi dediči prevzeli
ta dolg. Moj svet je, da pošljite fanta v Lucknow.
Če misli vaš anglikanski kaplan, da ste mu prevzeli
s tem stopnjo —«

»Smola za Bennetta! Poslali so ga namesto mene
v fronto. Doughty me je spoznal iz zdravstvenih ozi¬
rov za nesposobnega. Izobčil bom Doughtyja, če se
vrne živ! Bennett bi moral biti prav za prav zado¬
voljen s —«

»— s slavo in prepustiti vero vam. Čisto prav! A
res mislim, da si ne bo gnal tega k srcu. Zvalite vso
krivdo name. Jaz — hm — vam nujno priporočam,
da pošljite dečka k Sv. Ksaveriju. Tja se lahko vozi
brezplačno kot vojaška sirota, na ta način se mu
prihrani voznina. Opremo mu lahko kupite z denar¬
jem iz polkovne subskripcije. Loži bodo prihranjeni
stroški za njegovo vzdrževanje in to jo bo spravilo
v dobro voljo. To je čisto preprosto. Jaz moram pri-

135

hodnji teden dol v Lucknow. Spotoma bom obiskal
fanta — ga izročil varstvu svojih služabnikov in tako
dalje.«

»Dober človek ste.«

»Še malo ne. Nikar se ne motite. Lama nam je
poslal denar za določeni smoter. Vrniti mu ga pač ne
moremo. Storiti moramo, kakor pravi. No, to bi bilo
urejeno, ne? Reciva, prihodnji torek mi ga privedite
za nočni vlak proti jugu? Tega je samo še tri dni.
V teh treh dneh ne more bogve kaj zlega napraviti.«

»S tem je moja duša rešena enega bremena, am¬
pak — to tukaj?« — pomahal je z menico — »jaz
ne poznam Gobinda Sahaija niti njegove banke, ki
je prav tako lahko luknja v zidu.«

»Pač niste bili nikoli zadolžen poročnik. Vnovčim
vam to menico, če hočete, in vam v redu pošljem
potrdilo.«

»A še to povrhu k vsemu vašemu drugemu delu!
Vprašanje je le —«

»Še malo truda me ne stane to. Kot etnologu,
vidite, mi je zadeva nadvse zanimiva. Rad bi na¬
pravil o tem beležko v nekem svojem delu, ki ga
sestavljam za vlado. Preobrazba polkovnega znaka,
kakor je vaš rdeči bik, v nekak fetiš, ki ga išče
deček, je na vso moč zanimiva.«

»Ne morem se vam zadosti zahvaliti.«

»Nekaj pa lahko storite zame. Mi etnologi smo
ljubosumni glede svojih odkritij kakor srake. Sicer
nimajo pomena za nikogar razen nas, pa saj veste,
kakšni so zbiratelji knjig. No, ne omenjajte niti z
besedico, bodisi neposredno ali posredno, azijske plati
dečkovega značaja — njegovih pustolovščin, njegovih
preroštev in tako dalje. Pozneje bom že spravil vse
to iz fanta in — saj razumete?«

»Razumem. Nenavadno poročilo boste napravili iz
tega. Niti besedice ne bom zinil nikomur, dokler ne
bom videl zgodbe natisnjene.«

»Hvala vam. To gre etnologu naravnost v srce.
No, zdaj pa moram k svojemu zajtrku. Sveta nebesa!
Stari Mahbub še zmerom tukaj?« Povzdignil je glas

136

in konjski mešetar je stopil iz sence pod drevesom.
»No, kaj pa je še?«

»Kar se tiče onega mladega konja,« je izpregovoril
Mahbub, »pravim, če je žrebe rojeno, da postane po-
loški poni, ki pazno sledi za žogo, ne da bi ga bilo
treba učiti — če ima tako žrebe že po nagonu smisel
za igro — tedaj, pravim, je velika krivica, zapregati
žrebe pred težek voz, Sahib.«

»To pravim tudi jaz, Mahbub. Žrebe bo izvežbano
samo za polo. (Ti ljudje ne mislijo na nič drugega
pod milim nebom, kakor na konje, padre.) Jutri bom
videl, Mahbub, ali imaš kaj dobrega naprodaj.«

Mešetar je salutiral po jahaško z zamahom roke.
»Potrpi malo, prijateljček vsega sveta,« je zašepetal
proti obupanemu Kirnu. »Tvoja sreča je gotova.
Kmalu pojdeš v Nucklao in — na, tole malenkost,
da boš plačal pisarja. Po mojih mislih te bom še
večkrat obiskal,« nato- je oddirjal po cesti.

»Poslušaj,« je zaklical polkovnik v domačem na¬
rečju z verande. »Čez tri dni pojdeš z menoj v Luck-
now, pa boš ob vsakem koraku videl in slišal kaj
novega. Zatorej sedi te tri dni lepo mirno tukaj in
mi nikar ne uteci. V Lucknow pojdeš v šolo.«

»Ali bom srečal tam svojega svetega moža?« je
zatarnal Kirn.

»Vsaj bliže je iz Lucknowa v Benares kakor pa
iz Umballe. Nemara pojdeš v mojem varstvu (tja.
Mahbub Ali ve vse in bo jezen, če bi se sedaj vrnil
na cesto. Zapomni si — mnogo so mi povedali, česar
ne bom pozabil.«

»Počakal bom,« je odvrnil Kirn, »a fantje me bodo
tepli.«

Nato so zatrobili rogovi h kosilu.

137

SEDMO POGLAVJE

Čemu krog nosnih sonc ta roj zvezda,
in okrog njih neumnih lun nebroj?
Nihče ne spazi te — kar smukni tja:
tam vzvišen se, tu nizek bije boj.

Ti, za prepir in hrup in strah spočet,
(ki greh Adamov v mrežah te drži):
poglej svoj horoskop: kateri drug planet
od Marsa razcefrano srečo skrpa ti!

Sir John Christie.

Popoldne je dejal rdečelični učitelj Kirnu, da je
»rešen kadra«, česar pa Kim ni razumel, dokler mu
niso veleli, naj gre ven in se igra. Ubral jo je takoj
proti bazaru in poiskal mladega pisarja, kateremu je
bil dolžan poštno znamko.

»Zdaj bom plačal,« je izpregovoril Kim po kraljev¬
sko, »in treba mi je pisati novo pismo.«

»Mahbub Ali je v Umballi,« je odvrnil pisar ve¬
selo. Po svojem poklicu je bil nekak informacijski
biro.

»To pismo ni za Mahbuba, ampak za nekega du¬
hovnika. Vzemi pero in piši hitro. ,Teshoo Lami, sve¬
temu možu iz Bhotiyala, ki išče Reko in je tačas v
Tirthankerskem svetišču v Benaresu/ Vzemi več
črnila! ,Čez tri dni pojdem tja dol v Nucklao, v šolo
v Nucklaoju. Šola se imenuje Ksaverij. Ne vem, kje
je ta šola, a v Nucklaoju je na vsak način/«

»Meni je znan Lucknao,« ga je prekinil pisar.
»Vem, kje je šola.«

»Pojasni mu, kje je, pa ti bom dal pol ane.t

Pero iz trstike je pridno prasketalo. »Ne bo je
zgrešil.« Pisar je dvignil roko. »Kdo pa naju ogleduje
sem s ceste?«

138

Kim se je naglo ozrl tja in zagledal polkovnika
Creightona v teniški opravi.

»Oh, neki Sahib, ki se pozna z debelim duhovni¬
kom v vojašnici. Miga mi.«

»Kaj pa delaš tukaj?« je vprašal polkovnik, ko je
Kim pristopical k njemu.

»Ne — ne bom pobegnil od tod. Samo svojemu sve¬
temu možu pošiljam pismo v Benares.«

»Na to nisem mislil. Ali si mu sporočil, da te
odvedem v Lucknow?«

»Ne, nisem. Prečitajte pismo, če mi ne verjamete.«

»Zakaj si pa zamolčal moje ime v pismu svetemu
možu?« Polkovnik se je čudno nasmehnil. Kim je z
obema rokama zbral svoj pogum.

»Rekli so mi nekoč, da ni primerno navajati imen
tujcev, ki so udeleženi pri tej ali oni zadevi, kajti z
navedbo imen se lahko marsikak dober načrt iz¬
jalovi.«

»Dobro so te poučili,« je odvrnil polkovnik in Kim
je zardel. »Pustil sem svojo tobačno dozo na patrovi
verandi. Prinesi mi jo drevi na dom.«

»Kje pa je vaša hiša?« je vprašal Kim. Njegova
bistroumnost mu je velela, da ga čaka ta ali ona pre¬
izkušnja, zato je bil oprezen.

»Vprašaj koga v velikem bazaru.« Polkovnik je
odšel.

»Pozabil je svojo tobačno dozo,« je rekel Kim, ko
se je vrnil. »Drevi mu jo moram prinesti. Moje pismo
je zdaj gotovo, zapiši samo še trikrat: ,Pridite k meni!
Pridite k meni! Pridite k meni! 1  Zdaj bom plačal
znamko in odnesel pismo na pošto.« Vstal je, da bi
šel, pa je samo še mimogrede vprašal: »Kdo pa je
ta Sahib s čemernim obrazom, ki je izgubil svojo
tobačno dozo?«

»Oh, to je samo Creighton Sahib — silno prismojen
Sahib, polkovnik Sahib brez polka.«

»S čim pa se ukvarja?«

»Bog si ga vedi. Venomer kupuje konje, ki jih pa
ne zna jahati, in izprašuje zagonetno za dela božja
— za rastline in kamenje in ljudske navade. Pre-

139

kupčevalci ga imenujejo očeta bedakov, ker ga je
glede konj tako lahko prevariti. Mahbub Ali pravi,
da je neumnejši od vseh drugih Sahibov.«

»Oh!« je zinil Kini in odšel. S svojimi doživetji si
je pridobil precejšnje poznanje človeškega značaja,
pa je menil, da se bedakom ne dajejo poročila, ki
imajo za posledico sklicanje osmih tisočev mož s topovi
povrhu. Vrhovni poveljnik vse Indije ne govori z
bedakom na tak način, kakor ga je slišal govoriti
Kirn. Pa tudi Mahbubov glas se ne bi bil vsakikrat
tako menjal, kadar je imenoval polkovnikovo ime, če
bi bil polkovnik bedak. Potemtakem — Kim je spričo
te misli kar poskočil od veselja — mora tičati za tem
neka skrivnost in Mahbub Ali najbrže vohuni za pol¬
kovnika prav tako, kakor je vohunil Kim za Mah-
buba. In po vsej priliki zna polkovnik, prav tako
kakor konjski mešetar, ceniti tiste ljudi, ki se ne
kažejo preveč prebrisane.

Vesel je bil, ker ni izdal, da mu je znano, kje je
polkovnikova hiša; in ko se je ob njegovem povratku
v vojašnico izkazalo, da ni ondi nobene pozabljene
doze, mu je obraz kar zažarel od veselja. To je bil
človek po njegovem srcu — prikrita dvolična oseb¬
nost, ki igra neko tajno igro. No, če je ta bedak,
potem je tudi Kim lahko bedak.

Prav nič ni izdal svojih misli, ko mu je pater
Viktor tri dolge predpoldneve pripovedoval o čisto
novem rodu bogov in polbogov — zlasti o neki boginji
z imenom Marija, ki je bila, kakor se mu je zdelo,
isto ko Bibi Miriam iz Mahbubovega bogoslovja.
Nikakršnega sledu kake razburjenosti ni kazal, ko
ga je vodil pater Viktor po tem pouku od trgovine
do trgovine, kupujoč mu posamezne predmete za
opravo, in se ni pritoževal, ko so ga zavidni bobnar¬
ski učenci brcali, ker bo pomaknjen v višjo šolo;
z napetostjo v duši je pričakoval, kako se bodo! raz¬
mere zaobrnile. Dobri pater Viktor ga je povedel na
postajo, ga spravil v prazni oddelek drugega razreda,
zraven prvega razreda polkovnika Creightona, ter se
z resnično ginjenostjo poslovil od njega.

140

»Človeka bodo napravili iz tebe, O’Hara, pri
Sv. Ksaveriju — belega človeka in upam, dobrega
človeka. Znano jim je, da prideš, in polkovnik bo
pazil, da se ne boš izgubil ali pa spotoma kjer si bodi
napačno izstopil. Seznanil sem te nekoliko z verskimi
zadevami — tako vsaj upam; ne pozabi torej, da si
katolik, če te bo kdo vprašal po tvoji veri. Še bolje
je pa, če rečeš rimski katolik, čeprav ta beseda meni
ni všeč.«

Kirn si je prižgal slabo dišečo svaljčico — pobrigal
se je bil, da jih je v bazaru kupil celo zalogo — pa
je legel, da bi premišljal. Ta samotna vožnja je bila
vse kaj drugega od nekdanjega potovanja z lamo v
tretjem razredu. »Sahibi imajo res kaj malo zabave
na potovanju,« si je mislil. »Hai mai! Kakor žoga se
zaletavam iz kraja v kraj. To je moj kizmet. Nihče
ne more uiti svojemu kizmetu. Toda jaz moram moliti
k Bibi Miriam in jaz sem Sahib« — žalostno je uprl
pogled v svoje škornje. »Ne; Kirn sem. To je veliki
svet, jaz pa sem samo Kirn. Kdo je Kirn?« Zamislil
se je v samega sebe, kakor se ni bil še nikoli, da se
mu je začelo kar blesti po glavi. Bil je zgolj neznatna
osebica v vsem hrumečem vrtincu Indije, vozeča se
proti jugu, kdo ve kakšni usodi naproti.

Nepričakovano ga je poklical polkovnik in se
dolgo časa ž njim razgovarjal. Kolikor je Kirn raz¬
umel, naj bi se pridno učil, da bi mogel potem priti
v stalno zemljemersko službo v Indiji. Če bo posebno
marljiv in napravil predpisano« izkušnjo, bi mogel s
sedemnajstimi leti zaslužiti po trideset rupij mesečno,
polkovnik Creighton pa bo skrbel za to, da bo dobil
primerno mesto.

Sprva se je Kirn delal, kakor da razume komaj
vsako tretjo njegovo besedo. Tedaj je polkovnik spo¬
znal svojo zmoto in začel govoriti v tekoči, slikoviti
urdujščini in Kirn je bil zadovoljen. Človek, ki tako
dobro pozna ta jezik, ki se tako mehko in tiho kreče
in čigar oči se tako razlikujejo od topih, zalitih oči
drugih Sahibov, pač ne more biti bedak.

»Da, in učiti se moraš črtati ceste, gorovja in reke

141

— in ohraniti te risbe v svojem notranjem očesu,
dokler ne bo napočil pravi trenotek, da jih boš spra¬
vil na papir. Nemara bom mogel danes ali jutri, ko
boš zemljemerec in bova skupaj delala, reči: ,Pojdi
čez to hribovje in poglej, kaj leži na oni strani/ Pa
bo nemara dejal kdo: ,Hudobno ljudstvo živi v tem
hribovju, ubilo bo zemljemerca, ko bo videlo, da je
podoben Sahibu/ Kaj tedaj?«

Kirn je razmišljal. Ali bi bilo varno, odgovarjati
polkovnikovi vabi?

»Rekel bi, kar je rekel oni drugi človek.«

»A če bi ti jaz odvrnil: ,Dam ti sto rupij, če iz¬
slediš, kaj je za tem gorovjem — za kako risbo reke
ali pa za kako poročilce, kaj ljudje v onih vaseh
govorijo? 1 «

»Kako naj vam povem to? Saj sem še deček. Po¬
čakajte, da postanem mož.« Potem pa, ko je opazil,
da se je polkovnikovo čelo stemnilo, je dostavil: »Me¬
nim pa, da bi v nekaj dneh zaslužil sto rupij.«

»Na kak način?«

Kim je odločno- odkimal z glavo. »Če bi povedal,
kako bi jih zaslužil, bi mogel kdo drugi slišati ter
me prehiteti. Prodajati zastonj znanje, ni dobro.«

»Povej zdaj.« Polkovnik je dvignil eno rupijo
predenj. Kirnu se je iztegnila roka proti njemu, pa
mu zopet omahnila.

»Ne, Sahib, ne. Poznam sicer plačilo za odgovor,
a ne vem, čemu je vprašanje stavljeno.«

»Pa vzemi to kot darilo,« je dejal Creighton in
vrgel denar predenj. »Dobra sposobnost tiči v tebi.
Ne daj, da bi ti pri Sv. Ksaveriju otopela. Mnogo
fantov je tam, ki prezirajo temnopolteže.«

»Njihove matere so bile bazarske ženske,« je od¬
vrnil Kim. Prav dobro mu je bilo znano, da ga ni
večjega sovraštva, kakor je mržnja mešancev do njih
temnopoltih bratov.

»Res; a ti si Sahib in Sahibov sin. Potemtakem se
ne daj nikoli zavesti, da bi preziral temnopolte. Poznal
sem fante, ki so se, komaj da so stopili v vladno služ¬
bo, delali, kakor da ne poznajo ne jezika ne šeg temno-

142

poltih ljudi. Zaradi njihove nevednosti jim je bila
plača znižana. Ni ga večjega greha od nevednosti.
Zapomni si to.«

Še večkrat med štiriindvajseturno vožnjo proti jugu
je polkovnik dal poklicati Kima in vselej mu je pričel
razlagati to.

»Potemtakem bomo vsi vlekli za isto vrv,« si je
naposled dejal Kirn, »polkovnik, Mahbub Ali in jaz
— kadar postanem zemljemerec. Po mojem mnenju me
bo rabil tako, kakor me je rabil Mahbub Ali. To bi
bilo dobro, če bi se mogel potem vrniti na odprto
cesto. Ta obleka ne postane nič udobnejša, če jo imaš
dolgo na sebi.«

Ko so privozili na natrpano postajo v Lucknowu,
ni bilo tam nobenega sledu o lami. Kirn je pogoltnil
svoje razočaranje, polkovnik pa ga je spravil medtem
z vsem njegovim ličnim imetjem v neki ticca-garri*
ter ga odpravil samega proti Sv. Ksaveriju.

»Ne bom ti rekel zbogom, ker se bova spet videla,«
je zavpil za njim. »Spet in še večkrat, če boš dobrega
duha. A doslej še nisi preizkušen.«

»Niti tedaj ne, ko sem ti« — Kirn se ga je dejan¬
sko osmelil tikati s tum, kakor sebi enakega — »pri¬
nesel ono noč rodovnik belega žrebca?«

»O pravem času pozabiti, pomeni veliko pridobiti,
bratec,« je odvrnil polkovnik s pogledom, ki je pre¬
badal Kirnu njegova ramena še tedaj, ko se je že zmo-
tovilil na voz.

Trajalo je malone pet minut, da se je zbral. Potem
je s priznavanjem ovohaval novo ozračje. »Bogato
mesto,« je rekel sam pri sebi. »Bogatejše kakor Lahore.
Kako krasni morajo biti tu bazari. Voznik, popelji me
malo skozi bazare tule.«

»Ukazano mi je, naj te peljem v šolo.« Voznik ga
je tikal, kar je v govoru z belcem robato. V najčiščem
in najbolj tekočem domačem narečju pa mu je Kirn
pojasnil to zmoto, splezal na sedež spredaj in se dal,
ko je bil na ta način dosežen popoln sporazum, nekaj

* Voz.

143

ur voziti sem in tja, ocenjujoč, primerjajoč in veseleč
se iz vsega srca. Ni vam ga mesta — razen Bombaya,
kraljice mest — ki bi po svojem razkošnem slogu pre¬
kašalo Lucknow v lepoti, bodisi če ga gledaš z mostu
nad reko ali pa z vrha Imambare, nudeče pogled preko
dežnikom podobnih streh Chuttera Munzila in drevja,
ki leži mesto v njem kakor v zelenem gnezdu. Kralji
so ga okrasili s fantastičnimi stavbami, ga oskrbeli z
dobrodelnimi ustanovami, natrpali z upokojenim urad-
ništvom in napojili s krvjo. Lucknow je središče vsa¬
kršne brezdelnosti, spletkarstva in razkošja in deli z
Delhijem sloves, da govori najčiščo urdujščino.

»Lepo mesto — čudovito mesto.« Vozniku je kot
rojenemu Lucknowčanu, ta pohvala prijala in pri¬
povedoval je Kirnu najpresenetljivejše stvari, kjer bi
kak angleški vodnik govoril zgolj o uporu.

»Zdaj pa kreniva proti šoli,« je velel Kirn naposled.
Velika stara šola Sv. Ksaverija in Partibus, strnjena
skupina nizkih belih poslopij, stoji sredi obsežnih na¬
sadov nasproti reki Gumtiju, malce izven mesta.

»Kakšni ljudje so tu notri?« je vprašal Kirn.

»Mladi Sahibi — sami vragovi. A če povem po pra¬
vici — in vozim jih mnogo na postajo in s postaje —
še nobenega nisem videl, ki bi bil imel v sebi več daru
za popolnejšega vraga kakor ti — mladi Sahib, ki te
sedaj vozim.«

Kirn se je med tem, — ker mu ni seveda nihče ni¬
koli vtepal v glavo, da so takšne osebe kakor koli
nedostojne, — pozabaval s to ali ono lahkoživo gospo-
dičnico, zročo iz zgornjega okna neke zloglasne ulice,
ter se v izmenjavanju laskavih poklonov seveda po¬
šteno postavil. Ko se je baš pripravil, da bo dostoj¬
no zavrnil zadnjo voznikovo nesramnost, je zagledalo
njegovo oko — pričelo se je že mračiti — neko po¬
stavo, sedečo ob belo prepleskanem stebru pri vhodu
dolgega zidovja.

»Stoj!« je zavpil. »Počakaj tu. Ne grem še v šolo.«
»A kdo mi bo plačal to vozarjenje sem in tja?« je
poterjal voznik. »Ali je fant ob pamet. Malo prej ona
plesalka, zdaj pa ta duhovnik.«

144

Kirn je na nos na glavo planil na cesto ter pričel
božati prašne noge pod umazanim rumenim oblačilom.

»Ves dan in pol sem čakaj tukaj,« je pričel lamov
enakomerni glas. »Ne, imel sem nekega učenca s seboj.
Ta, ki mi je prijatelj v Tirthankerskem svetišču, mi
je dal vodnika za to potovanje. Pripeljal sem se baš z
vlakom iz Benaresa, ko so mi dali tvoje pismo. Da,
dobro hrano imam. Ničešar ne pogrešam.«

»A zakaj niste ostali pri Kulujčanki, sveti mož?
Kako ste prišli v Benares? Srce mi je bilo tako težko,
odkar sva se bila ločila.«

»Tista ženska me je utrujala z neprestanim klepe¬
tanjem in zahtevami po čarovnih sredstvih za spočetje.
Ločil sem se od njene družbe in dovolil ženski, naj
si z darovi pridobi zasluženje. To je vsaj ženska od¬
prtih rok, pa sem ji obljubil, da se vrnem v njeno
hišo, če bo treba. Potem, ko sem videl, da sem sam na
tem velikem in strašnem svetu, sem se domislil vlaka
za v Benares, kjer sem poznal nekoga, ki stanuje v
Tirthankerskem svetišču in je prav tako Iskatelj
kakor jaz.«

»Oh! Vaša Reka,« je vzkliknil Kirn. »Pozabil sem
Reko.«

»Tako kmalu, chela moj? Jaz pa je nisem pozabil.
A ko sem te zapustil, se mi je zdelo bolje iti k sve¬
tišču ter povprašati za svet, kajti glej, Indija je zelo
prostrana, pa je mogoče, da je kak moder človek
pred nama, nemara tudi dva ali trije, zapustil kako
poročilo o tem, kje teče najina Reka. V Tirthanker¬
skem svetišču se zdaj zadeva pretresa: ti pravijo tako,
oni drugače. Prav vljudni so ti ljudje.«

»To je dobro. A kaj počenjate zdaj?«

»Pridobivam si zasluženje s tem, chela moj, da po-
morem tebi k modrosti. Duhovnik one trume mož, ki
služijo Rdečemu biku, mi je pisal, da se bo glede tebe
vse tako zgodilo, kakor sem želel. Poslal sem denar,
ki bo zadoščal za eno leto, nato pa sem prišel, kakor
vidiš, da bi videl, ko boš stopil skozi vrata tega šo¬
lanja. Ves dan in pol sem čakal — ne da bi me bilo
k temu sililo kako nagnjenje do tebe — to ni delež

to

145

Poti — ampak zato, ker so v Tirthankerskem svetišču
rekli, da mi zdaj, ko je znesek za šolanje plačan, pri-
stoji popaziti na izid tega ukrepa. Tam so mi docela
razpršili vse dvome. Bil sem namreč malo v strahu, ali
nisem nemara prišel sem iz hrepenenja, da bi te videl
— zaveden torej po rdeči megli svojega nagnjenja. To
pa ni tako... Vrh tega me vznemirjajo nekakšne sanje.«

»Ali, sveti mož, gotovo niste pozabili velike ceste
in vsega onega, kar se je pripetilo na nji. Nedvomno
je bila vmes tudi iskrica nečesa, da bi me videli, ko
ste prišli sem?«

»Konja sta se ohladila in čas za krmljenje je že
minil,« je zajavkal voznik.

»Hodi v džehanum in ostani tam s svojo zavrženo
strino vred!« je škrtnil Kirn čez ramo. »Čisto sam sem
v tej deželi; ni mi znano, kam pojdem in kaj bo z
menoj. Moje srce je bilo v pismu, ki sem vam ga po¬
slal. Razen Mahbuba Alija, ta je pa Pathan, nimam
nobenega prijatelja mimo vas, sveti mož. Ne hodite
za vselej od mene.«

»Tudi sam sem razmišljal o tem,« je odvrnil lama z
omahujočim glasom. »Jasno je, da si bom kdaj pa kdaj
pridobil zasluženje — če ne najdem prej svoje Reke
■— ko se bom ob tej ali oni priliki prepričal, da so
stopile tvoje noge na pot modrosti. Ne vem, česa te
bodo učili, a duhovnik mi je pisal, da se ne bo noben
Sahibov sin v vsej Indiji izobrazil bolje od tebe. Po¬
temtakem kdaj pa kdaj spet pridem. Lahko mogoče,
da postaneš nekoč tak Sahib, kakor je oni, ki mi je
dal tele naočnike« — lama si jih je skrbno obrisal ■—
»v ,čudežni hiši' v Lahoreu. To je moj up, kajti ta je
bil Vrelec modrosti — modrejši od marsikaterega
opata... In spet bi se utegnilo zgoditi — da boš po¬
zabil mene in najino srečanje.«

»Če jem vaš kruh,« je vzkliknil Kirn strastno,
»kako naj bi vas kedaj pozabil?«

»Ne — ne.« Lama je odrinil dečka od sebe. »Vrniti
se moram v Benares. Ob tej ali oni priliki, zdaj ko po¬
znam navade pisarjev v tej zemlji, ti bom poslal kako
pismo, in kdaj pa kdaj pridem sam ter te obiščem.«

146

»A kam naj pošiljam svoja pisma?« je zaječal Kirn
in se ga prijel za rumeno haljo ter čisto pozabil, da je
Sahib.

»V Tirthankersko svetišče v Benaresu. To je mesto,
ki sem si ga izbral, dokler ne najdem svoje Reke. Ni¬
kar ne joči, kajti glej, vsako hrepenenje je samo sle¬
pilo in vez, ki znova priklene na Kolo. Odidi k vratom
svojega šolanja. Da te vidim, ko boš odhajal... Ali
me imaš rad? Pojdi tedaj, ali pa mi bo počilo srce...
Saj pridem spet. Gotovo pridem spet.«

Lama je gledal, kako je ticca-garri odropotal v na¬
ročje zavoda, in odcapljal ob vsakem koraku jemaje
ščepec njuhanca.

»Vrata šolanja« so se ropotaje zaprla.

Deček, rojen in vzgojen v Indiji, ima svoje po¬
sebne šege in navade, ki niso podobne običajem drugih
dežel, in njegovi učitelji si prizadevajo najti pot do
njegovega srca z metodami, ki bi bile angleškemu uči¬
telju nerazumljive. Zategadelj bi čitatelja komajda za¬
nimali Kirnovi doživljaji, ko je bil gojenec pri Sv. Ksa-
veriju med dvema ali tremi sto zgodaj dozorelih mla¬
deničev, katerih večina jih še nikoli ni videla morja.
Prestal je na primer vse običajne kazni zaradi prestopa
zavodovih meja, ko je bila v mestu kolera. To je bilo,
še preden se je naučil pisati lepo angleščino, in bil po¬
temtakem primoran, iskati si huzarskega pisarja. Več¬
krat je bil seveda ovaden zaradi kajenja in rabe ta¬
ko mastnih in krepkih izrazov, kakršnih celo pri
Sv. Ksaveriju niso bili vajeni. Učil se je umivati s po-
božnjaško vestnostjo domačinov, ki imajo v svojih
srcih Angleže prav za prav za umazance. Uganjal je
vse navadne neumnosti s potrpežljivimi kuliji, ki so
morali raztezati punkahe* v spalnicah, po katerih so
se dečki v soparnih nočeh premetavali in si vse do
zore pripovedovali povesti; in mirno se je meril s svo¬
jimi samozavestnimi tovariši.

* Zastore.

10*

147

Ti so bili sinovi nižjih uradnikov, uslužbenih pri
železnici, brzojavu in prekopih, častnikov, deloma
upokojenih, deloma služečih kot vrhovni poveljniki v
fevdni armadi tega ali onega radže, kapetanov indij¬
ske mornarice, upokojenih vladnih uradnikov, vrtnar¬
jev prestolniških trgovcev in misijonarjev. Nekaj jih
je bilo mlajših sinov iz starih evrazijskih rodbin, ki
so se zakoreninile v Dhurrumtollahu — kot rodbine
Pereira, de Suoza in de Silva. Njihovi starši bi jih
bili prav tako lahko odgajali na Angleškem, a jim je
bila pri srcu šola, ki so sami preživeli v nji svojo
mladost. In tako so pri Sv. Ksaveriju sledili žoltobledi
rodovi drug drugega. Njihovi domači okraji so se raz¬
prostirali od Howraha, živo prepreženega z železni¬
cami, do zapuščenih pokrajin, kakor sta Monghyr in
Chunar, samotnih čajnih nasadov proti Shillongu, vasi
v Oudhu ali v Dekkanu, kjer so jim bili očetje imoviti
veleposestniki, misijonskih postaj, po sedem dni odda¬
ljenih od bližnje železniške proge, morskih pristanišč,
po tisoč milj južno ob kovinastem valovanju Indijske¬
ga ocena ali pa do še južnejših činkonaških plantaž.
Že ob samem pripovedovanju njihovih pustolovščin, ki
pa zanje niso bile nikakšne nenavadne prigode, na
poti v šolo in iz šole, bi se zapadnemu dečku ježili
lasje. Vajeni so bili hoditi sami po džunglah sto milj
daleč, zmeraj s prijetno možnostjo, da jih ustavi kak
tiger. V Angleškem prekopu pa bi se v mesecu avgu¬
stu prav tako malo kopali, kakor bi njihovi evropski
bratje onstran morja mirno obležali, če bi kak leopard
vohal okoli njihovega palankina.* Bili so dečki pri
petnajstih letih, ki so prebili po poldrugi dan na
kakem otočku sredi narasle reke in kakor po ne¬
kakšni pravici prevzeli vodstvo te ali one ondi tabo¬
reče prestrašene romarske družbe na njenem po¬
vratku iz kakega svetega kraja; bili so večji fantje,
ki so si prisvojili, kadar so razdrli nalivi vozno pot k
posestvom njihovih očetov, v imenu Sv. Frančiška Ksa-
verija kakega radžovega slona, ki jim je ravno prišel

* Potni voz.

148

naproti, in na kaki nevarni sipini malone izgubili
ogromno žival. Bil je tam dečko, ki je pripovedoval, in
nihče ni dvomil o tem, kako je pomagal svojemu očetu
odbiti s puško v roki napad Akov z domače verande,
v onih dneh ko so se ti lovci na glave še upali v bli¬
žino osamljenih nasadov.

In vsako teh zgodb so pripovedovali z enakomernim,
nestrastnim glasom domačinov in, mešajoč jih s čud¬
nimi, deloma nezavedno od domačih krušnih mater
izposojenimi opazkami in s takimi besednimi obrati,
da jim je bilo takoj videti, da jih kar sproti nerodno
prevajajo iz svojega domačega narečja. Kirn je opa¬
zoval, prisluškoval in pritrjeval. To ni bilo ono pusto,
enolično blebetanje bobnarskih učencev. Tu se je go¬
vorilo o življenju, ki ga je poznal in ga na pol raz¬
umel. To ozračje mu je prijalo in stopnjema je kar
vidno doraščal. Dali so mu belo hodnično obleko, ka¬
dar je postalo toplejše, in veselil se je prav tako novo
odkritega telesnega udobja, kakor je bil vesel, da se
mu je bistril duh ob nalogah, ki so mu bile stavljene.
Njegovo hitro pojmovanje bi bilo navdajalo evrop¬
skega učitelja na Angleškem z veseljem, pri Sv. Ksa-
veriju so pa vse preveč poznali to prvo vihravo raz¬
vijanje duševnosti pod vplivom sonca in okolice, kakor
so poznali tudi nenadno delno otopelost že pri dvain¬
dvajsetih in triindvajsetih letih.

Vendarle pa Kirn ni pozabil, da se je treba skromno
vzdrževati. Kadar so v soparnih nočeh pripovedovali
svoje povesti, ni nikoli spravljal na dan svojih spomi¬
nov, kajti pri Sv. Ksaveriju so gledali zviška na fante,
ki se preveč ukvarjajo z domačini. Nikoli ne smeš po¬
zabiti, da si Sahib in da boš danes ali jutri, ko napra¬
viš izpite, ukazoval domačinom. Kirn si je vtisnil to
v spomin, kajti postajalo mu je jasno, kam vodi dober
izpit.

Potem so prišle počitnice od avgusta do oktobra —
dolge počitnice zaradi vročine in deževja. Kirnu so
dejali, da pojde proti severu do neke postaje v go¬
rovju onstran Umballe, kjer bo skrbel pater Viktor
za njegovo preživljali je.

149

»Vojaška učilnica?« je rekel Kim, ki je mnogo iz¬
praševal in še več mislil.

»Da, mislim,« je odvrnil učitelj. »Ne bo ti škodo¬
valo, če se varuješ neumnih razposajenosti. Pelješ se
lahko z mladim del Castrom do Delhija.«

Kim je premišljal to v luči vseh možnosti. Bil je
marljiv, kakor mu je bil svetoval polkovnik. Počitnice
so študentova last — toliko je razbral iz govorjenja
svojih tovarišev — vojaška učilnica pa bo po Sv. Ksa-
veriju prava mučilnica. Vrh tega pa — to je bila ne¬
precenljiva čarovnija — je znal zdaj pisati! V treh
mesecih je odkril, kako se moreta dva pomenkovati
brez tretjega za ceno pol ane in trohice znanja. No¬
bene besedice še ni prejel od lame, a še vedno je bila
pred njim odprta cesta. Kim je zahrepenel po božanju
mehkega blata, ki polzi med prsti na nogah, in usta so
mu bila željna bravine, dušene z maslom in kislim
zeljem, riža, pomešanega z ostro dišečim kardamo-
mom, žafranastega riža s čebulo in česnom in prepo¬
vedanih mastnih bazarskih sladčic. V vojaški učilnici
mu bodo pa dajali sirove govedine s ploščatih plad¬
njev in kaditi bo smel samo skrivoma. A vendar,
Sahib je in gojenec Sv. Ksaverija, in ta prašič Mah-
bub Ali... Ne, Mahbubove gostoljubnosti ni maral
preizkusiti — pa vendar... V spalnici je razmišljal o
tem sam pri sebi do konca in je prišel do zaključka,
da je bil nepravičen do Mahbuba.

Učilnica je bila prazna, skoraj vsi učitelji so odšli;
Kim je držal v roki brezplačni vozni listek polkovnika
Creightona in kar puhal, da ni rajši zapravil polkov¬
nikovega ali Mahbubovega denarja za kako urico ve¬
selja. A še vedno je imel v rokah dve rupiji in
sedem an. Njegov novi kovčeg iz bivolje kože, zazna-
menovan s »K. O’H.« in njegova zmotana posteljnina
sta ležala v prazni spalnici. »Sahibi so vedno privezani
k prtljagi,« je rekel Kim in prikimal svoji. »Kar tukaj
mi ostaneš.« Stopil je ven v topli dež, se pregrešno na¬
smehnil in poiskal neko hišo, ki si je bil njeno vnanj-
ščino že pred precejšnjim časom vtisnil v spomin.. .

150

»Arre! Ali ne veš, kakšne ženske so v tem okraju?
O sramota!«

»Ali sem včeraj prišel na svet?« Kirn je po navadi
domačinov počenil na blazine v zgornji izbi. »Malo
barvila in tri vatle blaga bo pripomoglo k zabavi. Ali
je to veliko?«

»Kdo pa je ona? Šmentano si mlad kot Sahib za
take hudičevske neumnosti.«

»Oh, ona? Hčerka je nekega učitelja pri polku, ki
je nastanjen v tem okraju. Dvakrat me je pretepel,
ker sem splezal v tej obleki čez zid. Zdaj pa bi rad
poskusil kot vrtnarski vajenec. Stari moški so straš¬
no ljubosumni.«

»To je res. Drži svoj obraz pri miru, jaz pa bom
medtem nakapljal nanj soka.«

»Ne prečrno, Naikan. Ne bi se ji zdel rad podoben
kakemu hubshiju (črncu).«

»Oh, kaj vpraša ljubezen po tem. In koliko let
ima?«

»Dvanajst let, mislim,« je brez sramu odvrnil Kirn.
»Namaži tudi po prsih. Utegne se namreč pripetiti, da
oče strga obleko z mene in če bom pegast —« se je
zasmejal.

Dekle se je pridno lotilo dela in pomočilo košček
zvite cunjice v posodico z rjavo barvo, ki drži delj
kakor pa orehov sok.

»Zdaj pa mi preskrbi blaga za turban. Gorje mi,
ostrižen nisem! In nedvomno mi bo strgal turban z
glave.«

»Nisem brivec, a ti bom pomagala. Rojen osvajalec
src si! In vsa ta preobleka za en sam večer? Pomni, da
se to blago ne da prati.« Vsa se je tresla od smeha, da
so ji cingljale zapestnice in nagležnjice. »A kdo mi bo
plačal za to? Sama Huneefa ti ne bi mogla dati boljše
robe.«

»Zaupaj bogovom, sestra,« je dejal Kirn resno, ki
se mu je pričel obraz kremžiti, ko se je barva sušila.
»Razen tega pa, ali si že kedaj pomagala na tak način
barvati kakega Sahiba?«

»Res, še nikoli ne. Ali šala ni denar.«

151

»Pa je veliko več vredna.«

»Otrok, ti si nedvomno najnesramnejši sin šaita-
nov,* kar sem jih kdaj spoznala, ko kradeš tako ubo¬
gemu dekletcu čas, potlej pa praviš kar: ,Ali ni šala
dovolj?' Še daleč boš prišel na tem svetu.« Poklonila
se mu je porogljivo kakor plesalka.

»Nič zato. Podvizaj se in me ostrizi po glavi.« Kim
se je prestopal z noge na nogo, oči so mu plamtele
od veselja ob misli na mastne dneve, ki ga čakajo.
Dal je deklici štiri ane in stekel po stopnicah, do pi¬
čice podoben dečku iz nižje hindujske kaste. Koj nato
je obiskal kuhinjsko stojnico, kjer si je v izredni meri
in mastnem razkošju privoščil prigrizka.

Na peronu lucknowske postaje je opazil del
Castra, vsega mozoljčastega od pripeke, stopajočega
v voz drugega razreda. Kim si je izvolil tretji raz¬
red in je bil mahoma srce in duša vse družbe. Po¬
jasnjeval je potnikom, da je pomočnik nekega glu¬
mača, ki ga je pustil zadaj, ker je obolel za mrzlico,
in da bo našel zdaj svojega gospodarja v Umballi. Ko
so se potniki menjali, je izpremenil svoje pripovedo¬
vanje, ali ga pa okrasil z vsem mogočim cvetjem bujne
mladostne fantazije, ki se je še tolikanj bolj razboho¬
tila, ker že tako dolgo ni mogel govoriti v svojem do¬
mačem narečju. Po vsej Indiji ga ni bilo ono noč tako
veselega človeškega bitja, kakor je bil Kim. V Umballi
je izstopil in se napotil na vzhodno stran, brodeč pre¬
ko razmočenih poljan proti vasi, kjer je živel znani
mu stari vojščak.

Skoraj istočasno je bil polkovnik Creighton v
Simli iz Lucknowa brzojavno obveščen, da je mladi
O’Hara izginil. Mahbub Ali je bil v mestu, kjer je
prodajal konje, in polkovnik mu je zaupal to zadevo,
ko je neko jutro jezdil okoli dirkališča Annandala.

»Oh, to ni nič,« je dejal konjski mešetar. »Ljudje
so kakor konji. Ob določenem času jim je treba soli,
in če je ni v jaslih, jo izližejo iz prsti. Potepel se je
za nekaj časa nazaj na veliko cesto. Šola ga je dolgo-

* Satan.

152

časila. Vedel sem, da bo prišlo do tega. Drugič ga
vzamem sam s seboj na veliko cesto. Ne vznemirjajte
se, Creighton Sahib. To je prav tako, kakor če se poni
iztrga pri polo ju in oddirja, da se gre sam učit igre.«
»Potemtakem ni mrtev, meniš?«

»Mrzlica bi ga mogla pogubiti. Drugače se pa ne
bojim za fanta. Opica ne pade med drevjem na tla.«

Drugo jutro je gnal Mahbub na istem mestu svo¬
jega žrebca poleg polkovnika.

»Tako je, kakor sem si mislil,« je rekel. »Vsaj pri¬
šel je skozi Umballo, in ko je v bazaru zvedel, da
sem tukaj, mi je pisal pismo.«

»Čitaj,« je rekel polkovnik z vzdihom olajšanja.
Saj je bilo smešno, da se človek njegovega položaja
zavzema za neznatnega domačega potepina. A polkov¬
nik ni pozabil razgovora v vlaku in v zadnjih mesecih
se je često zalotil pri mislih na tega čudnega, molč-
Ijivega, samozavestnega dečka. Fantov pobeg je po¬
menil seveda višek nesramnosti, a dokazoval je le nje¬
gov pogum in iznajdljivost.

Mahbub je mežikal z očmi, ko jo je zavil v sredo
ograjenega majhnega prostora, kamor se ni mogel
nihče neopaženo približati.

».Prijatelj zvezd, ki je prijatelj vsega sveta —‘«

»Kaj pomeni to?«

»Ime, ki smo mu ga dali v mestu Lahoreu. .Prijatelj
vsega sveta jemlje slovo, da se odpravi po svojih potih.
Določenega dne se bo vrnil. Pošlji po kovčeg in po¬
steljnino, in če je kaj narobe, poskrbi, da bo roka pri¬
jateljstva odvrnila šibo nezgode." Še nekaj malega je
tu, pa —«

»Nič za to, kar beri.«

»,Neke stvari niso znane onim, ki jedo z vilicami.
Bolje je jesti nekaj časa z obema rokama. Govori
mehko z onimi, ki ne umejo tega, da bo povratek
ugoden." No, način tega izražanja je kajpada pisar¬
jevo delo, a glej, kako pametno mu je dečko navedel
vsebino, tako da nihče ničesar ne sluti, če mu ni
znano to.«

153

»Ali je to roka prijateljstva, ki naj odvrne šibo
nezgode?« se mu je zasmejal polkovnik.

»Glejte, kako je dečko pameten. Zopet hoče nazaj
na odprto cesto, kakor sem dejal. Ker še ne ve za vaše
namene —«

»Nisem si popolnoma svest tega,« je zamomljal pol¬
kovnik.

»Zato bo prišel k meni, da bi napravil spravo med
vama. Ali ni pameten? Pravi, da se vrne. Samo svoje
znanje izpopolnjuje. Pomisli, Sahib! Tri mesece je bil
v šoli, pa še nima gobca za ta ugriz. Jaz za svojo osebo
sem vesel tega: poni se uči igre.«

»Že, a drugič ne sme iti sam.«

»Zakaj pa ne? Saj je hodil sam, še preden je prišel
v varstvo polkovnika Sahiba. Ko bo vstopil v veliko
igro, bo moral hoditi sam — sam in tvegajoč glavo. Če
bo tedaj drugače pljuval ali kihal ali sedal kakor
ljudstvo, ki naj ga opazuje, bi ga utegnili pobiti.
Čemu ga torej ovirati? Pomisli, kar pravijo Perzijci:
šakala, ki živi v pustinjah mazanderanskih, ujamejo
samo mazanderanski psi.«

»Res. To je res, Mahbub Ali. In če mu ne bo to na
škodo, si ne želim nič boljšega. Velika nesramnost pa
je to vendarle od njega.«

»Niti tega mi ne pove, kam je namenjen,« je dejal
Mahbub. »Fant ni bedak. Kadar se izpolni njegov čas,
se vrne k meni. Hitreje dozoreva, kakor računajo Sa-
hibi.«

To preročanstvo se je čez mesec dni do pičice ures¬
ničilo. Mahbub je prišel v Umballo po nov prevoz konj
in Kirn ga je srečal v mraku, ko je sam jahal na cesti
Kalki; prosil ga je miloščine, za kar pa je prejel kle¬
tev, na katero je po angleško odvrnil. Mahbub je kar
zazijal od presenečenja, k sreči ni bilo nikogar v bli¬
žini, ki bi mogel kaj slišati.

»Oho! Kje pa si bil?«

»Tu in tam — tam in tu.«

»Stopi z dežja sem pod drevo in pripoveduj.«

»Nekaj časa sem bil pri nekem starcu blizu Um-
balle, nato pa v hiši nekega svojega znanca v Umballi.

154

Z enim teh sem odrinil proti jugu do Delhija. To je
čudovito mesto. Potem sem gonil voz z volovsko
vprego za nekega telija* proti severu, pa sem zvedel
za veliko slavnost v Puttiali in šel tja z nekim izde¬
lovalcem umetnega ognja. Bila je velika slavnost.«
(Kirn se je podrgnil po želodcu.) »Videl sem radže in
slone v zlati in srebrni opremi, in ves umetni ogenj so
kar hkratu prižgali, pri čemer je enajst ljudi izgubilo
življenje, med njimi tudi moj znanec z umetnim
ognjem, mene je pa pahnilo skozi neki šotor, a se mi
ni pripetilo nič hudega. Potem sem se vrnil nazaj na
rel** z nekim konjikom, sikhom, pri katerem sem si
kot hlapec služil kruh, nato pa sem.«

»Shabash!« je vzkliknil Mahbub Ali.

»In kaj pravi polkovnik Sahib? Ne bi bil rad tepen.«
»Roka prijateljstva je odvrnila šibo nezgode. A
kadar pojdeš spet na veliko cesto, moraš iti z menoj.
To pa je še prezgodaj.«

»Zadosti kasno zame. Naučil sem se nekoliko angle¬
ško brati in pisati v madrissahu. Prav kmalu bom čisto
pravi Sahib.«

»Poslušajte ga no!« se je zasmejal Mahbub, gle¬
dajoč to premočeno postavico, plešočo pred njim po
Jjlatu. »Salaam — Sabih,« in se je ironično priklonil.
»No, si se že naveličal ceste, ali pa hočeš iti z menoj
v Umballo in jo mahniti s konji nazaj?«

»S teboj pojdem, Mahbub Ali.«

* Trgovec z oljem.

** Velika cesta.

155

OSMO POGLAVJE

Zemlji dolžan sem zahvalo za rast,
življenju še bolj za snovi —■
Alahu pojem pa hvalo in čast,
ker glavi dal dve je plati.

Prej bi opanke in srajco prodal,
prijatelje, smotke, poklic,
kakor pa, najsi za hip samo, dal
katero le-teh polovic.

»Pa vzemi v božjem imenu že modro barvo namestu
rdeče,« je dejal Mahbub, namigujoč na prezirano hin¬
dujsko barvo Kirnovega preprostega turbana.

Kirn mu je odvrnil s starim pregovorni: »Menjal
bom vero in posteljo, a plačati mi moraš za to.«

Trgovec se je tako smejal, da bi bil kmalu s konja
padel. V neki predmestni prodajalni sta se preoblekla
in Kirn je stopil iz nje kot mohamedanec, vsaj na
zunaj. Mahbub je najel sobo nasproti železniške po¬
staje, poslal po kuhanih jedi najboljše vrste, poleg
tega pa po sladčic, napolnjenih z mandeljni (imenu¬
jemo jih balushai) in po drobno rezanega lucknow-
skega tobaka.

»To je pa boljše, kakor sem jedel pri sikhu,« je
dejal Kirn, se namuznil in počenil, »in nedvomno tudi
v mojem madrissahu nimajo tako dobrih stvari.«

»Rad bi slišal kaj več o tem madrissahu.« Mahbub
si je tlačil v usta velike kose začinjene, v masti pra¬
žene bravine z zeljem in zlatorjavo čebulo. »Najprej
pa mi natanko in po pravici povej, kako si pobegnil.
Kajti, prijatelj vsega sveta,« — narahljal si je poka¬
joči pas — »po mojih mislim se ne dogaja pogosto, da
bi kak Sahib in kak Sahibov sin pobegnil od tam.«

»Kako pa bi? Saj ne poznajo dežele. Meni pa to ni
bilo nič,« je dejal Kim in pričel pripovedovati. Ko je

156

prišel do preoblačenja in razgovora z bazarskim de¬
kletom, je Mahbubov obraz izgubil svoj resni izraz.
Glasno se je zasmejal in se udaril z roko po stegnu.

»Shabasli! Shabash! Oh, dobro si storil, mali! Kaj
poreče k temu tirkizijski zdravnik? No, počasi, povej,
kaj se je zgodilo potem — korak za korakom, ne
izpusti ničesar.«

Korak za korakom je nato Kirn pripovedoval svojo
pustolovščino, ki mu jo je večkrat prekinil kašelj,
kadar mu je močno dišeči tobak udaril v pljuča.

»Saj sem rekel,« je zabrundal Mahbub sam pri
sebi, »saj sem rekel, da se bo poni odtrgal in pojde
igrat polo. Sad je že zrel — naučiti se je treba samo
še distance in hoje po prelazih ter se privaditi merilu
in kompasu. Poslušaj me. Odvrnil sem polkovnikovo
šibo od tvoje kože in to ni majhna zasluga.«

»Res.« Kirn je mirno zazehal. »To je vse res ko le
kaj.«

»Toda nikar ne misli, da je to tekanje ven in noter
Bog ve kako koristno.«

»To so bile moje počitnice, hadži. Tedne in tedne
sem bil suženj. Zakaj ne bi pobegnil, če se je šola
zaprla? In vidiš, ko sem živel pri svojih prijateljih
ali pa se preživljal z delom, kakor pri onem sikhu,
sem tudi polkovniku Sahibu prihranil velike stroške.«

Mahbubu so trznile ustnice pod dobro negovanimi
mohamedanskimi brki.

»Kaj pomeni nekaj rupij« — Pathan je malomarno
iztegnil svojo dlan — »polkovniku Sahibu? Saj jih
troši za svoje posebne namene, nikakor pa ne iz lju¬
bezni do tebe.«

»To,« je zategnil Kirn, »sem že zdavnaj vedel.«

»Kdo ti je pa povedal?«

»Polkovnik Sahib sam. Tega ni sicer izbrbljal z be¬
sedami, a razodel je zadosti jasno za človeka, ki nima
same slame v glavi. Da, povedal mi je to na vlaku, ko
sva se vozila v Lucknow.«

»No, prav. Povedal ti bom pa še več, prijatelj vsega
sveta, čeprav ti dajem s svojimi besedami glavo v
roke.«

157

»Saj si mi jo bil dal že tedaj,« je pripomnil Kim z
velikim ugodjem, »ko si me v Umballi dvignil na svo¬
jega konja, ko me je bil oni bobnarski učenec.«

»Govori malo jasneje! Naj se laže ves svet, jaz in
ti se ne smeva. Saj je tudi tvoje življenje prav tako v
mojih rokah, če dvignem le tale prst tule.«

»In to mi je znano takisto,« je odvrnil Kim in si
pritaknil žareč ogorek k tobaku. »Čvrsta vez je med
nama. Prav za prav stojiš ti krepkeje od mene, kajti
kdo bi povpraševal po fantu, če bi ga ubili, ali pa,
recimo, vrgli v vodnjak ob cesti? Marsikdo tukaj in v
Simli in onstran gorskih prelazov pa bi povprašal:
,Kaj se je pripetilo Mahbubu Aliju? 1 , če bi ga našli
mrtvega med njegovimi konji. Nedvomno bi tudi pol¬
kovnik Sahib poizvedoval. Toda« — Kirnu se je obraz
zvijačno namuznil — »predolgo vendarle ne bi poiz¬
vedoval, sicer bi mogli ljudje vprašati: ,Kaj pa ima ta
polkovnik z onim konjskim mešetarjem?” Jaz pa, če
bi ostal živ —<

»Saj bi gotovo umrl —«

»Že mogoče; a pravim, če bi ostal živ, bi vedel
samo in samo jaz, da je neko noč nemara neki na¬
vaden tat vdrl v pregrajo Mahbuba Alija ter ga ondi
ubil, ko je popred ali pa pozneje temeljito preiskal
vreče njegovih sedel in celo podplate njegovih opank.
Ali bi bilo to nekaj, kar bi bilo vredno povedati pol¬
kovniku, ali pa bi nemara spet rekel — (nisem še po¬
zabil, kako me je poslal po cigaretno dozo, ki je pa
ni bil pozabil) —: ,Kaj me pa briga Mahbub Ali?‘«

Oblak gostega dima se je dvignil vrh njunih glav.
Nastal je dolg molk. Nato je izpregovoril Ali z obču¬
dovanjem: »In s takimi mislimi v glavi hodiš spat in
zopet vstajaš med onimi malimi sahibskimi dečki v
madrissahu in krotkodušno poslušaš nauke svojih uči¬
teljev?«

»Ukazano je,« je odvrnil Kim mirno. »Kdo pa sem,
da bi smel presojati ukaze?«

»Dovršeni in popolni sin Eblisov,«* je dejal Mahbub

* Angel teme.

158

Ali. »A kaj naj pomeni tista povest o tatu in preiska-
vanju?«

»To, kar sem videl,« je odvrnil Kirn, »ono noč, ko
sva jaz in lama ležala poleg tvojega prostora v ka-
šmirskem seraju. Duri so bile nezaklenjene, kar po
mojem mnenju pri tebi ni navada, Mahbub. Vstopil je
kakor človek, ki je bil prepričan, da se ne boš kmalu
vrnil. Moje oko se je stiskalo k luknji od grče v deski.
Človek je nečesa iskal ■— ne kake konjske odeje ali
kakega stremena, ne kake uzde ali kakega medenega
lonca — iskal je nekaj majčkenega in zelo skrbno
skritega. Čemu pa naj bi bil sicer drezal z železom
med podplate tvojih opank?«

»Ha!« Mahbub Ali se je blago nasmehnil. — »In
kakšno povest si si sestavil, ko si videl to, ti, vir vse
resnice?«

»Nikakršne. Položil sem si roko na amulet, ki ga
imam vedno na goli koži, in misleč na rodovnik be¬
lega žrebca, ki sem ga izgrizel iz kosa muslimanskega
kruha, sem odšel proti Umballi, zavedajoč se, da mi je
naložena težka naloga. Ono uro, če bi bil hotel, bi mi
bila pripadla tvoja glava. Treba mi je bilo samo reči
tistemu človeku: ,Tu je košček papirja glede nekega
konja, ki ga pa ne znam brati/ In potem?« Kirn je
poškilil izpod obrvi v Mahbuba.

»Potem bi še dvakrat pil vodo — nemara še trikrat.
Po mojem mnenju pa ne večkrat ko trikrat,« je pri¬
pomnil Mahbub preprosto.

»To je res. Mislil sem malo na to, najbolj pa sem
mislil na to, da te imam rad, Mahbub. Zategadelj sem
odšel v Umballo, kakor ti je znano, toda (in tega ne
veš), ležal sem skrit v travi na vrtu, da bi videl, kaj
bo polkovnik Creighton Sahib storil, ko bo prečita!
rodovnik belega žrebca.«

»In kaj je storil?« Kajti Kirn je nenadoma prekinil
razgovor.

»Daješ li t i poročila iz same ljubezni ali pa jih
prodajaš?«

»Prodajam in — kupujem.« Mahbub je vzel izza
pasa štitianski denar in ga dvignil predenj.

159

»Osem!« je dejal Kirn mehanično po nagonu zakot¬
nega iztočnega barantača.

Mahbub se je zasmejal in vtaknil denar nazaj.
»Prelahko je tržiti na tem trgu, prijatelj vsega sveta.
Povej mi rajši iz ljubezni. Najino življenje leži v
drug drugega rokah.«

»Prav dobro. Videl sem Jang-i-Lata Sahiba, ko je
prišel k veliki pojedini. Videl sem ga v pisarni
Creightona Sahiba. Videl sem oba, ko sta čitala rodov¬
nik belega žrebca. Na lastna ušesa sem slišal ukaze
glede pričetka velike vojne.«

»Ha!« Mahbub je prikimal z globoko vzplamtelimi
očmi. »Igra se dobro igra. Ona vojna je zdaj končana
in zlo je, kakor upamo, odrezano, preden se je raz¬
cvetelo — hvala meni — in tebi. Kaj si storil nadalje?«

»Iz te novice sem si napravil nekak trnek, da sem
si lovil z njim pri ljudeh hrane in časti, v vasi, katere
duhovnik je mojega lamo omamil z opijem. Toda de¬
narnica starega moža je bila pri meni in brahmanec
ni ničesar našel. Zaradi tega je bil drugo jutro ves
razkačen. Ho! Ho! In spet sem porabil to novico, ko
sem padel v roke belemu polku z njegovim Bikom.«

»To je bila budalost,« je zabrundal Mahbub. »Z no¬
vicami ne gre razmetavati kakor s konjskimi figami,
temveč je treba varčevati z njimi — kakor z bhan-
gom.«*

»Tako mislim sedaj tudi jaz in vrh tega mi ni to
nič koristilo. A to je bilo že pred davnim časom« —
napravil je kretnjo, kakor da bi hotel s svojo drobno
rjavo roko vse pomesti s sveta — »odtlej pa in zlasti
ponoči sem za punkahi v madrissahu zelo veliko raz¬
mišljal.«

»Ali je dovoljeno vprašati, kam so privedle misli
v nebesih rojenega?« je vprašal Mahbub z izbranim
sarkazmom ter pogladil svojo škrlatno brado.

»Dovoljeno je,« je odvrnil Kirn z istim tonom. »V
Nucklaoju pravijo, da ne sme Sahib črnemu človeku
nikoli priznati, če je kaj zagrešil.«

* Neka omamna pijača.

160

Mahbubova roka je segla pod obleko, kajti Pathana
imenovati »črnega človeka« (kala admi) je smrtna
žalitev. A premislil se je in se zasmejal. »Govori, Sa-
hib: tvoj črni človek posluša.«

»Pa saj,« je rekel Kirn, »jaz nisem Sahib in pri¬
znavam, da sem storil napak, ko sem te, Mahbub Ali,
preklinjal oni dan v Umballi, misleč, da me je Pathan
izdal. Bil sem nepremišljen, kajti malo prej so me bili
ujeli, pa sem hotel ubiti onega bobnarja iz nizke
kaste. Danes pravim, hadži, da si storil prav, in vidim
jasno pred seboj pot k dobri službi. Ostal bom v ma-
drissahu, dokler ne dozorim.«

»Dobro povedal. Zlasti so tehtne razdalje in šte¬
vilke in raba kompasa, česar se je treba naučiti v tej
igri. Tam gori v gorah te čaka nekdo, ki te bo poučil
v tern.«

»Sprejel bom pouk s pogojem — da pripade moj
čas brez nadaljnjega meni, kadar se madrissah zapre.
Zahtevaj to zame od polkovnika.«

»A čemu ne bi vprašal polkovnika sam v jeziku
Sahibov?«

»Polkovnik je služabnik vlade. Na eno samo besedo
mora iti kamor bilo, misliti mora vedno na lastno na¬
predovanje. (Glej, koliko sem se že naučil v Nuckla-
oju!) Razen tega poznam polkovnika šele tri mesece.
Nekega Mahbuba Alija pa poznam že šest let. Tako!
V madrissah pojdem. Hočem se učiti v madrissahu.
Sahib hočem postati v madrissahu. Toda, kadar se
madrissah zapre, moram biti prost in iti med svoje
ljudstvo. Drugače umrem!«

»In katero je tvoje ljudstvo, prijatelj vsega sveta?«

»Ta velika in krasna dežela,« je odvrnil Kirn in
zamahnil z roko naokoli v malem prostoru z ilnatimi
stenami, kjer je oljenica v svoji vdolbini medlo sijala
skozi oblak dima. »In potlej bi rad spet videl svojega
lamo. In potlej potrebujem denarja.«

»Tega potrebuje vsakdo,« je dejal Mahbub togotno.
»Dal ti bom osem an, kajti iz konjskih kopit ni mogoče
spraviti veliko denarja, pa ti mora to za nekaj dni
zadoščati. Z vsem drugim sem popolnoma zadovoljen

11

161

in ni treba več besed. Naglo se uči in v treh letih, ali
pa nemara še prej, boš v pomoč — celo meni.«

»Mar sem bil doslej taka ovira?« je opomnil Kirn z
deškim hihitanjem.

»Nikar nič ne odgovarjaj,« je zamrmral Mahbub.
»Moj novi konjski pomočnik si. Pojdi in lezi k mojim
ljudem. Blizu severnega konca postaje leže pri konjih.«

»S palico me bodo nagnali vse do južnega konca
postaje, če pridem brez pooblastila.«

Mahbub je segel za pas, ovlažil svoj palec na
kolaču kitajskega črnila ter pritisnil odtis na list
mehkega indijskega papirja. Od Balkha do Bombaya
poznajo ljudje ta ostri žig s staro diagonalno tekočo
brazgotino nad njim.

»To je dovolj za legitimiranje pri mojem pazniku.

Jaz pridem proti jutru.«

»Po kateri poti?« je vprašal Kirn.

»Po poti iz mesta. Ena sama pot je. Potem se po¬
vrnemo k Creightonu Sahibu. Prihranil sem ti precej
bunk.«

»Alah! Kaj pomenijo bunke, če ti pa glava rahlo
stoji na ramenih?«

Kirn je tiho zdrsnil v noč, šel na pol okoli hiše,
držeč se tesno zidu, in prišel dobro miljo od postaje.
Nato je pa naredil velik ovinek ter odcapljal polagoma
nazaj: kajti treba mu je bilo časa za izmišljanje kake
bajke za slučaj, da bi Mahbubovi ljudje kaj izpra¬
ševali.

Ti so taborili na nerabljenem prostoru ob železnici
in kot pristni domačini seveda niso iztovorili Mahbu-
bovih živali iz obeh živinskih voz, ki sta stala sredi
drugih, od Bombayskega tramvajskega društva nakup¬
ljenih domačih konj. Paznik, zdelan mohamedanec
sušične zunanjosti, je sirovo nahrulil Kima, ko pa je
pogledal Mahbubov odtis prsta, se je pomiril.

»Hadži me je dobrotno sprejel v svojo službo,« je
rekel Kirn čemerno. »Če dvomiš, počakaj, da pride
zjutraj sam. Medtem mi pa daj prostora pri ognju.«

Začelo se je tisto vsakdanje brezpomembno čve¬
kanje, ki ga mora pričeti vsak domačin iz nizke kaste

162

-ob vsaki priliki. Ko se je končalo, je legel Kim za
peščico Mahbubovih hlapcev, skoraj med kolesje ži¬
vinskega voza, na tla in se pokril z izposojeno volneno
odejo. Taka postelja sredi razbite opeke in odpadkov
tovora, med prenatrpanimi konji in neumitimi Balti,
v vlažni noči, bi ugajala malokateremu belemu dečku,
Kim pa je bil srečen. Menjavanje prizorov, delo in
okolica, vse to je bil življenjski dih za njegove male
nosnice in misel na lične bele postelje pri Sv. Ksave-
riju, stoječe v lepi vrsti pod punkahi, ga ni navdajala
z nič manjšim veseljem, kakor če bi se mu posrečilo
ponoviti poštevanko v angleškem jeziku.

»Zelo star sem že,« si je mislil na pol dremaje.
»Vsak mesec se postaram za eno leto. Zelo mlad sem
bil in bedak od nog do glave, ko sem nesel Mahbubovo
poročilo v Umballo. Še tedaj, ko sem bil pri onem
belem polku, sem bil zelo mlad in majhen in malo
pameten. Zdaj se pa vsak dan več naučim in čez tri
leta me bo polkovnik vzel iz madrissaha in mi dovolil,
da se bom z Mahbubom podil po veliki cesti za konj¬
skimi rodovniki ali pa bom smel morda kar sam hoditi;
ali pa najdem nemara lamo in pojdem ž njim. Da, to
je najbolje. Spet romati kot chela s svojim lamom, ko
se vrne v Benares.« Misli so mu prihajale počasneje in
brez zveze. Pričel se je pogrezati v nekakšno čarobno
sanjsko deželo, tedaj pa je ujelo njegovo uho tenak,
oster šepet iznad enoličnega brbljanja okoli ognja.
Prihajal je izza živinskega, z železjem obitega vagona.

»Tak ga ni tukaj?«

»Kje bi naj pa bil, če ne bi rogovilil po mestu? Kdo
bi iskal podgane v žabji luži? Pojdi stran. To ni naš
človek.«

»Prihodnjič ne sme več nazaj čez prelaze. Tako je
ukazano.«

»Podkupi kakšno žensko, da mu bo kaj dala. To
stane samo nekaj rupij in nobene priče ne bo.«

»Razen ženske. To je treba izvršiti zanesljiveje. In
pomisli na ceno za njegovo glavo.«

»Že, že, a policija ima dolge roke in daleč od meje
smo. Če bi bilo zdaj to v Peshawuru!«

o*

163

»Saj — v Peshawuru,« je porogljivo dejal drugi
glas. »V Peshawuru, kjer je polno njegovih sorodni¬
kov — polno zakotnih lukenj in žensk, ki se lahko
skrije za njih krila! Da, Peshawur ali džehanum, ta
dva sta za naju enako vredna.«

»Kakšen načrt pa imaš potemtakem?«

»Oh, bedak, ali ti ga nisem že stokrat povedal. Po¬
čakaj, da pride in leže spat, potem pa zanesljiv strel.
Živinski vozovi leže med nama in zasledovalci. Treba
nama je samo preskočiti tračnice in jo ubrati svojo
pot. Ne bodo videli, od kod je prišel strel. Počakaj tu
vsaj do zore. Kakšen fakir pa si, da se treseš, če malo
popaziš?«

»Oho!« si je mislil Kirn za trdno zatisnjenimi očmi.
»Že spet Mahbub. JRpdovnik belega žrebca res ni nič
dobrega za krošnjarjenje pri Sahibih. Ali je pa ne¬
mara Mahbub prodajal še druge novice? Kaj je storiti,
Kirn? Ne vem, kod tiči Mahbub, in če pride pred zoro
sem, ga ustrele. To bi ne bilo nič dobrega zate, Kirn.
Tudi za policijo ni dobra zadeva. Nobena korist bi ne
bila niti za Mahbuba in« —- skoraj na glas se je zahi¬
hital — »nobene lekcije v Nucklaoju se ne morem
spomniti, ki bi mi pomagala. Alah! Tu je Kirn in tam
so oni. Najprej mora torej Kim vstati in oditi, ne da
bi mogli oni kaj sumiti. Slabe sanje prebude človeka
— tako —«

Sunil je odejo z obraza in se mahoma zravnal s
strašnim, grgrajočim, brezsmiselnim tuljenjem Azijata,
ki ga tlači mora.

»Urr-urr-urr-urr! Ya-la-la-la-la-la! Narain! Churel!
Churel!«

Churel je posebno zloben duh ženske, ki je umrla
na porodni postelji. Z nazaj obrnjenimi stopali stopa
in preži na samotnih potih ter mrcvari in muči ljudi.
Kirnovo glasno bevskanje in lajanje je postajalo glas¬
nejše in glasnejše, dokler ni nazadnje planil pokoncu
in napol dremaje odštorkljal, ko ga je taborišče vse¬
vprek preklinjalo zaradi motenja nočnega miru. —
Kakih dvajset korakov od tam je zopet legel na tla,
skrbno pazeč na to, da sta šepetalca še slišala njegovo

164

stokanje in kruljenje, ko se je polagoma zopet pomir¬
jeval. Čez nekaj minut se je pa odkotalil proti cesti
in se ukradel v gosto temo. Ubiral jo je hitro, dokler
ni prišel do odvodnega kanala, in se prihulil podenj,
da mu je bila brada v isti višini z obločnim robom. Tu
je lahko neopaženo pregledaval ves nočni promet.

Dva ali trije vozovi so prišli mimo in oddrdrali
proti predmestju; kašljajoč stražnik, nekaj hitečih
pešcev, pa nekaj ponočnjakov, ki so peli, da bi odvr¬
nili od sebe hudobne duhove. Nato se je začulo peke-
tanje konjskih kopit.

»Oh! To pa zelo diši po Mahbubu,« si je mislil Kim,
ko se je konj plašil glavice nad kanalom. »Hej! Mah-
bub Ali,« je zašepetal, »pazi se!«

Jezdec je potegnil konja nazaj, da se je skoraj
sesedel na kolk, in ga je pognal proti robu kanala.

»Nikoli več,« je izpregovoril Mahbub glasno, »ne
vzamem podkovanega konja za nočno ježo. Vsaka ko¬
ščica in vsak žebelj v mestu se mu zabode v nogo.«
Pripognil se je, da bi privzdignil konju prednjo nogo,
in tako se je približala njegova glava na čevelj h
Kirnu. »Dol -— ostani na tleh,« je zašepetal. »Noč je
polna oči.«

»Dva možaka prežita nate za konjskimi vozovi.
Nameravata te ustreliti, ko pojdeš spat, kajti za tvojo
glavo je razpisana nagrada. Slišal sem to, ko sem
dremal zraven konj.«

»Ali si ju videl? .. . Stoj pri miru, gospod vseh hu¬
dičev!« To besno proti konju.

»Ne.«

»Ali je bil morda eden oblečen kot fakir?«

»Prvi je rekel drugemu: ,Kakšen fakir pa si, da se
treseš, če malo popaziš/«

»Dobro, vrni se v taborišče in lezi na tla, nocoj še
ne bom umrl.«

Mahbub je obrnil konja in izginil. Kim se je splazil
ob jarku nazaj, da je dosegel prostor nasproti svojemu
drugemu počivališču, smuknil potem kakor podlasica
čez pot in se zopet zamotal v odeje.

»Zdaj Mahbub vsaj ve,« si je mislil zadovoljno.

165

»In res, govoril je kakor človek, ki je kaj takega pri¬
čakoval. Ne verjamem, da bosta ona dva imela kakšno
korist od nocojšnje preže.«

Minila je ura in Kim je vkljub najboljši volji, da
bi vso noč prebedel, vendarle globoko zaspal. Kdaj pa
kdaj je priropotal nočni vlak po tračnicah komaj
dvajset čevljev od njega, deček pa je imel v sebi vso
orijentalsko brezbrižnost za hrup, pa mu ta ropot ni
vpletel niti ene nitke sanj v njegovo spanje.

Mahbub je bil pa vse prej kakor zaspan. Silno se
mu je zamerilo, da mu ljudje, ki ne pripadajo niti
njegovemu rodu in tudi nimajo nič z njegovimi pri¬
ložnostnimi ljubezenskimi zadevami, strežejo po živ¬
ljenju. Prvi in naravni namen mu je bil, da bi šel bolj
daleč spodaj čez železniško progo, se potem priplazil
nazaj, zgrabil svoja dobra prijatelja za hrbtom in ju
kratkomalo pobil. Potem se je pa z žalostjo domislil,
da bi mogla druga vladna veja, povsem izven zveze
s polkovnikom Creightonom zahtevati pojasnil, ki bi
jih bilo težko dajati; znano mu je bilo tudi, da dvig¬
nejo na južni strani meje glede vsakega najdenega
mrliča vselej smešen hrup. Odkar je poslal Kima z
onim poročilom v Umballo, še ni bil v takih skrbeh,
pa je že upal, da je vsakemu sumu enkrat za vselej
konec.

Zdaj mu je prišla na um sijajna misel.

»Angleži govore večno samo resnico,« je dejal,
»zato smatrajo nas, otroke te dežele, večno za same
bedake. Pri Alahu, povedal bom resnico temu ali
onemu Angležu. Kaj pa koristi državna policija, če
pa pokradejo ubogemu Kabulu njegove konje iz samih
državnih železniških vozov. Tu smo prav tako na
slabem kakor v Peshawuru! Moral bi se pritožiti na
postaji. Še bolje pri kakem mladem Sahibu pri želez¬
nici! Ti so zelo vestni v službi, in če ujamejo tatove,
se jim to šteje v čast.«

Privezal je konja zunaj postaje in odšel na peron.

»Halo, Mahbub Ali!« je vzkliknil mlad pomočnik
okrajnega prometnega pregledništva, ki je čakal, da
bi se odpeljal po progi — visok, mišičast mladenič s

166

predivnimi lasmi in z umazano obleko iz belega platna.
»Kaj pa delaš tukaj? Kljuseta naprodaj — eh?«

»Ne, nisem v skrbeh zastran svojih konj. Prišel
sem iskat Lutufa Ullaha. Voz konj imam na postaji.
Ali bi jih mogel kdo brez znanja železniške uprave
iztovoriti?«

»Po mojih mislih ne, Mahbub. Lahko nas primete,
če bi se zgodilo kaj takega.«

»Videl sem dva moška, ki sta se skoraj vso noč
plazila med kolesjem železniškega voza. Ker fakirji
ne kradejo konj, se nisem brigal dalje zanju. Hotel
sem poiskati svojega družabnika Lutufa Ullaha.«

»Hudiča, res? Pa si nisi belil glave s tem? Mož-
beseda, dobro, da sem naletel nate. Kakšna sta pa bila
na zunaj, a?«

»Bila sta samo fakirja. Ti ne bi storili drugega,
kakor da bi kvečjemu vzeli nekaj žita iz vsakega
voza. Mnogo jih je na progi. Država ne bi utrpela
velike škode. Prišel sem, da bi poiskal svojega dru¬
žabnika Lutufa Ullaha.«

»Bodi brez skrbi glede svojega družabnika. Kje so
vajini konjski vozovi?«

»Nekoliko na to stran od onega najoddaljenejšega
kraja, kjer prižigajo svetilke za vlake.«

»Pri signalni hišici. Da.«

»In na progi tik ceste na desni strani — če gledaš
takole tja po progi. A kar se tiče Lutufa Ullaha —
visok človek s potolčenim nosom in perzijskem prepe-
ličarjem — saj!«

Mladenič je odhitel, da bi prebudil kakega posebno
vestnega stražnika, kajti, kakor rečeno, železnica je
imela mnogo neprilik zaradi tatvin v skladiščih. —
Mahbub Ali se je zahihital v svojo pobarvano brado.

»Hodili bodo v svojih škornjih in delali hrup, pa
se potem čudili, kako da ni nobenega fakirja tam.
Pretkana fanta sta — Barton Sahib in Voung Sahib.«

Leno je čakal nekaj minut, da bi videl, kako bodo
hiteli po progi, pripravljeni za delo. Neka lahka loko¬
motiva je zdrsnila skozi postajo in toliko da je še ujel
z očmi mladega Bartona, ki je vodil stroj.

167

»Krivico sem storil temu otroku. Saj le ni tak be¬
dak,« je dejal Mahbub Ali. »Z lokomotivo loviti tatu,
to je res nov šport!«

Ko je prišel Mahbub Ali ob jutranjem svitu v svoje
taborišče, se ni nikomur zdelo vredno, da bi ga obve¬
stil o nočnih novicah. Prav nikomur, razen nekemu
majhnemu konjskemu pomočniku, ki je pravkar stopil
v službo pri tem mogočniku in ki ga je Mahkub pokli¬
cal v svoj šotor, da bi mu pomagal pri pospravljanju.

»Vse mi je znano,« je šepnil Kirn, sklanjajoč se nad
sedelne vreče. »Dva Sahiba sta se pripeljala na loko¬
motivi. Tekal sem v temi gor in dol po tej strani konj¬
skih voz, ko se je lokomotiva počasi premikala sem
in tja. Planila sta na dva moška, sedeča pod tem živin¬
skim vozom — hadži, kaj naj napravim s tem kosom
tobaka? Ali naj ga zavijem v papir in položim pod
solno vrečo? Da — in sta ju pobila na tla. Eden od
njiju pa je udaril Sahiba s fakirskim kozlovskim ro¬
gom« (Kirn je menil sestavljeno rogovje črnih kozlov,
ki je fakirjem edino priložnostno orožje) — »in tekla
je kri. In drugi Sahib, ki je najprej svojega moža do
nezavesti pretepel, je oplazil napadalca s kratko pu¬
ško, ki je zdrknila prvemu iz rok. Kakor poblazneli
so besneli drug proti drugemu.«

Mahbub se je smehljal z nebeško resignacijo-. »Ne!
To ni tolikanj ,dewani‘ (blaznost, ali pa slučaj za
civilno sodišče — ta izraz se da primeniti na oba
slučaja), kolikor ,nizamut‘ (kriminalen slučaj). Puško
praviš? Dobrih deset let ječe.«

»Potem sta oba tiho ležala, po mojem mnenju sta
bila malone mrtva, ko so ju prenesli na lokomotivo.
Glavi sta jima kar tako bingljali. In mnogo krvi je na
progi. Pojdi in poglej.«

»Krvi sem že dovolj videl. Ječa je varen kraj —
in nedvomno bosta navedla napačni imeni, pa ju go¬
tovo dolgo časa nihče ne najde. Nista bila baš moja
prijatelja. Tvoja in moja usoda visita po vsem videzu
na istem konopcu. Kakšna povest za zdravnika biserov!
Zdaj pa hitro naprej s sedelnimi vrečami in kuhinjsko
posodo. Iztovorili bomo konje, pa hajdi proti Simli.«

168

Z vso naglico -— kakor jo pač razumejo orijentalci
— z dolgotrajnim pojasnjevanjem, psovanjem in dol¬
goveznim pripovedovanjem, brezskrbno in mudeč se
pri stoterih malenkostnih zadevah, so podrli neurejeno
taborišče in pognali pol tucata okorelih in muhastih
konj po cesti Kalki v sveže, od dežja vlažno jutro.
Kima, katerega so vsi oni, ki so hoteli ostati s Patha-
nom v dobrem razmerju, smatrali za Mahbubovega
miljenca, niso klicali k nobenemu delu. V kar naj-
udobnejšem lahnem teku so nadaljevali svojo pot in
se ustavljali vsakih par ur pri vsakem ostajališču ob
cesti. Silo veliko Sahibov potuje po cesti Kalki in,
kakor pravi Mahbub Ali, vsakemu mlademu Sahibu
se zdi potrebno, izdajati se za poznavalca konj ter se
delati, če je še tako čez ušesa zadolžen pri izposoje¬
valcu denarja, kakor da bi hotel kupiti. Zategadelj so
Sahibi, ki so se vozili po cesti s svojimi kmetskimi vo¬
zovi, drug za drugim ustavljali svoje vozove ter od¬
pirali svoja zgovorna usta. Ta ali oni je stopil z voza
ter otipaval konjem noge, izpraševal vsakovrstne abot¬
nosti, ali pa iz samega nepoznanja domačega narečja
sirovo žalil neomajnega konjskega mešetarja.

»Ko sem imel prvič opravka s Sahibi in to je bilo
tedaj, ko je bil polkovnik Soady Sahib upravitelj
Forta Abazaija in je iz nagajivosti dal poplaviti ko¬
misarjevo skladišče,« je zaupno dejal Mahbub Kirnu,
ko mu je deček natlačil pipo pod drevesom, »še nisem
vedel, kakšni bedaki so, pa sem se večkrat raztogotil.
Tako kot nekoč —« in povedal je Kirnu zgodbo o ne¬
kem izrazu, ki ga je rabil nekdo nedolžno v čisto
napačnem pomenu, kar je spravilo Kima v neznansko
veselje. »Zdaj pa vem,« — pri tem je polagoma puhal
dim iz ust — »da je z njimi prav tako kakor z vsemi
drugimi — v nekih ozirih so pametni, v drugih pa zelo
neumni. Zelo neumno je, rabiti proti tujcu napačno
besedo, kajti nemara ti je srce res prosto žalilnega
namena, a kako naj tujec to ve? Ta si išče resnice prej
z bodalom.«

»Res. Resnične besede,« je pritrdil Kim slovesno.

169

»Bedaki govorijo na primer o mački, kadar pride žen¬
ska na porodno posteljo. Slišal sem to.«

»Potemtakem moraš vedno, zlasti pa v takem po¬
ložaju, kakršen je tvoj, imeti dvojen obraz. Med Sa-
hibi ne pozabi nikoli, da si Sahib, med hindujskim
ljudstvom pa imej zmerom pred očmi, da si —« umolk¬
nil je in se nasmehnil v zadregi.

»Kaj pa sem? Musliman, hindu, jain, ali buddhist?
To je trd oreh.«

»Nevernik si na vsak način in zato boš pogubljen.
Tako pravi moj Zakon — ali vsaj mislim, da tako
pravi. Si pa tudi moj prijateljček vsega sveta in te
imam rad. Tako mi pravi srce. Z verami je tako kakor
s konjino. Pameten človek ve, konji so dobri — lahko
je napraviti dobiček z njimi; in kar se mene tiče —
čeprav sem dober Sunnit in sovražim ljudi iz Tiraha
— sem vendar skoraj prepričan, da je z vsemi verami
isto. Prestavi kattiwarsko kobilo iz njene peščene do¬
movine na zapad v Bengalijo, pa bo ohromela — prav
tako kakor balkhijski žrebec (in ni jih boljših konj,
kakor so balkhijski, samo če ne bi bili tako težki v
plečih) v velikih severnih pustinjah nikakor ni kos
snega vajenim velblodom, ki sem jih videl. Potem¬
takem pravim v svojem srcu, da je z verami prav tako
kakor s konji. Vse ima v svoji domovini svoje dobre
strani.«

»Toda moj lama je govoril čisto drugače.«

»Oh, to je star sanjač iz Bhotiyala. Srce mi je malce
nžaljeno, prijatelj vsega sveta, da vidiš tolikanj po¬
membnega v človeku, ki je tako malo znan.«

»Že mogoče, hadži; toda vendarle vidim to vrednoto
in srce me vleče k njemu.«

»A njegovo k tvojemu, tako sem slišal. Srca so
(kakor konji. Prihajajo in odhajajo, kakor jim vele¬
vajo uzde in ostroge. Pokliči Gula Shera Khana ondi
preko, da naj trdneje prikoliči onega rjavega žrebca.
Nečem imeti na vsakem počivališču konjskega boja;
in tale temnorjavi tam mora biti malo bolj ločen od
vranca ... poslušaj me zdaj. Ali je za mir tvojega
srca nujno, da vidiš lamo?«

170

»On je del moje obveznosti,« je odvrnil Kim. »Če
ga ne bom več videl in mi ga vzamejo, zapustim ma-
drissah v Nucklaoju in — kadar izginem, kdo me
najde še?«

»To je res. Še noben žrebec ni bil privezan s
ianjšim povodcem, kakor si ti.« Mahbub je prikimal
z glavo.

»Ne boj se.« Kim je govoril, kakor da bo vsak hip
izginil. »Moj lama je dejal, da pride v madrissah ter
me obišče —«

»Berač z beraško skodelo vpričo onih mladih Sa —«

»Niso vsi!« Kim mu je segel v besedo in se zmrdnil.
»Marsikateri od njih ima modro pobarvane oči in
nohte očrnele od krvi nižje kaste. Sinovi methiranijev
- — v svaščini z bhungi (pometači).«

Ni nam treba zasledovati dalje ostanka tega ro¬
dovnika, a Kim je razložil svoje stališče izčrpno in
brez ogrevanja, žvečeč pri tem kos sladkorne trstike.

»Prijatelj vsega sveta,« je dejal Mahbub in dal
dečku pipo, da bi mu jo očistil, »poznal sem mnogo
mož, žena in otrok in ne malo Sahibov. Vse svoje
življenje pa nisem naletel na takega škrata, kakor
si ti.«

»In kako to? Ko ti pa vedno govorim resnico.«

»Nemara prav zato, kajti to je svet poln nevar¬
nosti za poštene ljudi.« Mahbub se je skobacal na
noge, si pripasal pas in odšel h konjem.

»Ali pa ti jo prodajam?«

V Kirnovem glasu je bilo nekaj, da se je moral
Mahbub ustaviti in obrniti. »Kakšno novo hudičev-
stvo?«

»Osem an, pa ti povem,« je rekel Kim in se na¬
muznil. »Gre za tvoj mir.«

»Oh, šaitan!« Mahbub je odštel denar.

»Ali se spominjaš zadevice s tatovi v temi, tam
doli v Umballi?«

»Ker so iskali mojega življenja, je nisem popol¬
noma pozabil. Čemu?«

»Ali se spominjaš kašmirskega seraja?«

»Navijem ti ušesa pri tej priči, Sahib.«

171

»Ni treba — Pathan. Samb, oni drugi fakir, ki so
ga bili Sahibi do nezavesti pretepli, je bil isti, ki je
preiskal tvojo pregrajo v Lahoreu. Videl sem ga v
obraz, ko so mu pomagali na lokomotivo. Prav isti
človek.«

»Zakaj pa mi nisi prej povedal tega?«

»Oh, saj pride v ječo 1  in bo za nekaj let na varnem.
Ni treba več pripovedovati, kakor je ob vsaki priliki
potrebno. Razen tega pa tedaj nisem rabil denarja za
sladčice.«

»Allah kerim!« je rekel Mahbub Ali. »Ne boš tudi
moje glave prodal kdaj za nekaj sladčic, če se ti slu¬
čajno zahoče?«

Kirn se bo do svoje smrti spominjal onega dolgo¬
trajnega, počasnega potovanja od Umballe skozi
Kalko in bližnje Pinjorske vrtove navzgor proti Simli.
Nepričakovan vrtinec reke Guggera je odplavil enega
konja (seveda največ vrednega) in Kim je skoraj uto¬
nil med plešočim oblim kamenjem. Dalje na poti je
neki vladni slon nagnal konje v beg, in ker so bili
ti preveč navdušeni za zeleno pašo, je trajalo poldrug
dan, preden so jih spet spravili skupaj. Potem so sre¬
čali Sikandara Khana, prihajajočega z nekaterimi
kljusami, ki jih ni bilo moči prodati — preostanki nje¬
govega prevoza — in Mahbub, ki je imel glede konj
več znanja v svojem mezincu kakor Sikandar Khan v
vsem svojem območju, si je vtepel v glavo, da mora
vsaj dve najslabši kupiti, kar je pomenilo osem ur
premetene diplomatičnosti in neznansko mnogo tobaka.
Toda vse to je bila sama radost — odprta cesta, vzpe¬
njajoča in pogrezajoča in vijoča se okoli polagoma
se dvigajočega predgorja; jutranja zarja, razlita nad
oddaljenimi snežniki, gostovejni kaktusi, rastoči za¬
poredoma po skalnatih pobočjih, šum tisočerih voda v
njihovih strugah, vreščanje opic, slovesni deodari,
vzpenjajoči se s povešenim vejevjem drug iznad dru¬
gega, razgled na doline daleč pod njimi, neprestano
trobljenje rogov tonga* in divji dir k vozovom prive-

* Voz na dveh kolesih.

172

zanih konj, kadar je zavila tonga okoli ovinka, odmori
za molitev (Mahbub je bil zelo veren glede umivanja
in glasnega opravljanja pobožnosti, kadar ni priga¬
njal čas), večerno moževanje na počivališčih, kadar

50 velblodje in voli slovesno skupaj prežvekovali in so

51 preprosti gonjači pripovedovali novice z velike ceste

— vse to je dvigalo Kirnu srce, da je kar prepevalo v
njem.

»Ko pa mineta petje in ples,« je dejal Mahbub Ali,
»pride polkovnika Sahiba pesem na vrsto in ta ne bo
tako sladka.«

»Lepa dežela — prekrasna dežela je ta Hindustan

— in dežela petih veletokov je lepša od vseh,« je na
pol zapel Kirn. »Tja se odpravim spet, če Mahbub Ali
ali pa polkovnik dvigneta roko ali nogo proti meni.
Kadar izginem, kdo me tedaj najde še? Glej, hadži, je
li onole mesto Simla? Alah, kakšno mesto!«

»Mojega očeta brat, in ta je bil že star takrat, ko
je bil vodnjak Mackersona Sahiba v Peshavruru nov,
je pomnil čase, ko sta bili šele samo dve hiši v njem.«

Odgnal je konje na bazar izpod glavne ceste — v
ta s kunci natrpani okraj, ki se dviga iz doline v kotu
pet in štiridesetih stopinj proti Mestni hiši. Človek, ki
pozna tam pota, bi mogel kljubovati vsej policiji in¬
dijske letne prestolnice, tako premeteno se drži ve¬
randa verande, prehod prehoda, zakotje zakotja. Tu¬
kaj stanujejo oni, ki skrbijo za potrebe tega veselega
mesta — Ihampani, ki vlečejo zvečer rikše krasnih
dam in mečejo do zore kocke, trgovci z zelenjadjo,
oljem, prodajalci kuriozitet, kuriva, duhovniki, tatovi
in domači državni uradniki. Tu pretresajo kurtizane
stvari, ki veljajo za najgloblje skrivnosti indijskega
sveta in tukaj se zbirajo vsi pod-podagentje polovice
vseh domačih držav. Tukaj si je tudi Mahbub Ali
najel sobo v hiši nekega muslimanskega živinskega
trgovca, in ta je bila znatno bolje zaklenjena, kakor
pa njegova pregraja v Lahoreu. Razen tega je bila to
nekakšna čudežna celica: kajti ob večernem mraku
je stopil vanjo mohamedanski konjski pomočnik, čez
eno uro pa je izstopil namestu njega mlad evrazijski

173

deček — barvilo Lucknowskega dekleta se je izborno
obneslo — v slabo se mu prilegajoči bazarski obleki.

»Govoril sem s Creightonom Sahibom,« je izpre-
govoril Mahbub Ali, in drugič je že roka prijateljstva
odvrnila bič nezgode. »On pravi, da si celili šestdeset
dni pognal na veliki cesti in da je potemtakem pre¬
pozno poslati te v kako gorsko šolo.«

»Saj sem rekel, da so počitnice moje. Nečem hoditi
v dve šoli. To je del moje obveznosti.«

»Polkovnik še nič ne ve o pogodbi. Stanoval boš v
hiši Lurgana Sahiba, dokler ne pride čas, da odideš
zopet v Nucklao.«

»Rajši bi stanoval pri tebi, Mahbub.«

»Ne znaš ceniti tega počaščen ja. Lurgan Sahib sam
je povprašal po tebi. V hrib kreneš in potem dalje
po cesti in tam moraš za nekaj časa pozabiti, da si
kedaj mene, Mahbuba Alija, ki Creightonu Sahibu,
katerega ne poznaš, prodaja konje, videl ali govoril z
menoj. Imel na brigi ta ukaz.«

Kirn je prikimal: »Prav,« je dejal »in kdo je ta
Lurgan Sahib? Ne« — ujel je Mahbubov kot meč ostri
pogled — »res, nikoli še nisem slišal njegovega imena.
Ali je nemara« — tu je znižal glas — »kateri od nas?«

»Kako govoriš to ,o d n a s‘, Sahib?« Mahbub Ali
je odvrnil z glasom, ki ga je rabil proti Evropejcem.
»Jaz sem Pathan, ti si Sahib in Sahibov sin. Lurgan
Sahib ima skladišče med evropskimi skladišči. Vsa
Simla ga pozna. Povprašaj tam ... in, prijatelj vsega
sveta, to je človek, ki ga je treba slušati na najlah-
nejši tren očesa. Ljudje pravijo, da se ukvarja s ča¬
rovnijo, toda ne brigaj se za to. Pojdi v gorovje in po¬
vprašaj. Tu se pričenja Velika igra.«

174

DEVETO POGLAVJE

Krokarskega plemena glavar
modri Yelth je S’doaksa rodil.
Medved Itswoot, s čarovno močjo,
pa ga zdravilstva učil.

Naglo si dečko bistril je duha —
in bil je okreten in smel:

ko plesal je strašni Klu-Kwalli ples,
je medved kar blesti začel.

Pripovedka o Oregonu.

S prisrčno radostjo se je zavihtel Kim na drugi
okret kolesa. Za nekaj časa bo zopet Sahib. S to mi¬
slijo v srcu se je, ko je dospel na široko cesto pod
Mestno hišo v Simli, začel ozirati za človekom, ki bi
mu mogel imponirati. Neki hindujski dečko, približno
desetih let, je čepel pod svetilkinim stebrom.

»Kje je hiša Mr. Lurgana?« je vprašal Kim.

»Ne razumem angleško,« se je glasil odgovor in Kim
je temu primerno spremenil jezik.

»Pokažem ti.«

Skupaj sta se odpravila skozi skrivnostni somrak,
ki je bil poln mestnega hrupa spodaj ter diha hlad¬
nega vetra zgoraj v gorovju Jakku, ovenčanem z deo-
darskim drevjem, štrlečim visoko proti ozvezdju.
Luči v hišah raztresene po vseh višinah, so bile kakor
nekakšen drugi nebesni svod. Nekatere so bile stalne,
druge so pa pripadale rikšam brezskrbnih, glasno se
razgovarjajočih Angležev, vozečih se k večerji.

»Tule je,« je dejal Kirnov vodnik in se ustavil pred
verando v isti višini z glavno cesto. Nobene duri jima
niso stale napoti, samo zavesa iz trstičnih paličk, ki
se je lovila vanjo luč cestne svetilke.

»Prišel je,« je dejal vodnik z glasom, ki je bil

175

komaj jačji od vzdiha, in je izginil. Kirn je bil prepri¬
čan, da je bil deček že začetkoma nalašč nastavljen
tam, da bi ga vodil, vendar je napravil drzen obraz in
odgrnil zaveso. Mož s črno brado in zelenim ščitcem
nad očmi je sedel pri mizi in pobiral s kratkimi be¬
limi rokami drobne, svetle kroglice, drugo za drugo,
s pladnja pred seboj, jih nizal na svetlo vrvico in pol¬
glasno popeval sam pri sebi. Kirn je opazil, da je
prostor za svetlobnim kolobarjem poln stvari, ki so
dišale po vseh vonjavah vzhodnih svetišč. Dih mošusa,
dišava sandalovine in presladki vonj jasminovega olja
mu je silil v odprte nosnice.

»Tukaj sem,« je izpregovoril nazadnje Kirn v svo¬
jem domačem narečju: omamljen od dišav je pozabil,
da hoče biti Sahib.

»Devet in sedemdeset, osemdeset, ena in osemdeset,«
je štel mož sam pri sebi in tako hitro nizal biser na
biser, da je Kirn komaj sledil njegove prste. Po¬
tisnil si je nazaj zeleni ščit in je cele pol minute ne¬
premično upiral oči v Kima. Zenice oči so se širile in
se zopet ožile v konico igle, kakor svojevoljno. Pri
vratih Taksali je bil neki fakir, ki je znal natančno
tako delati in je služil denar, zlasti kadar je preklinjal
neumne ženske. Kirn je z zanimanjem strmel vanj.
Njegov zloglasni prijatelj je znal razen tega tudi z
ušesi migati, malone kakor kozel, in Kirn je bil raz¬
očaran, da ga ta novi človek ne posnema tudi v tem.

»Nič se ne boj,« je dejal nepričakovano Mr. Lurgan.
»Čemu naj bi se pa bal?«

»Nocoj boš tukaj spal in ostal potem pri meni,
dokler ne pride čas, da odideš nazaj v Nucklao. Tako
je ukazano.«

»Tako je ukazano,« je ponovil Kirn. »Toda kje bom
spal?«

»Tukaj, v onile sobi.« Lurgan Sahib je zamahnil z
roko proti temnemu ozadju.

»Pa bodi,« je dejal Kirn umevajoče. »Sedaj?«

Lurgan je prikimal in si držal svetilko nad glavo.
Ko ju je objela svetloba, je planila iz sten zbirka
tibetanskih mask plešočih hudičev, ki so visele nad

176

draperijami, uvezenimi s hudiči, pripadajočimi tej
strahotni prireditvi — maske z rogovi, maske spaku¬
jočih se obrazov in raznih neumnih strahov. V nekem
kotu mu je grozil japonski vojščak v oklepu in per¬
janici s svojo helebardo; s celega roja khand* in
kuttar** se je odbijal negotovi odsev. Toda bolj od
vsega tega je zanimala Kima — maske plešočih hu¬
dičev je bil že videl v lahorskem muzeju — prikazen
milookega hindujskega otroka, ki ga je bil zapustil
pri vratih, pa je zdaj iznenada s prekrižanimi nogami
in lahnim smehom na škrlatnih ustnicah sedel pod
mizo z biseri.

»Po mojem mnenju me hoče Lurgan Sahib prestra¬
šiti. Prepričan sem, da bi onile hudičevski maloprid¬
než pod mizo rad videl, da bi se bal. Ta kraj,« je dodal
glasno, »je res podoben ,čudežni hiši‘. Kje je moja
postelja?«

Lurgan Sahib je pokazal na domačo blazino v kotu
pri ostudnih maskah, vzel v roke svetilko in pustil
sobo v temi.

»Je bil to Lurgan Sahib?« je vprašal Kirn, ko je
počenil na tla. Nobenega odgovora. Slišal je samo di¬
hanje hindujskega dečka in po tem šumu se je plazil
po tleh, zavihtel pesti v temo in zavpil: »Odgovori,
hudič! Ali se tako vleče Sahib za nos?«

Zdelo se mu je, da je slišal iz teme odmev ne¬
kakšnega hihitanja. To ni mogel biti njegov nežni
tovariš, kajti ta se je jokal. Potemtakem je Kirn po¬
vzdignil glas ter zakričal: »Lurgan Sahib! Oh, Lurgan
Sahib! Ali je ukazano, naj tvoj služabnik ne govori
z menoj?«

»Ukazano je.« Glas je prihajal od zadaj in Kirn se
je od strahu zdrznil.

»Prav torej. A zapomni si,« je zarentačil in poiskal
zopet svojo blazino, »jutri zjutraj boš tepen. Ne maram
za hindujce.«

To ni bila vesela noč. Soba je bila polna glasov in

* Kopje.

** Bodalo.

12 177

godbe. Kim se je dvakrat prebudil, ko ga je nekdo
klical po imenu. Ob drugem klicanju je vstal, da bi
pogledal, kar se je pa končalo tako, da se je zadel z
nosom ob neko omaro, ki je govorila sicer z nedvom¬
nim človeškim jezikom, nikakor pa ne s človeškim
glasom. Zdelo se je, da se omara končuje v tenko tro¬
bento, in da je z žico spojena z neko manjšo omaro na
tleh — toliko vsaj je dognal s tipanjem. In glas, ki
je bil zelo trd in hreščeč, je prihajal iz troblje. Kim
se je podrgnil po nosu in se togotil, misleč, kakor
zmerom, po hindustansko.

»Za kakega bazarskega berača bi bilo nemara to kaj
imenitnega — jaz pa sem Sahib in Sahibov sin in pa,
kar velja dvakrat toliko, študent v Nucklaoju. Da,«
(tu je zopet pričel po angleško,) »študent pri Sv. Ksa-
veriju. Hudič vzemi Lurganove oči! To je nekakšen
stroj, kakor je na primer stroj za šivanje. Oh, to je
veliko pobalinstvo od njega — mi iz Lucknowa se ne
damo tako strašiti — ne!« Potem pa po hindujsko:
»a kakšen dobiček ima od tega? Saj je le trgovec —
v njegovem skladišču sem. Creighton Sahib pa je pol¬
kovnik — in Creighton Sahib je zaukazal, naj se vse
to napravi. Kako bom premikastil jutri tega hin¬
dujca! Kaj je td?«

Omara s trobljo je usula z visokim, malomarnim
glasom iz sebe plohe najizbranejših psovk, kakršnih
celo Kim še ni bil slišal, da so se mu za hip naježili
kratki lasje na tilniku. Ko pa se je ta nesramna stvar
oddihavala, je Kima spet pomirilo mehko, drdranju
šivalnega stroja podobno brnenje.

»Chup!« (tiho) je zakričal in spet je začul hihi¬
tanje, da je kar zavrelo v njem. »Chup — sicer ti raz¬
bijem glavo.«

Omara se ni zmenila zanj. Kim je začel zavijati
trobljo in nekaj se je žvenketaje odtrgalo. Po vsem
videzu je odlomil neki poklopec. Če je bil hudič tu
notri, je bil sedaj pač čas zanj — poduhal je — tak
duh imajo šivalni stroji v bazaru. Toda satana je hotel
na vsak način izgnati. Slekel si je jopič ter ga stlačil
v usta omare. Nekaj dolgega in okroglega se je vdalo

178

pritisku, nekaj je zabrnelo in glas je utihnil — kakor
mora utihniti vsak glas, če potisnete trikrat zmotano
suknjo na voščeni valj ter v ogrodje dragocenega
fonografa. Kirn je z vedrim duhom dovršil svoje spanje.

Zjutraj je opazil, da ga Lurgan Sahib gleda.

»Oah!« je izpregovoril Kirn, čvrsto odločen, držati
se sahibstva. »Neka omara je bila ponoči tukaj in me
je zmerjala. Zato sem jo zamašil. Ali je bila to vaša
omara?«

Mož mu je iztegnil roko nasproti.

»Podaj mi roko O’Hara,« je dejal. »Da, moja omara
je bila. Take stvari imam pri hiši zato, ker jih imajo
moji prijatelji radže radi. Tale tu je potrta, a sem jo
poceni dobil. Da, moji prijatelji kralji imajo radi
igrače ■— in jaz tudi včasih.«

Kirn ga je motril iz kotov svojih oči. Mož je bil
Sahib, v kolikor je imel na sebi sahibsko obleko; na¬
glas njegove urdujščine in izgovarjava njegove angle¬
ščine je pa dokazovala, da ni nič drugega kot Sahib.
Videti je bilo, da mu je bilo jasno, kaj se godi v dečko¬
vem duhu, še preden je deček odprl usta, pa se ni dal
trapiti z nikakršnim pojasnjevanjem kakor pater
Viktor ali lucknowski učitelji. Kar je pa bilo najslajše
od vsega — postopal je s Kirnom kakor s kom sebi
enakim na azijski strani.

»Žal mi je, da danes ne boš mogel pretepsti mojega
dečka. Ta pravi, da te bo umoril ali z nožem ali pa s
strupom. Ljubosumen je, zato sem ga posadil v kot, in
ne bom govoril danes ž njim. Pravkar me je skušal
umoriti. Pomagati mi moraš pri zajtrku. On je preveč
ljubosumen, da bi mu mogel zaupati zdaj.«

Pristen, iz Anglije priseljen Sahib, bi dvignil za¬
radi teh besed velik vrišč. Lurgan Sahib je pa ugotovil
to tako preprosto, kakor je imel Mahbub Ali navado
poročati o svojih malenkostnih trgovskih zadevah na
severu.

Zadnji del verande tega skladišča je bil zgrajen
iznad prostega pobočja griča in tako si lahko kukal
sosedom v dimnike, kakor je v Simli navada. Bolj od

12*

179

pristnih perzijskih jedil, ki jih je Lurgan Sahib kuhal
sam, pa je zanimala Kima vsebina skladišča. Lahorski
muzej je bil večji, tukaj pa je bilo več čudes — bodala
duhov in molitveni mlinčki s Tibeta, verižice za okrog
vratu iz tirkiza in sirovega jantarja, zaponke iz zele¬
nega jada, paličice kadila, čudno zložene v vrčih, oskor¬
jenih s sirovim granatom; maske hudičev od sinoči in
cela stena pavjemodre draperije, pozlačene Buddhove
sohe in prenosni pološčeni oltarčki, ruski samovati s
tirkizi na pokrovih; kitajska posoda za čaj, tenka
kakor jajčje lupine, v ličnih osmerokotnih škatlah iz
trstja; razpela iz rumene slonovine — z Japonskega
in vseh krajev sveta, kakor je dejal Lurgan Sahib;
gnusno zaudarjajoče, zaprašene bale preprog, stla¬
čene za razcefrane in preperele stenske zaslone v geo¬
metrični izdelavi; perzijski vrči z vodo za umivanje
rok po jedi; nerodne bakrene posode za paljenje
kadil, ne perzijske ne kitajske, vse ovite z reljefi
fantastičnih hudičev; pegasti srebrni pasovi, vozlati
kakor sirova koža; lasne igle iz jada, slonove kosti in
plazme; orožje vsake sorte in vrste in tisočero drugih
mičnih stvarc, ležečih v zabojih, na kupu, ali razme¬
tanih sem ter tja po sobi, tako da je bilo komaj še
prostora za okroglo borno mizo, pri kateri je Lurgan
Sahib delal.

»To ni nič,« je dejal gostitelj, sledeč za Kirnovim
pogledom. »Kupujem stvari, ker so ljubke in jih včasih
tudi prodajam — če mi je kupec povšeči. Moje delo je
na mizi — vsaj nekaj dela.«

Vse se je iskrilo v jutranjem svitu — rdeči, modri,
zeleni bliski, med katere je šinil tu pa tam gizdavi
sinjebeli žarek diamanta. Kirn je široko odpiral oči.

»Oh, čisto zdravi so, ti kamenčki. Nič jim ne škodi,
če jih denemo na sonce. Razen tega so poceni. Z bol¬
nimi kamenčki je pa drugače.« Zopet je napolnil
Kirnu pladenj. »Razen mene ga ni človeka, ki bi znal
zdraviti bolne bisere in napraviti tirkize spet modre.
Opale, že, ne rečem — vsak bedak zna izlečiti opal —
za bolne bisere pa sem samo jaz tukaj. Recimo, da bi
jaz umrl! Potem ne bi bilo nikogar ... oh, ne! Z biseri

180

ne moreš nič početi. Zadoščalo bo, če boš zvedel kaj
malega o tirkizih — danes ali jutri.«

Odpravil se je na konec verande, da bi napolnil iz
cedilnika težak, luknjičast lončeni vrč.

»Hočeš piti?«

Kirn je prikimal. Lurgan Sahib je, stoječ petnajst
čevljev od njega, položil eno roko na vrč. V trenotku
je stal vrč napolnjen do pol palca izpod robu tik
Kirnovega komolca — samo ozka guba na belem na¬
miznem prtu je pričala, kje je smuknil mimo.

»Aah!« je zinil Kirn na vso moč začudeno. »To je
čarovnija.« Smehljaj Lurgana Sahiba je pričal, da mu
je bil ta poklon pogodu.

»Vrzi ga nazaj.«

»Zdrobil se bo.«

»Pravim ti, vrzi ga nazaj.«

Kirn ga je vrgel na slepo srečo. Prekmalu je padel
na tla ter se razletel na petdeset kosov in voda je pri¬
čela kapljati skozi pod verande iz sirovih desek.

»Rekel sem, da se bo zdrobil.«

»Nič za to. Poglej ga. Poglej največjo črepinjo.«

Ta je ležala s iskrečo se vodo v svoji vdolbini na
tleh kakor zvezda. Kirn je pozorno uprl oči tja; Lurgan
Sahib mu je položil eno roko rahlo na tilnik, potegnil
dvakrat ali trikrat po njem in zašepetal: »Glej! Oživel
bo spet kos za kosom. Najprej se bo sprijel veliki kos
z onima dvema na desni in levi — na desni in levi.
Glej!«

Kirn ni mogel obrniti glave, pa najsi bi mu bilo šlo
za življenje. Lahki dotik ga je držal kakor v primožu
in kri mu je prijetno zaščemela po vsem telesu. Tam,
kjer so prej ležale tri črepinje vrča, je bila zdaj samo
ena velika, nad njo pa senčnati obris vse posode.
Lahko je videl verando skozenj, ob vsakem utripu
žile pa je postajal gostejši in temnejši. Pa saj se je
vrč — kako počasi so prihajale te misli! — saj se je
vrč razletel pred njegovimi očmi. Nov val ščemečega
ognja ga je spreletel od tilnika navzdol, ko je Lurgan
Sahib odstranil roko.

»Glej! Zopet dobiva obliko,« je rekel Lurgan Sahib.

181

Do tod je mislil Kirn po hindujsko, toda zdajci ga
je prevzel drget, in z naporom, s kakršnim se vrže
plavač pred morskimi volkovi na pol iz vode, se mu
je dvignil duh iz nekakšne teme, ki ga je pogoltnila,
ter iskal zavetja v — angleški naštevanki!

Vrč se je bil razletel — daa, razletel — ne domača
beseda, na to ni hotel misliti — ampak razletel — na
petdeset kosov — in dvakrat tri je bilo šest, in trikrat
tri je bilo devet, in štirikrat tri je bilo dvanajst. —-
Obupno se je oprijemal številk. Senčnati obris vrča je
izginjal kakor meglica, če si otaremo oči. Tu so ležale
črepinje, tu se je sušila razškropljena voda na soncu
in skozi razpoke v verandinih tleh se je prikazal, ves
progast, beli zid hiše spodaj — in trikrat dvanajst je
bilo šest in trideset!

»Glej! Ali dobiva zopet obliko?« je vprašal Lurgan
Sahib.

»Pa saj se je razletel — razletel,« je hlipal — Lur¬
gan je zadnje pol minute tiho mrmral. Kirn je zakrenil
glavo v stran. »Glej! Dekho! Tukaj stoji, kakršen
je bil.«

»Tukaj stoji, kakršen je bil,« je dejal Lurgan, ostro
opazujoč Kima, medtem ko si je dečko drgnil tilnik.
»A ti si prvi od mnogih, ki je videl kaj takega.« —
Obrisal si je široko čelo.

»Ali je bila to spet čarovnija?« je vprašal Kirn,
sumeč. Ščemenje po žilah je prenehalo in čutil se je
nenavadno budnega.

»Ne, to ni čarovnija. Hotel sem samo videti, ali ni
— kak madež v tem dragulju. Včasih se povsem krasni
dragulji zdrobe, tudi če jih vzame v roke človek, ki
se razume na to. Zato mora biti človek oprezen, pre¬
den jih prične vstavljati. Povej mi, ali si videl obliko
vrča?«

»Samo za trenotek. Pričel je rasti iz tal kakor
cvet.«

»In kaj si storil? Kaj si mislil, hočem reči.«

»Oh! Vedel sem, da je razbit, in to je bilo menda
vse, kar sem'mislil, in res je bil razbit.«

182

»Hm! Ali je že kedaj uganjal kdo take čarovnije
s teboj?«

»Če bi bilo tako,« je odvrnil Kim, »ali misliš, da bi
jih gledal še enkrat? Pobegnil bi!«

»In zdaj se ne bojiš — kaj?«

»Zdaj ne.«

Lurgan Sahib ga je pogledal ostreje kakor kdaj
prej. »Vprašal bom Mahbuba Alija — ne zdaj, ampak
pozneje kedaj,« je zamrmral. »Zadovoljen sem s teboj
— že, pa vendar spet ne. Prvi si, ki se je tako dobro
izvil. Rad bi vedel, kaj je bilo, da... a prav imaš. Ne
smeš praviti o tem — niti meni ne.«

Okrenil se je v mrak svoje delavnice in sedel za
mizo, maneč si roke. Tiho, hripavo ječanje je priha¬
jalo izza bal preprog. Bil je hindujski otrok, ki je
poslušno gledal z obrazom v steno in so se mu tenka
pleča trgala od žalosti.

»Oh! Ljubosumen je, tako ljubosumen. Rad bi
vedel, ali mi bo še enkrat poskusil zastrupiti zajtrk,
da ga bom moral nanovo kuhati.«

»Kubbi — kubbi nahin (nikoli — nikoli ne),« je bil
jecljajoči odgovor.

»In ali bo umoril tegale drugega dečka?«

»Kubbi — kubbi nahin.«

»Kaj meniš zdaj, ali te bo?« se je obrnil Lurgan
iznenada proti Kirnu.

»Oh! Ne vem. Rajši ga pošljite stran. Zakaj pa vas
je hotel zastrupiti?«

»Ker me ljubi. Pomisli, da bi ti ljubil koga, pa bi
prišel nekdo, ki bi bil človeku, ki ga ljubiš, bolj všeč
od tebe, kaj bi storil tedaj?«

Kim je premišljal. Lurgan je ponovil stavek počasi
v domačem narečju.

»Jaz ne bi zastrupil človeka,« je dejal Kim pre¬
mišljeno, »pretepel pa bi dečka, če bi imel rad mojega
človeka. Najprej bi pa vprašal dečka, ali je to res.«

»Oh! On pa misli, da me mora vsakdo rad imeti.«
»Potem je po mojem mnenju bedak.«

»Ali slišiš?« je dejal Lurgan proti trzajočim ple-
čam. »Sahibov sin meni, da si bedaček. Pridi sem, in

183

kadar ti bo v prihodnje srce žalostno, ne rabi tako
odkrito belega arzenika. Gotovo je bil hudič Dasim
gospod namiznega prta oni dan! Jaz bi tedaj lahko
obolel, otrok, in tujec bi potem varoval dragulje.
Pridi!«

Otrok, čigar oči so bile vse zatekle od jokanja, se
je priplazil izza stebra in se strastno vrgel Lurganu
Sahibu pred noge, s tako hudim kesanjem, da se je
celo Kima dojmilo to.

»Pazil bom na omare z barvami — zvesto bom
varoval dragulje! Oh, oče in mati moja, pošlji tega
proč!« Pokazal je na Kima tako, da je z golo peto
brcnil nazaj.

»Ne še — ne še. Čez nekaj časa odide. Toda zdaj
je tukaj v šoli — v novem madrissahu in ti mu bodi
učitelj. Igraj se ž njim igro z biseri. Jaz jih bom štel
in zapisaval.«

Dečko si je takoj obrisal solze in odhitel v ozadje
delavnice, odkoder se je vrnil z bakreno ploščo.

»Dajte mi jih!« je dejal Lurganu. »Dajte, da jih
bom dobil iz vaših rok, drugače bi mogel misliti, da
sem jih že popred videl.«

»Počasi — počasi,« je odvrnil mož in stresel iz ne¬
kega predala pod mizo pol perišča cingljajočih mičnih
stvarc na krožnik.

»No,« je dejal hindujski otrok, mahaje s starim
časopisom. »Zdaj si jih oglej, tujec, kolikor si jih
hočeš. Preštej jih, in če je potrebno, jih pretiplji.
Meni zadošča že pogled.« Ponosno se je obrnil.

»A kako se igra to?«

»Kadar jih vse prešteješ in otiplješ in boš prepri¬
čan, da jih moreš obdržati v glavi, jih pokrijem s
temlem papirjem, in tedaj jih moraš našteti Lurganu
Sahibu po zaznambi. Svoje pa bom sam napisal.«

»Oh!« Iskrica tekmovalnosti se je nagonsko zbudila
v njegovih prsih. Sklonil se je čez krožnik. Samo pet¬
najst kamenčkov je ležalo na njem. »To je lahko,« je
izpregovoril čez minuto. Otrok je razgrnil papir čez
iskreče se kamenje in je načečkal nekaj v računsko
knjigo, kakršne imajo domačini.

184

»Pod tem papirjem leži pet modrih kamenčkov —
en velik, en manjši in trije majhni,« je odvrnil Kirn
naglo. »Štirje zeleni kamenčki so tu in eden ima
luknjo; en rumen kamenček, ki lahko vidim skozenj,
in eden kakor cevka pri pipi. Dva rdeča kamenčka
sta tu in — in — imel sem jih petnajst, a dva sem po¬
zabil. Ne! Daj mi časa. Eden je bil iz slonove kosti,
majhen in rjavkast; in — in — daj mi časa ...«

»Eden — dva —« Lurgan je naštel do deset. Kirn
je zmajal z glavo.

»Poslušaj moj račun!« je bruhnil otrok, tresoč se
od smeha. »Najprej sta tu dva safirja z lisami — prvi
težak dve ruttiji in drugi menda štiri. Safir štirih ruttij
je na robu okrušen. Potem je tu turkestanski tirkiz,
gladek s črnimi žilami, in dva z napisom — prvi z
nekakšnim imenom boga v zlatem, a drugi je počen
počez, ker je vzet iz nekega starega prstana, zato ne
morem citati. Tako imamo zdaj tu vseh pet modrih
kamenčkov. Štirje smaragdi z napakami so tu; prvi
je na dveh mestih navrtan, drugi pa je malce izdol¬
ben —«

»Njih teža?« je vprašal Lurgan Sahib ravnodušno.

»Tri — pet — pet — in štiri ruttije, mislim. Potem
sta tukaj star zelenkast jantar in brušen topaz iz
Evrope. Rubin iz Burme, težak dve ruttiji, brez napake,
in balasrubin, z napako, težak dve ruttiji. Izrezljan kos
slonove kosti iz Kine, predstavljajoč podgano, ki srka
jajce; in končno je — oh, ha! — okrogel kristal, velik
kakor fižol, vdelan v zlat list.«

Nazadnje je plosknil v roko.

»Tvoj učitelj je,« je dejal Lurgan Sahib s smehom.

»Hu! Poznal je imena kamenov,« je dejal Kirn ves
zardel. »Poskusi še enkrat! Z navadnimi stvarmi, ki
jih poznava oba.«

Iznova sta napolnila krožnik z raznovrstno brklja¬
rijo, ki sta jo nabrala v miznici in celo v kuhinji, in
vsakikrat je v Kirnovo začudenje zmagal deček.

»Zaveži mi oči, daj, da samo enkrat otipljem stvari
s prsti, pa boš tudi tedaj z odprtimi očmi ostal za
mano,« je izzival Kima.

185

Kim je od jeze zacepetal z nogo, ko je deček res
spet dobil.

»Če bi bili ljudje ali — konji,« je vzkliknil, »bi
napravil bolje. Ta igra s kleščami in noži in škarjami
je premalenkostna.«

»Najprej se uči — potem uči,« je dejal Lurgan
Sahib. »Ali je tvoj učitelj?«

»Gotovo. A kako se napravi to?«

»Tako, da se večkrat napravi, dokler se ne napravi
dobro — zato se je vredno učiti tega.«

Hindujski deček, ki mu je zrastel greben, je pričel
Kima kar po hrbtu gladiti.

»Ne obupuj,« je dejal. »Sam te bom naučil.«

»In jaz bom pazil, da te bo dobro poučil,« je dejal
Lurgan Sahib, govoreč še vedno v domačem narečju,
»kajti razen mojega dečka tu — bilo je neumno od
njega, da je kupil toliko belega arzenika, ker bi mu
ga bil dal sam, če bi bil prosil zanj — razen mojega
dečka tu, nisem že dolgo časa naletel na nobenega, ki
bi bolj zaslužil, da se nauči tega. In še celih deset dni
imaš, da se boš vrnil v Lucknow, kjer človeka ničesar
ne nauče — za dobro plačilo. Mislim, da bomo prija¬
telji.«

Bilo je deset preneumnih dni, a Kim se je vse pre¬
več zabaval, da bi bil mislil na njih neumnost. Zjutraj
sta se igrala igro z biseri, včasih s pravimi kamenčki,
včasih s kopico mečev in bodal, kdaj pa kdaj pa s
fotografijami domačinov. Popoldne sta čepela s hin¬
dujskim dečkom molče za kako balo preprog ali
stenskim zaslonom na straži in opazovala številne in
svojevrstne posetnike Mr. Lurgana. Prihajali so sem
mali radže, katerih spremstvo je pokašljevalo po
verandi, ki so prišli kupovat redkih posebnosti, kakor
fonografe in mehanične igračke. Prihajale so gospe po
verižice za okrog vratu in možje, ki so (tako se je
zdelo Kirnu, a njegova domišljija je bila nemara po¬
kvarjena od njegovih zgodnjih skušenj), prihajali
iskat gospe; domačini s prostih in odvisnih dvorov,
katerih opravilo je bilo baje popravljanje vratnih
verižic — cele reke zlatega sijaja so se razlivale- po

186

mizi — ki pa jim je bil njih pravi namen očitno to,
da bi dobili na posodo denarja za jezne maharanije
ali mlade radže. Tu so bili babuji, s katerimi se je
Lurgan Sahib razgovarjal resno in spoštljivo; konec
vsakega razgovora pa je bil ta, da jim je izplačal
denarja bodisi v srebru ali pa v bankovcih. Kdaj pa
kdaj se je zbrala tu cela srenja teatraličnih domači¬
nov v svojih dolgih suknjah, ki so v Lurganovo veliko
zabavo razpravljali o metafizičnih vprašanjih v angle¬
ščini ali bengalščini. Mož se je namreč vedno zanimal
za verske zadeve. Zvečer sta morala Kirn in hindujski
deček, čigar ime se je vedno menjavalo po Lurganovi
volji, podrobno poročati o vsem, kar sta videla in sli¬
šala, ter povedati svoje mnenje o značaju vsakega
posetnika, sodeč ga po obrazu, govorjenju in vedenju,
kakor tudi izraziti svojo sodbo o domnevnem pravem
namenu njegovega obiska. Po večerji se je posvečala
domišljija Lurgana Sahiba rada neki igri, ki bi jo
mogli imenovati »preoblačenje« in ki jo je igral s silno
živim zanimanjem. Znal je čudovito preslikavati
obraze: ko se ga je dotaknil s čopičem malo tu, malo
tam, ga vam je spremenil do neprepoznanja. Njegova
trgovina je bila polna vsakovrstnih oblačil in turba¬
nov in Kirn se je oblekel bodisi v mladega muslimana
iz dobre rodbine, ali v prodajalca olja ali pa — in to
je bil najveselejši večer — v sina kakega posestnika
v Oudhu v popolni paradni obleki. Lurgan Sahib je
imel jastrebje oči in je odkril vsako najmanjšo na¬
pako v preoblačenju. Zleknjen na obrabljenem divanu
iz tikovine je ure in ure razlagal, kako ta ali ona
kasta govori, hodi, kašlja, kiha in pljuje in pa, ker
»kako« na tem svetu malo pomeni, predvsem »zakaj«
dela tako. Hindujski deček je bil pri tej igri dokaj
neroden. Njegov borni duh, oster kakor ledena sveča,
kadar je šlo za štetje draguljev, se ni mogel vmišljati
v bistvo sočloveka. V Kirnu pa se je prebudil demon
in je rajal, kadar je deval nase obleko za obleko in
je ž njo vred spreminjal tudi govor in kretnje.

Prevzet od navdušenja je neki večer svojevoljno
pokazal Lurganu Sahibu, kako učenci neke kaste

187

fakirjev, njegovih starih znancev iz Lahorea, prosijo
ob cesti miloščine, in kakšne izraze rabijo vpričo
Angležev ali vpričo kmetov iz Punjaba, hitečih na
sejem, ali vpričo žensk brez tenčice. Lurgan Šahih se
je smejal brez konca in kraja in je prosil Kirna, naj
ostane pol ure na mestu, kakor je bil — s prekriža¬
nimi nogami, zamazan od pepela, in divje gledajoč v
ozadje dvorane. Ko je minil ta čas, je vstopil zajeten,
tolst babu, ki so se mu noge v nogavicah kar tresle
od debelosti, in Kirn ga je pri tej priči obsul s ploho
pocestnega trobezljanja. Lurgau Sahib pa se je — to
mu je Kirn zameril — bolj zanimal za babuja kakor
pa za igro.

»Jaz mislim,« je začel babu nerodno, prižigajoč si
svaljčico, »mislim, da je to izredna posrečena pred¬
stava. Postavim, če mi ne bi bili popred povedali, bi
si moral misliti, da — da — da mi hočete podstaviti
nogo. V kolikem času bi, recimo približno, mogel po¬
stati fant srednje dober zemljemerec? Kajti potem
ga vzamem jaz v roke.«

»Prav tega se mora naučiti v Lucknowu.«

»Potem mu pa zabičajte, da naj se prekleto pod¬
viza. Lahko noč, Lurgan.« Babu se je odzibal kakor
po vodi brodeča krava.

Ko so pretresali seznam posetnikov, je Lurgan Sa¬
hib vprašal Kima, kaj naj bi bil po njegovem mnenju
ta človek.

»Bog si ga vedi!« je odvrnil Kirn veselo. Njegov
odgovor bi nemara preslepil Mahbuba Alija, pri
zdravniku bolnih biserov pa je odpovedal.

»To je res. Bog ve to; a jaz bi rajši vedel, kaj mi¬
sliš ti.« Kirn je pogledal postrani svojega tovariša,
čigar oči so nekako izsiljevale resnico.

»Jaz — jaz mislim, da bi me rad porabil, ko pri¬
dem iz šole, toda« — z zaupnim glasom, ker je Lurgan
pritrjuje pokimal — »ni mi jasno, kako more o n imeti
na sebi različne obleke in govoriti več jezikov.«

»Marsikaj boš razumel šele pozneje. Mož piše po¬
vesti za nekega polkovnika. Velik je njegov sloves
tukaj v Simli in zanimivo je, da nima nobenega

188

imena, temveč samo svojo številko in črko — kakor
je navada med nami.«

»In ali je tudi za njegovo glavo razpisana nagrada

— kakor za Mah — in za vse druge?«

»Še ne. Če pa bi deček, ki je zdaj tule, vstal in
šel — glej, duri so odprte — do neke hiše z rdeče
pobarvano verando, za poslopjem, ki je bilo prej
staro gledališče v spodnjem bazaru, in bi šepnil skozi
okenske zastore: ,Hurree Chunder Mookerjee je pri¬
nesel slabe novice zadnjega meseca 1  — bi ta deček
lahko odnesel poln pas rupij.«

»Koliko?« je vprašal Kirn hlastno.

»Pet sto — tisoč — kolikor bi zahteval.«

»Dobro, pa kako dolgo bi mogel ta deček še živeti,
potem ko bi sporočil to novico?« Veselo se je zarežal
Lurganu Sahibu prav v njegovo brado.

»Oh! To je pač treba premisliti. Nemara, če bi bil
prav posebno prebrisan, bi mogel še ves dan preživeti

— noči za tem pa ne. Noči pa nikakor ne.«

»Kolikšno plačo pa potemtakem dobiva babu, če je
tolikanj razpisano za njegovo glavo?«

»Osemdeset — nemara sto — nemara sto petdeset
rupij, a plača je pri tem poslu najmanjša stvar. Kdaj
pa kdaj pripusti Bog, da se rodijo ljudje — in ti si
eden teh — ki imajo veselje s tem, da tvegajoč svoje
življenje odjadrajo v svet in stikajo za novicami —
danes nemara o kakih oddaljenih stvareh, jutri o tem
ali onem skritem gorovju, pojutrišnjem zopet o ljudeh
čisto blizu, ki so zakrivili to ali ono neumnost proti
državi. Takih duš je bore malo; in še od teh redkih
jih je komaj deset boljše vrste. K tem desetim pri¬
števam babuja in to je redkost. Kako veliko in zaže¬
leno mora biti torej opravilo, da kakemu Bengalcu
ojekleni srce!«

»Res. A dnevi teko zame prepočasi. Jaz sem še
deček in dva meseca je trajalo, da sem se naučil
angleško pisati. Še danes ne znam dobro čitati. In leta
in leta in dolga leta bodo še pretekla, preden bom
mogel biti zgolj navaden zemljemerec.«

»Potrpi, prijatelj vsega sveta« — Kirn se je zdrznil

189

ob tem naslovu. »Kako rad bi imel nekaj teh let, ki
tebe tako dolgočasijo. Preizkusil sem te na več malen¬
kostnih načinov. Tega ne smem pozabiti, kadar bom
poročal polkovniku Sahibu.« Potem pa z nenadnim
prehodom v angleščino z globokim smehom: »Pri Ju¬
pitru! O’Hara, po mojem mnenju tiči mnogo v tebi,
toda ne smeš se prevzeti in ne preveč govoriti. Vrniti
se moraš v Lucknow, biti dober deček in pridno sedeti
pri svojih knjigah in prihodnje počitnice, če te bo
veselilo, boš nemara spet lahko prišel k meni!« Kirnu
se je potegnil obraz. »Oh, pravim samo, če ti je všeč.
Vem, kam bi rad šel.«

Štiri dni pozneje je bil naročen za Kima sedež na
zadnjem delu neke Kalka-tonge. Z njim vred se je
vozil kitu podobni babu, ki je imel glavo vso ovito z
resičasto oglavnico in je držal debelo levo nogo v
umetno pleteni nogavici na sedežu ter se od jutra¬
njega hlada ves tresel in stokal.

»Kako je mogoče, da je ta človek eden izmed
nas?« si je mislil Kirn, opazujoč njegov žoličasti
hrbet, ko so drdrali po cesti nizdol, in ta misel ga je
zazibala v na vso moč prijetne sanje z budnimi očmi.
Lurgan Sahib mu je bil dal pet rupij — sijajno vso¬
tico —, k temu pa še zagotovitev svojega varstva, če
bo delal. V nasprotju z Mahbubom Alijem je Lurgan
povsem očito govoril o plači, ki pride za poslušnostjo,
in Kirn je bil zadovoljen. Samo če bo mogel uživati
kakor babu čast številke in črke — in nagrade za
svojo glavo! Danes ali jutri bo nemara dosegel vse to
in še več. Nekoč bo morda prav tako mogočen, kakor
je Mahbub Ali! Kar so mu bile nekoč hišne strehe,
mu bo tedaj polovica Indije; zasledoval bo kralje in
ministre, kakor je nekoč zasledoval kile* in advokat¬
ske kliente v mestu Lahoreu po nalogu Mahbuba
Alija. Medtem pa mu je stalo tik pred očmi tudi seda¬
nje, prav nič neprijetno dejstvo, da pojde k Sv. Ksa-
veriju. Tam bo dovolj novih dečkov, ki se bo družil
z njimi, in mnogo prigod iz počitniškega življenja mu

* Agente.

190

bo prišlo na uho. Mladi Martin, sin čajnega sadilca iz
Manipura, se je bahal, da pojde s puško na rami v boj
zoper lovce glav. Lahko, da je šel, a Martina gotovo
ni vrgla eksplozija umetnega ognja skozi polovico
preddvora v neki patialski palači in tudi ni... Kirn
je pričel sam pri sebi seštevati svoje prigode v teh
zadnjih treh mesecih. Ves zavod Sv. Ksaverija — celo
največje fante, ki se že brijejo — bi lahko osupnil s
svojimi doživljaji, če bi jih le smel pripovedovati. A
to je bilo seveda izven vprašanja. V kratkem bo raz¬
pisana nagrada za njegovo glavo, kakor ga je zago¬
tovil Lurgan Sahib; če pa bo že zdaj neumno kvasil o
tem, tedaj ne bo ta nagrada nikoli razpisana, vrh tega
ga bo polkovnik Creighton sunil od sebe — in izročen
bo jezi Lurgana Sahiba in Mahbuba Alija — za oni
kratki čas življenja, ki bi mu še preostal.

»Tako bi izgubil Delhi zaradi ene ribe,« je mo¬
droval s pregovorom. Kazalo mu je torej, pozabiti ta
počitniški čas (saj bo ostalo še dovolj zabave za izmiš¬
ljanje pustolovščin) in, kakor je dejal Lurgan Sahib,
delati.

Od vseh dečkov, ki so hiteli k Sv. Ksaveriju od
peščenih puščav Sukkura pa do Galle pod palmami,
ni imel nobeden tolikanj lepih načrtov v glavi kakor
Kimball O’Hara, ko je, sedeč za Hurreejem Chunde-
rom Mokerjeejem, čigar ime se je v knjigah odseka
etnološkega urada glasilo R. 17, drdral proti Umballi.

In za nadaljnjo pobudo, ki je je bilo Kirnu nemara
še treba, je bogato poskrbel babu. Po obilni južini v
Kalki je neprestano govoril. Kirn je torej na poti v
šolo? Potemtakem mu bo on, magister na vseučilišču
v Kalkutti, pojasnil vse prednosti dobre vzgoje. Za
dobro oceno je velike važnosti, če obrne posebno po¬
zornost na latinščino in Wordsworthovo »Ekskurzijo«
(kar je Kirnu španska vas). Tudi francoščina bi bila
življenjskega pomena, in najbolje bi si jo mogel
usvojiti v Chandernagoreu, nekaj milj od Kalkutte.
Mnogo bi dosegel tudi, kakor je tudi sam storil, če
posveti svojo pažnjo dvema dramama, ki se imenujeta
»Lear« in »Julius Caesar«, ki ju profesorji visoko

191

cenijo; knjiga stane štiri ane, a lahko jo kupi tudi
staro v Bow bazaru za dve ani. Še pomembnejše od
Wordswortha ali glasovitih pisateljev Burkea in Ha-
rea bi bila pa umetnost in znanje zemljemerstva.
Deček, ki bi iz teh predmetov napravil izpit — za
katere pa — mimogrede omenjeno — ni bilo nikakr¬
šnih »šimelnov« — bi mogel s samim potovanjem po
deželi, s pomočjo kompasa in vodne tehtnice in bi¬
strega očesa prinesti s seboj sliko pokrajine, kar bi se
mu ob posebni priliki poplačalo z velikimi vsotami
kovanega srebra. A ker marsikdaj ne bi bilo pripo¬
ročljivo, nositi s seboj merilnih verižic, bi deček pa¬
metno storil, če bi natančno proučil dolžino svojega
koraka, tako da bi tudi brez onih »stranskih pripo¬
močkov«, kakor jih je imenoval Huree Chunder, kar
po svojih korakih lahko meril razdalje. Hurreeja
Chundera skušnje so dokazovale, da ni boljšega pri¬
pomočka, da prav prešteješ tisoče korakov, kakor je
molek z enoinosemdesetimi ali s stoosmimi jagodami,
kajti ta se da deliti in ponovno deliti v manjše dele
in delce. Iz krilate bujice njegove angleščine je Kim
ujel glavni smisel, ki mu je zelo priklepal zanimanje.
Pred njim je bila nova spretnost, koliko lahko človek
spravi v svojo glavo, in po vsem, kako se je pred
njegovimi očmi razvijal širni svet, se mu je zdelo: čim
več človek zna, tem več velja.

Ko je babu poldrugo uro neprestano govoril, je
vzkliknil mahoma: »Upam, da se bom danes ali jutri
uradno seznanil s teboj. Ad interim, če mi je ta izraz
dovoljen, ti dajem tole beraško dozo, ki je nekaj zelo
dragocenega in me je šele pred štirimi leti stala dve
rupiji.« Bila je cenena medena stvarca v podobi srca,
s tremi predali, za spravljanje neizogibnega betelo-
vega oreha z apnom in betelovega lista; napolnjena pa
je bila s stekleničicami pilul. »To za nagrado in pri¬
znanje, ker si tako dobro igral vlogo onega svetega
moža. Vidiš, mlad si še in misliš, da boš trajal na veke,
pa ne paziš na svoje telo. V veliko nadlogo je človeku,
če zboli sredi dela. Jaz sam imam rad zdravila in treba
jih je imeti pri rokah tudi za to, da pomagamo z njimi

192

ubogemu ljudstvu. To so dobra zdravila za ta okraj
— kinin in tako dalje. Dajem ti jih za spomin. Zdaj
pa zbogom. Tu spotoma imam nujne zasebne opravke.«

Tiho kakor miška je smuknil z voza na umballsko
cesto, poklical mimo vozečo ekko in oddrdral, Kirn pa
je medtem brez besed sukal v rokah medeno dozo.

Zgodovina otrokovega vzgajanja zanima razen nje¬
govih staršev le malokoga, in Kirn je bil, kakor znano,
sirota. V knjigah Sv. Ksaverija in Partibus je zapi¬
sano, da so se ob zaključku vsakega semestra pošiljala
poročila o Kirnovem napredovanju polkovniku Creigh-
tonu in patru Viktorju, iz čigar rok je redoma prihajal
denar za njegovo šolanje. Dalje je zabeleženo v istih
knjigah, da je kazal Kirn veliko nadarjenost za mate¬
matične študije in risanje zemljevidov in da je dobil
za svoje uspehe v teh predmetih neko nagrado (»Živ¬
ljenje lorda Lawrencea«, vezano v telečje usnje, v
dveh zvezkih po devet rupij osem an), in da se je
udeležil tudi neke tekme v cricketu gojencev Sv. Ksa¬
verija proti študentom iz mohamedanskega Allyghun-
skega kolegija, ko mu je bilo štirinajst let in deset
mesecev. Skoraj istočasno so mu tudi drugič cepili
koze, iz česar moremo sklepati, da je znova izbruh¬
nila epidemija koz v Lucknowu. Opazke s svinčnikom
na robu nekega starega zvitka vzorcev pa potrjujejo,
da je bil večkrat kaznovan zaradi »občevanja z nepri¬
mernimi osebami«, in da ga je enkrat zadela po vsem
videzu stroga kazen, »ker se je ves dan potepal v
družbi nekega pocestnega berača«. To je bilo tedaj, ko
je splezal čez vrata in ves dan rotil lamo doli na bre¬
govih reke Goomtee, da bi ga smel prihodnje počitnice
spremljati na ptotovanju — samo en mesec — samo
kratek teden — pa se je lama protivil temu z obra¬
zom, trdim kakor kremen, zatrjujoč, da še ni napočil
pravi čas. Kirnova naloga je, je dejal starec, ko sta
jedla skupaj kolač, pridobiti si vso znanost Sahibov,
in potem da bo videl. Roka prijateljstva je bržkone
tudi zdaj nekako odvrnila bič nezgode, kajti čez šest

13

193

tednov je napravil Kim osnovno izkušnjo iz zemljemer-
stva z odličnim uspehom, ko mu je bilo petnajst let in
osem mesecev. S tem datumom utihnejo vsa poročila.
Njegovega imena ni več videti v letnem seznamu onih,
ki so stopili v nižjo indijsko zemljemersko službo,
namestu tega pa so na onem mestu zapisane besede:
»Po dogovoru odpuščen.«

V teh treh letih se je lama večkrat pokazal v Tir-
thankerskem svetišču v Benaresu, nekoliko bolj shuj¬
šan in za spoznanje še bolj rumen, če je bilo to sploh
mogoče, a blag in nekvaren kakor vedno. Včasih je
prišel z juga — iz Tutikorina, od koder jadrajo čudo¬
viti ognjeni brodovi proti Ceylonu, kjer žive duhov¬
niki, ki razumejo pali;* včasih z vlažnega zelenega za-
pada in od tisočev dimnikov bombažnih tvornic, ki
obdajajo Bombay; nekoč pa s severa, ko je prepotoval
osemsto milj sem in tja samo zato, da je en dan go¬
voril s čuvajem svetih podob v »čudežni hiši«. Potem
pa je odšel v svojo celico v hladnem marmornatem
svetišču -— duhovniki v templju so bili dobri s starim
možem —, se otresel cestnega prahu, opravil molitve
ter se v vozu tretjega razreda odpeljal proti Luck-
nowu, tedaj že dobro vajen vožnje z vlakom. Ko se
je vrnil od tam, je bilo nekaj nenavadnega —- kakor
je njegov prijatelj Iskatelj omenil glavnemu duhov¬
niku —, da nekaj časa ni več žaloval za izgubljeno
Reko in da je nehal risati one nenavadne slike o Ko¬
lesu življenja, temveč da je rajši govoril o lepoti in
modrosti nekega skrivnostnega učenca, ki ga nihče v
templju še ni videl. Da, hodil je po sledovih svetih
stopinj po vsej Indiji. (Oskrbnik v »čudežni hiši« ima
še zdaj v rokah neko prečudovito poročilo o njegovih
potovanjih in svetih premišljevanjih.) Ničesar drugega
mu ni več preostajalo v življenju, kakor najti Reko
Puščice. Toda v sanjah mu je bilo razodeto, da bo to
početje brez kakršne koli nade na uspeh, če ne bo imel
Iskatelj s seboj učenca, ki je poklican, da bo iskanje
srečno končal — učenca preizkušenega v veliki mo-

* Jezik iz sanskrta.

194

drosti — taki modrosti, kakršno imajo belolasi čuvarji
svetih podob. Na primer (zdaj je privlekel na dan to¬
bačnico z njuhancem in prijazni jainski duhovniki so
naglo utihnili): ■—

»Pred davnim, davnim časom, ko je bil Devadatta
kralj v Benaresu — poslušajte vsi, kar pravi Ja-
taka!* —, so kraljevi lovci ujeli za nekaj časa nekega
slona ter mu, preden je ušel na svobodo, okovali nogo
z bolečim železnim obročem. Jezen in besen od bole¬
čine je poskušal odstraniti spone in, lomasteč gor in
dol po gozdovih, je prosil svoje brate slone, naj bi mu
jih raztrgali. Drug za drugim so poskušali to s svo¬
jimi močnimi rilci, a zaman. Nazadnje so bili mnenja,
da obroča ni mogoče zlomiti z živalsko močjo. V go¬
ščavi pa je ležal, še ves moker od poroda, pravkar
rojeni slonov mladič, ki mu je roditeljica poginila.
Okovani slon se ni brigal za svoje smrtne bolečine in
je dejal: ,Če ne pomagam temu dojenčku, bo poginil
pod našimi nogami/

Zategadelj se je razkoračil nad mladičem tako, da
so bile njegove noge obrambni stebri proti nemirno
se premikajoči čredi. Poprosil je zanj mleka krepostno
slonovo samico in dete je raslo. Okovani slon je bil
mladiču vodnik in branitelj. A slonu znašajo njegovi
dnevi — poslušajte vsi, kaj pravi Jataka! — pet in
trideset let do njegove popolne moči in vseh teh pet
in trideset deževnih dob je okovani slon ščitil mlaj¬
šega in ves ta dolgi čas se mu je okovje zajedalo v
njegovo meso.

Nato pa je neki dan mladi slon opazil na pol v
meso zažrto železje. pa se je okrenil k starejšemu
rekoč: ,Kaj pa j'e to?‘ ,To pa je moja bridkost/ je
odvrnil slon, ki mu je stregel. Tedaj je drugi iztegnil
rilec in mu hitro kakor bi trenil razdejal obroč z be¬
sedami: ,Napovedani čas je napočil/ Tako je bil kre¬
postni slon, ki je potrpežljivo vztrajal in opravljal
dobro delo, ob določenem času rešen po onem istem
mladiču, ki ga je bil sam rešil in negoval — poslušajte

* Zgodovina Buddhovega rojstva.

195

vsi, kaj pravi Jataka! — kajti ta slon je bil Ananda
in mladič, ki je strl obroč, ni bil nihče drugi kakor
Gospod sam ...«

Nato je slovesno zmajal z glavo in preko svojega
venomer rožljajočega molka pokazal na to, kako je bil
ta slonov mladič prost vsakega grešnega napuha. Bil
je ponižen kakor chela, ki je videl svojega učitelja
sedečega zunaj v prahu pred vrati znanja, pa je pre¬
skočil ta vrata — čeprav so bila zaklenjena — in je
vpričo vsega bahaškega mesta prižel učitelja na svoje
srce. Bogata nagrada čaka takega učitelja in takega
učenca, kadar napoči čas, da bosta skupaj iskala opro¬
ščen ja!

Tako je govoril lama, ki je prihajal in odhajal
širom Indije, tiho kakor netopir. Neka jezična stara
ženska v hiši med sadnim drevjem za Saharunporeom
ga je častila, kakor je ženska častila preroka, pa zanj
za stenami ni bilo obstanka. V nekem prostoru je
sedel ne preddvoru, in ko so ga od vseh strani gledali
gruleči golobje, si je odstranila ženska svojo nepo¬
trebno tenčico in kramljala ž njim o duhovih in hu¬
dičih v Kuluju, o nerojenih vnukih in o predrznem
jezičnem fantu, ki je bil govoril z njo na počivališču.
Nekoč je tudi zakrenil z velike ceste proti isti vasi,
katere duhovnik ga je poskusil omamiti, a dobro nebo,
ki varuje lame, ga je odvedlo v Somraku po žitnih po¬
ljanah, zatopljenega v misli in nič hudega slutečega,
k vratom rissaldara. Tu bi bilo prišlo malone do
težkega nesporazuma, kajti stari vojščak ga je vprašal,
zakaj je prišel prijatelj zvezd komaj pred šestimi
dnevi po isti poti.

»To ni mogoče,« je menil lama. »Saj je odšel nazaj
k svojemu ljudstvu.«

»Tukaj v tem kotu je sedel in pripovedoval na sto¬
tine veselih zgodb pred petimi nočmi,« je trdil njegov
gostitelj. »Res, izginil je nekako iznenada v mrak, ko
je popred bedasto čenčaril z mojo vnukinjo. Kar vi-
doma raste, a slej ko prej je ostal isti prijatelj zvezd,
ki mi je prinesel resnično besedo o vojni. Ali sta se
ločila?«

196

»Sva — in se nisva,« je odvrnil lama. »Nisva se —
nisva se popolnoma ločila, a čas še ni dozorel, ko bova
mogla skupaj romati. Na nekem drugem kraju si pri¬
dobiva modrosti. Počakati moramo.«

»Prav — toda če ni bil to oni deček, kako torej, da
je neprestano govoril o tebi?«

»In kaj je govoril?« je vprašal lama željno.

»Sladke besede — sto, tisoč —, da si mn oče in mati
in podobne stvari. Škoda, da ne stopi v službo kraljice.
Ta ne pozna strahu.«

Ta novica je vznemirila lamo, ki tedaj še ni vedel,
kako vestno je držal Kirn pogodbo, ki jo je sklenil z
Mahbubom Alijem in jo je polkovnik Creighton po
sili odobril...

»Ne smemo odvračati mladega ponija od igre,«
je dejal konjski mešetar, ko je polkovnik trdil, da
je to potepanje po Indiji med počitnicami nekaj ne¬
smiselnega. »Če mu prepovemo, prihajati in odhajati,
kakor mu je povšeči, se bo kaj malo brigal za to pre¬
poved. In kdo naj ga potem ujame? Polkovnik Sahib,
samo enkrat v tisoču let se rodi konj, ki je tako pri¬
praven za igro, kakor je najino žrebe. In nam je
treba mož.«

197

DESETO POGLAVJE

Vaš sokol, sir, predolgo ždi doma.

Saj ni mladič, že zdavnaj reže zrak,
prostosti smeli sin. Res! Da je moj,
(ko rokavica, ki na nji čepi),
pognal bi ga s tovarišem na let.
Operjen je, utrjen in možat...

Zleti naj pod nebo, prost mu je svet —
kdo naj mu krati, kar mu dal je Bog!

Star igrokaz.

Lurgan Sahib ni rabil tako odkritih besed, a njegov
svet se je skladal z Mahbubovim in posledica je bila
ugodna za Kima. Zdaj si je znal bolje pomagati in ni
več odhajal iz Lucknowa v obleki domačinov, in če je
bilo le količkaj mogoče Mahbuba pismeno doseči, ga
je poiskal vselej v njegovem taborišču ter se pre¬
oblekel vpričo prekanjenih Pathanovih oči. Če bi bila
znala škatlica z barvami, ki jo je rabil Kim v šoli za
risanje zemljevidov, govoriti, kaj je počel ž njo med
počitnicami, bi bil gotovo izključen. Nekoč sta se od¬
pravila z Mahbubom vse do krasnega mesta Bombaya
s tremi tovornimi vozovi konj, in Mahbub se je skoraj
kar raztopil od veselja, ko mu je Kim nasvetoval, naj
bi odjadrala z arabsko jadrnico čez Indijski ocean ku¬
povat zalivske arabske konje, ki se dajo, kakor je
zvedel od nekega uslužbenca trgovca Abdula Rahmana,
bolje spraviti v denar kakor pa navadni kabulski
konji.

Obedovali so skupaj pri tem velikem trgovcu, ko
je bil Mahbub z nekaterimi svojimi soverniki povab¬
ljen na veliko hadžijsko pojedino. Vračajoč se preko
Karaka po morju, se je Kim prvič seznanil z morsko
boleznijo. Sedel je na pokrovu line na premcu obrež-

198

nega parnika, trdno prepričan, da je zastrupljen. Babu-
jeva glasovita doza z zdravili se je izkazala za ne¬
koristno, dasi jo je Kim v Bombayu znova napolnil.
Mahbub je imel trgovske posle v Quetti in tam je Kim
z  njegovim dovoljenjem služil štiri zabavne dni za
prehrano in nemara še za kaj več kot kuhinjski po¬
močnik v hiši nekega rejenega komisarijatskega na¬
rednika. Temu je v nekem ugodnem trenotku izmaknil
iz pisarniške omare majhno, v telečje usnje vezano ra¬
čunsko knjigo — po vsem videzu so bile v nji zabele¬
žene samo kupčije z govedom in z velblodi — in si
je neko soparno noč, ležeč v mesečini za nekim stran¬
skim poslopjem, napravil prepis iz nje. Potem je po¬
ložil knjigo nazaj na njeno mesto, pustil na Mahbu-
bovo besedo brez plače ono službo in se mu kakih šest
milj dalje spotoma spet pridružil, s čistim prepisom na
svojih prsih.

»Ta vojak je le drobna ribica,« je pojasnjeval Mah¬
bub Ali, »a sčasoma naloviva večjih. Prodaja samo
vole po dveh različnih cenah — prva velja zanj, druga
pa za vlado — kar pa ni po mojem mnenju nikak
greh.«

»Čemu pa ne bi bil smel vzeti one knjižice, pa mir
besedi?«

»To bi ga prestrašilo in povedal bi svojemu gospo¬
darju. S tem bi nemara izgubila veliko število novih
pušk, ki iščejo poti iz Quette proti severu. Ta igra je
tako razsežna, da je moreš videti vsakikrat samo
majhen del.«

»Oho!« je vzkliknil Kim in pridržal jezik. To je
bilo v monsunskih počitnicah, potem ko je prejel na¬
grado iz matematike. Božične počitnice je preživel —
izvzemši nekaj dni za zasebne zabave — pri Lurganu
Sahibu, kjer je presedel največ časa pred plapolajo¬
čim ognjem — (na cesti v Jakko je palo ono leto štiri
čevlje debelo snega — oni mali hindujski deček pa je
odšel, da bi ga poročili) — in pomagal Lurganu nizati
bisere. Ta je naučil Kima cela poglavja Korana na
pamet, tako da vam jih je izdrdral s poudarkom in

199

kadenco pravega turškega inulla.* Razen tega je naučil
Kima nazivov in lastnosti mnogih domačih lekov, ka¬
kor tudi čarovnih izrekov, ki jih je treba izgovarjati
pri uporabi. Zvečer je pisal rotilne formule na perga¬
ment -— umetno izdelane pentagrame, okrašene z na¬
zivi hudičev — Murre in Awana, spremljevalca kraljev
— vse fantastično napisano v kotih. Še natančneje pa
je poučeval Kima o negi lastnega telesa, o ravnanju
ob napadih mrzlice in o uporabi preprostih zdravil na
potovanju. Teden dni, preden je bilo čas odpotovati, je
poslal polkovnik Creighton Sahib — kar seveda ni
bilo lepo —■ Kirnu listič, popisan z izpitnimi vprašanji
pri izkušnji, ki so obravnavala izključno le merila in
verižice in sklepe in kote.

V prihodnjih počitnicah se je odpravil z Mahbu-
bom po svetu in ob tej priliki je malone od žeje umrl,
ko si je sedeč na velblodu s težavo delal pot po pesku
proti skrivnostnemu mestu Bikaneeru, kjer so vod¬
njaki po štiri sto čevljev globoki in povsod obzidani
z velblodjimi kostmi. To po Kirnovem naziranju ni
bila zabavna pot, kajti polkovnik mu je — neglede
na pogodbo — ukazal, naj napravi načrt tega divjega
obzidanega mesta. Ker ni kazalo, da bi se mohamedan¬
ski pomočniki in čistilci pip potikali z merilnimi veri¬
žicami okoli prestolnice neodvisne domače države, je
bil Kirn prisiljen meriti vse razdalje s štetjem jagod
svojega molka. Za orijentacijo je rabil, če je naneslo,
kompas, predvsem po nastopu mraka, kadar so krmili
velblode; in s pomočjo svoje škatlice s šestimi bar¬
vami in treh čopičev je nazadnje le nekaj dosegel, kar
je bilo vsaj približno nekoliko podobno mestu Jeysal-
miru. Mahbub se je na vse pretege smejal in mu sve¬
toval, naj napravi tudi pismeno poročilo; in Kirn se je
lotil tega dela na zadnji strani velike računske knjige,
ki je ležala pod poklopcem Mahbubu priljubljenega
sedla.

»V njem mora biti vse, kar si videl, razmišljal, ali
česar si se dotaknil. Piši, kakor da bi bil prišel

* Učitelj bogoslovja.

200

Jung-i-Lat Sahib sem skrivaj z veliko armado, odprav¬
ljajoč se ž njo na vojno.«

»S kolikšno armado?«

»Oh, s pol lakha* mož.«

»Neumnost! Pomisli kako malo je studencev v
pesku in kako slabi so. Niti tisoč žejnih mož ne bi
moglo semkaj.«

»Potem napiši na papir to — in tudi o starih luk¬
njah v zidovju — in kje sekajo drva za kurjavo — in
kakšnega značaja in mišljenja je kralj. Jaz ostanem
tukaj, dokler ne bodo vsi moji konji prodani. Najel si
bom sobo pri vhodu in ti mi bodi knjigovodja. Na
vratih je dobra ključavnica.«

To poročilo v očitni, tekoči Sv. Ksaverijski pisavi
je obstojalo poleg rjavega, rumenega in z lakom pre¬
vlečenega zemljevida še pred nekaj leti ■—■ neki malo¬
marni pisar ga je počečkal z opazkami o drugem služ¬
benem potovanju E-a 23 v Seistan, medtem pa je
postala pisava s svinčnikom bržkone že čisto nečitljiva.
Kirn ga je prevajal, poteč se v luči oljenice, Mahbubu
drugi dan po njunem povratku s potovanja. Pathan je
vstal in se pripognil preko svojih pisanih sedelnih
vreč.

»Vedel sem, da bo vredno častne obleke, pa sem jo
imel zato kar pripravljeno,« je rekel s smehom. »Da
sem afganistanski emir — (in danes ali jutri ga bova
morda videla), bi ti nasul usta z zlatom.« Slovesno je
razgrnil oblačila Kirnu pred noge. Bila je z zlatom iz¬
vezena, v obliki stožca dvigajoča se turbanska čepica
iz Peshawura in veliko turbansko sukno, obrobljeno
s širokimi zlatimi resami. Dalje je bil pred njim vezen
telovnik iz Delhija, ki se nosi preko mlečnobele, na
desni strani zapenjajoče se ohlapne srajce; zelena
pyjama s pleteno, svileno prepasno vrvico, in da ne
bi manjkalo ničesar, opanke iz ruskega usnja, božan¬
skega vonja in z drzno navzgor zapognjenimi kapi¬
cami.

»Obleči novo obleko v sredo ali zjutraj, je dobro

* 50.000.

201

znamenje,« je rekel Mahbub slovesno. »Toda ne smeva
pozabiti, da so hudobni ljudje na svetu. Torej!«

Vse te lepote pa je venčal z biserjem in niklom
obiti 9 mm samosprožljivi samokres, ki je Kirnu kar
sapo zaprl od veselja.

»Hotel sem vzeti orožje manjšega kalibra, a sem
upošteval, da je prikladno tole tudi za vojaške pa-
trone. Teh si lahko povsod nabaviš — zlasti onstran
meje. Vstani, daj, da te pogledam.« Potrepljal je Kima
po plečih. »O, da se ne bi nikoli utrudil, Pathan! Oh,
srca, ki bodo pokala! Oh, oči, ki bodo postrani gle¬
dale izpod pobešenih trepalnic!«

Kirn se je zasukal, iztegnil prste, se zravnal in se
samogibno prijel za brke, ki so mu pravkar pričeli po¬
ganjati; nato se je pripognil k Mahbubovim nogam, da
bi se s tapljajočimi, naglo božajočimi rokami dostojno
zahvalil, kajti srce mu je bilo prepolno za besede.
Mahbub ga je prehitel in ga objel.

»Sinko moj,« je rekel, »kaj je treba med nama
besed? Toda, ali ni ta puškica srčkana? Vseh šest pa-
tronov izleti, če enkrat zavrtiš. Nosi se na prsih, na
goli koži, zaradi česar je zmerom nekako z oljem na¬
mazana. Ne vtikaj je nikoli kam drugam, in tako boš,
če bo Bogu milo, danes ali jutri lahko koga ubil ž njo.«

»Hai mai!« je vzkliknil Kirn otožno. »Če Sahib ubije
človeka, ga zapro in obesijo.«

»Že: a za korak onkraj meje so ljudje pametnejši.
Odloži ga, a prej ga potiplji. Kaj ti koristi nenakrm-
Ijeno orožje?«

»Ko se vrnem v madrissah, ti jo bom moral vrniti.
Tam niso dovoljene take puškice. Ali mi jo boš
spravil?«

»Sinko moj, sit sem že tega madrissaha, kjer jem-
Ijo človeku najboljša leta s poučevanjem tega, česar
se more naučiti samo na široki cesti. Neumnost Sa-
hibov ne pozna ne pokrova ne dna. Nič za to. Nemara
ti bo tvoje pismeno poročilo prihranilo nadaljnje su¬
ženjstvo in Bog vedi, treba nam je več in več mož v
tej igri.«

202

Z zavezanimi usti, da bi se varovala zračne sipe,
sta potovala skozi solno puščavo proti Jodhporeu, kjer
sta delala Mahbub in njegov krasni nečak Habid-Ullah
lepe kupčije. In potem se je Kirn — žalosten v svoji
evropski obleki, iz katere je kar vidoma rastel — vrnil
v drugem razredu proti Sv. Ksaveriju. Tri tedne nato
je zagledal polkovnik Creighton, ki je povpraševal v
Lurganovi trgovini po ceni tibetanskih, bodal za du¬
hove, Mahbuba Alija kot očitnega upornika pred seboj.
Lurgan Sahib mu je bil za rezervno pomoč.

»Poni je izučen —■ dovršen — obrzdan in izvežban,
Sahib! Posihmal bo od dneva do dneva izgubljal svoje
vrline, če ga bomo umetno zadrževali. Popustite mu
vajeti, dajte mu zraka,« je dejal konjski mešetar. »Po¬
trebujemo ga.«

»A tako mlad je še, Mahbub — saj nima več ko
šestnajst let — ali ne?«

»Ko mi je bilo petnajst let, Sahib, sem že ustrelil
človeka in postal mož.«

»Ti stari zakrknjeni pogan.« Creighton se je okre-
nil k Lurganu. Črna brada je prikimala modrosti afga¬
nistanske škrlatnobarvne brade.

»Jaz bi ga bil že zdavnaj uporabil,« je dejal Lur¬
gan. »Čim mlajši, tem boljši. Prav zato mi varuje naj¬
dragocenejše dragulje vedno otrok. Poslal si ga k
meni, da bi ga preizkusil. Preizkusil sem ga na vse
mogoče načine: bil je edini deček, ki ga nisem mogel
pripraviti do tega, da bi gledal stvari...«

»V kristalu -— v črnilniku?« je vprašal Mahbub.

»Ne. Pod mojo roko, kakor sem ti rekel. To se mi
ni še nikoli pripetilo. To pomeni, da je dovolj močan

— a vam se zdi, da je to igračka, polkovnik Creighton

— narediti iz vsakega, kar sam hoče. In to je bilo pred
tremi leti. Od tedaj sem ga naučil marsikaj, polkovnik
Creighton. Po mojem mnenju ga zdaj napak uporab¬
ljate.«

»Hm! Nemara imate prav. A kakor veste, ni za
zdaj pri zemljemerstvu nobenega dela zanj.«

»Izpustite ga — naj gre,« je posegel v besedo
Mahbub. »Kdo naj pričakuje od žrebca, da bo takoj

203

sprva nosil težka bremena? Pustite ga, naj blodi okoli
s karavanami kakor naši beli velblodji žrebci — na
slepo srečo. Vzel bi ga k sebi, a —«

»Tu na jugu je neka malenkost, pri kateri bi bil
zelo koristen,« je rekel Lurgan z izredno sladkim gla¬
som in povesil svoje težke, modro pobarvane veke.

»E. 23 ima to v rokah,« je naglo odvrnil Creighton.
»Ne sme tjakaj. Razen tega ne zna turško.«

»Označite mu samo obliko in duh pisem, ki jih po¬
trebujemo,« je vztrajal Lurgan, »pa nam jih prinese.«

»Ne. To je moško opravilo,« ga je zavrnil Creighton.

Šlo je za neko zamotano zadevo glede samovolj¬
nega, puntarskega dopisovanja med osebo, ki se je
smatrala za edino odločilno avtoriteto mohamedanske
vere na vsem svetu, ter nekim mlajšim članom kra¬
ljevske hiše — zaradi ugrabitve ženske na britanskem
ozemlju, ki se je pretresala v tajnih uradnih spisih.
Muslimanski nadškof je pisal s prevelikim poudarkom
in s pretirano predrznostjo; mladi princ pa se je samo
kujal zaradi prikrajševanja svojih prednostnih pravic;
a treba mu je bilo preprečiti vsako nadaljnje dopiso¬
vanje, ker bi ga moglo to danes ali jutri kompromiti¬
rati. Eno teh pisem so bili dejansko že prestregli, naj¬
ditelja pa so našli pozneje, oblečenega kot arabskega
trgovca, mrtvega na poti, kakor je E. 23, ki je prevzel
to zadevo, uradno poročal.

Ta dejstva in še nekatera druga, ki jih ne gre
objavljati, so bila vzrok, da sta Mahbub in Lurgan
zmajevala z glavo.

»Pustite ga na pot z njegovim rdečim lamom,« je
rekel konjski mešetar z vidnim naporom. »Rad ima
starega moža. Tako se bo vsaj učil po molku meriti
svoje korake.«

»Imel sem že opravka z onim starcem — pismeno,«
je menil polkovnik Creighton s smehom. »Kam pa
pojde?«

»Križem dežele, kakor je hodil zadnja tri leta.
Neko Reko odrešenja išče. Prekletstvo božje na
vse —« Mahbub se je prekinil. »Navadno stanuje tam
doli v Tirthankerskem svetišču ali pa v Buddh-Gayi,

204

kadar se vrne s potovanja. Potem pa hodi navadno k
dečku v madrissah, kakor vemo, saj je bil fant že
dvakrat ali trikrat kaznovan zaradi tega. Mož je čisto
blazen, a miren. Bil sem že v njegovi družbi. Tudi
babu je že imel opravka z njim. Tri leta smo ga opa¬
zovali. Rdeči lame niso tako navadni v Indiji, da bi
mogel človek izgubiti sled za njimi.«

»Vsak babu je nekak posebnež,« je dodal Lur-
gan zamišljeno. »Ali veste, kaj prav za prav hoče
Hurree Babu? Zaradi svojih etnoloških poročil hoče
postati član Kraljeve Akademije Znanosti. Povedal
sem mu vse, kar sta mi Mahbub in deček pravila
o lami. Hurree Babu pojde v Benares — na lastne
stroške, po mojem mnenju.«

»Po mojem pa ne,« se je odrezal Creighton. Iz ži¬
vega zanimanja namreč, da bi zvedel, kakšen je ta
lama, je sam plačal Hurreeju stroške za potovanje.

»In že velikokrat se je v teh letih obrnil na lamo,
da bi ga poučil o lamaizmu, plesu hudičev, zagovorih
in urokih. Sveta devica! Vse to bi mu mogel povedati
jaz že pred leti. Po mojem mnenju postaja Hurre
Babu prestar za taka potovanja. Rajši zbira podatke
o šegah in navadah. Da, mož stremi po tem. da bi
postal F. R. S.*«

»Hurree misli dobro o dečku, ali ne?«

»O, zelo! Imeli smo že nekaj prijetnih večerov
tukaj v mojem stanovanju — a po mojem mnenju bi
bilo škoda, pustiti ga s Hurreejem v etnološko službo.«

»Ne za prvi poskus. Kako se pa vam zdi, Mahbub?
Pustimo dečka, naj hodi šest mesecev z lamo okoli.
Potem bomo videli. Pridobil si bo življenskih skušenj.«

»Saj jih že ima, Sahib — prav tako kakor pozna
riba vodo, ki plava v nji; na vsak način pa bi bilo
dobro, da ga vzamemo iz šole.«

»Prav, torej,« je rekel Creighton na pol samemu
sebi. »Lahko odide z lamo, in če hoče Hurree Babu pa¬
ziti z enim očesom nanj, tem bolje. On ne bo spravil

* Fellow of the Royal Society (član Kraljeve Akademije
Znanosti).

205

fanta v nobeno nevarnost, kakor bi ga Mahbub. Čud¬
no — ta želja, da bi postal F. R. S.! In vendar tako
človeško. A saj tudi j e najbolj za etnologijo — ta
Hurree.«

Ni ga denarja in odlikovanja, ki bi odvrnilo
Creightona od njegovega delovanja v indijski tajni
službi, globoko v srcu pa mu je vendarle tičalo tudi
slavoblepje, da bi mogel pristavljati za svoje ime
dostavek »F. R. S.« Vedel je: časti vsake vrste si lahko
pridobiš s svojo iznajdljivostjo in s pomočjo svojih
prijateljev, a z ničimer drugim, to je bilo njegovo
čvrsto prepričanje, kakor z lastnim delom — s pisme¬
nimi uspehi svojega dela — si ne moreš kupiti član¬
stva društva, ki ga je že leta in leta oblegal z mono¬
grafijami o tujih azijskih kultih in neznanih šegah.
Devet mož izmed desetih bi pobegnilo od dolgočasnih
večerov Kraljeve Znanstvene Akademije, Creighton pa
je bil prav ta deseti, in bili so časi, ko mu je vsa
duša hlepela po prenapolnjenih prostorih v udobnem
Londonu, kjer se srebrnolasi, plešasti gospodje, ki ni¬
majo niti pojma o vojaških stvareh, gibljejo med
spektroskopskim eksperimentiranjem ali pa preisku¬
jejo nižje rastlinske vrste zamrzlih tunder, električne
stroje za merjenje letanja v zraku in priprave, raz¬
krajajoče levo oko neznatne mušice na milimetrske
delce. Po vsej pravici in zasluženju bi mu pristajalo
mesto v Kraljevem Zemljepisnem Društvu, a učenjaki
so prav tako muhasti kakor otroci pri izbiranju igrač.
Zategadelj se je Creighton samo smehljal in mislil
tem bolje o Hurreeju, ki ga je gnala ista slavohlepnost.

Odložil je bodalo za duhove in pogledal Mahbuba.

»Kedaj bi mogli odgnati žrebe iz staje?« je vprašal
konjski mešetar, čitajoč mu iz oči.

»Hm. Če ga ukažem zdaj pustiti — kaj menite, da
bo storil? Še nikoli nisem imel opravka z vzgajanjem
takega fanta.«

»K meni pride,« je rekel Mahbub ročno. »Z Lurga-
nom ga bova pripravila za na pot.«

»Bodi ti, prav. Šest mesecev naj hodi po svetu po
svoji volji: a kdo naj jamči zanj?«

206

Lurgan je rahlo sklonil glavo. »Nič ne bo izbrbral,
če se tega bojite, polkovnik Creighton.«

»A vendar še ni nič drugega ko deček.«

»Je-e; a prvič nima ničesar izbrbrati in drugič prav
dobro ve, kaj bi bilo tedaj ž njim. Razen tega ima
zelo rad Mahbuba in tudi mene malo.«

»Ali bo dobival kaj plače?« je vprašal praktični
konjski mešetar.

»Samo za hrano in pijačo. Dvajset rupij na mesec.«

Tajna služba ima to prednost, da ni v nji nobene
nadležne računske kontrole. Uslužbenci so seveda
smešno slabo plačani, a fonde upravljajo le malošte¬
vilni možje, ki ne zahtevajo niti potrdil, niti ne pola¬
gajo podrobnih računov. Mahbubu so se zaiskrile oči
v veselju do denarja, ki bi bilo skoraj vredno kakega
sikha. Še Lurganov nepremični obraz se je spremenil.
V duhu je gledal pred seboj leta, ko bo vstopil Kirn
kot sotrudnik v veliko igro, ki ne počiva ne ponoči
ne podnevi, razprostrta preko vse Indije. Videl je pred
seboj čast in spoštovanje, ki mu jo bodo po njegovem
učencu izkazovali redki izbranci. Lurgan Sahib je na¬
pravil E-a 23 takega, kakršen je bil sedaj, medtem
ko je bil popred divji, predrzen, pohuljen fante iz
severnozapadne pokrajine.

Veselje teh učiteljev je bila pa le bleda in motna
senca Kirnovega veselja, ko ga je ravnatelj zavoda
Sv. Ksaverija poklical na stran, češ da je polkovnik
Creighton poslal ponj.

»Po mojem mnenju, O’Hara, ti je našel kako mesto
zemljemerskega pomočnika v Odseku za prekope: temu
je vzrok tvoja dobra podkovanost v matematiki. To
je velika sreča zate, kajti šele sedemnajst let ti je,
razumeti pa moraš, da ne boš postal ,pukka‘ (stalen
nameščenec), dokler ne boš napravil jesenskega izpita.
Ne smeš torej misliti, da odhajaš v svet za zabavo, ali
pa, da je tvoja sreča že gotova. Veliko težkega dela
je še pred tabo. Samo, če se ti posreči postati ,pukka‘,
boš mogel doseči, kakor ti je znano, mesečnih štiristo-
petdeset.« Nato mu je dal ravnatelj še marsikak dober
svet glede vedenja, dostojnosti in nravnosti. Drugi,

207

zrelejši tovariši, ki še niso prišli v poštev za službo,
so govorili pri tem, kakor morejo govoriti pač samo
angloindijski fantje, o pristranskosti in podkuplji¬
vosti. Mladi Cazalet, čigar oče je bil upokojen urad¬
nik v Chunaru, pa je celo odkrito namignil, da je za¬
nimanje polkovnika Creightona za Kima naravnost
»očetovsko«, Kirn pa namestu da bi mu jo bil zabrusil
nazaj, ni niti z jezikom genil. Mislil je samo na brez¬
mejno veselje, ki ga čaka, in na včerajšnje, v lepi
angleščini pisano pismo Mahbubu, ki ga je povabil
za ono popoldne v neko hišo, ki bi se že spričo samega
njenega imena ravnatelju od zgražanja ježili lasje...

Še isti večer je govoril Kirn Mahbubu na lucknow-
ski postaji pri prtljažnem vozu: »Bal sem se, da se
mi ne bi nazadnje kar streha zrušila na glavo, in da
ne bi šlo vse po vodi. Ali je zdaj res vse končano,
očka moj?«

Mahbub je tlesknil s prsti v znamenje, da je vse
enkrat za vselej pri kraju, in oči so se mu iskrile
kakor rdeče oglje.

»Kje pa je potem moja pištola, da jo bom imel?«
»Le počasi! Pol leta vrtoglaviti po svetu brez ko-
nopca na nogah. To sem ti izprosil od polkovnika
Creightona Sahiba. Z dvajsetimi rupijami na mesec.
Stari Rdeči klobuk ve, da prideš.«

»Dustoorie (provizijo) od svoje plače ti bom pla¬
čal za tri mesece,« je dejal Kirn resno. »Da, po dve
rupiji vsak mesec. Predvsem se pa moramo iznebiti
tegale.« Potegnil je za svoje tenke platnene hlače in
vlekel za svoj ovratnik. »Prinesel sem s seboj vse, kar
bom potreboval zunaj na cesti. Moj kovčeg je odšel k
Lurganu Sahibu.«

»Ki ti pošilja svoj salaam — Sahib.«

»Lurgan Sahib je kaj pameten človek. A kaj boš
počel zdaj?«

»Mahnil jo bom spet proti severu, v Veliko igro.
Kaj pa naj bi drugega? Pa ti, ali hočeš še zmerom
hoditi s starim Rdečim klobukom?«

»Nikar ne pozabi, da je on napravil iz mene to,

208

kar sem — čeprav ni vedel tega. Leto za letom je po¬
šiljal denar za moje šolanje.«

»To bi bil storil tudi jaz — če bi mi bilo padlo
v bučo,« je zagodrnjal Mahbub. »Pojdiva. Svetilke so
že prižgane in živ krst te ne bo opazil v bazaru. Zdaj
pojdeva k Huneefi.«

Spotoma je dajal Mahbub Kirnu malone iste na¬
svete, ki jih je dajala nekoč Lemuelu* njegova mati,
in na čuden način je Mahbub posebno naglašal to,
kako so Huneefa in nji podobne ženske še same kralje
pogubile.

»In pri tem se spominjam,« je rekel nagajivo, »ne¬
koga, ki je dejal: ,Zaupaj rajši kači kakor vlačugi in
rajši vlačugi kakor Pathanu, Mahbub Ali.‘ No, razen
besed glede Pathanov, katerih eden sem Sam, je vse
to gola resnica. Predvsem pa velja to v Veliki igri,
kajti samo ženske so krive, če se ponesrečijo vsi na¬
črti in če ležimo ob zori s prerezanimi vratovi ob poti.
Tako se je pripetilo nekomu —« in navedel mu je
vse krvoločne podrobnosti.

»A počemu potem —?« Kirn je umolknil pred za¬
mazanim stopniščem, ki je vodilo v toplo temo nekega
zgornjega prostora na dvorišču za tobačnim skladiščem
Azima Ullaha. Tisti, ki poznajo ta prostor, ga imenu¬
jejo ptičjo kletko — tako ves poln je šepetanja, žviž¬
ganja in cvrčanja.

Soba z umazanimi blazinami in na pol dokajenimi
vodnimi pipami je bila prepojena z gnusnim duhom
po mrzlem tobaku. V nekem kotu je ležala ogromna,
brezoblična babura v zelenkastih tenčicah. Čelo, nos,
ušesa, vrat, zapestja, roke, ledja in gležnji so ji bili
obloženi s težkim domačim nakitom. Kadar se je okre-
nila, je zacingljalo, kakor da bi trčili bakreni lonci.
Na balkonu pred oknom zunaj je mijavkala lačna
mršava mačka. Kirn je v zadregi obstal pred zaveso
ob vratih.

»Je to nova roba, Mahbub?« je vprašala Huneefa
leno in komaj za spoznanje odstranila ustnik pipe

* Arabski kralj.

M

209

od ustnic. »Oh, buktanoos!« — kakor večidel vsi njeni
vrstniki se je zaklinjala na džine — »oh, buktanoos!
Prav zal je na pogled.«

»To se tiče konjske kupčije,« je pojasnil Mahbub
Kirnu, ki se je zasmejal.

»Že od šestega dneva svoje starosti poslušam tako
govorjenje,« je odvrnil in počenil k luči. »Kam pa
drži to?«

»To drži k previdnosti. Drevi ti spremeniva barvo.
Od spanja pod strehami si postal bel kakor mandelj.
A Huneefa pozna skrivnost neke barve, ki se prime.
To ni barva za en dan ali za dva. Tudi zoper nezgode
na poti te utrdiva. To je moje darilo, sinko moj.
Odloži vse kovinaste stvari, ki jih imaš pri sebi ter
lezi sem. Pripravi se, Huneefa.«

Kirn je potegnil iz žepa svoj kompas, zemljemersko
škatlo z barvami in novo napolnjeno dozo z zdravili.
Te stvari so ga spremljale na vseh njegovih potih, in
imel jih je prisrčno po deško rad.

Ženska je počasi vstala in se z rokami, ki jih je
na pol iztezala predse, premikala naprej. Zdaj je Kirn
videl, da je slepa. »Ne, ne,< je mrmrala, »Pathan go¬
vori resnico — moja barva ne izgine v enem tednu ali
v enem mesecu, in ti, ki jih ščitim jaz, so pod močnim
varstvom.«

»Kadar je človek daleč z doma in sam, ni dobro,
če postane nenadoma pegast in gobav,« je menil
Mahbub. »Ko si bil pri meni, sem lahko gledal na to.
Razen tega je pa Pathan vedno čiste kože. Sleci se
zdaj do pasu in se poglej, kako bel si postal.« Huneefa
se je tipaje vrnila in nekega notranjega prostora. »Nič
za to, saj ne more videti.« Vzel ji je cinkasto skode¬
lico iz njene, s prstani obložene roke.

Barvilo je bilo videti modro in lepljivo. Kirn ga je
preizkusil vnic na svojem zapestju s koščkom vate, a
Huneefa je slišala.

»Ne, ne,« je vzkliknila, »tako se to ne napravi, am¬
pak samo s pravilnimi obredi. Barvanje je najneznat-
nejše pri tem. Dala ti bom polno varstvo za na pot.«

»Jadoo (čarilo)?« je vprašal Kirn in se napol zgrozil.

210

Ni mogel trpeti teh belih, nikamor zročih oči. Mahbu-
bova roka se mu je dotaknila tilnika in ga pripognila
k tlom, tako da mu je bil nos komaj za palec iznad
desek.

»Bodi pri miru. Nič žalega se ti ne bo zgodilo,
sinko. Jamčim zate!«

Kirn ni mogel videti, kaj je počenjala ženska, ne¬
kaj minut je slišal samo cingljanje njenega nakita.
Vžigalica je razsvetlila temo; razbral je dobro mu
znano prasketanje in cvrčanje kadilnih zrnc. Nato se
je soba napolnila z dimom — težko, aromatično,
omamno. Iz rastoče dremote je slišal imena hudičev
— Zulbazana, Eblisovega sina, ki živi po bazarih in
paraojih ter uganja vse svoje običajne malopridnosti
na obcestnih počivališčih; Dulhana, ki pohaja nevidno
okoli mošej, se vgnezduje med opanke vernikov in jih
ovira pri molitvi; Musboota, vladarja laži in preplaha.
Huneefa, ki mu je šepetala zdaj na uho in mu govorila
kakor iz neizmerne razdalje, ga je otipavala z grozan-
sko mehkimi prsti, Mahbubova roka pa se ni umaknila
s fantovega tilnika, dokler ni z vzdihom omahnil ter
izgubil zavesti.

»Alah! Kako se je upiral! Nikoli se nama ne bi
posrečilo brez mamil. Po mojem mnenju je temu
vzrok njegova bela kri,« je dejal Mahbub in se od¬
dahnil, »Nadaljuj zdaj z dawutom (zagovorom). Daj
mu popolno varstvo.«

»Oh, slušatelj! Ti, ki poslušaš z ušesi, bodi pri nas.
Poslušaj, o Slušatelj!« Huneefa je stokala in obračala
svoje mrtve oči proti zahodu. Temni prostor se je na¬
polnil z ječanjem in sopihanjem.

Z balkona zunaj se je dvignila težka postava s
svojo okroglo bučo in je nervozno kašljala.

»Ne motite te s trebuhom govoreče nekromantke,
prijatelj,« je dejal glas po angleško. »Po mojem mne¬
nju vam je zelo mučno, a prosvetljen opazovalec ne
sme izgubiti svoje zavesti.«

»...Nastavila jim bom zanke za njihovo pogubo!
Oh, Prerok, potrpi z neverniki! Pusti jih nekaj časa
pri miru!« Huneefin proti severu obrnjeni obraz se je

14*

211

strahovito spačil in bilo je, kakor da bi ji odgovar¬
jali nekakšni glasovi s stropa.

Hurree Babu je spet vzel v roko svojo beležnico,
čepeč na robu okna, a roke so mu trepetale. Huneefa
se je zvijala v nekaki pijani ekstazi, ko je s prekriža¬
nimi nogami sedela poleg Kirnove mirne glave in kli¬
cala po starem obredu hudiča za hudičem ter jim uka¬
zovala, naj se odstranijo od dečka pri vsem njegovem
početju.

»Z Njim so ključi skrivnosti! Nihče jih ne pozna
razen Njega samega. On ve za vse, kar je na kopnem
in na morju!« Zopet so završali nezemski žvižgajoči
odgovori.

»Jaz — jaz bi dejal, da ni nič hudega pri tej ope¬
raciji?« je dejal babu, opazujoč drhteče in trzajoče
Huneefine mišice na vratu, ko je migala z jezikom.
»Saj — saj menda ni verjetno, da bi umorila dečka?
Če — če je tako, odklanjam vsako pričevanje pri
zaslišanju.. . katerega pogojnega hudiča je že ime¬
novala nazadnje?«

»Babuja,« je odvrnil Mahbub v narečju. »Nimam
spoštovanja do hindujskih hudičev, z Eblisovimi sinovi
pa je stvar čisto drugačna; pa če so ,džumali‘ (dobro¬
hotni) ali ,džullali‘ (hudobni), kafirov (nevernikov) ne
marajo na noben način.«

»Potemtakem meniš, da je bolje, če bi šel?« je
rekel Hurree Babu in je na pol vstal. »Seveda imamo
razmaterijalizirane fenomene. Spencer pravi — «

Huneefina kriza se je končala, kakor se tako stanje
vselej konča, s tulečim paroksizmom in s tenko peno
na ustnicah. Ležala je tam utrujena in negibna poleg
Kima in blazni glasovi so prenehali.

»Wah! Delo je končano. Naj bi bilo dečku v korist.
Huneefa je nedvomno mojstrica dawuta. Pomagaj mi
jo potegniti proč, babu. Nič se ne boj.«

»Kako pa bi se bal tega, česar vobče ni?« je dejal
Hurree Babu po angleško, da bi se opogumil. Nepri¬
jetno je bati se na skrivaj magije, ki jo človek zasle¬
duje s prezirom in omalovaževanjem — pa zbirati fol-

212

klorna poročila za Kraljevo Akademijo Znanosti, ko
imaš v srcu še živo vero v vse moči teme.

Mahbub se je nasmehnil sam pri sebi. S Hurreejem
je bil že prej večkrat zunaj na potovanju.

»Dovršimo zdaj barvanje,« je rekel. »Deček je
dobro zavarovan, če ■— če imajo gospodje zraka ušesa,
da slišijo. Jaz sem ,sufi‘ (svobodomislec), a če prideš
ženski, žrebcu ali hudiču do živega na nezavarovani
strani, čemu bi delal ovinek in hodil po brco? Odvedi
ga na pot, babu, in pazi, da nam ga stari Rdeči klobuk
ne odvede predaleč, da ga ne bi mogli doseči. Jaz se
moram vrniti k svojim konjem.

»Prav,« je pritrdil Hurre Babu. »Za sedaj ga je kar
čudno videti.«

Nekako ob tretjem petelinjem petju se je Kirn pre¬
budil iz tisočletnega spanja. Huneefa je v svojem kotu
težko smrčala, Mahbuba pa ni bilo več.

»Upam, da se nisi prestrašil,« je izpregovoril mi-
loben glas ob njegovem komolcu. »Nadzoroval sem
vse početje, ki je bilo z etnološkega stališča nadvse
zanimivo. Bil je prvovrsten dawut.«

»Hu!« je izpregovoril Kirn, ko je spoznal Hurreeja,
ki se je prikupno smehljal.

»In imel sem tudi čast, prinesti ti od Lurgana tole
oblačilo. Ni sicer moja poslovna navada, prenašati
podrejenim tak lišp, toda« — se je zahihital — »tvoj
slučaj je zapisan v knjigah kot izjema. Upam, da mi
bo Mr. Lurgan vedel ceniti to.«

Kirn je zazehal in se pretegnil. Dobro mu je delo,
da se je mogel zopet v ohlapni obleki obrniti in okre-
niti.

»Kaj je to?« radovedno je ogledoval težko, z diša¬
vami daljnega severa nasičeno sirovo blago.

»Oho! To je neznatno oblačilo chele, služečega la-
maističnemu lami. Dovršeno v vseh podrobnostih,« je
rekel Hurree Babu in se odzibal na balkon, da bi si
pri posodi z vodo očistil zobe. »Po mojem mnenju to
ni povsem pristna vera tvojega starega gospoda, tem-

213

več prej nekakšna njena subvarijacija. Poslal sem o
tej zadevi listu ,Asiatic Quarterly Review' neka po¬
ročila, ki so jih pa tam, žal, odklonili. Čudno je, da je
stari gospod sam brez vsakršne vernosti. Niti malo
ni natančen v tem.«

»Ali ga poznaš?«

Hurree Babu je dvignil roko, v znamenje, da je
zaposlen s predpisanim obredom, združenim s čišče¬
njem zob in z drugimi opravili, ki jih dobro odgojen
Bengalec upošteva. Potem je recitiral v angleščini
neko molitev Arya-Somey, nabožnega značaja, ter si
natlačil usta z listi in jedrci betelovega poprovca.

»O, saj! Srečal sem ga nekolikokrat v Benaresu in
tudi v Buddh Gayi, da bi ga povprašal o nekih verskih
vprašanjih in o čaščenju hudiča. Mož je popoln
agnostik — prav tako kakor jaz.«

Huneefa se je v spanju zgenila in Hurree Babu je
nervozno skočil k bakreni žari s kadilom, ki je bila
v jutranjem svitu videti vsa črna in brezbarvna, po¬
drgnil s prstom po nabranih sajah ter si potegnil ž
njim diagonalno čez obraz.

»Kdo je umrl v tvoji hiši?« je vprašal Kirn v na¬
rečju.

»Nihče. A nemara je imela zli pogled — ta, čarov¬
nica,« je odvrnil babu.

»Kaj boš pa zdaj napravil?«

»Odvedel te bom na pot proti Benaresu, če pojdeš
tja, in ti sporočil, kar moramo vedeti m i.«

»Pojdem. Ob kateri uri odhaja vjak?« Planil je na
noge, se ozrl po zapuščeni sobi in na voščeno rumeni
obraz Huneefe, ko se je nizko jutranje sonce prikradlo
na tla v sobi. »Ali je treba to čarovnico plačati?«

»Ne. Zagovorila te je zoper vse hudiče in vse ne¬
varnosti — v imenu njenih hudičev. To je bila Mah-
bubova želja.« Po angleško: »Po mojem mnenju je
mož preveč zaostal, da se še drži takega praznoverja.
No, vse to je samo umetnost trebušnega govorjenja.
Trebušna govorica — eh?«

Kirn je mehanično tlesknil s prsti, da bi odvrnil
vsakršno zlo — prepričan, da Mahbub ni mislil nanje

214

— ki bi ga nemara utegnilo priklicati Huneefino po¬
četje, in Hurree se je spet zahihital. Ko pa je šel
preko sobe, se je skrbno pazil, da ne bi stopil na Hu¬
neefino temno senco na tleh, kajti čarovnice utegnejo

— kadar je njihov čas — zgrabiti človeško dušo za
pete, če stopi na njih senco.

»Zdaj pa dobro poslušaj,« je rekel babu, ko sta bila
na svežem zraku. »Del teh ceremonij, ki sva jim bila
priča, služijo samo uspešni predaji nekega učinkovi¬
tega amuleta ljudem našega okraja. Če se potiplješ
po vratu, boš našel ondi majhen srebrn amulet, malo
vredno stvar. To je naše. Razumeš?«

»Oh, da, hawa-dilli (krepitelj srca),« je odvrnil
Kirn in se potipal za vratom.

»Huneefa jih izgotavlja po dve rupiji dvanajst an
z — oh, vsakovrstnim eksorcizmom vred. Čisto pre¬
prosti so, razen da imajo deloma črn emajl in da leži
v njih papirček z imeni krajevnih svetnikov in s po¬
dobno šaro. To je Huneefino delo pri stvari, razumeš?
Huneefa jih izdeluje samo za nas, toda za vsak slučaj,
če jih ne bi dela ona, devamo vanje, preden jih razda¬
jamo, drobce tirkiza. Mr. Lurgan jih dobavlja. Dru¬
gega vira za dobavo nimamo, a prav jaz sem prišel na
to. Stvar je seveda popolnoma neslužbena, a za pod¬
rejene zelo prikladna. Polkovnik Creighton ne ve nič
o tem. On je Evropejec. Tirkiz je zamotan v papir ...
No, to je pot na postajo... Recimo zdaj, da pojdeš
nekoč z lamo, ali z menoj, ali z Mahbubom. Recimo,
da bi zašli v kako težko zagato. Jaz sem plašen človek,
silno plašen — a povem ti, da sem bil že večkrat v
hujših škripcih, kakor pa imam las na glavi. Tedaj
porečeš: ,Jaz sem sin čarila/ Prav.«

»Ne razumem čisto. Tukaj tudi ne smejo slišati, da
govoriva angleško.«

»To nič ne de. Jaz sem le babu, ki se baham pred
teboj s svojo angleščino. Vsi babuji govorimo angle¬
ško, da se bahamo,« je rekel Hurree in zavihtel svoj
robec na rami. »Kar sem hotel pravkar reči: ,sin da¬
rila*, pomeni, da si član društva Sat Bhaija — sedmih
bratov — kar je hkratu hindi in tantri (nauk Tantre).

215

Ljudje mislijo na splošno, da je to neka pozabljena
bratovščina, a jaz imam pismene opazke, ki dokazu¬
jejo, da še deluje. Vidiš, to vse je moj izum. Prav
dobro. Sat Bhai ima mnogo članov in ti bodo nemara
— preden ti meni nič tebi nič prerežejo vrat -— dali
priložnost, da ostaneš živ. To je vsekakor dobro. In
vrhu tega se ti bedasti domačini — če niso ravno
preveč razburjeni — vselej dobro premislijo, preden
umorijo človeka, ki pravi, da pripada tej ali oni po¬
sebni organizaciji. Ali razumeš? Kadar boš v zagati,
porečeš: ,Jaz sem sin čarila', pa ti zapiha — nemara —
hm — ugoden veter. To velja samo za skrajno ne¬
varne slučaje, ali pa tedaj, kadar se hočeš pogajati s
kakim neznancem. Razumeš to čisto točno? Prav. Po¬
stavim zdaj, da bi jaz ali kateri drugi z našega pod¬
ročja prišel v popolnoma tuji obleki k tebi. Stavim,
da me ne bi prepoznal, če ne bi sam hotel. Danes ali
jutri ti bom to dokazal. Pridem torej kot ledakhiški
trgovec — oh, kot karsibodi — in ti rečem: ,Hočeš
kupiti dragocenih kamenov?' Pa odgovoriš: ,Ali sem
videti tak, ki kupuje drage kamene?' Potem pa jaz:
,Še tak siromak si lahko kupi kak tirkiz ali tarkian.'«
»To je kičri — zelenjadni kurry,« je dejal Kirn.
»Seveda je. Pa rečeš: ,Daj, da vidim tarkian/ Nato
pa jaz: ,Ženska ga je kuhala in nemara ni za tvojo
kasto/ Ti pa praviš: .Nobene kaste ni, če hočejo moški
tarkian — jesti/ Med besedama ,tarkian — jesti‘ je
majhen presledek. To je vsa skrivnost. Majhen pre¬
sledek med besedami.«

Kirn je ponovil dokazni stavek.

»Tako je prav. Potem, ko pride čas za to, ti poka¬
žem svoj tirkiz, in boš vedel, kdo sem, na kar bova
menjala svoja mnenja in listine itd. In tako je z vsa¬
kim izmed nas. Zdaj govorimo o tirkizih, zdaj o tarki-
anu, a vselej z onim majhnim presledkom med bese¬
dami. To je prav lahko. Prvo, ,sin čarila 1 , če boš v
zagati. Nemara ti bo pomagalo — nemara ne. Potem
pa to, kar sem ti povedal o tarkianu, če boš hotel
obravnavati poslovne zadeve s kakim tujcem. Za sedaj
seveda — nimaš poslovnih zadev. Zdaj si — oh, da! —

216

nadštevilčnik na poskušnji. Čisto svojevrstna poseb¬
nost. Če bi bil Azijec po rodu, bi mogel na mah dobiti
službo; a ta polletni dopust naj te nekako razangleži,
razumeš? Lama te pričakuje, kajti obvestil sem ga na
pol službeno, da si napravil vse izpite in da boš kmalu
dobil državno službo. Oh, ho! Zdaj ti je dovoljeno
delati, vidiš: če boš poklican na pomoč ,sinovom ča-
rila‘, pazi, da jim boš skušal zvesto pomagati. Zdaj ti
pravim zbogom, dragi moj fant, in upam — oh — da
mi z glavo na vratu prideš nazaj.«

Hurree Babu je napravil nekaj korakov v gnečo
pri vhodu na lucknowsko postajo in — izginil. Kim
je globoko potegnil sapo vase in se ves stresel. Pod
temno obleko na svojih prsih je čutil svoj poniklani
samokres, amulet mu je še vedno visel na vratu, be¬
raška skodela, molek in bodalo za duhove (Mr. Lurgan
ni ničesar pozabil), vse je imel pri rokah, hkratu z
zdravilom, s škatlico za barve in kompasom, v obrab¬
ljenem starinskem denarnem pasu, izvezenem po
vzorcu ježevčevih peresnih tuljcev, pa mu je tičala
enomesečna plača. Še kralji ne bi mogli biti bogatejši
od njega. Od hindujskega prodajalca si je kupil
sladčic v čaši iz lista in jih je z veselim zanosom za-
užival, dokler ga ni zapodil stražnik s stopnišča.

217

ENAJSTO POGLAVJE

Ali, kdor ni v tem doma
naj mar ta:
suče in prestreza meče,
čara novce si zveneče,
pušča ter ustavlja kri,
kače mami in kroti?
Lastno vreže ga rezilo,
kača smukne kamor bilo,
vsem v porogo bo revše —
ali pravi glumec ne!
Pest prahu, cvetica vela,
tukaj palica, tam plod,
iz vsega čudesa dela,
kar mu zmore roka kod —
svet se mu pa smeje, čudi,
ko se k moči, slavi trudi!

Toda ta, ki, itd. Op. 15.

Nastala je nenadna naravna reakcija.

»Zdaj sem sam — čisto sam,« si je mislil Kirn. »V
vsej Indiji ni nihče tako sam, kakor sem jaz! Če da¬
nes umrjem, kdo bo govoril o tem — in komu? Če pa
ostanem živ, Bog je dober, bo za mojo glavo razpisana
nagrada, kajti ,sin čarila‘ — to sem jaz, Kirn.«

Le redki izmed belih ljudi, pač pa marsikateri
izmed Azijcev se lahko prestavi v neke vrste zamak¬
njenosti, če si neprestano in venomer ponavlja svoje
ime ter si sprosti misli v premišljanju tega, kar se
imenuje identičnost človeške osebnosti kot take. Ko se
človek postara, ga ta sposobnost navadno zapusti, do¬
kler pa traja, mu jo je mogoče slednji trenotek pri¬
čarati.

»Kdo je Kirn — Kirn — Kirn?«

Čepel je v kotu hrupne čakalnice, prost vseh dru¬
gih misli, držeč roke v naročju, medtem ko sta se mu

218

zenici skrčili kakor dve buciki. Čez minuto — v na¬
slednji pol sekundi — tako je čutil, se bo primaknil
rešitvi velike uganke: nato pa mu je duh, kakor se to
zmerom dogaja, omahnil z onih višin, kakor pade na
tla ranjen ptič, in zakrivši si z rokami oči, je zmajal
z glavo.

Neki dolgolasi hindujski bairagi (sveti mož), ki si
je pravkar kupil vozni listek, je v tem trenotku ob¬
stal pred njim ter ga debelo pogledal.

»Tudi jaz sem jih izgubil,« je dejal žalostno. »To
so nekakšne duri k Poti, a zame so že več let zaprte.«

»O čem govoriš?« je vprašal Kirn v zadregi.

»Razmišljal si v duhu, kaj je tvoja duša. Mahoma
te je zgrabilo to vprašanje. Jaz vem. Kdo pa naj bi
vedel, če ne jaz? Kam pa odhajaš?«

»Proti Kashi (Benaresu).«

»Tam ni bogov. Preizkušal sem jih. Jaz pa odha¬
jam v Prayag (Allahabad) že petič — iščoč poti raz¬
svetljenja. Katere vere si?«

»Jaz sem tudi Iskatelj,« je odvrnil Kirn z lami pri¬
ljubljenim izrazom. »Četudi,« — za trenotek je čisto
pozabil svoje severno oblačilo — »čeprav sam Alah
vedi, česa iščem.«

Stari mož si je potisnil bairagijsko berglo pod
pazduho in sedel na capo rdečkaste leopardove kože,
Kirn pa je medtem vstal, ko je začul klicanje za na
vlak pri Benaresu.

»Hodi v upanju, bratec mali,« je dejal. »Dolga je
pot do nog Enega. A vsi potujemo tja.«

Kirn se po tem ni več čutil tako zapuščenega. Ni
še prepotoval dvajset milj v natrpanem vozu, že je jel
razveseljevati svoje sopotnike s celo vrsto kar najču¬
dovitejših zgodb o svojih lastnih kakor tudi o svojega
mojstra magičnih močeh.

Benares ga je presenetil kot izredno umazano me¬
sto, a prijetno mu je bilo gledati, kakšno spoštovanje
uživa tu njegova obleka. Najmanj ena tretjina ondot-
nega prebivalstva moli venomer k tej ali drugi skupini
mnogih milijonov božanstev in časti zategadelj svete
može kakršnekoli vrste. Kima so odvedli k Tirthan-

219

terskemu svetišču, oddaljenemu približno eno miljo
od mesta, v bližini Sarnatha. Vodil ga je neki kmet
iz Punjaba, ki ga je slučajno srečal — neki Kamboh
iz Jullundura, ki je zaman prosil vse svoje domače
bogove zapovrstjo za okrevanje svojega sinčka, pa se
je navsezadnje zatekel v Benares.

»Od severa prihajaš, ka-li?« je vprašal, ko se je s
težavo prerival skozi ozke, smrdljive ulice, nemalo
podobno svojemu ljubljenemu volu doma.

»Saj, poznam Punjab. Mati mi je bila pahari, a
oče je prišel iz Amritzara — pri Jandiali,« je dejal
Kirn, preizkušajoč svoj jezik za popotne doživljaje,
ki so ga čakali.

»Jandiala-Jullundur? Oho! Potemtakem sva si ne¬
kakšna soseda, bi rekel.« Nežno je prikimal cvile¬
čemu otročičku v svojem naročju. »Pri kom pa služiš?«

»Pri nekem zelo svetem možu v Tirthankerskem
svetišču.«

»Vsi so zelo sveti in — na vso moč lakomni,« je
menil jat z bridkostjo. »Lazil sem okoli stebrov in
hodil po svetiščih, da sem si stopala odrl, a otrok ni
niti za trohico boljši. In mati je takisto bolna... Tiho,
tiho, fantek moj ... Dali smo mu drugo ime, ko je
nastopila mrzlica. Preoblekli smo ga v obleko punčke.
Ni je stvari, ki je ne bi bili poskusili. Tedaj sem dejal
njegovi materi, ko mi je pripravljala culo za v Bena¬
res — hotela je iti z menoj — dejal sem: Sakhi Sarwar
sultan nam bo najbolje pomagal. Znano nam je nje¬
govo velikodušje, a ti bogovi tukaj na zemlji so nam
tuji.«

Dete se je obračalo v dolbini med velikimi, pre¬
križanimi rokami in skozi težke veke pogledava!©
proti Kirnu.

»Pa je bilo vse zaman?« je vprašal Kirn z uslužnim
zanimanjem.

»Vse zaman — vse zaman,« je odvrnilo dete, ki so
mu ustnice trzale od mrzlice.

»Bogovi so mu dali vsaj dober razum,« je dejal
oče ponosno. »Le poglej, kako pametno je poslušal.
Tamle je tvoje svetišče. Jaz sem sicer siromak — z

220

marsikaterim duhovnikom sem imel že opraviti, — a
sin je le sin, in če bi mi ga mogel tvoj učitelj za kako
darilo ozdraviti — sam sem pri kraju s svojo pa¬
metjo.«

Kirn je nekaj časa premišljal, žareč od ponosa.
Pred tremi leti bi bil pripravljen izkoristiti tak polo¬
žaj, ne da bi se bil količkaj premišljal; zdaj mu je pa
že samo spoštovanje, ki mu ga je bil izkazal jat, pri¬
čalo, da je mož. Razen tega je že sam enkrat ali dva¬
krat okusil mrzlico, zato je dobro vedel, kako spoznaš,
kdaj čaka bolnika smrt od gladu.

»Pokliči ga sem, pa ti bom napisal zadolžnico za
svojega najboljšega jarmovca, če mi ozdravi otroka.«

Kirn je obstal pred izrezljanimi zunanjimi vrati
svetišča. Belo oblečen oswalski bankir iz Ajmira, ki
se je pravkar opral grehov svojega oderuštva, ga je
vprašal, kaj hoče.

»Jaz sem chela Teshoo Lame, svetega moža iz Bho-
tiyala — tukaj notri. Velel mi je priti. Čakam. Povej
mu.«

»Ne pozabi otroka,« mu je vzkliknil nestrpni jat
čez ramo in zatulil nato v punjabščini: »O sveti mož
— o učenec svetega moža — o bogovi nad vsemi sve¬
tovi — ozrite se na žalost, ki sedi pred vašimi vrati.«
Tak klic je nekaj tako vsakdanjega v Benaresu, da se
mimoidoči niti z glavo ne okrenejo.

Oswal, pomirjen s človeštvom, je odnesel to poro¬
čilo v temo za seboj in lahne, neštevilne minute vzhoda
so potekale, kajti lama je spal v svoji celici in noben
duhovnik ga ni hotel prebuditi. Ko je rožljanje nje¬
govega molka zopet prekinilo tišino notranjega dvora,
kjer stoje mirne podobe Arhatov, mu je zašepetal neki
novinec: »Tvoj chela je tukaj.« Starec je pozabil do¬
končati svojo molitev in je odstopical ven.

Komaj se je visoka postava prikazala na pragu, že
je prihitel jat in, držeč kvišku otroka, vzkliknil: »Ozri
se nanj, sveti mož; in če bo volja bogov, bo živel —
živel!«

Tipal je v svojem prepasu ter potegnil iz njega
majhen srebrnik.

221

»Kaj pomeni to?« Lamove oči so se obrnile proti
Kirnu. Pozornost je zbujalo Kirnu dejstvo, da je mnogo
bolje govoril urdujščino kakor pa pred leti pod Zam-
Zammahom. Otrokov oče pa ni maral, da bi se pričel
kak zaseben razgovor.

»Nič drugega ni ko mrzlica,« je dejal Kim. »Otrok
ni prav hranjen.«

»Vsaka malenkost zadostuje, da mi oboli, in nje¬
gove matere ni tukaj.«

»Če mi dovolite, sveti mož, bi ga mogel nemara jaz
ozdraviti.«

»Kaj! Ali so te naučili zdravilstva? Počakaj tukaj,«
je dejal lama in prisedel k jatu na najnižjo stopnico
pri svetišču. Kim pa je medtem, škileč iz kotov svojih
oči, počasi odpiral škatlico z betelom. V šoli je često
sanjaril, kako se bo vrnil k lami kot Sahib in kako bo
starčku za šalo nagajal, preden se mu dal prepoznati

— otroške sanje. Več dramatičnosti pa je bilo v nje¬
govem sedanjem mišljenju, tehtnem iskanju stekle-
ničic z leki, med katerimi je kdaj pa kdaj obstal
kakor v mislih ali pa zamrmral ta ali oni zagovor.
Imel je kinin v tabletah in temnorjave mesene kocke

— bržkone goveje — a to ni bilo njegovo opravilo.
Malček sicer ni hotel jesti, pač pa je željno seskal
meseno tableto, češ, da mu je všeč njen slani okus.

»Vzemi torej teh šest.« Kim jih je izročil očetu.
»Hvali bogove in skuhaj tri v mleku, druge tri pa v
vodi. Kadar popije mleko, mu daj tole (bilo je pol
kininske tablete) in ga toplo zavij. Ko se prebudi, mu
daj druge tri v vodi kuhane in drugo polovico tele
bele pilule. Potlej je tukaj še drug rjav lek, ki mu
ga lahko daš že spotoma domov.«

»Bogovi! Kakšna modrost!« je vzkliknil Kamboh,
hlipajoč po zraku.

Vsega tega se je domislil Kim iz lastnega zdrav¬
ljenja, ko ga je napadla nekoč jesenska malarija —
dodal je samo malo brbljanja, da bi se bolj dojmilo
lame.

»Pojdi zdaj! Jutri pa spet pridi.«

222

g Ljubljana.

^A/

»A plačilo — plačilo,« je vzkliknil jat in zravnal
svoja čokata pleča. »Sin je sin. Kako naj zdaj, ko bo
zopet zdrav, pridem k njegovi materi ter ji rečem, da
sem našel spotoma pomoč, pa nisem dal zanjo niti
skodelice mleka?«

»Vsi so si podobni, ti jatje,« je dejal Kirn blago.
»Neki jat je stal na kupu gnoja, ko so prišli mimo
kraljevi sloni. ,Oh gonjač,' je vzkliknil, ,po čem pa
prodajaš te osličke?'«

Jat se je na vse grlo zakrohotal, a se je takoj
opravičil lami. »Tako govorimo pri nas na deželi —
prav tako. Taki smo vsi jatje. Jutri pridem spet z
otrokom in blagoslov bogov moje domačije — ki so
dobri bogci — z vama obema... Zdaj, sinko, se bova
spet okrepila. Nikar ne izpljuvaj vsega, kraljiček
moj! Kralj mojega srca, nikar ne izpljuvaj, pa bova
jutri zarana močna korenjaka, rokoborca in gorja-
čarja.«

Mrmraje in brundaje se je odstranil. Lama se je
okrenil h Kirnu in vsa ljubeča stara duša mu je gle¬
dala iz ozkih oči.

»Zdravljenje bolnikov pomeni pridobivanje zaslu-
ženja, a najprej si je treba pridobiti modrosti. To si
modro storil, prijatelj vsega sveta.«

»Po vas, sveti mož, sem postal moder,« je odvrnil
Kirn, ki je pozabil pravkar doigrano igrico, pozabil
Sv. Ksaverija, pozabil svojo belo kri — pozabil celo
veliko igro, ko se je po mohamedansko pripognil, da
bi se dotaknil nog svojega učitelja v prahu jainskega
svetišča. »Za svoje znanje sem dolžan vam. Tri leta
sem jedel vaš kruh. Moj čas je prešel. Odpuščen sem
iz šol. K vam prihajam.«

»V tem je nagrada zame. Noter! Kar noter! In se
je vse dobro končalo?«

Stopala sta proti notranjemu dvoru, kjer je popol¬
dansko sonce metalo poševno zlato svetlobo. »Postoj,
da bom mogel videti. Tako!« Kritično je upiral pogled
vanj. »Ni več otrok, temveč mož, dozorel v modrosti,
potujoč ko zdravnik. Dobro sem storil — dobro sem
storil, ko sem te ono temno noč prepustil oboroženim

223

ljudem. Ali se še spominjaš najinega prvega dne pod
Zam-Zammahom? «

»Oh,« je odvrnil Kirn. »Ali se spominjate, ko sem
skočil z voza prvi dan, ko sem šel proti —«

»Durim znanja? Gotovo. In dneva, ko sva skupaj
jedla kolač za reko pri Nucklaoju. Aha! Večkrat si
prosil zame vbogajme, tisti dan pa sem jaz beračil
zate.«

»Ne brez vzroka,« je pritrdil Kirn. »Tedaj sem bil
učenec za ,durmi znanja* in oblečen kot Sahib. Ne po¬
zabite, sveti mož,« je nadaljeval šaljivo, »še danes
sem Sahib — po vaši naklonjenosti.«

»Res. In Sahib, ki je nadvse visoko cenjen. Stopi
v mojo celico, chela.«

»Kako morete to vedeti?«

Lama se je nasmehnil. »Najprej po pismih prijaz¬
nega duhovnika, ki sva bila naletela nanj v taborišču
oborožencev; toda on se je zdaj vrnil v svojo domo¬
vino, pa sem poslal denar njegovemu bratu.« Polkov¬
nik Creighton, ki je prevzel to zaupništvo, ko je pater
Viktor odšel z Mavericki na Angleško, seveda ni bil
kaplanov brat. A Sahibovih pisem ne razumem prav.
Morajo mi jih prevajati. Izbral sem si zanesljivejšo
pot. Često, ko sem se po svojem iskanju vrnil v tole
svetišče, ki mi je bilo vedno gnezdo zavetja, je prišel
k meni nekdo, ki išče razsvetljenja — človek iz Leha
- — ki je bil, kakor je dejal, hindujec, pa se je nave¬
ličal vseh teh bogov.« Lama je pokazal z roko proti
Arhatom.

»Neki rejen človek?« je vprašal Kirn in pome¬
žiknil.

»Silen debeluh. Kmalu sem pa spoznal, da je v
duhu vdan povsem ničvrednim stvarem, kakor so na
primer hudiči in zagovori, oblika in navada, kako pi¬
jemo čaj po naših samostanih, in obredi, s katerimi
sprejemamo svoje novince. Človek, nenasiten v izpra¬
ševanju; a bil ti je prijatelj, chela. Pripovedoval mi
je, da si na poti k velikim častem kot pisar. In vidim,
da si zdravnik.«

»Da, saj sem — pisar, če sem Sahib, a to bom od-

224

rinil v kot, ko pridem kot učenec k vam. Dovršil sem
leta, ki so predpisana Sahibu.«

»Kakor nekakemu novincu?« je dejal lama in pri¬
kimal z glavo. »Ali si prost šole? Ne bi bil rad kriv,
če bi ostal nezrel.«

»Čisto prost sem. Ob pravem času bom stopil v
službo pri vladi kot pisar —«

»Ne kot vojščak. To je dobro.«

»A najprej bom potoval z vami. Zato sem tukaj.
Kdo prosjači zdaj za vas?« je nadaljeval hitro. Le¬
dena skorja vrh njegove notranje razgibanosti je bila
le tenka.

»Prav pogosto prosjačim sam, a kakor ti je znano,
sem le poredkoma tukaj, razen če pridem gledat za
svojim učencem. Od enega konca Hindustana do dru¬
gega sem že potoval peš in z vlakom. Velika in čudo¬
vita dežela! Kadar pa pridem sem, se mi zdi, kakor
da bi bil v svojem dragem Bhotiyalu.«

Z zadovoljstvom se je razgledoval po čisti mali
celici. Nizka blazina mu je bila sedež, ki je sedel nanj
s prekrižanimi nogami, kakor Bodhisat, ko se je pre¬
budil iz svojega premišljevanja. Črna, komaj dvajset
palcev visoka miza iz tikovine, na kateri so stale ba¬
krene čaše za čaj, je stala pred njim. V drugem kotu
je stal oltarček, takisto iz težkega izrezljanega tiko¬
vega lesa, ki je stal na njem kip sedečega Buddhe iz
pozlačenega bakra, s svetilko, z žaro za kadilo in z
nekaj bakrenih cvetličnih loncev pred seboj.

»Čuvaj svetih podob v ,čudežni hiši' si je pridobil
zasluženje, ko mi jih je lani podaril,« je izpregovoril,
spremljajoč Kirnov pogled. »Kadar je človek daleč od
svoje domovine, mu take stvari bude spomine, in čast
moramo izkazovati Gospodu, kajti On je pokazal Pot.
Poglej!« Pokazal je s prstom na nenavaden kup pisa¬
nega riža, ki je venčal fantastičen kovinski okras. —■
»Ko sem bil opat v svojem kraju — preden sem prišel
do boljšega spoznanja — sem slednji dan daroval te
daritve. To je darovanje vesoljstva Gospodu. Tako
darujemo mi iz Bhotiyala slednji dan ves svet Vseod-
ličnemu zakonu. In to delam tudi sedaj, čeprav vem,

15

225

da je Vseodlični vzvišen nad vsa mišljenja in boža¬
nja.« Vzel je njuhanca iz svoje tobačnice.

»To je dobro ukrenjeno, sveti mož,« je zamrmral
Kirn in lagodno omahnil na blazine, ves presrečen in
ves truden.

»In razen tega,« se je zasmejal starec sam pri sebi,
»se ukvarjam tudi z izdelovanjem podob Kolesa živ¬
ljenja. Vsake tri dni po eno risbo. Bil sem pravkar
zaposlen s tem — ali pa sem nemara malce zatisnil
oči — ko so mi prinesli vest o tebi. Dobro je, da te
imam tukaj. Sahibi nimajo vse modrosti tega sveta.«

Potegnil je izpod mize list nenavadno dišečega ru¬
menega kitajskega papirja, čopiče in tablico indijskih
barv. V naj čistejšem, naj ostrejšem obrisu je narisal
na njem Veliko Kolo s šestimi prečkami, katerega
pesto je predstavljalo v en lik združene živali: pra¬
šiča, kačo in goloba (nevednost, jezo in naslado), in
katerega posamezni deli pomenijo vsa nebesa in vsa
pekla in vse slučaje v človeškem življenju. Bodhisat
ga je bil baje prvi narisal z riževimi zrnci v prahu,
da bi pojasnil svojim učencem vzročnost vsega. Šte¬
vilni rodovi so ga izpopolnili v na moč čudovito, tra-
dicijonalno podobo, natrpano s stotinami figuric, ki
ima njih slednja črta svoj pomen. Redko kdo zna raz¬
ložiti to parabolo v sliki in na vsem svetu ni niti
dvajset ljudi, ki bi jo mogli brez vzorca točno nari¬
sati: in teh, ki jo znajo narisati kakor tudi razložiti,
so le trije.

»Učil sem se nekoliko risati,« je dejal Kim. »A to
je čudež vseh čudežev.«

»Risal sem ga več let,« je dejal lama. »Bil je čas,
ko sem lahko risal vse od prvega prižiganja svetilk
do drugega. Naučil te bom te umetnosti — po pri¬
merni pripravi; in ti pojasnil tudi pomen tega Ko¬
lesa.«

»Potemtakem odrineva zopet na Pot?«

»Na Pot in na svoje Iskanje. Čakal sem samo še
tebe. Razodelo se mi je v stoterih sanjah — zlasti v
sanjah, ki sem jih imel ponoči za onim dnem, ko so
se vrata znanja prvič zaprla za teboj —, da ne bom

226

brez tebe nikoli našel svoje Reke. Vedno in vedno,
kakor ti je znano, sem odvračal to od tebe, boječ se
slepila. Zato te tudi nisem hotel vzeti s seboj oni dan
v Lucknowu, ko sva skupaj jedla kolač. Nisem te
hotel vzeti s seboj, dokler ne bi bil čas za to dozorel
in ugoden. Od gora do morja, od morja do gora sem
hodil, a vse zaman. Tedaj sem se spomnil Jatake.«

Povedal je Kirnu zgodbo o slonu z okovano nogo,
ki jo je bil tako često pripovedoval jainskim duhov¬
nikom.

»Nadaljnjega dokazovanja ni treba,« je končal
resno. »Poslan si mi bil za pomoč. Ko ni bilo več te
pomoči, je moje Iskanje postalo nično. Zategadelj kre¬
neva spet skupaj na pot in Iskanje nama je zagotov¬
ljeno.«

»In kam pojdeva?«

»Kaj je na tem, prijatelj vsega sveta? Iskanje,
pravim, je zagotovljeno. Če bo treba, bo Reka pri¬
vrela pred najinimi nogami iz zemlje. Pridobil sem si
zasluženje, ko sem te poslal k vratom znanja in ti dal
dragulj, ki se imenuje modrost. Vrnil si se, pravkar
sem videl, kot naslednik Sakyamunija, zdravnika,
čigar oltarjev je mnogo v Bhotiyalu. To zadostuje.
Skupaj sva in vse je, kakor je bilo — prijatelj vsega
sveta — prijatelj zvezd — chela moj!«

Nato sta se pomenkovala o posvetnih zadevah; bilo
je nekaj nenavadnega, da lama ni izpraševal po no¬
benih podrobnostih iz življenja pri Sv. Ksaveriju in
ni pokazal niti najmanjše radovednosti glede šeg in
običajev Sahibov. Duh se mu je gibal povsem v pre¬
teklosti in domislil se je slednjega koraka njunega
prvega čudovitega soromanja, si mel pri tem roke in
se smehljal sam pri sebi, dokler se ni skrčil vase in
iznenada zaspal spanja visoke starosti.

Kirn je opazoval, kako je zadnji prašni sončni
žarek izginil z dvorišča, ter se poigraval s svojim
bodalom za duhove in s svojim molkom. Hrup Bena-
resa, najstarejšega vseh mest na zemlji, ki je noč in
dan buden pred bogovi, se je razlegal okoli obzidja,
kakor hrumi morje okoli lomilca valov. Kdaj pa kdaj

15*

227

je stopil jainski duhovnik s kakim majhnim darom
za svete podobe čez dvorišče in si sproti pometal pot,
da ne bi po naključju vzel življenja kakemu živemu
bitju. Zabrlela je svetilka in pričela se je glasna mo¬
litev. Kirn se je oziral k zvezdam, ki so vzhajale
druga za drugo v tihi, zadušni temi, dokler ni zaspal
ob vznožju oltarja. Ono noč je sanjal samo po hindu-
stansko, niti ene angleške besede ...

»Sveti mož, spomni se otroka, ki sva mu dala zdra¬
vil,« je izpregovoril Kirn okoli tretje ure zjutraj, ko
je hotel lama, ki se je tudi prebudil iz sanj, takoj
kreniti na romarsko pot. »Jat bo ob svitu tukaj.«

»Dobro si povedal. V svoji naglici bi lahko storil
krivico.« Sedel je zopet na blazine in vzel v roke svoj
molek. »Stari ljudje so res kakor otroci,« je rekel
otožno. »Želijo si nečesa — glej, pa se jim mora takoj
ugoditi, kajti drugače se jezijo in jočejo! Večkrat bi
bil spotoma najrajši zaceptal z nogo, če me je kaka
volovska vprega ali pa tudi samo oblak prahu oviral
na poti. To ni bilo tako, ko sem bil še mož — pred
davnim časom. Vendarle je to greh —«

»Pa vi ste zares stari, sveti mož.«

»Zgodilo se je. Neki vzrok je bil postavljen na
svet in kdo, bodi bolan ali zdrav, veden ali neveden,
star ali mlad, bi mogel brzdati posledice tega vzroka?
Ali miruje Kolo, če ga vrti otrok — ali pa pijanec?
Chela, to je velik in strašen svet.«

»Po mojem mnenju je dober,« je zehnil Kirn. »Ali
imava kaj jesti? Že od sinoči nisem nič jedel.«

»Pozabil sem na tvoje potrebe. Tamle je dober čaj
iz Bhotiyala in hladen riž.«

»S tako hrano ne moreva daleč.« Kim je čutil vso
slast Evropejca po mesni jedi, ki pa je ni dobiti v jain-
skem svetišču. A namestu, da bi se takoj odpravil z
beraško skodelo v mesto, si je potolažil želodec s tro¬
hico hladnega riža, dokler se ni popolnoma zdanilo.
Z dnem vred je prišel tudi kmet, veselo brbljajoč od
hvaležnosti.

»Ponoči se je mrzlica obrnila in prišlo je potenje,«
je vzkliknil. »Potiplji tukaj — koža mu je sveža in

228

nova! Slane kocke so mu šle v slast in željno je pil
mleko.« Potegnil je otroku ogrinjalo z obraza in dete
se je zaspano nasmehnilo Kirnu. Majhna družba jain-
skih duhovnikov se je molče, a na vso moč pozorno,
zbrala pri vratih v svetišče. Vedeli so in Kirn je videl,
da so vedeli, kako je stari lama našel svojega učenca.
Ker so bili vljudni ljudje, se ponoči niso vsiljevali ne
s svojo navzočnostjo ne z besedo, niti s kretnjo. Kirn
jih je zato ob sončnem vzhodu nagradil.

»Zahvali se jainskim bogovom, brat,« je izprego-
voril, ker ni vedel, kako se njihovi bogovi imenujejo.
»Mrzlica je res premagana.«

»Ali vidite? Glejte!« Lama je z žarečim obrazom
opazoval v ozadju svoje gostitelje. »Ali je še kedaj
živel tak chela? Za našim Gospodom, ozdravljeval-
cem, hodi.«

Jaini priznavajo javno vse bogove hindujske vere
kakor tudi lingam in kačo. Nosijo brahmansko vrvico
in se čvrsto drže vseh predpisov hindujske kaste. A,
ker so poznali in ljubili lamo, ker je bil to star človek,
ker je iskal Poti, ker je bil njihov gost in ker je dolgo
ponoči razpravljal z višjim duhovnikom — s tako
svobodno mislečim metafizikom, kakor je pač malo¬
kateri v svojem sedemdesetem letu — so mrmraje pri¬
trjevali.

»Nikar ne pozabi« — Kirn se je sklonil nad otroka
— »da se to zlo lahko povrne.«

»Ne, če imaš pravi čar,« je odvrnil oče.

»A kmalu pojdemo od tod.«

»Res,« je povzel lama proti zbranim jainom. »Sku¬
paj odideva na Iskanje, ki sem vam že često govoril
o njem. Čakal sem, kdaj mi chela dozori. Poglejte ga!
Proti severu pojdeva. Nikoli več ne bom gledal tega
kraja svojega miru, o ljudje dobre volje.«

»Pa saj nisem berač.« Kmet je poskočil, prižemajoč
otroka k sebi.

»Molčite. Ne motite svetega moža,« je vzkliknil
neki duhovnik.

»Pojdi,« je zašepetal Kirn. »Čakaj naju pod veli¬
kim železniškim mostom in prinesi v imenu vseh

229

bogov našega Punjaba s seboj kaj hrane — kurryja,
stročja, v masti ocvrtega peciva in sladčic. Zlasti slad-
čic. Podvizaj se!«

Od glada bledi obraz je dobro pr isto j al Kirnu, ko
je stal tam pred ljudmi, visok in vitek, v svojem
temnem, ohlapnem oblačilu, držeč eno roko na svojem
molku, drugo pa kakor za blagoslov, kar je verno po¬
snel po lami. Kak angleški opazovalec bi nemara
dejal, da je bolj podoben mlademu svetniku na pi¬
sanem okenskem steklu, kakor pa od gladu oslabe¬
lemu doraščajočemu mladeniču.

Dolgo in silo ceremonielno je bilo slovo; trikrat se
je končalo in se trikrat znova pričelo. Iskatelj — oni,
ki je povabil lamo iz oddaljenega Tibeta v to zave¬
tišče, brezlasi asket s srebrnobelim obrazom — mu ni
prisostvoval, temveč se je mudil, kakor vedno, sam v
pobožnem premišljevanju pri svetih podobah. Drugi
so bili bolj človeški, vsilili so starcu nekaj daril —
dozo betela, lepo novo železno škatlico za peresa, vrečo
za živila in več podobnega — ga svarili pred nevar¬
nostmi sveta zunaj ter mu prerokovali srečen konec
njegovega Iskanja. Kirn pa je čepel medtem, bolj sam
kakor kdajkoli, na stopnišču in preklinjal sam pri
sebi v izrazih zavoda Sv. Ksaverija.

»Pa saj sem sam kriv tega,« je zaključil. »Z Mah-
bubom sem jedel Mahbubov ali pa Lurgana Sahiba
kruh. Pri Sv. Ksaveriju sem jedel trikrat na dan. Tu
moram pa preklicano skrbeti sam zase. Razen tega sem
zdaj precej razvajen. S kakšno slastjo bi izpraznil
zdajle krožnik govedine! ... Ali ste opravili, sveti
mož?«

Lama je dvignil obe roki in ubral zadnji blagoslov
v izbrani kitajščini. »Nasloniti se ti moram na ramo,«
je rekel, ko so se zaprla vrata v svetišču. »Trdi posta¬
jamo, mislim.«

Podpirati težkega šest čevljev visokega moža več
milj po preobljudenih ulicah ni lahko, in Kirn, ki je
bil razen tega obremenjen še s potnimi culami in za¬
vitki, je bil vesel, ko je dospel v senco železniškega
mostu.

230

»Tukaj bova obedovala,« je rekel odločno, ko mu
je Kamboh, v svojem modrem oblačilu in smehljaje
se, prišel pred oči, držeč v eni roki košaro, na drugi pa
otroka.

»Vzemita, sveta moža!« jima je vzkliknil že pet¬
deset metrov daleč. Stala sta na produ pod prvim most¬
nim obokom, varna pred očmi gladnih duhovnikov.
»Riž in dober kurry, pecivo, še toplo in dobro zači¬
njeno s hingom (asafoetido), skuta in sladkor. Kralj
mojih polj« — to proti svojemu sinčku — »pokaživa
tema svetima možema, da mi jatje iz Jullundura lahko
povračamo dobroto... Slišal sem bil, da jedo jaini
samo to, kar si sami skuhajo, toda res,« — ozrl se je
vljudno stran preko široke reke — »kjer ni očesa, tam
tudi ni kaste.«

»In midva,« je rekel Kim, ko se je obrnil in na¬
ložil za lamo listni krožnik, »stojiva nad vsemi ka¬
stami.«

Molče sta se krepčala z dobro hrano. Šele ko si je
obliznil zadnji košček lepljive sladkobe z mezinca,
je Kim opazil, da je tudi Kamboh oprtan za potovanje.

»Če drže naše poti skupaj,« je dejal preprosto,
»pojdem s teboj. Človek ne naleti često na čudodelnika,
in otrok je še vedno slab. Toda jaz nisem šibek trst.«
Vzdignil je svoj lathi — pet čevljev dolgo bambusovo
palico, obito z obroči iz poliranega železa — in ga za¬
vihtel po zraku. »Pravijo, da smo jatje prepirljivi, pa
to ni res. Samo če pride človek navzkriž z nami, smo
kakor naši bivoli.«

»Tako je,« je dejal Kim. »In dobra palica je dober
dokaz.«

Lama je mirno gledal navzgor ob reki, kjer so
vstajali s sežigališč ob reki stebri dima v dolgi sajasti
perspektivi brez konca in kraja. Kdaj pa kdaj je pri¬
nesel deroč tok vkljub vsem oblastvenim predpisom
mimo kak ostanek na pol sežganega trupla.

»Brez tebe,« je izpregovoril Kamboh, prižemajoč
dete na svoje kosmate prsi, »bi bil šel danes nemara
tjale — s tem tukaj. Duhovniki nam pravijo, da je
Benares svet — o čemer nihče ne dvomi — in da je

231

le želeti, da bi človek umrl v njem. A ne poznam nji¬
hovih. bogov, in denarja zahtevajo; in ko si opravil
molitev, ti zatrjuje ta ali ona obrita glava, da je bila
brezuspešna, če ne opraviš še druge. Umij se tu! Umij
se tam! Polivaj se, pij, koplji se in trosi cvetice — in
plačuj vsakikrat duhovnike. Ne, Punjab je zame, in
zemlja jullundurske dežele za najboljšo grudo na
nji.«~

»Često sem že dejal — menda v tempeljnu — da se
nama bo, če bo treba, odprla Reka kar pod nogami.
Zato pojdeva zdaj proti severu,« je rekel lama, vsta¬
jajoč. »Spominjam se nekega prijetnega kraja, obda¬
nega od sadnega drevja, kjer lahko hodiš v pobožnem
premišljevanju — in zrak je hladnejši tam. Prihaja
namreč z gorovja in od snega na gorovju.«

»Kako se imenuje ta kraj?« je vprašal Kirn.

»Kako naj bi vedel to? Ali nisi bil ti — ne, to je
bilo potem, ko je zrasla vojska iz tal in te odvedla.
Živel sem tam in premišljeval v neki sobi nasproti go-
lobnjaku — seveda, kadar ni venomer govorila.«

»Oho! Ženska iz Kuluja. To je pri Saharunporeu.«
Kirn se je zasmejal.

»Kako vodi duh tvojega gospodarja? Ali hodi peš
zaradi prejšnjih grehov?« je vprašal jat previdno.
»Dolga pot je do Delhija.«

»Ne,« je odvrnil Kirn. »Izberačil bom za vozni
listek.« V Indiji se ljudje ne priznavajo za lastnike
denarja.

»Pa vzemimo v imenu božjem ognjeni voz. Moj
sin je najvarnejši v materinem naročju. Vlada nam je
prinesla mnogo davkov, eno dobroto pa nam le daje
— vlak, ki združuje prijatelje in spaja tiste, ki hre¬
pene drug po drugem. Čudovita stvar je vlak.«

Čez nekaj ur so se že vsi gnetli v njem in spali
med dnevno soparo. Kamboh je nadlegoval Kima s
tisoči vprašanj glede na lamovo potovanje in življenj¬
sko delo in je prejel nanje nekaj svojevrstnih odgo¬
vorov. Kirn je bil zadovoljen, da je tam, kjer je, da
se more razgledovati preko ravne severnozapadne po¬
krajine in se pomenkovati z menjajočo se družbo so-

232

potnikov. Še danes velja ščipanje voznih listkov in¬
dijskim kmetom za neko nepojmljivo izsiljevanje. Ne
gre jim v glavo, kako bi smeli tujci, če so čarovni
listki plačani, izščipavati velike kose iz tega čara. Za¬
voljo tega nastajajo dolga in besna prerekanja med
potniki in evrazijskimi pregledniki voznih listkov.
Kirn je pri tem nekolikokrat pomagal z dostojanstve¬
nim nasvetom, da bi se pobahal pred lamo in čude¬
čim se Kambohom s svojo modrostjo, in je spravil s
tem zborovanje v še večjo nejasnost. V Somni pa mu
je poslala usoda nekaj v premišljevanje. Tu je pri-
štorkljal, ko se je začel vlak že pomikati, v voz mršav,
boren možicelj — neki Mahratta, kolikor je mogel Kirn
presoditi po njegovem petelinjastem, tesno se mu pri¬
legajočemu turbanu. Obraz mu je bil ves razsekan,
vrhnje oblačilo iz mušljina raztrgano in ena noga ob¬
vezana. Pripovedoval jim je, da se je prekucnil neki
kmetski voz ter ga malone do mrtvega povozil in da
potuje zdaj v Delhi, kjer mu živi sin. Kirn ga je po¬
zorno opazoval. Če bi se bil res, kakor je trdil, valjal
po tleh, bi bil moral imeti kake odrtine na koži. Vse
njegove rane pa so imele videz pravilnih urezov in
zgolj padec z voza ne bi bil mogel spraviti moža v
tolikšen strah. Ko si je z drhtečimi prsti pripenjal
raztrgano ogrinjalo okoli vratu, je pokazal nekak
amulet one vrste, ki se imenujejo »krepitelji src«.
Amuleti so sicer nekaj vsakdanjega, a ne taki, ki vise
na sploščeni bakreni žici, še manj pa taki, ki imajo
črn emajl na srebru. Razen Kamboha in lame ni bilo
nikogar v vozu, ki je bil na srečo starinski in na obeh
koncih zaprt. Kirn je storil, kakor da bi se popraskal
po prsih, in je privlekel pri tem na dan svoj amulet.
Obraz Mahratte se je pri tem pogledu docela spre¬
menil in položil je svoj amulet prosto na prsi.

»Saj,« je nadaljeval proti Kambohu, »mudilo se mi
je in voz, ki ga je vozil oni pankrt, je zašel z enim
kolesom v jarek, pa je razen škode, ki mi jo je bil
povzročil, šla po vodi tudi polna skleda tarkiana. Ni¬
sem bil ,sin čarila' (srečen človek) ta dan.«

»To je velika izguba,« je menil Kamboh, taječ

233

svoje zanimanje. Njegove skušnje v Benaresu so ga
napravile nezaupnega.

»Kdo ga je skuhal?« je vprašal Kirn.

»Ženska.« Mahratta je široma odprl oči.

»Pa saj znajo vse ženske kuhati tarkian,« je rekel
Kamboh. »Kolikor vem, je to dober kurry.«

»O da, dober kurry je,« je pritrdil Mahratta.

»In poceni,« je dodal Kim. »A kaj je s kasto?«

»Oh, nobene kaste ni, kjer hočejo moški tarkian
— jesti,« je odvrnil Mahratta s predpisanim padcem
v glasu. »V čigavi službi pa si?«

»V službi tegale svetega moža,« Kim je pokazal
srečnega, zaspanega lamo, ki se je pri tej preljubi
besedi sunkoma prebudil.

»Oh, z nebes mi je bil poslan na pomoč. Imenuje se
prijatelj vsega sveta. Imenuje se tudi prijatelj zvezd.
Potuje kot zdravnik — kajti čas mu je dozorel. Ve¬
lika je njegova modrost.«

»In ,sin čarila',« je dodal Kim polglasno, ko se je
Kamboh naglo pripravil k temu, da bi prižgal pipo,
iz strahu, da ga Mahratta ne bi prosil zanjo.

»In kdo je ta,« je vprašal Mahratta in nervozno
pogledal postrani.

»Človek, čigar otroka sem — sva ozdravila, pa
nama dolguje zdaj veliko zahvalo. Sedi k oknu, človek
iz Jullundura. Tukaj je bolnik.«

»Hm! Nimam želje, da bi se ukvarjal z vsakim kla¬
težem, ki ga srečam. Moja ušesa niso predolga.
Nisem radovedna ženska, da bi prisluškoval skriv¬
nostim.« Jat se je težko zavalil v oddaljen kot

»Torej si nekak zdravnik? Deset sežnjev globoko v
nesreči tičim,« je vzkliknil Mahratta, pograbivši iz¬
točni rek.

»Mož je vsevprek razrezan in odrt. Poskusil ga
bom izlečiti,« je odvrnil Kim. »Nihče naj se ne vmeša¬
va med tvojega otroka in mene.«

»Zaslužil sem ukor,« je odvrnil Kamboh skromno.
»Dolgujem ti hvalo za življenje svojega sina. Čudež-
nik si — znano mi je to.«

»Pokaži mi ureze.« Kim se je pripognil Mahratti

preko tilnika, ko se je malone dušil od utripanja srca,
kajti to je bila velika igra z osveto. »Zdaj mi pa naglo
povej svojo zgodbo, brat, jaz bom pa medtem govoril
svoj zagovor.«

»Prihajam z juga, kjer sem imel svoje delo. Neko¬
ga izmed nas so ubili ob cesti. Ali si slišal to?« Kirn
je odkimal. Seveda ni nič vedel o predniku E-a 23, ki
je bil ubit na jugu, oblečen kot arabski trgovec. »Ko
sem steknil tisto pismo, ki sem bil poslan ponje, sem
se odpravil od tod. Izmuznil sem se iz mesta ter tekel
proti Mhowu. Čutil sem se tako varnega in nepozna¬
nega, da si nisem niti obraza spremenil. V Mhowu me
je pa neka ženska obdolžila tatvine draguljev v mestu,
ki sem ga bil pravkar zapustil. Zdaj sem zapazil, da
so mi preganjalci za petami. Ponoči sem pobegnil iz
Mhowa, ko sem prej podkupil policijo, ki pa je bila
že podkupljena, da bi me brez zaslišanja izročila mo¬
jim sovražnikom. Nato sem teden dni ležal v starem
mestu Chitoru, kot spokornik v nekem svetišču, a
nisem vedel, kako bi se rešil pisma, ki mi je bilo
izročeno. Zakopal sem ga pod Kraljičin kamen v Chi¬
toru, na mestu, ki ga poznamo vsi.«

Kirn ni ničesar vedel o tem, a za vse na svetu ne
bi hotel prekiniti njegovega pripovedovanja.

»V Chitoru, vidiš, sem bil na čisto kraljevem
ozemlju, kajti Kotah na vzhodu leži izven zakona an¬
gleške kraljice in Jeypur in Gwalior takisto. Vohunov
nimajo radi in pravice ni tam. Preganjali so me kakor
mokrega šakala, a prebil sem se do Bandakuija. Tam
sem zvedel, da sem osumljen nekega umora v mestu,
ki sem ga bil pravkar zapustil — umora nekega dečka.
Imeli so truplo in priče na razpolago.«

»Pa ali vlada ne zna ščititi?«

»Za nas ,v igri‘ ni zaščite. Če umrjemo, umrjemo.
Naša imena se izbrišejo iz knjige. To je vse. V Ban-
dakuiju, kjer stanuje nekdo od nas, sem jim skušal
zabrisati sled s spremembo svojega obraza in tako sem
se prelevil v Mahratto. Potem sem prišel v Agro in
se namenil vrniti v Chitor po pismo. Tako za gotovo
sem mislil, da sem se jim izmuznil. Zategadelj nisem

235

nikomur poslal tara (brzojavke), kje leži ono pismo.
Želel sem vso to čast pridržati zase.«

Kirn je prikimal. Dobro je razumel to čuvstvo.

»Ko pa sem blodil v Agri po ulicah, me je prijel
nekdo zaradi dolgov, privedel mnogo prič in me hotel
na mah zvleči pred sodišče. Oh, to so vam zviti ptiči
na jugu! Dejal je, da sem njegov agent za bombaž.
Bog daj, da bi se v peklu pražil za to!«

»In si bil to?«

»Oh, bedak! Bil sem človek, ki so ga iskali zaradi
onega pisma! Pobegnil sem na Mesarski trg in prišel
ven pri židovski hiši, a Žid se je bal rabuke in me je
zapodil. Dospel sem peš do Somne — imel sem samo
še denarja za vozni listek do Delhija — in ko sem tam
ležal za mrzlico v nekem jarku, je skočil nekdo iz
grmovja, me zabodel, pretepel in preiskal od glave do
nog. Vse to se je zgodilo vpričo vlaka!«

»Čemu te pa ni kar ubil?«

»Tako neumni niso. Če bi bil v Delhiju na predlog
državnega pravdnika zaradi dokazanega umora obso¬
jen, tedaj bi pripadlo moje truplo državi, ki ga za¬
hteva. Zastraženega bi me poslali nazaj in potem — bi
polagoma umiral, za zgled drugim izmed nas. Jug ni
moja dežela. V krogih begam naokoli — kakor enook
kozel. Že dva dni nisem jedel. Zaznamovan sem« — do¬
taknil se je umazane obveze na svoji nogi — »tako da
me bodo v Delhiju morali spoznati.«

»Na vlaku si vsaj varen.«

»Živi leto dni v veliki igri, pa mi spet reci to! V
Delhiju bodo vse žice na delu zoper mene, vsako braz¬
gotino, vsako capo na meni bodo popisali. Dvajset, sto,
če bo treba — jih bo pričalo, da so me videli, ko sem
ubil dečka. In ti mi tudi ne moreš pomagati!«

Kirn je dovolj dobro poznal zasledovalne spretnosti
domačinov, zato ni dvomil, da se bo zadeva z umorom
nadaljevala do konca — in bodo imeli celo truplo na
razpolago. Mahratta je kdaj pa kdaj od bolečine skrčil
prste. Kamboh je čemerno bulil iz svojega kota, lama
je pridno prebiral svoje jagode, Kirn pa, ki je po

236

zdravniško tipal po bolnikovem vratu, je med zago¬
varjanjem izmišljal svoj načrt.

»Ali imaš kaj čaril, da si spremenim svojo zuna¬
njost? Drugače sem mrtev človek. Pet — deset minut
samo, če ne bi bil v taki hudi stiski, pa bi bil mogel
nemara —«

»Ali je že ozdravljen, čudodelnik?« je vprašal Kam-
boh ljubosumno. »Dovolj dolgo si mu pel.«

»Ne. Za njegove poškodbe ni, kakor vidim, nobe¬
nega leka, razen če bi sedel tri dni v bairagijski
obleki.« To je navadna pokora, ki jo pogosto naloži
temu ali onemu rejenemu trgovcu njegov duhovni
svetovalec.

»Duhovnik bi zmerom rad delal duhovnike,« se je
glasil odgovor. Po navadi topoumnega praznovernega
ljudstva ni mogel Kamboh držati svojega jezika, da
ne bi zasmehaval svoje cerkve.

»Ali bo tvoj sin potemtakem duhovnik? Čas je, da
vzame še malo kinina.«

»Mi jatje smo vsi bivoli,« je rekel jat zopet z me¬
hkejšim glasom.

Kirn je namazal za konico prsta grenčice na zaupne
otrokove ustnice. »Saj te nisem prosil ničesar dru¬
gega,« je dejal strogo očetu, »kakor malo hrane. Ali
mi je ne privoščiš? Ozdraviti hočem še enega člo¬
veka. Ali mi je dovoljeno — knez?«

Velikanske kmetove šape so se proseče dvignile.
»Ne — ne. Nikar me tako ne zasmehuj!«

»Rad bi ozdravil tega bolnika. Lahko si pridobiš
zasluženje, če mi pomagaš. Kakšne barve je pepel v
tvoji pipi? Bele. To je ugodno. Je li kaj turmerika med
ostanki tvojih živil?«

»Jaz — jaz—•«

»Odpri svojo culo!«

V tej je bila zbirka raznih navadnih brkljati j: cu-
njice, mazaška zdravila, cenena sejmska darila, ruta
polna atte — sivkaste, grobo zmlete domače moke —
zvitki kmečkega tobaka, malovredne cevke pip, zavoj
kurryja, vse zamotano v prt. Kirn je prevračal to z

237

izrazom modrega čarovnika in mrmral zraven neki mo¬
hamedanski zagovor.

»To je modrost, ki sem se je naučil od Sahibov,«
je zašepetal lami; in če pomislimo na njegovo vzga¬
janje pri Lurganu, je govoril samo golo resnico. »Ka¬
kor kažejo zvezde, je v usodi tega človeka nekakšno
veliko zlo, ki — ki ga vznemirja. Ali naj mu ga od¬
vzamem?«

»Prijatelj zvezd, v vsem si dobro ukrenil. Stori,
kakor veš. Ali je to kako novo zdravljenje?«

»Hitro! Napravi hitro!« je hlastnil Mahratta. »Pre¬
den se bo ustavil vlak.«

»Zdravljenje zoper senco smrti,« je dejal Kirn, me¬
šajoč v rdeči glinasti pipi Kambohovo moko z ostanki
oglja in tobačnega pepela. E. 23 si je brez besede snel
svoj turban, da so mu padli dolgi črni lasje na tilnik.

»To je moja hrana — duhovnik,« je zagodrnjal jat.

»Bivol v svetišču! Ali si se upal pogledati semkaj?«
je vzkliknil, Kirn. »Svete skrivnosti moramo oprav¬
ljati vpričo bedakov; a pazi na svoje oči. Ali že čutiš
meglico pred njimi? Rešim ti otroka, za zahvalo mi pa

— oh, nesramnež!« Kmet se je umaknil ostremu po¬
gledu, kajti Kirn je govoril docela resno. »Ali naj te
prekolnem, ali pa —« Pobral je vnanji prt njegove
cule in mu ga vrgel čez sklonjeno glavo. »Če te po¬
pade le najmanjša želja, da bi pogledal sem, pa — pa

— te še jaz ne bom mogel rešiti. Sedi tiho! Stori se
nemega!«

»Slep sem — nem. Nikar me ne preklinjaj! Pridi
sem, otrok, igrala se bova skrivalnice. Zaradi mene,
nikar mi ne glej izpod prta.«

»Upanje vidim,« je dejal E. 23. »Kakšen načrt
ima?«

»To pride pozneje,« je rekel Kirn, vlekoč z njega
tenko srajco. E. 23 se je s sramežljivostjo severo-
zahodneža obotavljal, razgaliti si telo.

»Kaj bi kasta, če ti gre za glavo?« je dejal Kirn in
mu spustil srajco do pasu. »Narediti te moramo za pra¬
vega žoltega saddhuja. Sleci se — sleci se hitro in si
spusti lase čez oči, jaz pa nasujem medtem pepela.

238

Zdaj samo še znamenje kaste na čelo.« Vzel je tablico
škrlatnega laka iz svoje zemljemerske škatlice z bar¬
vami.

»Ali si šele začetnik?« je dejal E. 23, dobesedno
boreč se za drago življenje, ko je smuknil iz svoje
obleke in stal tam gol, prepasan samo s prtom okrog
ledij, medtem ko mu je Kirn mazal odlično znamenje
kaste na čelo, posuto s pepelom.

»Šele pred dvema dnevoma vstopil v igro, brat,« je
odvrnil Kirn. »Nasuj si še več pepela na prsi.«

»Ali si naletel na nekega zdravnika — bolnih
biserov?« Razmetal je svoj dolgi, čvrsto zviti turban-
ski prt in si ga s spretno roko omotal okoli ledij s pre¬
sekanimi ovoji saddhujskega pasu.

»Ha! Tak poznaš njegovo roko? Bil mi je nekaj
časa učitelj. Pokriti ti morava noge. Pepel leči rane.
Namaži jih še enkrat.«

»Bil sem mu svoj čas v ponos, a ti si malone še
boljši. Bogovi so nam prijazni! Daj mi tol e.«

Bila je pločevinasta škatlica s pilulami opija, ki
jo je zagledal med brkljarijo v jatovi culi. E. 23 ga
je pogoltnil pol pesti. »Dobre so zoper lakoto, strah
in mraz. In tudi oči pordečijo,« je izjavil. »Zdaj imam
zopet pogum, igrati igro. Pogrešava samo še saddhuj-
skih klešč. Kaj pa s staro obleko?«

Kirn jo je čvrsto zvil ter si jo stlačil v ohlapne gube
spodnje obleke. Z rumeno ockersko barvo mu je na¬
mazal noge in prsi, da so se mu poznale velike proge'
na osnovi moke, pepela in turmerika.

»Kri na nji zadošča, da te obesijo, brat.«

»Že mogoče; a to ni zadosten vzrok, da bi jo vrgel
skozi okno... Končano je.« Glas se mu je tresel od
čistega deškega veselja spričo te preobleke. »Obrni
se in poglej, jat!«

»Bogovi naj nas varujejo,« je vzkliknil pokriti
Kamboh in se izmotal kakor bivol iz ločja. »A — kam
pa je izginil Mahratta? Kaj pa si storil?«

Kirn je bil učenec Lurganove šole in E. 23 zaradi
svojega posla ni bil slab igralec. Namestu prejšnjega
drhtečega, plaho se stiskajočega krošnjarja se je šo-

239

piril tam v kotu s prekrižanimi nogami, s pepelom na¬
mazani, z ockrom prevlečeni temnolasi saddhu. Na¬
brekle oči — opij vpliva naglo na prazen želodec —
so se mu bliskale od predrznosti in živalske poželji-
vosti. Okoli vratu je imel Kirnov rjavi molek, čez rame
pa razcapano in razcefrano katunasto cunjo. Otrok si
je zaril obraz v naročje svojega osuplega očeta.

»Poglej, kraljevič! S čarovniki potujeva, a nič ža¬
lega ti ne bodo storili. Oh, nikar ne jokaj... Kdo
bi pa ozdravljal danes otroka, da bi ga hotel jutri s
strahom ubiti?«

»Fantek bo vse življenje srečen. Videl je veliko
ozdravljenje. Ko sem bil še otrok, sem delal ljudi in
konje iz ilovice.«

»Tudi jaz sem jih že delal. Sir Banas prihaja ponoči
zadaj v našo kuhinjo in jih dela žive,« je bleknil otrok.

»Tak ti se ne bojiš ničesar, eh, kraljevič?«

»Bal sem se, ker se je oče bal. Čutil sem, kako se
mu roke tresejo.«

»Oh, ti človeško pišče,« je vzkliknil Kirn in še
osramočeni jat se je zasmejal. »Ozdravil sem tega
ubogega krošnjarja. Moral je pozabiti na svoj dobiček
in računske knjige, pa sedeti tri noči ob poti, da je
premagal zlobo svojih sovražnikov. Zvezde so zoper
njega.«

»Čim manj oderuških posojevalcev denarja, tem
bolje, pravim jaz. Ali, če je saddhu ali ni, plačati mi
mora blago okrog svojih ram.«

»Tako? Pa tale otrok na tvojih ramah je tvoj — in
komaj dva dni je, odkar je zapadel grmadi. Še nekaj
ti moram povedati. To čarovnijo sem napravil vpričo
tebe, ker je bila velika sila. Spremenil sem mu telo in
dušo. Vendarle, človek iz Jullundura, če bi kedaj iz-
brbljal, kar si tukaj videl, bodisi med starešinami,
ko boste sedeli pod vaškim drevesom, ali doma v svoji
hiši, ali pa vpričo duhovnika, ko ti bo blagoslavljal
živino, pride kuga nad tvoje bivole, ogenj v tvojo
streho, podgane v tvojo kaščo in prekletstvo bogov
na tvoja polja, ki se ti bodo sušila pred nogami in za
lemežem.« To je bil del neke stare zarotitve, ki jo je

240

Kirn v dneh svoje nedolžnosti ujel od nekega fakirja
pri vratih Taskali. S to ponovitvijo v njegovih ustih
ni izgubila nič svoje preteče moči.

»Nehaj, sveti! Iz usmiljenja, nehaj!« je zakričal
jat. »Ne preklinjaj mi gospodarstva. Ničesar nisem
videl. Ničesar slišal! Tvoja krava sem!« In pričel je
ob Kirnovih golih nogah v taktu tolči po tleh.

»A ker ti je bilo dopuščeno, pomagati mi s trohico
moke, z malce opija in drugimi takimi mrvicami, ki
sem te počastil z njih uporabo pri svoji umetnosti, ti
bodo bogovi to povrnili s svojim blagoslovom,« ki mu
ga je nazadnje podelil v kmetovo neizmerno olajša¬
nje. Bil je blagoslov, ki se ga je bil naučil od Lurgana
Sahiba.

Lama je zdaj pozorneje poškilil skozi svoje na¬
očnike kakor ob prejšnjem preoblačenju.

»Prijatelj zvezd,« je izpregovoril naposled, »pri¬
dobil si si veliko modrost. Varuj se, da se ti ne izrodi
v napuh. Nihče, kdor ima pred očmi Zakon, ne bo pre¬
nagljeno govoril o tem, kar je videl, ali na kar je
naletel.«

»Ne — ne — prav zares ne,« je zavpil kmet ves v
strahu, da ne bi storil mojster še kaj hujšega nje¬
govemu otroku kakor učenec. E. 23 si je z ohlapnimi
usti še privoščil opija, ki je za izčrpanega Azijca
meso, tobak in zdravilo hkratu.

Tako so molčeč od svetega strahu in velikega ne¬
sporazuma prispeli v Delhi nekako ob času, ko se
prižigajo svetilke.

16

241

DVANAJSTO POGLAVJE

Kdo ni hlepel še po morju — po sinjem brezbrežju
vodovja?

Po dviganju, padanju, lomu, vrtinčenju besnih gre¬
benov valov ja?

Po mrtvi gladini pred vihro — brezpeni in sivi
mogoti?

Po nizki tišini planjave — po slepi orkanski
strahoti?

Po svoje notranjosti morju, ki isto ostane na
veke,

četudi ni videti isto v nestalnosti plime, oseke —
ki bistva mu polnost gradi?

Tako, nič drugače — tako, nič drugače, gorjanec po
gorah hlepi!

»Spet sem našel svoje srce,« je dejal E. 23 v za¬
ščiti peronskega hrupa. »Glad in strah premotita
človeka, kajti sicer bi bil moral že prej misliti na to
rešitev. Prav sem imel. Iščejo me. Rešil si mi glavo.«

Oddelek punjabskih stražnikov v rumenorjavih
hlačah je pod vodstvom hlastnega, potečega se, mla¬
dega Angleža delil gnečo okoli vozov. Za njimi je
lazila neopazno kakor mačka majhna debela oseba,
po svoji vnanjosti kakor kak advokatski pisar.

»Glej, mladi Sahib bere papir. Opis moje osebe je
v njegovi roki,« je rekel E. 23. »Od voza do voza ho¬
dijo kakor ribiči, ko razpenjajo mreže v ribniku.«

Ko je dospel sprevod do njihovega oddelka, se je
E. 23 pridno lotil svojih jagod, ki jih je prebiral, ena¬
komerno zgibajoč svoja zapestja, Kirn pa se mu je
medtem rogal, češ da je v preveliki pijanosti izgubil
svoje obročkaste ognjene klešče, ki so odlično sad-
dhujsko znamenje. Lama je zatopljen v svoje premiš-
Ijanje strmel predse, kmet pa je skrivoma škileč po¬
strani naglo zbiral svoje stvari.

242

»Nič tukaj kot klobčič romarske sodrge,« je dejal
Anglež glasno in stopil naprej med nezadovoljnim
mrmranjem potnikov, kajti domača policija pomeni
v vsej Indiji za domačine nasilje.

»Vsa težava je zdaj v tem,« je šepnil E. 23, kako
poslati brzojavko glede kraja, kjer sem skril ono
pismo, ki sem bil poslan ponje. Tako preoblečen ne
morem na brzojavni urad.«

»Ali ni dovolj, da sem ti rešil glavo?«

»Ne, če ostane delo nedovršeno. Ali ti ni zdravnik
bolnih biserov nikoli povedal tega? Tukaj prihaja
drug Sahib! Oh!«

Bil je precej visok, rumenkast okrajni policijski
nadzornik — ki si je prepasan, s čelado na glavi, s
svetlo očiščenimi ostrogami in vso drugo opravo,
pridno sukal in vil svoje temne brke.

»Kakšni bedaki so ti sahibski stražniki,« je vzklik¬
nil Kirn bodro.

E. 23 je poškilil izpod trepalnic. »Dobro povedal,«
je zamrmral s spremenjenim glasom. »Vodo grem pit.
Pazi na moj sedež.«

Odštorkljal je ven in se zaletel malone v naročje
Angležu, ki ga je nahrulil v okorni urdujščini.

»Tum mut? Ali si pijan? Ne motovili okoli, kakor
da bi bi]a vsa delhijska postaja tvoja, prijatelj.«

E. 23 je odvrnil na to s ploho najumazanejših
psovk, ne da bi se mu le mišica na obrazu zgenila.
kar je Kima seveda srčno veselilo. Spominjalo ga je
na bobnarske učence in pometače v umballski vojaš¬
nici v strašnem času njegovega šolanja.

»Dobri moj bedaček,« je zategnil Anglež, »nickle-
jao! Pojdi nazaj v svoj voz.«

Umikajoč se spoštljivo korak za korakom, se je
žolti saddhu skobacal nazaj v voz, preklinjajoč s pri¬
dušenim glasom policijskega nadzornika do njegovega
zadnjega potomstva: pri Kraljičinem kamenu — tu
je Kirn skoraj poskočil — pri pisanju pod Kraljičinim
kamenom in pri vsej družbi bogov s povsem novimi
imeni.

»Ne razumem tvojega gobezdanja,« — Anglež je

16* 243

zardel od jeze — »a bržkone je nekakšna prekleta
nesramnost. Ven iz voza!«

E. 23 se je delal, kakor da nič ne razume, in je z
resnim obrazom privlekel na dan svoj vozni listek, ki
ga mu je Anglež jezno izpulil iz rok.

»Oh, zulum! Kakšno nasilje!« je zarentačil jat v
svojem kotu. »Pa zaradi majhne šale.« Obraz se mu
je skremžil spričo odkritosti saddhujevega jezika.
»Tvoja čarila danes ne učinkujejo dobro, sveti mož!«

Saddhu je šel proseč in laskajoč se za stražnikom.
Velika gruča potnikov, ki so imeli opravka z otroki in
culami, ni opazila te zadeve. Kirn se je izmuznil za
njegovim hrbtom, kajti šinilo mu je v glavo, da je bil
baš tega jeznega, bedastega Sahiba pred tremi leti
slišal blizu Umballe, ko je ovadil nekoga zaradi glas¬
nega žaljenja neke stare gospe.

»Zdaj je vse v redu,« je šepnil saddhu, zagozden v
kličoči, kričeči, zmedeni gruči, ko je čutil med nogami
perzijskega prepeličarja in tik za svojim hrbtom
kletko vreščečih sokolov pod varstvom nekega raj-
putskega sokolarja. »Zdaj je šel poročat o pismu, ki
sem ga skril. Pa so mi pravili, da je v Peshawuru.
Lahko pa bi bil vedel, da ima, kakor krokodil, vsak
čas drugo bivališče. Rešil me je iz sedanje neprilike,
a svoje življenje dolgujem tebi.«

»On je potemtakem tudi eden izmed nas?« Kirn se
je pripognil pod tolsto pazduho nekega velblodjega
gonjača iz Mewara in se zaletel v skupino žlobudravih
sikhskih mamic.

»Ni manjši od največjega. Oba imava srečo! Po¬
ročal mu bom, kar si storil. Pod njegovo zaščito sem
varen.«

Pretil se je skozi množico, ki je oblegala vozove,
in počenil na klop pri brzojavnem uradu.

»Vrni se, da ti ne vzamejo prostora! Ne boj se za
delo, brat — ali za moje življenje. Dal si mi časa za
oddih in Strickland Sahib me je potegnil na kopno.
Zdaj bomo nemara lahko skupaj delali v igri. Zbo¬
gom!«

Kirn je odhitel k svojemu vozu: olajšan, začuden,

244

a nekoliko zmeden, ker ni imel ključa do skrivnosti
okoli sebe.

»Začetnik sem šele v igri, to je res. Jaz ne bi bil
znal zajadrati na varno, kakor je storil to saddhu.
Temu pa je bilo znano, da je pod svetilko največja
tema. Jaz se ne bi bil domislil, da bi s preklinjanjem
sporočal novice... In kako premeten je bil Sahib! Nič
zato, rešil sem človeško življenje... Kam je izginil
Kamboh, sveti mož?« je šepnil, ko je sedel na svoj
prostor v vozu, ki je bil zdaj poln ljudi.

»Nekak strah ga je zgrabil,« je odvrnil lama z
nadihom rahlega zasmeha. »Videl te je, kako si v tre-
notku spremenil Mahratto v saddhuja, da bi ga obva¬
roval hudega. To ga je pretreslo. Potem je videl, kako
je saddhu padel naravnost v roke policiji ■— kar je
bilo vse posledica tvoje umetnosti. Tedaj je zgrabil
svojega sina ter zbežal, češ da si spremenil mirnega
krošnjarja v nesramnega kričača, razgovarjajočega se
s Sahibi, pa se je bal enake usode. Kje je zdaj
saddhu?«

»Pri policiji,« je odvrnil Kirn... »Pa sem vendar
rešil Kambohu otroka.«

Lama je mirno vzel njuhanca.

»Oh, chela, glej, kako zaslepljen si! Ozdravil si
Kambohovega otroka zgolj za to, da bi si pridobil
zasluženje. Mahratto pa si utekel s samovšečnimi čari
— opazoval sem te — in s stranskimi pogledi, da bi
spravil v začudenje nekega starega, starega moža in
nekega neumnega kmeta: od tod vse zlo in ves sum.«

Kirn se je obvladoval z naporom preko svojih let.
Kakor vsakemu mladeniču mu je presedalo, da bi
pogoltnil grenke besede in bil žrtev krive sodbe, a
sprevidel je, da je v zagati. Vlak je zdrdral iz Delhija
v noč.

»Res je,« je zamrmral. »Če sem vas razžalil, sem
storil krivico.«

»To je več, chela. Spravil si na svet dejanje in
kakor kolobarji okoli kamena, ki ga vržeš v ribnik,
se bodo razširile posledice tega dejanja Bog ve kako
daleč.«

245

Ta nevednost je bila v prid tako Kirnovi ničemur -
nosti kakor lamovemu duševnemu miru, glede na
okolnost, da je dospela istočasno v Simlo šifrirana
brzojavka glede prihoda E-a 23 v Delhi, in kar je bilo
še važneje, da je izostalo pismo, ki bi ga bil moral ta
vzeti s seboj. Slučajno pa je prav tedaj neki na vso
moč vnet stražnik prijel nekega strašno ogorčenega
ajmirskega mešetarja z bombažem zaradi umora, izvr¬
šenega v daljni južni državi in se je ta baš opravičeval
na peronu v Delhiju pred nekim Mr. Stricklandom,
ko se je E. 23 po stranskih potih plazil proti — za¬
prtemu osrčju mesta Delhija. Tekom dveh ur je prišlo
več brzojavk v roke togotnega ministra neke južne
države s poročilom, da je za ranjenim Mahratto
izginila vsaka sled; ob istem času pa, ko se je zložno
vozeči vlak ustavil pri Saharunporeu, se je odbil
zadnji val kamena, ki ga je Kirn pomagal vreči, ob
stopnice neke mošeje v daljnem Roumu — kjer je
nekega pobožnega človeka zmotil v molitvi.

Lama je na slovesen način opravljal svojo molitev
poleg špalirja rosnovlažnega sadja v bližini postaje,
oblagodarjen po jasnem sončnem žaru in prisotnosti
svojega učenca. »Pustila bova za seboj te stvari,« je
dejal kažoč proti jeklenemu stroju in iskrečim se
tračnicam. »Tresenje vlaka, čeprav je to čudovita
stvar, mi je zvodenila kosti, odslej bova dihala čist
zrak.«

»Pojdiva k hiši Kulujčanke.« Kirn je veselo stopal
naprej pod svojimi culami. Zgodaj Zjutraj je cesta
proti Saharunporeu čista in prijetno dišeča. Spominjal
se je juter v zavodu Sv. Ksaverija in to je povečalo
njegovo že trikrat blaženo zadovoljstvo.

»Od kod zopet ta naglica? Pametni ljudje ne beže
kakor piščeta na soncu. Na stotine in stotine milj sva
že prebredla, pa sem bil doslej komaj kak trenotek
sam s tabo. Kako bi se mogel naučiti kaj v taki preri¬
vajoči se gneči? Kako bi mogel jaz, v poplavi besed
govorjenja, premišljati o Poti?«

»Jezik se ji potemtakem z leti ni skrčil?« Učenec
se je zasmejal.

246

»Kakor tudi ne njena želja po čarovniji. Spominjam
se, ko sem nekoč govoril o Kolesu življenja,« — lama
je potipal po svojih prsih za zadnjo risbo — »da je
vpraševala samo po hudičih, ki nadlegujejo otroke.
Pridobila si bo zasluženje, ker skrbi za naju — čez
nekaj časa — ob kaki poznejši priliki — polagoma —
polagoma. Zdaj bova počasi potovala ter pričakovala
Verige razmer. Iskanje je zagotovljeno.«

Tako sta potovala v popolnem miru med prostra¬
nimi razcvelimi sadovnjaki in pod njimi — skozi Ami-
nadbo, Sahaigungo, Akrolo ob prehodu in malo Phu-
leso — v črti Sewaliksa kar naprej proti severu, ko
so jima snežniki ostajali za hrbtom. Po dolgem, pri¬
jetnem spanju pod ostro se iskrečimi zvezdami ju je
vedla častitljiva, lagodna pot skozi neko budečo se
vas. Molče sta držala beraško skodelo pred seboj, a
oči so jima blodile vkljub Zakonu od enega obrobja
obzorja do drugega. Včasih je pritekel Kirn lahkih
nog po prahu k svojemu učitelju v senco mangovega
drevesa ali v redkejšo senco kakega belega gumije¬
vega drevesa — in sta jedla in pila v miru božjem.
Opoldne sta po kratkem kramljanju in sprehajanju
zaspala in svet se jima je zdel svežejši, ko se je ohladil
zrak. Noč ju je zatela na poti v neko novo ozemlje —
v neko vas, ki sta jo videla pred seboj že tri ure
daleč in sta spotoma že govorila o nji.

Tam so jima pripovedovali svoje zgodbe — katerih
vsaka je bila Kirnu vselej novost novega večera — in
povsod sta bila lepo sprejeta po navadi gostoljubnega
vzhoda, bodisi pri duhovniku ali pa pri vaškem po¬
glavarju.

Ko pa so se sence zmanjšale in se je pričel lama
težko naslanjati na Kima, je potegnil na dan Kolo
življenja, ga zravnal in razložil pod čisto obrisanim
kamenjem ter ga pojasnjeval z dolgo slamnato bilko
od kroga do kroga. Tu so sedeli v višavi bogovi — in
ti so bili sanje vseh sanj. Tu je bilo nebo in svet pol¬
bogov — konjenikov, borečih se med gorami. Tu so
bile muke, prizadete živalim, duše, plezajoče po lestvi
gor in dol, in ki jih potemtakem ni bilo dovoljeno

247

motiti. Tu so bili pekli, vroči ali mrzli, bivališča
mučenih duhov. Naj bi chela spoznaval trpljenje,
izhajajoče iz prekomernega uživanja jedi — otekle
želodce in pekoče drobovje. In poslušno, s sklonjeno
glavo si je chela, gledajoč za hitrim, rjavim pojasnje-
valčevim prstom pridobival spoznanje; ko pa sta do¬
spela do človeškega sveta, ki leži, pehajoč se brez ko¬
risti, tik nad pekli, ga je sledil samo še raztreseno: kajti
zunaj ob poti se je Kolo vrtilo samo po sebi, jedlo,
pilo, barantalo, ljubilo in se prepiralo — polno toplega
življenja. Često je jemal lama žive slike za zgled
svojega besedila in zahteval od Kima — prerano —,
naj opazuje, kako zavzema meso tisoč in tisoč oblik,
poželenja vredne in ničvredne, po človeškem pojmo¬
vanju, v resnici pa ničeve, tako ali tako. In kako je
zaslepljeni duh, suženjsko vezan na neresca, goloba
ali kačo — hlepeč po betelu, po novem jarmu volov,
po ženskah ali pa po naklonjenosti kraljev — obsojen
hoditi za svojim telesom skozi vsa ta nebesa in vse te
pekle in pričenjati svojo pot venomer od kraja. Kdaj
pa kdaj je kaka ženska ali kak siromašen moški gledal
ta obred — kajti nič drugega ni bilo to zanj —, ko
se je razgrnila velika rumena karta, pa je vrgel nekaj
cvetja ali peščico kaurijskih školjk na rob kroga.
Tem ponižnikom je zadoščalo, da so bili srečali svetega
človeka, ki se jih bo nemara drage volje spominjal v
svojih molitvah.

»Zdravi jih, če so bolni,« je dejal lama, ko se je
prebudila v Kirnu želja po dejanju. »Zdravi jih, če
imajo mrzlico, a nikar ne s čarovništvom. Spominjaj
se tega, kar se je pripetilo Mahratti.«

»Vsako delo je potemtakem zlo?« je odvrnil Kirn,
ležeč pod velikim drevesom na razpotju Doonske
ceste in opazujoč male mravljince, ki so mu gomazeli
po roki.

»Vzdržavati se dela je dobro ■— razen če ga oprav¬
ljaš, da si pridobiš ž njim zasluženja.«

»Za vrati znanja so nas učili, da je vzdržavanje od
dela nečastno za Sahiba. In jaz sem Sahib.«

»Prijatelj vsega sveta« — lama je pogledal Kirnu

248

naravnost v obraz — »jaz sem star človek, ki se veseli
podob kakor otroci. Zanje, ki hodijo po Poti, ni ne
črnega ne belega, ne Hindustana, ne Bhotiyala. Vsi
smo duše, ki iščejo odrešenja. Kakršnekoli modrosti
si se naučil pri Sahibih, ko prideva do moje Reke, bos
rešen vsega slepila — ob moji strani. Hai! Moje kosti
že ječe po oni Reki, kakor so mi ječale na vlaku, a
moj duh sedi nad kostmi in čaka. Iskanje je zagotov¬
ljeno.«

»Odgovorili ste mi na vprašanje. Ali mi je dovo¬
ljeno še nekaj vprašati?«

Lama je sklonil častitljivo glavo.

»Tri leta sem jedel vaš kruh — kakor veste. Sveti
mož, zakaj to —?«

»Veliko bogastva, kakor imenujejo to ljudje, je v
Bhotiyalu,« je odvrnil lama zbrano. »Doma v mojem
rojstnem kraju uživam slepilo časti. Tam zahtevam,
česar mi je treba. Z računi nimam nikakršnega oprav¬
ka. To je stvar mojega samostana. Aj! Črni visoki
sedeži v samostanu in novinci vsi v redu in vrsti!«

In pripovedoval je, rišoč s prstom po prahu, o pre¬
krasnem, veličastnem obredu v katedralah, zavaro¬
vanih pred plazovi; o sprevodih in plesih hudičev —
o spreminjanju redovnikov in redovnic v svinje; o
svetih mestih, petnajst tisoč čevljev visoko v zraku;
o spletkah med tem in onim samostanom; o glasovih
med gorami in o oni skrivnostni fata morgani, ki po¬
plesava nad suhim snegom. Govoril je celo o Lhassi
in o Dalai Lami, ki ga je bil videl in molil.

Vsak dolgi dopolnjeni dan se je dvignil za Kirnom
kakor stena, ki ga je ločila od njegovega plemena in
njegove materinščine. Neopazno je pričel spet misliti
in sanjati v narečju in samogibno je posnemal lamove
obrede pri jedi, pijači in podobnem. Duh starega moža
se je bolj in bolj vračal k njegovemu samostanu, ka¬
kor so se mu obračale oči proti večnim Snežnikom.
Njegova Reka ga ni prav nič vznemirjala. Kdaj pa
kdaj je res dolgo in dolgo strmel v grm ali vejico,
pričakujoč, kakor je dejal, da se bo odprla zemlja in
mu dala svoj blagoslov; a bil je zadovoljen, da je pri

249

svojem učencu, udobno v blagem vetrcu, ki je pihljal
od Doona. To ni bil Ceylon, Buddh Gaya ali Bombay,
tudi niso bile 6 travo prerasle razvaline, ki je baje
pred dvema letoma krevsal po njih. Govoril je o teh
krajih kakor učenjak, ki mu je tuja vsaka ničemur-
nost, kakor iskatelj, ki potuje v ponižnosti, kakor
starec, moder in umirjen, osvetljujoč svoje znanje z
jasnim notranjim gledanjem. Po malem in po malem,
brez zveze, nadovezujoč vsako zgodbo na karkoli, kar
je videl spotoma, je pripovedoval o svojih potovanjih
širom Hindustana, tako, da ga je Kirn, ki ga je ljubil
popred brez zavesti, ljubil zdaj iz devet in devetde¬
setih dobrih razlogov. Tako sta blaženo- živela drug ob
drugem, kakor predpisuje pravilo, in se vzdrževala
zlih besed in hotljivih želj; nista prekomerno jedla,
ne polegala na mehkih posteljah, ne se bogato obla¬
čila. Želodec jima je povedal, kdaj je čas prigrizka,
in ljudje so jima prinašali hrane. Bila sta spoštovana
gosta po vaseh Aminabad, Sahaingunge, Akrola ob
gazi in Phulesa, kjer je podelil Kirn ženskam brez duš
svoj blagoslov.

A novice potujejo v Indiji hitro in le prekmalu se
je prikradel preko žitnih polj belobrad služabnik,
droben, suh Ooryjanec, ki je nosil s seboj košaro s
sadjem, škatlo kabulskega grozdja in zlatorumenih
oranž, in ju prosil, naj blagovolita počastiti s svojo
prisotnostjo njegovo gospo, ki je žalostna v svojem
srcu, ker jo je lama tako dolgo pustil vnemar.

»Zdaj mi je prišlo na misel,« je rekel lama, kakor
da bi mu bila zadeva čisto tuja. »Krepostna je, a ne-
umirjenega govorjenja.«

Kirn je sedel na robu kravjih jasli in pripovedoval
pravljice otrokom vaškega kovača.

»Bržkone bo spet prosila za novega sina svoji hčeri.
Nisem je pozabil,« je dejal. »Naj si le pridobi zaslu-
ženje. Sporoči ji, da prideva.«

Hodeč preko polj sta prebredla enajst milj v dveh
dneh; naposled pa so ju obsuli s ploho pozornosti, kajti
stara gospa se je držala gostoljubnosti po lepi stari
navadi in je prisilila k nji tudi svojega zeta, ki je bil

250

pod komando ženskega sveta, in si kupoval svoj mir
pred njimi z denarjem, ki si ga je izposojal pri ode¬
ruhu. Čas ji ni oslabil ne jezika ne spomina in izza
diskretno premreženega zgornjega okna je vpričo dva¬
najstih služabnikov v doslišni daljavi pozdravila Kima
s takimi laskavimi izrazi, ki bi spravili evropske po¬
slušalce pošteno v zadrego.

»A še zmerom si nekdanji nesramni beraški pobalin
iz paroaja,« je kričala rezko. »Nisem te pozabila. Umij
se in jej. Oče sina moje hčere se je odpravil malo
ven. Me uboge ženske pa smo brez koristi in brez
besed.«

V dokaz tega je obsula vse svoje posle brez priza-
našanja z zmerjanjem, dokler niso prinesli jedače in
pijače. In pod večer — pod večer, ki je dišal po dimu
in pokril polja z bakrenasto in tirkizno tenčico, — si
je izvolila dati prenesti svoj palankin na neposprav¬
ljeni preddvor ob sajasti luči plamenice in je kram¬
ljala tam za ne pretesno zagrnjenimi zavesami.

»Če bi prišel sveti mož sam, bi ga bila čisto drugače
sprejela, a kdo bi mogel biti s tem malopridnežem
dovolj previden?«

»Maharani,« je odvrnil Kirn, ki si je zmerom izbral
najveličastnejši naziv, »ali je moja krivda, da je sam
Sahib — sam policijski Sahib, ko je videl njen obraz,
imenoval maharani —«

»Št! To je bilo na romanju. Kadar potujemo — saj
poznaš pregovor —«

»— imenoval maharani osvojevalko src in razsipa-
teljico vsega veselja?«

»Spominjati se kaj takega! Res je. Tako je rekel.
To je bilo tedaj, ko je še cvela moja lepota.« Zahihi¬
tala se je kakor zadovoljen papagaj nad koščkom
sladkorja. »Zdaj mi pa povej o svojih potih in pri¬
hodih — kolikor lahko človek sliši brez sramu. Koliko
deklet in čigave žene so ti obvisele na trepalnicah? Iz
Benaresa prihajaš, ne? Hotela sem letos spet tja, pa
moja hčerka — samo dva sina imamo. Phaii! To je
posledica tega nižavja. V Kuluju so moški kakor sloni.
A rada bi prosila tvojega svetega moža —- stopi stran,

251

malopridnež — kakega čarila zoper silo grdo ščipanje
z napenjanjem, ki napada najstarejšega sina moje
hčere, kadar zori mango. Pred dvema letoma mi je
dal mogočno čarovno sredstvo.«

»Oh, sveti mož!« je vzkliknil Kirn in kar zasijal od
veselja spričo lamovega otožnega obraza.

»Res je. Dal sem ji lek zoper vetrove.«

»Zobje — zobje — zobje,« je hlastno posegla vmes
stara gospa.

»Zdravi jih, če so bolni,« je ponovil Kirn udobno,
»a ne rabi čarovnih sredstev. Pomisli na to, kaj se je
pripetilo Mahratti.«

»To je bilo pred dvema deževnima dobama — mu¬
čila me je s svojo neprestano vsiljivostjo.« Lama je
zastokal, kakor bi po vsej priliki zastokal nepravični
sodnik pred njim. »Tako se dogaja — zapomni si to,
chela —, da odrivajo celo te, ki hočejo hoditi po Poti,
lene ženske v stran. Cele tri dni, ko je bilo dete bolno,
me je nagovarjala.«

»Arri! Koga drugega pa naj bi nagovarjala? —■
Dečkova mati ni nič vedela, oče pa je — bilo je to v
nočeh hladnega vremena — govoril: ,Moli k bogovom/
gola resnica, se okrenil in zasmrčal!«

»Dal sem ji čarilo. Kaj naj bi pa star človek storil
drugega?«

»,Vzdržavati se dela je dobro — razen, če ga.
opravljaš, da si pridobiš zasluženja s tem/«

»Oh, chela, če me zapustiš, bom čisto sam.«

»Mlečnike je res dobil brez bolečin,« je dejala
stara gospa. »A duhovniki so vsi enaki.«

Kirn je strogo zakašljal. Kakor je bil mlad, se mu
je njeno nevljudno žlobudranje vendarle zamerilo.
»Nadlegovati modrega o nepravem času, pomeni izzi¬
vati zlo.«

»V stajah imamo nekega govorečega mynaha,« —
ta zbodljaj je spremljalo dobro znano miganje nje¬
nega, z dragulji okrašenega kazalca — »ki točno po¬
snema glasove rodbinskega duhovnika. Nemara sem
res pozabila izkazati čast svojima gostoma, a če bi ga
bili videli, kako si je zarinil pesti v trebuh, ki je bil

252

kakor na pol zrela buča, in kričal: ,Tukaj me boli!' bi
mi oprostila to. Bila sem že na pol namenjena, da bi
šla po zdravilo k hakimu.* Ta jih prodaja poceni in
nedvomno je odebelel od tega, kakor sam bik Šive.
Ta človek ne odreka zdravil, a bala sem se za otroka
zaradi neugodne barve, ki jo ima steklenica.«

Lama je zbežal pod varstvom tega samogovora v
temo, v smer, kjer mu je bil pripravljen prostor.

»Razjezili ste ga najbrže,« je rekel Kirn.

»O ne. Truden je, pa nisem mislila na to v svoji
babični skrbi. (Samo babice naj bi pazile na otroka.
Matere so le za porod.) Jutri, ko bo videl, kako je
moje hčerke sin zrastel, bo predpisal čarovni lek.
Tedaj bo mogel tudi presojati hakimova zdravila.«

»Kdo pa je ta hakim, maharani?«

»Romar kakor ti, a silo častivreden Bengalec iz
Dakke — mojster v zdravilstvu. Rešil me je težav, ki
sem jih imela po zauživanju mesa, z majhno pilulo,
ki je delovala kakor z verige spuščeni vrag. Zdaj po¬
tuje okoli ter prodaja izdelke velike vrednosti. Ima
celo papirje, tiskane v angrezi (angleščini), ki doka¬
zujejo, kako je pomagal moškim s slabo hrbtenico in
mrtvičnim ženskam. Že štiri dni je tukaj, pa ko je
slišal, da prideta vidva (hakimi in duhovniki so na
vsem svetu podobni kačam in tigrom), se je, menim,
skril.« ~

Ko je po tem izbruhu zajela sape, je zamrmral stari
služabnik, ki je smel brez kazni sedeti ob robu bakli-
nega svita: »Ta hiša je nekak hlev za vse sleparje in
— duhovnike. Otrok naj neha jesti mangovo sadje...
A kdo more pametno govoriti s kako babico?« Spošt¬
ljivo je dvignil glas: »Sahiba, hakim spi zdaj po ve¬
čerji. V svojem prostoru leži za golobnjakom.«

Kirn je sršel tam kakor vohajoč pes. Ugnati in po¬
tolči Bengalca, ki je študiral v Kalkutti, objestnega,
jezičnega prodajalca zdravil, je pomenilo zanj sijajno
zabavo. Saj ni bilo verjetno, da bi tak kujon izpodrinil
lamo in nemara še njega samega. Poznal je svoje-

* Zdravnik.

253

vrstne oglase v spačeni angleščini na zadnji strani
domačih, časopisov. Fantje pri Sv. Ksaveriju so jih
često skrivoma prinesli s seboj, da bi se s svojimi
tovariši zabavali ž njimi, kajti jezik hvaležnih bolni¬
kov, ki na dolgo in široko opisujejo simptome svoje
bolezni, je zmerom na vso moč preprost in smešen.
Ooryjanec, ki ni bil nenaklonjen temu, da bi se izne¬
bil prvega prisklednika z drugim, se je odplazil proti
golobnjaku.

»Saj,« je dejal Kirn z umirjenim prezirom. »Vsa
njihova zaloga je trohica pobarvane vode in precejšna
mera nesramnosti. Njihove žrtve so obubožani kralji
in prenasičeni Bengalci. Glavni dobiček vlečejo od
otrok — ki se še niso rodili.«

Stara gospa se je zahihitala. »Nikar ne bodi zaviden.
Zagovori so boljši, e? Nisem tajila tega. Glej, da mi
sveti mož napiše jutri kak dober rek.«

»Samo nevedneži taje« — debel, zavaljen glas je
zadonel iz teme in neka postava se je prikazala od
tam ter počenila na tla — »samo nevedneži taje vred¬
nost zdravil.«

»Podgana je našla košček turmerika. Pa je rekla:
,Odprla bom lekarno,'« je odvrnil Kirn.

Dvoboj se je pravilno začel in slišali so, kako je
stara gospa napeto prisluhnila.

»Duhovnikov sin je poznal svojo dojiljo in imena
treh bogov. Pa je dejal: ,Poslušajte me, ali pa vas pre¬
kolnem pri treh milijonih bogov.'« Ta nevidni je imel
nedvomno nekaj puščic v svojem tulu. Nadaljeval je:
»Jaz poučujem samo abecedo. Naučil sem se vse mo¬
drosti od Sahibov.«

»Sahibi se nikoli ne postarajo. Ko postanejo dedje,
plešejo in se igrajo kakor otroci. Zalega s krepko
hrbtenico,« je zagodel glas v notranjščini palankina.

»Pri sebi imam tudi zdravila, ki blaže pritisk krvi
v glavi vročih in togotnih ljudi. ,Sina‘, dobro zmeša¬
nega, kadar stoji mesec v pravi Hiši; rdečo prst imam
— kitajski ,arplan‘, ki v začudenje njegove družine
pomladi človeka; žafrana iz Kašmira in najboljši salep
iz Kabula. Mnogo ljudi je pomrlo, preden —«

254

»To rad verjamem,« je dejal Kirn.

»— so poznali vrednost mojih lekov. Jaz ne dajem
svojim bolnikom samo tinte, ki je napisan ž njo
zagovor, ampak močnih in čistilnih sredstev, ki zgra¬
bijo zlo in se bore z njim.«

»To pa zelo krepko,« je vzdihnila stara gospa.

Glas iz kota je sprožil brezkončno povest o svojih
nezgodah in bridkostih, okrašeno s številnimi pritož¬
bami zoper vlado. »Samo po usodi, ki obvladuje vse,
nisem danes v državni službi. Imam diplomo visoke
šole v Kalkutti — kamor pojde nemara sin te hiše.«

»Gotovo pojde. Če je mogel postati našega soseda
sin v nekaj letih F. A.« (First Arts, magister filozofije)
-— rabila je angleško besedo, ki jo je pogosto slišala —
»koliko verjetneje je, da bodo v bogati Kalkutti na¬
grajeni pametni otroci, ki jih poznam.«

»Nikoli še nisem videl takega otroka,« je dejal
glas. »Ker je rojen v ugodnem času, mu je namenjeno
dolgo, zavidanja vredno življenje, če ne bi bilo te
kolike, ki ga utegne, gorje! če bi prešla v črno
kolero, ugrabiti kakor golobčka.«

»Hai mai!« je vzkliknila stara gospa. »Hvaljenje
otrok prinaša nesrečo, sicer bi rada poslušala to go¬
vorjenje. A ozadje te hiše ni zastraženo in celo v
tem mehkem ozračju se ljudje lahko domislijo, da so
moški in ženske, kakor vemo ... Otrokov oče je tudi
z doma, pa moram biti na svoje stare dni za chow-
kedara (stražnika). Hoj! Hoj! Dvignite palankin. Naj
se hakim in mladi duhovnik sama pomenita med
seboj, kaj je boljše, zagovor ali zdravilo. Hej! Posto¬
pači, priskrbite tobaka za gosta, jaz pa stopim po¬
gledat okoli hiše!«

Palankin se je odzibal sredi raztresenih plamenic
in tolpe psov. Dvajset vasi naokoli je poznalo Sahibo
— njene slabosti, njen jezik in njeno veliko radodar¬
nost. Dvajset vasi jo je po svoji pradavni navadi
varalo, a nihče ni v območju njenega sodstva ukradel
ali šiloma vzel niti najmanjše stvari pod soncem.
Vendar pa je hodila na svoje izvidniške sprehode z

255

velikim tramtamom; vpitje, ki je to spremljalo, je
bilo slišati malone do Mussorieja.

Kirn se je bil vzdržal kot pristoji vraču, če na¬
leti na kakega tovariša. Hakim, ki je še vedno čepel
na tleh, je prijazno porinil z nogo predenj svojo
vodno pipo in Kirn je srkal izborno zelišče. Gledalci
so pričakovali resne strokovne razprave in nemara
tudi kakega majhnega brezplačnega zdravljenja.

»Razpravljati pred nevedneži o zdravilstvu je prav
tako prazno delo, kakor učiti pava petja,« je dejal
hakim.

»Prava vljudnost,« mu je odvrnil Kirn kakor v
odmev, »se kaže kaj često v nezanimanju.«

Te opazke so bile naslovljene kajpada na poslu¬
šalce.

»Hu! Jaz imam ulje na nogi,« je vzkliknil neki
kuharski učenec. »Poglejte ga!«

»Ajd! Stran odtod!« je velel hakim. »Ali je v tem
kraju navada, nadlegovati častne goste? Gnetete se
tukaj kakor bivoli.«

»Če bi Sahiba vedela, —« je pričel Kirn.

»Aj! Aj! Pojdi z menoj. To ljudstvo je meso za
našo gospodinjo. Ko bo ozdravljena kolika njenega
mladega satana, bomo nemara smeli to ubogo ljud¬
stvo —«

»Naša gospodinja je redila tvojo ženo, ko si sedel
ti v ječi, ker si razbil glavo posojevalcu denarja.
Kdo pa ima kaj zoper njo?« Stari strežaj si je divje
sukal v mladi mesečini svoje bele brke. »Jaz sem
odgovoren za čast te hiše. Odstranite se!« In podil
je ljudi pred seboj.

In hakim, komaj premikajoč ustnice, je dejal
nerazločno: »Kaj je s teboj, Mr. OHara? Veseli me,
da te zopet vidim.«

Kirnova roka je stisnila držaj pipe. Kjer si bodi
na odprti cesti nemara ne bi bil presenečen, tu v tej
mirni zajezeni vodi življenja pa ni bil pripravljen
na Hurreeja Babuja. Za malo se mu je zdelo tudi,
da so ga preslepili.

256

»Aha! Saj sem ti rekel v Lucknowu: resurgam —
vstal bom in vi me ne boste spoznali. Koliko si že
stavil — e?«

Leno je žvečil kardamomska zrnca, a je nemirno
dihal.

»Ali babuji, čemu pa ste prišli sem?«

»Oh! T o je vprašanje, je rekel Shakespeare. Prišel
sem ti čestitat k izredno učinkovitemu delu v Delhiju.
Oh! pravim ti, vsi smo ponosni nate. Bilo je zelo mično
in spretno. Naš skupni prijatelj — ta je že star prija¬
telj moj. Bil je že v nekaterih preklicano kočljivih
položajih. Zdaj bo pač zopet v novem. On mi je pripo¬
vedoval to; jaz sem pa povedal Mr. Lurganu, ki je
vesel, da tako lepo napreduješ. Ves okraj je vesel
tega.«

Prvič v življenju je spreletelo Kima čisto ponosno
veselje (ki pa se vkljub temu utegne spremeniti v
smrtno past) zaradi pohvale z višjega mesta — zaradi
omamne pohvale od človeka, ki je izvrševal enako
delo in so ga cenili njegovi tovariši. Ničesar nima
svet, kar bi se moglo kosati s tem veseljem. Toda, je
vzkliknil orijentalec v njem: babuji ne potujejo zato,
da bi delili pohvale.

»Povej mi svoje doživetje, babu,« je rekel dosto¬
janstveno.

»Oh, nič ni. Bil sem samo v Simli, ko je dospela
brzojavka glede tega, kar je naš skupni prijatelj skril,
in stari Creighton —« Pogledal je Kima, da bi videl,
kako bo sprejel to predrznost.

»Polkovnik Creighton,« je popravil gojenec Sv. Ksa-
verija.

»Seveda. Zalotil me je, da nisem bil baš močno za¬
poslen, pa sem moral v Chitor po ono prekleto pismo.
Ne maram za Jug — preveč je potovanja z vlakom,
a dobil sem lepo nagrado za pot. Ha! Ha! Srečal sem
našega skupnega prijatelja na povratku v Delhi.
Tedaj je baš počival in rekel, da mu saddhujska
obleka izborno godi. No, ob tej priliki sem zvedel, kaj
si storil, tako dobro, tako hitro, tako na trenotno po¬
budo. Rekel sem našemu skupnemu prijatelju: pobral

17

257

vam bo vse maslo s kruha, tako mi Zevsa! Bilo je
sijajno. Prišel sem ti povedat to.«

»Hm!«

Žabe so že pridno regljale v jarkih in mesec se je
bližal zatonu. Nekak čuvstven služabnik je prišel pod
milo nebo, da bi se zabaval z nočjo in razbijal tam po
bobnu. Kirnovo prvo vprašanje je bilo v narečju.

»Kako ste naju mogli slediti?«

»Oh. To ni bilo nič težkega. Zvedel sem od našega
skupnega prijatelja, da sta krenila proti Saharun-
poreu. Potemtakem sem se odpravil tja tudi jaz.
Rdeči lame niso baš ljudje, ki bi ne vzbujali pozor¬
nosti. Kupil sem si škatlo z zdravili, pa sem res prav
dober zdravnik. Šel sem pri pregazu v Akrolo in
zvedel o vama vse in se tu pa tam kaj pomenil z
ljudmi. Vse preprosto ljudstvo je vedelo, kaj delata.
Zvedel sem, da vama je gostoljubna stara gospa po¬
slala dooli.* Tukaj je mnogo spominov na obiske sta¬
rega lame. Znano mi je, da se stare ženske rade vtikajo
v medicino. Zavoljo tega sem zdravnik in — ali po¬
slušaš mojo zgodbo? Mislim, da je prav dobra. Častna
beseda. Mr. O’Hara, tebe in lamo poznajo petdeset
milj naokoli — vsi preprosti ljudje. Tako sem prišel.
Ali imaš kaj zoper to?«

»Babuji,« je dejal Kirn in pogledal v široki, režeči
se obraz. »Sahib sem.«

»Dragi moj Mister O’Hara —«

»In upam, da bom igral veliko igro.«

»Ta čas si moj podložnik v tem okraju.«

»Kaj pa potem govorite kakor opica na drevesu?
Možje ne lazijo za človekom vse iz Simle in se ne pre¬
oblačijo zaradi peščice sladkih besed. Saj nisem
otrok. Govorite po hindujsko in lotiva se jajčnega
rumenjaka. Od desetih besed, ki jih tukaj govorite,
ni niti ena resnična. Zakaj ste prišli sem? Odgovorite
odkrito!«

»To vas Evropejce silno moti, Mister O’Hara. Sam.
bi moral to vedeti pri teh letih.«

* Nosilnica.

258

»A vedeti hočem,« se je zasmejal Kirn. »Če je to
igra, bi mogel nemara pomagati. Kako pa naj kaj
storim, če hodite kakor mačka okoli vrele kaše?«

Hurree Babu je segel po pipi in je vlekel, dokler
ni pričelo spet grgrati v nji.

»Zdaj bom pa govoril v narečju. Sedi mirno, Mister
O Hara ... Tiče se rodovnika nekega belega žrebca.«

»Še? Saj je to že zdavnaj opravljeno.«

»Ko bomo vsi mrtvi, tedaj bo šele velika igra
opravljena. Ne prej. Poslušaj me do konca. Bilo je
pet kraljev, ki so pripravljali nepričakovano vojno
pred tremi leti, ko ti je Mahbub Ali izročil rodovnik
belega žrebca. Zaradi poročil in še preden so bili pri¬
pravljeni, jih je naša vojska napadla!«

»Ej — osem tisoč mož s topovi. Spominjam se one
noči.«

»A vojna se ni razmahnila. To je nekaj navadnega
pri vladi. Čete so bile odpoklicane, ker je bila vlada
mnenja, da se je teh petih kraljev polastil strah; pa
tudi ni tako poceni, prehranjevati vojaštvo tam gori
med visokimi prelazi. Hilas in Bunar — radži s topovi

— sta prevzela za neko ceno v varstvo prelaze proti
komurkoli s severa. Prisegala sta strah in prijatelj¬
stvo hkratu.« Hihitaje je prekinil in nadaljeval po
angleško: »Tega ti kajpada ne pripovedujem službe¬
no; rad bi samo osvetlil politični položaj, Mister
O’Hara. Služ-be-no sem daleč od tega, da bi kritiziral
ravnanje svojih predstojnikov. No, nadaljeval bom.
Vladi je bilo to pogodu, ker se vedno rada ogne stro¬
škom, pa se je sklenila pogodba, da bosta Hilas in
Bunar za toliko in toliko rupij mesečno stražila pre¬
laze, kakor hitro bodo vladne čete odpoklicane. Tedaj

— bilo je kmalu po času, ko sva se prvič srečala —
sem postal izplačevalec armade, ker sem prej prodajal
čaj v Lehu. Ko so se čete odstranile, sem ostal zadaj,
da bi izplačeval plačo kulijem, ki naj bi gradili nova
pota v gorovju. Ta izgraditev potov je bila del po¬
godbe med Bunarom, Hilasom in vlado.«

»Tako — in potem?«

17*

259

»Povem ti, da je bilo ogabno mrzlo tam gori, ko je
bilo poletja konec!« je rekel Hurree Babu zaupno.
»Vsako noč sem bil v strahu, da mi ne bi Bunarovi
ljudje prerezali vratu, ker sem imel blagajno pri sebi.
Moji domači sepojski stražniki so se mi v obraz sme¬
jali! Pri Zevsu! Tak bojazljivec sem bil. Pustimo to.
Nadaljujmo... Večkrat sem poročal, da sta ta dva
kralja podkupljena od Severa, in Mahbub Ali, ki je
bil še bolj daleč na severu, je to v celoti potrjeval. Nič
se ni ukrenilo. Samo v noge sem ozebel in en prst mi
je odpadel. Poročal sem, da so pota, ki sem plačeval
kopače zanja, zgrajena za noge tujcev in sovražni¬
kov.«

»Za?«

»Za Ruse. Ta zadeva je bila javna tajna med ku-
liji, ki jih je odkrito zabavala. Nato so me poklicali,
naj ustno poročam, kar sem vedel. Tudi Mahbub je
odšel na jug. In zdaj glejte! To leto ti prideta čez
gorske prelaze, ko je skopnel sneg« — zopet je zadr-
getal — »dva tujca s pretvezo, da bosta streljala divje
koze. Puške imata s seboj, pa tudi verige in vodne
tehtnice in kompase.«

»Oho! Stvar se polagoma jasni.«

»Hilas in Bunar ju prijazno sprejmeta. Ta dva pa
obetata vse mogoče; ustita se, kakor da sta cesarja z
bogatimi darovi. Gor in dol hodita po dolini ter go¬
vorita: ,Tu je prostor, da zgradite okop, tu lahko po¬
stavite utrdbo. Tukajle lahko varujete cesto pred celo
armado’ — isto cesto, ki sem vsak mesec plačeval
rupije zanjo. Vlada to ve, pa nič ne ukrene. Drugi
trije kralji pa, ki niso bili plačani za stražo gorskih
prelazov, spor oče po brzem slu verolomnost Bunar a in
Hilasa. Ko se je zgodilo to zlo, vidiš — ko sta ta dva
tujca z vodnimi tehtnicami in kompasi prepričala vso
to petorico kraljev, da bo danes ali jutri velika vojska
poplavila gorske prelaze — gorjanci so sami bedaki —
pa pride meni Hurreeju Babuju ukaz: ,Pojdi proti
severu in poglej, kaj počneta ta dva.‘ Pa pravim
Creightonu Sahibu: ,Saj to vendar ni sodno postopa¬
nje, da bi tekal tam okoli in zbiral dokaze. 1  Sunkoma

260

je zopet povzel v angleščini: ,Pri Zevsu/ sem rekel,
,čemu, za hudiča, pa ne ukažete kakšnemu vrlemu
možaku neuradno, naj ju zastrupi, za zgled drugim?
To je, če mi dovolite pripomniti, na vso moč graje
vredna zanikarnost od vas/ In polkovnik Creighton
se mi je smejal v obraz! To je vaš prekleti angleški
napuh. Po vašem se živ krst ne upa skovati kake
zarote! To je vse samo prazno česnanje.«

Kirn je počasi kadil in prevračal v svojih naglih
mislih to zadevo, kolikor je je mogel pregledati.

»Potemtakem ste se odpravili zasledovat ta tujca?«

»Ne, ampak na sestanek ž njima. V Simlo prideta,
da pošljeta v Kalkutto svoje rogovje in glave v prepa¬
riranje. Ti ljudje so veliki lovci in vlada jim dovo¬
ljuje posebne udobnosti. Seveda, zmerom delamo tako.
To je naš britanski ponos.«

»Česa bi se pa bilo bati od njiju?«

»Pri Zevsu, to nista črnca. S črnci seveda lahko
počenjam, kar mi je drago. Ta dva sta pa Rusa in
skrajno premišljena človeka. Nič — nič ne bi imel rad
ž njima brez prič.«

»Ali bi vas ubila?«

»Oh, to ni nič. Dovolj veren pristaš Herberta Spen¬
cerja sem, veš, da se taki trivijalnosti, kakor je smrt,
ki je navsezadnje moja neizbežna usoda, ne bi upal
pogledati v oči. Toda — toda utegnila bi me pretepsti.«

»Zakaj?«

Hurree Babu je nestrpno tlesknil s prsti. »Pridružil
se bom seveda njunemu taboru kot nadštevilen človek,
nemara kot tolmač ali duševno omejen in sestradan
človek, ali kaj podobnega. In potem bom moral ujeti
na uho, kar bom pač mogel. To mi je prav tako lahko,
kakor igrati stari gospe gospoda zdravnika. Samo —
samo — vidiš, Mister O‘Hara, po nesreči sem Azijec,
kar je v marsikaterem oziru znatna pomanjkljivost.
In poleg tega sem Bengalec — boječ človek.«

»Bog je ustvaril zajca in Bengalca. Čemu se je
treba tega sramovati?« je rekel Kirn po pregovoru.

»Po mojem je to vprašanje evolucije, naravne nuj¬
nosti, dejstvo pa v vsem svojem ,cui bono‘ vendarle

261

ostane. Jaz sem, oh, tako strašno boječ! — Spominjam
se, ko so mi nekoč na poti v Lhasso hoteli odrezati
glavo. (Ne, svoj živ dan nisem dospel v Lhasso.) Sedel
sem na tla in se jokal, Mister O’Hara, čuteč že v na¬
prej vse kitajsko mučenje. Ne mislim sicer, da me
bosta ti blagorodji mučili, a za vsak slučaj bi le rad
imel pri roki evropsko pomoč.«

Zakašljal je in izpljunil kardamom. »To je čisto
heslužbena zadevica, ki lahko odgovoriš nanjo: ,Ne,
babu.‘ Če torej nimaš baš kakega nujnega dogovora
s svojim starcem, bi ga nemara mogel nekoliko odvr¬
niti od njegove poti; nemara bi mu mogel tudi jaz
malce premotiti njegovo domišljijo — rad bi ostal s
teboj v poslovnih zvezah, dokler ne najdem teh dveh
ničvrednih lovcev. Odkar sem bil pri svojem prija¬
telju v Delhiju, imam veliko zaupanje do tebe. Tudi
bom dostavil tvoje ime v svojem službenem poročilu,
ko bo zadeva že čisto izsojena. To bi bil lep krivec za
tvojim klobukom. Vprav zaradi tega sem prišel sem.«

»Hm. Konec te povesti je po mojem mnenju ne¬
mara resničen, a kaj pa je z uvodom?«

»O petih kraljih? Oh! Tudi to je gola resnica.
Mnogo večja, kakor pa si misliš,« je odvrnil Hurree
resno. »Saj pojdeš z menoj — e? Jaz kanim odtod
naravnost v Doon. Tam je vse v zelenju in travniki
so vsi pisani. V Mussoorie pojdem — v dobri stari
Mussoorie Pahar, kakor pravijo. Nato skozi Rampur v
Kino. To je edina pot, po kateri lahko prideta. Ne
čakam rad v mrazu, a čakati ju le moramo. Z njima
pojdem nato v Simlo. Vidiš, eden teh Rusov je Francoz
in jaz govorim precej dobro francosko. Imam prija¬
telje v Chandernagoreu.«

»On se bo gotovo veselil, ko bo zopet videl svoje
gorovje,« je menil Kirn zamišljeno. »Teh zadnjih deset
dni ni skoraj ničesar drugega govoril. Če gremo
skupaj —«

»Oh! Saj smo si spotoma lahko čisto tuji, če ima
tvoj lama rajši tako; Jaz bom potoval štiri ali pet milj
pred vama. Hurreeju se ne mudi. To je evropski do¬
mislek. Ha! ha! In vidva bosta hodila za menoj. Časa

262

imamo dovolj, onadva bosta vohunila in merila in
risala zemljevide. Jaz odrinem jutri, vidva pa poju¬
trišnjem, če vama je drago. Eh? Premisli to do jutri.
Pri Zevsu, saj bo vsak čas jutro.« Široko je zazehal
in brez vsake nadaljnje besede odkoračil proti svo¬
jemu spavališču. Kirn pa je malo spal in je premišljal
sam pri sebi po hindujsko:

»Po pravici se imenuje ta igra velika! Štiri dni sem
bil kuharski vajenec v Quetti, kjer sem stregel ženi
možaka, kateremu sem ukradel računsko knjigo. In
to je bilo tudi del velike igre! Z juga — Bog si ga vedi
od kako daleč — je prišel Mahratta in je v strahu za
svoje življenje igral veliko igro. Zdaj pa pojdem
daleč, daleč proti severu, da bom igral veliko igro. Res,
kakor votek na statvi šviga po vsem Hindustanu. In
za svoj delež in svoje veselje nad njo« — smehljal se
je v temo — »se moram zahvaliti lami tukaj. Tudi Mah-
bubu — tudi Creightonu Sahibu, a predvsem temu
svetemu možu. Prav ima — velik in čudovit je svet —
in jaz sem Kirn — Kirn — Kirn — sam —- edini — sredi
vsega tega. A rad bi videl ta dva tujca z njunimi
vodnimi tehtnicami in verigami...«

»Kakšen pa je bil uspeh sinočnjega pomenka?« je
vprašal lama po opravljeni molitvi.

»Prišel je neki klateški prodajalec lekov — priliz¬
njenec Sahibe. Ugnal sem ga z dokazi in molitvami,
da so naša čarila več vredna kakor pa njegova pobar¬
vana voda.«

»O joj! Moja čarila. Ali si želi ta krepostna ženska
spet kak nov čar?«

»Tako je.«

»Potem se ji mora predpisati, sicer bom oglušil od
njenega vpitja.« Potipal je po svoji škatli s peresi.

»V nižavju,« je rekel Kirn, »je zmerom preveč ljudi.
V gorovju je po mojem manj ljudstva.«

»Oh! Gore in sneg na gorah.« Lama je odtrgal ko¬
šček papirja, toliko, kolikor ga je mogel baš spraviti
v amulet. »Pa kaj veš ti o gorah?«

»Prav blizu so.« Kirn je odsunil vrata in se ozrl na
dolgo, pokojno verigo himalajskega pogorja, žarečega

263

v jutranjem zlatu. »Nisem še stopil nanje, razen nekoč
po sahibsko oblečem«

Lama je hrepeneče zavohljal v veter.

»Če pojdeva na sever,« — Kirn se je s tem vpraša¬
njem obrnil proti vzhajajočemu soncu — »ali se ne bi
potem v precejšnji meri ognila poldanski sopari, če bi
potovala vsaj med nižjim gorovjem? ... Ali je čar
napisan, sveti mož?«

»Napisal sem imena sedmih bedastih hudičev —
katerih nobeden ni vreden niti pezdirja v očesu. Tako
nas neumne ženske odvajajo s Poti!«

Hurree Babu se je prikazal izza golobnjaka in si
s preočitnim obredoljubjem umival zobe. Kot polno-
mesnat, težkobok človek z bikovim vratom in nizkim
glasom, ni bil posebno podoben plašljivcu. Kirn mu je
dal skoraj nezaznavno znamenje, da je stvar v redu,
in ko je bilo jutranje oblačenje končano, je pristopil
Hurree Babu, da bi počastil lamo s svojim olepotiče-
nim pozdravom. Zajtrkovali so seveda posamič, na kar
se je stara gospa, bolj ali manj zastrta z okenskimi
zavesami, spet lotila življenjskega vprašanja kolike,
ki jo povzroča mladim ljudem uživanje zelenih man-
govih sadov. Lamovo znanje v zdravilstvu je bilo
seveda zgolj simpatične narave. Bil je mnenja, da je
figa črnega konja, pomešana z žveplom in zamotana
v kačjo kožo izborno sredstvo zoper kolero, a simbo¬
lizem ga je mnogo bolj zanimal kakor pa veda. Hurree
Babu se je z očarljivo vljudnostjo strinjal s tem mne¬
njem, tako da ga je lama imenoval ljubeznivega
zdravnika. Hurree Babu je odvrnil, da je samo neiz¬
kušen šušmar v skrivnostih, da pa vendarle — hvala
bogovom — ve vsaj to, kedaj sedi pred velikim uči¬
teljem. Da se je tudi sam izobraževal pri Sahibih, ki
se ne bojijo nobenih stroškov, v krasnih kalkuttskih
palačah, a da je vselej prvi, kadar je treba priznati,
da je za modrostjo tega sveta še druga modrost —
vzvišeno in samotno razsvetljenje pobožnega pre¬
mišljevanja. Kim ga je zavidno gledal. Hurree Babu,
kakršnega je doslej poznal — oni mazasti, klepetavi
in nervozni — je kar izginil, izginil je tudi nesramni

264

kramar z leki, ki ga je poslušal sinoči. Ostal je le —
uglajen, vljuden, pozoren — zmeren in učen sin skuš¬
nje, doma v vseh življenjskih nasprotjih, zbirajoč vso
modrost z lamovih ust. Stara dama je zaupno priznala
Kirnu, da to izbrano razpravljanje presega njeno
obzorje. Njej so bolj ugajali zagovori, napisani z
obiljem črnila, ki jih ni mogoče kar tako oprati z vodo,
jih pogoltniti, pa konec besedi. Čemu pa naj bi bili
sicer bogovi? Ljubila je ljudi, moške in ženske, in je
govorila o njih — o kraljičkih, ki jih je poznala prej,
o svoji mladosti in lepoti, o napadih leopardov in
ekscentričnosti azijske ljubezni, o pobiranju davkov,
najemninskih obrestih, pogrebnih obredih, svojem
zetu (to pa z namigavanjem, ki ga je bilo kaj lahko
razumeti), o nežnosti mladine in brezobzirnosti sta¬
rine. In Kirn, ki je bil prav tako zavzet za življenje
na tem svetu kakor ona, ki ga bo morala kmalu zapu¬
stiti, je čepel z nogami pod robom svojega oblačila in
željno srkal njene besede, lama je pa rušil medtem
teorije o negi telesa, ki jih je navajal Hurree Babu,
drugo za drugo.

Opoldne si je oprtal babu svojo z medjo obito
omaro z leki, vzel v eno roko svoje prazniške čevlje iz
patentnega usnja, v drugo pa svoj svetlomodri in
beli dežnik in se odpravil proti doonskemu severu,
češ da ga tam željno pričakujejo manjši kralji onih
predelov.

»Midva pa pojdeva na pot pod večer, ko bo hladno,
chela,« je dejal lama. »Ta doktor, doma v fiziki in
vljudnosti, potrjuje, da je ljudstvo v tem predgorju
pobožno in dobrosrčno, in da mu je treba učitelja.
Prav kmalu — tako pravi hakim — pridemo v hladno
ozračje in v vonjavo borovcev.«

»V gorovje pojdete. In po kulujski cesti? Oh, tri¬
krat srečni!« je zavrisnila stara dama. »Če ne bi bila
tako preobložena s skrbmi za domačijo, bi dala od¬
nesti palankin ... a to bi bilo nespodobno in moj dobri
glas bi šel po vodi. Ho! Ho! Znana mi je pot — vsak
korak na tej cesti mi je znan. Povsod boste naleteli
na usmiljenje — dostojnim ljudem ga ne odrekajo.

265

Poskrbela bom za vašo prehrano. Pa hlapca, ki vam
bo pokazal pot? Ne ... Tedaj vam bom vsaj še skuhala
kaj dobrega za v usta.«

»Kakšna ženska je ta Sahiba!« je vzkliknil belo-
bradat Ooryjanec, ko je završalo v kuhinji. »Še nikoli
ni pozabila nobenega prijatelja: še nikoli ni pozabila
nobenega neprijatelja v vseh svojih letih. Pa njena
kuhinja — ha!« Podrgnil se je po želodcu.

Bilo je tu pecivo, tu sladčice, tu mrzel piščanec z
rižem in slivami — dovolj, da je bil Kirn obremenjen
kakor mezeg.

»Stara sem že in odveč,« je rekla. »Nihče me ne
ljubi več — in nihče ne spoštuje — a malo mi jih je
kos, kadar kličem bogove in se sklanjam nad svoje
kuhinjske lonce. Pridite zopet, ljudje dobre volje.
Sveti mož in učenec, pridita zopet. Soba vama je ve¬
dno pripravljena, vedno vaju čaka dobrodošel spre¬
jem ... Pazi, da ne bodo ženske preveč odkrito lazile
za tvojim učencem. Jaz poznam Kulujčanke. Pazi se,
chela, da ti lama ne pobegne, kadar zadiha spet svoje
gore... Ha j! Ne prevračaj vreče z rižem ... Blagoslovi
mi domačijo, sveti mož, in odpusti svoji služabnici
njene neumnosti.«

Obrisala si je z robom svoje tenčice rdeče stare oči
in zaklokalo ji je v goltancu.

»Ženske rade žlobudrajo,« je dejal lama, »a to je
pač ženska slabost. Dal sem ji neko čarilo. Na Kolesu
je in skoz in skoz vdana slepoti tega življen ja, vendar,
chela moj, je krepostna, prijazna, gostoljubna — iz
vsega svojega gorečega srca. Kdo bi mogel reči, da si
ne bo pridobila zaslužen ja?«

»Jaz ne, sveti mož,« je dejal Kirn in si še krepkeje
privezal bogato zalogo živil na plečih. »V svojem duhu
— za svojimi očmi — sem si skušal ustvariti podobo
take, ki bi bila čisto prosta Kolesa — po ničemer ne
hrepenela, — ničesar ne kovala — podobo nune tako-
rekoč.«

»In, o škrat?« Lama se je malone glasno zasmejal.

»Ne morem si ustvariti podobe.«

»Tudi jaz ne. A mnogo, mnogo milijonov življenj je

266

še pred njo. Nemara si bo v vsakem izmed teh pri¬
dobila trohico modrosti.«

»In bo li pozabila na tej poti, da se kuha dušeni riž
z žafranom?«

»Tvoja misel je obrnjena na nevredne stvari. —
Spretna je pa le. Kar okrepčanega se čutim. Ko do-
speva na predgorje, bom še krepkejši. Hakim je
govoril resnico, ko mi je rekel davi: dih z višav snežni-
kov odpihne človeku dvajset let njegovega življenja.
Na gore pojdeva — na visoke gore — tja v šumenje
snežnice in šumenje drevja — za nekaj časa. Hakim
je dejal, da se lahko vsak čas vrneva v nižavje, ker
bova samo za kratek čas obredla prijetne kraje. Hakim
je poln učenosti, a nikakor ne ošaben. Pripovedoval
sem mu — ko si se ti razgovarjal s Sahibo — o ne¬
kakšni omotici, ki se me loteva ponoči v zadnjem delu
glave, pa je dejal, da izhaja ta iz prekomerne vro¬
čine, ki jo hladni zrak zopet lahko ohladi. Premišlja¬
joč to pobliže, sem se čudil, da se nisem že prej do¬
mislil takega preprostega zdravilnega sredstva.«

»Ali ste mu kaj povedali o svojem Iskanju?« je
vprašal Kirn malo ljubosumno. Rajši bi, da bi vodile
lamo samo njegove besede, ne pa ga motile Hurreeja
Babuja zvijačnosti.

»Gotovo. Povedal sem mu svoje sanje, in kako sem
si pridobil zasluženje s tem, da sem poskrbel za tvoje
pridobivanje modrosti.«

»Pa mu niste povedali, da sem Sahib?«

»Čemu neki? Često sem ti že rekel, da sva le dve
duši, ki iščeta odrešenja. Dejal je — in v tem ima
prav — da bo Reka odrešenja privrela na dan, kakor
se mi je sanjalo — pred mojimi nogami, če bo treba.
Ko sem našel Pot, kakor vidiš, ki naj me reši Kolesa,
ali naj si potem ubijam glavo, kako najti pot skozi
zemske poljane, ki so zgolj videz? To bi bilo nesmi¬
selno. Saj imam svoje sanje, ponavljajoče se noč za
nočjo; saj imam Jatako, imam tebe, prijatelj vsega
sveta. Pisano je bilo v tvojem horoskopu, da te Rdeči
bik na zelenem polju — nisem pozabil tega — po¬
vzdigne do časti. Kdo razen mene je videl to prero-

267

čanstvo uresničeno? Resnično, bil sem orodje. Ti boš
pa našel mojo reko ter postal zato drugo orodje. —
Iskanje je zagotovljeno.«

Obrnil je svoj slonokoščenorumeni, vedri in po¬
kojni obraz proti pozdravljajočim goram; njegova
senca je polagoma zdrsela pred njim po prahu.

268

TRINAJSTO POGLAVJE

Kdo ni hlepel še po morju — po širni, mogočni pla¬
njavi?

Po votlem šumotu, topotu, hrumotu, prej ko se
kosnik iz vode pojavi —

Pasatni oblaki nad brodom, pod brodom orjoče ki¬
penje —

ko izza kleči preže sunki in jader pojema bobnenje?
Po svoje notranjosti morju — ki novo je v
slednjem čudesu —

pa vendarle čudo prvotno na večne spremembe ko¬
lesu —

ki bistva mu polnost gradi?

Tako, nič drugače — tako, nič drugače, gorjanec po
gorah hlepi!

»Kdor hodi na gore, hodi k svoji materi.«

Prepotovala sta Sewaliks in na pol tropični Doon,
pustila sta za sabo Mussoorie in krenila po ozkih gor¬
skih potih dalje proti severu. Dan za dnem sta se
pogrezala globlje v gorovje, ki se je kopičilo pred
njima, dan za dnem je Kirn opazoval, kako se lami
povrača moška moč. Še med doonskimi terasami se je
naslanjal fantu na rame in bil pripravljen izrabiti
vsako počivališče ob poti. Pred velikim vzponom v
Mussoorie se je zravnal ko star lovec, kadar opazuje
dobro mu znano lovišče, in namestu da bi se ves
izčrpan zgrudil, se je zamotal v svoja dolga oblačila,
potegnil z obema pljučama globoko diamantnega
zraka vase ter stopal dalje, kakor more stopati samb
gorjanec. Kirn, ki se je rodil in rastel v nižavju, se je
potil in začudeno sopihal. »To je moja dežela,« je
izpregovoril lama. »Razen Such-zena je samo ta rav-
nejša od rižne zemlje.« In z vztrajnimi, prav iz bokov
segajočimi koraki jo je mahal dalje. Pri strmi hoji
navzdol, tri tisoč čevljev v treh urah, pa se je popol-

269

noma oddaljil od Kima, ki ga je bolel hrbet od
naporne pokončne hoje in mu je pleteni jermen na
sandalah malone odrezal palec. Skozi marogasto senco
velikanskega deodarskega gozdovja, skozi hrastovje,
operjeno in okrašeno s praprotjem, skozi brezovje,
gradenovje, rodhodendronje in borovje, navzgor skozi
spolzko, od sonca ožgano bilje golega pobočja, pa zopet
nazaj v gozdni hlad, dokler se ni umaknil hrast bam¬
busu in dolinski palmi, jo je ubiral lama z neutrudni¬
mi koraki.

Ozirajoč se v Somraku nazaj na mogočne grebene
za seboj in na medle, tenke niti poti, ki sta prišla po
nji, je snoval s podjetno dalekovidnostjo gorjanca
nove pohode za drugi dan; ali pa je stoječ na sedlu
tega ali onega visokega prelaza, nudečega pogled na
Spiti in Kulu, željno iztezal roke proti snežnim vrhun¬
cem ob obzorju. Le-ti so ob zori, ko sta Kedarnath in
Badrinath -— kralja te goličave — lovila prvi svit,
lahno rdeče žareli iznad temnomodre osnove. Kakor
raztopljeno srebro so ves dan ležali pod soncem ter
se pod večer zopet nališpali s svojimi dragulji. Sprva
so lahno dihali proti potnikoma prijetne sapice, prile¬
gajoče se jima ob plezanju preko tega ali onega veli¬
kanskega nereščevskega hrbta, toda že čez nekaj dni,
v višini devetih ali desetih tisočev čevljev, so začele
sape ostreje rezati, pa je Kirn milostno dovolil neki
gorski vasi, pridobiti si zasluženje s tem, da so mu
vaščani podarili grobo volneno suknjo. Lama je bil pa
blago začuden, da je mogel kdo imeti kaj zoper te,
kakor britev ostre sape, ki so mu spihale leta s pleč.

»To so le nizki griči, chela. Dokler ne prideva v
pravo gorovje, ne bo mraza.«

»Zrak in voda sta tu dobra, ljudstvo je pobožno,
hrana pa ni nič prida,« je mrmral Kirn. »In divjava,
kakor da sva ob pamet — ali pa Angleža. Ponoči tudi
zmrzuje.«

»Nemara res malo, a vprav še toliko, da se stare
kosti lahko ovesele sonca. Saj ni treba, da bi se vedno
naslajala z mehko posteljo in bogato hrano.«

»Vsaj glavne poti bi se lahko držala.«

270

Kirn, sin nižin, je imel neprikrito veselje do dobro
izhojene steze, ki se je, niti šest čevljev široka, vila
skozi gorovje, lama pa se kot Tibetanec ni mogel
vzdržati, da je ne bi ubiral po bližnjicah preko raz-
rastkov in reber gramozastega pobočja. Kdor je rastel
v gorovju, je pojasnjeval svojemu šepajočemu famu-
lusu, lahko že v naprej napove tek gorske poti, in če
so nizko ležeči oblaki tujcu, ki jo reže po bližnjicah,
lahko v oviro, ne delajo izkušenemu človeku nobenih
neprilik. Tako sta se po večurnem plezanju, ki bi v
civiliziranih deželah veljalo za kaj dostojno hribo-
laško delo, potila preko nekega strmega sedla, jo za¬
vila mimo nekih plazov in dospela po prehodu skozi
gozd v kotu pet in štiridesetih stopinj znova na glavno
stezo. Vzdolž te so ležale vasi gorskega prebivalstva
— koče iz blata in ilovice, ponekod iz hlodov, sirovo
obtesanih s sekiro — viseče na strmem pobočju kakor
lastavičja gnezda, stisnjene na majhnih policah v po¬
lovični višini tri tisoč čevljev globokega prepada,
čepeče med pečinami v kotu, ki je zajel kakor lijak
vsak sunek vetra, ali pa ždele zaradi poletne paše na
kakem podstenku, ki je ležal pozimi deset čevljev pod
snegom. In ljudstvo — bledožolto, umazano, v grobo
volnino oblečeno ljudstvo s kratkimi in golimi nogami
in skoraj eskimski obrazi — je trumoma prihajalo iz
koč in molilo. Nižavje — blago in prijazno — je po¬
stopalo z lamom kakor s svetim med svetimi. Višavje
pa ga je častilo kakor človeka, ki je zaupnik vseh
hudih duhov. Njihova vera je bil malone docela spa¬
čeni buddhizem, pomešan s čaščenjem narave, fanta¬
stičnim nalik njihovim pokrajinam, mnogolik nalik
njihovim poličasto grajenim njivicam. Spoznali pa so
veliki klobuk, rožljajoči molek in nenavadno kitajsko
besedilo kot veliko moč, pa so potemtakem izkazovali
čast možu pod velikim klobukom.

»Videli smo, ko si prihajal nizdol po črnem oprsju
na Eni,« je rekel Betah, ki jima je neki večer dal
sira, kislega mleka in kakor kamen trdega kruha. »Mi
ne hodimo radi ondi —■ razen kadar se izgube poleti
tja breje krave. Zahrbten veter brije ondi med ska-

271

lovjem, ki ob najtišjem dnevu podere človeka na tla.
A kaj se brigajo ljudje kakor vidva za tega hudiča
na Eui!«

In tako se je začel Kim, čuteč bolečine že v sled¬
njem svojem vlaknu, ves omoten od gledanja v pre¬
pade, opraskan po nogah od preozkih razpok, ki so
se mu prsti obupno zatikali vanje, vendarle veseliti
dnevnih pohodov — kakor se veseli gojenec Sv. Ksa-
verija pohvale prijateljev, ko je dobil zmago v tek¬
movalnem teku. Planine so mu iztiskale iz kosti znoj,
ki sta ga povzročila ghi in sladkor; suho ozračje, ki
ga je na višavi sirovih gorskih prelazov hropeč vdi¬
haval, mu je krepilo in širilo prsni koš, vzpenjanje po
strminah pa mu je ustvarilo nove trde kite v mečah
in bedrih.

Često sta razmišljala o Kolesu življenja — tembolj,
ker sta bila sedaj, kakor je dejal lama, prosta njega
vidnih izkušnjav. Če nista videla baš kakega sivega
orla, ali tu pa tam na oddaljenem pobočju kakega
grebočega in rijočega medveda, ali v somraku v tihi
dolini kakega krvoločnega progastega leoparda, ko
je baš besno trgal divjo kozo, ali pa zdaj pa zdaj
kakega pisanega ptiča, sta bila čisto sama z vetrovi
in travo, pojočo pod vetrom. Ženske v čadastih kočah,
ki sta hodila nad njih strehami, kadar sta se spu¬
ščala z višave, so bile neprijazne in umazane, poro¬
čene s številnimi možmi in vse spačene od golše.
Možje so bili drvarji ali pa ratarji — mehki in ne¬
verjetno preprosti. In da nista bila brez prijetne za¬
bave, jima je poslala usoda vljudnega zdravnika iz
Dakke, ki sta ga spotoma prehitela, medtem ko ju
je bil prej on prehitel. Ta je plačeval svojo prehrano
z mažo zoper golšo in z nasveti, ki so upostavljali
mir med možmi in ženami. Videti je bilo, da pozna
to hribovje prav tako dobro, kakor je poznal gorska
narečja, pa je kazal lami pot in ozemlje v smeri
Ladakha in Tibeta. Rekel je, da se itak vsak hip
lahko vrnejo v nižav je; ta čas pa bi bila za ljudi, ki
imajo radi planine, pot tja čez nemara prav zabavna.
Tega pa ni spravil na dan kar v eni sapi, ampak po-

272

lagoma, večer za večerom, ko so se shajali na kame-
nitnem podu, kjer je zdravnik, potem ko je opravil
svoje bolnike, kadil, lama njuhal, Kirn pa opazoval
majčkene krave, pasoče se po hišnih strehah, ali pa
blodil z duhom za svojimi očmi preko temnomodrih
prepadov med gorskimi verigami. In marsikak skriv¬
nosten pomenek se je pletel v temnem lesovju, ko je
zdravnik nabiral zelišča in ga je Kirn spremljal kot
nadobuden zdravnik.

»Vidiš, Mister O’Hara, ne vem, kaj pod božjim
soncem bom storil, kadar srečam svoja lovska prija¬
telja, a če mi hočeš dobrotno ostati v dogledu mo¬
jega sončnika, ki je izborno oporišče za katastrska
dela, mi bo mnogo bolje pri srcu.«

Kirn se je zagledal v divjino gorskih vršacev. »To
ni moja dežela, hakim. Laže bi mi bilo najti uš v
medvedjem kožuhu, se mi zdi.«

»Oah, v tem je baš moja moč. Hurree ne pozna
naglice. Pred kratkim sta bila v Lehu. Povedali so,
da sta prišla s Kara Koruma z živalskim rogovjem
in glavami in vsem ostalim. Bojim se samo, da sta vsa
svoja pisma in kompromitirajoče stvari poslala nazaj
na rusko ozemlje. Potovala bosta seveda kar najdlje
proti vzhodu — zgolj v dokaz, da nista bila še nikoli
v zapadnih državah. Menda ti niso znana gorovja?«
Popraskal je z vejico po tleh. »Glej sem! Morala bi
priti prav za prav preko Srinagara ali Abbottabada.
To bi jima bila bližnjica, — vzdolž ob reki pri Bunji
in Astoru. A počenjala sta svoje malopridnosti na za-
padu. Tako« — zarisal je črto od leve na desno —
»tako korakata naprej in naprej proti vzhodu, proti
Lehu (oh! mrzlo je tam in vzdolž ob Indusu proti
Han-leju, znana mi je ta pot) in potem nizdol, vidiš,
v Bushahr in dolino- Chini. To sem ugotovil po svo¬
jem preračunu, pa tudi po izpraševanju ljudi, ki jih
tako uspešno zdravim. Naša dva prijatelja sta se za¬
dosti dolgo potikala tod, da sta pustila vtis za sabo.
Potemtakem sta dobro znana daleč naokoli. Videl
boš, da ju bom zalotil kjer že v dolini Chini. Prosim,
pazi na sončnik.«

18

273

Sončnik je kimal kakor zvonček v vetru proti
dolini in okrog gorskih pobočij, lama in Kirn pa, ki
sta se ravnala po kompasu, sta ga vedno pravočasno
opazila, ko je pod večer prodajal mažo in praške.
»Po tej in tej poti sva prišla,« je govoril lama in kazal
s prstom brezbrižno nazaj proti gorskim slemenom in
> sončnik« ga je kar obsipal s pokloni.

Stopila sta v hladni mesečini preko zasneženega
prelaza in lama je do kolena gazil v snegu kakor
kosmat, snega vajen velblod, kakršni prihajajo v kaš-
mirski seraj, ter dobrodušno ponagajal Kirnu, kadar
je zaostal. Gazila sta preko plasti drobnega snega,
stopala preko zametenih škriljastih peči, za katerimi
sta si poiskala nekoč zavetja pred nevihto v taboru
Tibetancev, ki so gnali v nižavje svoje drobne ovce.
Vsaka od njih je bila obremenjena z vrečo boraksa.
Prišla sta na travnata, še vedno zasnežena gorska
slemena, skozi lesovje, pa zopet na travo. Vsa ta nju¬
na hoja pa ni napravila nobenega vtisa na Kedar-
nath in Badrinath in šele po večdnevnem potovanju
je Kim, stoječ samo na deset tisoč čevljev visokem
gričku, lahko opazil, da sta se lopatica ali rog teh
dveh velikih gospodov, četudi še tako neznatno, spre¬
menila v svojem obrisu.

Nazadnje sta stopila v nekak svet sam zase — v
razpotegnjeno verigo nižavja, ki mu je bilo višje hri¬
bovje zgrajeno iz samega gramoza in prodovine gor¬
skega obnožja. Tu ju pot celega dneva kot je bilo
videti ni privedla dalje, kakor privede spavača med
moro njegov okorni korak. Bredla sta s težavo ure
in ure okoli nekega gorskega hrbta in glej, to je bila
samo zunanja štrlina izbočenega podkladja glavne
grmade! Okroglasti travnik se je spremenil, ko sta
prispela nanj, v ogromno planoto, ki se je raztezala
daleč v dolino. Čez tri dni je bil pa samo še motna
zemeljska guba na južni strani.

»Gotovo žive bogovi tukaj,« je dejal Kim, ki ga
je prevzela tišina in mogočno prepeljavanje in raz¬
blinjanje oblačnih senc po deževju. »To ni kraj za
ljudi!«

274

»Pred davnim, davnim časom,« je izpregovoril
lama, kakor samemu sebi, »so vprašali Gospoda, ali
bo svet trajal na veke. Prevzvišeni ni dal odgovora
na to . . . Ko sem bil v Ceylonu, mi je neki modri
Iskatelj potrdil to z naukom, ki je napisan v jeziku
pali. Odkar pa poznamo pot k odrešenju, bi bilo to
vprašanje nedvomno odveč — glej in spoznaj vse sle¬
pilo, chela! To tu so prave gore! Prav takšne, kakor
so moje gore pri Such-zenu. Takih ni drugod na
svetu!«

Iznad njih, še vedno neizmerno visoko iznad njih,
se je zaganjala zemlja proti snežni črti, kjer so od
vzhoda proti zahodu, na stotine milj daleč izginile
zadnje drzne breze, kakor bi z ravnilom odrezal.
Preko te črte pa so se v grmade in kope stisnjene
skale prebijale s svojimi vrhunci iznad bele pare. Še
više nad temi je ležal večen sneg, nespremenljiv od
početka sveta, pa vendar spreminjajoč se po slednjem
domisleku sonca in oblačja. Opazila sta lahko lise in
madeže na njegovem obličju, kjer so se vrteli vihar
in bežni vrtinci v divjem plesu. Pod njim pa, tam
kjer so stali, se je raztezalo gozdovje, sinjezeleni prt,
na milje in milje daleč; pod gozdom je ležala sredi
pisane mešanice poličastih polj in strmih pašnikov
neka vas, pod vasjo pa, sta vedela, čeprav je divjal
in tulil prav ta čas ondi vihar, je zijal dvanajst do
petnajst sto čevljev globok prepad v vlažno dolino,
kjer se zbirajo reke, ki so matere mladega Sutluja.

Kakor navadno je odvedel lama Kima po živalskih
stezah in stranskih potih daleč od glavne ceste, po
kateri se je pred tremi dnevi prerival skozi neurje
Hurree Babu, ta »bojazljivec«, ki bi se mu devet
izmed deseterice Angležev spoštljivo umaknilo spoti.
Hurree ni bil strelec — že če je zaškrtal petelin pri
puški, se mu je spremenila barva obraza — a bil je,
kakor se je sam izražal, »precej dober pešec« in je
s pomočjo cenenega daljnogleda s precejšnjim uspe¬
hom preteknil vso razsežno dolino. Razen tega se dado
šotori iz bele jadrovine sredi zelenja že od daleč vi¬
deti. Sedeč v skednju v Ziglauru je Hurree Babu videl

18’

275


v daljavo dvajsetih milj orlovskega leta in štiridesetih
milj ceste vse, kar je hotel videti: — to se pravi, dve
drobni točki, ki sta bili neki dan tik pod snežno črto,
a sta se drugi dan že premaknili za približno šest
palcev izpod nje po pobočju. — Ko so se mu gole,
tolste noge razgibale in privadile koraku, so prehodile
za čuda mnogo; in ko sta Kirn in lama še počivala
v neki razdrapani koči v Ziglauru, pričakujoč konca
neurja, se je zaradi tega neki zamazan, premočen, a
venomer smejoč se Bengalec z najizbranejšimi izrazi
svoje najkrasnejše angleščine skušal prikupiti dvema
premočenima in precej nahodnima tujcema. Z obiljem
divjih načrtov v glavi je prispel prav v trenotku, ko
je preklala strela njunemu taborišču nasproti stoječo
jelko ter prepričala tako desetorico prestrašenih kali¬
jev, ki so nosili prtljago, da je ta dan za nadaljnje
potovanje neugoden, pa so vsi hkratu pometali svoja
bremena stran in jo odkurili. Bili so to podložniki ne¬
kega gorskega radže, ki je dal, kakor je to navada,
njih del v najem v prid svoji zasebni blagajni; in da
je bilo njih osebno razpoloženje še slabše, sta jim
oba tuja Sahiba vrhu tega še s puškami grozila. Ve¬
čina njih je poznala puške in Sahibe že iz davnih
časov: kuliji so bili namreč vodniki in shikarri* s
severnih dolin, strastni lovci na medvede in divje
koze, tako pa v vsem njihovem življenju še živ krst
ni ravnal ž njimi. Zdaj pa jih je sprejela šuma na
svoje grudi in jih navzlic rotenju in preklinjanju ni
izpustila. Babu je videl, da se mu ni več treba delati
prismuknjenega, ali pa si s kako drugo zvijačo, ki si
jih je izmišljal, zagotavljati dobrega sprejema. Ožel si
je svojo premočeno obleko, si obul svoje čevlje iz
patentnega usnja, razpel svoj modri in beli dežnik, in
se ves nališpan, dasi mu je srce močno tolklo ob rebra,
predstavil kot »agent njegove kraljevske visokosti,
radže iz Rampura, draga gospoda. Kaj morem storiti
za vaju, prosim?«

Gospoda sta bila vzhičena. Prvi je bil po vsem vi-

* Lovci.

276

dezu Francoz, drugi Rus, a nista govorila dosti slabše
angleščine kakor babu. Prosila sta ga prijazne usluge.
Njuni služabniki, domačini po rodu, so jima zboleli v
Lehu. Sama sta se pa podvizala naprej, da bi spravila
svoj lovski plen v Simlo, dokler jim ne bi oglodali
molji njunih živalskih kož. S seboj sta imela priporo¬
čilno pismo (babu se je po orientalsko priklonil) za
vse državne uradnike. No, spotoma nista naletela na
nobeno drugo lovsko družbo. Delala sta zase. Bila sta
bogato založena. Želela sta samo, da bi mogla čimprej
naprej. Nato pa je izprežal Hurree Babu nekega gor¬
janca, ki je ždel med drevjem, in po kratkem pomenku
in z nekaj srebra (v državni službi ne gre preveč var¬
čevati, čeprav je Hurreeju srce krvavelo spričo take
potrate), je zopet privabil v bližino onih enajst kuli-
jev in tri pomočnike. Menili so, da bo babu vsaj za
pričo, kako nasilno ravnajo z njimi.

»Moj kraljevski gospod bo sicer silo nejevoljen, a
saj so to zgolj preprosti ljudje in neznansko nevedni.
Če mi izvolita milostna gospoda ta nesrečni pripetljaj
dobrotno pregledati, mi bo to zelo drago. Dež bo
kmalu nehal, potem bomo mogli nadaljevati pot. Bila
sta malo na lovu, eh? To je krasna zabava.«

Ročno je poskakoval od kilte do kilte, kakor da
hoče te stožčaste košare postaviti lepo v vrsto. Anglež
navadno ni posebno zaupen z Azijcem, pa vendar ne
bi udaril po roki postrežljivega babuja, če bi slučajno
prevrnil katero teh kilt, ovitih z rdečo pooljeno kožo.
Po drugi strani pa babuja, in če bi bil ta še tako
uslužen, ne bi silil piti ali ga celo vabil, naj bi jedel
meso ž njim. Ta dva tujca pa sta storila vse to in
izpraševala po tem in onem — po ženskah — in Hurree
jima je dajal vedre in preproste odgovore. Dala sta
mu čašo belkaste, brinovcu podobne tekočine, in nato
še eno, pa ni trajalo dolgo, da se je otresel svoje res¬
nobe. Postal je nerodno odkritosrčen in pričel govoriti
na vso moč nedostojno o vladi, ki da mu je vsilila
vzgojo belega človeka, pa mu ni preskrbela tudi bele¬
mu človeku primerne plače. Brbljal je na dolgo in
široko o zatiranju, o krivici, da so mu pričele teči solze

277

po licu zaradi gorja njegove dežele. Nato je odštork-
Ijal, pevaje južnobengalske zaljubljene pesmi, in
omahnil na moker drevesni štor. Oči teh dveh tujcev
še niso gledale tako klavrnega plodu angleškega go-
spodstva v Indiji.

»Taki so vsi,« je dejal prvi športnik drugemu po
francosko. »Ko prideva v pravo Indijo, boš videl. Rad
bi obiskal njegovega radžo. Tam bi mogel izpregovo-
riti prikladno besedo. Mogoče, da je slišal o nama ter
nama bo rad na uslugo.«

»Ne utegneva. Odriniti morava v Simlo prej ko
mogoče,« je odvrnil tovariš. »Jaz s svoje strani bi
želel, da bi bila najina poročila iz Hilasa, ali pa vsaj
iz Leha, že poslana nazaj.«

»Angleška pošta je boljša in zanesljivejša. Pomisli,
da so nama obljubili vse olajšave in nama jih, bogme,
tudi dali! Ali ni to neverjetna budalost?«

»To je napuh — napuh, ki zasluži kazen in jo bo
tudi prejel.«

»Saj! Boriti se v tej igri s kakim tovarišem s konti¬
nenta, to že nekaj pomeni. Pri tem človek kolikor to¬
liko tvega; ti ljudje pa — ba! Preenostavno je.«

»Napuh — nič drugega ko napuh, prijatelj.«

»Kaj za vraga mi koristi, da leži Chandernagore
tako blizu Kalkutte,« je mislil Hurree Babu in z od¬
prtimi usti smrčal na vlažnem mahu, »če pa ne raz¬
umem njune francoščine. Tako nenavadno hitro go¬
vorita! Koliko bolje bi bilo, da bi jima kar zdajle
prerezal njuna prekleta goltanca.«

Ko se je zopet prikazal, je tožil, da ga boli glava
— se kazal skesanega in se strahoma opravičeval, ali
ni bil nemara v svoji pijanosti preveč nedostojen. Zdaj
se je ogreval za angleško vlado — češ, da je ta vir vse
blaginje in slave in da je njegov gospodar v Rampuru
docela istega mnenja. Nato sta ga pričela onadva za¬
smehovati in mu ponavljati njegove prejšnje besede,
dokler se ni ubogi babu, ki sta ga korak za korakom
pregnala iz njegovega varnega zavetja, s prosečim
smehljajem in oljnatim muzanjem ter pretkanim ne¬
prestanim mežikanjem čutil prisiljenega, spregovoriti

278

resnico. Ko je Lurgan pozneje zvedel za to prigodo, je
na ves glas obžaloval, da ni bil sam na mestu onih
topoglavih, brezbrižnih kulijev, ki so, držeč si slam-
njače nad glavami in z nogami v odtekajoči se
dežnici, čakali konca nevihte. Vsi Sahibi, ki so jih
poznali — oni grobo oblečeni ljudje, ki so veselo pri¬
hajali leto za letom zmerom znova sem gor v svoja
draga gorska zakotja — so imeli hlapce in kuharje, ki
so bili često gorjanci. Ta dva pa sta potovala brez vsa¬
kega spremstva. Potemtakem sta bodisi siromašna ali
pa nevedneža, kajti noben Sahib zdrave pameti ne bo
vprašal Bengalca za nasvet. Ta Bog si ga vedi odkod
pritepeni Bengalec pa jim je dal denarja in se znal
pomenkovati ž njimi v njihovem domačem narečju.
Vajeni, da ljudje njih lastne barve samoumevno slabo
ravnajo ž njimi, so slutili nekakšno past in bili pri¬
pravljeni, da pobegnejo vsak čas, kakor hitro bo prišla
prilika za to.

Skozi sveže oprani zrak, ki se je kadil od sladkih
zemskih dišav, je vodil babu družbo nizdol po pobočju
— korakajoč zdaj ponosno na čelu kulijev, zdaj po¬
nižno za tujcema. Misli so mu bile številne in razno¬
vrstne. Najmanjša neznatnost njegovih misli bi nje¬
gova drugova nepopisno zanimala. Bil pa je le prijeten
vodnik, vsak hip pripravljen, opozarjati na lepote
ozemlja svojega kraljevskega gospoda. Obljudil je
planine z vsem, kar bi babujeva spremljevalca rada
streljala — z antilopami, divjimi kozami in kozorogi,
kolikor bi želela. Razpravljal je o botaniki in etno¬
logiji z nedolžno netočnostjo in njegov zaklad lokal¬
nih legend — bil je že petnajst let zaupni državni
agent, je treba pomisliti — je bil neizčrpen.

»Ta možak je res pravi original,« je rekel večji od
tujcev.

*On predstavlja v malem vso Indijo na prehodu,
nrmstrozno polutanstvo vzhoda in zahoda,« je odvrnil
Rus. »A mi znamo občevati z orijentalci.«

»Svojo domovino je izgubil, druge pa si ni pridobil.
Iz dna srca sovraži svoje osvajače. Čuj, sinoči mi je
zaupal —«

279

Pod svojim progastim sončnikom je napenjal Hur-
Tee Babu ušesa in možgane, da bi sledil hitro govo¬
rečega Francoza, in upiral pri tem oči na kilto polno
zemljevidov in listin — na neko posebno veliko in
dvakrat z rdečim pooljenim platnom ovito kilto-. Nika¬
kor mu ni bilo, da bi kradel. Hotel je vedeti samo,
kaj bi se dalo ukrasti, in kako bi jo mogel popihati, če
bi slučajno kaj ukradel. Zahvaljeval se je bogovom
vsega Hindustana in Herbertu Spencerju, da je bilo
nekaj kraje vrednih stvari pred njim.

Drug dan je pot strmo zavila proti travnatemu
razrastku nad gozdom. In tu so ob sončnem zatonu
srečali nekega postarnega lamo — tujca sta ga ime¬
novala bonca —- sedečega s prekrižanimi nogami
nad neko skrivnostno, s kamenjem pritrjeno karto, ki
jo je pojasnjeval nekemu mlademu človeku, po vsem
videzu novincu nenavadne, dasi neumite lepote. Bobu-
jev progasti sončnik se je videl že iz precejšne daljave
in Kirn je svetoval, naj bi se odpočila, preden pride
do njiju.

»Ha!« je vzkliknil Hurree Babu iznajdljivo kakor
Kljukec. »To je izredno svet človek v tem kraju. Naj-
brže podanik mojega kraljevskega gospoda.«

»Kaj pa dela tukaj? To- je silno čudno.«

»Neko sveto sliko pojasnjuje, ki je vsa napravljena
z roko.«

Moža sta se ustavila razoglava v čisti struji popol¬
danskega sonca, razlivajočega se preko pozlačene
trave. Čemerni kuliji so obstali, veseli odmora, ter
vrgli s sebe svoja bremena.

»Glej,« je rekel Francoz. »To je kakor rojstvo
nove vere — prvi učitelj in prvi učenec. Ali je bud-
dhist?«

»Neke nižje vrste,« je odvrnil drugi. »V gorah ni
pravih buddhistov. A poglej gube njegove obleke. Po¬
glej njegove oči — kakšna nesramnost! Čemu zbuja
to v človeku občutek, da smo še tako mlad narod?«
Govornik je strastno zamahnil po visokem plevelu.
»Še nikjer nismo pustili svojih sledov. Nikjer! To,
vidiš, me vznemirja.« Temno je pogledal lami v nje-

280

gov spokojni obraz in veličastni mir njegovega ve¬
denja.

»Potrpi. Bomo že še pustili svoje skupne sledove
-— mi in vaš mladi narod. Tačas pa preriši rajši nje¬
govo sliko —«

Babu je objestno stopil naprej; njegov zravnani
hrbet ni bil prav nič v skladu z njegovo spoštljivo
govorico ali z njegovim namigavanjem Kirnu.

»Sveti mož, ta dva sta Sahiba. Moj lek je ozdravil
enega revmatizma, in zato pojdem ž njima v Simlo,
da bom pazil na njegovo okrevanje. Rada bi videla
tvojo sliko.«

»Zdraviti bolne je zmerom dobro. To je Kolo živ¬
ljenja,« je rekel lama, »prav isto, ki sem ti ga pokazal
v koči v Ziglauru, ko je padal dež.«

»— in rada bi te slišala, kako jo boš pojasnil.«

Lami so se zabliskale oči ob nadi, da bo dobil novih
poslušalcev. »Dobro je razlagati Vseodlično pot. Ali
imata kaj znanja v hindujščini, kakršno je imel čuvar
svetih podob?«

»Nekaj že, nemara.«

Preprosto kakor otrok, ki se poglobi v novo igro, je
vrgel nato lama glavo nazaj in pričel s polnim gla¬
som izgovarjati zaziv, kakor učitelj bogoslovja, pre¬
den preide na svoj nauk. Tujca sta slonela oprta na
svojih palicah in poslušala. Kirn je, čepeč ponižno na
tleh, opazoval rdeči sončni svit na njunima obrazoma
in zgrinjanje ter razmikanje njunih dolgih senc. Imela
sta neangleške usnjate dokolenke in nenavadne pre-
pase, ki so ga nejasno spominjali na slike neke knjige
v knjižnici Sv. Ksaverija »Dogodivščine mladega pri-
rodoslovca v Mehiki«, kakor se je imenovala. Res,
videti sta bila čisto taka kakor prekrasni Mr. Sumi-
chrast v oni povesti in kar nič podobna »silo brezvest¬
nima pajdašema«, kakor ju je označila Hurreejeva
napoved. Prstenopolti kuliji so spoštljivo in brez besed
čepeli dvajset do trideset korakov stran in babu, čigar
tenka obleka je plahutala v hladni sapici kakor za-
znambna zastava, je stal pred njima z obrazom sreč¬
nega lastnika.

281

»To sta onadva,« je zašepetal Hurree, ko se je obred
nadaljeval in sta bela moža z očmi sledila travnato
bilko, kažočo od pekla proti nebesom in zopet nazaj.
»Vse njune knjige so v veliki kilti z rdečkastim ovo¬
jem — knjige in poročila in zemljevidi — in videl sem
kraljevsko pismo, ki ga je pisal ali Hilas ali pa Bunar.
Silno skrbno pazita nanj. Ničesar nista še odposlala iz
Leha ali Hilasa. Toliko je gotovo.«

»Kdo je pri njih?«

»Samo beraški kuliji. Nimata služabnikov. Živita
čisto ločeno in si sama kuhata hrano.«

»A kaj naj storim?«

»Čakaj in glej. Samo, če se mi pripeti kaka ne¬
zgoda, da boš vedel, kje ti je iskati papirjev.«

»Ta zadeva bi bila varnejša v Mahbubovih rokah
kakor pa v Bengalčevih,« je menil Kirn zaničljivo.

»Več potov drži k ljubici kakor je skokov z zidu.«

»Glejte tu pekel, ki je določen za lakomnost in
skopuštvo. Po eni strani je obdan od poželjivosti, po
drugi strani pa od nestrpnosti.«

Lama se je razvnel pri svojem govorjenju in eden
obeh tujcev ga je narisal v naglo ugašajoči luči.

»To je dovolj,« je dejal mož nazadnje osorno. »Ne
morem ga razumeti, a rad bi imel to sliko. Boljši umet¬
nik je kakor jaz. Vprašaj ga, ali jo hoče prodati.«

»Pravi: ,Ne, sar‘,« je odvrnil babu. Lama seveda ne
bi bil odstopil svoje risbe kakemu slučajnemu znancu,
kakor me bi zastavil kak nadškof svetih posod svoje
katedrale. Ves Tibet je poln cenenih posnetkov Ko¬
lesa; a lama je bil umetnik, kakor tudi premožen opat
v svojem kraju.

»Nemara čez tri ali štiri, ali pa čez deset dni, če
bom videl, da je Sahib Iskatelj in zdrave pameti. Ne¬
mara mu bom sam narisal drugo. Ta pa je name¬
njena pouku nekega novinca. Povej mu to, hakim.«

»Rad bi jo imel takoj — za denar.«

Lama je počasi zmajal z glavo in pričel poprav¬
ljati Kolo. Rus poleg njega ni videl drugega ko ne¬
snažnega starca, brskajočega po umazanem kosu pa¬
pirja. Potegnil je iz žepa polno perišče rupij in je

282

na pol v šali hlastnil po karti ter jo iztrgal lami iz
rok. Pridušeno mrmranje groze se je začulo pri kulijih
— katerih nekateri so bili iz Spitija in po svoje dobri
buddhisti. Lama se je pri tej žalitvi dvignil, roka mu
je segla po težki železni škatli za peresa, ki je duhov¬
nikovo orožje, babu pa je zaplesal od razburjenosti.

»Ali vidiš zdaj — vidiš, zakaj sem hotel imeti
priče. To so na vso moč brezvestni kuj oni. Oh, sar!
sar! Ne smete žaliti svetega moža!«

»Chela! Oskrunil je pisano besedo!«

Bilo je prepozno. Preden je mogel Kirn obvarovati
lamo, je udaril Rus starca naravnost po obrazu. Hip
na to pa se je strmoglav zakotalil po hribu nizdol, s
kleščami Kirnove roke na goltancu. Udarec je prebudil
v dečkovi krvi vse nepoznane irske hudiče in nenadni
padec njegovega sovražnika je storil ostalo. Lama se
je na pol omamljen zgrudil na kolena. Kuliji so zbe¬
žali s svojimi bremeni vkreber prav tako hitro, kakor
beže dolinci po ravnem. Bili so priče neizrekljivemu
svetoskrunstvu in so morali odtod, še preden se bodo
bogovi in hudiči gorovja maščevali. Francoz je, tipa¬
joč po svojem samokresu, planil proti lami, z nejasnim
namenom obdržati starca kot talca za svojega tova¬
riša. Ploha ostrega kamenja — gorjanci so dobri
strelci — ga je odpodila in neki kuli iz Ao-chunga
je potegnil lamo med bežečo množico za seboj. Vse to
se je zgodilo tako hitro, kakor pade na mah tema v
visokih gorah.

»Odnesli so prtljago in vse puške,« je zakričal
Francoz in slepo streljal v mrak.

»Vse v redu, sar! Vse v redu! Nikar ne streljajte.
Saj grem na pomoč.« Hurree je zamotovilil po pobočju
in se dobesedno vrgel na obveseljenega in začudenega
Kima, ki je baš hotel butniti ob skalo z glavo svo¬
jega sovražnika, ki ni več dihal.

»Vrni se h kulijem,« mu je šepnil babu v uho.
»Oni imajo prtljago. Listine so v kilti z rdečim omo¬
tom, a dobro preglej vse. Poberi njune papirje, zlasti
pa muraslo (kraljevo pismo). Pojdi zdaj! Drugi pri¬
haja!«

283

Kim je začel plezati v hrib. Krogla iz samokresa je
prasnila poleg njega ob skalo, da se je stisnil kakor
jerebica.

»Če misliš streljati,« je vpil Hurree, »pridejo z go¬
rovja ter nas pobijejo. Rešil sem drugega gospoda,
sar. To je nekaj izredno nevarnega.«

»Strela jasna!« je Kim naporno mislil po angleško.
»To je preklicano huda zagata, a je po mojem mne¬
nju samobran.« Segel je po Mahbubovem darilu v
svojih nedrih in negotovo — še nikoli ni rabil orožja,
razen ko je za poskušnjo nekolikokrat ustrelil v pu¬
stinji Beikaniru — pritisnil na petelina.

, »Kaj sem rekel, sar!« Babu je bil ves kakor v sol¬
zah. »Pridite no sem dol in mi ga pomagajte zbuditi.
Vsi bomo viseli na drevesu, vam pravim.«

Streljanje je prenehalo. Začuli so se štorkljajoči
koraki in Kim je naglo stopal navzgor skoz mrak,
preklinjajoč kakor domačin in puhajoč kakor mačka.

»Ali so te ranili, chela?« je vzkliknil lama vrh
njega.

»Ne. Pa vas?« Pogreznil se je v goščavo zakrnelega
borovja.

»Nisem ranjen. Pridi. S temi ljudmi pojdeva proti
Shamleghu pod snegom.«

»A ne prej, dokler ne zadostimo pravici,« je za¬
kričal neki glas. »Sahibske puške imam — vse štiri.
Udarimo dol.«

»Udaril je svetega moža — videli smo! Živina nam
bo postala jalova — žene nam ne bodo rodile več! Sneg
nas bo podsul, ko se bomo vračali domov . . . Zraven pa
še vse druge nadloge, ki nas tarejo!«

Mala borova gošča je bila polna kričanja kulijev,
ki so bili v svoji zbeganosti in grozi zmožni vsega. Člo¬
vek iz Ao-chunga je nestrpno pokal s petelinom na
puški in hotel po hribu nizdol.

»Počakaj malo, sveti mož; saj nista še daleč: po¬
čakaj, dokler se ne vrnem.«

»To je tista oseba, ki je trpela krivico,« je odvrnil
lama in si položil roko na čelo.

»Vprav zato,« se je glasil odgovor.

284

»Če ta oseba spregleda to, vam ostanejo roke čiste.
Razen tega si pridobite zasluženje s poslušnostjo.«

»Počakaj,« je vztrajal mož, »potlej pojdemo vsi
skupaj v Shamlegh.«

Trenotek, prav toliko, kolikor je treba, da vtakne
človek patrono v puško, je okleval lama. Nato pa je
vstal in položil možu prst na ramo.

»Ali si slišal? Jaz pravim: ne ubijaj — jaz, ki sem
bil opat v Such-zenu. Ali želiš, da bi bil rojen pri¬
hodnjič kot podgana, ali pa kot kača pod bršljanom
— kot črv v trebuhu najnižje živali? Ali bi rad, da
bi —«

Človek iz Ao-chunga je padel na kolena, kajti la¬
mov glas je donel kakor tibetanski gong zoper hudiče.

»Ai! Ai!« so zavpili možje iz Spiti j a. »Nikar nas ne
preklinjaj — ne preklinjaj ga. Saj je bila samo nje¬
gova gorečnost, sveti mož! ... Vrzi puško stran, bedak!«

»Bes za bes! Zlo za zlo! Ne ubijajte. Ti, ki so tepli
duhovnika, naj pridejo v suženjstvo lastnega dejanja.
Pravično in nezmotljivo je Kolo in ne popusti niti za
las! Še često se bodo rodili — v mukah.«

Lami se je pobesila glava, in z vso težo se je naslo¬
nil Kirnu na rame.

»Približal sem se hudemu zlu, chela,« je zašepetal v
smrtni tišini pod borovci. »Bil sem v skušnjavi, da bi
sprožil kroglo; in resnica je, v Tibetu bi jima bila so¬
jena težka in počasna smrt. .. Udaril me je po
obrazu... po mesu...« Težko dihajoč se je zgrudil na
tla in Kirn je razločno slišal, kako mu srce bije in
zastaja v prekomernem naporu.

»Ali sta ga smrtno poškodovala?« je vprašal človek
iz Ao-chunga, ko so drugi nemo stali v bližini.

Kirn je v smrtnem strahu pokleknil k njegovemu
telesu. »Ne! je vzkliknil naposled strastno, »samo
slabost je. Nato se je domislil, da je bil oni mož belec
in da ima pomožna sredstva belih ljudi v svojih rokah.
»Odprite kilto! Sahiba imata nemara kako zdravilo s
seboj.«

»Oho! Poznam te,« se je zasmejal človek iz Ao-
chunga. »Nisem bil zastonj pet let lovec pri Vanklingu

285

Sahibu, da ne bi poznal lekov. Tudi jaz sem jih že
okušal. Glejte tole!«

Potegnil je iz nedrij steklenico cenenega whiskyja,
kakršen se prodaja v Lehu potnikom ter ga previdno
kanil par kapljic lami med zobe.

»Tako sem storil, ko si je Yankling Sahib onstran
Astora zvil nogo. Aha! Pogledal sem že v njune ko¬
šare — v Šamleghu si bomo pošteno delili. Dajte mu
še malo. Dobro zdravilo je to. Potiplji! Srce se mu že
boljša. Položite mu glavo nizko in ga drgnite malo po
prsih. Če bi bil za trenotek počakal, da bi obračunal s
Sahiboma, se ne bi pripetilo to. A bržkone nas bosta
Sahiba iztaknila tu. Potem bi menda ne bilo greh, če
ju ustrelim z njunimi lastnimi puškami, eh?«

Eden od njiju je že prejel svoj del, mislim,« je
rekel Kim skozi zobe. »Brcnil sem ga v bok, ko sva
se zakotalila po hribu. O, ko bi ga bil le ubil!«

»Lahko je biti hraber, če človek ne živi v Ram-
puru,« je rekel nekdo, čigar koča je stala samo nekaj
milj od razpadajoče radžove palače. »Če pridemo pri
Sahibih na slab glas, nas ne bo nihče več jemal v
službo kot shikarre.«

»Oh, pa saj to nista Angrezi-Sahiba (Angleža), nista
prijazna človeka, kakršna sta bila Fostum Sahib ali
Vankling Sahib. Tujca sta — saj ne govorita po angle¬
ško kakor Sahibi.«

Lama je zakašljal, se dvignil in segel po svojem
molku.

»Ne ubijaj,« je zamrmral. »Pravično je Kolo! Zlo
za zlo —«

»Ne, sveti mož. Vsi smo tukaj.« Človek iz Ao-chun-
ga je plaho pobožal lamo po nogah. »Nihče ne bo ubit,
razen če zapoveš ti. Odpočij se malo. Postavili si bomo
tukaj majhno taborišče, nato pa, kadar vzide mesec,
krenemo proti Shamleghu pod snegom.«

»Po udarcu,« je modro zinil neki možak iz Spitija,
»je najbolje spati.«

»Nekakšno omotico čutim tu zadaj v glavi in trga
me. Daj, da ti položim glavo v naročje, chela. Star

286

človek sem, a nisem prost strasti. Razmišljati morava
o vzročnosti vseh stvari.«

»Dajte mu odejo. Ognja ne smemo napraviti, dru¬
gače bi nas Sahiba opazila.«

»Bolje je, da gremo v Shamlegh. Nihče nas ne bo
zasledoval na poti proti Shamleghu,« je menil boječi
mož iz Rampura.

»Bil sem shikarri pri Fostumu Sahibu in sem zdaj
shikarri pri Yanklingu Sahibu. Če ne bi bilo tega pre¬
kletega capina, bi bil zdaj pri Tanklingu Sahibu. Dva
moža morata stražiti spodaj s puškami, da ne napra¬
vita Sahiba kake nove neumnosti. Jaz pa se ne maram
ločiti od tega svetega moža.«

Posedli so po tleh v majhni oddaljenosti od lame,
in ko so še malo prisluškovali, so si pričeli podajati
vodno pipo, ki je imela za posodo staro steklenico za
whisky. Ko je romala pipa iz roke v roko, je metal
žar rdečega oglja odsev na ozke, bliskajoče se oči, na
visoke kitajske lične kosti in na bikovske goltance, ki
so izginjali na pol pod temnimi gubami sirovega platna
okoli njihovih pleč. Bili so podobni škratom iz kake
čarovniške jame, nekakemu skrivnostnemu zboru gor¬
skih duhov. In ko so se razgovarjali, so jeli glasovi
snežnice okoli njih polagoma slabeti, kajti nočna
zmrzal je zavirala curke vode in jih strjala v led.

»Kako je vstal proti nam!« je dejal občuduje člo¬
vek iz Spitija. »Spominjam se starega kozoroga, ki ga
je ustrelil pred sedmimi leti gori v Ladakhu Dupont
Sahib v pleča in se je prav tako vzpel pokoncu. Du¬
pont Sahib je bil dober lovec.«

»Ne tako dober kot Tankling Sahib.« Človek iz
Ao-chunga je potegnil whiskyja in izročil steklenico
dalje. »No, poslušajte zdaj — če ne misli kdo, da ve
nemara bolje —«

Tega izzivanja niso sprejeli.

»Ko vzide mesec, krenemo proti Shamleghu. Tam si
prtljago pošteno razdelimo. Jaz sem zadovoljen s tole
novo puškico in vsemi patronami.«

»Ali so medvedje samo tedaj nevarni, če srečajo
tebe?« je vprašal tovariš, ki je vlekel iz pipe.

287

»Ne, a mošusova koža je vredna zdaj šest rupij, in
tvoje ženske dobe lahko šotorsko platno in nekaj ku¬
hinjske posode. Vse to bomo uredili v Shamleghu še
pred zoro. Nato krenemo vsak svojo pot in pozabimo,
da smo kedaj ta dva Sahiba videli ali bili pri njima v
službi. Kdo nam more reči potem, da smo jima po¬
kradli prtljago.«

To je dobro zate, a kaj poreče naš radža?«

»Kdo pa mu bo povedal? Ali ta Sahiba, ki ne raz¬
umeta našega jezika, ali pa babu, ki nam je v svoje
lastne namene dal denarja? Ali se bo ta dvignil z
vojsko zoper nas? Kakšen dokaz pa ostane še? Česar
ne bomo potrebovali, pomečemo v shamlegške kotle,
kamor doslej še ni stopila človeška noga.«

»Kdo pa je to poletje tam?« Ta kraj je bil zgolj
planinski pašnik s tremi ali štirimi kočami.

»Ženska iz Shamlegha. Ta ne mara Sahibov, kakor
vemo. Druge si lahko pridobimo z majhnimi darovi
in tu je dovolj za nas vse.« Potapljal je drugo košaro
po rejenem trebušju.

»Ali — ali —«

»Pravim vam, da to nista prava Sahiba. Vse njune
kože in glave so kupljene v bazaru v Lehu. Poznam
njih znake. Že zadnjič sem vam jih pokazal na poti.«

»Ptes. Kupljene kože in glave so. Nekatere so že
razjedali molji.«

To je bil zvit dokaz in človek iz Ao-chunga je po¬
znal svoje tovariše.

»Če pa pride do najhujšega, bom povedal Vanklin-
gu Sahibu. To je vesel človek in se bo smejal. Saj ne
storimo nič žalega nobenemu Sahibu, ki ga poznamo.
Ta tu pa sta tepla duhovnika. Prestrašila sta nas. Po¬
begnili smo! Bog ve, kje nam je padla prtljaga iz rok?
Ali menite, da bo Yankling Sahib dovolil policiji tam
spodaj, da bi hodila po njegovih gričih in mu plašila
njegovo divjačino? Dolga je pot iz Simle v Chini, še
daljša pa je od Shamlegha do brezna v Shamleghu.«

»Prav, a jaz bom nosil veliko kilto. Košaro z rdečo
prevleko, ki sta jo Sahiba vsako jutro sama napolnila.«

288

»To je dokaz — da nista prava Sahiba,« je menil
zviti človek iz Shamlegha. »Kdo pa je slišal kdaj, da
bi bili prišli Fostum Sahib ali Vankling Sahib ali celo
mali Peel Sahib, ki preži ponoči in strelja servale
(divje mačke), — kdo je slišal kdaj, pravim, da bi
kateri teh Sahibov prihajal v gore brez svojega ku¬
harja in nosača in — in s celo tolpo drugih dobro pla¬
čanih, prevzetnih in nasilnih ljudi v svojem spremstvu?
Kakšne preglavice bi nam mogli delati ti Sahibi? Kaj
je s kilto?«

»Nič, le polna je »pisanih besed' — knjige in pa¬
pirji, ki sta jih sama popisala, pa neke čudne priprave,
kakor za službo božjo.«

»Brezno v Shamleghu bo sprejelo vse to.«

»Že! A če razžalimo s tem sahibske bogove? Ne bi
imel rad opravka s »pisano besedo' na ta način. In nji¬
hovi kovinasti maliki presegajo mojo pamet. To ni
plen za preproste gorjance.«

»Starec še spi. Št! Vprašajmo njegovega chelo.«
Človek iz Ao-chunga je zopet oživel in ves prekipeval
od voditeljskega ponosa.

»Tukaj imamo,« je zamrmral, »kilto, katere last¬
nosti ne poznamo.«

»Jaz pa jih poznam,« je izpregovoril Kirn tiho.
Lama je dihal v lahnem naravnem spanju in Kirn je
premišljal o Hurreejevih zadnjih besedah. Kot igralec
v veliki igri je bil prav v tem trenotku pripravljen,
izkazati babuju vse svoje spoštovanje. »To je kilta z
rdečo prevleko, polna čudežnih stvari, ki je ne smejo
dobiti bedaki v svoje roke.«

»Tako pravim tudi jaz, tako pravim tudi jaz!« je
vzkliknil nosač bale. »Ali misliš, da nas bo izdala?«

»Ne, če jo izročite meni. Izgnal bom čarovnijo iz
nje. Sicer pa utegne povzročiti kaj silno hudega.«

»Duhovniki si vselej vzemo svoj delež.« Whisky je
pohujšal človeka iz Ao-chunga.

»Meni ni za to,« je odvrnil Kirn z zvijačnostjo svoje
rodne zemlje. »Razdelite si jo med seboj, a glejte, kaj
bo potem.«

»Jaz ne. Saj sem se samo šalil. Ukazuj. Vsega je

19

289

tu za nas več ko dovolj. — Ob svitu odrinemo v
Shamlegh.«

Prerešetavali in prerešetavali so svoje preproste
male načrte še eno uro, Kirn pa je drgetal medtem od
mraza in ponosa. Smešnost tega položaja je žgečkala
vse, kar je bilo irskega in orientalskega v njegovi duši.
Sedela sta tam odposlanca strah vzbujajoče severne
sile, ki sta bila nemara v svoji domovini prav tako
mogočna kakor Mahbub Ali in polkovnik Creighton
v svoji, ter ostala mahoma na cedilu. Eden izmed
njiju, to je Kirn dobro vedel, bo hrom za nekaj časa.
Dala sta kraljem svojo besedo. Nocoj pa ležita Bog
ve kje tam v nižavi, brez zemljevidov, brez hrane,
brez šotora, brez pušk — in če ne bi bilo Hurreeja
Babuja, tudi brez vodnika. In ta polom njune velike
igre (Kirn se je vpraševal, komu bosta pač poročala
o tem), ta nenadni nocojšnji padec ni izviral niti iz
Hurreejeve zvijačnosti niti iz Kirnovega naklepa,
ampak je bil čisto preprost, krasen in neizbežen slu¬
čaj, kakor je prijel svoj čas vesten mlad stražnik v
Umballi Mahbubove fakirske prijatelje.

»Tam ležita brez vsega; in pri Zevsu, mraz je! Jaz
sem pa tu z vsemi njunimi stvarmi. Oh, kako bosta
besnela! Žal mi je Hurreeja Babuja.«

Sočutje z Bengalcem pa bi si bil Kirn lahko pri¬
hranil, kajti čeprav je ta v tem trenotku telesno ob¬
čutno trpel, mu je bila duša vendar vsa ponosna in
prešerna. Miljo daleč pod gričem, na meji borovega
gozda, pa sta se obdelavala dva na pol zmrzla človeka
— enega od njiju so mučile presledkoma silne telesne
bolečine — z raznimi očitki, hkratu pa se kar najbolj
v živo zadirala v babuja, ki je bil kakor okrepenel
od strahu. — Zahtevala sta od njega nadaljnjega
načrta za delo. On pa jima je pojasnjeval, da se
štejeta lahko srečna, da sta sploh še živa; da se njuni
kuliji, če ju slučajno ne zalezujejo, ne dado več do¬
seči; da je radža, njegov gospodar, devetdeset milj
odtod, pa jima nikakor ne bo hotel posoditi denarja
in dati spremstva za njuno nadaljnjo pot v Simlo,
ampak da ju bo nedvomno dal zapreti, če bo zvedel,

290

da sta pretepla duhovna. Govoril jima je na dolgo in
široko o tem grehu in njega posledicah, dokler mu
nista nazadnje velela, naj prične govoriti kaj dru¬
gega. Rekel jima je nato, da je njuno edino upanje
samo še ne preočiten beg od vasi do vasi, dokler ne
prideta do civiliziranega ozemlja; in stokrat in sto¬
krat je izpraševal ves v solzah ozvezdje na visokem
nebu, zakaj sta Sahiba ,pretepla svetega moža‘.

Samo deset korakov v prasketajočo temo bi zado¬
ščalo, pa bi Hurree lahko ušel iz njunega okrožja —
do zavetja in hrane v bližini vasi, kjer so jezični
zdravniki kaj redki gostje. On pa je rajši prenašal
mraz, kruljenje po želodcu, zmerjanje in vmes tudi
sunke v družbi svojih spoštovanih delodajalcev. Pri-
žemajoč se k drevesnemu deblu, je sopel od bridkosti.

»In ali si pomislil,« je dejal besno ta, ki ni bil
ranjen, »kakšen prizor bo to, če se bova plazila skozi
to gorovje, med temi pradavnimi prebivalci?«

Hurree Babu že nekaj ur ni mislil na nič drugega;
a to vprašanje ni bilo namenjeno njemu.

»Saj ne moreva priti daleč! Jaz komaj še hodim,«
je zastokala Kirnova žrtev.

»Mogoče bo imel oni sveti mož v svoji spravljivi
ljubezni usmiljenje, sar, drugače —«

»Jaz pa bi si rad privoščil neki poseben užitek s
tem, da bi izpraznil svoj samokres v tega mladega
bonca, kadar se spet snidem z njim,« se je glasil ne-
krščanski odgovor.

»Samokresi! Osveta! Bonči!« Hurree se je skrčil
vase. Kako da je znova izbruhnila vojna. »Ali nič ne
misliš na naše izgube? Prtljaga! Najine stvari!« Slišal
je lahko, kako je govoreči dobesedno zaplesal po travi
od togote. »Vse, kar sva imela s seboj! Vse, kar sva
zbrala! Ves najin dobiček! Delo osmih mesecev! Ali
razumeš, kaj pomeni to! Seveda, samo mi znamo obče¬
vati z orijentalci! Oh, dobro si napravil to!«

Pričela sta se prepirati v raznih jezikih in Hurree
se je smehljal. Saj je bil Kirn pri kiltah in v teh kiltah
je bilo osem mesecev dobre diplomacije. Ni mu bilo
mogoče dobiti stikov z dečkom, a lahko se je zanesel

19*

291

nanj. Sicer pa je Hurree lahko zasnoval nadaljevanje
poti po pogorju tako, da bodo Hilas, Bunar in vsi
ljudje štiristo milj daleč od gorskih potov, vsaj še en
rod, govorili o tem. Ljudje, ki ne umejo brzdati niti
lastnih kulijev, v gorah ne uživajo spoštovanja, in
gorjanec ima zelo oster čut za humor.

»Če bi bil sam storil to,« je pomislil Hurree, »ne bi
bilo moglo iti bolje; in pri Zevsu, če prav pomislim,
sem vendar sam zasnoval vse to. Kako hitro sem na¬
pravil to! Prav ta hip, ko sem tekel po griču nizdol,
sem si bil izmislil! Žalitev je bila golo naključje, le
jaz sam — ha — sem jo tako preklicano dobro izko¬
ristil. Pomislimo samo na moralni učinek pri tem ne¬
vednem ljudstvu! Nobenih pogodb — nobenega pa¬
pirja — nobenih pisanih dokazil — in jaz tolmač
zanje. Kako se bova smejala s polkovnikom. Želel bi
samo, da bi imel še njune listine: a človek ne more
biti na dveh mestih hkratu. To je aksiom.«

292

Štirinajsto poglavje

Moj brat pokleka (de Kabir)
pred rudo, kamnom ko pogan,
iz ust njegovih govori
mi lastne blodnje glas teman,
njegov je Bog last vseh ljudi,
častim ga jaz in vsak zemljan.

Kabir.

Ob mesečnem vzhodu so krenili previdni kuliji na
pot. Lami, okrepčanemu od spanja in močne pijače,
ni bilo treba druge opore kot Kirnovih ram, ki so ga
nosile dalje —- molčečega, hitro stopajočega. Celo uro
so hodili po travi, razriti od skrilovja, zavili okoli
hrbta silne skalnate peči in se povzpeli nato v novo
pokrajino, kjer jim je bil zaprt vsak pogled v dolino
Chini. Velikanski pašnik se je dvigal v obliki pahljače
proti večnemu snegu. Ob njegovem vznožju je ležalo
kakega pol jutra ravnega zemljišča, na katerem je
stalo nekaj koč iz ilovice in lesa. Za njimi pa je —-
kajti po planinskem načinu so čepele koče čisto na
robu travnika — padala zemlja strmo kakih dva tisoč
čevljev globoko proti kotlu v Shamleghu, kamor še ni
stopila človeška noga.

Možje se niso genili, da bi si razdelili plen, dokler
niso videli, da je pripravljen za lamo najboljši prostor
med njimi, kjer mu je Kirn po mohamedansko umil
in odrgnil noge.

»Poslali bomo jedil,« je izpregovoril človek iz Ao-
chunga, »in kilto v rdeči prevleki. Ob zori ne bo
tukaj ničesar več, kar bi moglo kakorkoli pričati
zoper nas. Če je v kilti kaj nepotrebnega — glejte
tukajle!«

Pokazal je skozi okno — odpirajoče se v prostor,

293

ki je bil poln mesečine, odbijajoče se od snega, in za-
lučil prazno whyskijevo steklenico ven.

»Zaman bi poslušal, kako bo padla. Tu je konec
sveta,« je vzkliknil in se odzibal. Lama je, opirajoč se
z roko na vsako stran okna, pogledal ven, z očmi,
ki so mu sijale kakor dva rumena opala.

Iz neznanske nižine pred njim so se željno dvigali
beli vrhunci proti mesečini. Vse drugo je bilo temno
kakor noč svetovnega prostora med zvezdami.

»To,« je spregovoril počasi, »so zares moje gore.
Tu bi moral živeti človek, visoko iznad sveta, ločen od
naslad, premišljujoč velike stvari.«

»Saj, če bi imel chelo, ki bi mu pripravljal čaj,
mu zgrinjal odejo pod glavo in mu gonil breje krave
na pašo.«

Kadeča se svetilka je brlela v dolbini, polna mese¬
čina pa jo je nadsvetljevala s svojim žarom in v tej
dvojni luči se je kretal Kim, sklanjajoč se nad vrečo
z živežem in nad posodami za čaj, kakor vitek duh.

»Aj! Zdaj sem si dal ohladiti kri, srce pa mi še
vedno razbija in bobna in nekakšen obroč čutim okoli
zadnjega dela glave.«

»Ni čuda. Bil je silen udarec. Naj bi ta, ki ga je
zadal —«

»Brez moje lastne strasti se ne bi bilo pripetilo nič
hudega.«

»Kaj hudega neki? Rešili ste Sahiba smrti, ki sta jo
že stokrat zaslužila.«

»Nisi se dobro naučil nauka, chela.« Lama je legel
na zgrnjeno odejo k počitku, Kim pa je medtem dalje
opravljal svoje večerno delo. »Udarec je bil le senca
na senci. Zlo v samem sebi — noge so mi te zadnje dni
nekam trudne! — se je srečalo z zlom v meni — z jezo,
besnostjo in slo, vračati zlo za zlo! To mi je vrelo v
krvi, mi zbudilo nemir v želodcu ter mi omamilo
ušesa.« Tu je vzel iz Kirnove roke vročo čašo in jel
ceremonijozno piti sveže zavreti čaj. »Če bi bil brez
strasti, bi mi bil zlobni udarec povzročil samo telesno
zlo — brazgotino ali bulo — kar je samo videz. Moj
duh pa tedaj ni bil prost telesnosti, temveč se je slepo

294

vrgel v slo, da bi dovolil ljudem iz Spitija ubijati. V
boju zoper to slo mi je bila duša raztrgana in  popa¬
čena huje kakor bi jo raztrgalo tisoč udarcev. Šele
potem, ko sem ponovil blagoslovitve (menil je buddhi-
stične blagre), sem zadobil mir. Toda zlo, ki ga je
slabost tega trenotka v meni vsadila, se hoče razpasti
do konca. Pravično je Kolo in ne popusti niti za las!
Uči se nauka, chela.«

»Prevzvišen je zame,« je zamrmral Kirn. »Ves sem
še pretresen. Vesel sem, da sem ranil nasilnika.«

»Čutil sem to, ko sem doli v gozdu spal na tvojih
kolenih. To me je vznemirjalo v sanjah — zlo v tvoji
duši deluje po tebi v meni. Po drugi strani pa« —
izpustil je svoj molek — »sem si pridobil zaslužen j e,
ko sem rešil dvoje življenj — življenji teh, ki sta mi
storila krivico. Zdaj pa moram pogledati v vzročnost
stvari. Brod moje duše omahuje.«

»Zaspite in se okrepite. To je najmodreje.«

»Premišljam: to je kakor veš, potrebneje.«

Uro za uro, vse tja do jutranjega svita, dokler ni
izbledela mesečina na visokih vrhovih in se ni izka¬
zalo to, kar je bilo videti kakor črn pas okoli daljnega
gorskega pobočja, za nežno zelen gozd, je lama nepre¬
mično upiral oči v steno. Kdaj pa kdaj je zastokal.
Zunaj pred zapahnjenimi vrati, kjer se je zbirala
razkropljena živina, da bi odšla v svoje stare hleve,
pa so ljudje iz Shamlegha in kuliji hrupno delili in
uživali svoj plen. Človek iz Ao-chunga jih je vodil,
in ko so odprli sahibske konzerve in videli, da so prav
okusne, se niso dali več ustaviti. Obleka obeh tujcev
je končala na smetišču globoko doli v shamlegškem
kotlu.

Ko se je Kirn po noči polni hudih sanj splazil v
jutranji hlad, da bi si očistil zobe, ga je neka ženska
svetle polti ter s tirkizi okrašenim naglavnim nakitom
potegnila v stran.

»Drugi so odšli. Pustili so ti tole kilto, kakor ti je
bilo obljubljeno. Ne maram Sahibov, a ti nam boš za
plačilo napravil kak čar. Nočemo, da bi prišel naš
mali Shamlegh zaradi tega dogodka na slabo ime. Jaz

295

sem ženska iz Shamlegha.« Pogledala ga je od nog do
glave s smelimi, bleščečimi očmi, ki niso bile kar nič
podobne navadnim plahim pogledom gorjank.

»Gotovo. Pa to se mora zgoditi na skrivaj.«

Dvignila je težko kilto kakor igračo in jo vrgla v
svojo kočo.

»Pojdi ven in zapahni vrata! Ne pusti nikogar
blizu, dokler ne bom končal,« je rekel Kirn.

»Pozneje pa — se bova kaj pomenila?«

Kirn je treščil kilto na tla — bil je to cel slap me¬
rilnih priprav, knjig, zapiskov, pisem, zemljevidov in
čudno dehteče korespondence v domačem narečju.
Čisto na dnu pa se je prikazala vezena vreča, ki je
bil v nji skrit zapečaten, pozlačen in poslikan doku¬
ment, kakršne si pošiljajo kralji. Kirn je od samega
veselja pridržaval sapo ter pričel tehtati položaj s
sahibskega stališča.

»Knjig ne potrebujem. Pa še logaritmi povrhu —
za zemljemerce najbrže.« Odložil jih je. Pisem ne
razumem, a polkovnik Creighton jih bo razumel.
Moram jih shraniti. Zemljevidi — zemljevide rišeta
bolje kakor jaz — seveda tudi. Vsa ta pisma doma¬
činov — oho! — zlasti pa murasla.«- Povonjal je ve¬
zeno vrečo. »Ta mora biti od Hilasa ali Bunara in
Hurree Babu je govoril resnico. Pri Zevsu! To je kra¬
sen plen. Rad bi, da bi Hurree vedel to ... Vse drugo
pa mora skozi okno.« Otipal je krasen prizmatičen
kompas in bleščečo konico theodolita. Pa kljub temu
Sahib vendar ne sme krasti, in te stvari bi utegnile
biti kedaj pozneje neprijetni dokazi. — Poiskal je
slednjo popisano krpo papirja, vsako karto in vsa
pisma domačinov. Bil jih je lep zavojček. Tri zaprte
knjige s kovinastimi okovi ter pet razdrapanih žepnih
knjižic je položil na stran.

Pisma in muraslo moram imeti pri sebi pod suknjo
in pasom, popisane knjige pa moram spraviti v vrečo
za živila. Zelo težka bo. Ne, mislim, da ni nič drugega
tukaj. Vse drugo so pometali kuliji v khudo (prepad).
»To je torej v redu. Zdaj pa prideš ti na vrsto.« Zopet
je naložil v kilto vse, kar je kanil pustiti ondi, ter jo

296

je dvignil na okno. Tisoč čevljev pod njim se je vila
dolga, lena, nabuhla meglena plast, ki se je še ni do¬
taknilo jutranje sonce. Še tisoč čevljev globlje pa se
je razprostiral prastar borov gozd. Videl je zelene
vrhove, ki so ležali pod njim kakor mahovita pre¬
proga, kadar je veter sunkoma razpihnil oblake.

»Ne! Ne verjamem, da bo kdo lezel za teboj!«

Med padanjem je sukajoča se košara izbljuvala
vso svojo vsebino. Theodolit je zadel ob stršečo pečino
ter se razletel kakor kaka granata; knjige, črnilniki,
škatlice z barvami, kompasi in ravnila so pršeli cele
sekunde po zraku kakor roj čebel. Nato so izginili. In
najsi je Kirn, sklonjen na pol skozi okno, še tako na¬
penjal svoja mlada ušesa — niti glasu ni bilo iz pre¬
pada.

»Ne za pet sto — ne za tisoč rupij jih ne bi mogel
kupiti,« je premišljal z obžalovanjem. »To je bilo zelo
zapravljivo; pa saj imam vse drugo — vse, kar sta
izdelala, upam. A zdaj. Za zlomka, kako naj zdaj spo¬
ročim to Hurreeju, pa kaj, za zlomka, naj počnem
zdaj? In moj stari je bolan. Zaviti moram pisma v
pooljeno platno. To moram najprej storiti -— drugače
bodo vsa vlažna... In čisto sam sem!« Zmotal je vse
skupaj v ličen zavoj, zapognil na robovih trdo, lepljivo
pooljeno platno, kajti njegovo potepuško življenje ga
je napravilo tako redoljubnega kakor starega lovca
njegove lovske skušnje. Nato pa je s posebno skrbjo
zložil knjige na dno svoje vreče za živila.

Ženska je nestrpno stresala z vrati.

»Nič nisi začaral,« je rekla in se ozirala naokoli.

»Saj ni treba.« Kirn je čisto pozabil, da ji je oblju¬
bil kramljati ž njo. Ženska se je brezobzirno smejala
njegovi zadregi.

»Ni treba — tebi ne. Tebi je treba samo z očesom
treniti, pa napraviš čar. A pomisli na nas siromake,
kadar odideš! Vsi drugi so bili sinoči preveč pijani,
da bi bili poslušali žensko. Ti nisi pijan, ka-li?«

»Jaz sem duhovnik.« Kirn se je zopet zbral, in ker
je bila ženska vse prej ko nezala, je bilo po njegovem
mnenju najbolje, izkoristiti položaj za svoje namene.

297

»Svarila sem jih,« je rekla, »da bodo Sahibi jezni
in preiskovali zadevo ter poročali radži. In tudi babu
je pri njih in pisarji imajo dolge jezike.«

»Je to vse, kar te razburja?« Že je bil načrt gotov
v Kirnovi duši. Zapeljivo se je nasmehnil.

»Ni vse,« je odvrnila ženska in iztegnila svojo trdo
rjavo roko, vso pokrito s tirkizi, vkovanimi v srebro.

»To lahko izvršim v enem dihu,« je naglo nada¬
ljeval. »Babu je tisti hakim (si že slišala o njem?), ki
je romal po gorah okoli Ziglaura. Poznam ga.«

»Za nagrado bo izdal vse. Sahibi ne znajo ločiti
gorjanca od gorjanca, babuji pa imajo oči za moške
— in ženske.«

»Ponesi mu nekaj besed od mene.«

»Zate bi storila vse.«

Mirno je sprejel ta poklon, kakor pristoji moškemu
v zemlji, kjer dvorijo ženske moškim, iztrgal iz svoje
beležnice list in napisal s patentnim neizbrisljivim
svinčnikom v okornem shikastu — pisavi, ki se je
poslužujejo malopridni paglavci, kadar mažejo svoje
nespodobnosti po stenah: »Vse imam, kar so napisali:
njihove zemljevide in mnogo pisem. Zlasti muraslo.
Povej mi, kaj naj storim. Zdaj sem v Shamleghu pod
snegom. Stari mož je bolan.«

»Nesi mu to. To mu bo zaprlo usta. Ne more še biti
daleč.«

»Gotovo ne. Še zmerom so v gozdu za parobkom.
Naši otroci so šli prežat nanje, ko se je zdanilo, in so
zaklicali sem gor, ko so odšli dalje.«

Kirn je napravil začuden obraz; od obronka ovčjega
pašnika sem pa se je raztegnil rezek, jastrebjemu sli¬
čen vrišč. Povzel ga je fant, ki je pasel živino, od svo¬
jega brata ali sestre na drugem koncu pobočja, ki
obvladuje vso dolino Chini.

»Moji možje so tudi tam in nabirajo drva.« Poteg¬
nila je perišče orehov iz nedrja, enega lepo odprla in
pričela zobati. Kim se je delal, kakor da prav nič ne
razume.

»Ali ne veš, kaj pomeni oreh — ti, duhovnik?« je
vprašala, dobrikajoč se, in mu dala obe lupini.

298

»Dobra misel.« Hitro je vtaknil košček papirja
mednji. »Imaš malo voska, da ju zlepim nad tem
pismom?«

Ženska je glasno zavzdihnila in Kirn se je jel
mehčati.

»Ni ga plačila, dokler ni delo opravljeno. Nesi to
babuju in mu povej, da mu pošilja sin čarila.«

»Aj! Saj, saj! Čarovnik — ki je tak, kakor kak
Sahib.«

»Ne čarovnik, sin čarila: in vprašaj, ali mi ima kaj
za odgovor.«

»Pa če bo nadležen? Jaz — jaz se bojim.«

Kirn se je zasmejal. »Gotovo je utrujen kakor pes
in lačen kakor volk. Gore delajo mrzle ljubimce. Haj,
ti moja« — na koncu jezika mu je bilo, da bi rekel
»mati«, a je spremenil besedo v »sestra« — »modra in
preudarna ženska si. Zdaj vedo najbrže že vse vasi,
kaj se je zgodilo obema Sahiboma — eh?«

»Gotovo. O polnoči je bila novica v Ziglauru in
jutri mora biti v Kotgarhu. Obe vasi bosta razkačeni
in prestrašeni.«

»Ni treba. Povej vasem, naj Sahiba dobro krmijo in
ju puste pri miru. Mirno ju moramo odpraviti iz svojih
dolin. Krasti je eno — ubijati drugo. Babu bo raz¬
umel in ne bo pozneje nobenih pritožb. Bodi urna.
Jaz moram postreči svojemu učitelju, ko se bo pre¬
budil.«

»Pa bodi tako. Po delu — si rekel? — pride plačilo.
Jaz sem ženska iz Shamlegha in vzdržuje me radža.
Nisem navadna roditeljica otrok. Shamlegh je tvoj:
kopito in rog in koža, mleko in maslo. Vzemi si ali pa
pusti.«

Obrnila se je odločno in se vzpela v hrib, jutrnje-
mu soncu naproti, petnajst sto čevljev nad njim. —
Srebrne vratne verižice so ji cingljale na širokih gru¬
dih. To pot je premišljal Kirn v svojem domačem
narečju, ko je lepil z voskom robove pooljenega platna
pri svojem zavoju:

»Kako bi mogel človek hoditi po Poti ali pa igrati
veliko igro, če ga venomer nadlegujejo ženske? Naj-

299

prej je bilo dekle v Akroli na pregazišču, potlej
kuharjeva žena za golobnjakom — da ne štejem dru¬
gih — zdaj pa pride še ta tukaj! Ko sem bil otrok, je
bilo to kajpada dobro, zdaj pa sem mož, pa me nočejo
imeti za moža. Orehi, res! Ho! Ho! V dolini so pa
mandeljni!«

Odšel je iz hiše nabirat miloščino po vasi — ne z
beraško skodelo, ki je bila dobra za nižavje, ampak
po knežje. Vse letno prebivalstvo v Shamleghu sestoji
iz treh družin — štirih žensk in osmih ali devetih
moških. Vsi ti so se do grla natlačili s konzervnim me¬
som in vsem, kar je bilo pitnega — od amonijakovega
kinina do bele vodke, ker so dobili v polni meri svoj
delež pri sinočnjem plenu. Lični šotori so bili že vsi
razrezani in porazdeljeni, in patentne aluminijaste
ponvice so ležale tam okrog.

Lamova navzočnost se jim je zdelo popolno varstvo
pred vsemi posledicami in brez sledu kake slabe vesti
so prinašali Kirnu, kar so imeli najboljšega — celo
kanec changa — ječmenovega piva, ki ga prinašajo
od Ladakha. Nato so se oddihali na soncu in sedeli,
bingljajoč z nogami nad neizmernimi prepadi, kram¬
ljajoč, smejoč se in pušeč. Indijo in indijsko vlado
so presojali zgolj po svojih skušnjah s potujočimi
Sahibi, ko so sami ali pa njihovi ožji prijatelji služili
pri njih kot shikarri. Kirn je poslušal zgodbe o zgre¬
šenih strelih na kozoroge in divje koze, ki so jih lovili
Sahibi, kateri so že dvajset let počivali v svojih gro-
beh — vsako podrobnost iz davnine, osvetljeno v
ozadje kakor se osvetli vrh drevesa, če se za njim
zabliska. Pripovedovali so mu o svojih mnogoterih
boleznih in, kar je bilo važnejše, o boleznih svojega
pritlikavega, lahkonogega goveda; o izletih vse tja
do Kotgarha, kjer stanujejo tuji misijonarji, in celo
še naprej do čudovite Simle, kjer so ceste tlakovane
s srebrom in lahko dobi vsakdo delo pri Sahibih, ki
se vozijo na dvokolesnih vozovih ter razmetavajo de¬
nar z lopato. Zdaj se je pridružil moževanju pod
strešnimi žlebovi tudi lama, ves resen in zamišljen
in stopajoč s težkimi koraki, in dali so mu izdatnega

300

prostora v svoji sredi. Tenki zrak ga je osvežil; sedel
je ž njimi na robu prepada, in če je kramljanje za¬
stalo, je metal kamne v praznino pod seboj. Trideset
milj orlovskega leta odtod je ležala druga gorska ve¬
riga, vsa razorana in razrita in posuta z majhnimi lisa¬
mi grmičja, — ki so bile pa v resnici same šume,
sleherna izmed njih teman dan hoda dolga. Za vasjo
pa je Shamlegh sam zapiral vsak pogled proti jugu.
Človek je sedel tu kakor v lastavičjem gnezdu pod
strešnim zatrepom sveta.

Kdaj pa kdaj je lama iztegnil roko in pokazal s
kratkimi tihimi besedami proti poti v Spiti in proti
severu preko Parungle.

»Tamkajle, kjer leži gorovje najbolj na gosto, stoji
De-chen« (menil je Han-le), »veliki samostan. s’Tag-
stan-ras-ch’en ga je bil zgradil in o njem kroži tale
povest.« Nato je pripovedoval fantastično zgodbo, vso
natrpano s čarovništvom in čudežnostjo, ki je Sham-
leghancem kar sapo zapirala. Nato pa se je okrenil
malo proti zapadu, švignil z očmi po zelenih kulujskih
gričih in poiskal Kailung pod ledeniki. »Kajti od-
ondod sem prišel v davnih, davnih časih. Od Leha
sem prišel, čez Baralachi.«

»Saj, saj, poznamo ga,« so rekli daljnopotni sham-
legški ljudje.

»In spal sem dve noči pri duhovnikih v Kailungu.
To so gore moje radosti! Sence, blagoslovljene nad
vsemi drugimi sencami! Tam so se mi odprle oči za
ta svet; tam sem prejel razsvetljenje in tam sem si
opasal ledja za svoje Iskanje. Iz gora sem prišel —
iz visokih gora in silovitega vetrovja. Oh, pravično
je Kolo!« Blagoslavljal jih je vse posamič — velike
ledenike, golo skalovje, nakopičene morene in plasti
skriljevca, izsušene visoke planote, skrito solno jezero,
prastara debla in plodno, z vodami namakano dolino,
drugo za drugim, kakor blagoslavlja umirajoč človek
svoje ljudstvo, in Kirn je strmel ob njegovem strast¬
nem zanosu.

»Saj — saj. Ni ga kraja, kakor so naše gore,« so
govorili Shamleghanci. In jeli so zmajevati z glavami

301

radi tega, kako more živeti človek v vročem, strašnem
nižavju, kjer je živina velika kakor sloni, pa ne more
orati po pobočju; kjer se vas drži vasi, na stotine
milj daleč, kakor so slišali; kjer se ljudje odprav¬
ljajo v celih tolpah na tatvine in navsezadnje še poli¬
cija odnese to, kar so razbojniki pustili.

Tako je minilo mirno dopoldne, in ko je bilo pri
kraju, je dospela Kirnova odposlanka s strmega paš¬
nika, dihajoč prav tako mirno kakor ob svojem
odhodu.

»Poslal sem hakimu neko vest,« je pojasnil Kim,
ko ga je pozdravila in se poklonila.

»Ali se je pridružil malikovalcem? Ne, spominjam
se, da je zdravil enega izmed njih. Pridobil si je za-
služenje, četudi je obrnil ozdravljeni svojo moč v zlo.
Pravično je Kolo! Kaj je torej s hakimom?«

»Bal sem se, ali niste morda ranjeni in — vedel
sem, da je moder mož.« Kim je vzel v roke zlepljeni
orehovi lupini in čital na hrbtu svojega listka po an¬
gleško: »Tvoje cenjeno pismo prejel. V tem trenotku
ne morem od svoje družbe, ki jo moram spraviti v
Simlo. Upam, da se vama pozneje zopet pridružim.
Nima smisla, da bi vodil razkačena gentlemana dalje.
Vrni se po isti poti, prehitim vaju. Iz dna duše zado¬
voljen zaradi pisma, vse, kakor sem pričakoval.« —■
»Sveti mož, piše mi, da jo bo popihal od malikoval¬
cev in se vrnil k nama. Ali naj potemtakem počakava
malo v Shamleghu?«

Lama je dolgo in ljubeznivo zrl proti gorovju in
zmajal z glavo.

»Tega ne smeva, chela. Iz vsega srca si želim, a
prepovedano je. Videl sem vzročnost stvari.«

»Zakaj? Saj so vam vendar gore vračale moč, dan
za dnem? Pomislite, bila sva vsa zanič in omotična
tam doli v Doonu.«

»Okrepil sem se tako, da bi bil storil zlo in bi ga
bil pozabil. Prepirljivec in pretepač sem bil v gorah.«
Kim se je vgriznil v ustnice, da je zatrl smeh. »Pra¬
vično in popolno je Kolo in ne popusti niti za las. Ko
sem bil v moških letih — pred davnim časom — sem

302

romal nekoč v Guru Ch’wan pod topolovjem« (poka¬
zal je proti Bhotanu), »kjer čuvajo Svetega konja.«

»Tiho, mir!« je vzkliknil ves zbrani Shamlegh.
»Zdaj govori o Jam-lin-nin-k’oru, konju, ki lahko v
enem dnevu obdirja ves svet.«

»Samo svojemu chelu govorim,« je odvrnil lama z
lahnim ukorom in oni so se razpršili, kakor shlapi
jutranja rosa na južnih strešnih zatrepih. »V tistih
časih nisem iskal resnice, marveč klepetavost suhe zna¬
nosti. Vse sama ukana! Pil sem pivo in jedel kruh Guru
Ch’wana. Drugi dan pa je rekel nekdo: ,V boj pojde-
mo proti Sangoru Gutoku doli v dolini, da uredimo
(čuj zopet, kako je poželenje zvezano z jezo), kateri
opat naj vlada v dolini ter pobira dobiček od molitve¬
nikov, ki jih tiskajo v Sangoru Gutoku. 1  Šel sem in
borili smo se ves dan.«

»A kako, sveti mož?«

»S svojimi dolgimi škatlami za peresa, ki bi ti jih
mogel pokazati... Borili smo se, pravim, pod topoli,
oba opata in vsi menihi, in nekdo me je kresnil po
čelu do kosti. Poglej!« Potisnil si je klobuk nazaj in
pokazal zaraslo, srebrnkasto brazgotino. »Pravično in
popolno je Kolo! Včeraj me je brazgotina skelela in
po petdesetih letih sem se domislil, kako mi je bila
zadana, in pa obraza onega, ki mi jo je bil zadal; vdal
sem se kratki ukani. Posledica tega je bila to, kar si
videl — spor in budalost. Pravično je Kolo! Maliko-
vega služabnika udarec me je zadel na brazgotino.
Tedaj me je pretreslo v dno duše, duša se mi je stem¬
nila, in brod moje duše je omahoval na vodah ukane.
Vse dotlej, dokler nisem prišel v Shamlegh, nisem
mogel razmisliti vzročnosti stvari in izslediti poganja¬
jočih tenkih korenin zla. Mučil sem se vso dolgo noč.«

»A, sveti mož, nedolžni ste pri vsem tem zlu. O,
da bi mogel biti jaz vaša žrtev!«

Kirn je bil iskreno užaloščen radi starčeve žalosti
in nehote se mu je izvila ta Mahbubova krilatica.

»Ob jutranji zori,« je nadaljeval lama še bolj resno,
in njegov molek je zarožljal med njegovimi prsti, »mi
je prišlo razsvetljenje. Tukaj je ... Star človek sem ...

303

V gorah rojen, v gorah odrastel, pa vendar ne smem
sedeti več v svojih gorah. Tri leta sem romal križem
Hindustana, toda — ali more biti zemlja močnejša
od matere zemlje? Nespametno telo mi je koprnelo po
gorah in snegu v gorah, od tam spodaj. Rekel sem in
res je to, Iskanje je Zagotovljeno. Tako sem se obrnil
pri hiši one Kulujčanke proti goram, ko sem pregovoril
samega sebe. Hakim ne zasluži očitka. On je — sledeč
poželenje — povedal že v naprej, da me bodo gore
okrepile. Res so me okrepile, da bi bil kmalu storil
zlo, da bi bil pozabil svoje Iskanje. Užival sem v živ¬
ljenju in v radosti do življenja. Imel sem poželenje,
da bi preplezal strma pobočja. Razgledoval sem se, da
bi jih našel. Meril sem moči svojega telesa — to je
zlo — ob visokih gorah. Rogal sem se ti, ko ti je po¬
hajala sapa pod Jamnotrijem. Posmehoval sem se ti,
ko si se obračal od snega na prelazu.«

»A kaj je hudega pri tem? Bal sem se. Bilo je prav
tako. Jaz nisem gorjanec; ljubil sem vas zaradi vaše
moči.«

»Več nego enkrat, spominjam se,« otožno si je pod¬
prl lice z roko, »sem iskal tvoje in hakimove hvale
zaradi moči svojih nog. Tako je sledilo zlo na zlo,
dokler ni bila čaša polna. Pravično je Kolo! Ves Hihdu-
stan mi je tri leta izkazoval časti. Počenši od Vira
modrosti v »čudežni hiši‘ pa do« — se je nasmehnil —
»majhnega otroka, ki se je igral pri velikem topu, mi
je pripravljal svet mojo pot. In zakaj?«

»Ker smo vas ljubili. To je samo mrzlica zaradi
udarca. Tudi sam sem še ves slab in pretresen.«

»Ne! To se je zgodilo zato, ker sem bil na Poti
— ubran kakor si-nen (cimbala) v voljo Zakona. Pa
sem krenil od te postave. Ubranost se je pretrgala:
sledila je kazen. V mojih rodnih gorah, na meji moje
rodne zemlje, vprav na mestu mojega hudega požele¬
nja me zadene udarec — semkaj!« (Dotaknil se je
svojega čela.) »Kakor je tepen novinec, če ne postavi
čaš na pravo mesto, sem bil tepen jaz, ki sem bil opat
v Such-zenu. Glej, ne beseda, temveč udarec, chela.c

»A saj vas Sahiba nista poznala, sveti mož.«

304

»Lepo smo spadali skupaj. Nevednost in poželenje
sta se srečala spotoma z nevednostjo in s poželenjem
in rodila sta jezo. Udarec je bil znamenje zame, ki
nisem nič boljši kakor kak yak, ki se je zatekel, da
moje mesto ni tukaj. Kdor ume razbrati vzrok kakega
dejanja, je že na pol poti k svobodi! ,Nazaj na Pot/
govori udarec. ,Gore niso zate. Ne moreš si izbirati
svobode, pa hkratu v sužnem jarmu speti k življenj¬
skim nasladam/«

»O, da ne bi bila nikdar srečala tega trikrat pre¬
kletega Rusa!«

»Še naš Gospod sam ne more zasukati Kolesa nazaj.
In zaradi zasluženja, ki sem si ga bil pridobil, imam
še drugi znak.« Posegel je z roko v nedro in potegnil
iz njega Kolo življenja. »Glej! Opazoval sem tole,
potem ko sem bil razmislil. Niti za toliko, kot je širok
noht mojega palca, ga ni ostalo celega, ko ga je raz¬
trgal malikov služabnik.«

»Vidim.«

»In prav tolikšna je ped mojega življenja v tem
telesu. V vseh svojih dneh sem služil Kolesu. Zdaj pa
služi Kolo meni. Brez zasluženja, ki sem si ga pridobil
s tem, da sem povedel tebe na Pot, bi mi bilo zdaj
naloženo še eno življenje, preden bi bil našel svojo
Reko. Ali je jasno, chela?«

Kirn je strmel na sirovo razdejano karto. Bila je
pretrgana od leve na desno v diagonali — od enajste
hiše, kjer podarja poželenje otroku njegovo življe¬
nje (tako ga rišejo Tibetanci), pa dalje preko člove¬
škega in živalskega življenja do pete hiše — prazne
hiše čutov. Ta logika je bila neizpodbitna.

»Preden je bil naš Gospod deležen razsvetljenja,«
spet je lama spoštljivo zgenil vse skupaj, »se mu je
približala skušnjava. Tudi mene je obšla skušnjava, a
minila je. Puščica je padla v nižinah — ne v gorah.
Zato pa: kaj delava tod?«

»Ali ne bi počakala vsaj hakima?«

»Sam vem, kako dolgo bom živel še v tem telesu.
Kaj more hakim storiti?«

20

305

>A bolni ste in pretreslo vas je. Saj ne morete
hoditi.«

»Kako bi mogel biti bolan, če vidim svobodo?« Ne¬
gotovo se je postavil na noge.

»Potem moram iti po hrano v vas. Oh, ta truda-
polna Pot!« Kirn je čutil, da je tudi njemu treba
počitka.

»Tako veleva zakon. Daj, da pojeva in odideva.
Puščica je padla v nižinah... jaz pa sem se vdal po¬
želenju. Pripravi se za pot, chela.«

Kirn se je obrnil proti ženski s tirkiznim nakitom
na glavi, ki je tačas brezdelno metala kamenje čez
skalnato pobočje. Od sile prijazno se je smehljala.

»Našla sem ga — babuja — v žitnem polju, kakor
bivola, ki je zablodil; smrčal in kihal je od mraza.
Bil je tako lačen, da je pozabil na svoje dostojanstvo
in me ogovarjal s sladkimi besedami. Sahiba nimata
prav nič.« Iztegnila je svojo prazno dlan. »Eden od
njiju ima hude bolečine v prsih. Tvoje delo, kaj?«

Kirn je z iskrečimi se očmi prikimal.

»Govorila sem najprej z Bengalcem — in potem
z ljudmi iz bližnje vasi. Sahiba bosta dobila hrane,
kolikor jima treba, in ljudje ne bodo zahtevali de¬
narja od njiju. Plen je že razdeljen. Ta babu govori
Sahiboma lažnive stvari. Zakaj pa ju ne zapusti?«

»Ker je tako velikodušen.«

»Nikoli še ni imel noben Bengalec več srca kakor
za oreh. A kakor že... Glej, kar se tiče orehov —
po delu pride plačilo. Rekla sem ti že, da je vas
tvoja.«

»Kakšna škoda,« je povzel Kirn. »Še pravkar sem
si tako lepo predstavljal v svojem srcu —« nepotrebno,
da bi ponavljali vse laskave izraze, ki so navadni v
takih slučajih. Globoko je zavzdihnil... »Moj učitelj
pa, ki ga vodi neka prikazen —«

»Eh, no! Kaj bi mogle stare oči videti drugega
kakor polno beraško skodelo?«

»— — hoče kreniti od te vasi spet proti nižavju.«

»Reci mu, naj rajši ostane.«

306

Kim je odkimal. »Poznam svojega svetega moža in
njegovo jezo, če prideš navzkriž ž njim,« je odvrnil
odločno. »Njegove klevete pretresejo gore.«

»Škoda, da ga niso varovale pred udarcem po glavi!
Slišala sem, da si bil ti tisti junak s tigrovim srcem,
ki je pobil Sahiba na tla. Daj mu no, naj še malo
posanja. Ostani tukaj!«

»Ženska z gora,« je odvrnil Kim s strogostjo, ki pa
vendar ni mogla otrditi mehkih obrisov njegovega
mladega okroglega obraza, »te stvari so previsoke
zate.«

»Milost božja! Od kedaj pa so moški in ženske
drugačne kakor moški in ženske?«

»Duhovnik je duhovnik. Pravi, da hoče še to uro
oditi. Njegov chela sem, in ž njim pojdem. Treba
nama je živeža za na pot. To je češčen gost po vseh
vaseh, toda« — pristno deško režanje mu je razjas¬
nilo obraz — »hrana je tukaj dobra. Daj mi kaj.«

»In če ti ne dam ničesar? Ženska te vasi sem.«

»Tedaj te urečem — samo malo — ne preveč, a
vendar dovolj, da boš pomnila to.« Spet se je moral
nasmehniti.

»Saj si me že urekel s svojimi povešenimi trepalni¬
cami in svojo privzdignjeno brado. Uroki? Kaj me
brigajo prazne besede!« Sklenila je roke na prsih .. .
»A ne maram, da bi hodil jezen od nas in slabo mislil
o meni — ki nabiram kravjeke in travo v Shamleghu,
pa sem vendar ženska, ki nekaj velja.«

»Na nič drugega ne mislim,« je rekel Kim, »kakor
da grem zelo nerad odtod, ker sem truden, in da nama
je treba hrane. Tu je vreča.«

Ženska je jezno hlastnila po nji. »Bila sem nespa¬
metna,« je izpregovorila. »Kakšna je tvoja žena v ni-
žavju? Svetla ali črna? Tudi jaz sem bila nekoč zala.
Se smeješ? Nekoč, pred davnim časom, verjemi ali ne,
me je neki Sahib rad videl. Nekoč, pred davnim
časom, sem hodila po evropsko oblečena onkraj v
misijonišču.« Pokazala je proti Kotgarhu. »Nekoč, pred
davnim časom, sem bila Ker-lis-ti-an in sem govorila
po angleško — kakor govore Sahibi. Odšel je, stregla

20*

307

sem mu, ko je bil bolan — a vrnil se ni več. Tedaj
sem spoznala, da bogovi kerlistianov lažejo in sem
odšla nazaj k svojemu ljudstvu ... Posihmal nisem več
pogledala nobenega Sahiba. (Nikar se mi ne smej.
Skušnjava me je že minila, duhovniček moj.) Tvoj
obraz, tvoja hoja in tvoje govorjenje me je spomnilo
nekdanjega Sahiba, čeprav si samo romarski berač, ki
mu dajem miloščino. Da bi mene utekel? Saj ne moreš
ne prekleti ne blagosloviti!« Oprla se je z rokami ob
boke in se bridko zasmejala. »Tvoji bogovi lažejo,
tvoja dela lažejo, tvoje besede lažejo. Ni jih bogov
pod vsemi nebesi. To vem... A pomislila sem za treno-
tek, da se je moj Sahib vrnil, a on je bil moj bog. Res,
svoje dni sem igrala muziko na klavirju v misijo-
nišču v Kotgarhu. Zdaj pa dajem miloščino duhovni¬
kom, ki so pogani.« Zaključila je z angleško besedo
»pogani« ter zavezala do vrha natrpano vrečo.

»Čakam te, chela,« je rekel lama, naslanjajoč se na
podboje pri vratih.

Ženska je premerila z očmi visoko postavo. »Ta da
pojde! Saj ne pride niti pol milje daleč. Kam pa naj
pridejo te stare kosti?«

Kirn, ki je bil že zadosti razburjen zaradi lamo¬
vega padca in v skrbeh zaradi težke vreče, se ni mogel
več brzdati.

»Kaj pa to tebi mar, ženska hudobnih prerokovanj,
kam pridejo?«

»Nič — tebi pa že, ti, duhovnik s sahibskim obra¬
zom. Ali ga boš nosil na svojih ramah?«

»V nižine pojdem. Nobeden mi ne sme braniti, če
se hočem vrniti. Boril sem se s svojo dušo, dokler
nisem izgubil moči. Nespametno telo mi je vse izrab¬
ljeno in še daleč sva od nižavja.«

»Poglej ga!« je rekla preprosto in stopila nazaj, da
bi mogel videti Kirn vso starčkovo matornost. »Pre-
kolni me. Nemara mu to vrne moči. Ureci! Pokliči
svojega velikega Boga. Saj si duhovnik.« Obrnila se
je proč.

Lama je mlahavo počenil in se še vedno držal pod¬
bojev. Star človek se od takega udarca ne more po-

308

praviti v eni noči, kakor kak deček. Slabost ga je upo¬
gibala k tlom, njegove oči pa, ki so mu visele na Kirnu,
so bile vse žive in proseče.

»Vse bo zopet dobro,« je dejal Kirn. »Ta redki zrak
je kriv, da ste slabi. Precej odrineva! To je gorska
bolezen. Tudi meni je malo slabo v želodcu...« In
pokleknil je ter ga pričel tolažiti z bornimi besedami,
kakor so mu pač prihajale na ustnice. Nato pa se je
ženska vrnila, držeč se še bolj zravnano kakor popred.

»Tvoji bogovi ne morejo pomagati, he? Poskusi
moje. Jaz sem ženska iz Shamlegha.« Zavpila je s hri¬
pavim glasom in prišla sta iz kravje ograde njena dva
moža in še trije drugi moški, noseč dooli, preprosto
gorjansko nosilnico, ki jo rabijo za prenašanje bolni¬
kov in pri obiskih državnih uradnikov. »Tale živina,«
pri tem ni privoščila niti pogleda svojim ljudem, »je
tvoja, dokler jo boš potreboval.«

»A proti Simli ne maramo iti. Nočemo priti Sahi-
boma v bližino,« je vzkliknil njen prvi mož.

»Ti vama ne pobegnejo kakor so drugi, in tudi prt¬
ljage ne bodo kradli. Dva od njih poznam, da sta
slabiča. Sonu in Tari, stojta pri zadnjih drogovih.«
Oba sta ročno slušala. »Nižje zdaj, in dvignite starca
nanjo. Jaz pojdem v vas, da bom pazila na vaše kre¬
postne ženske, dokler se ne vrnete.«

»Kdaj pa bo to?«

»Vprašajte duhovnika. Ne nadlegujte me! Položite
vrečo z živili k vznožju, da bo nosilnica bolj v ravno¬
težju.«

»Oh, sveti mož, vaše gore so prijaznejše kakor naše
nižine!« je vzkliknil Kirn olajšano, ko je odštorkljal
lama proti nosilnici. »To je prava kraljevska postelja
— prostor časti in počitka, In dolgujeva jo — «

»— ženski hudobnih prerokovanj. Treba mi je tvo¬
jega blagoslova prav tako malo kakor tvojih kletev.
To je moj ukaz in ne tvoj. Dvignite ga, pa ajd! Sem!
Ali imaš denarja za na pot?«

Pomignila je Kirnu v svojo kočo ter se sklonila
nad obrabljeno angleško denarno šatuljo pod svojo
posteljo.

309

»Ničesar mi ni treba,« je rekel Kim, ves jezen, ko
bi bil moral biti hvaležen. »Saj si me že dovolj otovo¬
rila s svojo dobrotljivostjo.«

Pogledala ga je z nenavadnim smehljajem in mn
položila roke na ramo. »Vsaj zahvali se mi. Grda sem
v obraz in hribovka, a, kakor govorita vidva: pri¬
dobila sem si zasluženje. Ali naj ti pokažem, kako
izkazujejo Sahibi svojo zahvalo?« Trde oči so se ji
omehčale.

»Jaz sem samo potujoč duhoven,« je dejal Kim in
njegove oči so zaiskrile svoj odgovor njenim. »Ni ti
treba ne mojega blagoslova ne mojih kletev.«

»Ne. A počakaj še hipec — saj lahko z desetimi
koraki prehitiš dooli — ali naj ti pokažem, kaj bi
storil, če bi bil Sahib?«

»In če uganem?« je odvrnil Kim, ji ovil roko okoli
pasu, jo poljubil na lice in dodal po angleško: »Pre-
srčna ti hvala, draga.«

Poljubljanje je Azijcem prav za prav nekaj ne¬
znanega, in to je bilo najbrže vzrok, da se je ženska
s široko razprtimi očmi in prestrašenim obrazom sklo¬
nila nazaj.

»Prihodnjič,« je nadaljeval Kim, »si ne smeš biti
več tako svesta svojih poganskih duhovnikov. Zdaj pa
ti pravim zbogom.« Ponudil ji je na angleški način
roko. Ona jo je mehanično vzela. »Zbogom, mila
moja.«

»Zbogom, in — in« — domislila se je svojih angle¬
ških besed druge za drugo — »ali se zopet vrneš?
Zbogom in — Bog te blagoslovi.«

Pol ure pozneje, ko se je škripajoča nosilnica
zibala nizdol po gorski stezi, ki drži od Shamlegha
proti jugovzhodu, je videl Kim majčkeno postavo, ki
jim je pri durih koče mahala z belo krpo.

»Pridobila si je zasluženje pred vsemi drugimi,« je
dejal lama. »Kajti napotiti človeka k svobodi velja
malone prav toliko, kakor če jo sam najdeš.«

»Hm,« je odvrnil Kim zamišljeno, premišljujoč bliž¬
njo preteklost. »Nemara sem si tudi jaz pridobil za¬
služenje ... Ravnala vsaj ni z menoj kot z otrokom.«

310

Zapel si je obleko spredaj, kjer je imel spravljene
dokumente in zemljevide, poravnal dragoceno vrečo
z živili ob lamovem vznožju, položil roko na rob no¬
silnice in jo ubral v koraku z godrnjajočimi možmi.

»Tudi ti si pridobivajo zasluženje,« je dejal lama
po treh miljah hoda.

»Še več kakor to, plačani bodo v srebru,« je menil
Kirn. Ženska iz Shamlegha mu ga je dala, pa je bilo
potemtakem, kakor je sklepal, najbolj primerno, da
si ga možje zopet nazaj zaslužijo.

311

PETNAJSTO POGLAVJE

Srečaj me cesar sam ali kralj —
ne umaknem se, sebi zvest.

Pred trojno krono ne sklonim vratu —
a to vam je druga povest.

Ne spuščam se v metež zračnih sil —
pustite ga, straže, brez klica!

Dol dvižni most! K vam gre Visokost —
sanjač, čigar sen je resnica.

Obleganje duhov.

Dve sto milj severno od Chinija, na sinjem ladakh-
škem škriljevcu leži Yankling Sakih, dobrovoljni mo¬
žak, in jezno oprezuje z daljnogledom preko gorskih
grebenov, ali ne bi zagledal kakega sledu o svojem
dragem nosaču ■— človeku iz Ao-chunga. Ta verolom-
než pa se je potikal s svojo novo menliherico in s
svojimi dve sto patronami bog si ga vedi kod in stre¬
ljal mošuse za na trg; in Tankling Sahib bo prihodnjo
sezono zvedel, kako hudo je bil mož bolan.

Po busharskih dolinah navzgor pa hiti neki Ben¬
galec, nekoč rejen človek in lepe zunanjosti, zdaj pa
ves mršav in zdelan od neurja, in daljnovidni hima¬
lajski orli krožijo nad njegovim modro in belo pro¬
gastim sončnikom. Imel je pri sebi zahvalo dveh
častivrednih tujcev, ki ju je bil z nemajhno spret¬
nostjo povedel v smeri proti predoru v Mashobri,
držečemu proti veliki in vedri indijski prestolnici. Ni
bila njegova krivda, da ju je, zapeljan po vlažnih
meglah, povedel mimo brzojavne postaje in evropske
naselbine v Kotgarhu. Ni bila njegova krivda, temveč
krivda bogov, o katerih je znal tako neodoljivo kram¬
ljati, da ju je povedel preko nahanske meje, kjer ju
je imel radža te države pomotoma za angleška voja-

312

ška begunca. Hurree Babu pa je tako dolgo povzdigo¬
val večino in slavo svojih dveh spremljevalcev v nju¬
ni rodni deželi, dokler se ni naivni kraljiček dobrot¬
no nasmehnil. Na isti način je govoril vsakomur, kdor
ga je vprašal — po večkrat — naglas — z raznimi
spremembami. Izberačil jima je hrane, skrbel za streho
in zavetje, se izkazal za spretnega zdravnika, ko si je
eden polomil rebra — poškodba, ki jo človek seveda
lahko dobi, če se zakotali ponoči po strmem pobočju
— skratka, bil je neobhodno potreben v vsakem po¬
gledu. Njegova ustrežljivost mu je pridobila ugled.
Kakor milijoni njegovih suženjskih drugov je gledal
na Rusijo kot na veliko osvoboditeljico na severu. Bil
je boječ človek. Bal se je, da ne bi mogel braniti svojih
dveh odličnih gospodarjev pred jezo razburjenega
kmečkega prebivalstva. Sam bi bil nemara takisto
mirne duše udaril svetega moža, toda... Bil je iz dna
srca hvaležen in odkrito vesel, da je storil vse, kar je
bilo »v njegovih slabih močeh«, da je — če izvzamemo
izgubljeno prtljago— njuno pustolovščino uspešno do¬
končal. Pozabil je udarce, tajil, da je vobče prišlo do
kakega tepeža ono nesrečno prvo noč pod borovci.
Zahteval ni ne hranarine ne pripadajoče mu plače,
ampak si je izprosil samo, da bi mu, če ga smatrata
za vrednega, dala pismeno izpričevalo. To bi mu uteg¬
nilo danes ali jutri koristiti, če pridejo še drugi njuni
prijatelji kdaj preko prelazov. Prosil ju je, naj se ga
spominjata v svoji bodoči veličini, in je izrazil svoje
»najvdanejše mnenje«, da je tudi on, Mohendro Lal
Dutt, član Akademije v Kalkutti, »storil državi trohico
usluge«.

Napisala sta mu izpričevalo, poveličujoče njegovo
vljudnost, postrežljivost in njegovo nezmotljivo vodi¬
teljsko spretnost. Vtaknil si ga je za pas in zaihtel od
ginjenosti; saj so prebili skupaj tolikanj nevarnosti.
Povedel ju je sredi visokega poldneva po gnetoči
se glavni cesti v Simli proti Zvezni banki v Simli,
kjer sta se hotela izkazati, kdo sta. Od tam pa je iz¬
ginil kakor večerni oblaček nad Jakkom.

Glejte ga zdaj: presuh, da bi se potil, preveč neuča-

313,

kan, da bi mogel nuditi leke iz malega, z medjo obitega
kovčega, se vzpenja navzgor po shamlegškem pobočju
— vrl, pošten možak. Glejte ga, kako kadi svojo pipo,
prost vsega babujstva, opoldne na postelji, medtem
ko mu neka ženska s tirkizi okrašenim nakitom na
glavi s prstom kaže na južnovzhodno stran preko go¬
lega travnatega ozemlja. Nosilnice, mu pripoveduje,
ne morejo tako naglo naprej kakor posamezniki, a
njegova dva tiča bi utegnila biti ta čas že v dolini.
Sveti mož ni maral dlje ostati, četudi mu je Lispeth
še tako prigovarjala. Babu je težko zastokal, si pre-
pasal vitka ledja in že ga ni bilo več tam. On ne po¬
tuje rad po mraku, njegovi dnevni pohodi pa — in ni
ga človeka, ki bi jih zapisal v knjigo — bi utegnili
zbujati začudenost pri ljudeh, ki radi zasmehujejo nje¬
govo raso. Prijazni vaščani, ki se spominjajo proda¬
jalca zdravil iz Dakke pred dvema mesecema, mu
dajejo zavetje zoper zlobne gozdne duhove. On pa
sanjari o bengalskih bogovih, o vseučiliških učbenikih
in o Kraljevi Akademiji Znanosti v Londonu na An¬
gleškem. Drugi dan ob jutranjem svitu pa se že ziblje
dalje njegov modro in belo progasti sončnik.

Na meji Doona, z Mussooriejem daleč za svojim
hrbtom in z dolino vso v zlatem sončnem prahu pred
seboj, se je ustavila obrabljena nosilnica, na kateri
počiva — vse gore vedo to — bolni lama, iščoč neke
reke za svoje okrevanje. Vasi so se malone steple med
seboj za čast, katera ga bo smela nositi, kajti ne le,
da jim je lama pošteno delil svoje blagoslove, marveč
je dajal tudi njegov učenec dobrega denarja — celo
tretjino sahibske cene. Dvajset milj na dan je pre¬
potovala dooli, kakor kažejo mastni, odrgnjeni konci
drogov na nosilnici, in to po potih, po katerih je le
redkokdaj hodil kak Sahib. Preko nilangškega prelaza
v viharju, ko je snežna vejavica zamedla slednjo
gubo v obleki nepremičnega lame; skozi črno rogovje
Raienga, kjer so slišali skozi oblake brlizganje divjih
koza; med napornim dričanjem po škriljastem ozemlju;
s krčevito stisnjenimi ramami in čeljustmi okoli ne¬
varnih ovinkov razrušene ceste pod Bhagiratijem; v

314

zibajočem se in škripajočem počasnem koraku navzdol
v dolino voda; žurno dalje preko kadečih se brezen
te zaprte soteske, vkreber, navzgor in spet ven proti
bobnečim hudournikom v Kedarnathu; počivajoč opol¬
dne v mračni senci prijaznih hrastovih gozdov; od vasi
do vasi dalje v večernem hladu, kjer se še celo naj-
pobožnejšemu človeku ne more zameriti kletev nad
nestrpnima svetima možema, ali pa ob svitu plamenic,
ko še najneustrašenejši možje mislijo na duhove — je
dospela dooli do svoje zadnje postaje. Mali gorjanci se
pote v nenavadni vročini spodnjih Sewalikov in se
zbirajo okoli obeh duhovnov, da bi dobili od njiju
blagoslov in plačo.

»Pridobili ste si zasluženje,« pravi lama. »Zasluže-
nje, ki je večje, kakor se morete zavedati. In vrnili
se boste nazaj v svoje gore,« zavzdihne.

»Gotovo. Na visoke gore, kakor hitro bo mogoče.«
Nosači si odrgnejo svoje rame, se napijo vode, jo spet
izpljunejo in si zavežejo svoje slamnate sandale.
Kim — ki mu je lice vse shujšano in utrujeno — jih
izplačuje iz svojega pasu z drobnimi srebrniki, dvigne
težko vrečo z živili z nosilnice, si stlači neki zavoj v
pooljenem platnu — sveti spisi so to — v obleko na
prsih in pomaga lami na noge. Spet se je naselil mir
v starčeve oči; zdaj se ne boji več, da bi se zrušilo
gorovje ter ga podsulo, kakor je mislil ono strašno
noč, ko jih je zadržal narasli veletok.

Moški dvignejo svojo dooli in jim izginejo v gostem
grmovju izpred oči.

Lama dvigne svojo roko proti himalajski steni:
»Med vami, o blagoslovljene med vsemi gorami, ni
padla Puščica našega Gospoda! In nikoli več ne bom
dihal vašega zraka!«

»A desetkrat krepkejši ste v tem dobrem zraku,«
odvrne Kim, kajti njegovi izmučeni duši de dobro ta
bogato posejana, prijazna ravnina. »Tukaj ali pa nekje
tu v bližini je padla Puščica, da. Hodila bova prav
počasi, nemara samo en ,kos‘ na dan, kajti Iskanje
je zagotovljeno. Vreča pa je težka.«

315

»Ah, najino Iskanje je zagotovljeno. Otel sem se iz
velike izkušnjave.«

Zdaj nista potovala več ko po dve milji na dan
in Kirnove rame so nosile vse breme — težo starega
moža, breme težke vreče z živili in knjigami, breme
spisov na svojih prsih in breme vsakovrstnih dolžnosti
čez dan. Hodil je beračit ob jutranji zori, razgrinjal
je odeje za ure lamovega pobožnega premišljevanja,
držal trudno starčevo glavo med opoldansko vročino
na svojem naročju, odganjal s pahljanjem muhe, da

50 ga bolela zapestja, pa pod večer spet hodil pro¬
sjačit in drgnil nato noge lami, ki ga je nagrajal z
obljubo skorajšnjega osvobojenja — danes, jutri ali
pa najkasneje pojutrišnjem.

»Ni ga še bilo takega chele! V dvomu sem včasih,
ali je Ananda zvesteje stregel našemu Gospodu. In ti

51 Sahib? Ko sem bil v moških’ letih — pred davnim
časom — sem pozabil to. Zdaj se pa cesto oziram nate
in vsakikrat se spomnim, da si Sahib. To je čudno.«

»Rekli ste, da ni ne črnega ne belega. Zakaj me
mučite s takim govorjenjem, sveti mož? Dajte, da vam
otarem še drugo nogo. To me boli. Jaz nis em Sahib.
Vaš chela sem in glava mi je težka na ramah.«

»Samo malo še potrpi! Skupaj bova dosegla svo¬
bodo. Potem se bova na daljnem bregu reke ozirala
nazaj na svoje življenje, kakor sva gledala v gorah
na svoje dnevne pohode za seboj. Nemara sem bil že
tudi jaz kdaj Sahib.«

»Ni ga še bilo Sahiba, kakršen ste vi, prisegam
vam to.«

»Prepričan sem, da je bil čuvaj svetih podob v
,čudežni hiši‘ v nekem prejšnjem življenju silno mo¬
der opat. A niti njegovi naočniki ne morejo pomagati
mojim očem, da bi videle. Sence padajo, kadar bi rad
bistro videl. Nič za to — saj poznam zahrbtnost borne¬
ga blodnega trupla — sence, ki se zopet spremeni v
senco. Uklepa me videz časa in prostora. Koliko sva
prepotovala danes v mesu?«

»Nemara pol ,kosa‘.« Tri četrtine milje; in bila je
zelo naporna hoja.

316

»Pol ,kosa‘. Ha! V duhu sem jih prepotoval deset-
tisočkrat tisoč. Kako smo vsi zapleteni in zaviti in
zaprti v to brezumnost stvari.« Pogledal je na svojo
drobceno roko z modrimi žilami, ki so ji bile jagode
molka že tako težke. »Chela, ali te ni nikoli obšla
želja, da bi me zapustil?«

Kirn je mislil na svoj zavoj v pooljenem platnu
in na knjige v vreči za živila. Če bi ga mogel kak
pozvan človek oprostiti teh stvari, tedaj naj bi se
igrala velika igra zavoljo njega sama po sebi, on se
ne bi brigal zanjo. Bil je ves utrujen in razgret v
glavo in mučil ga je kašelj, ki mu je prihajal iz prsi.

»Nikoli,« je odvrnil skoraj strogo. »Saj nisem pes
ali kača, da bi grizel to, kar sem se naučil ljubiti.«

»Preveč skrbiš zame.«

»Tudi to ne. Vendar pa sem v neki zadevi ukrenil
po svoje, ne da bi vas bil prej vprašal za svet. Po oni
ženski, ki nama je dala davi kozjega mleka, sem
sporočil Kulujčanki, da ste malce slabi in da bi vam
bilo treba nosilnice. Srce mi očita, čemu nisem tega
storil takoj, ko sva dospela v Doon. Tukaj ostaneva,
dokler ne pride nosilnica.«

»Zadovoljen sem. To je ženska z ^zlatim srcem, ka¬
kor praviš, ■— le da preveč klepeta — malo preveč
klepeta.«

»Ne bo vas nadlegovala. Poskrbel sem tudi za to.
Sveti mož, srce mi je težko zaradi marsikatere nepo¬
zornosti do vas.« Nekakšna histeričnost ga je zgrabila
v grlu. »Predaleč ste hodili zaradi mene; nisem vam
prinašal vselej tečne hrane; nisem upošteval vročine;
razgovarjal sem se z ljudmi na cesti in vas puščal
same... To sem — to sem... Hai mai! A jaz vas lju¬
bim ... In zdaj je vse prepozno ... Bil sem otrok ...
Oh, zakaj nisem bil mož...« Premagan od napora,
utrujenosti in bremena, pretežkega za njegova leta,
se je zgrudil Kirn ihteč k lamovim nogam.

»Kakšna nespamet je to,« je dejal stari mož blago.
»Nikoli se nisi oddaljil niti za las od poti pokorščine.
Da si me zanemarjal? Otrok, živel sem od tvoje moči,

317

kakor živi staro drevo od apna novega zidu. Dan za
dnem, odkar sva dospela s Shamlegha, sem ti kradel
tvoje moči. Zavoljo tega si oslabel, ne pa po kakem
svojem pregrešku. Telo je — abotno, nespametno telo
— ki govori zdaj. Ne pa stanovitna duša. Potolaži se!
Spoznaj vsaj zle duhove, s katerimi se boriš. Ti so
otroci naše zemlje — otroci slepila. K ženski v Ku-
luju bova krenila. Naj si pridobi zasluženja, ko nama
bo dala zavetje, zlasti pa, ko mi bo stregla. Ti boš pa
lahko svobodno tekal naokoli, dokler se ti ne povrnejo
moči. Pozabil sem svoje nespametno telo. Če je tu
treba pograjati koga, je treba mene. A zdaj sva že
preblizu Vrat odrešenja, da bi tehtala krivico. Lahko
bi te hvalil, a kaj je treba tega? V kratkem — prav
v kratkem — bova onkraj vseh potreb.«

Tako je miloval in tolažil Kima z modrimi izreki
in tehtnimi svetimi besedili o tej, v svojem bistvu
malo razumljivi živali, našem telesu, ki se hoče, če¬
prav je zgolj slepilo, ponašati kot duša — pa tako
zatemnjuje Pot in kliče na dan neizmerno število ne¬
potrebnih besov.

»Hai! Hai! Govoriva zdaj o Kulujčanki. Ali meniš,
da bo zopet prosila kakega čara za svoje vnuke? Ko
sem bil še mlad človek, pred davnim, davnim časom,
so me nadlegovali taki in drugačni hlapovi, pa sem se
odpravil k nekemu opatu, zelo svetemu možu in iska-
telju resnice, čeprav tedaj nisem vedel tega. Sedi in me
poslušaj, otrok moje duše! Povedal bom svojo zgodbo.
Rekel mi je: ,Chela, pomni tole. Mnogo je laži na svetu
in nič manj lažnikov, ni ga pa lažnika, ki bi bil tako
slab kakor naše telo, razen naših telesnih občutkov/
Ko sem preudaril to, sem se čutil pomirjenega. In v
svoji veliki dobrotljivosti mi je dovolil, da sem popil
nekaj čaja v njegovi navzočnosti. Dovoli tudi meni,
da popijem malo čaja, kajti žejen sem.«

Med smehom in solzami je poljubil Kirn lami noge
in jel pripravljati čaj.

»Vi se opirate name s svojim telesom, sveti mož, jaz
pa se opiram na vas z nečim drugim. Ali veste s čim?«

318

»Mogoče, da sem uganil,« in lami so zamežiknile
oči. »To morava menjati.«

Zdajci se je gugaje in škripaje in z veliko tehtno¬
stjo prizibal nihče drugi, kakor sam Sahibin ljubljeni
palankin, ki ga je poslala lami dvajset milj daleč na¬
proti in ga je vodil stari sivobradati ooryjski strež¬
nik. In ko so dospeli vsi skupaj do neurejenega reda
podolgovate, bele, hrupne hiše za Saharunporeom, je
dal lama svoja navodila.

Pa je izpregovorila Sahiba po običajnih ljubeznivo¬
stih veselo z zgornjega okna: »Kaj koristi to, če daje
stara ženska staremu možu svoje nasvete? Rekla sem
ti — rekla sem ti, sveti mož, da pazi na svojega
chelo. Kako si storil to? Nikar mi ne odgovarjaj! Sama
vem. Za ženskami se je podil. Samo njegove oči poglej
— kako votle so in vdrte •— pa izdajalsko črto od nosu
dol! Saj je ves izsesan! Fej! Fej! Pa še duhoven po¬
vrhu!«

Kirn se je ozrl kvišku, pretruden, da bi se nasmeh¬
nil, in je samo zanikujoče odkimal z glavo.

»Nikar se ne šali,« je dejal lama. »Ta čas je
minil. Prišla sva zastran velike stiske. Neka bolezen mi
je napadla dušo v gorah in njemu neka bolezen nje¬
govo telo. Od tedaj sem živel samo od njegove moči —■
použil sem ga.«

»Otroka sta obadva — mladi in stari,« je zahlipala,
a se je vzdržala nadaljnjih dovtipov. »Dal Bog, da bi
vaju ta gostoljubnost tukaj spet popravila! Počakaj
hip, dol pridem, da pokramljava malo o prekrasnih
visokih gorah.«

Pod večer — njen zet se je bil vrnil, in ji zategadelj
potehmal ni bilo treba hoditi nadzirat svojega go¬
spodarstva — je srečno proniknila do jedra v zadevo,
ki jo ji je pojasnjeval lama s tihim glasom. Obe stari
glavi sta si modro prikimavali. Kim je odtaval v sobo
s posteljo ter obležal v svinčenem spanju. Lama mu
je prepovedal, da bi pripravljal odeje ali pa hodil po
hrano.

»Vem — vem! Kdo drugi pa bi vedel bolje ko jaz?«
je brbrala. »Mi, ki nas vodi pot navzdol k ognjenim

319

ghatsom,* se oklepamo rok onih, ki prihajajo od Reke
življenja s polnimi vrči, da, z do robu polnimi vrči.
Krivico sem storila fantu. Posodil ti je svojo moč, kaj?
Reš je, mi stari vsak dan uživamo mlade. Zdaj pa ga
moramo okrepiti iznova.«

»Že večkrat si si pridobila zasluženje —«

»M oje zasluženje? Kaj pa je to? Stara vreča
kosti, ki kuha kurrv moškim, kateri ne izprašujejo:
,Kdo je skuhal to?‘ Saj, saj, če bi se dalo moje zaslu¬
ženje shraniti za mojega vnuka —c

»Za tistega, ki je imel popadke v trebuhu?«

»Kdo bi si bil mislil, da se sveti mož še spominja
tega! To moram povedati njegovi materi. To je ne¬
navadno počaščenje! ,Za tega, ki je imel popadke v
trebuhu' — tega se je sveti mož še kar sam spomnil.
Ponosna bo.«

»Meni je moj chela to, kar je nerazsvetljenim nji¬
hov sin.«

»Reci rajši vnuk. Matere nimajo modrosti naših let.
Če otrok joče, menijo, da se bo nebo zrušilo. Stara
mati pa je dovolj daleč od porodnih bolečin kakor
tudi od slasti, nuditi svoje prsi, da lahko natančno ve,
ali kriči otrok iz same zlobe ali pa, če ga napenja. In
ker si zdaj zopet omenil vetrove — nemara da sem
svetega moža užalila, ko je bil zadnjič tukaj, ker sem
ga preveč nadlegovala s prošnjami za zagovore —«

»Sestra,« je odvrnil lama ter si izbral obliko nago¬
vora, ki ga rabijo buddhistični menihi kdaj pa kdaj v
razgovoru z redovnicami — »če te morejo zagovori
pomiriti —«

»Boljši so kakor deset tisoč zdravnikov.«

»Če te zagovori pomirijo, pravim, tedaj ti jih nare¬
dim jaz, ki sem bil opat v Such-zenu, kolikor si jih
želiš. Nisem še videl tvojega obraza —«

»To bi se še opicam, ki kradejo naše lokvanje, ne
zdelo izguba. Hi! Hi!«

»A ti imaš, kakor je rekel ta, ki spi tamle,« poki-

* Kamenitno stopnišče ob Gangu, kjer sežigajo mrliče.

320

mal je proti zaprtim durim gostinske sobe, »zlato
srce ... In ta je v duhu moj pravi vnuk.«

»Prav! Jaz sem krava svetega moža.« To je bil čisti
hinduizem, a lama ga ni opazil. »Stara sem. Rodila sem
sinove v mesu. Oh, nekoč sem bila lahko všeč moškim!
Zdaj pa jih zdravim.« Slišal je, kako so ji zarožljale
zapestnice, kakor da bi si razgalila roke, da bo prijela
za delo. »Vzela bom dečka k sebi, ga uspavala, nahra¬
nila ter ga napravila popolnoma zdravega. Hai! Hai!
Tudi mi stari še kaj razumemo.«

Tako se je dogodilo, da je kmalu nato Kirn, ko je
razbolelih udov odprl svoje oči in hotel iti v kuhinjo
po jed za svojega učitelja, nenadoma zagledal pred
sabo neko zastrto postavo pri vratih, poleg sivolasega
strežnika, ki mu je zapirala pot in mu točno naštela,
česar vsega nikakor ne sme storiti.

»Kaj pa bi rad? Ničesar ne dobiš. Kaj? Zaklenjen
kovčeg, ki so v nji svete knjige? Oh, to je nekaj dru¬
gega. Nebo ne daj, da bi se postavljal kdo med duhov¬
nika in njegove molitve! Prineso ti ga in tudi svoj
ključ obdržiš.«

Porinili so mu kovčeg pod posteljo in Kirn je z
vzdihom olajšanja del vanj še Mahbubov samokres,
zavoj pisem v pooljenem platnu, knjige z zaklopom in
zapiske. Na čuden način pa ga je breme na njegovih
ramah neprimerno manj težilo kakor breme na nje¬
govi ubogi duši. Ponoči ga je bolel tilnik od tega bre¬
mena.

»Tvoja bolezen je nekaj nenavadnega za današnjo
mladino,« je rekla Sahiba, »kajti mladina se je odva¬
dila brigati za stare ljudi. Spanje je pravo zdravilo
zate in neke pijače.« Kirn je bil vesel, da se je mogel
spet pogrezniti v praznino, ki ga je deloma plašila, de¬
loma blažila.

Varila je pijače v neke vrste azijskoskrivnostni
varilnici — tekočine, ki so smrdele kakor kuga in
imele še hujši okus. Sklanjala se je nad Kirnom, do¬
kler jih ni pogoltnil vase, in ga neumorno izpraševala,
ali mu nemara ne silijo nazaj. Izdala je prepoved, da
ne sme nihče vstopiti v preddvor, in je podkrepila to

21

321

prepoved z oboroženim paznikom. Res je, da je imel
ta že nad sedemdeset let in da je obstojal njegov meč
prav za prav zgolj iz držaja nožnice, a vkljub temu
je predstavljal Sahibino visoko avtoriteto in so se mu
zategadelj tovorni vozovi, klepetavi služabniki, teleta,
psi, kokoši in podobno izogibali v velikem loku. Nato
pa, ko mu je bilo telo dodobra izpraznjeno, je poiskala
med množico siromašnih sorodnikov (domače pse jih
imenujejo tod), stanujočih v gospodarskih poslopjih,
na dvorišču vdovo nekega bratranca, izurjeno v umet¬
nosti, ki jo imenujemo mi Evropejci, ki o tem ničesar
ne razumemo, masažo. In obe dve sta zgrabili Kima,
ga polagali proti vzhodni in zapadni strani, da bi
skrivnostni zemeljski tokovi, ki cure po naših ilnatih
telesih, pomagali in ne zavirali, in ga vse dolgo popol¬
dne obdelavah kos za kosom — kost za kostjo, kito za
kito, mišico za mišico in nazadnje še živec za živcem.
Zgneten v nekakšno neodgovorno kašnato gmoto, na
pol hipnotiziran po neprestanem plapolanju in narav¬
navanju njunih lahnih chudder, ki sta jima zastirali
oči, se je pogreznil Kirn v desettisoč milj globoko
spanje, ki je trajalo šest in trideset ur — v spanje, ki
se je vsesalo vanj kakor dež po suši.

Potem ga je jela Sahiba krmiti in vsa hiša je bila
pokoncu od njenega vpitja. Ukazala je naklati piščet
in poslala po zelenjad, da se je vrli okorni vrtnar, ki
je bil skoraj toliko star kakor ona sama, kar kopal v
potu svojega obraza; vzela je začimb, mleka, čebule in
ribic iz potoka, zahtevala limon za šerbet, prepelic iz
shrambe, pražila na ražnju kurja jetrca, pomešana z
narezanim ingverjem.

»Videla sem že nekaj tega sveta,« je govorila preko
krožnikov, ki so se gnetli drug kraj drugega, »samo
dvoje vrst žensk je v njem: te, ki jemljo moškemu
moči, in te, ki mu jih vračajo. Nekoč sem bila izmed
prvih, zdaj pa sem izmed drugih. Ne — nikar se ne
igraj duhovnička z menoj. Bila je samo šala. Če ti
zdaj ne ugaja, ti bo ugajala, ko boš zopet na široki
cesti. Sestrična« — to proti siromašni sorodnici, ki se
ni nikoli naveličala obešati radodarnosti svoje pokro-

322

viteljice na veliki zvon — »spet mu pričenja cveteti
koža kakor pravkar očohanemu konju. Potrudiva se,
da izgladiva te dragulje, ki bodo padli nemara v na¬
ročje kaki plesalki — ek?«

Kirn je sedel pokoncu in se smehljal. Otresel se je
svoje grozne slabosti, kakor da bi vrgel star čevelj od
sebe. Jezik ga je spet pričel srbeti, da bi se prosto raz¬
govoril, medtem ko mu je bil še pred tednom dni pri
vsaki najmanjši besedi kakor s pepelom zlepljen. Bo¬
lečina v tilniku (nalezel jo je bržkone od lame) je izgi¬
nila hkratu s težkim glavobolom in slabim okusom v
ustih. Obe stari dami, ki sta bili zdaj malo, a čisto
malo, previdnejši s svojimi koprenami, sta kokodajsali
veselo kakor kure, ki so prišle zobajoč skozi odprta
vrata.

»Kje pa je moj sveti mož?« je vprašal.

»Poslušaj ga no! Tvojemu svetemu možu je prav
dobro,« je šavsnila hudomušno, »čeprav ni to nje¬
gova zasluga. Če bi vedela za kak čar, ki bi ga iz-
modril, bi prodala svoje dragulje ter mu ga kupila.
Odkloniti okusne jedi, ki sem jih sama skuhala — blo¬
diti dve noči s praznim trebuhom po polju — pa
štrbunkniti nazadnje v potok — ali imenuješ to
svetost? In ko mi je tako s skrbjo in strahom skoraj
strl še ono trohico srca, ki si mi jo ti pustil, mi govori,
da si je pridobil zasluženje. Oh, kako podobni ste si
vsi moški! Ne, pa to še ni dovolj — zdaj mi pravi, da
je prost vseh grehov. To bi mu bila jaz sama lahko
povedala, še preden se je premočil do kože. Zdaj je
spet dober — to se je zgodilo pred tednom dni — toda
prizanesi mi rajši s tako svetostjo! Trileten otročiček
ne bi napravil kaj takega. Ne vznemirjaj se zastran
svetega moža. Kadar slučajno ne brodi po naših po¬
tokih, pazi nate z obema očesoma.«

»Ne spominjam se, da bi ga bil videl. Spominjam se
samo, da so tekli dnevi in noči mimo mene kakor bele
in črne deščice, ki so se venomer odpirale in zapirale.
Nisem bil bolan: bil sem samo utrujen.«

»Mrtvičnost, ki bi morala nastopiti po pravici šele
nekaj let pozneje. A zdaj je prešla.«

21*

323

»Maharani,« je pričel Kim, a pri pogledu v njeno
oko je spremenil ta naslov v besedo odkritosrčne lju¬
bezni — »mati, svoje življenje vam dolgujem. Kako
naj se vam zahvalim? Deset tisoč blagoslovov vaši hiši
in —«

»Hiša naj ostane kar brez blagoslova.« (Izraza, ki
ga je rabila stara gospa, ni mogoče natančno navesti.)
»Zahvali se kot duhovnik bogovom, če hočeš, meni pa
se zahvali kakor sin, če se mi že hočeš zahvaliti. Sveta
nebesa! Ali sem te zato prekladala in privzdigavala in
otepala in ti zavijala tvojih deset prstov, da mi boš
obmetaval zdaj glavo z izreki iz svetih knjig? Nekje
te je le morala roditi neka mati v gorje svojega srca.
Kako pa si se zahvaljeval nji — sinko?«

»Jaz nisem poznal matere, mamica,« je odvrnil Kim.
»Kakor so mi povedali, je umrla, ko sem bil še čisto
majhen.«

»Hai, mai! Potemtakem ne more nihče reči, da sem
jo pripravila ob kako pravico, če — če se spet od¬
praviš na potovanje in ti bo ta hiša samo ena izmed
tisočerih, ki si jo izbereš za zavetje ter jo mimo¬
grede blagosloviš in sproti pozabiš. Nič za to. Meni
ni treba nobenega blagoslova, ampak — ampak —«
Zacepetala je z nogo proti siromašni sorodnici: »Od¬
nesi krožnike v hišo! Kaj bi s prestanimi jedmi tukaj
v sobi, o zlovešča ženska?«

»Saj — saj sem tudi jaz svoj čas rodila sina, pa je
umrl,« se je zacmerila sključena sestrična za svojo
ruto. »Saj veš, da je umrl! Čakala sem samo, da mi
boš ukazala, naj odnesem krožnike.«

»Jaz sem zlovešča ženska,« je vzkliknila stara žena
s kesanjem. »Mi, ki že stopamo tja dol k chattrijem
(velikim dežnikom nad sežigališči, kjer pobirajo du¬
hovniki svoje zadnje pristojbine), se tesno oklepamo
teh, ki nosijo chattije (vreče za vodo — to je mladih
ljudi, polnih življenjske radosti; nekam nerodna be¬
sedna igra). Če ne moreš na veselici plesati, moraš
gledati pač skozi okno, in če hoče igrati ženska ba¬
bico, mora žrtvovati ves svoj čas. Tvoj učenik mi je
ponudil zdaj za starejšega hčerinega sina vseh čarov,

324

kar si jih poželim, zaradi tega — ali ne? — ker je zdaj
popolnoma prost greha. Kakim pa je od tistikrat silno
shujšal. Zdaj postopa tam okrog in zastruplja hlapce,
ker nima boljšega opravila.«

»Kateri hakim, mati?«

»Tisti iz Dakke, ki mi je bil dal praške, kateri so
me hoteli na troje raznesti. Teden dni je že tega, kar
se je pojavil tukaj kakor velblod, ki se je zatekel;
trdil je, da sta si bila tam gori na poti v Kulu kakor
dva krvna brata, in se je delal, kakor da je v silnih
skrbeh za tvoje zdravje. Bil je grozno suh in sestra¬
dan, zato sem velela, naj ga tudi pošteno napitajo —
njega in njegovo skrb!«

»Rad bi ga videl, če je tukaj.«

»Po petkrat na dan je in čara mojim hlapcem
dure, zato da bi njega samega ne zadela kap. Tako je
v skrbeh za tvoje zdravje, da se po cele dni ne umak¬
ne od kuhinjskih vrat in lovi drobtinice. Kar prijel se
nas bo kakor pijavka. Menda se ga živ dan ne bomo
otresli.«

»Pošljite ga sem, mati« — spet je mežiknil poredni
paglavec v Kirnovem očesu — »bom poskusil jaz.«

»Pošljem ti ga, a otresti se ga, je kakor bob v
steno. No, bil je vsaj toliko pameten, da je potegnil
svetega moža iz potoka, in si, kakor n i rekel sveti
mož, pridobil tako zasluženje.«

»Silo moder hakim je. Pošljite ga sem, mati.«

»Duhoven, ki hvali duhovna? Čudo božje! Če ti je
pa prijatelj (zadnjič sta si bila v laseh), ga bom dala
s konjskimi konopci privezati tu in mu dajala potlej
hrane, kakršna pristoja kasti, sinko moj ... Vstani in
si oglej svet! To poležavanje je mati sedemdesetih
hudičev... sinko moj! Sinko moj!«

Odbrzela je v kuhinjo, da je razvnela tam cel
tajfun, skoraj še v njeni senci pa se je privalil v
sobo babu, oblečen do ramen kakor rimski imperator,
počesan kakor Tit, gologlav, v novih čevljih iz patent¬
nega usnja, znoječ v svoji preobilni masti iz sebe ve¬
selje in pozdrave.

»Tako mi Zevsa, Mister O’Hara, preklemansko sem

325

vesel, da te spet vidim. Zaprl bom najvljudneje tele
duri. Škoda, da si bolan. Ali ti je zelo hudo?«

»Listine — listine iz kilte. Zemljevidi in murasla!«
Ves nestrpen mu je pomolil ključe, kajti duša mu
je gorela od neučakanosti, da bi se rešil svojega pleina.

»Čisto prav imaš. Službeno docela korektno rav¬
nanje. Ali imaš vse?«

»Vzel sem iz kilte vse, kar je bilo z roko pisanega.
Ostalo sem zalučil v prepad.« Slišal je, kako se je
obrnil ključ v ključavnici, kako je zadrsal težki zavoj
v pooljenem platnu po tleh in so naglo zašumeli pa¬
pirji. Trpel je nesmiselne muke ob zavesti, da je le¬
žalo to vse nedelavne dni njegove bolezni pod njegovo
posteljo — kot breme, ki se ga ni mogel iznebiti. Zato
mu je kri spet po vsem telesu lažje zaplala, ko mu
je Hurree, ki se je dvignil pokoncu kakor slon, krep¬
ko stisnil roko.

»Izborno! To je preimenitno, Mister O’Hara! Zmek-
nil si — ha! ha! — celo vrečo diplomatskih trikov
in zvijač — s ključi in drugo šaro vred. Govorila sta,
da jima je šlo po vodi delo osmih mesecev! Pri Zevsu,
kako sta me pretepala! ... Glej, tu je Hilasovo pismo!«
Prebral je glasno nekaj vrstic dvorske perzijščine, je¬
zika službene in neslužbene diplomacije. »Mister Rad-
ža Sahib je šele pravkar vtaknil nogo v luknjo. Zdaj
pa bo moral mož službeno pojasniti, kako za hudiča
je prišel do tega, da pisari carju zaljubljena pisma.
In tu so ti srčkani zemljevidki... In tu so se trije
ali štirje ministrski predsedniki te dražestne zemljice
zapletli v to korespondenco. Pri Bogu, sar! Britanska
vlada bo morala spremeniti nasledstvo v Hilasu in
Bunaru in imenovati nove prestolonaslednike. ,Naj-
nizkotnejša izdaja'... pa saj ne razumeš — eh?«

»Je vse v tvojih rokah?« je vprašal Kirn. Nič dru¬
gega mu ni bilo mar.

»Kar staviš lahko na to, da je vse.« Nagatil se je
s plenom po vsem životu, kakor znajo to samo orijen-
talci. »Vse pojde na uradno mesto. Stara mamka misli,
da bom obtičal tu kakor stalen hišni inventar, a stante
pede jo uberem odtod z vso to šaro. Mr. Lurgan bo

326

pošteno ponosen. Službeno si moj podrejenec, toda
priključil bom tvoje ime svojemu ustnemu poročilu.
Škoda, da ne smemo delati pismenih poročil. Mi Ben¬
galci smo res nekaj neznanskega v eksaktni znanosti.«
Vrgel je ključe nazaj in pokazal prazen kovčeg.

»Prav. Dobro je tako. Bil sem silno truden. Moj
sveti mož je bil tudi bolan. Ali je res padel ■—«

»Oah, seveda. Dober prijatelj sem mu, ti pravim.
Vedel se je tako na vso moč čudno, ko sem prišel za
vama, in sem mislil, da iiha nemara on te papirje.
Hodil sem za njim v njegovih pobožnih premišljeva¬
njih, pa tudi, da sem razpravljal ž njim etnološka vpra¬
šanja. Kakor vidiš, sem jaz zdaj tukaj silno neznatna
osebnost v primeri z njegovimi čari. Pri Zevsu,
O’Hara, ali veš, da ima krče. Res, rečem ti! Katalep-
sija *— če ne še epilepsija! Našel sem ga v takem sta¬
nju, in articulo mortem, pod nekim drevesom, pa ti
meni nič tebi nič skoči pokoncu in jo ubere proti po¬
toku, kjer bi bil skoraj utonil brez mene. Potegnil
sem ga ven.«

»Zato, ker mene ni bilo tam!« je rekel Kirn. »Lahko
bi bil umrl.«

»Saj, lahko bi bil umrl, a zdaj se je posušil in
trdi, da je doživel preobrazbo v sebi.« Babu se je
pomenljivo potrkal po čelu. »Napravil sem si beležke
o vseh njegovih ugotovitvah za Kraljevo Akademijo
Znanosti — in posse. Zdaj pa se moraš podvizati in
hitro okrevati in se vrniti v Simlo. Pri Lurganu ti
bom povedal vse svoje doživljaje. Bilo je nekaj sijaj¬
nega. Ker so jima bila hlačna sedala v dokaj pomanj¬
kljivem stanju, ju je imel stari Nahan Radža za ev¬
ropska vojaška begunca.«

»Oh, tista dva Rusa? Kako dolgo pa sta bila s
teboj?«

»Eden je bil Francoz. Oh, dni in dni in dni! Zdaj
so vsi gorjanci prepričani, da so Rusi sami berači.
Pri Zevsu! Niti najmanjše cunje ne bi imela, če jima
jih ne bi bil jaz preskrbel. In — oah! Pripovedoval
sem preprostemu ljudstvu takšne štorije in zgodbe!
Pri Lurganu ti povem vse. Imeli bomo — oh! — veselo

327

noč tam. Oba si lahko natakneva krivec za klobuk!
Saj, in napisala sta mi izpričevalo. Kakšna sladčica!
Moral bi ju bil videti pri Zvezni banki, ko sta se
izkazovala! In hvala Bogu vsemogočnemu, da si tako
imenitno ,sunil‘ njune papirje! Zdaj se še ne moreš
pošteno smejati, a smejal se boš, kadar okrevaš. Zdaj
pa odjadram naravnost na postajo in zbogom. Deležen
boš vsega priznanja za svojo igro. Kedaj prideš za
menoj? Od sile smo ponosni nate, čeprav si nam pri¬
zadel veliko skrbi. In zlasti Mahbub.«

»Ej, Mahbub. In kje je on?«

»Prodaja konje — tu v soseščini, kajpa.«

»Tukaj! Kako? Govori počasi. Še zmerom se mi
nekam blede v glavi.«

Babu je plaho poškilil vštric svojega nosu. »No,
plašljivec sem, vidiš, in nimam rad odgovornosti. Ti
si bil bolan, vidiš, in jaz nisem vedel, kje, za zlomka,
so tičali vsi ti papirji, in koliko jih je bilo. Ko sem
potlej prišel sem, sem poslal čisto zasebno brzojavko
Mahbubu — bil je v Meerutu pri konjski dirki — in
mu poročal, kako je tu s temi rečmi. Pa ti pride sam
sem s svojimi ljudmi, se posvetuje z lamo, nato me
pa nahruli s tepcem in se vede od sile sirovo — «

»A zakaj? Zakaj?«

»To vprašujem tudi jaz. Namignil sem mu samo,
da bi moral, če je nemara kdo papirje ukradel, dobiti
kakega vrlega korajžnega fanta, ki bi jih spet ukra¬
del nazaj. Vidiš, ti papirji so silne važnosti in Mahbub
Ali ni vedel, kje si.«

»Mahbub Ali da bi kaj ukradel v Sahibini hiši?
Ali si znorel, babu!« je vzkliknil Kim ogorčeno.

»Moral sem imeti papirje. Postavim, da jih je ona
ukradla? Pa to je bil zgolj praktičen migljaj, mislim
jaz. Ali ti ni všeč, he?«

Neprevedljiv pregovor domačega izvora je izrazil
vso globokost Kirnovega nezadovoljstva.

»No« — Hurree je skomignil z rameni — »okusi
so okusi. Tudi Mahbub je bil divji. Konje prodaja
tod okoli, in pravi, da je stara gospa skoz in skoz
pukka (neoporečna) in da živ dan ne bi zagrešila

328

kake tako nečastne stvari. No, zdaj me ne briga več.
Papirje imam in Mahbubova navzočnost mi je bila
kljub vsemu neka moralna opora. Pravim ti, da sem
plaši jivec, toda Bog si ga vedi, kako je to: čim bolj
se bojim, v tem hujše zagate zaidem. Zato sem bil
vesel, da si šel z menoj v Chini in sem vesel, da je
Mahbub tu blizu. Stara gospa je včasih hudo neje¬
voljna name in na moje čudovite praške.«

»Alah bodi milostiv,« je dobrovoljno vzkliknil
Kirn, ozirajoč se na njegov komolec. »Kakšna čudo¬
vita zver je takle babu! In ta možak je hodil sam —
če je res hodil — z dvema oropanima in razkačenima
tujcema!«

»Oah, kaj tiste bolečine, ko sta me pretepala; a če
bi bil izgubil papirje, bi mi pa res trda predla. Saj
me je tudi Mahbub skoraj namlatil, nato pa je šel in
je venomer tičal pri lami. Posihmal se bom držal rajši
svojih etnoloških raziskavanj. Pozdravljen zdaj, Mi-
ster O’Hara! Če urno stopim, še lahko ujamem vlak,
ki gre ob 4.25 proti Umballi. Lepo bo, ko si bomo
vsi skupaj pri Mr. Lurganu pripovedovali svoje do¬
godivščine. Poročal bom službeno, da se bolje počutiš.
Zbogom, dragi moj fant, in kadar boš prihodnjič spet
razburjen, ne rabi, prosim te, mohamedanskih psovk
v tibetanski obleki.«

Stisnil je Kirnu dvakrat roko — ves babu od te¬
mena do podplatov — in odprl vrata. Kakor hitro pa
je padel sončni žarek na njegovo še vedno zmagoslav¬
no lice, se je spet prelevil v pohlevnega mazača iz
Dakke.

»Oropal ju je,« si je mislil Kirn, pozabivši svoj
delež pri igri, »ju ukanil in nalagal kakor pravi Ben¬
galec. Dala sta mu ,chit‘ (izpričevalo). Vsepovsod brije
norce iz njiju, tvegajoč svoje življenje pri tem — jaz
se po onem streljanju ne bi bil upal dol k njima —,
pa ti govori, da je strahopetec — Pa je le strahoten
človek. V svet moram spet!«

Sprva so se Kirnu šibile noge, da so bile kakor
dva kriva vivčka in val presončenega zraka ga je
omamil s svojo strujo. Počenil je ob belem zidu in

329

duh mu je blodil sem in tja med dogodki dolgotraj¬
nega potovanja z nosilnico, se pomudil pri slabostih,
ki so obhajale lamo, in ker ga ni več raztresal po¬
govor, pri usmiljenju s samim seboj, ki ga je imel,
kakor vobče bolniki, v veliki meri v zalogi. Oslabeli
možgani so se mu plaho ogibali stika z zunanjim
svetom, kakor se neobrzdan, prvič do krvi oprasnjeni
konj umika ostrogi. Zadostovalo mu je, povsem zado¬
stovalo, da ni bila kilta več v njegovih rokah, v nje¬
govi posesti. Poskusil je misliti na lamo — kako je
zabredel v potok — toda velikost sveta, kolikor jo je
razločil skozi vrata na dvorišču, mu je izpodrinila
vsako miselno zvezo. Nato se je ozrl kvišku preko
drevja in širnih poljan, kjer so med žitnimi polji
skrito tičale s slamo krite koče — gledal s čudnimi
očmi, ki niso bile zmožne dojeti postave in obsega in
smotra stvari — strmel predse dobre pol ure. Pri tem
je imel občutek, čeprav ga ne bi bil mogel izraziti z
besedami, kakor da mu je duša brez vsake zveze z
njegovo okolico — kakor nazobčano kolo brez zveze
s kakršnimkoli strojem — čisto tako kakor nazobčano
kolo kakega cenenega sladkornega mlina, ki leži ne¬
rabljeno v kakem kotu. Sapice so pihljale preko
njega, papige so vreščale proti njemu, hrup oblju¬
denih hiš za njim — brbranje, ukazi, zmerjanje —
mu je donelo na gluha ušesa.

»Jaz sem Kirn. Jaz sem Kirn. In kaj je Kirn?« Duša
mu je ponavljala to znova in znova.

Ni hotel jokati — še nikoli v njegovem življenju
mu ni šlo tako malo na jok — a kar na lepem so
mu jele kapljati nesmiselne solze po nosu in začutil
je, kako se je s skoraj slišnim škripanjem kolesje
njegovega bistva znova zavrtelo proti zunanjemu
svetu. Predmeti, ki so mu stali trenotek prej brez
vsakega smisla pred očmi, so zdrsnili v svoje prave
odnošaje. Ceste so bile spet tu za hojo, hiše za sta¬
novanje, govedo za pašo, polja za oranje, moški in
ženske, da se razgovarjaš ž njimi. Vse je bilo res¬
nično in pristno — čvrsto na svojih nogah — popolno¬
ma razumljivo — snov njegove snovi, ne več, ne manj.

330

Stresel se je kakor pes, ki mu je zlezla bolha v uho,
in se odmajal skozi vrata. Sahiba, ki so ji budne oči
poročale to novico, je rekla: »Pustite ga, naj gre. Jaz
sem storila svoje. Mati zemlja naj stori ostalo. Ko se
sveti mož vrne s svojega pobožnega premišljevanja,
mu povejte.«

Pol milje daleč je stal pred mladim smokovcem na
majhnem griču, razgledišču preko sveže izoranih rav¬
nic, prazen volovski voz. Kirnove trepalnice, okopane
v mehkem ozračju, so postale težke, ko se mu je pri¬
bližal. Svet je bil tu plodna, dobra zemlja — ne tisto
mlado zelenje, ki je, še živo, že sredi poti k smrti —
ne, nadopolna zemlja, ki krije v sebi seme vsega živ¬
ljenja. Čutil jo je med prsti svojih nog, jo božal z
dlanmi in z nasladnim vzklikom se je z udom za
udom zleknil v vsej svoji dolžini v senco iz lesa zbi¬
tega voza. In mati zemlja je bila prav tako zvesta
kakor Sahiba. Predihala ga je ter mu zopet dala, kar
je izgubil zaradi dolgotrajnega ležanja v postelji,
ločen od njenih dobrih tokov. Glava mu je brez volje
obležala na njenih prsih in odprte roke so mu poči¬
vale, vdane njeni mogoti. Široko razkoreninjeno drevo
nad njim in celo mrtvi, s človeško roko sestavljeni
les poleg njega je vedel, kaj išče, bolje kakor on
sam. Uro za uro je ležal v globočini, globočji od
spanja.

Proti večeru, ko je zakadil prah vračajoče se ži¬
vine vse obzorje, sta prišla lama in Mahbub Ali, oba
peš in stopajoč s previdnimi koraki; doma so jima
povedali, kam je šel Kim.

»Alah! Kakšne norčije tu na odprtem polju,« je
zamrmral konjski mešetar. »Stokrat bi ga lahko ustre¬
lili — a to še ni vse.«

»In,« je ponovil lama svoj, že često izrečeni rek,
»ni ga še bilo takega chele. Zmeren, vljuden, pame¬
ten, spravljive nravi, veselega srca na poti, dobrega
spomina, učen, odkritosrčen in prikupen. Velika je
njegova nagrada.«

»Poznam fanta — kakor sem že rekel.«

»Ali ima že od nekdaj vse te prednosti?«

331

»Nekatere že — a takega rdečeklobučnega čara do¬
slej še nisem našel, ki bi ga navdal s prekomerno
resnicoljubnostjo. Gotovo so ga tukaj dobro negovali.«

»Sahiba ima zlato srce,« je dejal lama resno. »Ka¬
kor na lastnega sina pazi nanj.«

»Hmpf! Pol Hindustana ravna menda tako ž njim.
Hotel sem samo pogledati, ali se ni fantu kaj hudega
pripetilo in ali se spet lahko svobodno giblje. Kakor
veš, sva si bila že stara prijatelja v tistih prvih dneh
vajinega skupnega romanja.«

»To je vez med nami.« Lama je sedel. »Zdaj sva
pri kraju svojega romanja.«

»Ne gre tebi zahvala za to, da ni bilo tvoje roma¬
nje že pred tednom dni še vse temeljiteje pri kraju.
Slišal sem, kaj je povedala Sahiba, ko smo te nesli na
tvoje ležišče.« Mahbub se je zasmejal in se potegnil
za sveže pobarvano brado.

»V valu onega razdobja sem premišljal o drugih
stvareh. Hakim iz Dakke pa me je prekinil v mojem
premišljevanju.«

»Drugače« — to je rekel zaradi dostojnosti v na¬
rečju pashtu — »bi bil končal svoje premišljanje na
soparni strani pekla — kajti navzlic svoji otroški pre¬
prostosti si nejevernik in malikovalec. A kaj naj na¬
praviva zdaj, Rdeči klobuk?«

»Še nocoj to noč« — besede so mu prihajale iz ust
počasi, vse drhteče v zmagoslavju — »še nocoj to noč
bo prost vseh madežev greha kakor jaz — spokojen,
kakor sem jaz, ko se bo ločil s tem osvobojenim tele¬
som od Kolesa razmer. Znamenje imam,« pri tem je
položil roko na raztrgano karto na svojih prsih, »da
je moj čas kratek, njega pa bom odrešil za vse čase.
Spomni se, da sem dosegel spoznanje, kakor sem ti
povedal komaj pred tremi nočmi.«

»Mora že biti res, kar je dejal tirahški duhovnik,
ko sem ugrabil ženo njegovega bratranca, da sem
,sufi‘ (svobodomislec), kajti tule sedim in željno po¬
slušam najneverjetnejše bogokletstvo...« je dejal
Mahbub sam pri sebi. »Spominjam se te zgodbe. Nato

332

pa pojde v Jannatu l’Adn (vrt Eden). A kako? Ali ga
kaniš ubiti ali pa utopiti v oni čudežni reki, iz katere
te je potegnil babu?«

»Nihče me ni potegnil iz reke,« je rekel preprosto
lama. »Pozabil si, kaj se je zgodilo. Našel sem reko
s spoznanjem.«

»O, ah, res!« je zajecljal Mahbub na pol nejevo¬
ljen, na pol oveseljen. »Pozabil sem že, kako se je
zgodilo. Našel si jo s spoznanjem.«

»In govoriti, da mu hočem vzeti življenje — ni
samo greh, ampak navadna blaznost. Moj chela mi je
pomagal k Reki. Pravico ima, da se očisti greha —
z mano vred.«

»Eh, treba mu je tega očiščenja. A potem, stari —
potem?«

»Kaj, za Boga milega me briga potem? Nirvana
mu je zagotovljena — razsvetljenemu kakor bo po¬
tem, in kakor sem jaz.«

»Dobro povedal. Bal sem se že, da ne bi zajahal
Mohamedovega konja in jo popihal odtod.«

»Ne — iti mora v svet kot učitelj.«

»Aha! Zdaj razumem! To je prava pot za žrebe.
Gotovo, v svet mora kot učitelj. Tako bo na priliko v
neki meri potreben kot pisar v državni službi.«

»Za to so ga pripravili. Pridobil sem si zasluženje
s tem, da sem dajal miloščino v njegov prid. Dobro
delo nikoli ne umre. Pomagal mi je pri mojem Iska¬
nju. Jaz pa sem mu pomagal pri njegovem. Pravično
je Kolo, o ti konjski prekupčevalec s severa. Daj mu,
naj bo učitelj: daj mu, naj bo pisar — kaj zato? Na¬
zadnje bo dosegel svobodo. Vse drugo je ukana.«

»Kaj zato? Ko pa ga moram že čez šest mesecev
imeti pri sebi onstran Balkha! Prišel sem sem, hvala
temu babujskemu piščetu, z desetimi šantavimi konji
in tremi plečatimi možaki, da bi šiloma odvedli bol¬
nega fanta iz hiše te stare babure. A zdaj moram gle¬
dati, kakor kaže, kako mi privija ta stari Rdeči klo¬
buk mladega Sahiba v Alah vedi kakšna malikovalska
nebesa. A sem vendar tudi jaz kolikor toliko igralec
v tej igri! Ta stari bedak pa ima fanta rad in potem-

333

takem moram, če hočem biti pameten, tudi jaz biti
malce bedast.«

»Za koga pa moliš?« je vprašal lama, ko je njegov
robati pashtu momljal v njegovo rdečo brado.

»Za kogarkoli! A zdaj, ko vidim, da fant, svest si
paradiža, vendar lahko stopi v vladno službo, mi je
laže pri srcu. K svojim konjem moram. Mrači se že.
Nikar ga ne budi. Ne maram poslušati, kako te bo
imenoval svojega učitelja.«

»Pa on je moj učenec. Kaj pa drugega?«

»Povedal mi je.« Mahbub je pogoltnil zlovoljo, ki
se je dvignila v njem, ter smeje se vstal. »Nisem čisto
tvoje vere, Rdeči klobuk — če so ti mar take malen¬
kosti.«

»Nič za to,« je odvrnil lama.

»Mislil sem si. Potemtakem ti ne bo škodovalo, ki
si brez greha, sveže umit in do treh četrtin utopljen
povrhu, če ti povem, da si dober človek — silno dober
človek. Razgovarjala sva se štiri ali pet večerov, in
četudi sem konjski mešetar, znam vendar ločiti svetost
od beder kakega kljuseta, kakor se govori. Da, saj
lahko celo dopustim, da položi najin prijatelj vsega
sveta svojo roko najprej v tvojo. Ravnaj pametno
ž njim in potrpi, da se vrne kot učitelj v svet, ko mu
boš opral noge, če je to pravi lek za mlado žrebe.«

»Čemu ne bi šel še ti po Poti in tako spremljal
fanta?«

Mahbub se je zastrmel vanj ves osupel spričo vzvi¬
šene nesramnosti tega vprašanja, na katero bi odgo¬
voril onkraj meje z nečim hujšim, kakor pa z udar¬
cem. Potem pa ga je humor te stvari 'poščegetal po
njegovi posvetni duši.

»Le počasi — le počasi — zmerom z nogo za nogo,
kakor je poskakoval šantavi skopljeni konj v Umballi
čez zapreke. Jaz pridem nemara kdaj pozneje v para¬
diž — imam opravila tukaj — tehtne zadeve — in
dolžan sem jih tvoji preprostosti. Nisi nikoli lagal?«

»Čemu neki?«

»Oh, Alah, čuj ga! ,Čemu neki‘ na tem tvojem
svetu! Niti storil nikomur nič žalega?«

334

»Nekoč — s škatlo za peresa — še preden sem po¬
stal moder.«

»Tako? Tem boljše so potem moje misli o tebi.
Tvoji nauki so dobri. Nekoga, ki ga dobro poznam,
si odvrnil s steze krivice.« Na vse grlo se je zakroho-
tal. »Prišel je sem z najboljšim namenom, da bo na¬
pravil ,dacoity‘ (nasilen hišni vlom). Res, prišel je
rezat, ropat, ubijat in jemat s seboj, kar bi ga bila
volja.«

»Kakšna neumnost!«

»Oh, in kako črna sramota povrhu! Tako si je
mislil, potem ko je videl tebe, tebe — in še nekatere
druge, možičke in ženice. Tako je opustil to; odhaja pa
zdaj, da bi premikastil nekega velikega rejenega
babuja.«

»Ne razumem tega.«

»Ne daj Alah! So ljudje, ki so silni v spoznanju,
Rdeči klobuk. Tvoja sila je pa še silnejša. Ohrani si
jo — mislim, da si jo boš. Če ti fant ne bo dober stre-
žaj, mu potrgaj ušesa.«

Pathan si je zapel svoj široki bokhariotski pas in
odpotoval v mrak, lama pa je stopil toliko iz svojih
oblakov na tla, da se je ozrl za njegovim širokim
hrbtom.

»Temu človeku manjka vljudnosti in senca videza
ga slepi. A lepo je govoril o mojem cheli, ki je po¬
klican, da prejme zdaj svoje plačilo. A jaz bom od¬
molil svojo molitev! ... Prebudi se, o ti, blaženi pred
vsemi od ženske rojenimi. Prebudi se! Najdena je!«

Kirn se je prikazal iz vodnjakovih globočin in lama
je motril njegovo zadovoljno zehanje ter tleskal pri¬
merno s prsti, da bi pregnal zle duhove.

»Sto let sem spal. Kje pa-? Sveti mož, ali ste

že dolgo tukaj? Odšel sem, da bi vas poiskal, spo¬
toma« — nasmehnil se je zaspano — »pa sem zaspal.
Zdaj sem čisto zdrav. Ali ste kaj jedli? Pojdiva v hišo.
Že mnogo dni nisem skrbel za vas. In vam je Sahiba
dobro stregla? Kdo vam je drgnil noge? Kako je z
vašo slabostjo — z želodcem in s tilnikom in z raz¬
bijanjem v ušesih?«

335

»Prešlo — vse je prešlo. Ali ne veš?«

»Nič ne vem, razen tega, da vas že celo večnost
nisem videl. Kaj pa naj bi vedel?«

»Čudno, da te ni spoznanje že prej doseglo, ko so
vse moje misli hitele k tebi.«

»Ne vidim vam v obraz, a vaš glas mi zveni kakor
gong. Ali vas je Sahiba pomladila s svojo kuharsko
umetnostjo?«

Ozrl se je proti postavi s prekrižanimi nogami, ki
se je temno kakor črni jantar odražala od citrona -
stega vala luči. Tako, sedi kamenitni Bodhisat, gleda¬
joč samokretne vrtače v lahorskem muzeju.

Lama je ostal miren. Tesno ju je zagrnila blaga
zadimljena tišina indijskega večera, ki jo je preki¬
njalo samo rožljanje molka in rahel šum oddaljujočih
se Mahbubovih korakov.

»Čuj me! Novo vest prinašam.«

»A pojdi —«

Dolga rumena roka se je iztegnila, zapovedujoč
molk. Poslušno> je potegnil Kirn noge pod rob svojega
oblačila.

»Čuj me! Novo vest prinašam! Iskanje je končano.
Zdaj pride plačilo ... Tako. Ko sva bila v gorah, sem
živel od tvoje moči, dokler se ni mlada veja upognila
in se malone zlomila. Ko sva dospela z gora, sem bil
v skrbeh zate in za marsikaj drugega, kar sem hranil
v srcu. Brod moje duše je bil brez vodstva; nisem
mogel gledati v vzročnost stvari. Zategadelj sem te
vsega prepustil krepostni ženski. Nisem zaužival
hrane. Nisem pil vode. Sedel sem v pobožnem pre¬
mišljevanju dva dni in dve noči, bistreč si duha,
vdihajoč in izdihajoč, kakor je predpisano... Drugo
noč —■ tako veliko je bilo moje plačilo —■ pa se mi
je modra duša ločila od nespametnega telesa in se
sprostila. Tega dotlej še nisem bil deležen, čeprav sem
že pogosto stal na pragu, tik pred tem. Pomni dobro,
kajti to je čudež!«

»Res čudež. Dva dni in dve noči brez hrane! Kje
pa je bila Sahiba?« je vprašal Kirn polglasno.

336

»Res, duša se mi je sprostila in je, krožeč nalik
orlu, videla v resnici, da to ni bil Teshoo Lama, niti
kaka druga duša. Kakor kane kaplja v vodo, tako se
je stopila moja duša z Veledušo, ki je nad vsemi
stvarmi. V tem trenotku sem, ves povzdignjen v pre¬
mišljevanju, videl ves Hindustan, od Ceylona v morju
tja do gora in svojega domačega pisanega skalovja v
Suchzenu. Videl sem slednje polje in slednjo vas, do
najneznatnejše podrobnosti, kjer sva kedaj počivala.
Videl sem vse to ob istem času in na istem kraju, kajti
bilo je v duši. Po tem sem spoznal, da se je duša po¬
vzdignila iznad slepila časa in prostora in stvari. Po
tem sem spoznal, da sem prost. Videl sem te ležečega
na postelji in videl sem te, ko si se zakotalil po hribu
pod malikovalcem — ob istem času, na istem kraju,
v svoji duši, ki se je, kakor sem rekel, dotaknila
Veleduše. Videl sem tudi nespametno telo Teshoo
Lame, ko je ležalo tam na tleh in je hakim iz Dakke
pokleknil k njemu ter mu zakričal v uho. Potem je
bila moja duša čisto' sama in ničesar nisem videl,
kajti jaz sem bil vse, ko sem dosegel Veledušo. In
premišljeval sem tisočkrat tisoč let, brez strasti, dobro
se zavedajoč vzročnosti vseh stvari. Tedaj je zaklical
neki glas: ,Kaj bo z dečkom, če umreš? 1  In od usmi¬
ljenja do tebe me je metalo v duši sem in tja in rekel
sem: ,Vrnil se bom k svojemu cheli, da ne zgreši Poti/
Nato se je moja duša, ki je duša Teshoo Lame, z od¬
porom in žalovanjem, z bolečinami in smrtnim stra¬
hom, ki ga ni moči opisati, ločila od Veleduše. Kakor
ikra iz ribe, kakor riba iz vode, kakor voda iz oblaka,
kakor oblak iz gostega ozračja se je ločila, izskočila,
se zagnala in izhlapela duša Teshoo Lame iz Vele¬
duše. Potem je zaklical glas: /Reka! Pazi na Reko! 1  In
ozrl sem se na prostrani svet, ki je bil, kakršnega sem
ga gledal popred — sam zase v prostoru, sam zase v
času — in razločno sem videl Reko Puščice ob svojih
nogah. Do te ure je stalo moji duši na poti to ali ono
zlo, ki se ga nisem popolnoma očistil; težilo mi je
roke in se mi ovijalo okoli prsi; a otresel sem se ga
in se pognal naprej kakor orel v svojem letu proti

22

337

kraju moje Reke. Svetove za svetovi sem odrival od
sebe zavoljo tebe. Videl sem Reko pod seboj — Reko
Puščice — in ko sem se spustil proti nji, so se zgrnile
njene vode nad menoj. In glej: bil sem spet v telesu
Teslioo Lame, a prost greha, in kakim iz Dakke mi
je držal glavo visoko iznad voda moje Reke. Tukaj
je ta Reka! Za mangovim gajem — tule — kar
tukajle!«

»Allah Kerim! Oh, dobro, da je bil babu zraven!
Ali ste bili zelo mokri?«

»Kdo bi se oziral na to? Spominjam se, da je bil
hakim v skrbeh zaradi telesa Teshoo Lame; potegnil
ga je iz te svete vode v lastnimi rokami in nato je
prišel konjski mešetar s severa z možmi in posteljo,
položili so telo na posteljo in ga odnesli proti Sahibini
hiši.«

»In kaj je rekla Sahiba?«

»Premišljeval sem v tem svojem telesu in nisem
slišal. Tako je Iskanje končano. Zaradi zasluženja, ki
sem si ga pridobil, je Reka Puščice tukaj. Ob najinih
nogah je privrela na dan, kakor sem rekel. Našel sem
jo. Sin moje duše, priboril sem si nazaj svojo dušo od
praga svobode, da te oprostim vseh grehov — kakor
sem sam prost in brez greha. Pravično je Kolo! Zago¬
tovljeno nama je Odrešenje. Pojdiva!«

Prekrižal si je roke v naročju in se nasmehnil, ka¬
kor se nasmehne samo človek, ki je pridobil Odre¬
šenje sebi in tistim, ki jih ljubi.

338

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

GS

I 703 812

200811343