Jelka Kernev Štrajn
Med zapiranjem in vnovičnim odpiranjem strukture: Algirdas-Julien Greimas (Tula, 1917 - Pariz, 1993)
Trditi, daje poleg Levi-Straussa, Lacana, Barthesa, Foucaulta, Kristeve, Todorova in še nekaterih tudi Algirdas-Julien Greimas ena tistih sodobnih mitskih figur, ki so v šestdesetih letih utirale nove poti razvoju evropske teoretske misli, sicer ne bi bilo v navzkrižju z dejstvi, ne ujemalo pa bi se s specifično in kompleksno naravo njegovega teoretskega dela, umeščenega med semiotiko in strukturalno semantiko. Še manj pa bi ustrezalo drži Greimasa samega, ki se pri svojem delu nikoli ni odrekel strogo lingvističnim temeljem svoje teorije. Ta je namreč že a priori onemogočila pretirano popularizacijo tako teoretika kot njegovega dela. Začetki le-tega segajo v konec tridesetih let, ko je Greimas kot mlad študent iz Litve prišel v Grenoble študirat francoski jezik in historično jezikoslovje in tako prvič navezal neposreden stik s francosko kulturno tradicijo, ki ga je za vselej zaznamovala: po eni strani s provansalskim srednjeveškim izročilom, po drugi strani pa s filozofsko tradicijo racionalizma. Odločilni vpliv predvsem slednje je mogoče razbrati v slehernem Greimasevem besedilu, najbolj pa v osrednjem teoretskem delu Strukturalna semantika (La semantique structural, 1966). Jasno razpoznavna je tudi v tistih njegovih razpravah, posvečenih problemom pripovedi, kamor med drugimi sodi tudi njegovo zadnje besedilo: Prilika, oblika življenja.
Greimas se je pred izbruhom druge svetovne vojne vrnil v Litvo, preživel nemško in rusko zasedbo, a takoj po vojni spet prišel v Francijo,
tokrat v Pariz. Tam se je, kot kažejo članki iz tega obdobja, zlasti pa razprava La mode en 1830. Essais de description du vocabulaire vestimentaire d'apres les journaux de mode de l'epoque (1948), ukvaijal predvsem z leksikologijo, a hkrati že začel odkrivati Saussura (1857-1913) (Cours de linguistique generale, 1916) in se pod njegovim vplivom postopno odvračati od leksiko-logije. Zaslutil je, da ga niti metode te discipline niti do skrajnosti premišljeni in izdelani prijemi historične in primerjalne gramatike ne bodo pripeljali tja, kamor je merila Saussurova teorija, to je v semiotiko. Mogoče je torej reči, daje Greimas prehodil podobno pot kot nekdaj veliki ženevski lingvist, ki je svoje jezikoslovno delovanje začel z intenzivnim raziskovanjem historičnega in primerjalnega jezikoslovja, o čemer priča njegovo temeljno delo, Memoire sur le systeme primitif des voyelles dans les langues indo-europeennes, 1878, in se šele pozneje posvetil problemom splošne lingvistike. Vendar je Greimas žel sadove svojega teoretskega dela še za življenja, Saussurova dognanja pa so prišla do veljave šele v tridesetih letih in pozneje, ko je bil njihov avtor že davno mrtev.
V Saussurovem času je v jezikoslovju nesporno vladala nemška primerjalna filologija in šele po prvem mednarodnem lingvističnem kongresu v La Hayu leta 1928 je pobudo po eni strani prevzela ženevska šola s francoskimi lingvisti, Saussurovimi učenci (C. Bally in A. Sechehay), po drugi strani pa z lingvisti, ki so izšli iz ruske formalistične tradicije (R. Jakobson in N. Trubeckoj). Oboji so se sklicevali na Saussura, zlasti na njegovo pojmovanje jezika kot zaprtega sistema in na njegovo slovito distinkcijo med jezikom kot sistemom (langue) in jezikom kot govorom (parole); to je v lingvistiki postalo skupni imenovalec strukturalizma, v drugih humanističnih vedah pa sprožilo tisti revolucionarni obrat, ki je te vede kot še nikoli poprej približal eksaktnim znanostim, hkrati pa jih ponesel daleč proč od historičnosti.
Greimas je svojo teorijo zgradil na sintezi Proppove sintagmatske analize pripovedi in Levi-Straussove paradigmatske obravnave mitov, seveda ob upoštevanju dognanj strukturalne lingvistike, zlasti Saussura, Hjelmsleva in Jakobsona ter generativno-transformacijske slovnice Noama Chomskega. Ta je še posebno pomembna, saj je odločilno vplivala na Greimasevo pojmovanje globinske in površinske strukture. Sicer je Greimas sebe videl kot nadaljevalca Saussurovega obrata v moderni lingvistiki, danskega lingvista
Hjelmsleva (1899-1965), najbolj formalističnega v Saussurovi tradiciji, pa je razglasil za edinega pravega Saussurovega dediča. K temu ga je napeljala Hjelmslevova restriktivna koncepcija jezika, težnja k skrajni aksiomatizaciji postopkov in želja, da bi svojo metodo razširil na široko polje semiotike, ki presega okvire lingvistike. Hjelmslev je namreč v svojem prizadevanju za odkrivanje temeljne strukture jezika odmislil vso zunaj-jezikovno resničnost, pri tem pa dihotomijo označevalec - označenec razširil na dva pojmovna para, na formo in substanco izraza ter na formo in substanco vsebine. To je storil zato, da bi ločil dve ravni analize. Tako da bi strukturo bilo mogoče misliti ločeno od tistega, kar strukturira, in jo s tem popolnoma formalizirati. Razvil je torej tako pojmovanje jezika, po katerem so upoštevanja vredna samo tista razmerja, ki nastajajo znotraj jezikovne realnosti, saj so vsa druga zgolj plod metafizičnih hipotez in predsodkov, teh pa naj bi se lingvistika čim prej iznebila.
Greimas je ta imanentni pristop k jeziku brez zadržkov prevzel in se tako nedvoumno vpisal v tradicijo obravnave prastarega vprašanja, ki ga je načel že Platon v Kratilu, po svoje pa razrešil Saussure. Ta se je s svojo teorijo o arbitrarnosti znaka izrecno postavil na stališče, ki ga v Platonovem dialogu zastopa Hermogen. On namreč v nasprotju s Kratilom
-	po katerem naj bi med stvarmi in njihovimi imeni vladalo naravno razmeije
-	trdi, da so besede povsem arbitrarno pripisane stvarem. To stališče je s Saussurom zvečine prevladalo, skupaj z njim pa tudi koncept jezika kot zaprtega sistema, usmeijenega le samega nase, kjer realnost obstaja povsem zunaj polja lingvističnega preučevanja. S tem je znak kot tak dobil prednost pred smislom. Tako je nastala ena temeljnih potez poznejše strukturalistične paradigme, okoli katere so se zbrale vse znanosti o znaku, in to pod skupno oznako semiotike, ki naj bi, kot je napovedal že Saussure, presegla okvire lingvistike in postala vseobsegajoča splošna znanost o življenju znakov v okviru družbenega življenja. Njegova predvidevanja so poleg Greimasa po svoje povzeli tudi drugi francoski strukturalisti, kot so Barthes, Lacan in Kristeva. Roland Barthes, denimo, je Saussurovo stališče obrnil in skušal dokazati, daje ravno lingvistika tista vsesplošna in vseobsegajoča disciplina, ki preučuje življenje znakov v okviru posameznih poddisciplin. Nasprotno pa je Greimas pod vplivom Hjelmsleva razvil Saussurovo izvirno opredelitev semiotike in skupaj z njo na podlagi Hjelmslevovega lingvističnega modela
zgradil svojo semantiko. V ta namen je moral v prid jasnosti analize ustvariti nov instrumentarij in nova poimenovanja, na primer feme kot osnovne enote na območju označevalca in seme na območju označenca. Izhajajoč iz sema kot najmanjše pomenske enote je opredelil tudi kompleksnejše analitične enote, kot so sememi, leksemi, klassemi.5
Izhodišče Greimasove semantične teorije je njegova minimalistična opredelitev strukture, kjer imajo prednost razmeija na račun elementov, kajti le razlike, se pravi razmerja, so tista, ki vzpostavljajo strukturo. Tako v jeziku kot v drugih semiotskih sistemih pomeni ne obstajajo kot avtonomni elementi. Razmerja konstituirajo pomene. Izvir pomena je potemtakem opredeljen kot elementarno razmerje, ki ga vzpostavlja razlika med dvema semantičnima členoma.6
5	Sem je najmanjša semantična enota, njegova funkcija pa je v diferenciranju pomenov. Znotraj semantičnega univerza semi sestavljajo hierarhije semskih sistemov. Kateri koli semski par, vključen v skupno semsko kategorijo, je element semske hierarhije. Semi so zasnovani kot abstraktne, globinske strukturne entitete metalingvističnega opisa. Univerz semov pomeni celoto vseh konceptualnih kategorij človeškega duha. Na tej ravni, ki jo Greimas imenuje imanentna raven, so enote
omcna se neodvisne oa oblike, ki jo privzamejo v posameznih jezikih. Dejanska
ombinacija semov v pomene, kot se pojavljajo v leksemih, se zgodi na ravni manifestacije. Vendar leksemi kot površinske strukturne enote besednjaka same po sebi niso semantične enote, četudi so nosilci pomenov. Le-ti so kombinacije različnih semov in se imenujejo sememi. Ker so leksemi tudi polisemni, lahko en leksem vsebuje več sememov. Denimo, sememi leksema glava so: človeška ali živalska glava, glava družine, glava igle ... V okviru sememov pa Greimas razlikuje nuklearne seme, ki označujejo semem v njegovi specifičnosti in so permanenten, od konteksta neodvisen semski minimum, in kontekstualne seme ali klasseme, ki so skupni tako sememom kot tudi drugim elementom izjave.
6	Denimo razlika med leksikalnima enotama "sin" in "hči" izvira iz semantične opozicije, ki jo je metalingivistično mogoče opisati z lastnostma "moško" in "žensko". Toda ta binarna semantična struktura ima dvojni aspekt. Razlika med moškim in ženskim, ki je razmerje disjunkcije, predpostavlja priznanje posamezne semantične podobnosti, kot je tako imenovana semska kategorija spola, ki je skupna tako moškemu kot ženskemu semu. Ta skupna kategorija konstituira relacijo konjunkcije. Ta dvojna semantična konstelacija je opredeljena kot elementarna struktura pomena - signification. Njen model je linearna semantična os z dvema elementoma na vsakem koncu. Os pomeni skupno semantično lastnost ali semsko kategorijo. Na obeh konceh te osi so diferencialni členi: moško in žensko, ti so opredeljeni kot semi.
Ob tako zasnovani analitični metodi se je veda o jeziku postopno formalizirala, dokler se ni dokončno odvrnila od empirizma in psihologizma, a tudi od historizma. Lingvistika je s tem sicer dosegla svojo avtonomnost kot znanost, vendar za ceno ahistoričnosti. Strukturalisti so si namreč nenehno prizadevali dokazati nemožnost zgodovinske refleksije, saj so na mesto zavesti in subjekta postavili pravila, kode, sisteme. Človeka niso več videli kot ustvarjalca smisla, ampak kot nekoga, ki se mu smisel dogodi.
Formalistični pristop v lingvistiki je pritegnil še druge humanistične vede, ki so po zgledu lingvistike skušale formalizirati svoje metode in si v ta namen prisvojile Saussurove kategorije kot epistemološki instrument strukturalističnega pristopa. Tako je po zgledu lingvistike sinhronija dobila prednost pred diahronijo zlasti v antropologiji, literarni teoriji, sociologiji, psihoanalizi. Reči je celo mogoče, da je vplivala na spremembo načina spraševanja v filozofiji in jo tako prisilila, daje svoje dotlej vodilno mesto v humanistiki odstopila lingvistiki. To pa je imelo za posledico postopno spremembo sicer ostro zarisanih meja med posameznimi znanstvenimi disciplinami. Semiotika je namreč delovala kot poenotujoč projekt, kije skušal vse znanosti zbrati okoli preučevanja znaka. Modernizacija seje torej spojila z interdisciplinarnim pristopom, ki naj bi lingvističnemu modelu omogočil dostop do vseh polj humanistične vednosti. Tako je bila ogrožena tradicionalna urejenost humboldtovske univerze, kjer je imela vsaka disciplina svoje za zmeraj določeno mesto. Ta tip univerze je v Franciji nadosledneje utelešala Sorbona, zato je razumljivo, da so bili strukturalisti kot zagovorniki semiotike do njene tedanje ureditve še posebno kritični. Ni se torej čuditi, da so se ravno na tej točki ujeli s tisto miselnostjo, ki je nedvomno bila eden izmed vzrokov študentskega gibanja maja '68. Saj so dogodki v tedanji Franciji, kmalu potem pa tudi v drugih evropskih državah, pravzaprav v tesni zvezi s strukturalizmom, čeprav miselnost, ki jih je sprožila, še zdaleč ni bila plod strukturalistične naravnanosti, prej posledica filozofskih dognanj mislecev, kot sta bila Sartre in Lefebvre. Greimas in Levi-Strauss sta dogodke maja '68 videla predvsem kot nekaj, kar je neprijetno poseglo v proces njunega raziskovanja. Zanju je bil strukturalizem predvsem znanstvena metoda, ne pa filozofija ali špekulacija. Po drugi strani pa je res, da je gibanje '68 med drugim zasejalo dvom o starem, ustaljenem razmerju med učiteljem in učencem in hkrati pokazalo na okostenelo mandarinsko urejenost
tedanje univerze. Prav to je spodbudilo njeno reorganizacijo, ki je omogočila, da so nedolgo potem nekateri prominentni strukturalisti zavzeli ključna mesta znotraj francoskega univerzitetnega kurikuluma. Lahko bi torej rekli, da so v nekem trenutku konkretni zgodovinski dogodki institucionalizirali dosledno ahistoričen pogled na svet.
Ob vsem tem pa vendarle kaže opozoriti, da je večina pripadnikov strukturalizma v svoji težnji k ahistoričnosti in v svojem prizadevanju za čim bolj formalizirane metode v humanističnih vedah skušala vzpostaviti tudi kritičen pogled na svoje početje. Ta dvojna naravnanost je bila bržkone eden poglavitnih razlogov za to, da se je toliko različnih mislecev znašlo v okviru strukturalističnega programa in da je ta postal neke vrste "point de reunion" vse generacije, ki je začela odkrivati svet za mrežo struktur, znanstvene teorije pa razglasila za alternativo tradicionalni zahodni metafiziki. Zunanji izraz teh razmer so bile številne strukturalistično in interdisciplinarno usmeijene revije, ki so začele izhajati ravno v šestdesetih letih in utelešale skupne interese predstavnikov različnih disciplin. Med temi se zdi najpomembnejša revija Communications, zlasti njena osma številka s prispevki o strukturalni teoriji pripovedi. Ta številka je bila hkrati tudi neke vrste manifest francoske strukturalistične šole, kjer so poleg Greimasa sodelovali še Roland Barthes, Tzvetan Todorov, Gerard Genette, Christian Metz in Umberto Eco - skorajda vsi člani leta 1969 ustanovljene Pariške semiotske šole (L'ecole semiotique de Paris), nastale kot posledica strukturalističnih zahtev po formalizaciji v humanističnih vedah. Pariška, ne pa francoska, se imenuje zato, ker so se v njenem okviru zbirali tudi raziskovalci, pripadniki nefrancoskih narodnosti. Njena neposredna predhodnica je bila Association internationale de semiotique, za katero sta dala pobudo že Jakobson in Benveniste, opirajoč se na tradicijo ruskih formalistov, praške, koebenhavnske in ženevske šole. Šlo je torej za izrazito evropsko lingvistično tradicijo. Namen omenjenega združenja je bil raziskovalcem Vzhodne Evrope omogočiti, da bi v svobodnejšem svetu lahko nadaljevali teoretsko delo, ki seje v Srednji in Vzhodni Evropi nenavadno intenzivno začelo že v tridesetih letih. Prav zato je bil drugi simpozij združenja v Varšavi, in to usodnega leta 1968. Glede na to, daje Pariška semiotska šola nastala samo leto pozneje, je mogoče reči, da so njen nastanek povzročile tudi tedanje politične razmere v Evropi.
Poleg Greimasa so jedro šole sestavljali še Benveniste, Barthes in Levi-Strauss, ker Lacana in Foucaulta niso povabili k sodelovanju. Šlo je torej za združitev strukturalne lingvistike, strukturalne antropologije in literarne teorije - seveda v okviru semiotike. Toda ne dolgo po ustanovitvi je začelo prvotno jedro šole razpadati: Benveniste je zbolel, Barthes je vse bolj ubiral svoja pota, Levi-Strauss seje iz določenih razlogov oddaljil, zlasti od Greimasa, saj je ta brez dvoma učinkoviteje kot sam Levi-Strauss spojil Saussurovo lingvistično teorijo s semiotsko obravnavo mitov. Poleg tega se je Levi-Straussu zazdelo, da je prevlada lingvistike v okviru semiotske šole vseeno premočna. Ta nesporazum med Levi-Straussom in Greimasem je pripeljal do postopnega razpada prvotnega jedra šole in do prevlade Greimasevih nazorov. Okoli njega so se namreč zbrali preostali člani šole, med njimi so bila nekatera danes že znana imena, kot so, denimo,: J. De-lorme, M. Arrive, C. Chabrol, E. Landowski, C. Geninasca in drugi. Posledica tega sta bili vse veqa formalizacija in matematizacija njihovih postopkov.
Greimas je večino svojih osnovnih konceptov uvedel in opredelil ter izdelal osnove za svoj pripovedni model v seminarju, ki gaje leta 1963 in 1964 vodil na L'Institute Poincare. Rezultat tega izčrpnega dela je Strukturalna semantika {La semantique structurale, 1966), glede katere je treba takoj opozoriti, da ne obravnava strukturalne semantike, kot jo poznamo iz lingvističnih teorij Katza, Fodora in Lyonsa. Obravnava namreč tekstno oziroma diskurzivno semantiko in narativno semiotiko, ki jo je Greimas razvijal in izpopolnjeval vse do svojega poslednjega besedila. Vprašanja pripovedne strukture oziroma konstrukcije analitičnega modela pripovednega diskurza so bila vedno v središču njegove teoretske pozornosti. To je še posebno zanimivo zato, ker Greimas svoje teorije pripovedi ni nikjer predstavil v zaokroženi in koherentni obliki ali v okviru enega samega besedila. Poleg Strukturalne semantike, ki jo je sklenil s poskusom semiotske analize Bernanosovega romana Sous le soleil du satan, so fenomenu pripovedi posvečene tudi razprave, zbrane pod skupnim naslovom Du sens I in II, ter študija Maupassantove novele Deux amies (Maupassant, la sent io t ique du texte, 1976). Poleg tega je treba omeniti, da je Greimas z J. Courtesem soavtor obsežnega in izčrpnega slovarja semiotskih pojmov z naslovom Semiotique, dictionnaire raisonne de la theorie du langage, 1979. V sodelovanju z J. Fontanillem pa je leta 1991 izdal zanimivo
semiotsko razpravo o strasteh Semiotique des passions, ki se tudi opira na dognanja o pripovednem diskurzu.
In če skušamo zdaj opredeliti tisto temeljno lastnost, skupno vsem Greimasevim besedilom, v katerih obravnava probleme pripovedi, lahko rečemo, da gre za aplikacijo metod strukturalne lingvistike (fonologije, semantike, sintakse) na pripovedni diskurz, pri čemer lingvistični okvir določajo Saussurova koncepcija strukture kot razlike, načelo binarnih opozicij, privzeto iz fonologije, in Hjelmslevov lingvistični model. Na isti podlagi so nastale številne semiotske interpretacije drugih pripadnikov Pariške semiotske šole, kot sta denimo Geninascova analiza Nervalovih in Arrivejeva analiza Jarryjevih besedil. Vse te obravnave dokazujejo, daje za semiotika literatura zgolj označevalna praksa, enakovredna sleherni drugi praksi, torej brez kakšne specifične vrednosti. Gre torej za izrazito imanentno obravnavo literarnega besedila, pojmovanega kot konstrukt, ki je omejen na svojo notranjo logiko, neodvisno od zunanjih določitev.
Za postopke Greimaseve narativne semiotike je značilno, da ne vodijo v takšno ali drugačno pojasnjevanje pomena pripovednih besedil, ampak si prizadevajo pojasniti porajanje tega pomena, kakršnega koli že. Glede na to si je Greimas svoj pripovedni model zamislil generativno, kot proces, ki vodi od globinske do površinske ravni, in to skozi tri faze: semantično, sintaktično in diskurzivno. Pri tem je semantično, konstitutivno, in sintaktično, narativno fazo umestil v okvir globinske ali narativne strukturne ravni, diskurzivno pa v okvir površinske ali diskurzivne strukturne ravni. Model kot celota funkcionira tako, da globinska ali narativna raven prek transformacij generira površinsko ali diskurzivno raven, pri čemer se sama od sebe vsiljuje analogija z generativno in transformacijsko slovnico Noama Chomskega ter njegovim ločevanjem med površinsko in globinsko strukturo stavka. V luči te primeijave lahko sleherno pripoved razumemo kot primerek narativne performance, ki temelji na narativni kompetenci. Ta model naj bi bil zmožen pojasniti generiranje diskurzov slehernega semiotskega sistema.
Semio-narativne strukture so univerzalne in neodvisne od specifičnega koda, saj sestavljajo globinsko gramatiko. Mogoče jih je primerjati s Saussurovo kategorijo jezika (langue) in kategorijo kompetence Chomskega. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da Greimas semio-narativno strukturo
povezuje s semantično in diskurzivno komponento, ki bi jo pri Saussurovem pojmovanju jezika (langue) in pri kompetenci Chomskega zaman iskali.
Na globinski ravni se v okviru globinske semantike, ki vsebuje semantične kategorije, oblikujejo elementarne strukture pomena. Temeljijo na preprostem logičnem modelu, ki ga je Greimas ponazoril s primerom binarne kategorije dveh členov, denimo, življenja in smrti. Ta člena sestavljata nasprotje, vsak izmed njiju pa lahko vzpostavi razmerje tudi s sebi protislovnim členom: ne-življenje in ne-smrt. Pri tem ne-življenje predpostavlja življenje, a hkrati z njim sestavlja protislovno razmerje, tako kot tudi ne-smrt predpostavlja smrt in hkrati z njo sestavlja protislovno razmerje. Tako je Greimas prišel do elementarne mreže logičnih razmerij, ki spominja na Aristotelov logični kvadrat in je tako univerzalna, da je mogoče vanjo vstaviti kakršne koli vsebine. To pomeni, da lahko rabi za osnovni vzorec katere koli pomenske strukture. Zato jo Greimas imenuje tudi konstitutivni model, ki sestavlja globinsko ali semantično strukturo globinske narativne ravni pripovedi. Površinska struktura narativne ravni te pripovedi pa je sintaksa, ki jo je Greimas predstavil s pomočjo aktantskega modela. Ta je nastal na podlagi treh virov: Proppove morfološke analize pravljice, Souriaujeve teorije dramskih funkcij in Tesnierove sintakse. Greimas je sedem Proppovih področij in šest Souriaujevih dramskih funkcij zožil na osnovni inventar narativnih aktantov, ki sestavljajo tri binarne opozicije: subjekt/objekt, pošiljatelj/prejemnik, zaveznik/nasprotnik. Te aktantske funkcije sestavljajo elementarno narativno konstelacijo, ki jo je Greimas grafično predstavil s svojim aktantskim modelom. Sintaktični red teh aktantskih kategorij je v tem, da subjekt želi objekt, ko skuša priti do njega, sreča nasprotnika, a si pridobi tudi zaveznika, dobi objekt od pošiljatelja in ga preda naslovljencu. Ta narativna sintaksa, izpeljana iz pravljice, naj bi pomenila strukturo najrazličnejših tipov besedil, iz nje pa naj bi bilo mogoče izpeljati tudi vse akteije. Pri tem je akter mišljen kot konkretizacija oziroma utelešenje aktanta. Koje Greimas svoj aktantski model razvijal naprej, je opustil dihotomijo zaveznik/nasprotnik, narativno sekvenco pa opredelil kot proces prenosa vrednosti med štirimi aktanti, ki so v razmerju disjunkcije (ločitev, boj) ali konjunkcije (združitev, poravnava). V skladu s tem se narativna sekvenca začenja z razmerjem konjunkcije med aktantoma, sledi pa mu disjunkcija. Konec naracije je
nova konjunkcija, katere rezultat je nova porazdelitev semiotskih vrednosti. To pa je že opis makrostrukture pripovedi.
Aktantski model je podlaga sintaktičnih razmerij, ki nastajajo na semio-narativni ravni, in je v nasprotju z abstraktno logiko semantične strukture globinske narativne ravni antropomorfne narave. Kot vsaka sintaksa ima tudi ta svoje področje aplikacije in svoje osnovne sintaktične enote, ki so v tem primeru pripovedne izjave (enonce narratif), se pravi, sintaktične formulacije razmeija med človekom kot subjektom in svetom kot objektom. Zato je sporočilni vidik pripovedi v skladu s tem mogoče razumeti kot splošni koncept medsebojne izmenjave. V luči teh ugotovitev lahko semio-narativno sintakso opredelimo kot izvir slehernega označevalnega procesa, ki se dopolni na diskurzivni ali površinski ravni. Tega procesa pa kljub vsemu povedanemu ni mogoče v celoti dojeti, če ne upoštevamo še enega temeljnega koncepta Greimasevega pripovednega modela, namreč koncepta izotopije. Ta mu omogoča pojasniti, kako lahko hierarhično organizirana skupina pomenov, na prvi pogled celo protislovnih, proizvede koherentno sporočilo. Semantična izotopija je rezultat vseh parcialnih dojemanj pripovednega diskurza, omogoča razrešitev najrazličnejših dvoumij, usmerja pa jo želja po enotnem branju. Gre torej za tisti instrumentalni koncept, s katerim se da pripravno opisati koherentnost in homogenost besedil, zato je bil precej soglasno sprejet tudi pri drugih teoretikih Pariške semiotske šole.
Greimas je glede postopkov, kijih omogoča koncept izotopije, dejal, daje njihova vrednost v humanističnih znanostih primerljiva z algebrsko formalizacijo v naravoslovnih znanostih. Če naj se humanistična znanost dokoplje do te ravni, se mora strukturalna semantika odreči sleherni humanistični perspektivi in se namesto na intuicijo zanesti le na procese verifikacije. Pri tem je poudaril, daje poleg formalizacije pomembna tudi ahistoričnost postopka. Ta si prizadeva iz posamezne danosti, ki jo analizira, izločiti nadčasovno strukturno urejenost, neodvisno od vsebine in konteksta. Gre torej za model nečasovne organizacije vsebin, ki naj bi imel splošno veljavo. Ker pa posamezne vsebine pri tem niso pomembne, lahko rečemo, da gre za metalingvistični model. Tako je Greimas skušal preseči naključno dogodkovnost zgodovine v prid strukturalni zgodovini, očiščeni vseh sledi empirizma.
To Greimasevo stališče je bilo v precejšnjem navzkrižju z dognanji Benvenistove lingvistike, ki se je v Franciji sedemdesetih let čedalje bolj uveljavljala in sčasoma vplivala na strukturalno teorijo pripovedi, hkrati pa seveda tudi na Greimasevo pojmovanje pripovedi, v okviru katerega se je pozornost od izjave (enonce) polagoma preusmerila na izjavljanje (enonciation). Obenem seje tudi celotno področje semiotske analize pripovedi z literarnih razširilo še na druge vrste besedil, med drugim tudi na biblična.
Benvenistu je namreč uspelo na novo postaviti pozicijo subjekta izjavljanja, ki ga je Greimas poprej videl kot nekaj, kar parazitira na znanstvenem objektu in ovira analizo. To pojmovanje pa je izključevalo tudi vse dialoške forme in modalitete izraza subjekta. Strukturalisti so torej odmislili subjekt, zato da ne bi oviral znanstvene utemljitve lingvističnega modela. Toda problematika subjekta seje v kratkem, čeprav po drugi poti, spet prikradla v njihove teorije, zlasti potem ko sta Todorov in Kristeva odkrila Bahtina in dialoškost. Koncept dialoškosti je iz literature kmalu prešel v lingvistiko, kar pomeni, da je vpliv deloval v nasprotni smeri kot v šestdesetih letih, ko je lingvistika oplodila literarno vedo. Pojmovanje jaza kot subjekta seje pod vplivom psihoanalize sicer že spremenilo, toda zdaj je ta spremenjeni jaz spet postal središče pozornosti. Tako je aktualizacija vprašanja o subjektu izjavljanja potegnila za seboj tudi vprašanje intersubjektivnosti, posledica tega pa je bilo razumevanje strukture kot odprtega sistema. Hkrati je začela lingviste zanimati tudi družbena razsežnost jezika, pojavile so se prve razprave iz sociolingvistike, ki je v polje lingvističnega preučevanja spet vpeljala problem referenta.
Zgodovina je vnovič postala predmet zanimanja vseh humanističnih področij, lingvistike in teorije pripovedi pa še posebej. To med drugim dokazuje tudi petnajsta številka revije Langue frangaise, 1972, ki je bila posvečena lingvistiki in zgodovini. Iz prispevkov v njej je mogoče jasno razbrati tendenco k razgibanju in odpiranju strukture, saj imobilizacija časovnosti in iskanje invariant za vsako ceno bržkone nista več ustrezali duhu časa.